Forum
O starih zdravnikih Zlata Remškar
Kmalu bom stara petinšestdeset let in postala sem »star« zdravnik. Še vedno sem v poklicu polno aktivna in moram priznati, da mi poklicno delo v teh letih starosti prinaša celo zrelejše zadovoljstvo z delom, kot mi ga je v mlajših letih. Dejstvo je tudi, da se nisem na poklicni poti nikoli odmaknila od bolnikov. Ker sem zaposlena v bolnišnici, torej nisem nikoli opustila vloge sobnega zdravnika, ki jo opravljam tudi v zadnjem času. Vedno sem namreč menila (in dolgoletno delo v bolnišnici me je v tem potrdilo), da ima sobni zdravnik zelo ključno vlogo pri obravnavanju bolnika, ki se danes premalo poudarja. Ko se v zadnjem času pogovarjam s kolegi, s katerimi sem skupaj začela svojo zdravniško pot, ugotavljam, da smo sicer imeli zelo različne poklicne poti, da pa nam je v današnji starosti skupna generacijska čustvena stiska, ki je povezana z dejstvom, da smo na koncu svoje formalno časovno predpisane poklicne poti ter da se tudi soočamo, kljub razglašenemu pomanjkanju zdravnikov, z bolj ali manj prikritim postopnim izrivanjem iz javnih zdravstvenih ustanov, v katerih delujemo.
Vse omenjeno bi lahko ovrednotili za naraven pojav, do katerega pač mora priti, ker tako enostavno je.
Toda ugotavljam, da ima poklic zdravnika svoje posebnosti, ki ga razlikujejo od večine drugih poklicev. Zlasti velja omenjeno za zdravnike, ki se ukvarjajo neposredno z bolniki. Pri delu z bolniki sčasoma neopazno pridobivaš izkušnje, se iz njih učiš ter dozorevaš kot zdravnik. Ne samo strokovno, tudi človeško. Vse bolj znaš videti gozd in ne le posameznih dreves. Tvoje delo ob bolniku postaja bolj celostno. Opravljena kilometrina pri zdravniškem delu torej koristi. Današnja aktualna medicina pa je naravnana izrazito »akademsko raziskovalno«. Klinično delo se ocenjuje za samoumevno. Ceni se akademska prodornost zdravnikov. Verjetno k opisani naravnanosti vrednotenja zdravniškega dela pri nas posredno prispevajo tudi »običajni« slovenski bolniki, ki splošno še vedno brez zadržkov zaupajo našemu javnemu zdravstvenemu sistemu ter so redko kritični do svoje ambulantne
ali bolnišnične zdravstvene obravnave. Sprijaznjeni so tudi z odsotnostjo izbiranja zdravnika, ki jo uveljavljajo na sekundarni in terciarni ravni le posamezni bolniki.
Ko gledam nazaj na svojo poklicno pot, lahko ugotovim, da sem skoraj dvajset let vodila bolnišnični oddelek. Zaradi »razvoja hiše«, kot se mi je obrazložilo, sem bila pred nekaj leti razrešena opisane funkcije. Premik je bil takrat narejen dokaj obzirno z ustnim zagotovilom, da bom zaradi svojega preteklega dela obdržala znotraj ustanove svoj neformalen položaj. Malo kasneje se je na ustno zagotovilo pozabilo in novo delovno mesto ovrednotilo za specialista na oddelku. Nisem bila vesela in niti ne jezna. Bila pa sem razočarana, da se s »starim« zdravnikom lahko tako ravna in pozabi, ne nazadnje, na mentorsko vlogo, ki jo je imel pri šolanju tistih kolegov, ki danes odločajo o strategiji ustanove, v kateri sem zaposlena. Toda tako pač je! Očitno »razvoj« ustanove in splošna recesija Slovenije tako zahtevata.
Kljub osebnemu sprijaznjenju z dejstvi, kot so, pa včasih vendarle razmišljam o naših zdravniških medgeneracijskih odnosih. Očitno ne tarejo samo mene, kot sem že predhodno omenila, ampak tudi nekatere ostale kolege »stare« generacije.
Bi lahko naše poklicno medgeneracijsko sodelovanje izboljšali? Bi mlajša generacija, ki danes vodi ustanove, kaj izgubila, če bi svojim starejšim kolegom priznavala njihove z dolgoletnim delom pridobljene izkušnje in znanje ter jih ne bi formalno razvrednotila na koncu njihove zdravniške poti? Ali je res potrebno omalovaževati poklicni delovni vložek odhajajoče generacije v javnih zdravstvenih ustanovah?
Če pa je tako ravnanje s »starimi« postalo vgrajeno v sistem delovanja javnih zdravstvenih ustanov ter ni zasluga le tistih, ki danes vodijo te ustanove, bi ga morali popraviti. In sicer prav zaradi posebnosti zdravniškega poklica, pri katerem so zelo pomembne tudi izkušnje, ki jih da le kilometrina zdravniškega dela, ter »starim« zdravnikom kilometrino priznati in jim prihraniti razvrednotenje njihovega preteklega dela pred zaključkom njihove delovne dobe.
Interventni ukrepi v zdravstvu, deux ex machina? Željko B. Jakelič Spoštovani!
Na osnovi obvestila generalnega direktorja ZZZS,vas obveščam, da bodo avansi za mesec marec, do preklica znižani za 7 %. (29. februar 2012; 9:47) 36
Revija ISIS - Maj 2012
Ta novica je zasenčila ekran monitorja v številnih ordinacijah! Človek bi, kot uvodne novice, pričakoval obvestila, ki so povezana z delovnim procesom, številnimi strokovnimi podatki, in ne novico, ki nam je vzela sapo.