Zdr avniki v prostem času
Ekvador ali potepanje po eni najbolj avtentičnih držav v Južni Ameriki Nadja Khalil
Demokratična republika Ekvador je s skoraj 14 milijoni prebivalcev najmanjša država v Južni Ameriki. Ime je dobila po ekvatorju oziroma Mitat Del Mundo, kot ga imenujejo – namišljena črta okoli Zemlje, ki državo razdeli na dve polovici. Država leži med Kolumbijo in Perujem in je poleg Čila edina država v Južni Ameriki, ki ne meji na Brazilijo. Zaradi svoje lege sonce skozi vse leto vzhaja ob 6h in zaide ob 18h, zaradi česar se zdi dan precej krajši.
Ta nesrečni drobiž Ekvador je bil del inkovskega imperija, dokler ga ni Španija leta 1554 kolonizirala, leta 1822 pa je postal neodvisen. Glavni jezik je španski, v državi pa je živih še precej avtohtonih jezikov. Najpogosteje uporabljani je quichua, jezik Inkov. Angleščino govorijo le redki, zato je znanje vsaj osnovnih besed v španščini skoraj obvezno. Državno valuto sucre so pred dobrim desetletjem zamenjali za dolarje, v ZDA pa jim celo izdelujejo kovance z napisom Ekvador. Uporaba dolarjev je precej praktična, a začuda nihče nima drobiža. Priporočeno je, da si ob morebitnem obisku države priskrbite čim več drobiža; tako se vam ne bo tako pogosto dogajalo, da boste deset minut pred odhodom avtobusa obsedeli v restavraciji, natakarica pa bo medtem nervozno tekala po sosednjih trgovinah in poskušala razdrobiti vaš dvajsetdolarski bankovec.
Orjaška galapaška želva, najdlje živeči plazilec na zemlji – živijo do 200 let, samci pa dosežejo težo kar do 300 kg.
Ko fotografiranje domačinov postane izziv Glavno mesto, Quito, je znano po najbolj prijetnih temperaturah, zato ga pogosto imenujejo tudi »zemlja večne pomladi«. K temu poleg lokacije pripomore tudi njegova nadmorska višina, za La Pazom, glavnim mesto Bolivije, je namreč drugo najvišje glavno mesto na svetu in leži na nadmorski višini 2.850 metrov.
Quito je dve mesti v enem: staro kolonialno mesto in Unescovo mesto, ki je stalno živo – Plaza San Domingo, Plaza de Independenza, Plaza Grande, Plaza San Francisco in druge, na katerih so številne predstave folklornih plesov in značilnih pesmi. Cene so nizke tako za domačine kot za turiste. Kosilo stane 1,5 dolarja, vožnja z avtobusom 1 dolar na uro. Ljudje so večinoma potomci prvotnih prebivalcev in se okoli še vedno sprehajajo oblečeni v tradicionalna oblačila, lase pa imajo spete v dolge debele kite. So precej ponosni in do turistov nič kaj odprti. Za razliko od Azijcev, ki te ogovarjajo sredi ulice in se veselo nastavljajo fotoaparatom, so Ekvadorci precej bolj zadržani. Moje prošnje, da bi jih fotografirala, so ostale neuslišane. Vsakič, ko sem potegnila fotoaparat iz torbe, so si namreč pokrili obraz z rokami in tako v kali zatrli mojo željo po umetniškem
Dva modronoga strmoglavnika oziroma blue-footed boobies (ime izhaja iz španske besede »bobo«, kar naj bi pomenilo »nor« oziroma »klovn«, saj so na zemlji zelo nerodni in s tem izpostavljeni številnim nevarnostim). Revija ISIS - April 2012
103