Issuu on Google+

SVETILKA NA ULICI

Glasilo Župnije sv. Janez Bosko in Salezijanskega mladinskega cent�a Maribor

LETO II. • ŠT. 16 • DECEMBER 2010

Ko danes ponovno steguješ k nam svojo roko, da v našo sredo položiš svoje nebogljeno Dete, Tebi, v čigar rokah je zapisana preteklost, sedanjost in prihodnost, izročamo ves svet. V tihi in proseči molitvi, da ga ohranjaš v ljubezni in sreči, ki naj vsaj na današnji dan prepoji sleherni kontinent, vsako mesto, vsak dom, vsako družino … Veselimo se, sestre in bratje, svojega življenja! Spoštujmo ga kakor hišo, v kateri želi Bog bivati in nas spreminjati v svoje otroke! Veselimo se torej ne samo Jezusovega rojstva, ampak se veselimo rojstva drug drugega, da bi že zdaj na svetu začeli okušati ljubezen, s katero nas je Bog ustvaril in v katero nas po svojem Sinu vabi. Naj bo leto, ki je pred nami, polno blagoslova, blagoslova, ki prihaja iz vere v Jezusa. To Vam želijo župnik Jakob Trček in duhovniki salezijanske skupnosti Maribor.


... se predstavi NAŠ ŽUPNIK, g. Jakob Trček Ko se oziram v mojo preteklost z začudenjem obstanem in se sprašujem, kako to, da je Bog izbral in poklical ravno mene, ki nisem bil nikoli nič kaj posebnega. Zavedam se, da je duhovni poklic vedno odet v skrivnost, v skrivnost samega Boga, ki kliče. Prepričan sem, da je moj duhovni poklic dobil korenine v družini, kjer sem se rodil kot zadnji izmed štirih otrok Vinka in Frančiške Trček v Dolnjem Logatcu. Pri krstu sta me starša krstila za Jakoba, toda že od vsega začetka so me domači in prijatelji klicali Jaka. Tako me vsi kličejo še danes. Družina je bila že zelo zgodaj preizkušena s smrtjo očeta, meni je bilo takrat komaj tri leta. Bog je mami zaupal vzgojo štirih otrok. Verjamem, da je bila pri vzgoji zelo uspešna. Ko mi je bilo sedem let, je bilo potrebno sesti za knjige, kar pa meni ni ravno najbolj ugajalo. Po končani osnovni šoli v Dolnjem Logatcu sem se odločil, da vstopim v srednjo versko šolo v Želimljah, da postanem duhovnik. Bilo je kar nekaj nasprotovanja, toda od družine sem dobil duhovno in moralno podporo. Šolo so vodili salezijanci. Prav med njimi sem dokončno odkril, kaj pravzaprav Bog želi od mene. Po drugem letniku srednje šole sem vstopil v salezijanski noviciat, kjer sem eno leto odkrival salezijansko poslanstvo, lik don Boska in poklic salezijanca. Po srednji šoli sem šel služit vojaški rok, potem sem nadaljeval študij filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani, nato pa sem za dve leti odšel na obvezno asistenco v Radence. V tem dvoletnem obdobju sem skušal odkriti, ali me Bog res kliče v salezijansko redovno družbo. Skupaj s predstojniki sem odkrival tudi talente, s katerimi me je obdaril Gospod. Ob koncu tega obdobja sem v salezi-


