Page 1

CERKEV SV. MARTINA NA IGU

CERKEV SV. MARTINA NA IGU

9 789612 115548


CERKEV SV. MARTINA NA IGU


Martin Hostnik

Cerkev sv. Martina na Igu Žegnanjska slovesnost Obnovitvena dela 2006–2010

Ig, november 2010


4

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 726:27-523.42(497.4Ig) 27-523.4(497.4Ig) HOSTNIK, Martin Cerkev sv. Martina na Igu : žegnanjska slovesnost : obnovitvena dela 2006-2010 / Martin Hostnik ; [fotografije Aleš Hostnik, Narodni muzej Slovenije, Mihaela Zabukovec]. - Ljubljana : Salve, 2010 ISBN 978-961-211-554-8 253225984

Besedilo: Fotografije:

Lektoriranje: Priprava in oblikovnje: Založba: Tisk: Število izvodov:

Cerkev sv. Martina na Igu

Martin Hostnik Aleš Hostnik Narodni muzej Slovenije (sl. 10) Arhiv župnije Ig (sl. 1, 8, 43, 64, 68) Mihaela Zabukovec Salve d. o. o. Ljubljana (Patricija Belak) Salve d.o.o. Ljubljana Grafika Zlatičan d.o.o. 500

Vse pravice so pridržane. Besedilo in slike se brez dovoljenja pisca ne smejo razmnoževati, kopirati in hraniti na nobenih medijih, vključno na magnetnih, mikrofilmih in podobno. Prepovedan je tudi prenos dokumenta ali njegovih delov tretjim osebam v smislu zakona o avtorskih pravicah. Copyright © by M. H., Ig

ICIL/THIG-SVMAR – november 2010


5

Pregled vsebine Uvodna beseda........................................................... 7 Lega in opis kraja....................................................... 9 Župnija sv. Martina................................................... Šentpetrska pražupnija.................................... Katoliška cerkev v Sloveniji danes.................. Župnija Ig..........................................................

13 13 16 17

Cerkev sv. Martina.................................................... Predhodnice župnijske cerkve........................ Zadnja predhodnica sedanje župnijske cerkve .............................................. Pokopališče in grobnice................................... Sedanja cerkev sv. Martina.............................. Obnovitvena dela v obdobju 2006–2010....... Cerkvena zunanjščina...................................... Cerkvena streha....................................... Fasada cerkve........................................... Okna.......................................................... Zvonik....................................................... Zvonovi..................................................... Stolpna ura............................................... Okolica cerkve.................................................. Križ ob obzidju........................................ Obzidje...................................................... Asfalt.........................................................

21 21 24 36 43 47 52 57 57 59 60 65 67 69 69 69 70


6 Spomenik žrtvam prve svetovne vojne.......................................... 70 Cerkvena notranjščina..................................... 72 Prezbiterij................................................. 77 Glavni oltar...................................... 78 Daritveni oltar proti ljudstvu, ambon.............................................. 84 Klopi in sedeži v prezbiteriju........ 84 Slika Križanega............................... 85 Krstilnik........................................... 86 Cerkvena ladja.................................................. 89 Stranska oltarja........................................ 90 Stranski kapeli.......................................... 90 Kapela sv. Uršule............................. 90 Kapela sv. Družine.......................... 95 Prižnica..................................................... 97 Kor in orgle.............................................. 99 Križev pot................................................. 102 Klopi.......................................................... 103 Tlak........................................................... 105 Misijonski križ......................................... 109 Zakristija................................................... 110 Razsvetljava................................................................ 114 Ozvočenje................................................................... 116 Ogrevanje................................................................... 118 Viri in literatura......................................................... 119 Fotoutrinki obnove.................................................... 120


7

Uvodna beseda Vera je kot zlato, čim več ga imaš, tem sijajnejše je. Lev N. Tolstoj

Župnija Ig bo v letu 2011 praznovala več pomembnih jubilejev. Med njimi bo gotovo najpomembnejša 300-letnica farne cerkve sv. Martina na Igu. Spominjali se bomo tudi 40 let salezijanske navzočnosti v župniji Ig. Pa naj častitljiva 720-letnica ižanske župnije (oziroma vikariata) vsem praznovanjem vtisne dodaten pridih veličastnosti. Lahko bi rekli, da priprave na jubilejno leto potekajo praktično od leta 2003, ko se je temeljito obnovilo župnišče. Temu so sledile podružnične cerkvice: sv. Jedrt, sv. Rupert, sv. Mohor in Fortunat, sv. Gregor, sv. Urh in sv. Nikolaj. Seznam niti ni popoln niti zaključen. Največje obnove bo vsekakor deležna slavljenka, cerkev sv. Martina, dragocen spomenik naše verske in kulturne dediščine. Skoraj ne bo stvari, ki je ne bi renovirali. Ta skrivnostna lepotica bo pozabila na stoletja in bo zasijala v radostnem blišču veselega pričakovanja zahvalnosti njenih oboževalcev. Da je vse to mogoče, so potrebni ljudje, ki kažejo, da molitev ni zamrla in volja ni usahnila. To so ljudje, ki na višini nad 40 m skrbijo, da streha ne bo puščala, ki na majavem odru premagujejo gravitacijo in želijo napraviti lepo fasado, ki se dušijo v oblaku prahu pri rezanju marmorja, ki se trudijo iz trohnele deščice napraviti sijajen


8

oltar, ki visoko pod stropom vihtijo čopič v mavričnih barvah, ki nam zagotavljajo toploto v hladu, ki iz trdega hrastovega ploha naredijo udobno sedalo, ki preskrbijo svetlobo, ki omogočajo zaznavanje božje besede in zvoka tudi invalidom, ki se zavedajo točnosti časa, ki urejajo okolico in ki pospravlja za vsemi prej naštetimi. Morda je še kakšen »ki«, pa sem ga v svoji nevednosti nenamerno pozabil. Globoka vera in prepričanje, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu. Zagotovo ne moremo mimo farnega občestva, ki je podpiralo župnijski pastoralni svet in vztrajnega župnika mag. Jožeta Pozderca, da je in so zmogli vsa ta velika dejanja. Na poti obnove je bilo narejenih veliko korakov, tudi težavnih. Toda nesebična podpora župljanov in radost nad opravljenimi deli sta bili kompas celotne obnove. Doživetje nekaj lepega je nagrada za vztrajnost. Vsem njim v zahvalo in nam v spomin je nastala knjižica, v kateri je zapisano nekaj zanimivih podrobnosti iz dolge zgodovine cerkve in njenih spremljevalcev. Lepo je spoštovati preteklost, saj je le-ta popotnica prihodnjim rodovom. Kakor ni idealen načrt arhitekta za prvo hišo, tako ni popolna prva knjiga o cerkvi sv. Martina na Igu. Zgodovino ustvarjamo skupaj in si jo pišemo sami. Zato naj bo knjiga vzpodbuda vsem, da tihota oživi in naj podatek s smrtjo ljudi ne gre počasi v pozabo.

Avtor


9

Lega in opis kraja Naselje Ig se v geografskem pomenu besede razprostira po skrajnem južnem robu nižinskega sveta Ljubljanskega barja in se nadaljuje proti jugu po nižjih pobočnih predelih zakraselega, večinoma gozdnatega krimskega hribovja, zlasti pod vznožje griča Pungrt (366 m), kjer se stiska predvsem stari, prvotni del vasi. Del današnjega Iga vidite na panoramskem posnetku na prejšnji strani. Za primerjavo

Slika 1: Panorama Iga iz leta 1939


10

pa podajam pogled na Ig iz leta 1939 (slika 1). V urbanem smislu je Ig veliko razpotegnjeno gručasto naselje.1 Z zadnjimi priselitvami v blokovsko naselje in individualne hiše v Rastukah in Na Gmajni ter predvideno izgradnjo industrijskega območja naselje vse bolj zgublja gručasto obliko. Proti vzhodu se približuje vasi Kremenica, na zahodu pa že trka na prag prvim hišam v vasi Staje. Ig vse bolj opušča značilnost močnega agrarnega naselja in se prepleta s funkcijo spalnega naselja, zlasti novi del, pa tudi že velika večina »kmetov« je dopoldne v službi, popoldne pa kmetujejo, kar je značilno za celotno ižansko območje. Prisotna je velika dnevna migracija prebivalstva, zlasti v Ljubljano. Vas je dobila današnje ime Ig šele po drugi svetovni vojni. Prej je bilo za kratek čas uradno ime Ig-Studenec. Še pred tem pa samo Studenec (Brunndorf).2 In takrat je pokrajinsko ime Ig pomenilo skupno ime za širši ižanski – podkrimski okoliš. Vendar kot vidimo v prvih pisnih virih, se raba imena Ig samo za okoliš, zlasti v 14. in 15. stoletju, ni dosledno uporabljala. V pisnih virih se Ig prvič omenja leta 1249 kot »Yge«, leta 1296 kot »vicaria in Ige«, ob koncu 14. stoletja pisar zapiše »Yg« (18. novembra 1399). Kot zanimivost omenimo še zapis iz leta 1484 kot »turn Sunnegk zu Yeg in Yeger pharr«. Ime Studenec se prvič pojavi leta 1323 zapisano kot »Prunne« in kot »Studenicz« leta 1490.3 Sledovi poselitve tega območja segajo že v mlajšo kameno dobo preko koliščarjev (do začetka bronaste dobe; najstarejše kolišče Resnik okoli 2300 pred. n. št.), kulture žarnih grobišč (od okoli 1850 do okoli 800 pred n. št.), prvih znanih prebivalcev Ilirov ter kasneje Keltov (od okoli 400 let pred n. št.) ter nenazadnje rimske osvojitve v času Kristusovega rojstva.4

1 2

3 4

Krajevni leksikon Slovenije, 1995, str. 165. Sredi vasi sta močna in stalna kraška izvira mrzle in čiste Ižice, imenovana Studenec. Tu so napajali živino in prali perilo. M. Kos: Gradivo za historično topografijo Slovenije, Lj., 1975, str. 210. F. Gestrin, Svet pod Krimom, 1993, str. 9.


11

Ig je kot strnjena naselbina zaznan že v antični dobi. Res je, da je njegovo natančno ime še zakopano v zemlji ali skrito v zaprašenih in neprebranih pergamentih, vendar nam že sedanje odkrite najdbe številnih nagrobnih rimskih spomenikov govorijo, da je bila tod dokaj velika naselbina neznanega imena, domnevno »vicus«. Mimo naselja so izpričane številne pomembne vicinalne in itinerarske ceste ter močna vodna povezanost z Emono. Dogajanje na ižanskem področju v naslednjih stoletjih je bilo zelo zanimivo in pestro, vendar presega mišljeni obseg pričujoče knjige. Številni avtorji so podrobno opisovali posamezna obdobja v svojih knjigah. Mednje sodi tudi Zbornik občine Ig z naslovom Krim odmev bo dal, ki ga je izdala občina Ig leta 2002. V upravnem pogledu je danes naselje Ig središče novo nastale občine Ig. Po sprejetju Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij je Ig v letu 1995 postal ena od novih občin v Sloveniji in je s 4767 prebivalci ob ustanovitvi (in 5300 v letu 2001) spadal med manjše slovenske občine. Združuje vse vasi, naselja in zaselke bivših krajevnih skupnosti Golo, Ig, Iška vas in Tomišelj.5 Občina Ig se razprostira na površini 99 km2.6 Dostop do Iga poteka danes z zahoda iz Podpeči in z vzhoda s Škofljice. Na severu je Ig povezan z Ljubljano po asfaltirani ravni cesti – »ižanki«, ki pelje preko Ljubljanskega barja prav do središča Iga. Tu se pri Studencu cepi: desno do križišča v Staje, v Iško vas ter Iški vintgar ali pa v Brest in naprej v Tomišelj ali Podpeč, levo pa vodi do odcepa v hribovske vasi (Dobravica, Golo, Zapotok, Visoko) ali naprej do križišča za Kremenico, Sarsko in Želimlje oziroma na drugo stran po asfaltirani cesti na Škofljico. Z Iga vodi krajevna cesta tudi v Iško Loko in naprej v Mateno. »Ižanka« je bila zgrajena po zaslugi cesarskega svetnika in člana deželnih stanov ter ljubljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega v letih od 1827 (1825) do 1829. Cesto si je ogledal cesar Franc I. skupaj z ženo, kajti zelo ga je zanimalo izsuševanje in naseljevanje

5 6

M. Preinfalk, Krim odmev bo dal, Zbornik občine Ig 2002, str. 233. www.obcina-ig.si


12

Ljubljanskega barja.7 Na dograditev ižanske ceste spominja spomenik ob mostu čez Ižico.8 Kakor je nova cesta Ig zelo približala Ljubljani, pa je pospešila zaton vodnega prometa po Ižici in Ljubljanici, ki je marsikateremu ižanskemu kmetu omogočal dodatni zaslužek. Valvasor piše, da je bilo na Igu in v Iški Loki 30 malih ladij (druga polovica 17. stoletja), ki so plule med Igom in Iško Loko ter naprej po Ižici in po Ljubljanici do Ljubljane. Natovarjali so drva, tesan les, kamenje, opeko in kmetijske pridelke. Težave s plovbo so se začele že po izkopu Grubarjevega kanala (leta 1786), ko se je začela vodna gladina zniževati.9 Nova cesta in izgradnja južne železnice Dunaj–Trst sta zadali konec vodnemu prometu, razen za manjše lokalne potrebe.

Panorama Iga iz leta 1930

9 7 8

T. Kočar, Iška, Iški vintgar, 2001, str. 8. M. Preinfalk, Krim odmev bo dal, Zbornik občine Ig 2002, str. 255. F. Gestrin, Svet pod Krimom, 1993, str. 20.


13

Župnija sv. Martina Šentpetrska pražupnija Celotno podkrimsko ozemlje je prvotno pripadalo šentpetrski pražupniji, ki je bila po vsej verjetnosti izoblikovana v drugi polovici 10. stoletja kot oglejsko misijonsko središče pri sv. Petru v Šentpetru pri Ljubljani. Če upoštevamo prvo pisno omembo Ljubljane leta 1144, je šentpetrska pražupnija delovala že bistveno prej. To je bila domnevno ena od prvih postojank, ki je v času vnovične naselitve Slovanov skrbela za širjenje krščanske vere na področju pod upravo oglejskih patriarhov, torej južno od Drave. Pod poveljstvom Pipana, sina Karla Velikega, sta se leta 796 udeležila vojnega pohoda iz Italije v Panonijo tudi salzburški škof Arni in oglejski patriarh Pavlin. Na posebnem škofovskem sestanku je bilo obrsko ozemlje razdeljeno med sosednji škofiji. Oglejski patriarh je dobil za misijonsko področje ozemlje južno od Drave, salzburški škof pa severno od nje. Ker je postala po Pavlinovi smrti ta razmejitev sporna, je Karel Veliki leta 811 trajno določil reko Dravo kot mejo med metropolijama.10 Ta cerkvena meja je delila »slovensko ozemlje« skoraj tisoč let, vse do osemdesetih let 18. stoletja, ko je prišlo do najglobljega preoblikovanja cerkvene uprave – do jožefinskih reform.

10

J. Šilc, Župnije in njihov krajevni obseg v ljubljanski škofiji sredi 19. stoletja, v: Arhivi 29 (2006, št. 2, str. 305–336).


