Issuu on Google+

OZNANILA ŽUPNIJE VODICE zupnije.rkc.si/vodice/

februar 2012 Svete maše Vodice: ponedeljek, četrtek, petek ob 18:00, sreda, sobota ob 7:00, nedelja ob 7:00 in 9:30 Utik: torek ob 17:00 Šinkov Turn: nedelja ob 8:30 Skaručna: delavniki ob 17:00, sreda, sobota ob 7:00, nedelja ob 8:00 Repnje: delavniki ob 6:30, nedelje in slovesni prazniki ob 7:00 Šmarna gora: nedelja ob 11:00

Pravi prerok Začetek Markovega evangelija, ki ga letos beremo pri nedeljskih bogoslužjih, predstavlja Jezusa kot preroka. Jezus začenja svoje služenje in se takoj razodene kot mogočen prerok v besedah in dejanjih. V soboto vstopi v tempelj in začne učiti. Prva njegova dejavnost je poučevati, kajti on je tisti, ki razodeva božji načrt in vso skrivnost, ki obsega vse podarjeno novo življenje. Ob njegovem oznanjevanju so bili ljudje osupli, ker to ni bilo običajno poučevanje. Pismouki so učili, vendar brez prave zanesljivosti: zanašali so se na tradicijo, na vse tisto, kar so že pred njimi povedali Mojzes in preroki ali pa drugi pismouki iz prejšnjih časov. Jezus pa je poučeval kot tisti, ki ima oblast. Tako se razodeva kot Božji Sin in ne kot navaden človek, ki bi moral svoje oznanjevanje opirati na prejšnja izročila. Na Jezusa


Maurycy Gottlieb (1856-1879); Pridiganje v Kafernaumu

se lahko popolnoma zanesemo. Njegov nauk je nekaj novega: »Nov nauk, ki se poučuje z oblastjo,« poudari Marko. Jezus pa se razodeva močan tudi v dejanjih. V sinagogi v Kafernaumu je bil človek, obseden z nečistim duhom. Ne vemo natančno, kako se je navadno izražal ta duh, vsekakor pa se je v tem primeru pokazal s kričanjem: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem kdo si: Sveti, od Boga.« Ta nečisti duh je poznal Jezusovo moč in z njo je razglašal tudi svetost. Jezus je prišel, da bi osvobodil ljudi hudobnih duhov, da bi podaril resnično svobodo božjim otrokom. Proti hudemu duhu je nastopil avtoritativno in mu ukazal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Te besede so zadostovale, da je dosegel zmago nad nečistim duhom, da je ta izšel iz človeka – z grozljivim tresenjem in velikim vpitjem. Ta dogodek je na navzoče naredil velik vtis; vsi so bili v strahu in so se spraševali: »Kaj je sedaj to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!« Jezusova moč je tista, ki utemeljuje njegovo avtoriteto. On ne le izgovarja besede, temveč tudi deluje. Tako izpričuje božji načrt z besedami in čudeži. V evangelijih namreč vidimo, da se Jezus nikakor ne zadovolji le z govorjenjem, temveč božjo ljubezen izpričuje s številnimi dejanji, ki so namenjena bolnim,


potrebnim, otrokom in grešnikom. Ljudje so prepoznali, da je Jezus prerok. Kristjani smo lahko srečni, da imamo za učitelja Jezusa, ki je mogočen v besedah in v dejanjih; Jezusa, ki nam posreduje vso potrebno svetlobo za naše bivanje in tudi potrebnih moči, da lahko premagujemo težave, preizkušnje in skušnjave. Lahko smo srečni, da imamo učitelja, ki je tako mogočen in tako dober. Svet v katerega se je Jezus učlovečil je svet Zla, ki ga ponazarjajo demoni. Tudi danes se kopičijo strahovi, skrbi, občutimo stalno ogroženost, pretirano se ukvarjamo sami s sabo … Zaradi vsega naštetega se lahko krha tudi naše zdravje. Jezus ljudem nudi božjo pomoč, v njih spodbuja vero, ki naj osvobaja in jih varuje pred oblastjo hudobnih duhov; želi predvsem krepiti človekovo osebnost. Človeka nagovori in mu posreduje božjo pomoč, ki ozdravlja in lajša bolečine. Ko se človek zave božje opore, premaga zlo v sebi in se v ljubezni lahko odpre bližnjemu.

Nedelja svetega pisma Sveto pismo je knjiga vseh knjig. Spada med tako rekoč obvezen knjižni inventar, s katerim se ponaša vsaka družina, ki premore nekaj knjig. Za vernega človeka pa Sveto pismo ni le knjiga med knjigami, ampak vknjižena Božja modrost, ki stoji izza človekovega besednega izraza, da je ta knjiga navdihnjena in da je ne moremo jemati kot človeško besedo, ampak kot Božjo besedo, kar v resnici je.


