Zdr avniki v prostem času
Arhipelag Galápagos Urška Gantar Rott, Tomaž Rott
Galapaški otoki ležijo približno 960 km od celinske zahodne obale Ekvadorja, skorajda natančno na ekvatorju, in so eno najbolj delujočih vulkanskih področij. Geološko-geografske in klimatske razmere omogočajo, da se tu nenehno ustvarja in razvija življenje. Arhipelag je pravi živi muzej evolucijskih sprememb, pravi živi laboratorij, in je ob obisku leta 1835 tudi navdihoval Darwina in mu potrjeval njegovo teorijo o izvoru živalskih vrst. Otočje je od leta 1959 eden izmed devetih narodnih parkov Ekvadorja (Galapagos National Park), ki ima 8000 km2 kopnega in 1350 km obal. Unesco je leta 1978 proglasil Galapaško otočje kot kraj svetovne naravne dediščine (World Natural Heritage Site), leta 1985 je postalo rezervat svetovne biosfere (World Biosphere Reserve, saj je najbolj prvinski arhipelag, ki ima ohranjenega 95 odstotkov avtohtonega življenja), leta 1994 pa galapaški morski rezervat (Galapagos Marine Reserve). Poleg otokov s pripadajočim morjem med njimi zajema še 40 morskih milj širok pas vode od obal otokov, kar predstavlja 133.000 km2. To je edino zaščiteno morsko področje na vzhodnem Pacifiku in tudi drugo največje na svetu.
Izvor otokov, geografija in klima. Otoki so se pojavili po številnih izbruhih preko 2000 vulkanov na dnu oceana in predstavljajo le vrhove iz bazalta grajenih skritih vulkanov, ki so se dvignili tudi do 10.000 m visoko z dna oceana. Trenutno otočje predstavlja 13 večjih in šest nekoliko manjših otokov (ki imajo glede na raziskovalce in osvajalce več različnih imen) ter več kot 40 majhnih, ki so bolj podobni večjim skalam. Med našim kratkim obiskom smo obiskali poleg otoka Baltra ( Južni Seymour), kjer je letališče, otok Santa Cruz (Indefatigable), ki je bil izhodišče za obiske otoka Severni Seymour in največjega otoka Isabela (Albemarle, 4600 km2). Otoki z okolnim morjem pokrivajo 80.000 km2. Najvišjo točko otočja predstavlja vulkan Wolf (1707 m) na severu otoka Isabela. Prvi so pred 4 do 5 milijoni leti nastali otoki na jugovzhodu (npr. San Cristobal in Espaňola oz. Hood), medtem ko sta sedaj največji otok Isabela in otok Fernandina na zahodu otočja stara le 1 milijon let. Predvsem na mlajših otokih je še vedno prisotna vulkanska aktivnost (trenutno šest živih vulkanov) in otoki še vedno nastajajo (lahko že v 10.000 letih), saj otočje leži na severnem robu aktivne tektonske plošče Nazca. V zadnjih 200 letih je bilo tudi 24 večjih vulkanskih izbruhov, še leta 2009 je izbruhnil vulkan Cumbre na Fernardini.
Od decembra do maja je vreme sončno in toplo, vroče in deževno, s povprečno temperaturo 28° C, okrog božiča se ne rodi le božji otrok, ampak še drugo dete, topli severni veter El Niño, ki zaradi obilnega deževja z možnimi poplavami in plimnimi valovi ni vedno dobrodošel. Zaradi višjih temperatur se med drugim zmanjšuje zaradi pomanjkanja hrane (alg) število morskih legvanov in morskih levov, za 67 odstotkov tudi populacija pingvinov.
Med majem in decembrom je »hladnejše« in bolj suho vreme, s povprečno temperaturo 18° C, ko hladni Humboldtov tok iz Čila prinese tudi dolgotrajno vztrajno nizko oblačnost z meglo (obdobje 116
Revija ISIS - Maj 2012
garua). Četudi je ob obali vroče in suho, lahko tudi soparno, kar smo doživeli ob prihodu na letališče v Baltri, je lahko v »višavju«, včasih le nekaj deset metrov višje, vlažno in hladno. Beli pesek obrežij lahko prijetno hladi podplate, bazaltne kamenine s črno lavo pa lahko dosežejo temperaturo do 50° C.
Odkrivanje otokov. Če odštejemo verjetne obiske in naselitve ljudi iz ekvadorskega plemena Manteño in po legendi tudi Inkov, naj bi bil leta 1535 prvi uradni obiskovalec in zapisovalec panamski škof Fray Tomás de Berlanga. Na poti v Peru je v brezvetrju njegovo ladjo zaneslo do arhipelaga, kjer je zaman iskal vodo, saj jo je na otočju malo, našel pa »le tjulenje in tako velike želve, ki lahko nosijo človeka… in imajo oklepe podobne sedlom (po špansko galápagos)… in tako neumne ptiče, da ne znajo letati«. Španski konkvistador Diego de Rivadeneira je otoke poimenoval Las Islas Encantadas, začarane, ker so se v meglicah pojavljali in izginjali. Naslednji dve stoletji so otoki postali skrivališče za nizozemske in angleške gusarje, ki so s svojim nebrzdanim hranjenjem razredčili želvji rod, želve pa tudi skladiščili na svojih ladjah s hrbtom navzdol, da so bile tako še po letu brez hrane in vode uporabne za dobro želvjo juhico. Med leti 1811 in 1844 so se mornarji preko 700 kitolovk zalagali z želvjim mesom in močno razredčili število teh enkratnih živali. Otoki so bili nekaj časa tudi kaznilnice. Šele v 30. letih prejšnjega stoletja so se pričele pobude za zaščito otočja in leta 1959 so Galápagos proglasili za narodni park z uvajanjem ustreznih zaščitnih ukrepov in uravnavanjem rastočega turizma (sedaj že preko 170.000 turistov na leto). Pri vodenih izletih morajo biti domači vodiči, ki jih delijo na tri razrede. V prvem so večkrat taki, ki poleg španščine obvladajo le nekaj besed v tujih jezikih, kljub strogim izpitom za vodiče na tri leta in opravljenemu dvomesečnemu tečaju tujega jezika (brez prakse). Podobno je bilo tudi z enim od naših, ki je bil sicer po izobrazbi filozof.
Živalstvo. Pred 4 milijoni let so bili otoki brez življenja, vode pa bogate z minerali. Ker otoki niso bili nikoli povezani s celino, si razlagajo, da so naselile otoke le živali, ki so preživele dolgo pot s celinskega kopnega: zato prevladujejo ptice, morski sesalci, ki so lahko plavali, in plazilci, ki so se »pripeljali« na slučajno nastalih rastlinskih »splavih« in so nasprotno od dvoživk in kopenskih sesalcev lahko preživeli dolgo pot skoraj brez vode in hrane. Semenje in insekti so lahko prepotovali dolgo pot na ptičjem perju ali v njihovih prebavilih. Živali niso plašne, ker z njimi niso pripotovali tudi njihovi plenilci, in se ne boje človeške hudobije, zato jih je mogoče opazovati iz bližine, kar velja tako za plazilce kot ptiče. Zmotno je mnenje, da so »udomačene«. Za ljudi se pač ne zmenijo, ker morda mislijo, da so le čudna premikajoča se drevesa z včasih klovnovsko rdečimi opečenimi nosovi in bliskajočimi rilci dolgih teleobjektivov. Nič nenavadnega ni, da je na obali potrebno včasih paziti na vsak korak, ker se posebno mladi in majhni morski legvani razigrano družijo kot otroci v otroških vrtcih.