Medicina
Sporazumevanje z bolnikom in dokumentiran načrt v času napredovale neozdravljive bolezni Urška Lunder
Nihče bolnikom z veseljem ne sporoča slabe novice. Obratno: mnogim tak pogovor predstavlja poseben napor, frustracijo, ki bi se ji raje izognili. Številni zdravniki se podajamo v tak pogovor vsakodnevno, nekateri tedensko in morda po nekajkrat mesečno. Vsi ob tem lahko doživljamo različne stiske in dvome, kjer se sprašujemo, ali opravljamo pogovor dovolj optimalno. Ali z načinom, kako prinašamo sporočilo, povzročamo dodatno škodo? Prizadenemo bolnika, mu vzamemo upanje, ga morda odvrnemo od sodelovanja? Večina zdravnikov ni dobila učinkovitega izobraževanja o tem. Zdi se, da je v preteklosti veljalo prepričanje, da vsak zdravnik sam ve in zna oziroma se nauči ob praksi, kako naj ravna v takšnih pogovorih. Šele mlajše generacije zdravnikov so prejele nekaj pozornosti temu izobraževanju že med svojim študijem medicine.
Če je bila medicina v preteklosti zaznamovana s prepričanjem, da je za bolnega največkrat bolje, da mu slabe novice ne povemo ali jo omilimo oziroma ne odpiramo tega vprašanja, če nas bolnik sam ne vpraša (patriarhalni – avtoritativni model), danes velja prepričanje, da je bolnikovo avtonomijo in pravice treba spoštovati. Tako je danes bolnika treba aktivno vključiti v soodločanje in mu ponuditi možnost načrtovanja njegove prihodnosti, ki je možna le ob dobri obveščenosti (partnerski model). Vendar ob gorečnosti sporočanja slabe novice sporočati vsem in morda celo v enakem izdelanem osebnem vzorcu zdravnika lahko naredi novo škodo: vse več bolnikov doživi resnično prizadetost zaradi nespretnega in neobčutljivega sporočanja slabe novice. Povečuje se delež pritožb, ki so naslovljene na zdravnike in njihov odnos do bolnega med sporočanjem slabe novice.
sporočilo, da bo prihodnost za bolnega in njegove bližnje slabša od pričakovane. Lahko gre za povrnitev bolezni, razrast raka kljub zdravljenju, spodletel poskus zdravljenja, lahko pa tudi za napačna pričakovanja svojcev, ki jih moramo pripeljati do realističnega razumevanja stanja njihovega bližnjega. Lahko gre za vztrajne zahteve po medicinskem dovajanju hrane in tekočin, pričakovanje o diagnostičnih metodah in zdravljenju, ki ni več indicirano, in podobno. V razvoju zdravstvene oskrbe se je poleg spretnosti sporočanja slabe novice ali boleče resnice pojavila še druga potreba: spretno vodenje pogovora o načrtu obravnave. Razvoj paliativne oskrbe prinaša tudi sistematično pripravljene cilje in načrt obravnave za bolnike z napredovalo kronično boleznijo. Le na tak način bomo uspeli zavreti neverjeten pritisk na urgentne ambulante in urgentne centre, tako internistične kot travmatološke: se zavedamo, da je po ocenah naših strokovnjakov skoraj polovica bolnih na urgentnih oddelkih in v klicih na hišni obisk nepravilno usmerjenih? Se zavedamo, da z ignoriranjem pravočasnega načrtovanja obravnave za vse naše kronično bolne (ne le z rakom, temveč tudi s popuščanjem organa – srca, dihal, jeter, ledvic; z nekaterimi nevrološkimi obolenji itd.) v napredovalem stanju povzročamo nepotrebno trpljenje bolnim in njihovim družinam, ko so v hudih stiskah zaradi poslabšanj (ki nas sploh ne presenečajo, bolni in njegova družina pa na njih niso pripravljeni) in se lahko zatekajo le v urgentno službo – ki je najmanj primeren kraj zanje.
Napredek v spremembi stališča do sporočanja slabe novice bliže k etičnim določilom in bolnikovim pravicam nas je pripeljal na pol poti. Zdaj povemo bolj pogosto, toda kako?
Kaj je slaba novica? Seveda lahko slaba novica različnim ljudem pomeni različne stvari. Ne govorimo le o sporočanju diagnoze bolnemu z rakom, ženi o moževi Alzheimerjevi demenci, staršem o diagnosticirani neozdravljivi bolezni njihovega otroka, paru o nezmožnosti zanositve, zdravim ljudem o genetskih neugodnih rezultatih… Med novicami, ki so težavne, so tudi takšne o končanju zdravljenja, ker je postalo neučinkovito; potem se pogovarjamo o času, ko ponudimo ukrepe lajšanja in pripravo na zaključevanje življenja. Skupna definicija vsem tem pogovorom je 64
Revija ISIS - Maj 2012
Narisal: Bojan Jurc