Page 1

OZNANILA ŽUPNIJE VODICE zupnija-vodice.rkc.si

november 2013 Svete maše Vodice: ponedeljek, četrtek, petek ob 19:00, sreda, sobota ob 7:00, nedelja ob 7:00 in 9:30 Utik: torek ob 18:00 Šinkov Turn: nedelja ob 8:30 Skaručna: delavniki ob 18:00, nedelja ob 8:00 Repnje: delavniki ob 6:30, nedelje in slovesni prazniki ob 7:00 Šmarna gora: nedelja ob 11:00

Kdo je po božjem okusu? Jezus nam v evangeliju pove veliko pomembnega o molitvi. Vztraja pri nujnosti molitve in pri vztrajnosti v molitvi. Pove pa nam tudi še en bistveni nauk o molitvi, natančneje o notranjem razpoloženju, ki je potrebno, da bi dobro molili in bili uslišani. Prilika, ki jo je povedal Jezus, med seboj primerja dva človeka, ki molita: farizeja in cestninarja. Njuni drži sta med seboj v popolnem nasprotju: farizej je poln samega sebe in se zahvaljuje Bogu, da ni tak kot drugi. Poln je prezira do drugih ljudi in pravi: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar.« Loči se od vseh drugih in misli, da bo tako všeč Bogu. Potem Bogu predstavi svoje zasluge: »Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.« Tako misli, da ga bo Bog uslišal.


Cestninar pa ne opravlja dolge molitve, ampak moli ponižno. Udarja se po prsih, govoreč: »Bog, bodi milostljiv meni, grešniku!« In Jezus pove: »Ta je šel opravičen domov, oni pa ne.« Farizejeva molitev Bogu ni bila všeč, cestninarjevo je sprejel. Gre za dve zelo različni verski drži. Jezus nas svari pred skušnjavo, da bi molili kot farizej, ki si domišlja, da je pravičen, in prezira druge ljudi. Če hočemo, da nas bo Bog uslišal, moramo biti usmiljeni, dobri in razumevajoči do drugih. Ne smemo se ločevati od njih, pred Boga moramo prihajati skupaj z njimi, pa čeprav grešniki. Jezus je vedno učil ta način posvečevanja: ne z ločevanjem, ampak s sodelovanjem, z upoštevanjem občestva in usmiljeno dobroto. Za nas je precej naravno, da zavzamemo smer posvečenja prek ločitve. Mislimo, da bomo ugajali Bogu, če se mu bomo približali ločeni od drugih, ki po našem mnenju niso všeč Bogu, ker so grabežljivci, krivičniki, prešuštniki… V resnici ta način posvečevanja ne doseže cilja, saj je Bog usmiljeni Bog, ki želi odpuščati in vse sprejeti kot svoje otroke. Zato moramo predenj prihajati skupaj z drugimi, ne pa se ločevati od njih, pa čeprav imajo napake in krivde. Jezus je prišel, da bi na svoje rame vzel grehe sveta. Ko molimo, moramo tudi mi na svojih ramah nositi grehe sveta; sicer ne odgovarjamo na željo nebeškega Očeta. Na koncu prilike Jezus reče: »Kdor se povišuje bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« In neki drug odlomek Svetega pisma zatrjuje, da se »Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6) Prevzetnost je za duhovno življenje, za odnose z Bogom


najbolj škodljiva napaka. Kdor je poln sebe, se zapre za Boga; v njem ni prostora za božjo milost, ampak je prostor samo za samovšečnost. Kdor pa je ponižen, kdor prizna svoje slabosti in krivde, je pripravljen za usmiljeno Gospodovo milost. Kolikokrat sodimo druge in se ločimo od njih, misleč da bomo potrdili svoje dostojanstvo in svetost! V resnici pa dosežemo ravno nasprotno. Lahko bi zaključili: kakor sami ne moremo ničesar več dali v lonec, ki je že poln, tako nas tudi Bog ne more napolniti z svojo milostjo, če smo že polni sebe.

Ena cerkev Smrt je za vsakega človeka dejstvo, ob katerem se zaustavi in zamisli. Mnogo ljudi smrti ne more sprejeti in pred njo na različne načine bežijo. Vse, kar bi jim govorilo o smrti in minljivosti, je potrebno umakniti. Kljub temu pa nihče ne more uiti zavesti, da bo enkrat tudi on umrl. Vprašanje življenja in smrti je torej temeljno vprašanje, ki se postavlja vsakemu človeku. Kako odgovoriti na to vprašanje? Nanj moremo odgovoriti le z vero, ki nam jasno govori, da se s smrtjo naše življenje spremeni ne pa uniči, da torej s smrtjo preidemo v tisto pravo življenje, ki ni več z ničemer obteženo in človek po njem hrepeni. S tem dejstvom pa se spremeni tudi naš odnos do tistih, ki so že zapustili ta svet. Zavedamo se, da smo z vsemi, ki so že odšli s tega sveta, temeljno povezani. V teh dneh bomo v posebnem razpoloženju obiskovali grobove naših


rajnih. Cvet, ki ga bomo položili na grob, naj bo znamenje naše ljubezni do pokojnega, sveča pa znamenje naše vere v večno življenje. A naj se ne konča pri tem; pomembne so tudi naše molitve za rajne. Da pa nam je življenje največja vrednota, ne bomo pokazali s tem, da bomo vse grobove popolnoma zagrnili s cvetjem in svečami, pač pa naredimo kaj dobrega za tiste, ki so med nami in potrebujejo našo pomoč.