janski družbi opravil večne zaobljube in se Gospodu popolnoma predal z obljubo pokorščine, uboštva in čistosti. Študij teologije sem nadaljeval v Italiji, v mestu Torinu, kjer ima korenine naša salezijanska družba. Med študijem v Italiji sem premišljeval, kakšno bo moje novomašno geslo, ki me bo spremljalo vse življenje. Ob nekem obisku doma mi je mama pri pogovoru dejala, da je vedno zaupala Bogu in Mariji in da je kljub velikim preizkušnjam srečna, ker ju je imela vedno ob sebi. Ko sem tisti večer molil, sem po naključju naletel na psalm 16, kjer sem prebral: „TI SI MOJ GOSPOD, SREČE ZAME NI BREZ TEBE.“ Takoj sem si rekel, naj bo to misel, ki me bo vedno spremljala. Tudi takrat, ko bom z mladimi, pa naj bodo verni ali neverni. Začutiti morajo, da imam Gospoda vedno ob sebi tudi na igrišču, dvorišču, igralnici, na izletu - ne samo v cerkvi in na oltarju. 29. junija 1999 sem bil posvečen v duhovnika po rokah nadškofa F. Rodeta. Tako sem začel pot duhovnika salezijanca. Prvo mesto kaplana sem opravljal v Sevnici. Poleg kaplanske službe sem bil odgovoren tudi za SMC – salezijanski mladinski center. V tem obdobju je bilo prav moderno ustanavljati mladinska društva. Delo z mladino ni bilo lahko, bilo pa je prijetno. Po šestih letih sem za eno leto odšel v Kanado v slovensko župnijo Hamilton, kjer sem ob pomoči v župniji študiral še angleški jezik. Po vrnitvi v Slovenijo so me predstojniki poslali na Primorsko v Ankaran. Poleg župnije Ankaran sem oskrboval tudi Pediatrično bolnišnico Valdoltra. Letos sem bil poslan v Maribor za župnika - velik izziv, ki sem ga z veseljem sprejel. Veliko dela je pred nami. Zavedam se, da sem le orodje v Božjih rokah. Ne delam si utvar, da sem vsemogočen. Zaupam v pomoč sodelavcev in vseh ljudi dobre volje, ki molijo iz dneva v dan za svetost duhovnikov.


Nekaj poučnega PODOBA SV. JOŽEFA

Podobno vzhičenje in radost, kot jo doživljajo očetje ob rojstvu svojih otrok, je gotovo doživljal tudi sv. Jožef, ko je zrl novorojeno dete v Marijinem naročju. Čeprav ni bil njegov telesni oče, je prevzel nase vse dolžnosti pravega očeta. Ni se čutil prisiljen, ampak je dolžnosti prevzel z odprtim in ljubečim srcem. Slikarji ga velikokrat slikajo kot starega moža, ki bi lahko bil bolj Marijin oče kakor pa njen mož. Verjetno se je taka upodobitev ustalila zaradi želje, da bi poudarili vlogo varuha, ki je bila zaupana sv. Jožefu, in zaradi tega, da pri pobožnih vernikih ne bi zbujali pomislekov o zakonskem življenju v sveti družini. Toda s takimi upodobitvami povzročajo veliko krivico »pravičnemu možu«. Jožef ni bil senilen starček, dedek, ki mu že usihajo človeške moči! Res je bil starejši od Marije, saj je bilo v navadi, da so se dekleta (14-16 let) poročala že zelo mlada. Vendar se niso poročala s starci, ampak z mladeniči na višku svojih moči, ki so bili sposobni v polnosti preživeti sebe in običajno številno družino. Tudi sv. Jožef je bil tak mlad, krepak mož, ki je bil sposoben poskrbeti za družino. Bil pa je tudi globoko veren in pravičen človek, ki je bil pripravljen vse svoje življenje povsem predati Bogu ter vse svoje sposobnosti uporabiti za izpolnitev Božjih načrtov. Jožefa v božični noči spoznavamo kot očeta s čutečim in ljubečim srcem, ki sprejema novorojenega Jezusa. Tudi v njem je, kot v Mariji, učlovečeni Bog našel najbolj čisto človeško ljubezen! Po: J. Kužniku


Med nami SLOVO OD VAGONA

V začetku septembra smo se sedanji in starejši animatoriji ter nekaj otrok srečali na pikniku, s katerim smo se simbolično poslovili od vsega dogajanja na vagonu skozi vsa ta leta. Zbrali smo se v kar lepem številu. Ogledali smo si fotografije z nekdanjih oratorijev, hkrati pa smo obujali spomine na stare čase. Prijetno druženje nam je popestril naš čarodej Jaka. S prestavitvijo vagona na drugo mesto pa se naše delo ne konča, temveč se šele prav začenja. Za zidovi, ki bodo zrasli sredi našega travnika, bo don Boskov duh živel dalje.

