3 minute read

Tašča tašči

Pred leti (letos bo že 14 let, ko sem prvič postala tašča) nisem kaj dosti razmišljala o tem, da istočasno s poroko mojega otroka postane tašča še neka druga žena. Vsaka tašča se mora posloviti od svoje hčerke ali svojega sina in sprejeti novega sina ali hčerko »po zakonu«, kot to lepo imenujejo Angleži.

Vpripravi na zakon so nam povedali (morda sedaj to še povedo), da ko se z nekom poročiš, se v nekem smislu poročiš tudi z njegovo ali njeno žlahto. To zveni morda malo starinsko, je pa kar resnično in ni za zamahniti z roko, češ »briga me, kaj in kako so oni tam …«

Advertisement

Ko se torej z leti širi to pridobljeno sorodstvo »po zakonu«, čutim, kako mi je vedno bolj pomembno, kakšni so naši medsebojni odnosi. Pravzaprav se pogosto sprašujem, kaj čutim sama v odnosu do mam mojih snah ali zeta, kako lahko komuniciram z njimi, koliko je ta odnos pristen, odprt, iskren.

Opazovala sem te odnose že v svoji družini in bolj ali manj sta se mi zdeli obe babici kot dva različna svetova. To je bil seveda tudi čas, ko se ljudje niso mogli toliko srečevati kot danes. Potem sem opazovala mojo mamo in moževo mamo – tudi dva svetova, imeli sta odnos v smislu strahospoštovanja z obeh strani in dokaj malo odprtosti. Še največ je bilo pogovorov o vremenu in o zdravju.

Tašče danes, kako nam gre?

Zelo lepo mi je, ko tašča mojega sina pokliče in je vesela, da je hči v zakonu srečna, da z možem – mojim sinom – gradita odnos edinosti. Pogovor steče tudi v kakšno drugo smer, smer osebne duhovnosti, izkustev, preizkušenj in medsebojnih vzpodbud. Brez obveznosti, kaj bi katera morala, se spet slišiva ali vidiva čez nekaj tednov ali celo mesecev in skupaj se veseliva novega življenja, ki raste za nama.

Vesela sem, ko s taščo moje hčerke lahko kakšno rečemo ob obisku pri njih – večkrat skupaj poskušamo najti rešitve ali odgovore na osebne dileme, ki jih imamo žene v teh letih in v tem času. Pogosto se pogovarjava o molitvi za te mlade družine in podpori, ki jo potrebujejo. Skupaj in z veliko odprtostjo ter razumevanjem smo res lahko staro gnezdo, ki mladih ne veže, ampak podpira za pot naprej.

In spet sledim svojim mislim in čutenjem, ko se pri nas oglasi tašča najmlajšega sina, ki živi na istem dvorišču kot midva. Vesela sem, da pride k svoji hčerki in še kako se v meni obudi spomin, ko so včasih moji starši prišli na obisk k meni, ko sem bila že poročena in kaj mi je to pomenilo. Tu in tam se s to najmlajšo taščo zapleteva v pogovor; komaj sem ji dopovedala, da me naj vendar tika (je pač mlajša od mene), ampak sedaj sva si v sorodu »po zakonu« in to je sveto in tako smo si še bolj bratje in sestre. Ko pohvali svojo hčerko, ko pohvali mojega sina in jaz vidim to pot tamladih in tudi povem, da sta odlična v gradnji odnosa, to naju na poseben način zbližuje. Seveda so pogovori večkrat tudi o čisto vsakdanjih rečeh – o službi, o vrtu, o ugodnih nakupih … ampak vsi

ti pogovori gradijo odnose v sproščenosti.

Bogu sem gotovo še premalo hvaležna za take tašče, kot jih imajo moji otroci, za to, da imamo lahko odprte in sproščene odnose med seboj. Vem, v zakonih otrok lahko pride marsikaj. Pridejo tudi najtežje situacije, ko gredo pari narazen. Glede tašč in tastov lahko rečem, da poznam tudi čudovit zgled v svojem sorodstvu, ko sta tašča in tast snahi, od katere se je njun sin ločil, ostala tašča in tast v najbolj žlahtnem – sorodstvenem pomenu besede.

Želim si, da bi se znale tašče, ki smo si po poroki svojih otrok v sorodu, vzpodbujati v tem, da bi rasle v resnični ljubezni do svojih otrok, »prirojenih in pridobljenih«. ● Marija Halas

Ko se torej z leti širi to pridobljeno sorodstvo »po zakonu«, čutim, kako mi je vedno bolj pomembno, kakšni so naši medsebojni odnosi.

Videl sem Videl sem tvoje cvetoče ravnine, videl njih lepe, prijazne vasi. Videl sem s snegom pokrite planine, hribčke in gričke in strme brvi.

V polju zoreče je žito šumelo, cvetje krasilo zelene trave. V drevju, grmičju vse glasno je pelo, s hribčkov so vriskale bele cerkve. Sveta si, zemlja. Ti blagoslovljena si od Najvišjega Kralja neba. Ti z mojih dedov krvjo napojena, tebi vsa moja ljubezen velja.

Tebi živeti in zate umreti, moja Slovenija, jaz le želim. Ko ti še lepših dni zarja zasveti, v tvojih naj tleh svoj počitek dobim.

bl. Lojze Grozde