V SPOMIN
Iz nikoli dokončanega pogovora za slovenske zdravnike … V spomin prof. Mihaeli Krašovic – Pertlovi Karolina Godina
Mihaela Krašovic je bila rojena 15. junija 1908 v Šentjurju (danes Tabor) v Savinjski dolini. Leta 1927 je maturirala na državnem ženskem učiteljišču v Mariboru. V letih od 1927 do 1930 je bila učiteljica na osnovni šoli na Kapeli pri Radencih, kjer je srečala mladega študenta medicine Emana Pertla, ki je zaradi ekonomske krize in navdušenja za nastalo državo Jugoslavijo nadaljeval v Pragi začeti študij medicine v svoji domovini v Beogradu. Vpisala se je na beograjsko filozofsko fakulteto – smer pedagogika, psihologija, zgodovina. Leta 1933 sta se poročila v Beogradu. Zadnje leto visokošolskega študija je opravila na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je leta 1935 diplomirala. Najprej je dobila zaposlitev v banski upravi v Ljubljani in v Mariboru, šele po petih letih pa na meščanski šoli v Lenartu v Slovenskih goricah. Leta 1940 je bila premeščena na prvo dekliško meščansko šolo v Maribor. Že naslednje leto jo je okupator s sinom Mihom in možem Emanom, materjo in sestrama, zavednimi Slovenci, izgnal v Srbijo. O svetlih in temnih trenutkih v izgnanstvu pričajo njune črtice, objavljene v Mohorjevem koledarju in Zdravstvenem vestniku. Še posebej znana je njena črtica »Sodba na Šilkovici«, kjer je opisano, kako je z izredno hrabrostjo žene pred četniki rešila življenje svojemu možu Emanu. Ves čas bivanja v Srbiji sta Pertlova podpirala slovenske družine, izgnane v Srbijo.
Leta 1956, ko je bilo veliko pomanjkanje prosvetnih delavcev, se je kljub bolezni v družini zaposlila na V. gimnaziji v Mariboru in kot mladinska svetovalka v Vzgojni svetovalnici v Maistrovi ulici. V letih od 1961 do 1964, ko se je upokojila, je predavala pedagogiko in psihologijo na učiteljišču v Mariboru. S številnimi predavanji o spolni vzgoji, samostojno in v sodelovanju z možem, dermatovenerologom prim. Emanom Pertlom, v ožji in širši domovini ter v zamejstvu se je za vedno zapisala med pionirje spolne vzgoje in pravilnih medčloveških odnosov na Slovenskem. Leta 1967 je Celjska Mohorjeva družba izdala njuno knjigo Naše življenje, ki jo je ponatisnila Celovška Mohorjeva družba (1972) in predstavlja učbenik spolne vzgoje. Iz tega obdobja so znane tudi njene spominske črtice o prof. Franju Bašu, objavljene v Mohorjevem koledarju. Umrla je 17. novembra 1994. Pokopana je ob prim. Emanu Pertlu na pobreškem pokopališču v Mariboru.
Prof. Mihaela Krašovic - Pertlova je živela po moževi smrti v družinskem stanovanju v Strossmayerjevi ulici v Mariboru. Že pred leti sem jo prosila za pogovor za revijo Isis, vendar vse do Pintarjevih dnevov, oktobra leta 1993, ni želela spregovoriti za 82
Revija ISIS - Maj 2012
Prof. Mihaela Krašovic - Pertlova ob prejemu predloga Celovške Mohorjeve družbe leta 1992 za ponovni ponatis knjige Naše življenje (Celje, 1967). javnost. Skrbno je izpolnjevala obljubo, dano možu Emanu, da po njegovi smrti izroči vse njegovo pisanje mariborskemu arhivu. Potem ko je prejela obvestilo s posvetilom iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru, da je fond prim. Pertla urejen in deloma tudi na njeno željo odprt za raziskovalno delo, je z veseljem pristala na pogovor za slovenske zdravnike o možu Emanu in njuni knjigi Naše življenje (Celje, 1967). Zbiranje gradiva, teža več kot 86 let in betežnost so datum najinega pogovora prestavljali. Zato sem ji poslala v začetku novembra 1993 v pomoč osnutek pogovora z vprašanji. Najin sestanek v njenem stanovanju v Mariboru sva načrtovali 22. novembra 1994, v dopoldanskem času. »Odgovarjala bom na kratko. Na tri vprašanja sem že odgovorila. Pisali boste vi, ker me boli roka. Vsega tudi ne bom povedala, ker tudi pokojnemu možu ne bi bilo prav, če bi to storila. Vedite, da nisem bila »zvezda repatica« svojemu možu.« Nato prijazen smeh po telefonu. »Sem samostojen človek. Sprašujete me za honorarje in dnevnice za predavanja o spolni vzgoji po Sloveniji in zamejstvu. Kakšni honorarji? Kakšne dnevnice? V dvoranah so bile nastavljene košare, kjer so ljudje dali veliko denarja. Od tega sva dobila zelo malo. Najslabše pa je bilo v Celovcu. Živo pa se spominjam svojega