iz zgodovine medicine Medicinska Ljubljana
Meksika – prva soseda ljubljanske urgence in poliklinike Zvonka Zupanič Slavec
Ko sem kot študentka prišla v kompleks ljubljanske bolnišnice, me je nekdo naključno vprašal, če vem, kje je Meksika. Ker mi je bilo to ime španska vas, sem se pozanimala in ugotovila, da je to največja stavba v sosedstvu Univerzitetnega kliničnega centra. Nase me je opozarjala že ob hoji mimo nje, saj jo krasita velika fasadna kipa in bogato poslikan strop vhoda. Pravzaprav bi na fasadi moral biti napis Meksika in navedeni njeni avtorji, saj je delo impozantno, pa še kulturno-zgodovinsko zaščiteno. Četudi stavba nima medicinske tradicije, je s svojo vpetostjo v ljubljansko bolnišnično mesto skorajda del njega. V njej pa prav tako biva veliko zdravstvenega osebja, ki jim pot v službo kar v copatih olajša življenje …
Stavba Meksika je v Ljubljani prvi primer kolektivne stanovanjske gradnje. V času pomanjkanja stanovanj po 1. svetovni vojni jo je za svoje uslužbence zgradila Mestna občina Ljubljana. Zgrajena je bila ob nekdanji Ahacljevi, današnji Njegoševi ulici, na zahodnem robu ljubljanskega predmestja Vodmat. Prebivalci so stavbo poimenovali po zbirališču vojakov, ki so v času vladavine cesarja Maksimiljana s tega mesta odhajali na vojskovanje v Mehiko. Graditi so jo začeli 19. julija 1926, končali pa 29. oktobra 1927. Gleda na velikost so jo resnično hitro zgradili. Meksiko je projektiral ljubljanski arhitekt Vladimir Šubic (1894–1946), ki je avtor številnih ljubljanskih zgradb, najbolj znana je ljubljanski Nebotičnik, ki je prva železobetonska stavba v Evropi. Študiral je na Dunaju, v Gradcu in v Pragi, v Ljubljani pa je deloval do druge svetovne vojne. Po njej je padel v nemilost komunističnih oblasti, leta 1946 so ga poslali v delovno brigado na železniško progo Brčko–Banovići, kjer je še istega leta umrl v še danes nepojasnjenih okoliščinah.
Stara fotografija Meksike, posneta najverjetneje pred drugo svetovno vojno (vir: Bogo Zupančič, Ljubljanski nebotičnik, Denar in arhitektura, Ljubljana 2001, str. 92).
Današnji pogled na zunanjost Meksike (foto Blaž Bertoncelj).
Meksiko je Šubic zasnoval po vzoru dunajske socialne stanovanjske gradnje, za katero je bil značilen tip »stavbe na dvorišče« (blok – hof ), kakršne so tam gradili v času med obema svetovnima vojnama. Vzoru je sledil tako v socialni kot tudi oblikovni zasnovi: okoli osrednjega dvorišča so bila razmeščena stanovanja minimalnega standarda, v pritličju pa skupni prostori: javno kopališče, skupna pralnica ter pod arkadami na uličnih vogalih trgovine. Stavba ima pet nadstropij in devet stopnišč, ki povezujejo hišo od kleti do podstreh.
Osrednji del z vhodno vežo in portalom krasita figuri matere in očeta kiparja Lojzeta Dolinarja, strop obokane veže, ki vodi do osrednjega dvorišča, pa freske slikarja Riharda Jakopiča. Zaradi znamenitih avtorjev celotne Meksike je ta spomeniško zaščitena. O Meksiki je umetnostna zgodovinarka Tatjana Adamič zapisala: »Arhitekt Vladimir Šubic se je po obisku Dunaja odločil za zasnovo dvodelne štirinadstropne stavbe s štirimi trakti, razvite okoli dveh zaprtih dvorišč. Ker občina ni uspela dokupiti sosednje parcele, je arhitekt Šubic pripravil izvedbene
Revija ISIS - April 2012
37