14

Pražupnija sv. Petra, ki letos praznuje 1060-letnico župnije (in 1210-letnico omembe cerkve sv. Petra), je ena najstarejših, če ne celo najstarejša na Kranjskem.11 Obsega ogromne šentpetrske pražupnije ob njeni ustanovitvi na podlagi arhivskega gradiva ni mogoče natančno določiti. Še leta 1290 je pražupnija obsegala celotno porečje Ljubljanice; torej vse ozemlje, s katerega je kak potoček ali studenček pritekel v Ljubljanico. Pod šentpetrski zvon je spadal tudi vikariat na Igu, ki se prvič posredno omenja že leta 1291. Z rastjo prebivalstva in s tem povezanimi problemi pri zagotavljanju njihove stalne duhovne oskrbe zaradi velikih razdalj in težavnega transporta se je vedno bolj kazala potreba po ustanovitvi manjših cerkvenoupravnih enot – župnij. Ravno vikariati so bili dobra podlaga za cepitev pražupnije na župnije. Tako je tudi iz vikariata na Igu postala samostojna župnija v šestdesetih letih 14. stoletja. Za šentpetrsko pražupnijo je bilo v organizacijskem pogledu burno 15. stoletje. Takrat je cesar Friderik III. ustanovil cistercijanski samostan sv. Trojice in mu leta 1444 pridružil celotno šentpetrsko župnijo. Drugi pretres pa je cesar povzročil z ustanovitvijo ljubljanske, od Ogleja neodvisne, škofije leta 1461/6212, ki je korenito posegla v strukturo župnije. Novi škofiji je cesar dodelil šentpetrsko župnijo in s tem tudi takrat že ižansko župnijo. Za potrebe mesta in nekatera predmestja pa je bila ustanovljena stolna župnija sv. Nikolaja.13 Z letom 1782, s predhodno spomenico v letu 1781 poslano svoji materi cesarici Mariji Tereziji, je začel cesar Jožef II. izvajati centralnoupravne reforme in s tem tudi preurejati cerkveno upravo, ki se je izvedla v letih od 1785 do 1788 kot jožefinske reforme. Jožefinske

11

12

13

I. Vrhovec, Zgodovina šentpetrske fare v Ljubljani, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov V, str. 1–88, Ljubljana 1903. Cesar Friderik III. je podpisal zlato bulo za ustanovitev ljubljanski škofije v Gradcu 6. decembra 1461. Papež Pij II. (Enej Silvij Piccolomini) je škofijo kanonično ustanovil s podpisom bule 6. septembra 1462 v Pienzi. Izvirnik je v NŠAL, Zbirka listin, 1462 IX. 6, Dunaj. Prvi ljubljanski škof Sigismund (Žiga) grof Lamberg pa je dejansko prevzel vodstvo 6. junija 1463. V. Koršič Zorn, Župnija sv. Petra v Ljubljani, Ljubljana, 2000.


15

župnije so nastajale po cesarjevih načrtih in navodilih, na osnovi predlogov nekaterih avstrijskih škofov, tudi ljubljanskega škofa Janeza Karla grofa Herbersteina. Pogosto so bile združene iz delov več starih župnij, kraji so se dodeljevali po zemljepisnih vidikih (do cerkve naj ne bi bilo nad uro hoda), po potrebah in številu prebivalstva, po možnosti preživljanja duhovnika in po uradnih navodilih, ki so namenoma prezirala dotedanjo župnijsko pripadnost. Cesar je takrat Ljubljano povzdignil v nadškofijo s spremenjenim obsegom v smislu navdiha reform. Papež je soglašal s spremembami meja, strinjal se je tudi s predlogom nove metropolije, nikakor pa ne z imenovanjem grofa Herbersteina kot prvega nadškofa.14 V času francoskih vojn je papež Pij VI. ukinil ljubljansko metropolijo, ljubljansko nadškofijo pa degradiral nazaj v navadno škofijo. Ponovno je bila povzdignjena v nadškofijo leta 1961 (Janez XXIII.), metropolija pa je postala leta 1968 (Pavel VI.).

14

Cesar je grofa Herbersteina imenoval za prvega ljubljanskega nadškofa in metropolita, vendar papež Pij VI. imenovanja ni hotel potrditi, pač pa je potrdil šele njegovega naslednika Mihaela Leopolda barona Brigido, ki je bil ljubljanski nadškof v letih 1787–1806.


16

Katoliška cerkev v Sloveniji danes Zadnje večje, celo zgodovinske spremembe v organizaciji Cerkve na Slovenskem so prinesle odločitve papeža Benedikta XVI. v letu 2006. Z njimi so se v Slovenji ustanovile tri nove škofije: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu. Istočasno se je mariborska škofija povzdignila v nadškofijski sedež nove cerkvene pokrajine. Sveti oče je za prvega mariborskega nadškofa imenoval mons. Franca Krambergerja. Prav tako je potrdil prve škofe za novonastale škofije, in sicer: za škofijo v Novem mestu mons. Andreja Glavana, za škofa škofije Celje je izbral mons. Antona Stresa in za vodenje škofije v Murski Soboti je določil mons. Marjana Turnška.15 Prav v zadnjem obdobju pa je prišlo do zamenjave nekaterih škofov. Tako je danes Katoliška cerkev v Sloveniji upravno razdeljena na dve cerkveni pokrajini – metropoliji: mariborsko in ljubljansko. Vsaka ima po tri škofije: Ljubljanska metropolija: zz nadškofija Ljubljana (nadškof metropolit: mons. dr. Anton Stres) zz škofija Koper (škof ordinarij: mons. Metod Pirih) zz škofija Novo mesto (škof ordinarij: mons. Andrej Glavan) Mariborska metropolija: zz nadškofija Maribor (nadškof metropolit: mons. dr. Franc Kramberger zz škofija Celje (škof ordinarij: mons. dr. Stanko Lipovšek) zz škofija Murska Sobota (škof ordinarij: mons. dr. Peter Štumpf) Župnija Ig je ena od 232 župnij ljubljanske nadškofije v dekaniji Ljubljana Vič - Rakovnik.

15

www.rkc.si/cerkev na slovenskem/skofije.


17

Župnija Ig Kot že omenjeno je v šentpetrsko pražupnijo spadal vikariat na Igu, ki se prvič zapiše leta 1291. Njegovo verodostojnost izkazuje listina z datumom 25. marec 129116, kjer se kot priča pri pravnem dejanju – darovnici17 (slika 2) kartuziji Bistra omenja gospod Gotfrid, vikar – duhovnik na Igu (dominus Gotfridus presbyter vicarius in Ige). Ižanski vikariat se pojavlja tudi v seznamu papeških desetin oglejskega patriarha iz leta 1296 (vicaria in Ige)18, kjer je zapisano, da je vikar prispeval lepo vsoto za novo križarsko vojno.19 Sredi 14. stoletja sta na Igu v pisnih virih zabeležena cerkev in vikariat (leta 1342 – ecclesia seu vicaria in Ig). Prva omemba samostojne fare – župnije datira v leto 1363. Cerkev kot zgradba, določena s patrocinijem, se prvič izkazuje leta 1380 (ecclesia sancti Martini in Yg).20 Ižanska fara je bila ozemeljsko obsežna, saj lahko iz prvih vizitacijskih zapisnikov v začetku 17. stoletja izvemo, da ji je poleg farne cerkve sv. Martina na Igu pripadalo še 24 podružnic in tri tedanje

16

17

18

19 20

Prepis listine hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Objavljeno v: Mittheilungen des Musealvereines fur Krain, LJ 1900, št. 10, str. 46. »Merchlin iz Iga in njegov brat Herbert potrjujeta darovnico njunega očeta Merchlin iz Iga (kartuziji Bistra, op.), ki sestoji iz njiv, ki ležijo pri samostanskih vinogradih v provinci Vipava. Tudi sama sta se izkazala za dobrotnika kartuzijanov. Podelila sta priorju Petru in konventu vinograd in klet na Vipavskem. Zapečatili: bratje Theutonskega doma v Ljubljani, gospod Ulfing, župnik na Capelli, v tem času namestnik gospoda na Kranjskem, Meunzlin starejši iz Turjaka in Merchlin iz Iga. Priče: gospod Jakob, župnik iz Sernenol, gospod Gotfrid, vikar duhovnik na Igu, Rudeger iz Vipave, Amelrik in Hainrik iz Iga, Ulfing naš upravnik, Amerlik in Leonard in Rutlib, pisar iz Ljubljane.« J. Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, v: Razprave Filozofske fakultete, 1986, str. 67. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), zgodovinski zapiski, fasc, 35. J. Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani, v: AES 20, Ljubljana 1998, str. 306.


18

Slika 2: Listina (darovnica) z dne 25. 3. 1291

kapele. Na Igu so obstajale kar tri cerkve: sv. Martina, sv. Uršule v neposredni bližini farne cerkve in sv. Jurija na Pungrtu. Takšen ozemeljski obseg župnije se je ohranil do jožefinskih reform ob koncu 18. stoletja. V času jožefinskih reform je prišlo do ustanovitve številnih novih župnij in do zaokrožanja škofij. Od ižanske župnije so se leta 1787 odcepile lokalije Golo (župnija leta 1877), Želimlje (župnija leta 1897)21 in Tomišelj (župnija leta 1904). Istega leta (1787) je nastala na Kureščku ekspozitura zaradi velike potrebe po stalnem duhovniku. Nekatere podružnice je prevzela tudi župnija Preserje (npr. sv. Tomaža leta 1792, sv. Ano in sv. Lovrenca). Do novih prizadevanj za spremembo cerkvene organizacije na Ižanskem je prišlo tik pred drugo svetovno vojno. Leta 1937 so se va

21

V Kroniki Chronik der pfarre Igg, stran 0/69, je zapisano: »Leta 1787 se je Golo in Želimlje odločilo od ižanske fare ter ondi postavilo duhovsko poslopje in se nastavila ondi samostojna duhovnika.«


19

ščani vasi Zapotok, Visoko in Rogatec obrnili na škofijski ordinariat s prošnjo, da bi se te vasi »odpisale« od župnije Ig, kamor so tedaj spadale, in bi se ustanovila posebna župnija na Kureščku. Vse je ostalo le pri predlogih, saj je vojna vihra prekrižala nadaljnje rešitve tega problema.22 Tudi po drugi svetovni vojni je prišlo do sprememb v cerkveni organiziranosti na Ižanskem. Od leta 1948 je škofija želimeljskemu župniku dodelila v soupravo župnijo Golo in ekspozituro Kurešček. Vendar je bilo »tam gori« bolj malo dušnopastirskega dela. V kroniki za ta čas zasledimo: »Šel sem kdaj le previdevat in pokopavat. Drugih obredov v razdrapanih cerkvah ni bilo.« Saj nova oblast niti ni dovoljevala božje službe na Golem dvanajst let, na Kureščku pa še dlje. Ko je Karel Erjavec, ki je 17 let vodil župnijo Želimlje (s tem tudi Golo), dne 7. novembra 1965 odšel na novo delovno mesto, je soupravo nad župnijo Golo prevzela ižanska fara vse do 29. januarja 1971, ko je umrl takratni župnik na Igu, Anton Bergant. Takrat se souprava zopet prenese v Želimlje. V zadnjem času pa je souprava zopet vrnjena na Ig. Danes ima župnija Ig poleg farne, glavne cerkve sv. Martina na Igu še dvanajst podružničnih cerkva in kapelo Vstalega Zveličarja na pokopališču. Podružnice so: sv. Gregor na Dobravici, sv. Jedrt v Iški, sv. Jurij na Pungrtu, sv. Križ v Iški vasi, sv. Lenart na Gornjem Igu, cerkev Marije Kraljice miru na Kureščku, sv. Mihael v Iški vasi, sv. Mohor in Fortunat v Mateni, sv. Nikolaj na Visokem, sv. Rupert na Sarskem, sv. Simon in Juda na Pijavi Gorici in sv. Urh na Kremenici. Vse župnije ižanskega področja (Tomišelj, Želimlje, Golo in Ig) danes vodijo salezijanci, člani družbe sv. Janeza Boska: od leta 1949 Tomišelj, Želimlje od leta 1965, na Ig in Golo so prišli leta 1971 in so dejavno prisotni do današnjih dni.

22

T. Krampač, Cerkvena organizacija na Ižanskem, v: Krim odmev bo dal, Ig 2002, str. 67.


20


21

Cerkev sv. Martina Predhodnice župnijske cerkve Ko gledamo sedanjo ižansko cerkveno stavbo, se sprašujemo, kakšna je bila njena predhodnica. Ali je bila ena ali jih je bilo več? Že dejstvo, da je cerkev ohranila svoje prvotno mesto in smer proti vzhodu, jasno dokazuje, da se je klub spremembam v teku stoletij ohranilo začetno izročilo. Glede na prvo pisno omembo vikariata na Igu, ki sega v leto 1291, in domnevno takrat tudi že zgrajeno cerkev se nam poraja misel, da je morala biti cerkev še starejša, saj je ta letnica le »vmesni« podatek v življenjskem ciklu vikariata. Datum ustanovitve vikariata nam ni znan. Gotovo je obdobje od leta 1291 do danes izredno dolga doba enega arhitekturnega objekta. Ker vemo, da je bila v prvi petini 18. stoletja zgrajena sedanja stavba, nam je ostalo nepoznano še obdobje prvih štirih stoletij. V tem celotnem času ni mogla služiti duhovni oskrbi in kljubovati času samo ena cerkvena zgradba, posebno še ker se je prebivalstvo močno povečalo in je postala cerkev premajhna. Prav tako so bili številni uničujoči požari in upori kmetov, ki jim v jezi tudi cerkev ni bila sveta. Pozabiti ne smemo na hudo moro številnih in dolgotrajnih turških vpadov, ki so rušili »vse pred seboj«. Ne nazadnje je prišlo do menjave arhitekturnih slogov. Glede na vse navedeno nam je dovoljeno sklepati, da sta bili za to obdobje »po-


22

trebni« vsaj dve cerkvi. Če že ne obe novi, pa je bila druga rezultat temeljite obnove prve. To so stoletja, ko vstopamo v obdobje, ko se srečujemo s kroničnim pomanjkanjem arhivskega gradiva. Kar ga že obstaja, je fragmentarno in nepovezano. Nanaša se predvsem bolj na takratne gospodarske posle plemstva med seboj in do podložnikov. Ob strani tem dokumentom se včasih zapiše kakšna opazka o cerkveni stavbi in njeni opremi, njenih duhovnikih, cerkvenem življenju, vendar to ni nikoli »glavna tema« dokumenta. Zbiranje teh drobtinic in njihova umestitev v takratno posvetno in cerkveno organizacijo družbe nas bo pripeljalo do novih spoznanj. Za cerkev na Igu velja, da se tu pojavlja zelo star vikariat sv. Martina, ki jo nekateri zgodovinarji glede na patrocinij in s kosezi naseljeni okoliš datirajo že v 10. stoletje.23 Torej bi zametki prve cerkvene stavbe lahko segali v romansko dobo, prvi evropski arhitekturni slog, za katerega je značilna gradnja cerkva z debelimi zidovi, ravnim stropom, krepkimi stebri, ozkimi in majhnimi okni tik pod stropom ter polkrožno apsido. Z drugo polovico 13. stoletja nastopi v naših krajih nova doba stavbarstva – gotika, ki se je ohranila nekako do prve polovice 16. stoletja, čeprav je v Italiji že davno prej zavladala renesansa. Tudi ižanska cerkev je sledila spremembam novega stila in hotela biti všečna prebivalcem in duhovščini. Tako so cerkev verjetno nekoliko povišali, stene so okrepili z oporniki, dodali talni podzidek, gotska okna so v primerjavi z romanskimi občutno povečali, cerkveni prostor posvetlili. Če romansko cerkev imenujemo kot prvo, je »gotska« njena naslednica – druga. Ni nujno, da je bila povsem na novo zgrajena. Dopuščamo možnost prezidave, razširitve ali dozidave prve cerkve. Morda pa je bila prva cerkev pretesna in so zgradili novo. Če o prvi cerkvi ni znanega nič, pa o drugi že imamo nekaj pisnih podatkov. Na osnovi teh si lahko približno ustvarimo delno podobo stavbe. Seveda pa imamo bistveno več informacij o današnjem, tretjem,

23

J. Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, v: Razprave Filozofske fakultete, 1986, str. 30.


