Forum – bolnikom, ki so bili tudi depresivni, se je razpoloženje izboljšalo. Nove raziskave so potrdile antidepresivno učinkovitost zdravila. Vendar – presenetljivo – farmacevtsko podjetje, ki je imelo patent za imipramin, se ni moglo odločiti, da bi ga začelo tržiti; številni strokovnjaki so takrat namreč menili, da so depresivne motnje posledica take ali drugačne izgube in torej biološki način zdravljenja ni primeren. Po naključju pa je imel eden od lastnikov podjetja sorodnika z resno depresijo. Ko so tega uspešno zdravili z imipraminom, je stvar vendarle stekla in zdravniki smo dobili učinkovito orodje za spoprijemanje z depresijo.
Filozofija v drugem prispevku Mazijeve mi vzbuja asociacijo na drugačen pomen te besede – življenjska filozofija. Torej človekova naravnanost, utečen način razmišljanja. Vsak ima svojo življenjsko filozofijo in v marsičem je ta tudi njegova usoda, saj določa, kako bo ravnal v pomembnih situacijah. Imel sem znanca, kirurga. Bil je nekaj let mlajši od mene, poznala sva se še iz otroštva. Menda je bil dober operater. Njegova življenjska filozofija pa je bila nekoliko posebna – no, morda za kirurga niti ne. Med drugim ni bil navdušen nad jemanjem zdravil. Jemal jih ni tudi potem, ko je zbolel za hipertenzijo (ta bi bila lahko deloma posledica njegovega življenjskega sloga in s tem povezanih obremenitev, ampak tu špekuliram). Ko se je peljal domov, so za njim slučajno vozili reševalci. Ustavil je
ob cesti; opazili so, da je nekaj narobe, in so takoj posredovali. Ni pomagalo – umrl je za infarktom.
Vsak pač ravna v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Konec koncev imamo do tega vso pravico. Moj odnos do zdravil, ki mi jih predpišejo, je v bistvu moja stvar. Ko pa gre za zdravnikov odnos do medicine, do njegovih bolnikov – torej za profesionalni odnos, je stvar drugačna. Zdravnik ima tako zelo odgovorno delo, da ne more ravnati v skladu z osebno življenjsko filozofijo, kadar bi to ravnanje nasprotovalo veljavnim spoznanjem in priporočilom stroke. Zato stroka kot taka tudi obstaja, zato imamo fakulteto, učbenike, izpite, specializacije, strokovna združenja, strokovne nadzore... Zato imamo medicinsko etiko. In ne glede na to, kaj vse se dogaja z medicino in kaj se o njej govori ter piše, me veseli, da sem del zdravniške skupnosti. Po mojih izkušnjah se namreč slovenski zdravniki v veliki meri iskreno trudijo upoštevati medicinsko etiko in strokovna spoznanja, pa čeprav jih zato celo v njihovi stanovski reviji obkladajo z uniformiranimi konformisti, posnemovalci in imitatorji, ki jim manjka samozavesti, samozaupanja in samospoštovanja in ki ravnajo po liniji najmanjšega odpora. Moj prispevek je v resnici namenjen prav tem zdravnikom. Hvaležen sem jim, da sem lahko njihov kolega.
O splošnem starostnem upadu in diagnostičnih procesih oziroma odgovor na komentar Tomaža Rotta Zlata Remškar
Izraz starost lahko uporabljamo v zelo različnih pomenih besede. Prevečkrat slabšalno (star je že!) in le včasih spoštljivo (vprašajmo ga za njegove izkušnje!).
V zadnjih desetletjih se ugotavlja, da v razvitih deželah število starejših od petinšestdeset let, ki so povsem zdravi, narašča ter da se vse bolj načrtno razmišlja, kako jih zadržati čim dlje v aktivnem življenju in izkoristiti njihove z leti dela pridobljene izkušnje.
Številčna starost posameznika vsekakor manj določa kot njegova fiziološka starost. Pri enakih letih je lahko posameznik še poln življenjske energije, drugi pa upadel. Klinični zdravniki se s tem dnevno srečujemo ter pri obravnavanju posameznika vedno poskušamo prilagajati bolnikovi fiziološki starosti. Ohranjenega vitalnega sedemdesetletnika ali osemdesetletnika ne obravnavamo nič drugače kot mlajše bolnike. Torej upoštevanje fiziološke starosti sodi k celostni obravnavi vsakega bolnika, za katero splošno težimo.
V svojem prispevku v letošnji januarski številki Izide z naslovom: »O splošnem starostnem upadu in diagnostičnih procesih«, sem se, kot je iz prispevka razvidno, osredotočila le na 36
Revija ISIS - Marec 2012
ozko skupino starostnikov (ter ne na starostnike splošno), in sicer na skupino starostno betežnih bolnikov, pri katerih je staranje že povzročilo izčrpanje življenjske energije in povzročilo njihovo odvisnost od tuje pomoči v večini dnevnih aktivnosti.
Pri starostno betežnih bolnikih imamo vsi, ki prihajamo v stik z njimi, moralno-etične dileme in tudi osebne človeške stiske, ki vsaj deloma odsevajo tudi odnos naše družbe do takih starostnikov, ki se jih rado ocenjuje kot strošek družbe. Triaža teh bolnikov od sebe v bolnišnico zanje večinoma ni najprimernejša rešitev, ker ne razreši njihove odvisnosti od pomoči okolja ter tudi ne ponudi empatskega odnosa do takih bolnikov, ki ga marsikomu od njih lahko v večji meri nudi njihovo osnovno okolje. Splošno bi morali torej vendarle težiti za spremljanjem takih bolnikov v njihovem bivalnem okolju in porazdeliti skrb zanje med sobivajoče z bolnikom in zdravstveno službo. Zdravnikovo delo, kot vidimo, ni in nikoli ne bo najlažje. Ponosna sem, da ga, ne glede na vse, večinoma poskušamo do bolnikov odgovorno opravljati in da nas še vedno vodi predvsem moralno-etična odgovornost do naših bolnikov.