Zdr avniki v prostem času posebno atmosfersko vzdušje, hladno ali toplo čarobnost, katera preplete in oplemeniti izbrani motiv. Krajinski motiv, pa tudi model, kompozicijo s tihožitjem ali s šopkom, podoživi s srčno odprtostjo in z žlahtno likovno interpretacijo, ki vedno znova znanemu in neznanemu vdahne lastni, pristen, spontan, iskren pečat. Pečat svojega čutenja in dojemanja v realističnem likovnem videnju, ki se vse bolj oddaljuje od mimetične naravnanosti in se z mehko slikarsko potezo izpoje v rahlo stilizacijo in pridobi metafizični prizvok. Tako se v njegovih slikarskih pripovedih prepletata topla in hladno modrikasta ali zelenkasta barvna paleta s posamezni akcenti rdeče Del Robbovega vodnjaka. Baročna Ljubljana. in rumene, ki vnašata značilno žarenje in globoko čustveno napetost. Vsaka nov vpogled v njegovo dušo, ki vidni in nevidni svet doživlja s njegova poteza s čopičem, vsak njegov barvni odtenek zrcali širino in globokim spoštovanjem.« njegovo globoko navezanost na naravo, njegovo zakoreninjenost Pridite, poglejte in se nad Kovačičevo slikarsko dovršenostjo v lepote narave in njegovo ljubezen ter navdušenje nad notnavdušite tudi vi. ranjsko zemljo, nad lepotami slovenskih gora in kraške planote, istrske zemlje in prekmurske ravnice. Vsaka njegova stvaritev je
Kravata Velimir Vulikić
Zgodnja pomlad leta 1958 je na medicinski fakulteti prinesla prvi kolokvij, ki je bil zame prva preizkušnja uspešnosti pri študiju. Študenti stomatologije smo nestrpno čakali, da se odprejo vrata kabineta profesorice dr. Tine Kobe, odlične predavateljice, pri kateri smo prve mesece secirali telesa bogsigavedi kdaj umrlih ljudi. Sedaj je bil čas, da profesorici pokažemo svoje znanje na kolokviju iz osteologije z malim morjem latinskih izrazov za mišice, krvne žile, živce ... Ko je bil poklican prvi študent, je v preddverju kabineta nastala tišina. Eni so odpirali knjige in tik pred zdajci preverjali svoje znanje, drugim se je to zdelo odveč v prepričanju, da so obvladali vse do najmanjše fisure, spine ali foramna. »Naredil?« smo bili radovedni, ko je kolega sklonjene glave stopil iz kabineta.
»Ne, pa ne vem zakaj, saj sem na vsa tri vprašanja odgovoril pravilno. Je pa profesorica zelo slabe volje.«
Neuspeh sicer vestnega študenta je naselil še večji strah v naše (še žive) kosti. Za njim so vstopali drugi na smrt prestrašeni in se vračali z enakim neuspehom. Na vrsto sem prišel dosti prej, kot sem mislil. Pred vstopom sem si popravil lase, zategnil kravato, zapel gumbe suknjiča in stopil k vratom. »Glej ga oficirja, ki se ga še drži poklicna deformacija,« je pripomnil za menoj čakajoči kolega in mi zaželel srečo. 94
Revija ISIS - April 2012
Ko sem vstopil v kabinet, poln likov z različnimi deli telesa, na drogu visečih skeletov, lobanj in drugih učnih pripomočkov, me je starejša, v strokovnem svetu priznana profesorica z nasmehom premerila od nog do glave. Prijazno mi je ponudila sedež pri mizi, na kateri je stal zaboj z različnimi majhnimi in velikimi kostmi. Zaradi njenega spoštljivega odnosa me je prvotni strah polagoma zapuščal. Podvomil sem o kolegovi trditvi, da je profesorica slabe volje. Še preden mi je postavila prvo vprašanje, sem se počutil dokaj sproščenega. Iz zaboja mi je ponudila tri kosti in naročila, da jih opišem. Ko sem to naredil – z manjšim spodrsljajem pri tretji kosti – mi je v indeks vpisala pozitivno oceno. Vesel uspeha sem pri vratih dvignil roko in kazal indeks.
»Ti si pa imel srečo,« mi je čakajoči iztrgal indeks, da bi se sam prepričal. Ko mi ga je vrnil, se je zagledal v kravato, nepogrešljivi del moje vsakdanje garderobe. »Ti imaš kravato! Dol z njo!« Nič kaj nežno mi jo je snel čez glavo in nataknil na svoj vrat ter vstopil v kabinet. »Se mu je zavrtelo?« je pripomnil njegov prijatelj. »Še nikoli ga nisem videl s kravato.« Moral sem ga počakati. »Ko bo izstopil iz kabineta, bom vzel kravato in pohitel na vlak ali avtobus, kar bo pač prej odpeljalo v Domžale, da se pohvalim družini, ki me je nestrpno čakala,« sem si mislil.