Katja Filipčič

Spolna nedotakljivost in nasilje v družini

Katja Filipčič

Uvod

Slovenija se je po zgledu drugih držav sistemsko lotila obravnavanja nasilja v družini: s sprejetjem posebnega zakona, sprejetjem protokolov ravnanj različnih organov in organizacij, izobraževanjem strokovnjakov z različnih področij, oblikovanjem posebnih programov za pomoč žrtvam in obravnavanje povzročiteljev nasilja. Med oblike nasilja v družini sodi tudi spolno nasilje, ki ga praviloma spremljajo še druge oblike nasilja (fizično, psihično). V prispevku bodo prikazana pravna pravila, ki zavezuje strokovnjake iz različnih organizacij, tudi zdravstvene delavce, pri obravnavanju žrtev vseh oblik nasilja v družini, torej tudi spolnega. Tako natančnih pravil ravnanj v primerih spolnega nasilja zunaj družinske skupnosti Slovenija nima izdelanih.

Spolno nasilje kot oblika nasilja v družini – pravni vidik

Opredelitev

Slovenija je leta 2008 sprejela Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). To je prvi zakon, ki je opredelil nasilje v družini z dveh vidikov:

• določa, kdo so družinski člani in pri tem zajema zelo širok spekter možnih odnosov, za katere je značilna določena čustvena povezanost, • opredeljuje oblike nasilja v družini, pri čemer presega klasično delitev na fizično, spolno in psihično nasilje, saj tem oblikam dodaja še ekonomsko nasilje in zanemarjanje.

Spolno nasilje je kot oblika nasilja v družini v ZPND opredeljeno kot »ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena«.

Temeljne usmeritve pri obravnavanju nasilja v družini

Z ZPND je Slovenija začela graditi multidisciplinarni pristop pri pomoči žrtvam nasilja v družini, kar se kaže predvsem v dolžnem sodelovanju organov in organizacij. Tako center za socialno delo (CSD) po zaznavi nasilja v družini izdela oceno ogroženosti, in če meni, da je treba pripraviti načrt pomoči, skliče multidisciplinarni tim (MDT). Načrt pomoči vsebuje naloge različnih organov in organizacij, dogovorjenih in usklajenih na MDT. CSD k sodelovanju v MDT pozove tiste organe, organizacije ter nevladne organizacije, ki bodo lahko s konkretnim delom in sodelovanjem pomagali žrtvi. Gre torej za strokovnjake, ki bodo na svojih področjih dela zagotavljali izvajanje načrta pomoči, ki ga skupno oblikuje MDT. ZPND izrecno nalaga odgovornim osebam organov in organizacij, da so na poziv CSD dolžne zagotoviti sodelovanje svojih predstavnikov.

Dolžnost prijavljanja nasilja v družini po ZPND

Država je dolžna pomagati žrtvam nasilja v družini, ker ne gre za zasebni problem, ampak za kršitev človekovih pravic. S konkretnimi ukrepi pa lahko pomaga le tistim, za katere izve. Ker žrtve iz različnih in številnih razlogov same le redko poiščejo pomoč, je ZPND uvedel prijavitveno dolžnost z namenom zagotoviti pomoč čim več žrtvam. Tako je pomembna novost ZPND uvedba dolžnosti prijavljanja centrom za socialno delo, ki po prijavi koordinira aktivnosti različnih organov. Če je nasilje v družini kaznivo dejanje, pa je ob izpolnjevanju pogojev iz kazenske zakonodaje potrebna tudi prijava policiji.

a) Obveščanje centra za socialno delo

ZPND je v 6. členu uvedel dolžnost obveščanja CSD o vseh zaznanih primerih nasilja v družini. Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini pa je v 4. členu določil tudi rok za prijavo: »Vsi organi so ob zaznavi nasilja v družini dolžni v štiriindvajsetih urah od seznanitve z okoliščinami obvestiti CSD.« Poleg tega določa še, kako se informacija o nasilju posreduje in kaj mora vsebovati, ter zavezuje CSD, da mora v petih dneh obvestiti organ, ki je posredoval obvestilo o zaznavi nasilja, o opravljenih aktivnostih. Dolžnost obveščanja CSD o nasilju v družini pa se nekoliko razlikuje, če je žrtev polnoletna ali mladoletna.