ŠOLA ANIMATORJEV

V petek v poznih popoldanskih urah se nas je devet namenilo na Dominikov dom na Pohorju. Tu smo preživeli delovni vikend. Spoznali smo pomen animatorstva in naše vloge v SMC-ju. Ugotavljali smo, da je vera moč, ki nas dela drugačne od drugih skupin. Svoj čas in trud namenjamo mladini. Spoznali smo, da biti animator sploh ni tako preprosto in da je naloga animatorja veliko pomembnejše poslanstvo, kot je sprva videti. Naše misli pa so bile osredinjene tudi v prihodnost. Načrtovali smo skupne projekte, iskali smo novih možnosti in nove rešitve. Bilo pa je tudi veliko sproščenega druženja, pokra in še česa, a v vsem tem smo pripravili prostor tudi za Boga.

FESTIVAL RITEM DUHA 2010

MARIBOR, 16. oktober 2010 – Maribor je to soboto zvečer že devetič gostil največji slovenski festival duhovne glasbe RITEM DUHA. Potekal je v športni dvorani na Vrbanski, neposredno pa ga je prenašal Radio Ognjišče. V tekmovalnem delu se je predstavilo deset novih, še neobjavljenih


skladb. V spremljevalnem programu je nastopil Stična band, program pa sta povezovala Mateja Feltrin Novljan in Blaž Lesnik. Zmagovalci: Tina Gačnik – Tiana in Aleks Volasko (občinstvo), Leriduss (žirija) in Meta Horvat (besedilo; avtor: Gregor Čušin). Festival ima tri pomembne naloge. Prva je ta, da v slovenski prostor prinaša nove avtorske popevke, ki imajo duhovno vsebino. Druga je, da festival želi povezovati avtorje tovrstne glasbe, ki delujejo v slovenskem prostoru. In kot tretje: gre za dogodek, ki združuje mlade in manj mlade poslušalce te glasbe z vseh koncev Slovenije. Vse našteto se je udejanjilo tudi tokrat. Finalni festivalski večer je bil ponovno razprodan. Dogodek bo ostal nepozaben. Bil je poln zdrave zabave in obilice dobre volje.

72 ur

Od 25. do 28. oktobra je potekal projekt 72 ur. Organizacijo projekta je za vso Slovenijo prevzel naš SMC. Mladi, stari od 14 do 30 let, v 72 urah prostovoljno opravijo koristen projekt v domačem kraju. Sodelovala je tudi skupina treh deklet iz našega SMC-ja. »Naše delo je bilo prepleskati počitniški dom Sonček na Vrtičah pri Kungoti. Bilo je zanimivo in prav lepo. Spoznale smo, da lahko vsak cilj kvalitetno in v celoti uresničimo, četudi je opravilo na prvi pogled v tako kratkem času skoraj neizvedljivo. V veselje nam je, da smo z našim delom poživile prostore za vse Sončkove otroke« (iz poročila).


IZLET MINISTRANTOV IN ANIMATORJEV

V nedeljo popoldan smo se ministrantje in animatorji odpeljali na izlet proti Logatcu. Od tam je doma naš župnik Jaka. Izlet smo izkoristili tudi za to, da smo v bližnjem gozdu nabirali mah za jaslice. Spremljal nas je tudi Jakov pes Brok. Ker nas je bilo veliko, smo hitro nabrali kar nekaj mahu in z njim napolnili prtljažnik. Pred vrnitvijo smo se ustavili še v piceriji Krištof in si privoščili slastne pice. V večernih urah smo se odpravili proti Mariboru.

