iz zgodovine medicine Medicinska Ljubljana
Gluhonemnica Zvonka Zupanič Slavec
»V Vaše roke polagam hišne ključe. Ključ do src Vam izročenih otrok pa morate najti sami.« To so bile besede deželnega predsednika barona Viktorja Heina ob odprtju zavoda leta 1900, namenjene pa so bile prvemu vodji gluhonemnice Štefanu Primožiču (1866–1907).
V ljubljanskem bolnišničnem mestu se nahajajo nekatere stavbe, ki prvotno niso opravljale zdravstvene dejavnosti. Mednje sodi stavba, pogovorno imenovana gluhonemnica, nekdanja vzgojno-izobraževalna ustanova za gluhonemo mladino, ki je ne moremo prezreti, saj se nahaja v samem osrčju bolnišničnega kompleksa, nasproti upravne stavbe Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (naprej UKCL), na Zaloški cesti 5. Pred njo je avtobusna postaja, ki vodi proti mestnemu središču. Do nedavnega smo gluhonemnico bolj poznali kot stavbo B Onkološkega inštituta, saj jo je zasedal od leta 1966, ko se je Zavod za gluhe in naglušne preselil v večjo stavbo na Vojkovi ulici v Ljubljani. Ker pa gluhonemnica predstavlja del zgodovine iz kompleksa ljubljanske bolnišnice, jo predstavljamo v besedi in sliki.
Gojenke gluhonemnice so se pod vodstvom redovnih sester učile šivati (iz publikacije 80 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih na Slovenskem, 2011).
Gluhonemnica je bila odprta 28. oktobra 1900. Uradno se je imenovala Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme in je bila sprva zasebni zavod za vzgojo in izobraževanje gluhih otrok, leta 1905 pa je postala državni zavod. Leta 1937 je bila pri zavodu ustanovljena posebna šola za učence v gospodarstvu, kjer so se gluhi učili obrti. Leta 1942 je bil ravnatelj Mirko Dremelj (1887–1970), logopedski oddelek, ki je takrat nastal, pa so vodili ali delovali v njem: Albin Ogorevc, Zdravko Omerza in Vilko Mazi. Vse te učitelje pa je v dobi svojega službovanja usmerjal znani slovenski praktični fonetik Fran Grm (1877–1967). Njegova knjižica Študij fonetike (1935) je bila osnova za ta pouk. To področje so njegovi nasledniki (Zdravko Omerza) razvijali in leta 1958 je bil na ljubljanski kliniki za otorinolaringologijo odprt prvi slovenski foniatrični oddelek, katerega vodenje je prevzela hčerka znanega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, dr. Zlatica Hribar (1913– 2000). Po drugi svetovni vojni sta bili za zavod pomembni dve pridobitvi: leta 1946 ustanovitev poklicne šole za gluhe in leta 1948 ustanovitev Učnih delavnic za gluho mladino, kjer so se usposabljali in zaposlovali gluhi učenci (1).
Cerkvena oskrba gluhonemih Duhovniki in redovnice so bili začetniki pouka gluhih in naglušnih v svetu. Med Slovenci je prvi uradni korak v tej smeri naredil duhovnik Valentin Stanič (1774–1847), ki je leta 1845 ustanovil zavod za gluhe otroke v Gorici. Pomembno vlogo imajo tudi sestre notredamke, ki so v Šmihelu pri Novem mestu leta 1886 osnovale šolo za gluhoneme deklice. Ljubljanski zavod za gluhonemo mladino ne bi mogel nastati brez velike
Fasada gluhonemnice, odprte 28. oktobra 1900. Nastala je po Böltzovih načrtih iz leta 1898, gradili pa so jo dve leti. Zgrajena je v poznohistoričnem slogu, ki bi ga najlažje opredelili kot neorenesanso. Ta je bil slog izbora gradnje javnih poslopij avstro-ogrskega cesarstva (foto Blaž Bertoncelj). Revija ISIS - Marec 2012
43