Forum zapisom bi rad dopolnil kritični prispevek prof. dr. Zore Konjajev, ki je v novembrski številki našega časopisa pisala o proslavi sto petdesete obletnice Slovenskega zdravniškega društva. V zagovor organizatorjem proslave moram omeniti, da smo v strokovnem delu kritizirane proslave med
narodnimi buditelji omenili tudi delež in moralno držo slovenskih zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno.
Kakor v testih usodnih dnevih pred 70 leti, ki so bili ključni za obstoj slovenskega naroda, bo slovenski narod in njegovo zdravništvo tudi danes sposobno, da si bo krojilo svojo usodo.
Kje so meje zdravnikovih kompetenc? Nina Mazi
Zaupanje je simbol poguma, zvestoba pa odraz moči. Marie Ebner-Eschenbach Kompetence zdravnikov in področje njihovega delovanja, še bolj pa njihovega vpliva že od nekdaj bolj kot običajne smrtnike (med katere se uvršča večina bolnikov in uporabnikov zdravstvenih proizvodov in storitev oziroma zmogljivosti tudi v naši državi), ki se zavedajo velikega pomena in nepogrešljive vloge – poslanstva zdravnika v življenju posameznika, družine in družbe, vznemirjajo oblastnike in posameznike na položajih. Tudi in predvsem zato, ker se zavedajo zdravnikove moči, vpliva in ugleda, izhajajočega oziroma povezanega z njegovim znanjem, izkušnjami in kompetencami – strokovnostjo, profesionalnostjo in človečnostjo – in jih vse to bega, skrbi in vodi v negotovost, morda celo v zavist in nevoščljivost. Zgodovinski viri iz različnih obdobij in koncev sveta pričajo, da so zdravnikom v preteklosti številni oblastniki in režimi, pa tudi (kvazi)strokovnjaki in celo stanovski kolegi skušali »pristriči peruti« in jih strpati v vnaprej določene, ad hoc izbrane okvire, ki pa so kmalu popokali po šivih in duh je spet ušel iz steklenice na prosto, kamor edino tudi sodi. Tega se je zavedal že »naš oče« veliki Hipokrat, ki je med temeljnimi zdravnikovimi »privilegiji« izpostavljal svobodo in neodvisnost. Ravnanje po »glasu vesti« pa štel za glavno in ubikvitarno dolžnost, pravico in nalogo, ki je nad »postavo« in zakonom. Če so v preteklosti zdravnikom postavljali ovire, jih skušali omejevati, si jih podrediti in jih »disciplinirati« oziroma čim bolj spretno ukalupiti – vkleniti v spone povprečnosti, predvsem oblastniki, pa to danes vse bolj zavzeto in navdušeno počnejo (predvsem)
najrazličnejši (kvazi)strokovnjaki in poznavalci. Analiza sodobnih trendov in aktualnega dogajanja priča, da le-ti prihajajo predvsem iz vrst ekonomistov, finančnikov, menedžerjev, psihologov, sociologov in politologov oziroma politikov (družboslovcev), manj pa je med njimi tehničnih in naravoslovnih poklicev. Nekateri izmed njih delujejo kot zapriseženi solisti, ki si v primeru premajhne zaznavnosti in odmevnosti šele post festum iščejo primerne botre, drugi, bolj pragmatični in »ziheraški«, pa svoje delovanje od samega začetka načrtujejo in povezujejo s podporo vplivnih posameznikov ali skupin iz ozadja. Vsem pa je skupna želja po omejevanju, utišanju, discipliniranju in pokoravanju zdravnikov v obliki preventive in kurative.
V prvem primeru njihovo delovanje temelji na predpostavkah in predvidevanjih v smislu znanega »Kaj bo, če...« oziroma »Kaj bi, če...«, v drugem pa gre bolj za gašenje požara oziroma preprečevanje poglabljanja moči in širjenja vpliva strokovnjakov v belem. O slednjem zgovorno pričajo tudi izsledki raziskave z Otoka, v kateri je 7.000 prostovoljcev odgovorilo na dve preprosti, a sila pomembni vprašanji: »Na koga se najpogosteje obrnete, ko ste v stiski?« (zdravnik prednjači s 67 odstotki) in »Zakaj?« (82 odstotkov odgovarja, da zato, ker zdravniku zaupa). In prav tu je pogosto trn v peti vseh, ki skušajo zdravnikom »nadeti plašnice« in jih strpati v (čim ožje) birokratske okvire. Zaupanje je kamen spotike in vir negodovanja. Predvsem zato, ker je zdravniški poklic neločljivo povezan s to vrednoto oziroma temelji na njej, pa tudi zato, ker so zdravniki deležni visoke stopnje zaupanja, o kateri drugi poklici lahko že od nekdaj samo sanjajo. Zato glavnina »kvazistrokovnjakov«, ki nastopajo kot »Deus ex machina«, skuša predvsem zamajati obstoječe zaupanje, ki vlada med zdravniki, njihovimi sodelavci in ostalo (laično) javnostjo, ali pa ga vsaj omejiti in zbirokratizirati na način, ki omogoča večji nadzor in obvladljivost. Skupna vizija in zaupanje predstavljata temelj učinkovitosti in uspešnosti. Zaupanje je najpomembnejši Revija ISIS - April 2012
29