Medicina
Center za urjenje praktičnih veščin v Lundu na Švedskem Ksenija Slavec
Preteklo poletje (2011) sem v mestu Lund na jugu Švedske opravljala enomesečno prakso v okviru izmenjave preko Mednarodnega združenja študentov medicine (International Federation of Medical Students‘ Associations – IFMSA). Vsi udeleženci smo imeli to srečo, da smo lahko en dan preživeli tudi v Centru za urjenje praktičnih veščin (Practicum Lund Clinical Skill Centre). Zagotovo bo za vse nas ta dan ostal nepozaben, saj česa takega do sedaj še nismo videli.
Center so zgradili z željo (in donacijo lastnika Ikee), da bi zdravstvenemu osebju na vseh stopnjah izobraževanja (od študentov, zdravnikov, doktorandov, pa tudi medicinskih sester in babic) ponudili simulacijo zdravstvenih posegov. V centru bi se lahko virtualno izurili, da bi potem posege na bolnikih opravljali čim bolje. V centru se nahaja veliko simulacijskih sob (celo porodna soba!), ki so sicer zelo zasedene; ker pa je bilo poletje in je bilo kar nekaj osebja na počitnicah, smo imeli možnost preizkusiti se v naslednjih simulacijah: laparoskopiji, kolonoskopiji, intubaciji in šivanju umetne kože.
Pri laparoskopiji smo najprej dobili nalogo, da vrvico, skrito pod pregrinjalom, popeljemo skozi obročke s pomočjo »prijemalk«. Zelo pomembno je bilo, da si dobro sodeloval s kolegom, ki ti je s kamero prikazoval pot. Šele ko na ekranu poskušaš speljati vrvico skozi obroček, se zaveš, kako pomemben je globinski vid! Vendar se tudi na 2D kaj hitro privadiš in že v tretjem poskusu nas je večina brez večjih težav pripeljala vrvico do želenega cilja (slika 1). Preizkusili smo se lahko tudi v virtualni laparoskopiji. V bistvu je vse skupaj spominjalo na računalniško igrico, le da
2a 66
Revija ISIS - Marec 2012
z igralno palico ne upravljaš dirkalnih avtomobilov, ampak poskušaš odščipniti virtualni polip. Program je nastavljen tako, da lahko nalogo opravljaš sam in je kamera vodena avtomatsko, ali sodeluješ s kolegom, ki poskrbi za kamero. Tako kot pri igricah, so bile tudi tukaj različne težavnostne stopnje. Kmalu se je pokazalo, kdo je pri 1 delu potrpežljiv in natančen ter naloge odlično opravlja in kdo je morda neučakan. Kolegi so imeli pri tej nalogi prednost: poznala se je spretnost, pridobljena pri računalniških igricah (sliki 2a in 2b).
Pri virtualni kolonoskopiji sem si zelo želela priti do konca zastavljene naloge: torej na prehod med tankim in debelim črevesom. Po treh poskusih mi je tudi uspelo. Ko osvojiš »grif«, kako držati kontrolno konzolo in kamero, postanejo stvari mnogo lažje kot so videti na samem začetku. Da bi stvar čim bolj približali resničnosti, se računalnik – pacient – oglasi z au, ko s kamero zadeneš v steno črevesa. Ko je računalnik prvič »zaječal«, smo bili vsi prepričani, da je bil nekdo izmed nas. Nato pa
2b