23

baročnem cerkvenem svetišču, zgrajenem v prvi petini 18. stoletja. Še več, edino od teh treh cerkva jo imamo možnost videti. Pomemben vir v 16. in predvsem 17. stoletju za poznavanje ižanske cerkve in umetnostne zgodovine nasploh so vizitacijski zapisniki ljubljanskih škofov. Skrb vizitatorjev je bila usmerjena predvsem v izpolnjevanje cerkvenih norm, ki jih je določil tridentinski koncil (1545–1563) o ureditvi liturgije in z njo posredno povezane sakralne umetnosti v skladu z značajem vizitatorja in regionalnimi pogoji. Zapisnik vizitacije škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji, ki jo je opravil v letih od 1581 do 1583, žal ne zajema podatkov o župniji sv. Martina na Igu.24 Za splošen razmah umetnostnega interesa ima največ zaslug škof Tomaž Hren, ki je v umetnosti videl najboljše sredstvo za boj proti protestantskim nazorom. Njegova prva vizitacija ižanske župnije je potekala v letu 1614. Vizitacije škofa Rinalda Scarlichija predstavljajo osnovno normo za ureditev liturgičnih prostorov in opreme.25 Za Ig je izrednega pomena njegova vizitacija 1631–1632. Seveda tudi ostale vizitacije prispevajo svoj delež k vedenju o ižanski fari. V 17. stoletju je bilo na Igu devet vizitacijskih obiskov. Od srede 17. stoletja si lahko pomagamo s podatki iz župnijske kronike Chronik der pfarre Igg,26 ki mestoma niso povsem zanesljivi oz. pomanjkljivi. To napeljuje na dejstvo, da kronika, vsaj v začetnih letih, vsebuje prepise starejših dokumentov.

24

25

26

F. M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 3, 1981, str. 47: »Škof Tavčar se je z briksenškim in freisinškim škofom dogovoril za skupen nastop zoper protestante in s tem pripravil program rekatolizacije, ki jo je v naših deželah v popolnosti izvedel njegov naslednik škof Tomaž Hren.« A. Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja, vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino, 2007. Chronik der pfarre Igg, od leta 1613; s polnim naslovom: Chronologia et nomina D. D. parochorum et cooperatorum in parochia Igg ab anno 1613 in qua habentur verae notationes parochia Igg (Kronologija in imena župnikov in kaplanov v župniji Ig od leta 1613, ki vsebuje resnične zapise župnije Ig (prevod Peter Bogataj).


24

Zadnja predhodnica sedanje župnijske cerkve Sredi 14. stoletja sta v pisnih virih prvič zabeležena cerkev in vikariat na Igu (leta 1342 – ecclesia seu vicaria in Ig). Prva omemba samostojne fare – župnije datira v leto 1363. Cerkev kot zgradba, določena s patrocinijem, se prvič izkazuje leta 1380 (ecclesia sancti Martini in Yg, prope pratum ecclesia in loco dicto Reud). V dokumentu Referat za pastoralno konferenco v jeseni 1954 je zapisano, da je bila predhodnica današnje cerkve zidana leta 1360 od neznanega stavbenika. Če ta podatek vzamemo kot resničen, pomeni, da je bila cerkev zidana v gotskem stilu, kar nam potrjuje pisni vir za leto 1382 (gen sand Merten gen Ig auff daz gotshaus).27 Njene arhitekture in stavbenika ne poznamo. Preko arhivskih dokumentov in zlasti vizitacijskih zapisnikov spoznamo notranjost cerkve, oltarje in opremo. V ižanski cerkvi je ljubljanski plemič Krok(z)enpach pri oltarju sv. Katarine ustanovil beneficiat,28 z obveznostjo maše enkrat na teden.29 Beneficije so pri nekaterih oltarjih ustanavljali navadno premožni meščani in plemič. Dolžnost vsakega beneficiata je bila skrb za oltar. Leta 1472 je bil vikar na Igu Gregor Feistrizer. Dne 16. oktobra istega leta je Gregor Leimtasch30 z dovoljenjem ljubljanskega škofa Sigmunda Žige grofa Lamberga in ižanskega vikarja Feistrizerja ustanovil stalno kaplanijo pri oltarju sv. Katarine v ižanski župnijski cerkvi. Prvi kaplan oltarnega be 29 27 28

30

M. Kos: Gradivo za historično topografijo Slovenije, 1975, str. 210–213. J. Markič: Zgodovinski zapiski, rokopis. A. Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah škofa Rinalda Scarlichija v letih 1631–1632 v AES 12, 1990, str. 432. Gregor Leimtasch (Leymtasch) je bil z bratom Valterjem lastnik zemljiškega gospodstva Iški turn in sta bila sredi 15. stoletja »najpomembnejša Ižanca«, plemiča na Ižanskem (M. Preinfalk: Krim odmev bo dal, Zbornik občine Ig 2002, str. 17).


25

neficija sv. Katarine je postal Jurij Sors (Zorc/Šarc). Zapisani so še naslednji kaplani: Jakob (Freidenreich) po 1539, Rupert (Kuplenik?) pred letom 1560.31 Iz zapisnika vizitacije škofa Tomaža Hrena za leto 1614 med drugim izvemo, da sta oltar ustanovila Gašper Leimbtasch (Tappenhauser) in žena Marjeta. Bil je zelo lep oltar z bogatim okrasjem.32 V 16. stoletju je tudi na ižanski okoliš v precejšnji meri pljusknil vpliv protestantizma, katerega so se močno oprijeli tukajšnji plemiči, pa tudi podložniki niso bili imuni na Lutrove nauke. V Slovenskem biografskem leksikonu33 zasledimo, da je na Igu služboval Lenart Bonomo »od poslednjih let 15. stoletja dalje dolgo časa kot župnik«, ki je bil goreč zagovornik reformacije, saj je bil sorodnik tržaškega škofa Petra Bonoma, ki je bil zaščitnik, mentor in učitelj Primoža Trubarja.34 Čeprav služba župnika Lenarta na Igu zgodovinsko ni povsem potrjena, pa ne zmanjšuje navdušenja rodbine Schnizenbaumov in še posebno turjaških, gospode velikega dela ižanskega ozemlja, za nauke »nove vere«. V svoji gorečnosti so cerkev sv. Jurija na Pungrtu uporabljali za protestantske obrede in si prisvojili vse njeno premoženje. Oskrunili so tudi oltar sv. Katarine v župnijski cerkvi. Zato je celo nadvojvoda Karel v pismu z dne 15. marca 1574 od ljubljanskega škofa Konrada Glušiča in kranjskega vicedoma zahteval informacijo o beneficiju sv. Uršule in sv. Katarine na Igu, ki je v tem času obsegal majhno hišo, tri majhne njive, eno senožet in desetino v žitu.35 Med ižanskimi podložniki se je v zadnji četrtini 16. stoletja močno razširila sekta tako imenovanih »novih štiftarjev«, ki je bila po Ferdu Gestrinu »ena od oblik plebejsko kmečke smeri reformacijskega gibanja«. O njih poroča že Trubar leta 1562 kot o čudnih ljudeh, ki so se ob belem dnevu vpričo ljudi vrgli na tla, kakor bi imeli božjast, se tresli in zvijali. Ko so se zavedli, so pravili, da se jim je prikazala devica

31

32

35 33 34

L. Žnidaršič Golec: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, v AES 22, 2000, str. 243, 280, 302. A. Lavrič: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, 1988, str. 212. Slovenski biografski leksikon, 1925, str 53. F. Gestrin: Svet pod Krimom, 1993, str. 17. F. M. Dolinar: Ljubljanski škofje, 2007, str. 84.


26

Marija ali kak svetnik, ki je govoril z njimi in jim ukazal, da na bližnji gori, dolini ali gozdni jasi postavijo cerkev v njihov spomin. Če tega ne store, jih doleti huda nesreča, da noben ne ostane živ.36 Ti štiftarji ali »zamaknjenci (skakači)« so se povsem odtrgali od Katoliške cerkve. Voditelji, med katerimi so bile tudi ženske, so začeli sami pridigati, nastopali so proti župnikom in jih celo napadali. Zbirali so sredstva za gradnjo cerkva brez dovoljenja in pristanka cerkvenih in svetnih oblasti. Sekta je bila zlasti močna na Notranjskem, kjer so svojo cerkev zgradili na Planinski gori. Od tu se je gibanje močno razširilo na celotno ižansko področje. V župni cerkvi se je »metalo« okoli tisoč oseb, enako v Osilnici, Ortneku, Ribnici in Stari Vrhniki. Proti štiftarjem sta odločno in družno nastopili plemiška in cerkvena oblast. Nadvojvoda Karel je celo zapovedal vse cerkve in lesene kapele štiftarjev požgati, njih same, zlasti voditelje, pa kaznovati. Že leta 1585 je bila sekta na Ižanskem in širšem območju zadušena s skupnimi napori deželnega kneza, Katoliške cerkve in protestantskih deželnih stanov.37 Z nastopom Tomaža Hrena na mestu ljubljanskega škofa se prične sistematična rekatolizacija Cerkve. Zastavil je načrtno delo za odpravo brezbrižnosti, neskrbnosti in malomarnosti duhovščine ter obnovo cerkva in cerkvene umetnosti kot najučinkovitejše sredstvo katoliške restavracije. S svojim zgledom, trudom, spodbudo in vzgojo duhovnikov je zastavljene cilje uresničil preko rednih in strogih vizitacij po župnijah. Skrbel je za liturgični, estetski in higienski standard cerkva, opreme in duhovščine. Tako je na enem od vizitacijskih obiskov Hrenov generalni vikar Adam Sontner naložil ižanskemu župniku pod strogo kaznijo, naj v župnišču vsebinsko prazne in posvetne podobe kar najhitreje nadomesti s podobami Kristusa in svetnikov. Zaradi močnega delovanja heretikov na Ižanskem in tudi brezbrižnosti župnijskih upraviteljev je škof Hren zagotovo leta 1606, morda pa še kakšno leto prej, izročil v upravo ižansko župnijo svojemu sorodniku

36 37

J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, 1910, str. 683–685. F. Gestrin: Svet pod Krimom, 1993, str. 17.


27

grofu M. Juriju Schrieperju38 z namenom, bi pridobil cerkvene dohodke, ki so jih odtujili protestanti, in seveda tudi zato da bi obnovil župnijska poslopja, cerkev in njihovo okrasje. Nanj spominja grb (slika 3), ki je vzidan na vhodni steni župnišča na Igu, z vklesanim naslednjim zapisom: »Virtus perpetuus Comes M. Georgius Schrieperus Can. Lab. et Parochus in Igg. Anno 1613.« (Vedno odlični grof M. Jurij Schreiperus kanonik ljubljanski in župnik na Igu leta 1613 – prevod: Peter Bogataj.)

Slika 3: Grb M. J. Schrieperja

Schrieper je bil zavzet za umetnostno obnovo in je škofove želje z marljivim delom izpolnil.39 Tako je Hren ob vizitaciji ižanske župnije od 4. do 6. novembra 1614 posvetil nekaj cerkva in oltarje (sv. Jurij na Pungrtu, sv. Andrej v Brestu, sv. Križ v Iški vasi). V cerkvi sv. Martina je 4. novembra »v čast preslavni Devici božji Materi Mariji posvetil oltar

38 39

Z grofovskim nazivom je Jurij Schrieperus edino zapisan pod grbom, ne pa tudi na krstilniku. A. Lavrič: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, 1988, str. 122.


28

(slika 4), ki so ga zaradi neprimerne lege iz sredine cerkve prestavili k steni (ob okno) na listno (epistolska ali »moška«) stran ladje z relikvijami iz prejšnjega (starega) oltarja. Oltar sv. Katarine, device in mučenke (slika 5), je posvetil ljubljanski kanonik in generalni vikar Adam Sontner; že leta 1474 sta oltar ustanovila Caspar Leimbtasch (Tappenhauser) in žena Marjeta, ker pa je z bogatim okrasjem vred zaradi brezbožnosti luteranov in brezbrižnosti župnijskih upraviteljev propadel, so ga po Hrenovem prizadevanju obnovili.40

Slika 4: Oltar božje matere Marije

Slika 5: Oltar sv. Katarine

Ob vizitaciji je Hren istočasno birmal tudi 190 birmancev. Naslednje leto (29. aprila 1615) je škof na Igu birmal celo 700 birmancev. Zanimiv je podatek, da je Hren 1. maja 1617 birmal Janeza Engelshausa,41 graščaka na Igu, in njegovo ženo Judito ter Leonarda Palatina, ki so dotlej bili protestanti.42

40

41

42

A. Lavrič: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, 1988, str. 212. Plemiči Engelshausi so prišli na Kranjsko z Bavarske. Najprej so si pridobili stari ižanski grad (Turnek oz. Thurnigg), okoli leta 1581 so od Turjaških kupili grada Zonek in Perenstein in bili lastniki gospostva Ig-Zonek in ižanskega gradu vse do začetka 19. stoletja (1805), ko so izumrli in je njihova celotna ižanska posest prešla na grofe Auersperge kot njihove najbližje sorodnike. Posestvo Zonek je leta 1918 kupil Josip Palme. M. Benedik, A. Kralj: Protokoli škofa Hrena 1614–1630, v: AES 19, 1997, str. 198–204.


29

V letu 1617 je umrl Jurij Schrieper in Hren je podedoval nekaj dragocenosti, zlasti slike umetnikov iz Hrenovega kroga. Izpolnitev Schrieperjeve oporoke je bila zaupana škofovemu bratu, Andreju Hrenu, ki je 23. septembra 1619 podal obračun, »v katerem je navedel izplačila osebam, redovom in raznim mojstrom, kakor jih je odštel po pokojnikovi volji oziroma zadolžitvi.« Med drugim je zapisal, da je »ljubljanskemu slikarju Lovrencu Raisingerju izplačal 22 fl (florint) 2 kr (krajcar) za dela pri oltarju Naše ljube gospe v župnijski cerkvi na Igu, Mateju (Mathes) Raisingerju je poravnal dolg v višini 11 fl, Krištofu Wiessmannu, ki je naslikal Schryepperjev epitaf (najbrž po Andrejevem naročilu) in oltarno podobo sv. Cecilije, je odštel 16 fl 20 kr, mojstru Hansu Spechtu, ki je epitaf in oltar lepo uokviril z lesom, pa je izročil 5 fl 20 kr.« Tako je Andrej dokončno poplačal dela v ižanski cerkvi.43 Od okrasja, ki ga je oskrbel Schrieper, se je ohranil le krstni kamen, shramba za krstno vodo, ki nosi napis: M. Georgius Schrieperus Can. Lab., Par. Igg. F.F. 1606 (slika 6).

