Zavodnik
»Danes je že ponedeljek!«
Spomin na prvi učbenik patološke fiziologije, njegovega avtorja in čas Marjan Kordaš
Če ima človek tako rekoč lastno kri v tiskarni, se kaj slabo počuti: vsak dan mora ugotavljati, kako se včerajšnje resnice spreminjajo v zmote in obratno. Zato je poudarek tele knjižice bolj na načelnih pogledih, ki naj jih usvoji medicinec tretjega letnika kot napotilo za klinično hematologijo. Urni razvoj sodobne pato-fiziologije nam razkriva še vse burnejšo dinamiko dogajanj v krvi, kot smo si mogli do nedavna zamišljati. Toda ravno v neprestanem spreminjanju je očarljivost našega predmeta.
Tale knjiga je nadaljevanje učbenika “Uvod v patološko fiziologijo človeka”. Zato pri bralcu, ki odpre “Kri”, predpostavljamo, da pozna “Splošna načela”. Tako n. pr. ni v pričujočem drugem delu nikjer razloženo, kaj so hapteni; pač pa si to lahko vsakdo poišče po registru v prvem delu. Bolj nevšečno je, da tudi nikjer ni povedano, kaj je n. pr. “stress”: razlago tega pojma si bo bralec lahko poiskal po registru nove izdaje prvega dela, ki je v pripravi in bo izšla - kot kaže - še letos.
Po pravici se bo kdo vprašal, zakaj v pato-fiziologiji krvi ni poglavja o transfuziji ali pa o sedimentaciji krvi? Ta poglavja so izpuščena, ker so po načrtu celotnega učbenika dodeljena poznejšim delom (transfuzija krvi n. pr. k patofiziologiji krvnega obtoka).
je hrbet knjige in robove platnic naredil iz usnja, platnice pa iz pravega pergamenta. Usnje in pergament je očitno v tiskarni »sunil«, svoj izdelek mi je izročil zastonj, a ne zaman...
Tlakovana z dvema antikvarnima ter dvema novima se je začela moja pot s profesorjem Andrejem Župančičem (AOŽ). In njegovi knjigi ni mogoče prikazati ali ustrezno opisati, ne da bi poskusil opisati tudi njunega avtorja. Sprašujem se pa, ali je to sploh mogoče. AOŽ je namreč vedno trdil, da preteklosti ni mogoče dojeti in razumeti. Pač zato, ker pogled na preteklost iz sedanjosti ne more biti preteklost... *
Kmalu potem, ko je profesor Župančič umrl, me je iz SAZU poklical ženski glas in vprašal, ali res velja, da akademik Župančič ni opravil doktorata znanosti. Odgovoril sem, da – kolikor mi je znano – AOŽ res ni opravil doktorata znanosti. Na vprašanje tega ženskega glasu »Kako pa je to mogoče?« sem odgovoril, da so formalnosti te vrste po moji presoji za AOŽja docela nepomembne. Da v Sloveniji ne poznam, sem dodal, prav nobenega doktorja znanosti, ki bi toliko znal, toliko vedel, in toliko ustvaril kot je AOŽ.
...
V predgovoru k prvemu delu sem se mogel zahvaliti le enemu ožjemu sodelavcu; danes se smem petim: M. Brzinu, B. Cibicu, asist. D. Lebezu, Ž. Majcen-Stucinovi in asist. R. Pavlinu. Ne gre pri tem samo za izvedbo številnih poskusov za ilustracije v knjigi; niti ne gre samo za razgovore o strokovni in pedagoški plati besedila. Gre za precej več: za vzdušje vedre aktivnosti, ki so ga znali ustvariti v institutu, vzdušje trdega dela in prisrčnega smeha, v katerem gre tudi pisanje knjige hitreje od rok! V Ljubljani, 1952
A. O. Ž
Prava zanikrnost je, da sem Splošna načela izgubil. Iz t. i. določenih razlogov – ki jih bom utemeljil spodaj – pa se mi je zdelo bolj smiselno prepisati Predgovor h knjigi Kri, ki jo hranim še vedno. Kot del nekakšne kvadrige, moje opreme v jeseni leta 1952: Dve novi knjigi sem dodal k dvema antikvarnima: Einführung in die Physiolgie des Menschen (H. Rein, 1941) ter Einführung in die Chemische Physiologie (E. Lehnartz, 1940). Slednja, četudi antikvarna, je bila zelo lepo ohranjena in primerljiva z Župančičevima. Reinova fiziologija pa je bila broširana in hudo zdelana. Zato sem jo v jeseni 1952 odnesel k svojemu nekdanjemu sošolcu, Branetu Jakopcu, ki je delal v tiskarni, češ, naj jo obreže in naredi spodobne platnice. No, Brane Revija ISIS - Marec 2012
119