SISI Leopold Ritter von Sacher-Masoch (1836–1895) je bil avstrijski pisatelj in časnikar, znan po svojih romantičnih zgodbah o življenju v Galiciji. Na temelju vsebine njegovih romanov je psihiater Richard von Krafft-Ebing skoval strokovni izraz mazohizem.
Zgodba spodaj pa ni te vrste. Objavljena je bila v zbirki Europa erlesen: Das reiche Land der armen Leute. Literarische Wanderungen durch Galizien (Prebirati Evropo: Bogata dežela revnih ljudi. Literarna popotovanja po Galiciji), ki sta jo uredila Karl Markus Gauss in Martin Pollack. Založba Wieser, Celovec, 2007.
Prevajalec
Leopold von Sacher Masoch
Dvanajsti zajtrk Ermogen Kurilovič je še ležal v pernicah, ko mu je sel na konju prinesel odišavljeno pisemce njegove neveste, gospodične Irene Borisovko. Dišala je tudi njegova vsebina, vendar bolj na takšen način, da je dražila usta. Ljubeznivi otrok je sporočal, da je njen oče upesnil novo pasteto, ki jo je ona izvedla kulinarično. In na to pasteto je povabila Kuriloviča. On je to znal ceniti, zakaj gospod Borisovko je bil sladokusec, ki je obvladoval kuhinjo po almanahih gurmanov in ki je vrh tega tudi sam imel v glavi vedno nove zamisli o užitnih umetninah. Ker pa je Kurilovič poleg vsega tega poznal galicijsko gostoljubnost v njeni celotni grozljivosti, tisto gostoljubje, ki na mizo postavi prav vse tisto, kar premore hiša, ki pa od gosta tudi zahteva, da vse pred njega postavljeno tudi poje in popije, je uporabil nujno previdnost. Pas okoli trebuha je zategnil, kot je to bilo le mogoče, popil nič več kot le skodelico kave in se usedel v bričko, ki naj bi ga popeljala skozi pokrajino, mirujočo v pomladnem blišču vse do Volosijanke ter k njegovi nevesti in nadvse obetavni pasteti. Koleselj je bil že pri vratih, ko je njegov oče za njim zaklical, da naj ob tej priložnosti vendar vrže še en pogled na oves pri župniku v Sepohovu. »Pa tudi kravo pri Vojciehu,« ga je opomnila mati. »In potem bi lahko pri
Sygjericu povprašal, kako gre dobri ženi,« je prosila tudi teta, »saj je bila hudo bolna.« Kurilovič je prikimal in se odpeljal. Srečno je prišel do bližnje vasi, tu je nenadoma zaslišal, kako ga nekdo kliče, ter zagledal moškega, ki je tekel za njim. Bil je bogat kmet, vpliven pri volitvah. »Ne,« je govoril ter vihal nos, brž ko je dohitel mladega plemiča, »kar tako peljati se mimo, to pa res ne gre, gospod dobrotnik si bodo pri meni vendar privoščili skromen zajtrk.«
Nič ni pomagalo: moral je obrniti, sestopiti ter se pošteno lotil klobas in žganja, ki jih je vplivnež postavil predenj. Ker Kurilovič ni še ničesar užil, je jedel z največjim tekom, nato se krepko rokoval s svojim gostiteljem ter nadaljeval z vožnjo.
Nesreča pa je hotela, da je že pri naslednji plemiški kmetiji eden njegovih konj zgubil podkev ter da je, medtem ko je vaški kovač konju prikujal novo podkev, lastnik te kmetije, gospod Bacinski, uzrl gospoda Kuriloviča. Bacinski je bil sicer znan kot skopuh. Ko pa je bil po sili razmer prisiljen soseda povabiti na zajtrk, se ga je slednji poskušal znebiti z energičnim ugovorom. Žal pa se je motil, gostoljubnost je bila namreč še bolj strašna kot skopuštvo. Moral je vstopiti in jesti. Pred njega ni bilo postavljenega prav mnogo, a kljub vsem ugovorom je moral nekaj malega tudi pojesti in popiti. In spet je šlo veselo proti Sepohovu, kjer se je ustavil pred župniščem ter si ogledal oves, ki je bil ponujen v odkup staremu gospodu Kuriloviču. Brž ko je bil posel sklenjen, je gospa župnikova javila, da je za gospode pripravljen zajtrk. »Zahvaljujem se,« se je prestrašen branil Kurilovič, mislil je namreč na pasteto in svojo nevesto, »sem že zajtrkoval, zares se vam zahvaljujem.« »Ampak vaše visokoblagorodje, pa nas vendar ne boste užalili na takšen način!« »Vrh tega sem si pokvaril želodec.«
»Za to imam na voljo čudovite kumarice s poprom ter grenčico, oh!, recept imam še od prastarih staršev. Poskusite vendar!« Kurilovič je torej poskušal tako dolgo, da je bil - potem ko je spet sedel v svojem koleslju - prisiljen pas razrahljati za eno luknjo. »Zdaj pa se ne bova ustavila nikjer več!« je zavpil kočijažu. 118
Revija ISIS - April 2012