Zdr avniki v prostem času kot spomin na potovanja v povsem drugačna okolja. Kristijan Jezernik v izbranih likih odkriva zunanjo svojstvenost in razkriva njihovo notranjo identiteto. Tako ne ustvarja ilustracij ljudi, temveč karakterne opredelitve njihovih portretnih podob.« Prešernovo druženje je prof. Slavčeva strnila s prepričljivimi in človeku toplimi rimami v letu 2011 preminulega izjemnega slovenskemu poeta, akademika Toneta Pavčka: Sreča se zmeraj z nesrečo brati. Tako stare knjige uče. A človek ne neha verovati in za srečo kakor za zvezdo gre.
Tako živi sreča svojo posebno zgodbo med stvarmi in med ljudmi, ki jo poslušajo kot staro godbo, ki ni resnična, a milo zveni. A sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne v žepu ali pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad. Potem v tebi dve sreči gorita. Dve sonci v srcu. Dvoje svetil. Od njiju je luč okrog tebe razlita, ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.
Slikovno gradivo Tea Šulek
Proslava Prešernovega dne v Celovcu 8. 2. 2012 Marjan Kordaš
Proslav ne maram, zato sem ob prejemu vabila dolgo tuhtal, kako in kaj. Vrh tega je bila vremenska napoved slaba in mikala me je kot izgovor. Kaj pa vlak?
No, »v dobrih starih časih« je od Kamnika do Celovca vozil celo Schnellzug, brzovlak. In celo po bližnjici: v Podrožci je zavil proti vzhodu, se spustil v Rož dol do Sveč (ki bi se po moji takratni logiki morale imenovati ne Suetschach, temveč Kerzendorf ali vsaj die Kerzen), čez Dravo ter mimo Žihpolja naravnost v Celovec.
Spomin na eno potovanj te vrste tam nekje leta 1942 ali 1943 je postal tako živ, da sem se odločil. In ker je bila proslava zvečer, sem se celo odločil v Celovcu ostati čez noč. Nepredstavljivo, mar ne?
A tokratno potovanje z vlakom je bilo podobno tistemu pred približno 70 leti. Sicer ne po bližnjici železniške proge od Črnuč do Šentvida in ne mimo Sveč v Rožu, temveč prek Beljaka, kjer sem prestopil. In tako kot leta 1942 ali 1943 brez potnega lista ter z enakim, pa vendar ne istim denarjem... V Tischlerjevo dvorano v Slomškovem domu sem prišel skoraj dve uri pred začetkom proslave. Sicer sem približno vedel za njen koncept, a prav zato sem bil neznansko radoveden, kako bo izzvenela. In bil kar malo zmeden, ker je na odru v živo – s posnetim pevskim zborom ter orkestrom v ozadju – na ves glas že prepeval eden od nastopajočih. Bilo je slišati kot nekakšen musical in pevec je prepeval kot igralec, ki ponazarja nastopajočo osebo v zgodbi. Sproščeno, da je celo v meni popustila napetost. Tako sem počasi zvedel, da je to Gabriel Lipuš, skladatelj in pevec, one man band v glasbeni izvedbi otroške pravljice Juri Muri v Afriki pesnika Toneta Pavčka. Z bližajočim začetkom proslave se je vse bolj povečeval vrvež. Najbolj zanimivo je bilo opazovati televizijce, posebno par z
ORF. On, snemalec, je bil očitno Slovenec, seveda dvojezičen, saj se je ob prestavljanju svoje kamere in množice kablov brez težav pogovarjal s prihajajočim občinstvom. Ona, njegova pomočnica, očitno nur deutschsprachig, pa je bila popolnoma izgubljena. Tako sem tuhtal, ali naj se ji približam in ji izrečem kako prijazno, spodbudno nemško besedo...
Tischlerjeva dvorana ni posebno velika; sodim, da je v njej približno 150 sedežev. Za razliko od razmer pri nas pa je v njej – očitno zaradi posebnosti udeležencev – vseskozi vladala nekakšna domačnost. Kar se je pokazalo že prav na začetku proslave: brez najave je na oder stopil Aleksander Tolmaier in odrecitiral nekaj Pavčkovih pesmi. In ko se je nato nadaljeval musical Gabriela Lipuša, sem uganil zaporedje proslave: med premori pravljice Juri Muri v Afriki bodo posamezni nastopajoči opisali stanje duha med Slovenci na avstrijskem Koroškem.
In hkrati sem tuhtal, zakaj in čemu so se organizatorji proslave o Francetu Prešernu odločili v ospredje postaviti ne slednjega, ki je umrl leta 1848, temveč Toneta Pavčka, ki je umrl leta 2012. Odgovor – zakaj in čemu – je povedala slavnostna govornica, ravnateljica Slovenske študijske knjižnice v Celovcu. Tako je po kratkem uvodu naredila premor in na mizico pred govorniškim pultom postavila dve knjigi: faksimile Prešernovega Krsta pri Savici (Kerst per Savizi. Povest v versih. Sloshil Dr. Presherin. V Ljubljani, natisnil Joshef Blasnik, 1836) ter istega avtorja Deutsche Gedichte (Laibach, 1901). Nato z nagovorom nadaljevala ter v ospredje postavila tezo (dejstvo?), da je bil Prešeren dvojezičen in da je verjetno prav zato(!) začel pesniti v slovenščini. Njegov (Prešernov) dan pa je nekako hkrati posvečen pokojnemu Tonetu Pavčku zato, ker je slednji nekoč koroškim Slovencem očital, da njih mladina slabo razume njegove pesmi zato, ker slabo govori in razume slovenščino...
Revija ISIS - Marec 2012
103