Slika 6: Napis na krstilniku

43

A. Lavrič: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, 1988, str. 122.


30

Dne 12. novembra 1624 je župnijo Ig vizitiral kot Hrenov pooblaščenec generalni vikar Adam Sontner in pripravil podrobno poročilo. Vernikom je razložil smisel vizitacije in z njimi molil, da bi jih Bog obvaroval kuge, ter priporočil, naj to molitev molijo vsako nedeljo po pridigi. Ugotovil je, da je cerkev posvečena, tabernakelj čist in tudi vsa oprema lepo urejena. Imajo krstno in poročno knjigo. V zakristiji je našel posodice za sveta olja ovite v pajčevino. Župniku in kaplanu je ukazal, da morata zaradi nemarnosti prihodnji petek kleče pred Najsvetlejšim zmoliti litanije in sedem spokornih psalmov. Pred nekaj leti je na pobudo župnika Matija Dienstmanna zaživela bratovščina Svetega Rešnjega telesa, ki zdaj šteje že okoli 300 članov. Bratovščine so v tem času predstavljale pomembno sredstvo za ohranjanje in poživljanje vernosti. O razmerah v župniji je vizitator vprašal nekaj faranov. Prvi ključar Jakob Sottler je zatrdil, da župnik in kaplan, ki je župnikov brat, dobro opravljata svojo službo, pridiga pretežno župnik. Pri nekaterih ljudeh vzbuja sum prevelika domačnost župnika z gospo Crazenpacher. To stvar je omenil tudi drugi ključar Andrej Menzei, pritožil pa se je, da v gospodarskih zadevah župnik ravna preveč samovoljno, kar je potrdil še en faran, ki mu je delal župnik preglavice pri uveljavljanju zapuščinske pravice. Hlapec Anže je povedal, da farani večkrat nikogar ne najdejo v župnišču: kaplan obiskuje bolnike, župnik pa gre rad lovit ribe. Sicer pa hodita redno k spovedi v Ljubljano k frančiškanom, molita brevir in delita zakrament bolniškega maziljenja. Kaplan, ki ima od vizitatorja Sista Carcana pravico odvezovati heretike, naj tudi več pridiga. Župnik obljubi, da bo previdnejši pri odnosu do gospe Crazenpacher, njegov brat kaplan pa tudi zatrdi, da nikakor ne gre za kako neprimerno zvezo. Na splošno so ljudje zadovoljni z župnikom in ga radi pohvalijo.44 S tem se končujejo vizitacije škofa Tomaža Hrena v ižanski fari. Kot zanimivost naj omenimo molitev v slovenskem jeziku, ki je zapisana med vizitacijami leta 1622:

44

M. Benedik, A. Kralj: Škofijske vizitacije Tomaža Hrena, v: AES 20, 1998, str. 20.


31

»V´ tim Iméni BOGA+Ozheta, inu+Synu, inu Svétiga+DUHA. Amen. MOLITVA KADAR SE POLDNE, tu je JESUSEVA lozhitva, inu britku Smèrtne saƒpajne sgony: Tèmma je poƒtala, kadar ƒo JESUSA Judji, krishâli bily, inu ob ti Devet urri JESUS glaƒsnu vpÿo: Moj BUG, moj BUG, kaku ƒi ty mene sapustil? Inu s´ nagneno glavo je on duƒho puƒtil. Tèdaj édan is mej Sholnèrjou je s´ lanzho oli Sulizo njegovo Strann preƒunil, inu precej je vunkaj tekla krÿ inu Voda. Satu my preréuni Vbogi Greƒhniki, tebe, ô Gospud vƒmileni JESUS, molimo inu sahvalimo, Sakaj skusi tvoj S. Krish, ƒkusi tvoje britku tèrpléjne, inu nedolshno tvojo Svéto Smèrt, ƒi ty, nass vƒeh, inu ta vùss vôlen Svéjt rèƒzhil. Vƒmili ƒe tèdaj tudi zhes naƒhe velike rève, inu nam pomagaj, Ô Svéti BUG, ô Svéti mozhni BUG, o Svéti inu pres Smèrtni BUG, vsmili ƒe ty zhes nass. Amen.«45

Naslednik Tomaža Hrena je bil škof Rinaldo Scarlichi, ki je bil ljubljanski škof od Hrenove smrti 1630 do svoje smrti 1640. Škof je dosledno uvajal barok, zato se kar vrste navodila, kaj naj v cerkvi prezidajo, prestavijo, povečajo okna itd. Takoj prvo leto po umestitvi je vizitiral ižansko župnijo 21. julija 1631 skupaj z avditorjem Maksimom Rigo. Ko je proti večeru presvetli in prevzvišeni škof in knez prišel v župnijo Ig, so mu prišli naproti župnik in župljani s križi in baldahinom in ga spremili v župnijsko cerkev. Tam je po pontifikalu opravil obrede, podelil ljudem slovesen blagoslov in odšel v župnijsko hišo. Naročil je preč. Maksimu Rigu, da opravi vizitacijo cerkve s kapelo, razen Najsv. Zakramenta, kar si je pridržal, da opravi sam naslednji dan pri sv. daritvi. Tega dne je škof na Igu tudi birmal okoli 600 oseb. Ob vizitaciji je avditor Rigus zvedel, da zaradi pomanjkanja duhovnikov v župnijski cerkvi ni redne delavniške maše, ampak samo

45

M. Benedik, A. Kralj: Protokoli škofa Hrena 1614–1630, v: AES 19, 1997, str. 374.


32

ob nedeljah in praznikih. Včasih so bili v župniji štirje duhovniki, sedaj pa samo dva. Rigus je zapisal: »Starejši se še spomnijo, da je v župniji deloval tudi beneficiat, ki je imel beneficij pri oltarju sv. Katarine. Bival je v hiši, kjer zdaj stanuje neka vdova Cosmazhizha.« Vprašani so povedali, da župnik in kaplan božjo službo vestno opravljata. O samem življenju in krepostih župnika je vizitator vprašal ključarja, pa mu nista upala nič povedati; eden je ob neki priložnosti nekaj povedal glede župnikovega življenja, pa ga je ta za osem dni zaprl, drugi se je spet izgovarjal, da nima časa, naj raje povpraša mežnarja. Ob pregledu župnijske cerkve je zapisal, da je v cerkvi pet oltarjev. Eden v prezbiteriju v čast sv. Martinu, je posvečen, ima dovolj lepo podobo in vse potrebno razen zelenega in povoščenega46 prtiča. Drugi oltar je na strani evangelija,47 v čast sv. Katarini. Je posvečen, ima preprosto podobo, nima blazine, povoščenega in zelenega prta. Tabla tihih molitev je raztrgana. V njem je preprost beneficij z obveznostjo maše enkrat na teden. Benificiat trenutno uživa častiti gospod Adam Sont(n) er, katedralni kanonik. Na isti strani je tretji oltar v čast sv. Fabianu in Sebastijanu. Je nasproti oltarja sv. Katarine. Posvečen, nima zelenega in povoščenega prta, table tihih molitev. V njem je še nepotrjena bratovščina sv. Kristusovega telesa. Četrti oltar je na strani epistole48 v čast sv. Ahaciju. Je majhen, brez vsega potrebnega. Peti oltar na isti strani, a nasproti oltarja sv. Ahacija, je v čast blaženi Devici Mariji. Je posvečen, nima blazine in brez povoščenega in zelenega prta. Ko si je ogledal te oltarje, je naročil: zz da se za vse oltarje oskrbi zelene prte, povoščene, in blazine, kjer jih ni, ter table tihih molitev, zz da se vsi antipendiji (ki pokriva prednjo stran menze) razprostrejo na lesenih ploščah in tako raztegnjene pritrdi na oltarje,

46 47

48

Povoščen prt je spodnji prt, ki varuje vrhnje platnene bele prte pred vlago. Če stojimo z obrazom obrnjeni proti glavnemu oltarju, je evangelijska stran leva stran cerkve, imenovana tudi ženska ali severna stran, če je cerkev pravilno orientirana. Če stojimo z obrazom obrnjeni proti glavnemu oltarju, je epistolska (tudi listna) stran desna stran cerkve, imenovana tudi moška ali južna stran, če je cerkev pravilno orientirana.


33 zz da

se vse štiri oltarje zunaj prezbiterija, ki so ozki in nepripravni, pomakne k zidu. zz da se naj majhna okna, ki so sedaj, zazidajo in napravi dva enaka z vsake strani, mala vrata naj se zapro, okna v prezbiteriju naj se razširijo in uredijo tako, da se lahko odpirajo in zapirajo.

Ukazal je, da se za oltar sv. Katarine napravi nova podoba na stroške beneficiata. Prav tako tudi za oltar sv. Ahacija in za oltar sv. Fabijana in Sebastijana. Prav tako je naročil, naj se obstoječa krstilnica s strani evangelija prestavi nižje v cerkev nasproti večjega dela. Na koncu si je ogledal tudi zakristijo, v kateri je posvečen oltar v čast sv. Mariji Magdaleni, ki je ozek in brez vsega potrebnega. Na njem se mašuje na praznik sv. Marije Magdalene. Strogo je ukazal, da se pod kaznijo suspenza na oltarju ne sme več maševati in ga je potrebno čim prej podreti. V zakristiji je potrebno postaviti klečalnik s tablami tihih molitev za mašno pripravo in zahvalo. Vrata zakristije naj se povišajo, da se lahko »hodi notri in ven«. Namesto skrinj naj se pripravi nova omara. Od bogoslužne opreme je potrebno nabaviti še en kelih z vsem potrebnim, dva obstoječa pa da se hranita čista. Kupi naj se posoda za umivanje rok in posoda za blagoslovljeno vodo ter klešče za pripravljanje hostij. Vizitacije je bila deležna tudi kapela Svetega Duha na pokopališču, ki se je razprostiralo okoli župnijske cerkve in okoli podružnične cerkvice sv. Uršule. V splošnem naj bi pokopališče okoli cerkve segalo, če je bilo mogoče, petnajst korakov od nje in bilo skupaj z njo izvzeto izpod svetne jurisdikcije. V kapeli je avditor videl en posvečen oltar, toda ozek in brez vsega potrebnega. Ukazal je, naj se »postavi nov oltar s strani z vsem potrebnim in naj se napravi z vsake strani eno okno«. Dotlej je prepovedal maševati pod kaznijo suspenza duhovnikov. Za celovito predstavo vizitacije moramo omeniti tudi pregled podružnične cerkvice sv. Uršule, ne daleč stran od župnijske cerkve. V prezbiteriju ima posvečen oltar sv. Uršule z dovolj lepo podobo, a brez križa, tabel tihih molitev in prtov. Drugi oltar na evangeljski strani je v čast Sveti Devici Mariji, brez vsega potrebnega. Brez vsega potrebnega je tudi tretji oltar v čast sv. Fabijanu in Sebastijanu (Boštjanu).


34

Vsi trije oltarji so brez kamnite menze. Zato je bil ukaz, da se jih mora čim prej nabaviti, do takrat pa se na njih lahko mašuje le s prenosnim kamnom z relikvijami.49 Škof Oton Friderik Buchheim (1641–1664) je bil velik ljubitelj umetnosti. V tem času se pojavi želja po zidavi kapel. Prizidane bočne kapele so vnesle v cerkven prostor nove dimenzije in ga s tem predrugačile. Nastale so večinoma iz praktičnih potreb in gorečnosti bratovščin. Sebi in Bogu v čast pa so jih pozidavale tudi plemiške družine. Takšno kapelo je v ižanski cerkvi dala postaviti tudi družina Engelshausev okoli leta 1661. Ta namen je zabeležil tudi škof Buchheim ob svoji vizitaciji ižanske fare leta 1661, ko je vizitator generalni vikar Filip Terpin zapisal, da se bo zgradila kapela in vanjo prenesel krstilnik.50 Kot vemo iz prejšnjih vizitacij (leta 1631), se je obstoječa krstilnica prestavila s strani evangelija nižje v cerkev nasproti večjega dela. Vizitacija beleži v cerkvi pet oltarjev: sv. Martina, sv. Katarine, Device Marije, oltar sv. Boštjana (brez omembe Fabijana) in oltar sv. Rešnjega Telesa (namesto nekdanjega sv. Ahacija). Omenja se bratovščina sv. Rešnjega Telesa. V cerkvi sv. Uršule so štirje oltarji: sv. Uršula, Devica Marija, sv. Fabijana in Boštjana ter oltar brez posvetitve. Skriptor je zapisal, da so iz razvalin starega župnišča zgradili stanovanje za kaplana ob izdatni finančni pomoči ižanskega vikarja Janeza Andreja Zigole (Zigile), doktorja teologije. V času službovanja škofa Jožefa Rabatta (1664–1683) je Ig doživel dve vizitaciji. Od tega je pomembnejša tista iz leta 1665, ki jo je opravil generalni vikar Filip Terpin. V njej omenja pet oltarjev v župnijski cerkvi: sv. Martina, sv. Katarine ob slavoloku, kjer vizitator opozarja, da je potrebno s kipa svetnice odstraniti obleko in prekrivala. Omenja se tudi beneficij. Oltar Device Marije je postavljen v novo zgrajeni kapeli, ki so jo postavili Engelshausi. V kapeli je tudi družinska grobnica – kripta.

49

50

A. Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah škofa Rinalda Scarlichija v letih 1631–1632 v AES 12, 1990, str. 83–86. Tu gre verjetno za krstilnik iz časa župnika Jurija Schryepperja. V tem obdobju je krstilnik sestavljala kamnita noga, na kateri je bila kovinska posoda, ki je bila zaprta v leseni »omari«.


35

Nasproti kapele je oltar sv. Boštjana. Ob slavoloku je na desni strani oltar sv. Rešnjega Telesa, ki ga je posvetil škof Buchheim. Zadnji ljubljanski škof v 17. stoletju je bil Žiga Krištof Herberstein (1684–1701), ki je uvedel sistematični nadzor nad umetnostno reprodukcijo in skupaj z akademijo operozov zavestno usmeril likovne tokove proti Italiji. Skrbel je za čistočo in krašenje v cerkvah, za kar je bil zadolžen cerkovnik. Tedaj so cerkve marsikje uporabljali za shrambe, saj so v njih hranili skrinje z žitom ter posode z vinom in oljem.51 Tako se je ob vizitaciji na Igu leta 1684 cerkovnik izmikal, češ da so oltarji in cerkvena zlatnina zaprašeni zaradi starosti. Vizitator omenja v župnijski cerkvi pet oltarjev. Glavni oltar je posvečen sv. Martinu. Je polihromiran in pozlačen. V oltarni niši ima kip zavetnika sv. Martina, v atiki pa je kip Device Marije. Tudi oltar sv. Katarine (s kipom svetnice) je pozlačen in polihromiran kakor tudi oltar sv. Rešnjega Telesa. Vizitator ugotavlja, da je oltar sv. Boštjana zelo majhen, ustanova gospodov Gallian (Gallen?). Oltar Device Marije v kapeli je tip črnega oltarja z zlatim okrasjem z oltarno sliko Marije, v atiki pa je pozlačen kip Kristusa. Iz vizitacije ni zaznati, ali je bil oltar iz črnega »marmorja« ali lesen. V zadnji četrtini 17. stoletja so bili črni leseni oltarji odmev na črnomarmornate, kakršne je v tem času ustvarjal v Ljubljani kamnosek Mihael Cussa in so po vsej srednji Evropi pomenili takrat modno novost.52 Evropski modi so se hitro prilagodili plemiški naročniki. Tak primerek je Herberstein našel tudi na Igu. Zanimiv je podatek, da ima župnija tega leta 23 podružnic. Še leta 1665 jih je imela 24. Ker ni znano, da bi se ena podružnica odcepila, dopuščamo možnost napake. Omenimo še vizitacijo podružnice sv. Uršule leta 1668, kjer so trije oltarji: sv. Uršule, Device Marije in oltar sv. Fabijana. Zgrajen je tudi zvonik in kupljen drugi zvon. Okoli cerkve se omenja pokopališče za pokope. V virih je zabeležen zelo hud požar 4. julija 1672, ki je uničil »Ig z župniščem vred«. Morda je bila takrat poškodovana tudi farna cerkev!

51

52

A. Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja, vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino, 2007, str. 33 A. Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja, vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino, 2007, str. 55.


