V SPOMIN je predaval – in predaval je vedno zavzeto in vestno pripravljen – na dodiplomskem in podiplomskem študiju na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Vrsto let je predaval na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za psihologijo. Bil je prijazen, vedno na pomoč pripravljen mentor številnim magistrandom in doktorandom različnih profilov. V prvem slovenskem učbeniku »Psihiatrija« je leta 1985 napisal zelo kakovostno poglavje o »involutivni depresiji«. V drugem učbeniku »Psihiatrija« leta 1999 je napisal več poglavij o psihozah, psihofarmakoterapiji, biološki terapiji, zmožnosti za delo. Njegovo podajanje snovi je bilo sodobno, jasno, didaktično odlično. Najraje pa je pravzaprav učil v praksi, ob bolniški postelji: tudi psihiatrija je – kot medicina sploh – v veliki meri empirija, je poudarjal. Med drugim je bil tudi velik strokovnjak na področju zmožnosti za delo oseb z duševno motnjo, član invalidskih komisij IK1 in IK2. Pri tem delu je dajal vedno prednost človečnosti pred brezdušno »strokovnostjo«, vedno se je zavedal, kaj pomeni medicina brez človečnosti. Zbolel je avgusta 2010. Zaradi zdravljenja je bil odsoten več mesecev. Ves čas ga je zanimalo stanje na kliniki, veselil se je napredka in prihodov novih mladih strokovnjakov. Velika,
največja želja mu je bila, da se vrne na delo in med svoje bolnike. Zdelo se je, da je premagal hudo, nevarno bolezen in se tako v naše veliko zadovoljstvo v juniju 2011 vrnil na delo: optimističen in še poln načrtov. 5. januarja 2012 smo kot običajno načrtovali skupno delo za naslednji dan, a nepredvidljiva usoda je hotela drugače: 6. januarja 2012 je bil v težkem stanju sprejet na urgenco in 7. januarja 2012 nas je zapustil za vedno. Odšel je kolega, prijatelj, sodelavec, mnogo prezgodaj, še ves sredi dela in načrtov. Na Psihiatrični kliniki v Ljubljani je delal 46 let, delo je imel rad, posvečal se mu je dobesedno z dušo in telesom. Za njegovo mogočno postavo in resnim, zadržanim nastopom se je skrivala nežna in občutljiva duša. O sebi, svojih problemih ni govoril, zelo rad in tudi ponosno pa je govoril o uspehih svojih štirih otrok, na katere je bil zelo navezan. Šel je skozi hude osebne, življenjske preizkušnje, zaznamovale so ga z zanj značilnim resnobnim videzom, a ostal je po duši enak in pokončen do konca. Na njegovi zadnji poti smo ga pospremili 11. januarja 2012 v Pobrežju ob njegovem ljubljenem Mariboru. Ostal bo v naših srcih in spominu kot dober prijatelj »Vučko« in posebej kot eden velikih mož naše stroke.
Prim. izr. prof. Štefek Grmec, dr. med., spec. urgentne medicine, svetnik (1962–2012) Urška Lunder
Res močno nas je pretresla vest, ko je vse prezgodaj od nas odšel Štefek Grmec, ki je bil v nenehnem pogonu z idejami in neomajno energijo. Kaj bi še lahko izboljšali, je bila misel, ki je nenehno rasla v njegovem umu. Kot specialist družinske in urgentne medicine ter predstojnik Enote nujne pomoči v Zdravstvenem domu Maribor je bil od leta 2010 koordinator za urgentne centre v Sloveniji, leto poprej pa koordinator delovne skupine za izobraževanje pri Ministrstvu za zdravje. Kot predavatelj na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti je učil študente pri urgentni medicini in predmetu družinska medicina. Njegovo znanstvenoraziskovalno delo je prispevalo dve novi metodi oživljanja, raziskovanje učinkovitosti različnih zdravil, ki bistveno prispevajo k razpletu akutnih stanj v urgentni medicini, in ne nazadnje uporabo ultrazvoka na terenu. Leta 2008 je skupaj s sodelavci prejel nagrado Ameriškega združenja za srce, in sicer so si jo prislužili za najboljše raziskovanje na področju oživljanja. Študija o tem, da eritropoetin izboljša povrnitev spontanega utripa in sprejem na intenzivni oddelek pri bolnikih s srčnim zastojem v predbolnišničnem okolju, je potekala v Enoti nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Adolfa Drolca. Študija je bila izjemna prav zaradi prenosa Revija ISIS - April 2012
65