Medicina Veščine sporočanja so širše kot le podajanje informacije Ne gre torej le za osebne stiske zdravnikov in odločanja o načinih sporazumevanja ob težavnih informacijah. Gre za ignoriranja pomembnosti pristopa k bolj strukturirani obravnavi in sporazumevanju ne le v sporočanju informacij o obolenju, temveč še mnogo več: danes bolnik poleg informacij o bolezni potrebuje tudi naše videnje poteka bolezni v prihodnosti, potrebuje načrt za prihodnost, ki naj bo v skladu z njegovimi vrednotami in pričakovanji. Najpogosteje so ta pričakovanja, da bo dobil vse možne ukrepe lajšanja, in to tam, kjer si želi ob napredovali bolezni bivati – najpogosteje na svojem domu. Za to so v prvi vrsti potrebna znanja in veščine, ki se jih lahko naučimo: znanja o strategiji pogovora, uporabnih korakih, spretnosti občutljivega podpiranja v čustvenem odzivu, znanja o vodenju pogovora o načrtovanju in prilagajanju ciljev bolnikovim vrednotam in pričakovanjem. Vse to pa po možnostih tako zdravstvenega sistema kot bolnikovih svojcev.
V Sloveniji se delež umrlih v bolnišnicah vsako leto še povečuje, kljub temu, da bolniki večinoma želijo umreti doma. Ali sploh obstaja rešitev? V Angliji, na primer, so prvič od leta 1974, ko je delež umiranja v bolnišnicah stalno naraščal, v zadnjih šestih letih dosegli tendenco porasta deleža umiranja na domovih. Kako jim je to uspelo? Z vztrajnim izobraževanjem zdravnikov, s kampanjami vpeljevanja metod zapisanega načrtovanja bolnikove obravnave in neprestanega izboljšanja sistema njihove (zelo) razvite paliativne oskrbe. Izobraževanje o veščinah sporazumevanja je bilo temeljno. Zdravniki smo odgovorni prav vsi, vsak posameznik po svojih močeh. So v Sloveniji še okolja, ki menijo, da ne potrebujejo paliativne oskrbe? Niti znanj in veščin učinkovitega komuniciranja? Niti vpeljave procesov načrtovanja obravnav za kronično bolne? Literatura:
1. Gomes B, Calanzani N, Higginson IJ. Reversal of the British trends in place of death. Time series analysis 2004–2010. Palliative Medicine, 18 January 2012.
Zdravnik sem, a bolezni ne poznam Mirjana Rajer
Študentom medicine na vajah vedno postavim enako vprašanje: »Vsak izmed vas naj pove en simptom pljučnega raka.« Prvi je v prednosti, saj lahko našteje celo vrsto simptomov, petemu ali šestemu se pa že počasi zatika. Slišati je nekako tako: »kašelj, krvav izpljunek, dispneja, bolečina, hujšanje, hmmm betičasti prsti…«. Mučenje študentov končam s stavkom: »Od današnjih vaj si prosim zapomnite vsaj eno. Ponavljajoče se pljučnice pri kadilcu, ne glede na to, koliko je star, naj vam bodo alarm. Pomislite da se za tem lahko skriva PLJUČNI RAK!!!« S tem zaključimo razgovor o simptomih in že hitimo dalje na znake bolezni, preiskave, zdravljenje, konec vaj in skupno kavo.
Je to dovolj? Mislite, da po takih vajah študentje vedo, kaj je bolezen? Ne, po takih vajah študentje o bolezni ne vedo ničesar. Dobro, si lahko rečemo. Študentje imajo pred seboj še predavanja, izpite, seminarje… Na koncu izobraževanja gotovo vedo, kaj je to bolezen. Žal ne, tudi po zaključenem izobraževanju študentje o bolezni ne vedo ničesar. Iz študenta zrase pripravnik in iz pripravnika »ta pravi zdravnik«. Zdravnik zna poimenovati bolezen, pozna njene simptome in znake, ve, na katere preiskave mora bolnika poslati, kako ga zdraviti, in ve, kakšno prognozo ima bolnik. Če ima srečo, ima tudi telefonsko številko kolega, h kateremu mora bolnika napotiti, če se on sam s to boleznijo ne ukvarja. Toda, ali zdravnik ve, kaj je bolezen? Ne, tudi mi zdravniki ne vemo, kaj je to bolezen. Bolj učeni zdravniki, pridne mravljice, vedo patofiziološko razlago vsakega simptoma posebej. Občudujem jih, pridni so in modri. Mislite, da oni vedo kaj o bolezni? Tudi oni o bolezni ne vedo ničesar. 66
Revija ISIS - Maj 2012
Naslednja skupina so asistenti, docenti, doktorji znanosti, profesorji, svetniki, primariji in še kaj. Oni so zakladnica modrosti in izkušenj, spoštovanja vredni ljudje, znanstveniki, ki so napisali nešteto člankov. Tudi te globoko spoštujem in cenim. Oni pa zagotovo vedo vse o bolezni. Poznajo vse napisane članke, vedo povedati, koliko je razlika v dnevih med preživetjem bolnikov, ki prejemajo eno ali drugo zdravilo... Oni pa res vse vedo o bolezni. Tudi to ne drži, tudi oni o bolezni ne vedo ničesar. Kako prepotenten je ta moj prispevek. Žalim vse po vrsti, študente, zdravnike, profesorje… Kaj si pa domišljam? Ali samo jaz vem kaj o bolezni? Ne, celo zase z gotovostjo napišem, da o bolezni ne vem veliko. V nadaljevanju vam želim prikazati razliko med tem, kaj je bolezen za medicinsko stroko in kaj za bolnika. Definicije so vzete iz Slovenskega medicinskega slovarja, besede bolnikov so vzete iz vsakdanje prakse. Poglejmo si pobliže simptome pljučnega raka, velja pa podobno za katerokoli bolezen. Simptomi so našteti v enakem vrstnem redu, kakor so jih našteli študentje, torej prvi naj bi bili najbolj znani in za spoznavanje bolezni najpomembnejši. kášelj -šlja m sunkovito, glasno, navadno refleksno izdihavanje zraka zaradi draženja dihalnih poti
»Najbolj od vsega me muči kašelj. Kašljam podnevi in cele noči. Ampak to ni navaden kašelj, to je nabijanje. Od kašlja me boli na levi in desni pod rebri. Od kašlja me boli celo telo. Ne morem več.«