SISI
Sibirski »šov« Darko Kačar
Jurij Jurjevič nam je dejal, da je majhen kapitalist. 63-letni možak ima namreč v lasti »Magazin« v naselju Čažemto v Sibiriji. Magazin je v bistvu trgovinica, kjer on in njegova družina prodajajo vse mogoče: od zobotrebcev do sušene ribe, piškotov in čokolad, od žarnic do vodke, konjaka, vin, kokakole, piva in še marsičesa. Poleg tega pa v tem magazinu lahko posediš ob mizi, popiješ pijačo in celo kaj poješ. V vasi je še ena trgovina, ki pa jo drži v lasti njegov brat. Toda tam se ne da posedeti in popiti, ampak le kupiš lahko približno iste reči kot pri Juriju. Naša skupina, sestavljena iz štirih žensk in dveh moških, je bila tisti večer okoli 22. ure že drugič, odkar smo bili v Sibiriji, pri Juriju. Vesel nas je bil in nas pogostil s suhim sadjem, sirom in vloženimi kumaricami, pijače pa si Slovenci nismo pustili častiti in smo kupili vodko in vino.
Za bivšega aktivnega ruskega oficirja, ki je prevažal rusko orožje po različnih krajih sveta od Afrike do Indije, od Vzhodne Nemčije do Koreje, je bilo življenje v sicer rodnem sibirskem naselju dolgočasno in enolično; nič se mu ne dogaja, le kakšni redki ruski turisti iz sosednjega sanatorija se oglasijo na pijači ali po nakupih. »Naši« so že prejšnja leta prihajali k njemu na pijačo in rad se je pogovarjal z njimi, če se je le dalo, v polomljeni nemščini ter pripovedoval o svojem razburljivem profesionalnem življenju. Tudi tokrat smo se pogovarjali o tem in onem, nato pa je kar naenkrat najavil, da bi nam rad uprizoril »sibirski šov«. Na vprašanja kaj, da to je, se je le nasmihal v svoje velike brke in potem odšel v prostor za trgovinico ter se vrnil oblečen v jakno, s štoparico v eni roki in močno baterijsko svetilko v drugi. Pozval nas je, da gremo za njim ven iz hiše. Seveda smo šli in se spraševali, kaj bo.
minuti je s svetilko kontroliral čas na štoparici in izjavil, da bo šlo. Čez nekaj časa je najprej začel po malem migati z ritjo po snegu in končno ni več zdržal, pa je stegnil roke k nam, da smo ga dvignili iz snega.
Potegnil si je gor gate in hlače, nato pa zadovoljen izjavil, da je postavil svoj nov rekord: 100 sekund z golo ritjo v snegu pri –20. Smejali smo se z njim in se vrnili v Magazin, kjer smo pili vino ali vodko, on pa nam je razlagal, kako ga bo sedaj najprej žgalo po riti, potem pa bo »pravi« za dve uri evforije. Kaj je mislil s tem, smo bolj razumeli pozneje, ko nam je razložil, da se utrjuje na razne načine, ker je pač njegova žena 18 let mlajša od njega. Ko se stopi led na bližnji reki, se vsak dan kopa v njej, sicer pa dela še marsikaj, kar ga utrjuje. Čez čas, ko smo se pomirili od prvega »šova«, nam je najavil še »sibirski šov 2«. In res, potem ko smo se kakšne pol ure zabavali ob pogovoru z njim, pili in jedli ter se pogreli, je ponovno odšel v prostor za trgovino. Vrnil se je zopet ves nasmejan, bos in gol, le v kratkih spodnjicah, ter najavil, da bo tak korakal sto metrov proti vasi in nazaj po snegu in mrazu. On skozi vrata v sibirsko noč in mi firbci za njim. Z mirnim strumnim korakom jo je mahnil po poti proti vasi in nato nazaj, pri čemer je zadnjih dvajset metrov zagazil v sneg in smeje odkorakal proti hiši mimo naše skupine, ki ga je navdušeno slikala. Tako je zaključil še »šov št. 2«. Vrnili smo se k naši pijači in jedači ter ostali pri njem tja do polnoči, ko naj bi sicer uradno zaprl magazin.
Njegov Magazin leži povsem na robu naselja, okoli hiše je veliko prostora, mimo hiše pa vodi pot naprej v notranjost vasi. Zunaj je bilo nekaj pod –20 stopinjami mraza, na poti v vas steptan, zglajen sneg, ob poti pa sem in tja kakšna medla ulična svetilka. Po kakšnih tridesetih metrih od hiše v smeri vasi se je Jurij ustavil in nas, pričakujoče, kakšen bo ta njegov šov, po vojaško postrojil na poti. Potem se je široko zasmejal in se postavil na rob poti, kjer je bilo za njim kakšnih 30 cm snega. Odpel si je hlače, potegnil dol še dolge spodnjice in se smeje zvrnil na golo rit v sneg. Prižgal je svetilko, posvetil na štoparico in jo sprožil. Začudeno smo ga gledali, on pa si je »štopal« čas, kot je rekel, za poskus novega osebnega rekorda. Mi smo se smejali, se čudili in ga slikali, potem ko smo ga vprašali, če nima nič proti fotografiranju. Po kakšni Revija ISIS - April 2012
117