36

Pokopališče in grobnice Pomudimo se pri pokopališču oziroma bolj natančno pokopališču in grobnicah, zadnjem tozemeljskem bivališču ižanskih prebivalcev. O tem je za Ig zelo malo zapisanega, vendar veljajo podobne razmere tu kot v celotni ljubljanski škofiji. Na Igu je izpričano pokopališče okoli župnijske cerkve sv. Martina in okoli podružnične cerkvice sv. Uršule, prav tako na Igu. Poleg tega so obstajale tudi grobnice v sami župnijski cerkvi, ki so jih plemiške rodbine gradile v različnih časovnih obdobjih. Najpomembnejši napotki za pokop pokojnih izhajajo iz tridentinskih smernic, ki so jih škofje ob svojih vizitacijah dosledno upoštevali. Pokopališče je bilo cerkveno nedotakljivo in s pridobljeno imuniteto izvzeto izpod deželnosodne oblasti. Velikost pokopališča naj bi bila v skladu s številom prebivalstva. Pokopališka meja naj bo zidana ograja in z zunanje strani pobeljena. Vhod naj bo opremljen z vrati, ki naj se skrbno zapirajo zaradi živali. Nad njimi naj bo nameščen Križani. Na pokopališču naj bosta tudi križ in kapela. Vizitatorji so posebno natančno pregledovali urejenost pokopališč in njihovo opremo. Tako so povsod ukazali posekati drevje na pokopališčih, ki je bilo okoli cerkve, čeprav so ljudje zasajali drevje in grmovje v prepričanju, da odvrača strele od cerkvene strehe in zvonika. Prvotno so obstajale na pokopališčih kostnice (karnerji, osariji), vendar jih je pravno dosledni škof Buchheim kot liturgične stavbe za vso ljubljansko škofijo prepovedal. Za shranjevanje kosti je odslej namenil kostišče (osilegij), ki naj bo v kotu pokopališča vkopan v zemljo in pokrit z leseno (skodlasto) streho.53 Tak osilegij je v vizitaciji za leto 1661 zabeležen tudi na Igu na pokopališču ob župni cerkvi.

53

A. Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja, vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino, 2007, str. 51.


37

Z ukinitvijo kostnic so se pojavile kapele, vendar jih podružnična pokopališča praviloma niso imela. Tudi na Igu je bila na pokopališču ob cerkvi sv. Martina kapela Sv. Duha, ki se omenja leta 1631. Ob vizitaciji v letu 1665 pa je zapisano, da je v kapeli nov oltar pripravljen za posvetitev.54 Za grobnice ali kripte v cerkvah so prav tako veljali napotki tridentinskega koncila. Najpomembnejša je bila odredba, da kdor želi graditi v cerkvi kapele, oltarje, grobnice ali epitafe, se mora poprej posvetovati s škofom. Pokopavanje klerikov v cerkve je bilo dovoljeno, laikov pa le, če je to dovolil škof. V cerkvah so smeli pokopavati mrliče samo v grobnice. Že v 15. stoletju so takratni lastniki ižanskega gradu, plemeniti Schnizenbaumi, imeli v župnijski cerkvi družinsko grobnico. Znana je tudi lokacija v cerkvi, kamor so pokopavali, in sicer »pred malimi vratci« in »pred stolom«.55 Ob postavitvi kapele v ižanski cerkvi okoli leta 1661 je družina Engelshausev v njej zgradila tudi družinsko kripto. Vidimo torej, da sta obstajali v cerkvi vsaj dve grobnici56 in sta se ohranili tudi v novi, današnji cerkvi. To nam potrjuje zapis v kroniki za leto 1927, ki se glasi: »Dne 3. VI. sta bili odprti grobnici v cerkvi, ki nista bili odprti že 35 let …« Prvi evidentirani pokop v župnijski cerkvi je bil 17. maja 1666, ko je bil dan prej previden s svetimi zakramenti evharistije plemeniti Janez Andrej Höffer iz Salvelta. Pokopan je bil v župnijski cerkvi sv. Martina, star 38 let. V kateri grobnici natančno leži njegovo truplo, pa žal ni zapisano. Kronist nadaljuje: »Njegov spomenik se nahaja v farni cerkvi v Brunndorf-u (Igu, op.). Spomenik, na katerem se nahaja grb, je vgrajen v desni zid cerkve. Tega je daroval njegov brat Janez Bertold Höffer, župnik na Iggu leta 1666 z naslednjim zapisom:

54

55 56

J. Höfler: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, v AES 20, 1998, str. 358. M. Zupančič: Župnijska cerkev sv. Martina na Igu, seminarska naloga, 2008, str. 13. V Chronik der pfarre Igg, od leta 1613 se na strani 25 omenjajo celo tri kamnite plošče nad kriptami, vendar je to že v današnji cerkvi.


38

»HIC TACET Proenobilis et Generolus Dominus JOANNES ANDREAS AB HÖFFER IN SALVELT qui Madicinam quarendo proematura morte in opinato proenentus XVI may anno MDCLXVI in Dnno obyt cui Germanus Germano fratri noc Monumentum oppuluit.«57 - Tu počiva Visokorodni in odličen Gospod Janez Andrej pl. Höffer iz Salvelta. Tu je iskal zdravniško pomoč, pa ga je zatekla nenadna smrt. 16. maja 1666 je odšel h Gospodu. Njegov rodni brat je lastnemu bratu okrasil ta spomenik (prevod Peter Bogataj).

Slika 7: Nagrobnik J. A. Höfferja

57 58

Chronik der pfarre Igg, od leta 1613, str. 3–4. Chronik der pfarre Igg, od leta 1613, str. 5.

Spomenik je v sedanji cerkvi še danes (slika 7). Za leto 1898 izvemo, da je bil nagrobnik že nekaj časa prebarvan s sivo oljno barvo. Prvi pokop v grobnico Engelshausev je bil 20. januarja 1678, ko je v Gospodu »zaspala v Ljubljani Helma gospa Marija Uršula Rauberin rojena Engelshause na gradu Igg(turn). Pokopana je v grobnici Engelshauserianorum pri oltarju Device Marije v svetišču sv. Martina«.58


39

Zadnji zabeležen pokop člana rodbine Engelshaus je bil 11. novembra 1766, ko »je bila pokopana v kripti Engelshauserjev Marija Ivana Nepomuk presvetlega grofa Marija Ignacija pl. Engelshausa hči, ki je bila pripeljana iz Ljubljane stara 2 leti in šest mesecev«59 (prevod Peter Bogataj). Zapisi v kroniki o pokopih nam razkrivajo, da je bilo v času od 1661, ko je bila zgrajena družinska grobnica Engelshausev, do 1766, ko je zadnji pokop, v kripto položenih enaindvajset oseb. Med pomembnejšimi naj omenimo Janeza Erazma plemenitega Engelshausa, ki je bil v kripto položen 21. marca 1715. Deloval je v času akademije operozov, ki so verjetno vplivali na njegovo veliko gradbeno ambicijo. Predelal je stari ižanski grad Zonek, na kar nas spominja kamnita plošča vzidana na gradu z napisom: »Jaz, Janez Erazem Engelshaus, sem dal leta 1690 prastari dvorec Zonek podreti in sem v treh letih zase in za svoje potomce pozidal tega, ki sedaj stoji.« Bil je lastnik gradov Turnigg, Zonek in Perenstein (Staje). Opravljal je tudi funkcijo poslanca za provinco Gornje Kranjsko. Glede na njegove velike gradbene aktivnosti se samo po sebi postavlja vprašanje njegovega sponzoriranja pri gradnji župnijske cerkve, ki je bila za župnijo velik finančni zalogaj in brez pomoči domače plemiške rodbine zagotovo ni šlo. Erazma je nasledil sin Franc Sigismund grof svetega rimskega cesarstva plemeniti Engelshaus,60 ki je bil pokopan 24. marca 1733 v kripti kapelice blažene Device Marije. Poleg župnika Mihaela Omerze je zelo veliko doniral pri gradnji romarske cerkve v Tomišlju. Franc Sigismund je imel veliko družinsko nesrečo, saj so mu v enem letu (1721) umrli kar trije otroci (sinovi Frančišek, Karel Sigismund in Adam Jožef Hubert) v starosti od 8 mesecev do dveh let in čez osem let še novorojena hči Ana Frančiška Pavla. Podobno nesrečo pri svojih naslednikih je doživel tudi grof Marija Ignacij plemeniti Engelshaus, ki mu je smrt iztrgala štiri mladoletne otroke. Visoka umrljivost otrok je pripeljala do izumrtja rodbine.

59 60

Chronik der pfarre Igg, od leta 1613, str. 24. Plemiči Engelshausi so leta 1675 postali baroni, leta 1719 pa si pridobili grofovski naziv.


40

Pokopi so časovno razporejeni dokaj enakomerno. Pojavljajo se tri daljša »prazna« obdobja. Prvo je od leta 1661 do 1678, drugo je od 1704 do 1715 in zadnje od 1733 do 1747. Obstaja možnost, da takrat res ni bilo pokov ali jih kronisti niso dosledno vpisovali. Verjetno bi o nedoslednosti težko govorili, saj je šlo za člane ugledne plemiške družine, ki je tesno sodelovala s Cerkvijo, saj so bili časi reformacije že pozabljeni. Za nas je zanimiva druga prazna reža, ko bi se lahko domnevo gradila današnja cerkev. Poleg grobnice Engelshausev je obstajala v cerkvi vsaj še ena kripta, v katero so od leta 1682 do 1774, ko je bil zabeležen sploh zadnji pokop v cerkvi, shranili krste devetnajstih pokojnikov. Kot vidimo, so se grobnice ohranile tudi v novi, današnji cerkvi, kar pomeni, da je sedanja cerkev zgrajena na mestu svoje predhodnice. Njihove natančne lege ne poznamo. Še najbolj je določena grobnica rodbine Engelshausev, ki se nahaja v kapeli sv. Uršule. Ohranjen je ustni podatek, ki govori, da je ena kripta v sredini cerkve pred stopnicami v prezbiterij. V času druge svetovne vojne je ob hudih trenutkih v to grobnico takratna »mežnarica« shranjevala pomembnejše cerkvene knjige in dokumente. Grobnica je bila takrat že prazna, brez krst. V kroniki je na strani 25 zapisana velikost kamnitih pokrovov in epitaf: »Kamen, dolg 123 cm in širok 83 cm, leži kot pokrov v farni c. v Brunndorfu (Igu) nad krypto. Podoben kamen, dolg 150, širok 95 cm, z grbom grofov Engelshaus, gospodarjev in lastnikov Sonnegga, Thurn-Igg in Pernstain, leži kot pokrov nad krypto “Engelshauserianorum” v podu leve kapelice B.M.V., sedaj sv. Uršule. Z istim pomenom leži v zadnjem delu cerkve, v podu, en kamen dolg 112 in 70 cm širok z naslednjim zapisom: (OP.: tega zapisa ni v kroniki.)« Kronist omenja spomenik z epitafom (slika 8), ki je namenjen vsem darovalcem farne cerkve sv. Martina na Igu in se glasi:


41

Slika 8: Epitaf na pokrovu grobnice

Vera hIC qVIete gaVDent benefaC tores beatI MartInI. LVX seMpIterna arDeat eIs sIne fIne In Coe Lo. Še v prevodu Petra Bogataja: Tukaj se veselijo resničnega miru dobrotniki sv. Martina. Večna luč naj jim sveti brez konca v nebesih.

S pomočjo kronograma – seštevka kombinacije črk, ki istočasno pomenijo tudi rimske številke, lahko v vsakem stavku zase določimo letnico 1720. Ko je opravljal službo božjo na Igu župnik Janez Jurij Ceper (od 8. 2. 1768 do 1781), je bilo leta 1778 ukinjeno pokopališče pri farni cerkvi ter pri cerkvi sv. Uršule in narejeno novo v Grubenici (Chronik der pfarre Igg, stran 26), kjer je še danes.


42

Kakšno je bilo svetišče sv. Martina pred današnjo cerkveno stavbo, verjetno povsem natančno ne bomo nikoli zvedeli. S pomočjo ohranjenih zapisov smo poskušali prikazati podobo takratne zgradbe in življenja okoli nje. Popolnejša predstava bo mogoča ob sistematičnem pregledu in obdelavi strokovnjakov umetnostne zgodovine.


43

Sedanja cerkev sv. Martina Današnja cerkvena stavba, svetišče svetega Martina, se nam zdi kot skrivnostna lepotica. Lepotica zato, ker je vsa nova. Njena streha, fasada, zvonik in okna – vse je obnovljeno. Če pogledamo v notranjost, nas preslepi zlati blišč. Vsa je oživljena. Skoraj ni stvari in opreme, da ni obnovljene. Dobimo občutek, kot da je bila pred kratkim zgrajena in ne kot baročna tristoletna baronica, saj daje vtis živega obilja. Skrivnostna pa zato, ker ne poznamo njenega rojstnega dne. Govorimo o starosti treh stoletij. Tudi njen arhitekt ni znan, o zidarskem mojstru pa se medlo spogledujemo z ljubljanskim Gregorjem Mačkom. Ker smo ljudje željni točnih podatkov, raziskovalci preteklosti iščejo dalje in upamo, da nekoč odprejo pravo knjigo oživljene tihote. Nace Šumi je leta 1958 izdal študijo z naslovom: Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt. V njej predstavi življenje in obsežno delo Mačka kot vodilnega ljubljanskega arhitekta prve polovice 18. stoletja. Medenj uvršča »delo, ki je moglo nastati precej sočasno z mestno hišo, župna cerkev na Igu. … Cerkev je v mojstrovem razvoju pomemben in izrazit spomenik.« Nova župnijska ižanska cerkev je iz okoli leta 1720. V opombi piše, da je »Mačkovo avtorstvo cerkve zagotovljeno s pismom šmartinskega župnika Urbana Caveliera ljubljanskemu škofu Leslie-ju, ki ga sestavljalec regest škofijskega arhiva, L. M. Golia, datira okrog leta 1725. V pismu se župnik – nedvomno po Mačkovi navedbi – sklicuje glede gradbenih stroškov za šmartinsko cerkev, tudi na ceno za popolno prenovo iške cerkve.« 61

61

N. Šumi, Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt, 1958, str. 15–17.


44

Z najnovejšimi razkritji Blaža Resmana avtorstvo Gregorja Mačka ni več tako zelo verjetno. V Acta historiae artis Slovenica št. 8, 2003, je v članku Mački kritičen do Šumijevega pogleda o pomenu, ugledu in opusu Gregorja Mačka. Naj omenimo le tiste argumente iz omenjenega članka, ki se nanašajo na ižansko cerkev. Dokazal je, da podatki iz arhivski virov nezgrešljivo kažejo, da je Šumijev »ljubljanski baročni arhitekt Gregor Maček« razpadel na tri stavbenike z enakim priimkom. Prva dva sta »ljubljanska Mačka«, oče in sin. Tretji je »poljanski arhitekt Maček«, ki prihaja iz Poljanske doline. Gregor Maček starejši (1664–1725) je bil po poklicu zidar, ki je kot prvo delo opravljal pri ljubljanski stolnici. Iz zidarja je preko delovodje napredoval do polirja. Kasneje je v letu 1711 ustanovil lastno zidarsko podjetje. Dela mu ni zmanjkalo, saj je imel dobre odnose s stolnim kapitljem, mestnim svetom in plemiškimi naročniki, ki so ga zalagali z naročili. Torej, ta Maček naj bi po Šumiju gradil okoli leta 1720 tudi novo ižansko cerkev. Gregor Maček mlajši (1701–1745) je najprej odprl vinotoč in leta 1724 dobil meščanstvo kot gostilničar. Po smrti očeta Gregorja Mačka starejšega je obrt pripadla njegovi vdovi Jeri. Ker pa je vodenje obsežnega podjetja presegalo njene sposobnosti, sta s sinom še isto leto zamenjala: odslej je bil lastnik zidarske firme spet Gregor Maček, vinotoča pa Jera Maček. Mladi podjetnik je negoval stare očetove zveze z naročniki in postal uspešen s številnimi zidarji. Če upoštevamo, da je bila ižanska cerkev grajena v prvih dveh desetletjih 18. stoletja, ga zaradi mladosti ne moremo šteti med njene avtorje. Tretji Maček nastopa v zvezi z omenjenim pismom šmartinskega župnika ljubljanskemu škofu Viljemu Leslieju. V njem kot primerjavo navaja strošek popolne prezidave ižanske cerkve. Omenja se »poljanski arhitekt Maček«. Nace Šumi identificira v njem ljubljanskega Mačka, saj bi le od njega samega mogel pridobiti podatke o stroških gradnje. Blaž Resman pa prikazuje, da gre za stavbenika enakega imena iz Poljanske doline. Resmanu se zdi, »da če bi bil v pismu omenjeni Maček, ki ga je Cavalier poklical v Šmartin, ljubljanski gradbenik, bi torej šlo za Gregorja mlajšega, ki pa poljanske cerkve, nastale v začetku dvajsetih let, nikakor ni mogel sezidati – pa tudi navedba, da ga pripo-


