Zanimivo
Na stičišču umetnosti in medicine v Sloveniji
Področja pomoči z umetnostjo s poudarkom na zdravstveni likovni terapiji Marija Perdih
Pomoč z umetnostjo je terapevtska metoda in sodobna oblika pomoči ljudem, ki je v evropskem prostoru uveljavljena že vrsto let, v slovenskem prostoru pa si utira pot v zadnjem desetletju preko specialističnega študija Pomoč z umetnostjo, ki poteka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (Caf in Slunjski, 2006). Študij obsega štiri področja delovanja, in sicer likovno, glasbeno, dramsko in gibalno-plesno terapijo.
Glasbena terapija Glasbena terapija je opredeljena kot namerna uporaba zvoka in glasbe pri zdravljenju ljudi. Kreativni proces ustvarjanja, poustvarjanja ali poslušanja glasbe spodbuja posameznikovo osebnostno rast in spreminjanje na mentalnih, fizičnih, psihičnih in čustvenih področjih življenja. Osnovno sredstvo terapevtskega procesa je posameznikovo glasbeno doživljanje. Glasbenoterapevtske intervencije posamezniku zagotavljajo pomoč pri procesu samoaktualizacije, spoprijemanju s telesnimi boleznimi in poškodbami, psihiatričnimi, čustvenimi ali vedenjskimi motnjami in drugimi težavami.
Gibalno-plesna terapija Gibalno-plesna terapija je opredeljena kot oblika terapije, pri kateri se kot osnovno sredstvo terapevtskega procesa uporablja kreativno gibanje in ples. Pri tem je pomembno načelo medsebojne povezanosti telesa in gibanja z notranjimi duševnimi procesi. Gibanje odraža vzorce posameznikovega mišljenja, čustvovanja in osebnosti ter načine vzpostavljanja medsebojnih odnosov. Terapevt s sprejemanjem in podpiranjem posameznikovega gibalnega izražanja spodbuja razvoj in integracijo novih gibalnih vzorcev, izkustev in doživljanj. Posameznika podpira pri ozaveščanju povezave med gibalnimi aktivnostmi, čustvovanjem in mišljenjem.
Dramska terapija Dramska terapija je opredeljena kot dinamična in aktivna terapevtska dejavnost, ki kot medij za doseganje psihosocialnega zdravja posameznika in družbe uporablja dramski ustvarjalni proces. Osnovna značilnost je aktivna udeležba posameznika v dramskem ustvarjalnem procesu, njegova osebna izkušnja ustvarjanja in element igre, ki vpliva na atmosfero dejavnosti. Uporablja se jo na mnogih področjih posameznikovega osebnega in poklicnega življenja. Kot preventivna dejavnost posameznika podpira pri vzdrževanju psihosocialnega zdravja in osebnostnem razvoju, v okviru zdravstvenih dejavnosti se uporablja v določene terapevtske namene (SZUT, dostop 2. 12. 2011).
58
Revija ISIS - Marec 2012
Likovna terapija Ameriška zveza umetnostnih terapevtov (AATA) opredeljuje likovno terapijo kot ustvarjalni proces likovnega izražanja, ki deluje zdravilno in zvišuje kakovost življenja. Posameznik lahko s pomočjo likovnega izražanja, pogovora ob izdelku in likovnoterapevtskega procesa v prisotnosti terapevta izboljša samozavedanje, se spopada s simptomi bolezni, stresom in travmatskimi izkušnjami, razvija svoje kognitivne sposobnosti in se potrjuje skozi ustvarjalno likovno izražanje. Britanska zveza umetnostnih terapevtov (BAAT) likovno terapijo opredeljuje kot vključevanje likovnega medija za samoizražanje in refleksijo v prisotnosti strokovno usposobljenega likovnega terapevta. Posameznik, ki je vključen v likovno terapevtsko obravnavo, ne potrebuje predhodnega znanja ali spretnosti na področju likovnosti. Osnovni cilj likovne terapije je, da posamezniku pomaga doseči spremembo in osebnostno rast ob uporabi likovnih izraznih sredstev v varnem in spodbudnem okolju. Terapevtski odnos vključuje trojni proces oziroma odnos med posameznikom, likovnim terapevtom in likovnim izdelkom (Kariž, 2006).
Zdravstvena likovna terapija Likovna terapija izhaja iz prepričanja, da je proces likovnega ustvarjanja zdravilen in vpliva na izboljšanje zdravja, zato se uveljavlja tudi pri zdravljenju telesnih bolezni. Izraz zdravstvena likovna terapija (medical art therapy) predstavlja uporabo likovnega izražanja s posamezniki, ki so telesno bolni, imajo poškodovano telo ali so v procesu kemoterapije ali operacijskih posegov.
Adrian Hill, britanski umetnik, je med lastnim okrevanjem zaradi tuberkuloze leta 1945 opazil, da likovno ustvarjanje pozitivno vpliva na proces zdravljenja, tako pri sebi kot tudi pri drugih bolnikih. Zasnoval je temelje za razvoj in širjenje likovne terapije v zdravstvenem okolju. Likovno ustvarjanje omogoča izražanje občutkov in pogledov na bolezen in zdravljenje, kot jih imajo bolniki. Zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem pa likovno izražanje bolnikov posreduje pomembne informacije, ki jih bolniki ne morejo vedno izraziti z besedami. Zdravnik Bernie Siegel je opazil, da je risba preprost in zanesljiv način odkrivanja neizraženih občutkov in prepričanj. Nekaj preprostih risb mu je pogosto pomagalo razumeti bolnikovo dojemanje svoje bolezni in razkrivalo neizražene konflikte v zvezi z zdravljenjem. Navaja primer bolnika, ki je na zavedni ravni prepričan, da kemoterapija pomaga pri zdravljenju raka, na nezavedni ravni pa jo doživlja kot strup. To nasprotje se je izrazilo skozi risbo in je bilo pomembno pri razvijanju ustreznega zdravljenja.