iz zgodovine medicine Zaščitena stavba pa kljub dotrajanosti in najverjetneje potresno manj varni gradnji ostaja soseda poliklinike in urgence in najverjetneje bo še dolgo tako.
Literatura: 1. 2.
Adamič Tatjana: Dosje enote kulturne dediščine: ešd 354 Ljubljana – stanovanjski blok Meksika (http://www.zvkds.si/media/pages/documents/dosje_objekta_kd.pdf ) http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Vladimirsubic.jpg
Prim. Franjo Radšel: Moj življenjepis – spomini Pripravila Zvonka Zupanič Slavec
Prim. Franjo Radšel (1899–1987) je svoje življenje posvetil boju proti tuberkulozi. Zdravniško pot je začel v zdravilišču Golnik, nadaljeval v Bolnišnici v Slovenj Gradcu in v Bolnišnici v Mariboru, kjer je vodil pljučni oddelek. Organiziral je več protituberkuloznih dispanzerjev: v Črni na Koroškem, v Lenartu, Šentilju, Oplotnici in Poljčanah. Delal je v protituberkuloznih dispanzerjih v Trbovljah, Slovenski Bistrici in v Mariboru. V polstoletnem delu (1926–1976) je opravil pionirsko delo v protituberkuloznem boju, prispeval k razvoje protituberkulozne službe v severovzhodni Sloveniji in popisal njen razvoj v Mariboru. To je prim. Radšel tudi popisal v svojem dnevniku, ni pa pri tem omenjal najbolj senčne plati svojega življenja, politične diskvalifikacije. V novembru 1953 je neki bolnik, bivši borec NOB, tedaj politično pomembna oseba, grobo kršil predpisana pravila hišnega reda protituberkuloznega oddelka mariborske bolnišnice, ki se je nahajal na Pohorju. Ker je prim. Radšel vztrajal pri svojih načelih, je zahteval, da ga uprava odpusti. Pridružili so se mu še nekateri drugi bolniki, nekaj osebja in nekateri zdravniki. Tedaj so začeli proti prim. Radšlu pravo gonjo, ki je bila medijsko zelo odmevna. V več časopisih so namenili njegovemu diskreditiranju kar po celo stran. Skupina njegovih nasprotnikov se je večala in poskušali so ga diskvalificirati kot človeka in kot zdravnika. Zrežirali so disciplinski postopek, ki je temeljil na povsem lažnih očitkih, vendar so zmagali in prim. Radšel je ostal brez službe. Edini zdravnik, ki je takrat javno povedal resnico in ki je prim. Radšlu v tistih težkih časih pomagal in mu stal ob strani, je bil prim. Davorin Valenti (1914–2008), direktor sanatorija za pljučne bolezni in tuberkulozo Pohorski dvor, ki je bil že v tistem času ugleden zdravnik in tudi pomembna politična osebnost. Prim. Valenti se je redno udeleževal tedenskih strokovnih sestankov, ki jih je prim. Radšel vodil na oddelku, in ga je tako spoznal kot človeka in strokovnjaka ter cenil njegovo strokovno delo.
V zgoščenem življenjepisu prim. Radšel o sebi piše: Mladost in študijska leta Moj rod izhaja iz dveh prastarih kmečkih družin iz Mežiške in iz Mislinjske doline. Po očetovi strani smo pravi Korošci, 40
Revija ISIS - April 2012
saj je domačija iz katere izhajamo in po kateri imamo priimek – Račev; Nemci so pisali Ratscheu, slovensko zaveden matičar pa je okoli leta 1870 zapisal ta priimek tako, da ga je ponašil z Radšel. Naš oče je poznal rače, napravo ob strugi, da je lahko umeril vodo ali na mlinsko kolo ali v strugo potoka. Enako ima srbohrvaščina glagol račvati se – deliti se; brez dvoma je bilo ob tej kmetiji visoko v gorah kakšno razpotje. Tudi kraj Rače pri Mariboru ima brez dvoma isti koren. Po materini strani pa smo zopet pravi Pohorci. Visoko nad Mislinjem stoji še danes domačija Vavkan, od koder se je moj stari oče preselil v Šmartno pri Slovenj Gradcu. Pod Črnim vrhom pa imamo še sedaj Vavkanove planine. Kakšni »kani« pa so bili in odkod izvira ta veja mojega rodu pa za sedaj ne bi vedel povedati.
Rodil sem se 14. 11. 1899 materi Ivani, roj. Vaukan, in očetu Antonu, kot prvi otrok. Nekaj mojih bratov in sester je umrlo že v rani mladosti, ostali pa smo štirje: trije bratje in najmlajša sestra. Ljudsko šolo sem obiskoval v domači vasi Pameče. Ta šola je bila enorazrednica, kjer je del otrok pohajal v šolo dopoldne, del pa popoldne. V razredu smo pa imeli zopet dva oddelka: mlajši in starejši. Brez dvoma je bilo tu težje za učitelja kot za otroke. Pa vendar je naš odlični učitelj Arnejčič uspel, da me je toliko podkoval tako v slovenščini kot v nemščini in matematiki, da sem leta 1912 uspešno prestal sprejemni izpit na klasično gimnazijo v Mariboru.
V nižji gimnaziji od I. do IV. razreda smo bili Slovenci v svojih paralelkah, v katerih je bil učni jezik deloma slovenski, poudarjam le deloma, kajti že v prvem razredu je bilo naravoslovje v nemščini, v drugem je bila v nemščini še geografija, v tretjem smo začeli z grščino tudi v nemščini, v letnem semestru IV. razreda pa je bilo že vse nemško. V petem razredu pa so dijake porazdelili: mi smo imeli takrat tri paralelke, eno nemško in dve slovenski; ker je bilo nekaj osipa, so po utečenih navadah vse razpolovili in tako je prišla v razred polovica Nemcev in polovica Slovencev. Slovenščino smo imeli ali v prvih ali v zadnjih urah, da so lahko Nemci ali pozneje prišli ali prej odšli domov. Mariborska klasična gimnazija je imela v tistih časih zelo velik ugled in je veljala za eno najboljših v državi.