S knjižne police Slaba znanost ni le neprimerna in neverodostojna, marveč tudi škodljiva. Zato morajo strokovnjaki nanjo pokazati s prstom in laično javnost obvarovati pred njenimi nevarnimi posledicami. Kar pomeni, da mora zdravnik spremljati tok dogajanja, biti sposoben ločevati med pravo in kvazi znanostjo in imeti dovolj poguma, da javno pove, kaj je treba verjeti in upoštevati in česa ne. Hkrati pa se mora (ne glede na morebiten vabljiv honorar,
privilegije in bonitete) distancirati od vsega, kar je povezano s slabo, kvazi znanostjo. Vse to mora početi odločno in zavzeto, brez fige v žepu – uporabniki in družba v celoti od njega to brezkompromisno pričakujejo. Nina Mazi
Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku Založba Mladinska knjiga, 2011
Mojster pisanja in filozof teka je ideje, ki so se mu porodile med nizanjem korakov in poskokov v tekaških copatih, spretno prenesel na papir in ustvaril uspešnico brez primere. Tek in pisanje sta sinonima za dva različna načina razmišljanja in življenja. Bravurozni pisatelj iz dežele cvetoče češnje, Haruki Murakami, ju je uspel spretno povezati in združiti v eni sami osebi. Kmalu potem, ko je na svoji torti upihnil trideset svečk, se je poslovil od pridobitnega podjetništva, zaprl svoj džez bar in se usmeril v pisanje. Hkrati pa je začel teči in (praktično čez noč) nehal kaditi. V desetletjih, ki so sledila, je večkrat zapored pretekel najpomembnejše, najprestižnejše in najzahtevnejše svetovne maratone in se preizkusil v »morilskih« triatlonih – iz komodnega, zasedenega podjetnika se je Murakami prelevil v zagrizenega športnika, ki teče, plava in kolesari. Namesto na denarju in poslovnemu uspehu se je odločil, da bo svoje življenje gradil na legendarnem antičnem vodilu Zdrav duh v zdravem telesu. Medtem ko je »sušil svoje tekaške copate« in se sproščal v premorih med tekaškimi treningi, pa je vihtel pero in se razvil v odličnega, svetovno (pri)znanega pisatelja. Murakami, ki poln pronicljive modrosti in imenitnih izkušenj dobro ve in/ali čuti, da se s krajšanjem kilometrov tekaške proge podaljšuje oziroma povečuje kilometrina življenja. Njegova imenitna avtobiografija »O čem govorim, ko govorim o teku« predstavlja podlago za odličen duhovni trening, miselno prevetritev in filozofsko poglabljanje, ob katerem se bralcu ponujata dve elementarni alternativi: da si priskrbi tekaške copate, smukne vanje, nabrusi podplate, zajame sapo in se spusti v dir, ali pa, da poln veličastnega navdiha, očaran nad Murakamijevo tekaško odisejado namesto športnih copat izbere (ne preveč udoben) naslanjač, namesto podplatov nabrusi pero in začne pisati svojo zgodbo.
z njimi. V življenju je namreč najpomembnejše tisto, kar človek naredi lepo in prav, kar je koristno in prijetno, spodbudno in obetavno. In temu se velja posvečati. Žal pa glavnina ljudi (tudi tistih, ki vse bolj pogosto trkajo na vrata ljudi v belem in skušajo skrb za svoje zdravje, mladostnost in vitalnost čimbolj spretno prevaliti na pleče zdravnikov in njihovih sodelavcev, zdravstvene zavarovalnice, farmacevtske industrije in njej sorodnih industrijskih panog, države in družbe), razmišlja in razglablja oziroma se ukvarja predvsem s tistim, kar je bilo, je in (po njihovem prepričanju) še bo narobe.
Bistvo Murakamijeve filozofija je v tem, da se izgubam in porazom človek v določeni meri kljub zavzetemu prizadevanju žal ne more (popolnoma) izogniti. Nihče ne more v nedogled napredovati, nenehno rasti in vedno le zmagovati. Na avtocesti življenja pač ne moremo ves čas voziti po prehitevalnem pasu, v najvišji prestavi. Tisto, čemur se hoče pisatelj izogniti, je ponavljanje in poglabljanje napak, pa tudi pretiranemu ukvarjanju
Revija ISIS - Marec 2012
77