Medicina K naslovnici revije: začetki in sodobnost naših medicinskih učbenikov
Patološka fiziologija Janez Sketelj
Po letu 1990 se je zasnova slovenskega učbenika patološke fiziologije začela spreminjati. Iz Izbranih poglavij, ki so prej obsegala predvsem tisto snov, ki ni bila zajeta v tedaj priporočenih tujih učbenikih (Samson Wright‘s Applied Physiology v angleščini in Guytonov učbenik Medicinske fiziologije v angleščini ali srbohrvaškem prevodu), je začel nastajati širši učbenik, ki je v nekaj korakih pokril skoraj vso snov, ki smo jo predavali. Razlogi oziroma motivi, ki so se pojavili praktično hkrati in so nas vodili v te spremembe, so bili trije. Prvič, avtorji Wrightovega učbenika uporabne fiziologije so prenehali izdajati nove posodobljene izdaje, Guytonov učbenik pa v patofizioloških poglavjih in podpoglavjih glede na razvoj znanj na mnogih področjih ni več ustrezno sledil napredku. Drugič, kljub trudu, da bi našli ustrezen tuj učbenik, ki bi obsegal snov našega pedagoškega programa za medicince in imel ustrezno poudarjena posamezna poglavja glede na našo tradicijo pouka, takega učbenika nismo našli. Prav tako pa nismo samo zaradi učbenika hoteli opustiti koncepta našega pouka, ki smo ga skozi desetletja skrbno razvijali na temeljih, ki jih je postavil akad. prof. Andrej O. Župančič, ustanovitelj in prvi predstojnik Inštituta za patološko fiziologijo na naši MF. Kot tretje pa so se spremenila merila za napredovanje pedagoških delavcev inštituta v nazive, ki so postala bolj ali manj enotna za vso Univerzo v Ljubljani in so močno poudarila potrebo, da učitelji pišejo v slovenščini učbenike za svoj predmet. Iz teh razlogov je torej nastal obsežnejši temeljni učbenik patološke fiziologije, ki je sicer še vedno nosil naziv Izbrana poglavja, to pa zato, ker je pokril le snov predavanj, ne pa seminarjev, ki so jih pisali študenti sami na temelju mentorjevih navodil in jih razmnožili za ostale študente. Kmalu smo ugotovili, kako veliko breme smo si naložili z izdajo obširnejšega učbenika. Učbenik smo morali približno na vsakih pet let osvežiti, posodobiti. To je bilo zahtevno delo, saj smo se od vsega začetka pisanja tega učbenika držali načela prof. Župančiča, da moramo
vsako poglavje vsi prebrati, avtorju sporočiti pripombe in na seji kolegija o njih skupaj razpravljati ter soglasno najti najboljšo različico. Prav gotovo pa je tako strokovno branje osnutka učbenika pripomoglo k razjasnitvi nekaterih pojmov nam samim in k večji homogenosti podajanja in izpraševanja snovi predmeta, kar zadeva študente. Pomemben del snovi našega predmeta pa smo študentom vseskozi posredovali tudi v seminarjih, ki jih je že v 50. letih prejšnjega stoletja uvedel prof. Župančič. Temeljna ideja je bila, da študenti pod vodstvom mentorja seminarja in na temelju literature, ki jo je predlagal, napišejo seminar, ki je po zagovoru postal učno gradivo za izpit za vse študente. Zato so se seminarji na različne načine razmnoževali. Ker so področja seminarjev ostala dolgo časa enaka in ker je z računalniki tehnika razmnoževanja postala otročje lahka (»copy-paste«), je postala taka izvedba seminarjev neumestna, ker se študenti s pripravo seminarja niso več ukvarjali na ustrezen način. Zato smo seminarje preoblikovali v novo obliko pouka, ki se je v študiju medicine že uveljavila v svetu, to je na problemih (pri nas »papirnatih bolnikih«) temelječ pouk. Temelj seminarja je postal tako bolnik z boleznijo s področja seminarja in naloga seminarske skupine je, da drugim študentom predstavi patofiziološko znanje, ki je potrebno za diagnostično pot, in včasih tudi racionalne temelje za zdravljenje pri tem bolniku, s čimer želimo poudariti pomen zdravnikovega znanja patološke fiziologije za dobro delo z bolniki. Za tako obliko seminarja smo nato pripravili učbenik Seminarji iz patološke fiziologije, ki služi seminaristom kot vir znanja za pripravo seminarja, vsem študentom pa kot učbenik za pripravo na izpit.
Tako smo skupaj z delovnim zvezkom Navodila za vaje in obema učbenikoma ponudili študentom celotno snov predmeta v slovenskih učbenikih. Potrudili smo se po najboljših močeh, ostaja pa stara dilema prof. Župančiča: učbeniki so sicer v slovenščini, vendar ali so tako dobri kot tuji učbeniki v angleščini? O tem lahko presojajo uporabniki naših učbenikov, študenti in zdravniki.
Družinska medicina – praksa, znanost in umetnost Helena Fabris
Od 8. do 11. septembra 2011 je v Varšavi potekala WONCA – 17. kongres družinske medicine. Tokrat je bil naslov Družinska medicina – praksa, znanost in umetnost. Ob tem smo po plenarnem predavanju (več o tem kasneje) poslušali čudovito monokomedijo pianista, ki je čutno, inteligentno
in predvsem smešno iz klavirja izvabil različna čustva in bolezni, npr. depresijo, manijo idr. V dvorani s tremi velikimi ekrani je 3.000 ljudi z lahkoto sodelovalo, se smejalo, ploskalo, pelo, telovadilo. Enkratna in nepozabna izkušnja.
Revija ISIS - Marec 2012
63