45

ročajo različne cerkve, ki jih je zgradil, bi v tem primeru ne imela nobenega smisla, saj dotlej (razen komendske) ni imel nobene pokazati. In prav omemba komendske cerkve v pismu je dodaten dokaz, da ne gre za ljubljanskega, saj je pisec nikakor ne povezuje z arhitektom, ampak je porabljena le za primerjavo stroškov, ki jih je ta predvidel za šmartinsko: seveda je logično, da se je naročnik pozanimal za cene drugih izvajalcev, po možnosti različnih, zato se zdi malo verjetno, da bi bila ljubljanska Mačkova delavnica poleg »komendske sezidala tudi ižansko cerkev«, ki v pismu prav tako nastopa kot cenovna primerjava. To pa avtorstvo ižanske cerkve prej zanika kot potrjuje.62 Iz Inventarja župnijske cerkve sv. Martina izvemo, da je »današnja farna cerkev na Igu bila dovršena leta 1710. Stavbenik je bil znameniti mož Gregor Maček, ki je gradil tudi ljubljanski Rotovž in celo vrsto lepih cerkva v ljubljanski okolici.«63 Nekateri strokovnjaki pa ižansko siroto – le glede pravega rojstva, datirajo celo v leto 1711. To letnico je za »svojo« sprejela tudi župnija, saj je 19. novembra 1961 slovesno praznovala 250-letnico sedanje cerkve. Kronist je tedaj zapisal: »Vsa župnija se je pripravljala. Toda g. škof je nevarno zbolel, zato je poslal namestnika g. prošta Fr. Kimovca, ki je ob asistenci številne duhovščine (17 duhovnikov) in stol. dekana g. Šimenca opravil pontifikalno mašo.64 Do možnosti, da bi gradnja potekala okoli leta 1710 ali 1711, bi nas lahko pripeljalo tudi dejstvo, da v času med 1704 in 1715 v kroniki ni zabeleženih nobenih pokopov v grobnice v cerkvi. Prav tako lahko iz kronograma epitafa (žal ni več ohranjen, zapis je le v kroniki), ki je bil namenjen vsem darovalcem farne cerkve sv. Martina, razberemo letnico 1720, kar pomeni, da je takrat zagotovo že stala nova stavba. Ker je dokumentirana gradnja ižanske podružnične romarske cerkve v Tomišlju med leti 1720 in 1724, je zelo težko verjetna zidava tudi župnijske cerkve na Igu, saj bi skoraj istočasna gradnja dveh 64 62 63

B. Resman, Mački, v Acta historiae artis Slovenica št. 8, 2003, str. 85–108. Seznam inventarja župnije Ig, 1980. Kronika župnije Ig od leta 1922 dalje, str. 115.


46

velikih cerkva predstavljala izredno veliko finančno breme za celotno faro, kljub veliki donaciji Franca Sigismunda grofa Engelshausa in župnika Mihaela Omerze pri gradnji tomišeljskega svetišča, ki naj bi jo tudi gradil Gregor Maček st. Iz navedenega bi se lahko bolj nagibali proti letnici gradnje 1711 kot proti 1720. To pa je bilo v času, ko je bil na Igu župnik Gregor Polanc (Gregorius Pollanz). Najprej je opravljaj funkcijo provikarja od 23. 11. 1697 do 1706, nato vikarja in nazadnje župnika od 11. 5. 1713 do svoje smrti 30. 3. 1715. Naslednjega dne je »bil pokopan pri svetem Martinu občudovanja vredni prečastiti gospod Gregor Polanc. Star je bil 57 let. Pred smrtjo je zgledno prejel svete zakramente.«65

65

Chronik der pfarre Igg, stran 14.


47

Obnovitvena dela v obdobju 2006–2010 Da se stavba ohranja v tako dobrem stanju, je bilo potrebno v vsem tem času pravočasno in sprotno vzdrževanje. Zasluga gre duhovnemu vodstvu, enako pa faranom, ki so z voljo, molitvijo, prispevki in delom izkazovali živo vero ter željo ohraniti cerkev sebi v čast in naslednjim rodovom v ponos. Velja rek, da je lažje graditi kot vzdrževati. Vzdrževanje je dolgotrajen in nezaključen proces v življenjskem ciklu katere koli stavbe, posebno pa še cerkve. Kot vidimo skozi ohranjene dokumente, so bila večja obnovitvena dela v župnijski cerkvi v 20. stoletju naslednja:

1922-25: 1952: 1953: 1954: 1961: 1969: 1971: 1988: 1989: 1991: 1994: 2003:

nakup zvonov v farni cerkvi (in po podružnicah) prekrivanje strehe, novi žlebovi obnova vseh oltarjev, čiščenje slik, pleskanje notranjosti cerkve (stene in strop) pleskanje cerkvene zunanjščine, barvanje pločevine na stolpu in strehi (tudi leta 1979) nov »marmornati« tlak nova dvojna okna izvedeno ogrevanje cerkve prekrivanje strehe z novo opeko ureditev na novo razsvetljave in ozvočenja v cerkvi popolna obnova fasade na zvoniku, pleskanje zunanjih sten na cerkvi nove orgle popolna obnova župnišča


48

V tem poglavju bi rad predstavil velikost in celovitost obnovitvenih del pri župnijski cerkvi v prvem desetletju 21. stoletja, posebno v času od leta 2006 do leta 2010. Ko se sedaj oziramo nazaj na prehojeno pot, ugotavljamo, da je bilo vloženega ogromno truda, znanja in organizacije celotnega duhovniškega vodstva na Igu z župnikom Jožetom Pozdercem na čelu, kakor tudi širšega občestva. Velikokrat je župnik rekel, ko je bil zaskrbljen, kako se bodo določena dela izvedla, kaj šele plačala, da se je v največji osebni zagati ponižno obrnil z molitvijo in prošnjo na sv. Jožefa za nasvet in pomoč. In še taka brezizhodnost, gledano s človeško pametjo, je bila rešena. Lepo se vidi, da je potrebno vsa dela začeti z vero in se uspešno tudi končajo. Seveda se v tem času ni obnavljalo samo cerkev na Igu, pač pa tudi podružnice, cerkev Vstalega Zveličarja na pokopališču, župnijsko dvorišče z novo uto, kaplanija itd. Ko so potekala obnovitvena dela v notranjščini cerkve, se v njej ni moglo opravljati obredov. To je bil čas od maja do novembra 2008. V tem času smo se maš udeleževali v dvorani ŠD Mokerc. Njen lastnik, KIG d.o.o., nam jo je velikodušno dal na razpolago. Ko so bila dela zaključena, je obnovitvena dela pri obnovi notranjosti cerkve blagoslovil bivši ižanski župnik, sedanji murskosoboški škof, dr. Peter Štumpf, v nedeljo 1. novembra 2008 in od takrat dalje so v cerkvi zopet maševali kljub nekaterim manjšim obnovitvenim delom, ki pa niso motila bogoslužja. Po časovni premici je obnova cerkve potekala nekako takole: Leto 2006 in 2007: Zvonik: zz odranje zvonika - Gro-Grad (direktor Alojzij Kastelic), Grosuplje zz slikopleskarska dela - Vladimir Kovačič s.p., Ig. zz ureditev lesene strešne konstrukcije (delna zamenjava) Žagar T., d.o.o., Iška vas zz manjša popravila polken - Marjan Ciber s.p., Dobravica zz nova bakrena streha - Stavbno kleparstvo Franc Kožuh, Škofja Loka


49 zz ograjica

na zvoniku - izdelal Franci Terček, Bevke, montaža Anton Balant zz nov strelovod - ELTIP d.o.o., Škofja Loka (Pavel Lavrinec) zz križ na vrhu - izrezal iz inoxa KIG d.o.o., Ig, sestavil pa Ciril Podržaj s.p., Ig zz nosilec za križ – izdelal Ciril Podržaj s.p., Ig skupaj z Andrejem Cibrom, Pijava Gorica, ki ga je tudi montiral zz pozlačeno jabolko - Danilo Erjavec, Ljubljana Podutik zz zaščitna mreža na vsa okna cerkve - Jože Bevc in Anton Balant, oba z Iga zz zaščitna mreža na line in okna zvonika - Ciril Podržaj s.p., Ig zz lesene stopnice po zvoniku in podesti – les dal Tone Susman, izdelala:Toni Pečjak, Staje in Roman Smole, Ig, pomoč pri montaži: pritrkovalci Stolpna ura: zz kazalci in številčnica – oblikovanje Špela Bevc, izrez v KIG d.o.o. (Franci Orhini, Ig), barvanje Jože Škulj, s.p., Iška vas, montaža Ciril Podržaj s.p., Ig zz vgradnja elektronike na stari pogonski urni mehanizem in povezava ure in zvonomata - Jože Rant, Godešič in Vrhovnik, Šenčur Leto 2007 in 2008: Klopi: zz načrt, izdelava in montaža – Marjan Ciber s.p., Dobravica zz izdelava stranic po starem vzorcu - Mizarstvo Kovač, Mozirje zz tapetniška dela - Franci Jamnik, Ig Leto 2008: Notranjščina cerkve: zz arhitekturni načrti – Franc Kvaternik, Dragomer zz vsa gradbena dela - Gro-Grad (direktor Alojzij Kastelic), Grosuplje


50 zz nov

tlak, stopnice na kor, obloge oltarnih miz, oltarček« pod sliko brezjanske Marije, lavabo v zakristiji - Gradacta d.o.o., Borovnica (Miha Ocvirk) zz nova okna in zasteklitev, vrata med zakristijo in cerkvijo Mizarstvo Rožmanec, Vrhnika zz popravilo vitražnih oken - Matej Primožič, Ljubljana zz obnovljena vsa električna napeljava za razsvetljavo Marinko Jolič, Brest zz slikopleskarska dela sten in stropa – Rudi Polner, Maribor zz novi reflektorji v ladji, lestenci, večna lučka - Danilo Erjavec, Podutik zz obnova prižnice (tudi v 2009), stranskih oltarjev (tudi v 2009) – Rudi Polner, Maribor zz nov sistem distribuiranega ozvočenja z dodatno induktivno zanko – Mitja Borko, Ljubljana zz omara za aparate ozvočenja – KIG d.o.o., Ig (Franc Orhini) zz nova temperirana centralna kurjava - načrt Matjaža Malovrha, izvedba Boris Kozamurnik, Teharje. zz spovednici, zakristijske omare (2009), vetrolova z nihajnimi vrati (2009), vhodna vrata v zakristijo (2009), vrata: na prižnico, v kotlovnico, med zakristijama, vse ministrantske sedeže (2009) – Mizarstvo Peter Kavčič, Horjul Zunanjščina cerkve: zz Odvodnjavanje - Gro-Grad (direktor Alojzij Kastelic), Grosuplje Leto 2009: Notranjščina cerkve: zz restavriranje: slik in okvirjev križevega pota, glavni oltar v celoti, slika Križanega, zz oltar sv. Uršule - Rudi Polner, Maribor


51

Zunanjščina cerkve: Streha: zz nova strešna kritina na cerkvi in novi žlebovi - Žagar T., d.o.o., Iška vas zz sončni kolektorji - načrt Matjaža Malovrha, montaža Boris Kozamurnik, Teharje Fasada: zz fasada na cerkvi (omet in pleskanje) - Gro-Grad (direktor Alojzij Kastelic), Grosuplje zz nova sončna ura - Bojan Frantar, Kranj; napis na uri izbral župnik Jože Pozderec Križ ob obzidju (že v letu 2003): zz obnova lesenega križa – Anton Balant, Ig zz barvanje korpusa – Jože Jerome, Brest zz bakrena strehica – Janez Kastelic, Staje Obzidje: zz omet in beljenje - Gro-Grad (direktor Alojzij Kastelic), Grosuplje Spomenik žrtvam I. svetovne vojne zz obnova spomenika in napisa – Občina Ig zz ureditev okolice – Ivan Krebs, Sarsko in Božo Drešar, Ljubljana Leto 2010: zz dokončanje obnove glavnega oltarja zz obnova slik v stranskih kapelah Pri vsakem letu in delu je potrebno pripisati tudi prostovoljni delež pomoči župljanov (ključarjev, čistilk, krasilk, kuharic, fantov in mož, darovalcev, molilcev, ...). Podroben opis del sledi v nadaljevanju.


52

Cerkvena zunanjščina Današnja cerkev je postavljena na mestu njene predhodnice. Verjetno ni v celoti novogradnja. Iz pisma šmartinskega župnika Urbana Caveliera ljubljanskemu škofu Leslieju je razbrati, da je šlo za popolno prenovo. Tudi iz arhivskih dokumentov vidimo, da je bil obstoječi zvonik ojačan in nadzidan. Obstaja možnost, da bi kapela sv. Uršule lahko bila posodobljeno nadaljevanje nekdanje kapele Device Marije ali popolna novogradnja na istem mestu, saj je tudi v sedanji kapeli grobnica rodbine Engelshausev. Vsekakor pa je arhitekt nove stavbe, četudi je ohranil posamezne uporabne dele stare cerkve, deloval v duhu baroka po predlogi ljubljanske stolnice. Ljubljana je bila v tem času močno gonilo baročne arhitekture na Slovenskem. Njen »italijanski« baročni duh se je širil na širšo ljubljansko okolico in dalje na podeželje, kjer se meša z domačo tradicijo in arhitekturo sosednjih (loška, štajerska) področij. Zunanja oblika cerkve je preprosta. Stene so obrobljene z lizenami. Cerkev nima več ločene višje strehe nad ladjo in nižje nad prezbiterijem, marveč enotno pokrivalo. S takimi spremembami je Maček, če je bil on zidarski mojster, na Igu ustvaril izredno lepo proporcionirano svetlo dvorano. Obe stranski kapeli pomenita obogatitev zasnove kot prečne ladje. Ob gradnji je bilo v zidove cerkve vzidanih, zlasti na južni steni, več rimskih spomenikov – spolij, vendar so jih kasneje odkopali in nekaj prepeljali v Ljubljano, ostali se nahajajo v zbirki ižanskega lapidarija v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi. V steno je ostal vzidan le še en nagrobnik, ki se nahaja v jugovzhodnem vogalu cerkve. To je rimski spomenik – ara (AIJ 147) višine 120 cm, širine 90 cm in debeline 60 cm iz podpeškega marmorja (slika 9). Obe vidni površini nagrobnika sta obdani z ravnimi obrobnimi letvami, ena teh je prazna, druga pa je okrašena z delfinom nad valovi. Delfin, ki je znamenje boga Apolona,