NEDELJSKI POPOLDNEVI

Vsako nedeljo popoldan se otroci in animatorji zberemo v župnišču na prijetnem druženju, ob družabnih igrah in tudi ustvarjalnih delavnicah. Dokler je bilo vreme še prijetno, smo se družili na vagonu. Potekali so različni turnirji: štiri v vrsto, človek ne jezi se, ročni nogomet in pikado. Naši popoldnevi so dobili tudi ime: odslej se imenujejo RINGA RAJA. Organiziramo različne delavnice in igre. Seveda pa vsakič zaigramo tudi pikado in druge družabne igre.

MIKLAVŽEV OBISK

V nedeljo po sveti maši so otroci 8. razreda s pomočjo nekaterih drugih pripravili igro o angelih in parkljih, ki nagovarjajo otroke. Po igri pa je med nas prišel sveti Miklavž s košem daril, ki jih je razdelil otrokom in tudi drugim. Bil je velikodušen kot vedno. Namenil nam je nekaj toplih besed in se celo fotografiral z otroki. Bilo je enkratno! Mladinska soba je odprta vsako nedeljo od 15.00 do 19.00.


Pogled naprej od 16. 12. do 24. 12.: devetdnevnica z začetkom ob 18.00 24. 12.: - 16.00 sv. maša v domu za ostarele Danice Vogrinec - 19.00 otroška polnočnica - 23.30 duhovni program pred polnočnico - 24.00 polnočnica 25. 12.: na božič bodo sv. maše - ob 8.00 v kapeli - ob 10.00 v dvorani MČ in - ob 18.00 v kapeli 26. 12.: praznik sv. družine. Maše bodo kot ob nedeljah: ob 8.00, 10.00 in ob 16.00 28. 12.: redno srečanje biblične skupine 29. 12.: redno srečanje skupine ZMP – Združenje Marije Pomočnice po sv. maši ob 11.00 koncert skupine Tris v dvorani MČ 2. 1.: 3. in 17. 1.: redno srečanje Serra klub 4. in 18. 1.: redno srečanje biblične skupine 6. 1.: sv. maša ob 16.00 v domu za ostarele 9. 1.: med sv. mašo ob 10.00 blagoslov otrok. Otroci do četrtega razreda bodo poslušali Božjo besedo in pridigo posebej s katehistinjami in mladino 10. 1.: redno srečanje katehetov 11. 1. srečanje članov ŽPS 13. 1. adoracija mladih 14., 15. in 16. 1.: v Veržeju šola za animatorje 23. 1.: don Boskov Ringa raja, popoldan ob 15.00 od 25.1. do 28.: dan odprtih vrat pri verouku. 30. 1.: zunanja slovesnost praznovanja don Boska; in popoldan Don Boskov šov. Maše ob nedeljah in praznikih: 8.00 - kapela, 10.00 – dvorana MČ, 18.00 – kapela Maše med tednom: 8.00 in 18.00 v kapeli Izdal Župnijski urad sveti Janez Bosko Maribor, Dragonijeva 6, 2000 Maribor TEL.: 02 33 11 320 • GSM: 031 659 841 • MAIL: zupnija.donbosko@salve.si

DON BOSKOV CENTER MARIBOR Dragonijeva 6 2000 Maribor T: 02 33 11 320 www.donbosko.si/maribor

ŽUPNIJA SV. JANEZ BOSKO

zupnija.donbosko@salve.si

SMC MARIBOR G: 031 358 024 G: 031 659 841 www.donbosko.si/maribor

DOMINIKOV DOM POHORJE

Slivniško Pohorje 41 T: 02 60 32 361 G: 031 525 539

ŽUPNIJSKA KARITAS


Svetilka na ulici december