Zdr avstvo varovanju zdravja pacienta, ravnanju v prid bolnikov in odvračanju vsega, kar je škodljivo in nevarno, je zapisano že v sami Hipokratovi prisegi. Zdravnik, posebej kadar gre za hude bolezni, preverja, ali je bolnik pripravljen sprejeti slabo novico, in tehta o možnosti postopnega seznanjanja, pri čemer omogoča bolniku prilagajanje na – za marsikoga – tragičen izid. Odločitev o (začasnem ali trajnem) zamolčanju določenih podatkov je tako odločitev, ki je utemeljena delno na sami morali in etiki, delno pa na dejanski strokovni presoji zdravnika, ki meni, da bo z nasprotnim ravnanjem bolniku resno škodoval. V primeru, da torej upošteva zakon, je dejansko prisiljen sprejemati odločitve, ki morda za zdravnike niso primerne, saj morajo sami odločati med pravico do zdravja in življenja ter pravico do informiranosti in vključitve pacienta v postopek zdravljenja. Posebej se ta primer v praksi pojavlja pri obravnavi bolnikov s težavami v duševnem zdravju, ki jim zakon sicer priznava sposobnost odločanja v svojo korist, s čimer pa se ne strinja zdravnik.
Nekaj rešitev takšne situacije ponuja Patrick Van Der Heever, pravnik, ki svoje delo opravlja v Južnoafriški republiki. Govori o pomembnosti psihološkega profila pacienta pri oceni možnih posledic pri pacientu, ki je po mnenju zdravnika že delno ogrožen. Avtor na tem mestu navaja tudi odločitev Zveznega ustavnega sodišča Nemčije, ki je priznalo le eno situacijo, kjer je dajanje informacij pacientov omejeno, in sicer v kontekstu psihiatrije in psihoterapije in v okviru odnosa terapevt - pacient. Patrick Van Der Heever zdravnikom svetuje, da naj, preden razkrijejo informacije, ki bi lahko ogrozile zdravje pacienta,
opravijo test psihološkega stanja pacienta, in sicer tako, da mu prvotno povedo le nekaj informacij splošne narave in opazujejo njegovo reakcijo. Seveda je test in opažanja potrebno dokumentirati v zdravstveni dokumentaciji. Tak način in zapis opažanj lahko predstavlja boljši temelj za uporabo obzirnega molka, kot le samostojna odločitev zdravnika, ki v praksi velikokrat ostane tudi nezapisana. Predvsem zapisi v zdravstveni dokumentaciji so tisti, ki predstavljajo pomemben dokaz na sodišču v primerih, ko je sam zdravnik obtožen malomarnega zdravljenja v kazenskem postopku ali pa v civilnih postopkih, v katerih so lahko določene tudi visoke odškodnine. Primeri obzirnega molka so torej izjema od pojasnilne dolžnosti, na podlagi katere zdravnik kazenskopravno ne odgovarja za zmoto, v kateri se je znašel bolnik. Še enkrat pa je potrebno poudariti, da so sklicevanja zdravnika, tako Komentar ZpacP, na obzirni molk v praksi kazenskega in odškodninskega prava zelo redko uspešna. Glede na navedeno se med zdravniki upravičeno pojavlja skrb o smiselnosti obravnavane določbe. Predvsem restriktivnost uporabe obzirnega molka, etične dileme, ki se v zvezi z njim pojavljajo, in težave v praksi, ki se bodo neizogibno pokazale predvsem pri vpogledih v zdravstveno dokumentacijo, zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem puščajo le malo manevrskega prostora pri uporabi te določbe. Prav gotovo gre tukaj za kompleksno vprašanje, ki ga bodo morali dopolniti informacijski pooblaščenec, sodišča in predstavniki zdravniških organizacij. Ob naslednji spremembi ZpacP bi tako po mnenju stroke bilo prav in primerno nekaj besed nameniti tudi morebitni drugačni ureditvi tega vprašanja.
Imamo novo sekcijo: Slovensko združenje paliativne medicine Urška Lunder
Ko sem na obisku v različnih bolnišnicah po Sloveniji, se ponavlja precej podobno doživetje. V času jutranjega raporta ali kasneje ob predstavitvah bolnikov z napredovalo neozdravljivo kronično boleznijo slišim približno takšne stavke: »Tega bolnika so nam ‚podtaknili‘, ob premestitvi niso razložili vseh diagnoz.« »O tej bolnici so nam zamolčali, kako izčrpana je. Kaj sploh pričakujejo? Kaj naj še naredimo?«
In po drugi strani na hišnih obiskih na domovih bolnikov ob koncu življenja včasih svojci povedo, da nimajo informacij, kaj sami še lahko naredijo, kako ravnati ob pričakovanih poslabšanjih in na koga naj se obrnejo. Pogosto zato pokličejo zdravnike urgentne medicine – ti pa so namenjeni povsem drugačnemu delu. Se zavedamo, da je nemoč, ki jo doživljamo ob napredovali neozdravljivi kronični bolezni naših bolnikov, nekaj, kar lahko spremenimo? Da lahko delujemo mnogo bolj učinkovito za
vse: predvsem za bolnike, da bodo manj trpeli, vedeli o svojem stanju več na najbolj tankočuten način, da bodo lahko nadzorovali, kje si želijo biti in česa si nikakor ne želijo. Bolj učinkovito lahko delujemo tudi za njihove bližnje, pa za naše delovno okolje in za ves zdravstveni sistem!
Jeseni lansko leto smo skupina navdušenih zdravnikov iz različnih regij Slovenije, ki delamo v najrazličnejših specialnostih in se pri svojem delu srečujemo z neozdravljivo bolnimi, ustanovili Slovensko združenje paliativne medicine. V upravnem odboru že snujemo mnoge aktivnosti. Načrt za letošnje leto bomo predstavili na skupščini, ki bo 13. marca v sejni sobi Slovenskega zdravniškega društva na Dalmatinovi 10 v Ljubljani ob 17.30 uri. Med drugim bodo prisotni deležni tudi predstavitve trenutnih aktivnosti organizirane paliativne oskrbe v Sloveniji. Vabimo svoje člane in tudi čim več novih. Prvo konferenco v organizaciji združenja pripravljamo 8. maja 2012 v Moravskih Toplicah. Na njej bomo gostili predavatelje,
Revija ISIS - Marec 2012
25