53

zaznamuje življenje, ki se začne in konča v vodi, od koder naj bi ljudje, po rimskem verovanju, odšli v novo življenje. Na Igu in širši njegovi okolici je bilo do danes odkritih čez 120 spomenikov, kar govori o močni naselbini v rimskem času. Ižanski spomeniki predstavljajo eno najbolj samosvojih skupin epigrafskih rimskih kamnov z izrazito lokalnim obeležjem. Posebna so imena, zapisana v nagrobnem besedilu, ki izpričujejo še dokaj živo staroselsko, verjetno keltsko izročilo Slika 9: Rimski nagrobnik AIJ 147 kljub naporom osvajalcev, da romanizirajo prvotni živelj. Prav tako je poseben tudi način klesanja, ki kaže na okornost mojstra v premagovanju kamnite neizraznosti ižanskega in podpeškega apnenca v spoštljiv zapis in trajen spomin potomcev svojim rajnim. Zgodovinarji in starinoslovci so si nagrobnike prihajali ogledovat, si jih prerisovali, prepisovali in analizirali. Tu so bili Theodor Mommsen, veliki zgodovinar rimske dobe, Otto Hirschfeld, Anton von Premerstein, Alfonz Müllner, direktor kranjskega muzeja Rudolfinum v Ljubljani, Balduin Saria, Gregor Dolničar, mestni arhivar in zgodovinar, pa tudi Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, ki je naredil skico ižanske cerkve z vzidanimi rimskimi spomeniki (slika 10), kar je verjetno prva upodobitev ižanske cerkve, ki prepoznavno izkazuje njeno identiteto. Vodnik je v letih 1808–9 zapisoval beležke o najdbah in napisih rimskih spomenikov v posebno beležnico – Itinerarium (gl. MHK 1848, 87–93) in jo dopolnjeval do leta 1818. Ob priliki obiska na


54

Slika 10: Cerkev sv. Martina, V. Vodniku (original)

Slika 11: Cerkev sv. Martina, idealizirano po V. Vodniku

Ižanskem je naredil risbo ižanske cerkve z vrisanimi rimskimi spomeniki, ki jih je videl vzidane v južni steni cerkve. Nekaj desetletij kasneje se je pojavila v literaturi idealizirana podoba njegove risbe (slika 11). Obstaja še starejša risba, ki jo je narisal škof Hren 6. novembra 1614, ko je ob vizitaciji ižanske fare ponovno blagoslovil cerkvico sv. Jurija na Pungrtu, na kateri je ob cerkvi sv. Jurija narisana doSlika 12: Risba cerkve sv. Martina po T. Hrenu mnevno cerkev sv. Martina (slika 12). Arhitektura cerkve se ni spreminjala vse do leta 1882, ko je zidarski mojster Franc Faleschini zgradil novo zakristijo med kapelo sv. Uršule in obstoječo, staro zakristijo. Takrat je bil na Igu župnik Jakob Dolenc (župnik od 1881 do smrti 26. 12. 1899). Gradnja je bila omogočena »s pomočjo dediščine od 1.100 goldinarjev od gospe udove po zdravniku-ranarju Antonija Šeibl, iz Brunndorfa št. 44.« 66

66

Chronik der pfarre Igg, stran 58–61.


55

Ob velikem potresu 14. aprila 1895 je bila močno poškodovana tudi cerkev, zlasti prezbiterij. Komisija si je poškodbe ogledala, ovrednotila popravila, napisala »Protokol povodom preizkavanja stavbinskih poškodb po potresu od 14. do 15. aprila 1895 l. pri župnijski cerkvi na Studencu« z dne 23. aprila 1895 in izdala izrek:

»Prezbiterij Zadnja stena prezbiterija kaže veliko razpoko, ki seže od strehe preko okna do temelja. Tu je glavni okrajek pri strehi pet metrov na široko odpadel in pri nakitji se vidi precejšnja povprečna razpoka. Ta popolnoma razrušena zunanja stena se mora brezpogojno odstraniti in na novo pozidati. Slavolok ima na sredi zijajočo, 3–4 cm široko razpoko ter ima na desno in levo hujše razpoke, ki segajo do svoda cerkvene ladije. Prav tako je tudi razpokan križni obok nad prezbiterijem. Te poke se ujemajo z onimi na zunanjih stenah. Na steni leve strani se je zid starega zazidanega okna ločil od ostalega (zidu) in opazi se precejšnja poka od novo zdolbenega okna do cerkvenih tal. Pri gornjih oknih na desni strani kaže se velika poka, o kateri je bilo povedano pri vnanji steni. Po tem izreku je treba radi varnosti poškodovanega zidu, da se ne podere, podpreti križni obok, slavolok in oproge pri oknih, cerkev pa zvezati. Nadalje je treba iz tehničnega vzroka, kakor je bilo že omenjeno, dveh vezij pri sprednjem zidu, podreti prezbiterij ter slavolok in znova sezidati. Oziroma na to, da župnija Studenec 5500 duš šteje, je želja župljanov opravičena, da se cerkev podaljša v smeri prezbiterija, ki se mora že itak porušiti zavoljo hude poškodbe.«67

67

Chronik der pfarre Igg, stran 50.


56

Ali so prezbiterij res podrli in podaljšali, pa v nobenem dokumentu ni zapaziti. Vhod v cerkev je mogoč preko glavnega vhoda pod zvonikom in stranskega vhoda na južni strani ladje. Oba vhoda imata kamnita portala z napisom. V kroniki Chronik der pfarre Igg na strani 56 piše: »Leta 1891 meseca maja postavili smo nova vrata pod zvonikom farne cerkve in pri stranskem vhodu.« Verjetno so tega leta pri glavnem vhodu postavili tudi portal z napisom (slika 13), čez tri leta pa še portal pri stranskih vratih (slika 14).

Slika 13: Glavni vhod v cerkev

Slika 14: Stranski vhod v cerkev

Obstajajo še ena vrata, ki so na severni steni cerkve in nudijo vstop v zakristijo. V letu 2009 jih je izdelalo Mizarstvo Peter Kavčič, Horjul. Kot se za župnijsko cerkev spodobi, je največja cerkvena stavba. V nadaljevanju so podane zunanje mere stavbe. Sama cerkev, brez zvonika, meri v dolžino 33,30 m. Njen najširši del, s stranskima kapelama, znaša 22,80 m, brez njih pa 12,80 m. Terenske meritve pokažejo, da cerkev nima oblike pravilnega »pravokotnika«. Daljši stranici (dolžina)


57

med seboj odstopata za okoli 0,60 m (od 32,70 m do 33,30 m). Merjeni širini (s kapelama) se razlikujeta za 0,45 m (od 22,35 m do 22,80 m). Tloris zvonika je 5,40 m x 6,45 m in njegova višina 42,50 m, kar je najvišje med zvoniki podružničnih cerkva in tudi od cerkva sosednjih župnij (c. sv. Marjete (Golo) meri 32,3 m, c. Marije kraljice presv. Rožnega venca (Tomišelj) meri 28,8 m in c. sv. Vida (Želimlje) meri 27,7 m). Da se je cerkev ohranila do današnjih dni, je bilo potrebno veliko skrbi župnikov in truda faranov, ker so sproti obnovili poškodovano in dotrajano. Žal podatkov o obnovitvenih delih za 18. stoletje nimamo, lahko podamo potek obnov za naslednja obdobja, pa še tu se lahko, zaradi nedoslednosti kronistov, pojavijo napake. Cerkvena streha Zelo pomembno je imeti dobro streho. Tako je bila leta 1933, maja meseca, preložena streha na cerkvi. Delo je vodil Jože Smole iz Iga št. 150 s tremi delavci. Delavcem je bilo treba plačati 1050 din, opeka je pa veljala 2244 din. S strehe jih je večkrat prepodil dež.68 Leta 1952 sta kleparja Janez Borštnik in Karol Turk z Rakovnika prekrila streho župnijske cerkve in napravila okrog 30 m žlebov nad kapelo in zakristijo.69 Prav tako je bila prekrita streha z bobrovcem leta 1973. Delo je opravil Franc Furjan z Dolenjske ceste. V letu 1986 je pocinkano pločevino ob zvoniku zamenjal baker. Leta 1988 je Stane Jeraj, Ig, s prostovoljci prekril streho z novo strešno opeko. Leta 1997 so bili montirani snegolovi. Cerkev je v letu 2009 dobila kvalitetno novo streho in žlebove. Delo je opravil Žagar T. d.o.o., Iška vas. Istočasno so bili vgrajeni tudi sončni kolektorji. Po načrtih Matjaža Malovrha jih je montiral Boris Kozamurnik, Teharje; na streho jih je dvignil Žagar T. d.o.o., Iška vas. Fasada cerkve Z vzdrževanjem fasade je bilo več težav. Površina je velika, potrebno je bilo dosti fasadnega odra in stroški so bili visoki. Večkrat so

68 69

Kronika župnije Ig od leta 1922 dalje, str. 32. Kronika župnije Ig od leta 1922 dalje, str. 64.


58

stene samo prepleskali, ko pa je omet začel nevarno odpadati, je bilo potrebno stari omet odstraniti – odbiti in napraviti novega. Tako je v septembru 1933 »začel zidarski mojster Stojc iz Iga št. 76 s štirimi, včasih petimi delavci barvati stolp in cerkev. Okrog cerkve so imeli samo lestve. Ker je večkrat nagajal dež, so delo končali šele konec oktobra. Za delo pri cerkvi in mežnariji in za barve in cement je bilo treba plačati 7500 din, kar ni bilo veliko. Dobro, da se je v Hranilnici lahko kaj prepisalo, drugače bi bila velika skrb, kako priti do denarja.70 Ob potrebnem delu leta 1954 je kronist zapisal: »Skozi vse poletje pa je bilo dosti truda in dela z restavriranjem župn. cerkve zunaj. Najprej zbrati potrebni les za odranje okrog cerkve in nato še za stolp. Lesa je bilo treba še več kot prejšnje leto. Nekaj lesa je bilo posekanega v nadarb. hosti, druge je bilo naprošeno po Igu, Stajah, Kotu. Ves tlak iz cerkve se je porabil, pa je bilo treba še dosti plohov od drugod. Za odranje cerkve same so zopet prišli možje in fantje z Iga, Staj, Kota. Za odranje stolpa so bile večje težave. Zato se je prepustilo to delo tesarskemu mojstru Pold. Steiner z Opekarske c.-Lj., ki je s 3 delavci več dni postavljal ta oder in ga po delu zopet več dni podiral. Ker je bila streha na stolpu zelo poškodovana, zato sta prišla kleparja Borštnik Jan. in Turk Karol z Rakovnika, da sta jo zopet v red spravila. Tudi to ni bilo zastonj! Najdražje je bilo barvanje stolpa in strehe! Težko je bilo dobiti korajžnega delavca za to. Delal je Lojze Poženel iz Galjevice (ne soliden) dasi korajžen. Lažje je bilo z beljenjem cerkve. Prišel je zopet Martin Rifelj, Ljubljana, in njegov pomočnik Kelbič Janez od podjetja “Novoplesk”. Imenovana sta z vso skrbnostjo najprej preslikala cerkev, nato pa še stolp. Ker je vreme večkrat motilo, zato se je delo zavleklo do prave jeseni.« Ker dolgo vrsto let ni bilo na fasadi nič storjenega, je omet začel odpadati. Zato je bilo v letu 1990 pri oznanilih izrečeno opozorilo, da je potrebno paziti, ker je nevarno hoditi ob stenah. V marcu 1991 so ižanski prostovoljci začeli odbijati omet na coklu cerkve in po celem zvoniku. Delo je bilo zelo naporno. Da bi bili stroški čim manjši, so vasi organizirale skupine moških za delo pri odstranitvi slabega ometa. Po

70

Kronika župnije Ig od leta 1922 dalje, str. 34.


59

končani fasadi je na zunanji steni prezbiterija slikar Jože Jerome iz Bresta upodobil sončno uro. Vsa fasaderska dela so bila uspešno zaključena do 29. junija, ko je novo fasado blagoslovil ljubljanski nadškof. Sedanja fasada je bila narejena leta 2009. Izvajalec del je bilo podjetje GroGrad iz Grosuplja (Alojzij Kastelic). Postavili so oder, odstranili star omet in napravili novo sodobno faSlika 15: Sončna ura – sedaj sado. Prav tako so opravili vsa slikopleskarska dela na cerkveni fasadi. Na južni zunanji steni prezbiterija je na sredi med vbočenimi praznimi linami Bojan Frantar iz Kranja naslikal novo sončno uro (slika 15). Ižanski župnik Jože Pozderec je izbral pomenljiv svetopisemski Slika 16: Sončna ura – nekoč izrek, ki je zapisan v latinščini: »DEUS SIT ITER MEUM« in slovenščini: »BOG NAJ BO MOJA POT«. Prejšnjo uro (slika 16) je upodobil Jože Jerome. Na njej je pisalo: »SINE SOLE SILEO.« Ob uri je bil datum: 26. VI. 91. Okna Pomemben element stavbarstva so tudi okna, vendar so pri omembi njihovih obnov ali menjav velikokrat pozabljena. Cerkev ima


60

poleg navadnih prozornih oken tudi dve vitražni okni (slika 17) v prezbiteriju. Njihovega avtorja ne poznamo. Prvi zapis o obnovi zasledimo šele leta 1925, ko je Ciril Podržaj popravil okna (tudi osnažil lestence in popravil prižnico). Vmes je bila druga svetovna vojna, različne vremenske ujme in okna so vse to potrpežljivo prenašala. Šele leta 1969 so v župnijski cerkvi napravili »nova dopelt okna, da bo bolj toplo. Mizarska dela je izvršil Tone Stražišar iz Matene.« Okna imajo železne križe. Slika 17: Vitražno okno v prezbiteriju V letu 2008 je Mizarstvo Rožmanec z Vrhnike na novo izdelalo vsa okna in jih dvojno zasteklilo. Vitražna okna pa je Matej Primožič iz Ljubljane samo popravil. Zvonik Idilični pogled slovenske vasice je cerkev z zvonikom v sredini in domačijami okoli ter kozolci ob robu bivališč. Tako podobo je v preteklosti, pred razširitvijo vasi, kazal tudi Ig. Zvonik – ta prst božji – kaže že od daleč, da je tu doma krščanstvo. Glas zvonov nas vabi k božjim opravilom. V zvonik je vgrajena tudi ura, ki ljudem, zlasti v preteklosti, meri minljivost časa. Ižanski zvonik (slika 18 in 19) je v svojih temeljih starejša gradnja kot sedanja cerkev. Kot že povedano, je bil ob zidavi sedanje cerkvene stavbe povišan v duhu barokizacije. Z eno stranjo se naslanja na


61

Slika 18: Ižanski zvonik leta 2010

pročelno cerkveno steno oziroma je celo njen del, na drugi strani ga podpirata dva močna kamnita stebra. Med stebroma in steno je obočna povezava, ki ustvarja prijeten prostor (zvonica) za vstop v cerkev skozi glavna vrata. Višina zvonika je okrog 42 m in pol. Stolp ima šivane robove in venčne zidce med posameznimi »nadstropji«. Vrh zvonika pokriva streha zvonasto-volutastega tipa. V strehi se kažejo vse finese in stopnja baročne-

Slika 19: Ižanski zvonik leta 1913


62

ga oblikovanja. Zaradi postavitve ure pod streho zvonika se je morala le-ta polkrožno izbočiti. Pod zvonasto streho teče močno poudarjen zidni venec. Na ozkem pasu – prstanu – nad tem delom strehe so volute. Na vrhu je trikotniško zalomljena strehica, ki se nadaljuje v zaključno čebulico, kateri sledi jabolko in povsem na vrhu vrtljivi križ. V prostoru, kjer so v jarem vpeti štirje zvonovi, je na vsaki steni biforno okno. Nerazjasnjena ostajata ime avtorja tega »prsta božjega« in čas nastanka. Skozi stoletja kljubuje strelam in nevihtam ter z zvonovi vztrajno vabi ljudi k bogoslužju in molitvi. Močan velikonočni potres 14. aprila 1895 zvoniku sicer ni povzročil večjih poškodb, je pa razmaknil steno cerkve od zvonika. Izrek komisije pri ogledu poškodb je bil naslednji:

