Zbornica prosi za pomoč, ker se je z otroki znašla v obupnem finančnem in socialnem položaju ...
To je le nekaj primerov prošenj, s katerimi smo se na OSE ukvarjali vsak mesec. Razen dodelitve štipendij otrokom umrlih zdravnic in zdravnikov, enkratna finančna pomoč ni bila tolikšna, da bi bistveno pripomogla premostiti težko finančno situacijo prosilcev.
V razpravah smo se člani komisije seznanjali s težkim socialnim stanjem zdravniških družin, kjer je prišlo do nesposobnosti za delo ali pa do nepričakovane smrti. Jasno je bilo, da so predvidene finančne pomoči dosti premajhne, da bi lahko prizadeta zdravniška družina z njimi preživela. Na žalost zaradi zakonskih omejitev ZZS ne more ustanoviti zavarovalniškega sklada, kot ga imajo avstrijski zdravniki, ki bi v podobnih primerih poskrbel za dostojno preživetje zdravniške družine. Zato smo to dolžni narediti sami. Če smo dovolj previdno razumni in če se tega zavedamo. Če pa o tem ne razmišljamo pravočasno, nastane problem, ko do tega pride.
Če bi kolegice in kolegi iz zgoraj navedenih primerov pravočasno naredili to, kar bi morali, bi se zelo težko znašli v takšni finančno neugodni situaciji. Težko je sprejeti dejstvo, da zdravnik ne more preživeti s svojo pokojnino. Vendar osebno poznam kolege, ki še kar naprej delajo, čeprav so dejansko že upokojeni, ker sicer »ne bi mogli preživeti«. Ker so do konca dežurali, je običajno pokojnina kar enkrat nižja od plače, kredite morajo odplačevati v enaki višini, oni pa na to niso bili pripravljeni... Namesto da bi se veselili, dalje garajo, da bi imeli enak standard kot do sedaj. Žalostno, vendar resnično. Če bi
pravočasno imeli potrebno znanje o tem, kaj morajo narediti, bi lahko sedaj brezskrbno uživali v pokoju, ker ne bi imeli finančnih težav.
Vedeti je treba, da za vse zgoraj opisane težave obstaja »preventiva«, če se izrazim po medicinsko, in menim, da je naš odbor za socialnoekonomske zadeve najprimernejši organ zbornice, ki bi se lahko in moral lotiti aktivnosti, s katerimi bi vsaki kolegici in vsakemu kolegu omogočili takšno osnovno znanje in pomoč, da odbor nikoli več ne bi dobival podobnih obupanih prošenj.
Prva naša naloga bi bila izvedeti, ali in v kolikšni meri znamo zdravniki poskrbeti za svoje družine, preden se nam zgodi kaj neprijetnega ali tragičnega. Ali imamo sklenjena ustrezna, torej dovolj visoka zavarovanja za takšne primere? Ali varčujemo za (dovolj visoko) pokojnino in v katere finančne produkte vlagamo prihranke, ki nam bodo omogočili bolj brezskrbno finančno stanje in življenje v prihodnosti? Ali smo dovolj previdni in seznanjeni z možnostmi, ki to omogočajo? Sam sem se, da bi dobil nekaj znanja in ustrezne odgovore na ta vprašanja, povezal z agencijo, ki se ukvarja s tem in ki zna ustrezno svetovati glede teh vprašanj in možnih problemov. Svetovati tako, da bi imeli korist predvsem mi, ne pa zavarovalnice, banke in druge finančne ustanove.
Smiselno bi bilo zdravnikom (tudi individualno) svetovati glede njihovih potreb in želja, izbrati najustreznejša zavarovanja vseh vrst, ki jih imajo na razpolago različne zavarovalnice v Sloveniji, in omogočiti svetovanje za najbolj smotrne oblike varčevanja in denarnih naložb.
Zgodba neke pacientke … Romana Pintar
62-letna gospa je zaradi multiple skleroze zelo težko gibljiva s pomočjo hodulje. Zadnje mesece je imela hude bolečine v križu, ki so še poslabšale njeno gibljivost in jo močno ovirale pri njenih aktivnostih. Nevrologinja jo je napotila na MRI ledvene hrbtenice, ki ga je opravila 6. 1. 2010. Slikanje je pokazalo patološko frakturo segmenta Th 12 z izrazito utesnitvijo spinalnega kanala in odrinjenostjo hrbtenjače dorzalno. Ko so svojci nevrologinjo telefonsko obvestili o izvidu, je le-ta svetovala, da se oglasijo pri osebni zdravnici, ki naj jo z napotnico pošlje na pregled k travmatologu. Zaradi odsotnosti osebne zdravnice je napotnico za travmatologa napisala kolegica iz vzporedne ambulante in gospa je bila 8. 1. 2010 napotena z reševalnim vozilom na Urgentni kirurški blok UKC Ljubljana. Na Urgentni kirurški blok UKC Ljubljana smo napotili že marsikateri patološki zlom hrbtenice in pacienti so bili do sedaj vedno deležni ustrezne obravnave. Ta dan je bilo izrazito slabo vreme, močno je snežilo in morda so res imeli veliko svežih poškodb – pa vendarle – na urgenci jo je pričakal kolega, ki je ravnal tako, kot zdravnik ne bi smel nikdar ravnati. Ne glede na priloženi izvid MRI, ki je kazal na hudo patologijo, je gospo zavrnil z obrazložitvijo, da njena poškodba ni delo travmatologa, temveč ortopeda in da je bila s strani osebne zdravnice napačno napotena in pri njih nima kaj početi. Ne da bi jo pogledal, jo je odpustil iz ambulante in 16
Revija ISIS - Marec 2012
vse, kar je napisal, je: »Ni travmatske etiopatogeneze – napačno poslana.«
Hči, ki je gospo spremljala, je zdravnika prosila, da jo napoti k ortopedu, vendar je zdravnik takšno možnost zavrnil in odgovoril, da lahko napotnico napiše samo osebni zdravnik. Hči je ostala brez besed in ni ji ostalo drugega, kot da je mamo spet prepustila reševalcem, ki so jo prepeljali domov. Kasneje smo poskrbeli, da so gospo v obravnavo vzeli ortopedi, in upam, da se bo zgodba srečno končala.
Ostaja pa grenak priokus in odpira se veliko vprašanj in dilem o naših postopkih. Ali res nismo sposobni človeške komunikacije, ali nam je res škoda minutke časa, da se pogovorimo s pacientom in ga morda pravilno usmerimo? Zakaj so na napotnicah pooblastila, če specialisti tega ne upoštevajo in pacienta niti ne pregledajo?
Vsa dokumentacija in dokazila o navedenih dejstvih so na voljo v kartoteki pacientke, upam pa, da bo ta zapis pomagal, da se tudi takrat, ko nimamo časa ali ko smo slabe volje, spomnimo, da moramo prisluhniti pacientu in mu pomagati. Z nekaj besedami se lahko izognemo številnim obtožbam, ki smo jih na žalost deležni v zadnjem času in ki mečejo slabo luč na vse zdravnike. Večina med nami vendarle dela drugače.