Forum Odgovor Koordinacije zdravniških organizacij mag. S. Pušniku, dr. med., spec., mag. M. Tothu, dr. dent. med., spec. Normative in standarde v zdravstveni dejavnosti potrebujemo. V procesu njihove izdelave pa je primerno, da si udeleženci zdravstvenega sistema podajamo štafetno palico in gradimo sistem na istih osnovah. Pristop k oblikovanju standardov in normativov, ki je povzet v Modri knjigi, je pravilen. Standardi namreč ne morejo biti prilagojeni razpoložljivim kadrovskim in materialnim zmogljivostim zdravstvenega sistema, temveč morajo predstavljati realno oceno pogojev za kakovostno zdravstveno storitev. Vse drugo je improvizacija, katere posledica je manj kakovostna in bolj tvegana storitev.
V letu 2008 sta pod okriljem in za potrebe ministrstva delovali dve delovni skupini za določitev meril, po katerih bi vodstva javnih zdravstvenih zavodov ugotavljala, kdaj je posamezni zdravnik opravil delovno obvezo do svojega delodajalca in bi lahko sklenil podjemno pogodbo z drugim delodajalcem. Z drugo besedo, delovni skupini sta imeli za nalogo postaviti normativ dela zdravnikov. In sta ga. Naj se g. Pušnik in g. Toth ne bojita, da bi bralec spregledal njuno pionirsko vlogo pri tem projektu in to vlogo zmotno pripisal Koordinaciji zdravniških organizacij. Prav nasprotno, prepoznal bo, da sta avtorja pisma orala ledino pri urejanju standardizacije dela v slovenskem zdravstvu. Res je, da delo na normativih ni bilo zaključeno. Še vedno ni. A ena faza pa je bila zaključena, saj je delovna skupina napisala
zaključno poročilo. Res so rezultati sprva obležali v predalu, kar pa ni bilo prav. V pripravo dokumenta je bilo vloženih kar nekaj proračunskih sredstev in težko bi bilo utemeljiti državljanom, zakaj je smiselna uporaba proračunskega denarja za namen, da delo obleži v predalih. Trditev, da Koordinacija zdravniških organizacij ne bi smela objaviti gradiva z navajanjem imen članov delovnih skupin brez njihovega vedenja in privolitve, pa se nam zdi v nasprotju s splošno sprejetimi načeli publicistike. Ta načela zahtevajo, da pisec prispevka navede vir, ki ga je uporabil za svoj prispevek. V nasprotnem primeru bi se to štelo za plagiatorstvo.
Res je, da predlog Koordinacije zdravniških organizacij še ni dodelan v podrobnostih. Če želimo priti do cilja, je pomemben prvi korak. Tega sta med drugimi naredila avtorja pisma. Potem je treba narediti drugi korak. Tega je naredila Koordinacija zdravniških organizacij. Potem bo treba pa narediti še naslednje korake. Tudi v smeri, ki jo avtorja opisujeta. V februarski številki časopisa Medicina danes je med usmeritvami novega ministra zapisana tudi zaveza postavitve standardov in normativov na osnovi Modre knjige. prim. Gordana Kalan Živčec, dr. med. Konrad Kuštrin, dr. med. prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., v. svet.
O antidepresivih – ali: Neznosna lahkost pisanja Andrej Žmitek
V februarski številki revije Isis smo imeli priložnost prebrati dva prispevka, ki obravnavata zdravljenje z antidepresivi: Storilnost in depresija in Lou Marinoff: Raje Platona kot pomirjevala! Oba prispevka je podpisala Nina Mazi. Ker pomembno posegata na področje psihiatrije, s katerim se ukvarjam že lepo število let, se čutim dolžnega bralce opozoriti na problematičnost bistvenih trditev v prispevkih.
Storilnost in depresija: Avtorica na podlagi podatkov iz Evrostata in dveh člankov (reviji Science in Psychology Today, brez običajnega citiranja) pripisuje veliko pogostost depresije sodobnemu načinu življenja: »Dejstvo, da so največji porabniki antidepresivov prav ljudje v srednjih letih, raziskovalci štejejo za posledico krize srednjih let... V srednjih letih pa glavnina ugotovi, ... da svojih življenjskih ambicij morda sploh ne bodo mogli uresničiti. Vse to pa je izjemno boleče, kruto spoznanje in občutek nemoči mnoge pahne na rob obupa.« Prispevek zaključi takole: »Naloga zdravnikov, psihologov in terapevtov je, da depresivnim stojijo ob strani, jim svetujejo, pomagajo in jih podpirajo ter storijo vse, da prizadeti, namesto da 34
Revija ISIS - Marec 2012
posežejo po antidepresivih, skušajo svoje počutje in razpoloženje izboljšati na druge, organizmu bolj prijazne in prijetne načine.«
Lou Marinoff: Raje Platona kot pomirjevala!: V tem prispevku avtorica predstavi slovenski prevod knjige z gornjim naslovom. Navaja, da Marinoff filozofijo obravnava in uporablja kot psihoterapijo. To priporoča tudi sodobnemu zdravniku, »ki bi se v odločilnem trenutku pogosto raje kot za farmacijo odločil za filozofijo, a žal ni povsem prepričan, da je to priporočljivo in smotrno. Ker si noče nakopati dodatnih težav, se po »liniji najmanjšega odpora« v skladu z železno rutino in uveljavljeno »tržno doktrino« raje odloči za prozac... Drugačnost je tudi v zdravniških vrstah še vedno pogosto predmet neodobravanja... Samo najbolj pogumni, odločni in samozavestni posamezniki si upajo z Marinoffom stopiti na barikade in brezkompromisno oznaniti, da je bilo dovolj »prozaca« in da je končno napočil čas za Platona.« Rdeča nit obeh prispevkov je jasna: zdravnik naj se izogiba predpisovanju antidepresivov, namesto tega naj bolniku pomaga na druge