• Žrtev je polnoletna: ZPND ne zavezuje k obveščanju CSD posameznih strokovnjakov, ampak organe in organizacije. Pri tem pa navaja izjemo, ko dolžnosti prijave ni; kadar polnoletna žrtev izrecno nasprotuje prijavi in ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (pogoja morata biti podana kumulativno).

Na ta način je ZPND pri lažjih oblikah nasilja priznal avtonomijo žrtve pri odločanju o tem, ali naj se njena izkušnja z nasiljem razkrije CSD in s tem tudi drugim organom. Ob tem naj poudarim, da se vse oblike spolnega nasilja, ki so opredeljene kot kaznivo dejanje, preganjajo po uradni dolžnosti (tudi če se žrtev ne strinja s pregonom). To torej pomeni, da do navedene izjeme v primerih spolnega nasilja nad družinskim članom ne more priti in je prijava na CSD vedno potrebna, tudi ob nasprotovanju žrtve. Izvzeti so primeri izrazito blagih posegov v spolno nedotakljivost, ki niso zajeti med kaznivimi dejanji, pri katerih pa se tudi sicer zastavi vprašanje, ali sploh gre za obliko nasilja po ZPND. • Žrtev je otrok (oseba do 18. leta starosti): Zakon o socialnem varstvu je že leta 1992 v 91. členu določil, da morajo organi, zavodi ter druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, o tem obvestiti CSD. ZPND pa je naložil dolžnost prijave tudi posameznikom z določbo, da je vsakdo, zlasti pa strokovni delavci v zdravstvu in zaposleni v vzgojno-izobraževalnih zavodih (VIZ), dolžan prijaviti nasilje centru za socialno delo. Posebej je poudarjeno, da se zaposleni v zdravstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodih ne morejo sklicevati na varovanje poklicne skrivnosti kot na razlog za opustitev prijave. Takšna ureditev je tudi v skladu z Deklaracijo Svetovnega zdravniškega združenja iz leta 1984.

b) Prijava policiji

ZPND določa dolžnost prijave policiji le, kadar je žrtev nasilja v družini otrok, kar pa ne pomeni, da pri polnoletnih žrtvah te dolžnosti ni; določa jo kazenska zakonodaja. Po KZ-1 je dolžnost prijave suma kaznivega dejanja odvisna od teže dejanja, ki se odraža v predpisanih kaznih. Ta dolžnost je natančneje predstavljena v drugih prispevkih posveta.

Zagate zdravstvenih delavcev pri obveznem prijavljanju nasilja

Pravne norme glede dolžnosti prijavljanja nasilja so jasne in vsi naslovniki so jih dolžni spoštovati, tudi zdravstveni delavci. Zaradi specifičnega odnosa med zdravnikom in pacientom ter nezaupanja v učinkovitost dela drugih institucij se porajajo dvomi o ustreznosti in togosti pravnih pravil in porajajo se številna vprašanja oz. pomisleki. Na primer: ali je prav, da ima dolžnost prijavljanja prednost pred varovanjem poklicne skrivnosti oz. odnosom zaupnosti med pacientom in zdravnikom? Ali bo žrtev sploh še prišla po zdravniško pomoč, če bo s tem tvegala prijavo drugim službam, ki pa je ne želi? Ali je prav, da sistem ne spoštuje žrtvine odločitve, če le-ta ne želi vmešavanja niti CSD niti policije v njeno življenje? Ali si bom s prijavo nakopal/-a veliko dodatnega dela (sodelovanje v multidisciplinarnem timu na CSD, pričanje na sodišču), vložena energija in čas obravnavanje na drugih institucijah pa ne bo učinkovito? Ali bom s prijavo dodatno ogrozil varnost žrtve, ker se ji bo storilec mašče-

val, ker mi je zaupala svojo stisko? Ali bom s prijavo ogrozil svojo varnost, ker bo nasilnež svojo agresivnost obrnil tudi proti meni? Kdo in kako me bo zaščitil?