Vsak človek, še posebej kristjan, bi lahko povedal ali celo napisal svojo izvirno zgodbo, kako se je prvič srečal s Svetim pismom. Morda je bilo to srečanje iz prve roke ob poslušanju, ko nas je posebej živo zadela kaka misel ali morda kar cela prilika; lahko pa smo se s svetopisemskim sporočilom srečali prek katere od umetnostnih stvaritev, saj je Sveto pismo, čeprav bi nekateri radi to zanikali, prešlo v meso in kri evropske kulture. V spremenljivosti časa in človekove nestalnosti doživljamo sporočilo Svetega pisma kot zvezdo stalnico na nebu našega bivanja. Res je, da je pri razumevanju knjige knjig potrebno vedeti za okoliščine in miselnost ter celotno kulturo, v kateri so svetopisemske knjige skozi več kot 2000 let nastajale, toda tudi preprost in nešolan bralec Božje besede zazna v branju vseh knjig Božji pogled na svet in človeka v njunih bistvenih zahtevah, ki se skozi vso to dolgo dobo ni prav nič spremenil – posebej kar zadeva temeljno vprašanje, kaj je v razmerju do Boga in do bližnjega dobro in zlo. Resnica, ki je nepodkupljiva in neizprosna – a tudi osvobajajoča: Človek, to si ti. Dejstva so taka. To ti hočem s to zgodbo povedati. Pa tudi: moje misli niso vaše misli, če jih sprejmete ali ne. Želim, da postaneš drugačen, boljši. Jezus in preroki so merilo našega bivanja. Skušajmo vsaj včasih z njihovim merilom izmeriti svoje življenje.


Kulturnemu prazniku na rob Slovenski narod lahko s ponosom gleda na svojo zgodovino – ne toliko na zgodovino materialnosti, to je gospodarskih, državnih in vojaških uspehov, ampak na plemenito področje duha – na kulturo in njene nosilce. Našo kulturo je od začetkov do današnjega časa navdihovalo krščanstvo, ki je tudi omogočilo preživetje našega naroda v Evropi. Danes je pri nas, pa tudi v Evropi precej drugače. Krščanstvo je potisnjeno na obrobje in tudi to je razlog za krizo, ki jo doživljamo; če odpišemo Boga ni več zanesljivih in trajnih meril, kaj je prav in kaj ne. Zato je potrebna nova evangelizacija. Ker je prihodnost človeštva odvisna od stopnje in kvalitete kulture in medsebojnih odnosov, smo vsi kristjani poklicani k temu, da širimo civilizacijo ljubezni, to je civilizacijo evangelija – ki je v svojem bistvu silno enostavna in je skoncentrirana v priliko o poslednji sodbi in njenem sporočilu: »Karkoli ste storili komu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«.

sv. Polona Sveta Apolonija (Lona, Polja, Polonica) je mučenka zgodnje krščanske dobe. Njen rojstni kraj ni poznan, živela in delovala pa je v Aleksandriji v Egiptu okoli leta 240.


Aleksandrija je bila takrat del velikega Rimskega cesarstva, kateremu je v tedanjem času vladal cesar Filip – Arabec (244249), ki je bil kristjanom naklonjen in krščanstva ni preganjal. Vendar pa je v letu 248 naščuvano ljudstvo kristjane obtožilo prihoda hudih nadlog ter se s silo zneslo nad njimi. Pregon je zalotil tudi sv. Polono, ki je kot Bogu zaprisežena devica, morda tudi nuna, v mestu uživala velik ugled in spoštovanje. Med mučenjem so ji izbili in izruvali zobe ter ji grozili s smrtjo na grmadi, če ne bo zapustila krščanstva. Mučitelje je poprosila za trenutek premora in se v tem sama vrgla v ogenj, ki pa se je čudežno ni prijel. Umrla je obglavljena. Goduje 9. februarja in je zavetnica zobozdravnikov ter priprošnica proti zobobolu. Upodabljajo jo s kleščami v eni in palmovim listom v drugi roki. Kip sv. Polone s kleščami lahko vidimo tudi na glavnem oltarju na Skaručni.

Napovednik četrtek, 2.2.: svečnica nedelja, 5.2.: nočno češčenje v Repnjah sreda 8.2.: slovenski kulturni praznik torek 14.2.: seja župnijskega pastoralnega sveta četrtek 16.2.: priprava na krst nedelja, 19.2.: krščevanje sreda, 22.2.: pepelnica 1. postna nedelja, 26.2. Po božiču so bili trije pogrebi, krstov in porok ni bilo.


Oznanila župnije Vodice - februar 2012