Zbornica
Nagovor predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Jožeta Trontlja ob 20. obletnici Zdravniške zbornice Slovenije, 28. marca 2012 Spoštovani predsednik Vlade gospod Janez Janša, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije gospa dr. Gordana Kalan Živčec, spoštovani zdravstveni minister gospod dr. Tomaž Gantar, cenjeni gostje, kolegice in kolegi, slovensko zdravništvo v slabem letu praznuje že drugi jubilej. Po 150-letnici Slovenskega zdravniškega društva lansko jesen smo se zdaj zbrali, da zaznamujemo 20-letnico Zdravniške zbornice Slovenije. Obletnico, ki ima dve mnogo starejši predhodnici. Zdravniški stan ima posebno odgovorno, posebno dragoceno poslanstvo. Zdravnik, ki dobro dela, doživi ob tem veliko lepega. Nagrade, mislim na nematerialne, so lahko velike in vredne vsega truda in odrekanja. Tu pa je tudi fizično, psihološko in čustveno breme, ki je težko, včasih celo pretežko. Prinašajo ga življenje ob hudo bolnih, opazovanje njihovega trpljenja, izgubljene bitke za zdravje in življenje, tragičnost usod bolnikov in njihovih svojcev, teža odgovornosti za najboljše ukrepanje, ki ne more biti vedno niti v skladu s standardi stroke ne z željami pacientov in svojcev. To je zdravniku največji vir stresa, vir velike obremenitve za njegovo lastno psihično počutje in fizično zdravje. A ne gre samo za skrb za usodo pacientov. Še težje breme je zdravnikova skrb o tem, ali je ukrepal pravilno, pravočasno in v najboljšem bolnikovem interesu. Je skrb, da utegne biti njegovo ukrepanje v nasprotju z veljavnimi strokovnimi standardi, pričakovanji bolnika in svojcev. Je tudi groza pred morebitnim nehotenim strokovnim spodrsljajem, ki so jo okrepili in oživili nedavni slovenski primeri nesreč pri zdravljenju. Ta groza je hromeča, tudi ko se ne zgodi nič slabega. Kali duševni mir in moti nočni spanec. Ko pa se zares zgodi dozdevna ali resnična napaka, se začne kalvarija postopkov notranjega in zunanjega nadzora, morebitne kazenske preiskave, ugotavljanje krivde, kaznovanje. Izgubljeni ugled in prizadeto duševno ravnotežje utegneta pokopati zdravnikovo poklicno prihodnost še za leta po tragični nesreči, morda celo za vedno. Javnost ne odpušča, mediji so brezsrčni. Spominjam se pokojnega prijatelja, palestinskega pediatra, ki se mu nesreča ni zgodila, a je preživel svoje prekratko, vzorno poklicno življenje v strahu pred njo. Kot je dejal, lahko si rešil tisoče otrok, tudi take, ki bi bili brez tvojega znanja in požrtvovalne skrbi izgubljeni. Lahko uživaš velik ugled v stroki in med kolegi. A tisti hip, ko se ti je primerila napaka, je vse to pozabljeno. Obstaja samo še tvoja napaka, prikazana javno in v nadnaravni povečavi. Že strah, da se to utegne zgoditi, skupaj z ostalimi fizičnimi in psihičnimi bremeni marsikateri kolega ali kolegica plačata z 10
Revija ISIS - Maj 2012
leti izgubljenega, prezgodaj končanega življenja. Visok račun za lepe in slabe strani zdravnikovega poklica plačuje tudi njegova ožja družina. Ko pride do nesreče pri zdravljenju, je Zbornica prva ustanova, ki je poklicana, da skrbi za varovanje poklicne in človeške integritete zdravnikov. Nedavno je skozi te hude preizkušnje spremljala več kolegic in kolegov. Morda ni imela vsakokrat najbolj srečne roke, posebno to velja za nastope pred javnostjo. Morda bo treba pravila in načine delovanja izboljšati. Seveda ne za ceno interesov pacientov in še manj za ceno pravičnosti in zakonitosti. Vsekakor je njena vloga za naš stan tudi v tem pogledu neprecenljiva.
Nekaj zadnjih let je bilo v razpravi aktualno vprašanje, ali naj bo članstvo v Zbornici prostovoljno ali obvezno. V razredu za medicinske vede SAZU smo o tem pripravili posvet in priporočili, da ostane članstvo za prakticirajoče zdravnike obvezno.
Ocenili smo, da gre za izjemno pomembno ustanovo, ki vzdržuje stanovski red v stroki, skrbi za licence, za stalno izobraževanje in za nadzor kvalitete. Zdravniška zbornica opravlja funkcijo samonadzora izjemno pomembnega reguliranega poklica in je v tem oziru nenadomestljiva. To vlogo imajo zdravniške zbornice tudi v drugih državah Evrope. Kljub temu so se pojavile zamisli, da bi obvezno članstvo odpravili. Nekatere funkcije zbornice, vključno z nadzorno, pa bi prenesli na nekakšno agencijo. Razred za medicinske vede je ministra opozoril, da bi taka agencija brez ustreznega kadra ne mogla opravljati tistih dejavnosti, ki jih nihče drug razen zdravništva samega ne more, to je licenciranje in vodenje specializacij. Razred je kot realno ocenil tveganje, da bi neobvezna zbornica razpadla na več zbornic (zbornico za dentalno medicino, zbornico zasebnih zdravnikov, zbornico zdravnikov v javni službi), ki bi skrbele za parcialne cehovske interese in se oddaljile od nenadomestljivih javnih funkcij za zdravstvo in bolnike, s čimer bi na koncu izgubili predvsem bolniki. Po mnenju uglednega pravnika Rajka Pirnata bi se zbornica, ki bi izgubila javna pooblastila, »skrčila v vlogo interesnega združenja članstva« in obdržala samo še status zasebnopravnega društva. Razred za medicinske vede je opomnil ministra, da je članstvo za aktivne zdravnike v zdravniški zbornici obvezno v mnogih evropskih državah, kar gotovo ni brez tehtnih razlogov.
Nevarnost ukinitve zbornice je s tem minila. Niso pa minile nekatere druge nevarnosti. Ena je skupna vsem močnim strukturam,