Odgovori terjajo širši in bolj poglobljen razmislek o morebitni konfliktnosti pravne ureditve in etičnih standardov, nekatere dileme pa bi zmanjšali z boljšim poznavanjem dinamike nasilja v družini in dela drugih organov. V nadaljevanju navajam nekatere pomisleke zoper spregledano vlogo žrtve v kazenskopravnem obravnavanju, ki lahko prispevajo tudi k razrešitvi katere zgoraj navedene dileme ali vsaj spodbudijo razmišljanje k njihovemu reševanju z vidika upoštevanja interesov žrtev.

Avtonomija žrtve v kazenskopravnem obravnavanju nasilja v družini

Pri analiziranju žrtvine avtonomije v kazenskem postopku se bom omejila le na vlogo polnoletne žrtve pri odločanju o uvedbi kazenskega postopka proti nasilnežu.

Kazensko pravo pri lažjih kaznivih dejanjih dopušča žrtvi odločitev o tem, da sama z vidika lastnih interesov oceni, ali želi kazenskopravno obravnavanje dejanja, katerega žrtev je bila (zakonodajalec določi pri kaznivem dejanju pregon na zasebno tožbo ali določi žrtvino strinjanje s pregonom kot procesno predpostavko, t. i. pregon na predlog). Pri kaznivih dejanjih, ki jih zakonodajalec oceni za hujša, bolj zavržna, pri katerih je kazenskopravna represija ne le utemeljena, ampak nujno potrebna za zaščito družbe, žrtev te možnosti nima. Zagotovo ima uvrstitev nasilja v družini med najbolj zavržna kazniva dejanja, pregonljiva po uradni dolžnosti (od leta 2008), pomemben simbolni pomen, vendar pa to pomeni tudi, da se ne upošteva mnenje konkretne žrtve, ali takšen pregon želi. Pri odločanju o tem vprašanju žrtev torej ni avtonomna. Vzroki za takšno odločitev so (bili) naslednji:

• zgodovinsko pogojeno nezaupanje v policijo in tožilstvo, da bo zaradi neprepoznavanja teže ravnanj nenaklonjeno kaznovanju nasilnežev in jim bo na ta način priznavalo pravico do izvajanja nasilja; • žrtve nasilja v družini so v takšnem psihičnem stanju, da same ne zmorejo odločati, kaj je v njihovo dobro – torej tudi ne zmorejo sprejeti odločitve za kazenskopravni pregon storilca, zato jim breme te odločitve odvzame država in namesto njih sprejme takšno odločitev.

Iz navedenih razlogov je feministično gibanje v ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja zahtevalo pregon nasilja v družini po uradni dolžnosti, vztrajanje tožilca pri pregonu tudi v primerih, v katerih mu žrtev s svojo pasivnostjo nasprotuje (»no-drop policy«), in odvzem diskrecijskega odločanja policije za nekatere represivne ukrep (kot je obvezna aretacija). Ti in podobni pristopi so se razširili še v druge države. Po nekaj desetletjih izkušenj s takšnim načinom

obravnavanja nasilja v družini pa se (predvsem v ZDA) krepijo kritike in v ospredju sta dva argumenta:

• Predstavnice feminističnih gibanj so bile prepričane, da bo v središču kazenskopravnega obravnavanja konkretna žrtev, njene potrebe. Vizija avtonomije žrtev, kot so jo pričakovale feministke, pa ni »prevedljiva« v kazenski sistem, saj je vloga žrtve v kazenskem pravu obrobna, pogosto zreducirana na dokazno sredstvo. Lahko bi rekli, da isti pojmi v feminističnem gibanju in v kazenskem pravu nimajo istega pomena, zato nekateri kritiki izgubo avtonomije žrtev v kazenskopravnem sistemu poimenujejo »izgubljeno s prevodom«. • Kazenskopravni sistem ni naravnan v dolgoročno reševanje problemov, ampak se osredotoča le na kaznovanje storilca. Raziskave pa kažejo, da ima zgolj kaznovanje, brez drugih oblik obravnavanja storilca in žrtve, kratkotrajne učinke.

