Strokovne publik acije
Sten Lennquist (ur.): Medical Response to Major Incidents and Disasters. A Practical Guide for All Medical Staff Springer-Verlag Berlin Heidelberg 2012, 412 str. Ker nisem strokovnjak, si seveda ne upam napisati recenzije. Pa vendar se mi zdi neogibno nujno na knjigo vsaj opozoriti. In četudi bi bilo najbolj točno in najbolj preprosto kar prepisati angleške naslove poglavij, bom tvegal in jih poskusil prevesti, morda nekoliko po svoje: 1.
Velike nesreče: opredelitve in zahteve glede na sisteme zdravstvene oskrbe 2. Velike nesreče: primeri in izkušnje 3. Predbolnišnični odgovor 4. Triaža 5. Bolnišnični odgovor 6. Obravnava in identifikacija mrtvih žrtev 7. Nesreče, povzročene zaradi fizične travmatizacije 8. Nesreče, povzročene zaradi ognja in strupenih plinov 9. Nesreče v mrzlem in vlažnem okolju 10. Nesreče, povzročene z nevarnimi snovmi 11. Nesreče, povzročene z žarčenjem 12. Nalezljive bolezni in mikrobiološke grožnje 13. Nesreče, povzročene zaradi sprememb v naravi in podnebju 14. Obravnava poškodb zaradi bojnega delovanja 15. Teroristični napadi na civilno okolje 16. Sistemi ocenjevanja glede na končno stanje pri hudih poškodbah 17. Psihološka krizna podpora pri nesrečah 18. Izobraževanje in trening 19. Prihodnji metodološki razvoj in raziskovanje
Knjige seveda nisem prebral v celoti, sem jo pa vso prelistal ter »diagonalno« pregledal tako, da sem nekaj poglavij prebral v celoti. In bilo je vredno: namreč, vse to, kar sem v zadnjih desetletjih o množičnih nesrečah slišal ali videl v medijih, ima v tej knjigi zelo zanimiv strokoven okvir. V tem smislu je izjemno povedno 2. poglavje. In ker gre praviloma za množične poškodbe, je zanimiva sodobna triaža ter prostorska in časovna koordinacija različnih služb (npr. zdravstvo, policija, gasilci, transport itn.). »Medicinsko« najbolj zanimivo se mi zdi poglavje 7. Pa ne le zaradi lepih slik o poškodbah zaradi izstrelkov (projektilov) z veliko energijo, temveč tudi zaradi klasičnih; poškodbe Crush ter Blast, intubacija, koniotomija, pnevmotoraks, improvizacija za tenzijski pnevmotoraks, šok, kompresijska preveza (bivši Esmarch), imobilizacija, indikacije za kirurški poseg. Isto velja za poglavji 8 in 9. Poglavje 11 je med drugim povzetek večine nesreč v nuklearkah – od Anglije (1957) prek Černobila (1986) do Fukušime (2011).
Pa tudi nesreče zaradi drugih žarčenj (npr. Tokaimura, 1999) in seveda zadeva Litvinenko (London, 2006). Nekatere teh zgodb se berejo kot kriminalke. Poglavje 12 je pa kar grozljivo; zdi se mi, da najbolj izstopa antraks. Opisana je nesreča v Sverdlovsku (v bivši ZSSR, 1979) ter dolgoletna dekontaminacija otoka Gruinard ob severozahodni obali Škotske. Na tem otoku je namreč angleška vojska leta 1942 preskušala antraks kot morebitno sredstvo biološkega bojevanja proti nacistični Nemčiji. Zaradi trdoživosti antraksnih spor pa je bila dekontaminacija otoka nemogoča do leta 1986, ko so več sto ton raztopine formaldehida, razredčene v morski vodi, razpršili po vsem otoku. Nato so na otoku naselili čredo ovac kot preskus za morebitno (re-)infekcijo. Tako je bil otok šele leta 1990 uradno razglašen kot dekontaminiran...
Kot kriminalka se bere tudi poglavje 15; ne nazadnje zaradi izvrstnih fotografij, kako samomorilski teroristi na sebi nosijo razstrelivo ter nanj prilepijo žeblje. In zanimivo se mi zdi povedati, da je avtor poglavja fotografije dobil pri hrvaški policiji; če prav razumem uraden naziv, iz Slavonskega Broda... Knjiga je naravnost razkošno opremljena z odličnimi barvnimi fotografijami, shemami ter razpredelnicami. Bolj po sreči kot ne sem v njih našel le eno tipkarsko napako, »carriing«; po kontekstu sodim, da bi se moralo glasiti »caring«. In ker gre zares le za lepotno napako, bom zamolčal, kje je.
Poleg pozitivnih posebnosti, opisanih zgoraj, pa ima knjiga še eno pozitivno: namreč, poglavje 10 je napisala dr. Lucija Šarc, sicer zdravnica v Centru za zastrupitve v KC. Če kot nestrokovnjak primerjam njeno poglavje z drugimi, se mi zdi nekako »najbolj vsestransko«. Po eni strani zaradi opisa organizacije delovanja v primeru nesreč; npr. prostorska organizacija ter predbolnišnični in bolnišnični odgovor (str. 234, 235, 239). Po drugi strani pa zaradi kompleksnega prikaza o identifikaciji raznih nevarnih snovi (»strupov«) ter posledične uporabe antidotov. Avtorica med množico najrazličnejših nevarnih snovi seveda obravnava tudi bojne strupe, vključno antiholinesterazne snovi. Kolikor lahko presodim, se je avtorici izvrstno posrečilo strokovno heterogenost problematike preseči z razmeroma preglednim, da ne rečem skoraj homogenim prikazom. Če se prav spomnim, je bilo doslej le nekaj (trije? štirje?) slovenskih medicinskih avtorjev, ki jim je uspelo svoje delo predstaviti pri založbi Springer, ki je že kar pojem. No, z dr. Lucijo Šarc jih je zdaj nekaj več in za njen dosežek ji gre po mojem hvala in čast! Marjan Kordaš
Revija ISIS - April 2012
61