iz zgodovine medicine ordinacijo dispanzer dvakrat mesečno v Oplotnici. V Oplotnici je imel Zdravstveni dom rentgenski aparat Piker, zapuščino iz ameriških vojaških skladišč. Prostor je bil na razpolago – dve sobi, čakalnica in ordinacija – in delo je steklo. Ta ordinacija je prišla prav posebno pohorskim predelom, saj so morali poedinci pešačiti tudi po dve do tri ure, da so lahko prišli v Oplotnico. Danes, ko je gozdna uprava speljala ceste skoraj do zadnjega hribovskega kmeta in ko ima skoraj že vsaka hiša svojega fička, če ne kaj več, je to seve drugače. Vendar pa se je ta ordinacija tako vpeljala, da znaša obisk vedno nekje od 20–30 bolnikov. Drugo tako ordinacijo smo ustanovili leta 1955 v Poljčanah. Delo je odlično steklo, pojavile so se po letu 1968 pa težave z rentgenom, dokler nam ni ta dokončno odpovedal. Z novimi prostori v novi zdravstveni postaji v Poljčanah in z izposojeno Moravo pa je delo leta 1975 ponovno steklo.
Upravne reorganizacije, združitev manjših v večje občine niso delale nobenih težav; teritorij dispanzerjev se ni z novimi mejami nič spreminjal, le v Slovenski Bistrici se je vključila v novo
občino občina Makole, ki je bila do tedaj v ptujskem okraju in s tem v domeni ptujskega dispanzerja. Leta 1968 pa smo se priključili velikemu Zdravstvenemu domu v Mariboru. Ta združitev nam je prišla kar prav: računali smo, da nam bo lažje dobiti zameno za dopuste, pa tudi sicer ima beseda tako velike zdravstvene organizacije večjo težo pri obravnavanju problemov na različnih nivojih kot pa beseda male dispanzerske enote. Po letu 1950 je počasi, a vedno bolj in bolj prodirala tuberkulostatična terapija in počasi zahajala v zaton kolapsna terapija. V obdobju zadnji 27 let smo imeli 6 fluorografskih akcij, ki so zajele vse prebivalstvo. Te »inventure« so nam dale možnost zajeti res celotno pljučno tuberkulozo in pljučno patologijo na terenu – in kar je še več – tudi ustrezno ukrepati.
Sicer pa tudi to obdobje ni prineslo v moje življenje nič posebno važnega, razen mogoče spoznanja, da je tudi delo v prvi črti proti-tuberkuloznega boja koristno za ljudsko zdravje in da lahko tudi takšno delo zadovolji tistega, ki opravlja to delo z vsem srcem!
Digitalis – prvi rešitelj srčnih bolnikov Jurij Kurillo
Bilo je junija 2005, ko smo se z avtom pripeljali do mesta St. Fillan v vzhodnem delu škotskega Višavja, ki leži ob dolgem in ozkem jezeru Loch Earns. Ustavili smo se ob iztoku istoimenske reke iz jezera in tu sem naenkrat zagledal celo skupino škrlatnordeče cvetočih rastlin, ki so se takoj izkazale za rdeči naprstec. To pa je bila zame kar nekakšna »roža mogota«, ki me je kot naravoslovnega fotografa že od nekdaj privlačila, a sem bil kar malo razočaran, da je slovenska cvetana ne premore. Kot splošni zdravnik sem navsezadnje že pred desetletji predpisoval srčnim bolnikom zdravilne preparate s sestavinami, pripravljenimi iz te rastline. Rdeči naprstec (Digitalis purpurea), dveletnica, redkeje trajnica iz družine črnobinovk (Scrophulariaceae), je pokončna, do poldrugi meter visoka rastlina z grozdastim socvetjem, ki ga sestavlja tudi do sto bolj ali manj škrlatnih, pa tudi belih kimastih, nekaj centimetov dolgih cvetov v obliki naprstnika. Znotraj venčne cevi je videti izrazito obrobljene temne pike. Jajčasti, spodaj dlakavi listi z nekoliko narobljenimi robovi so na dolgih pecljih. Raste na humusnih tleh ob robovih gozdnih sestojev, na sončnih in polsončnih legah v 46
Revija ISIS - Maj 2012
Rdeči naprstec (Digitalis purpurea) – vijoličasta varianta, Škotska (foto Jurij Kurillo).
Rdeči naprstec – bela varianta, Škotska (foto Jurij Kurillo).