Teden Karitas – Verjamem vate Karitas krepi vero v Boga, ga slavi in zanj pričuje tudi drugim. Naša dejanja izpričujejo ljubezen, dejanja izpričujejo vero in jo delajo živo. Vera se pozna v našem življenju tako, da spreminja svet. Letošnji teden Karitas (od ponedeljka 25. novembra do nedelje 1. decembra) poteka pod geslom VERJAMEM VATE. S tem geslom Karitas poudarja, da je zaupanje (vera) v človeka, ki je v stiski in je potreben naše pomoči, ključnega pomena za to, da je naša pomoč sočloveku smiselna, učinkovita in celostna. Trditev VERJAMEM VATE ima mnogo pomenov in razsežnosti. Lahko pomeni: zaupam, dajem priložnost, oprostim, se počutim varnega, investiram, tvegam, dajem, podarim, se predam … Verjamem vate pomeni dati človeku vedno znova možnost izhoda. Tako dela Bog. Verjamem vate, ker te Bog ljubi- Papež Benedikt XVI. je zapisal, da bo Ljubezen- karitas - vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi. Nobene pravične državne ureditve ni, ki bi mogla napraviti služenje ljubezni kot odvečno.


Karitas si prizadeva, da bi odgovarjala na dejanske potrebe ljudi v stiski, ohranjala dostojanstvo, tesno sodelovala in pomagala, da se posamezniki osamosvojijo in v čim večji meri prevzamejo odgovornost za svoje življenje. Sodelavke, prostovoljke Karitas sledimo poslanstvu - vsakemu človeku v osebnem srečanju prinašati Božjo ljubezen. VERJAMEM VATE, ker si vreden. ON me je poklical, da pomagam zgraditi zaupanje med vama. VERJAMEM vate, da boš ti lahko verjel Vanj. Olga Velkovrh

Sv. Stanislav Kostka Sv. Stanisław Kostka se je, kot drugi izmed sedmih otrok, rodil 28. oktobra leta 1550, na družinskem gradu Rostkowo na Poljskem. Plemiška družina Kostko je spadala med vodilne poljske rodbine. Njegov oče, Jan Kostka, je bil grof mesta Zakroczym v Mazoviji v osrednji Poljski in senator Kraljevine Poljske. Oče Jan je leta 1564 dva svoja sinova, Stanislava in Pavla, poslal na Dunaj, v novoustanovljeni jezuitski kolegij, kjer sta se posvetila klasičnemu študiju. Med sošolci je Stanislav kmalu postal opazen po svoji pobožnosti in predanosti veri. Duhovni svet ga je tako pritegnil, da je ob molitvi pogosto izgubil zavest. Pregoreča pobožnost pa je začela starejšemu bratu Pavlu močno presedati, in s silo mu jo je poizkušal izbiti iz glave. Stanislav pa je njegovo nasilje prenašal potrpežljivo in povsem stoično. V tem času je Stanislav sklenil, da se bo pridružil Jezuitom, Družbi Jezusovi. Vendar ga na Dunaju niso upali sprejeti, saj so se bali besa in vpliva njegovega očeta. Zato je mladi Stanislav iz kolegija ušel in se


Napovednik vsi sveti, petek, 1.11.: zapovedan praznik spomin svetih rajnih, sobota, 2.11.: ob 8h maša na pokopališču zahvalna nedelja, 3.11. torek, 5.11.: nočno češčenje v Repnjah četrtek, 14.11.: priprava na krst ob 19h ponedeljek, 18.11.: seja župnijskega pastoralnega sveta nedelja Kristusa Kralja, 24.11.: sklep cerkvenega leta teden Karitas, 24.11. – 1.12. V oktobru sta bila dva pogreba, trije krsti in ena poroka.

Oznanila je izdal Župnijski urad Vodice, Vodiška 5, 1217 Vodice, tel.: 01 832 31 02. Odgovarja župnik Franc Mervar. Oblikovanje: Jožefov

Brat pretepa Stanislava Kostko; Andrea Pozzo (1642-1709); vir: wikipedija

peš odpravil v Rim, kjer je želel svojo namero sporočiti jezuitskemu generalu osebno. Preoblečen v ubožnega romarja je potoval sam in živel le od miloščine. Prav na 17. rojstni dan ga je sv. Frančišek Borja sprejel v noviciat. Izčrpan od poti pa je zbolel in zadnjih deset mesecev svojega življenja bil vzor pobožnosti in verske predanosti. A neustavljiva vročica je zahtevala svoje in tako je v začetku avgusta pisal Blaženi Devici pismo, v kateri jo je prosil, naj ga vzame k sebi. Uslišan v svoji želji, je v predani pobožnosti umrl prav na veliki šmaren, 15. avgusta 1568, star dobrih 17. let. Za svetnika je bil proglašen leta 1726. Goduje 13. novembra in je zavetnik študentov in mladine, tudi priprošnjik za celjenje kosti. Po njem se imenuje Zavod Sv. Stanislava v Šentvidu z gimnazijo in internatom za dijake.

Oznanila vodice november 2013  

Oznanila župnije Vodice, november 2013

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you