Forum
Dogodki pred 70 leti so potrdili narodno zavednost slovenskih zdravnikov Elko Borko
Različne proslave ob 150-letnici Slovenskega zdravniškega društva, po odmevih v našem časopisu, niso ustrezno obravnavale zgodovinskega dejstva, da sta slovenski narod in njegovo zdravništvo med drugo svetovno vojno, posebno na Štajerskem, doživljala kruto obdobje v boju za svoj obstanek. Vsesplošno je poznano, da je takoj po napadu nemškega Reicha na Jugoslavijo in hitri kapitulaciji takratne jugoslovanske armade in razkosanju Slovenije med državami, ki so napadle Jugoslavijo, grozilo, da bo slovenski narod izbrisan, slovensko ozemlje pa bo postalo del razširjenega ozemlja osvajalcev.
Med talci sta bila tudi dr. Ludvik Novak in zobozdravnik dr. Franc Stamol. Slednjega so kasneje z družino izselili v Srbijo.
Že 14. aprila 1941, na velikonočni ponedeljek, so nacisti začeli z množičnimi aretacijami slovensko usmerjenih prebivalcev na Štajerskem. Posebno so se izživljali nad slovenskimi duhovniki, izobraženci in vsemi, ki so bili narodno slovensko usmerjeni. Med zaprtimi v meljski vojašnici je bilo tudi 42 slovenskih zdravnikov.
Novi direktor je sklical zdravniški sestanek v preiskovalnici internega oddelka. Po pripovedovanju primarija Cundriča so se udeleženci sestanka postavili v vrsto: »Novi direktor je oznanil, da bolnišnica pripada velikemu Rajhu in da vodstva oddelkov prevzemajo navzoči na novo prispeli zdravniki primariji, ki jih kot direktor navdušeno pozdravlja. Vsi novi primariji so z iztegnjeno desnico glasno »zahajlali«, slovenski zdravniki pa so molče opazovali to nacistično ceremonijo.«
Danes ne bi mogli praznovati tega dogodka, če v tistih dramatičnih dnevih ne bi naši zavedni domoljubi, med katerimi je bila večina slovenskih zdravnikov, stopili družno proti raznarodovalni politiki osvajalcev in se vključili v oborožen odpor proti okupatorju.
Znano je, da je Hitler obiskal Maribor 26. aprila 1941, že tri dni zatem so 29. aprila 1941 mariborski mladinci v središču mesta izpeljali uporniško akcijo in zažgali dva avtomobila.
Nemška policija se je na to provokacijo odzvala zelo brutalno. Milica Ostrovška je o povračilni dejavnosti policije zapisala: »Policijski avtomobili so zaprli več ulic v središču, pobrali so okoli šestdeset mladincev in jih odpeljali v meljsko kasarno. Vse noči so jih v kleti pretepali, da so slišali njihovo kričanje zaporniki v vseh zgornjih nadstropjih, a tudi v okoliških hišah. Zgroženi zaporniki so naposled poslali k komandantu taborišča delegacijo s prošnjo, naj s pretepanjem prenehajo. Čez nekaj dni so fante izpustili, vse modre od podplutb in še podpisati so morali, da ne bodo govorili o tem, kaj so doživeli.«
Med aretiranimi mladinci je bilo tudi nekaj študentov medicine in tistih, ki so se zanjo odločili kasneje. Še mnogo kasneje so pripovedovali o krutem ravnanju okupatorjev. Številni so zato zapustili Maribor. Nemški okupator pa je sočasno z aretacijami mladincev med mariborskimi meščani izbral deset talcev, ki so bili zaprti, dokler se ni zbralo 200.000 dinarjev za poplačilo škode.
Nemško okupacijo je bilo hitro občutiti tudi v mariborski bolnišnici. Dr. France Cundrič je v svojih zapisih o tistih mračnih dneh zapisal: »Razen nekaj stažistov, ki niso bili slovenske narodnosti, in enega asistenta, smo se vsi prijavili kot Slovenci. Zdelo se mi je, da so se nemški oficirji na tihem čudili, kako to, da so v nemškem Marburgu skoraj sami slovenski zdravniki.« Zdravniki niso smeli zapustiti bolnišnice in so kot vojni ujetniki postavali po bolnišnici. Takoj ko je bila izdelana zasilna brv preko porušenega dravskega mostu, je prišel za direktorja bolnišnice mariborski zdravnik dr. Walter Thalmann in odstavil dotedanjega direktorja prim. Franja Radšla ter upravitelja Josipa Stegnarja.
Novi direktor je postavil dr. Ernesta Bouvierja za šefa kirurškega oddelka, dr. Herberta Greinerja za šefa internega oddelka, dr. Alfonza Hönigmanna začasno za šefa porodniško-ginekološkega oddelka do 22. aprila 1941, ko je to dolžnost prevzel prim. Alois Santner, ki je prišel iz Brucka, dr. Fritza von Radica za šefa rentgenološkega zavoda, dr. Siegfrieda Kreuzigerja za šefa dermatološko-venerološkega oddelka, sam pa je prevzel še vodenje okulolaringološkega oddelka. Zaradi potreb pa sta lahko obdržala vodstveni položaj dr. Milko Bedjanič na infekcijskem oddelku in dr. Valentin Kušar na bolnišnični prosekturi; pljučni odsek, ki ga je takrat vodil prim. Franjo Radšel, pa so priključili internemu oddelku.
V bolnišnici se je začelo obdobje poniževanja in preganjanja slovenskih zdravnikov. Kmalu pa so sledile že prve aretacije slovenskih zdravnikov. V svoji knjigi »Doživljaji in doživetja« je prim. Mirko Černič, preporodovec, znani slovenski kirurg in soustvarjalec slovenskega medicinskega izrazoslovja, opisal, kako se je po kapitulaciji izognil Revija ISIS - April 2012
27