S knjižne police Izhodišče je podobnost Nanine in Budove usode in odziv nanjo. Oba sta dovolila, da se mati ter lik ali iztirjen spomin na pokojnega očeta vtikata v njuno življenje. Vendar s tem, da sta se degradirala na družbeno dno, postala brezdomca – ob tem je bila Nana bolj »salonska« brezdomka – sta samo eno obliko nesvobode zamenjala za drugo, še bolj primitivno. In ker je slednja brez odnosa do sočloveka, sta – tudi s pomočjo alkohola – lahko vsaj nekaj časa živela v utvari o svobodi. Druga možnost pa je t. i. težka pot:
- Človek je tisto, kar iz sebe naredi on sam.
Zanj velja, da je svoboda možnost izbiranja. V bistvu je pojem svoboda pot brez konca, tako da ima človek pri svojih odločitvah vedno večjo možnost izbiranja. Slednja med drugim zajema višjo stopnjo zavedanja (zavesti) o sebi in sočloveku. Tudi spoznanje, da je ljubezen med žensko in moškim v temelju skrivnost, a njena nadgradnja ima kar nekaj dojemljivih sestavin.
Kar zadeva skrivnost, se morda res lahko pokaže tako, da »ženska moškemu pokaže joške«. Lahko tudi kaj drugega telesnega, kar je navadno skrito – tudi pri moškem. A ker človek ni le telesno bitje, ima tudi svoje duhovne skrivnosti, ki jih uvodoma želi pokazati ljubljenemu človeku in doživeti čar razkritja.
razviti sama, in sama v sebi. Ta skupek duhovnih kvalitet je t. i. samozaupanje. To je pogoj, da človek zmore živeti samostojno življenje, brez pravic in brez dolžnost, svobodno. In o bistvenih zadevah odloča sam.
Za človeka, ki je dosegel to stopnjo, samozaupanje, je samoumevno, da ga ne išče v partnerju. V partnerju – ki je tudi dosegel stopnjo samozaupanja – išče tisto, kar brez partnerja ni mogoče: spoštovanje (občudovanje partnerjevih duhovnih kvalitet), enakopravnost (s partnerjem) ter svobodo obeh (svoboda enega ne prizadene svobode drugega). Na zavihku knjige je omenjeno, da je Jadrnica zapis o izgubljenih iluzijah. Morda. A če to velja, velja poudariti, da Jadrnica nikakor ni zapis o izgubljenih iluzijah o človekovih duhovnih vrednotah. Ženska, ki odrašča v materialističnem okolju, svoje duhovne praznine pač ne more izpolniti preprosto tako, da le »pokaže svoje joške« duhovno praznemu brezdomcu.
Duhovno prazna Nana je pač verovala v lahko pot: da bo ne ona, temveč Buda tisti edini, ki ji bo omogočil izstopiti, se oprati, očistiti, izstopiti iz te umazane (družbene) igre. Jadrnica je zapis o izgubljeni iluziji, izgubljeni veri, da je možna t. i. lahka pot. Marjan Kordaš
Nadgradnja skrivnosti pa je sposobnost (védenje), da npr. ženska ne išče v moškem tistega, kar lahko in mora ženska
Boleča spoznanja ob knjigi
Edvard Svetek: Ohranimo kozolec! Celjska Mohorjeva, Celje, Ljubljana, 2011, 87 str.
V začetku decembra 2011 sem se udeležila predstavitve letošnje knjižne zbirke Celjske Mohorjeve na Mohorjevem večeru v Celju. Pogled se mi je ustavil na katalogu Mohorjevih družb, natisnjenem leta 2011, 160 let od ustanovitve prve vseslovenske ustanove – Mohorjeve družbe. Skupna knjižna ponudba Goriške, Celovške in Celjske potrjuje, da bo Slomškova ideja o vseslovenski založbi zaradi zgodovinsko izpričane prožnosti in odzivanja na znamenja časov vseh treh založb slavila še kak stoletni jubilej! Kot otroka podeželja in dedinjo Godinove domačije v Dolnji Bistrici v Prekmurju, vpisane v Register kulturne dediščine Slovenije, me je pritegnil Stenski koledar 2012 s fotografijami kmečkih domov, značilnih za posamezne slovenske pokrajine, iz monografije Tomaža Štefeta: Slovenske domačije za celjsko Mohorjevo zbirko 2013, in monografija Edvarda Svetka: Ohranimo kozolec!, ki je že v prodaji. Njen avtor, doma iz Zadvora pri Ljubljani, zbiratelj in raziskovalec kulturne dediščine, fotograf
72
Revija ISIS - Marec 2012
in filmar z ostrim in pronicljivim pogledom v naravo in naravne znamenitosti, nam jo je na Mohorjevem večeru tudi predstavil. Z monografijo Ohranimo kozolec! želi »ohraniti slovenski kozolec s ciljem predstaviti nastanek kozolca, te prepotrebne sušilne naprave v življenju Slovencev«. Zanimivo ga opisuje v nevsakdanjem prepletanju v trikotniku: zemlja - Bog - kruh. Tako je prikazal v besedi in na številnih fotografijah razvoj predelave hrane, zlasti žita, razvoj kozolca na Slovenskem, tipe kozolca, kozolec v slovenski kulturi – v likovni umetnosti, fotografiji in v leposlovju. V poglavju Kozolec v slovenski kulturi pravi: »Kozolec je specifičen izraz slovenske kulture, v kateri ga dojemamo kot samodejni del narave. Izšel je izpod okorelih in žuljavih rok kmečkega človeka in njegove modrosti, ki je znala materiale, ki so mu bili na voljo, pokrajinsko členovitost, hribe in doline ter ozadja planin in njihovih vršacev, spremeniti v podobo, ki je značilna samo za nas in ki jo kažemo svetu, zazna pa jo vsak, ki stopi vanjo.
Kozolec je zraščen s slovenskim človekom kot spomenik, ki so ga klesali predniki in staroselci pred več kot tisoč leti in mu dali