Potreben je pristop, ki upošteva dejstvo, da enak način obravnavanja (»one-size-fits-all«) ni primeren za vse žrtve in ga je treba prilagajati značilnostim posamičnih primerov. Večina avtorjev, ki problematizira takšen pristop, rešitve ne vidi v ponovnem oblikovanju sistema, v katerem bi se nasilje v družini preganjalo na zasebno tožbo, saj bi to lahko ponovno pomenilo, da se opredeljuje nasilje kot prvenstveno zasebni problem žrtve. Predlagajo manj radikalno rešitev; avtonomija žrtve naj se selektivno upošteva z dopustitvijo diskrecije tožilcu, da se ob upoštevanju želja žrtve in dobrem poznavanju dinamike nasilja odloči, ali bo opustil kazenski pregon zoper storilca ali pa bo kljub nasprotovanju žrtve vztrajal pri njem.

Ob tem se je treba vprašati, zakaj le 14 % žrtev težjega fizičnega in spolnega nasilja (s strani partnerja) dejanje prijavi policiji in zakaj dve tretjini žrtev po prijavi ne želita več sodelovati v kazenskem postopku (nočejo pričati ali celo zagovarjajo storilca). Ameriške in kanadske raziskave niso pokazale pomembnejše povezave med pripravljenostjo žrtev na sodelovanje z organi pregona in stopnjo čustvene podpore žrtvam, stopnjo institucionalne podpore ali čustvene odvisnosti žrtve od nasilneža, potrdile pa so veliko odvisnost žrtvine kooperativnosti z organi pregona od finančne pomoči države, ki žrtvi omogoči samostojno življenje brez nasilneža (sodelovanje žrtev s socialnimi delavci za dvakrat poveča verjetnost, da bo žrtev aktivno sodelovala v kazenskem postopku proti nasilnežu). Pomoč nerepresivnih organov predvsem pri reševanju ekonomskih težav žrtev je nujna, če želimo tudi kazenskopravni sistem narediti učinkovitejši; v nasprotnem primeru lahko celo naredi več škode kot koristi. Raziskava v ZDA je pokazala, da je za žrtve, ki zapustijo nasilnega partnerja, 50 % bolj verjetno, da bodo padle pod prag revščine, kakor za tiste, ki partnerja ne zapustijo in vztrajajo v nasilnem razmerju.

Zaključek

Spolno nasilje zajema različne oblike in intenzivnosti ter pusti na žrtvi težke in dolgotrajne posledice; spolno nasilje je še bolj travmatično, če je storilec družinski član. Žrtev potrebuje pomoč, pravično obravnavo, prav pa je tudi, da je storilec kaznovan. V kazenskem postopku je žrtev izpostavljena sekundarni viktimizaciji, reševanja njenih težav in potrebe po varnosti pa kaznovanje storilca dolgoročno ne zmore zagotoviti. Tudi zato večina žrtev ne želi kazenskega pregona storilca in postavljajo zdravstvene delavce in druge strokovnjake pred moralno in etično dilemo, ali naj v takšnem primeru prijavijo nasilje, čeprav jih pravna pravila k temu jasno zavezujejo. Ko bodo nerepresivne institucije žrtvam zmogle nuditi ustrezno pomoč, bo narasla tudi njihova pripravljenost za sodelovanje v kazenskem postopku. In s tem se bodo zmanjšale dileme, ki jih prijavitvena dolžnost odpira pri različnih strokovnjakih, ki se pri svojem delu srečajo z žrtvami.

Literatura

Bailey KD. Lost in translation: domestic violence, »the personal is political«, and the criminal justice system. The Journal of Criminal Law and Criminology 2010; 100 (4): 1255–1300.

Fagan J. The Criminalization of Domestic Violence: Promises and Limits. U.S. Department of Justice, National Institute of Justice, Research Report. 1996.

Filipčič K. Avtonomija žrtev nasilja v družini vs. prijavitvena dolžnost. In: Dvoršek A, Selinšek L, eds. Nasilje v družini: kazenskopravni, kriminalistični in kriminološki problemi. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, Pravna fakulteta; 2010. p. 19–29.

Gillis JR, Diamond SL, Jebely P, Orekhovsky V, Ostovich EM, MacIsaac K, Sagrati S, Mandell D. Systemic Obstacles to Battered Women’s Participation in the Judicial System, When Will the Status Quo Change? Violence Against Women 2006; 12 (12): 1150–68.