V SPOMIN
Doc. dr. Vukosav Žvan, dr. med. Milan Ličina
Rojen je bil 10. novembra 1937 v Zgornjem Javorniku pri Jesenicah. Bil je mlajši od dveh otrok v družini pedagogov. Zaradi očetove liberalne usmerjenosti so starše pogosto prestavljali iz kraja v kraj. Začetek 2. svetovne vojne jih je doletel v Lendavi. Bili so izgnani, kot številne slovenske družine. Sam je bil takrat star tri leta in pol. Sprejeli so jih sorodniki v Ljubljani. Živeli so ločeno, v pomanjkanju, vendar je družina ostala skupaj. O tem obdobju svojega življenja ni nikoli govoril. Po vojni so se preselili na Ptuj in potem v Maribor, kjer se je družina dokončno ustalila in zaživela. Gimnazijo je končal v Mariboru. Na Maribor, kot mesto svoje mladosti, je bil zelo navezan. Rad se je vračal. Včasih je hudomušno, nikoli hudobno, rekel kaj na račun nas »močvirnikov«. Vpisal se je na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in diplomiral 28. decembra 1962. Bil je uspešen, odličen študent. Ne nazadnje tudi nadarjen športnik; velik, kot je bil, je blestel v košarki.
Leta 1963 se je zaposlil v takratni »Bolnišnici za duševne in živčne bolezni Ljubljana Polje«, kjer je delal do odhoda v JNA v istem letu. Ponovno se je zaposlil po prihodu od vojakov leta 1964. Specialistični izpit iz nevropsihiatrije je opravil 23. oktobra 1968. V času, ko se je dr. Žvan zaposlil v bolnišnici, je – kot je večkrat poudaril ne brez ponosa in iskrene hvaležnosti – prišel v skupino samih velikih osebnosti, vrhunskih strokovnjakov tedanje psihiatrije: direktor je bil legendarni prof. dr. Janez Kanoni. Predstojnik ženskih oddelkov je bil prof. dr. Marjan Borštnar. Vodja tedanjega I. ženskega oddelka in ženskega sprejemnega oddelka prof. dr. Momčilo Vitorović. Poleg pokojnega prof. dr. Jožeta Lokarja in pokojnega doc. dr. Ljuba Đorđevića je bil med prvimi mladimi zdravniki, ki so se v tistem času odločili za zaposlitev v za zdravnike še ne posebej privlačni bolnišnici in ki so brez predsodkov sprejeli tudi specifično stigmatizirano vejo medicine. Zaradi svoje strokovne podkovanosti in vodstvenih sposobnosti je dr. Žvan naglo napredoval, še razmeroma mlad je postal vodja I. ženskega oddelka in vodja ženskega sprejemnega oddelka. Na Katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete se je zaposlil leta 1973. Najprej je bil asistent, po opravljenem doktoratu znanosti spomladi 1986 je postal docent. Predstojnik Kliničnega oddelka Ljubljana Polje je postal leta 1982. Aprila 1976 sem postal njegov sodelavec na ženskem sprejemnem oddelku in takrat sem neposredno spoznal vse njegove odlične človeške, strokovne, vodstvene, kolegialne lastnosti in zlasti njegovo nenarejeno, iskreno prijateljstvo. Uspešno je deloval kot predstojnik Kliničnega oddelka v Polju več kot 12 let. Zavzemal se je za izboljšanje razmer, v katerih so živeli bolniki in bolnice in v katerih so delovali zaposleni. Dosegel je, da so bile odpravljene že moteče tradicionalne razlike med delom na t.i. »moških« in »ženskih« oddelkih, ki so bili v tistem času ubikacijsko ločeni in so tako živeli in delovali vsak malo po svoje. Trudil se je za 64
Revija ISIS - April 2012
intenzivnejše novo zaposlovanje mladih strokovnjakov – predvsem zdravnikov in kliničnih psihologov. Kot vodilni se je moral soočiti z velikim pomanjkanjem vsega, ki je nastopilo v kriznih letih 1982/83, ko je primanjkovalo tudi vseh zdravil, zlasti antidepresivov. Z intenzivnim prizadevanjem in racionalnim delovanjem mu je uspelo premagati večino rastočih težav in preprečiti hujše posledice tako za bolnike kot za osebje.
Pri biološki elektrokonvulzivni metodi zdravljenja je skupaj s tedanjim direktorjem prim. Darovcem v tim vključil zdravnika specialista anesteziologa, kar je izboljšalo varnost in kakovost zdravljenja. Za tistega, ki ne pozna preteklih razmer, torej pomanjkanja anesteziologov, pomanjkanja denarja, celo bencina za pot itd., to ne pomeni veliko, a v luči tedanjih razmer je bil to nedvomno pomemben dosežek. Nasploh moremo reči, da je bil pravi »zdravnik ob bolniški postelji«, če smemo to poudariti, če je to danes še vrednota, kot je bila v davnih časih naših začetkov v medicini. Pacienti so ga spoštovali in mu zaupali; s svojo resnostjo, ne nazadnje s svojo mogočno postavo jim je vzbujal zaupanje in vračal samozavest. Doc. dr. Vukosav Žvan, doktor medicine – prijatelji in kolegi smo ga klicali Vučko – je bil s svojim obsežnim znanjem darežljiv, pravi altruist. Veliko