iz zgodovine medicine Medicinska Ljubljana
Iz stavbne preteklosti ljubljanske gastroenterološke interne klinike – Fabianijev ljubljanski prvenec na Japljevi ulici (1901–2011) Zvonka Zupanič Slavec
Samoumevnost dela v neki stavbi in navajenost nanjo uporabnike pogosto oddaljita od razmišljanja, kakšno preteklost ima stavba, kdo jo je zasnoval, kakšno vlogo je opravljala skozi čas in kakšne usode so doživljali njeni varovanci. Fabianijeva ubožnica na Japljevi cesti v Ljubljani, ki od konca druge svetovne vojne opravlja zdravstveno poslanstvo v okviru ljubljanske bolnišnice, si ob 110-letnem jubileju zasluži predstavitev svoje zgodbe. Tudi aktualni izid monografije o arhitektu Maksu Fabianiju (1865–1962), ki je doživel skoraj celo stoletje, nas opominja na velikega mojstra slovenske in avstrijske monarhične stavbne preteklosti. Žal je v slovenskem prostoru premalo poznan, skorajda prezrt, četudi je bil učitelj Jožeta Plečnika. Njegova ubožnica pa lepša stavbni kompleks ljubljanskega kliničnega centra.
Leta 1897 sta se župan Ljubljane Ivan Hribar in načelnik mestnega stavbnega urada Čeh Jan Duffe odpravila na daljše potovanje po Nemčiji. Na svoji poti sta obiskala tudi mesto Elberfeld, kjer sta spoznala, kako slabo deluje ljubljanski socialni sistem. Po vrnitvi v Ljubljano sta zato pri arhitektu Maksu Fabianiju naročila izgradnjo nove in moderne ubožnice. Fabiani je prvotno zasnoval ubožnico za 100 oseb, vendar so že pred začetkom gradnje ugotovili, da ne bo zadostovala za potrebe Ljubljane.
Ker je bila zmogljivost zrisanega objekta premajhna in so bili stroški gradnje previsoki, so hoteli projekt zaupati mestnemu arhitektu Cirilu Metodu Kochu, vendar so se kljub vsemu na koncu odločili za Fabianija. Gradnja v ljubljanskem predmestju Vodmat se je začela leta 1900. Ubožnica je bila prva Fabianijeva stavba v Ljubljani. Gradilo jo je znano gradbeno podjetje Tönnies in je bila že leta 1901 svečano odprta. Po odprtju je bila razglašena za eno najlepših in najmodernejših stavb v Ljubljani. Mestna hiralnica sv. Jožefa, kot se je uradno imenovala, je imela večinoma sobe za ubožce, poleg tega pa še kuhinjo, sobe za posle, za centralno kurjavo, pralnico in shrambe v kleti. V pritličju je bila velika jedilnica in spalnica za moške. Prvo nadstropje je bilo narejeno na podoben način kot pritličje, a namenjeno ženskam. V stavbi so tudi zelo pazili na higieno in imeli kopalnice, ki so bile za tisti čas znak modernega stavbarstva. Zasnovali so tudi bolniške sobe in sobo za dežurnega zdravnika. Ubožnica se je preživljala s pripravo hrane za otroško zavetišče na Taboru.
Fabianijeva stavba ubožnice na Vodmatu (foto Mirko Kambič). Arhitekt Fabiani je pri načrtovanju pazil, da ja bila stavba prijazna večini uporabnikov, starejšim ljudem.
Po koncu 1. svetovne vojne so zaradi pomanjkanja mest za ubožne stavbo povišali za nadstropje in zvišali zmogljivost na 250 oskrbovancev. Od takrat je stavba doživela še več predelav, a je bila vmes tudi zanemarjena.
Revija ISIS - April 2012
35