»I. Zvonik Ta stoji na štirih stebrih iz četveroogelnega kamna ter je na vsakih pet metrov križema zvezan z močnimi, železnimi vezmi in obstoji na vogalih in rezanega kamna do strehe. Zid nima nikakršnih poškodb. Okrajek pri strehi je tam pa tam odstopil in na jednem vogalu je ves odpadel. II. Glavni zid na vnanji strani a) Sprednji zid (pročelje), ki se stika s zvonikom in ni s tem sicer v nikakršnej zvezi, se je odmaknil in kaže po zidu v vsej višini zijajoče razpoke. Ker se je poprej v dobrem stanju nahajal, se mora z dvema vezema tako zvezati, da bode šla jedna vez pod korom, druga pa v višini glavnega oboka. Špranje je treba skrbno odrgniti, zagozditi in čedno zamazati. c) Zadnja stena prezbiterija kaže veliko razpoko, ki seže od strehe preko okna do temelja. Tu je glavni okrajek (das Hauptgesimse) pri strehi pet metrov na široko odpadel in pri nakitji (Fries) se vidi precejšnja povprečna razpoka. Ta popolnoma razrušena zunanja stena se mora brezpogojno odstraniti in na novo pozidati.«


63

Dostop v zvonik, tudi stolp imenovan, je bil prvotno skozi cerkev preko vrat na koru. Po zvoniku so do zvonov vodile ozke lesene stopnice, ki jih je bilo tudi potrebno vzdrževati. Za leto 1887 v kroniki beremo, da so »naredili nove stopnice v stolpu«. Ker pa je v aprilu leta 1925 orglarski mojster Franc Jenko, ob priliki popravila orgel, premaknil orgle do zidu, je s tem zaprl vhod v stolp.71 Zato je bilo potrebno takoj napraviti nov dostop v zvonik, in sicer z zunanje strani iz zvonice s pomočjo novih železnih stopnic. V kroniki je zapisano na strani 9: »Železne stopnice je napravil meseca junija ključavničarski mojster Ciril Podržaj za 4699 din. Isti je prevzel tudi pleskanje stolpa, ki ga je začela razjedati že rja. Bakreno streho je vzela tudi vojna in jo nadomestila s kositerno. Sam s svojimi učenci je delal zastonj. Plačati je bilo treba delavce-pomagače in barvo.« Zaradi pločevinaste strehe jo je bilo potrebno večkrat prebarvati in napraviti manjša popravila. Naj naštejem le nekatera. Leta 1933 je začel »klepar domačin Martin Gradišar konec avgusta na stolpu in cerkvi popravljati in pleskati streho. Delo je opravljal večinoma brez odrov. Delal je do sv. Martina, ker ga je velikokrat oviral dež« (Kronika, stran 33). Tako je tudi leta 1979 domačin Stane Jeraj prebarval streho zvonika in pločevino na cerkvi ob zvoniku. Čez deset let (v marcu 1989) so na okna zvonika montirali polkna. Naredil jih je dobro in solidno mojster Tone Stražišar iz Matene. Menda so nekoč že bila, vendar jih nihče živečih ni videl. Spominjajo se jih po pripovedovanju. V letu 1991 so zavzeti domačini opravili veliko delo, ko so popolnoma »odklepali« – odstranili ves star omet z zvonika. Tako je imela nova fasada dobro podlago za kvalitetno izvedbo. Zvonik je v letu 2006, dokončno pa v letu 2007, doživel zadnjo popolno obnovo. Oder je postavilo podjetje Gro-Grad (direktor Alojzij Kastelic), Grosuplje. Ker je bil še dober omet, je sledilo le pleskanje. Slikopleskarska dela na zvoniku je opravil Vladimir Kovačič s.p., Ig.

71

Kronika od leta 1922 dalje, str. 9: »… S tem, da so bile orgle premaknjene k zidu, se je zadelal vhod v stolp. Najbolj važno pa je, da so sedaj razni nepridipravi izgubili svoj prostor za orglami, kjer so se preje zbirali, motili pevce in pevke in uganjali svoje neumnosti. Ljudem se je zdelo pametno.«


64

Zamenjava dotrajane lesene strešne konstrukcije in deskanje po prvotni obliki je opravilo podjetje Žagar T., d.o.o., Iška vas. Na polknih so bila potrebna le manjša popravila, ki jih je opravil Marjan Ciber s.p., Dobravica. Novo bakreno streho (slika 20) je natančno izdelalo Stavbno kleparstvo Franc Kožuh, Škofja Loka. Novo ograjico na zvoniku je izdelal Franci Terček, Bevke, zmontiral pa jo je Anton Balant. Narejen je bil nov strelovod (ELTIP d.o.o., Škofja Loka – Pavel Lavrinec), nov križ je izrezal iz inoxa Slika 20: Nova bakrena streha na zvoniku KIG, d.o.o., Ig, sestavil pa Strojno ključavničarstvo Ciril Podržaj, s.p., Ig. Nosilec za vrteči križ prav na vrhu zvonika je korajžno montiral Andrej Ciber. Izdelala sta ga skupaj s Cirilom Podržajem. Novo je tudi pozlačeno jabolko, ki ga je naredil pasar in ključavničar Danilo Erjavec, Ljubljana Podutik. Ob demontaži starega jabolka je bil v njem kos papirja z zapisom v prostoročni pisavi: »Alojs Pragar, zlatar iz Mirne peči, Dolenjsko« in še: »Mojster P Zajtz 1880 2 sebtember«. Vidi se, da je pisano z zelo okorno roko, ki jo je vodila lingvistično nevešča glava. Iz zapisa bi lahko razumeli, da je Alojz Pragar bil zlatar, ki je jabolko pozlatil, naredil pa ga je mojster P Zajtz. Ta mojster P Zajtz bi lahko bil kipar Franc Zajc iz Ljubljane, ki je tistega leta v ižanski cerkvi obnovil glavni oltar in oba stranska tudi. Prav tako je takrat izdelal nov tabernakelj, ki ga ima cerkev še danes. Obnovljena je bila tudi stolpna ura. Mreže za okna na cerkvi (slika 21) sta izdelala


65

in montirala Jože Bevc in Anton Balant, domačina z Iga. Mreže za line in okna na zvoniku je izdelal Ciril Podržaj s.p., Ig. Pred obnovo zunanjosti cerkve so se obnovile tudi lesene stopnice po zvoniku, ker so bile že zelo dotrajane in na nekaterih mestih celo nevarne. Naredila sta jih Toni Pečjak in Roman Smole, ki sta preuredila tudi podeste, da je lažji in varnejši dostop. Les je velikodušno podaril Tone Susman. Pri montaži so pomagali vsi sedanji pritrkovalci.

Slika 21: Zaščitna mreža

Zvonovi Kakšni so bili prvi zvonovi v novi ižanski cerkvi, ne vemo. Zapisan spomin sega le v letu 1802, v čas župnika Janeza Stroja (od 12 .7. 1786 do 1807), ko so »leta 1802 na novo postavili zvonove in na novo vlili. S tem namenom so farani s svojimi darovi pomagali. Ta župnik (Joanes Stroij) je učil mladino »klenkanja«, igro zvonov.« Za leto 1886 izvemo samo, da so na novo vlili zvon pri Albertu Samassa v Ljubljani. Kateri je ta zvon, ni podatka. Bolj natančen je zapis v Chronik der pfarre Igg na strani 56, kjer piše: 25. junija 1893 je na novo preliti zvon št. 2204, na osnovi potrdila od 23. VI. 1893 štev. 2204, narejen in obešen v stolp farne c. Marsikateri ižanski zvon je vzela prva svetovna vojna s poveljem z dne 22. maja 1917, po katerem so se morali oddati v vojaške namene vsi zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin, katerih premer je bil 25


66

cm ali več. Tako so »božji pevci« romali na zbirno mesto v Zalog pri Ljubljani, kjer je bilo zbirališče odvzetih zvonov za Kranjsko. V kroniki: kronika od leta 1922 dalje, stran 2, preberemo: »Dne 9. VII. 1922 je imel novo mašo g. Janez Kraljič. Fantje so tako navdušeno pritrkavali, da so ubili zadnji zvon. Bila je škoda in nesreča. V nesreči pa je bila tudi sreča, da so začeli misliti na nove. Oktobra meseca so začeli sestavljati odbor za napravo novih zvonov. Do 15. XII. je bil ustanovljen. Ta dan je imel sejo, pri kateri se je obravnavalo, kako naj bi se dobil potreben denar, določile so se tudi ugodnosti, ki jih bodo deležni oni, ki bodo prispevali gotove zneske. Da so imeli podlago za napravo zvonov, so v nedeljo okrog 15. XII. prodali cerkveni travnik za 88250 din. Najbolj ga je dražil opekarnar Alojzij Comino in tako pripomogel, da je bil 12500 din dražji. Najbolj so se postavili Ižanci s farnimi zvonovi. Odbor za napravo zvonov se je mnogo trudil, da je nabral skupaj denar. Ker je bil trud velik, je bilo tudi veselje veliko, ko so jih pripeljali. S sijajnim spremstvom: konjeniki, narodne noše, so peljali 4 nove bronaste zvonove 12. V. 1923. Zvonovi tehtajo: I. 1819 kg, II. 892 kg, III. 562 kg, IV. 360 kg. Uliti so bili pri mojstru Albertu Samassi v Ljubljani, nikjer pa ni zabeleženo, kje je ostal en zvon. Slovesno so bili zvonovi blagoslovljeni 13. V. 1923. Gotovo Ig še nikdar ni bil tako okrašen kakor ta dan, ko so peljali zvonove. Ravno ta dan je bila blagoslovljena tudi zastava gasilskega društva. Ta dan je bilo vse enega duha.« Leta 1970 je bil kupljen navček, najmanjši zvon. Vlilo ga je podjetje Feralit iz Žalca. Na zvonu je napis: Sv. Jožef izprosi nam srečno zadnjo uro. Zvon je bil blagoslovljen 1. septembra 1970. V letu 1980 so zvonovi doživeli elektrifikacijo in avtomatizacijo, za kar je poskrbel Miroslav Bonča, župnik iz Poljan nad Škofjo Loko ob pomoči domačinov. Takratni ižanski župnik Egidij Dolinar je v oznanilih za 4. velikonočno nedeljo, 27. aprila 1980, povedal (in zapisal): »Ta teden vas je nekoliko motilo obilnejše zvonjenje. Naša cerkev je pridobila veliko novost, ki je pa tudi zelo potrebna. Elektrificirali smo zvonove, ki nas bodo sedaj še bolj vneto in ubrano vabili k molitvi in bogoslužju in naznanjali vesele in žalostne dogodke v naši župniji. Ob tej priliki ste Ižanci spet pokazali svojo plemenitost in pripravljenost za


67

delo pri cerkvi. Saj je kar 10 mož iznajdljivo in krepko prijelo za delo in uspelo jim je! S tega mesta se jim prav iz srca zahvaljujem in prosim sv. Martina naj jih za to bogato nagradi …« Pomemben mejnik pri posodabljanju zvonjenja predstavlja leto 1988, ko je župnija prav tako pri Miroslavu Bonči naročila »avtomatsko uro – programator za zvonjenje.« To je preprost predhodnik današnjega zvonomata. Stolpna ura Stolpna ura je imela včasih večjo veljavo kot danes. Iz kronike preberemo, da je bila od 8. do 14. maja leta 1930 montirana ura na stolpu, ki jo je popolnoma predelal Jurij Oblak iz Lučin (zaselek med Horjulom in Gorenjo vasjo). Mehanska ura je preko sistemov vzvodov in zobnikov ustvarjala prenos na kladiva, ki so udarjala po robu zvona in se je tako slišalo bitje na četrt, pol in polno uro. Tako so lahko domačini po bitju vedeli, koliko je ura. Urni mehanizem je potreboval veliko pozornosti in vzdrževanja, da je pravilno deloval, sicer

Stolpna ura


68

se je ura ustavila. V novembru leta 1971 je kronist zapisal veselo novico, da je ura v zvoniku spet “spregovorila” in začela biti. Usposobili so jo dobri možje – domačini. Tudi pri branju oznanil je duhovnik v nedeljo, 14. novembra 1971, pri maši izrazil »zahvalo vsem, ki so uredili stolpno uro, ki spet bije in nam tako kaže čas«. V letu 2007 je ura doživela popolno preobrazbo. Kazalci in številčnica iz nerjaveče kovine so bili izrezani v KIG-u pod budnim očesom organizatorja Franca Orhinija; pobarval oz. zapekel jih je Jože Škulj, s.p., Iška vas. Oblikovanje je bilo zaupano Špeli Bevc. Ciril Podržaj je vse dele natančno sestavil in vse skupaj montiral na steno. Prenovljen je tudi pogonski mehanizem. Na stari pogonski mehanizem, ki je star kot ura (iz leta 1930), je bila vgrajena elektronika, ki omogoča povezavo ure in zvonomata, preko katerega se lahko uro tudi nastavlja. Vse omenjeno sta družno uredila Jože Rant iz Godešiča, ki ima izredno spoštljiv odnos do starih mehanizmov, in podjetje Vrhovnik iz Šenčurja.


69

Okolica cerkve Križ ob obzidju Nekoč je bil prostor okrog cerkve sila svet kraj. Vse do leta 1778 je bilo tu zadnje počivališče ižanskih faranov. Tega leta so pokopališče ukinili in zgradili novo v Grubenici, kjer je še danes. Simbolni spomin na nekdanje pokopališče predstavlja križ v kotu ob zidu na prostoru med cerkvijo in župniščem. Zaradi dotrajanosti je bil križ v letu 1981 na novo izdelan in postavljen. Slika 22: Križ ob obzidju V letu 2003 je križ (slika 22) obnovil Anton Balant, Ig, Kristusa je prebarval Jože Jerome iz Bresta, novo lično strehico je naredil Janez Kastelic iz Staj. Obzidje Nekdanje pokopališče je bilo obdano z obzidjem, kar je bilo že predstavljeno. Z njegovo ukinitvijo je obzidje obdržalo mejo spoštljivega cerkvenega in ostalega sveta. Seveda ga je bilo potrebno vzdrževati. Tako je v oktobru leta 1930 zidarski mojster Stojc popravil cer-


70

kveni zid in napravil dve stopnici, da se »otežkoči kolesarjenje mimo cerkve«. Obzidje je vedno bolj propadalo, dokler ga leta 1966 niso povsem porušili in namesto njega postavili novega, nižjega. Ob njem so zasadili živo mejo. Zid so porušili tudi zaradi razširitve ceste ob zvoniku.72 Le v kotu ob križu in do župnišča je ostal v prvotni višini. Ta del obzidja je podjetje Gro-Grad (Grosuplje) na novo ometalo in prebelilo. Širitev ceste je vzela isto leto (1966) tudi kapelico Matere Božje, ki so jo morali porušiti. Na sliki 19 se v sredini vidi nekdanja kapelica pod mogočno lipo. Očitno so lipe radi sadili, saj že v kroniki za leto 1926 preberemo, da so »posekali lipe, ki so stale v oglih pri cerkvenem zidu. Dve sta pognali svoje korenine v zid in ga razgnali. Poglavitno pa je, da se fantje ne bodo mogli ustavljati v senci, na mesto da bi šli v cerkev.« Asfalt Ob priliki asfaltiranja ceste leta 1973 so delavci Komunalnega podjetja Vič položili asfalt tudi okoli cerkve in na prostoru med cerkvijo in župniščem. Tako je cerkev postala bolj čista, saj se vanjo ni več nosilo peska in blata. Kakor se je urbanizirala celotna vas, tako se je prilagajala tudi okolica cerkve. Visoko živo mejo so oktobra 1995 močno porezali. V letu 2009 pa je živo mejo nadomestil nasad cipres v smislu odprtosti in prostorske parkovne prijaznosti. Okolico sta dopadljivo uredila Ivan Krebs, ključar na Sarskem, in Božo Drešar, vrtnar iz Ljubljane (Vič). Spomenik žrtvam prve svetovne vojne Na mestu, ki ga z dveh strani zapirata steni cerkvene ladje in stranske kapele na strani župnišča, nas na grozote vojne opominja spomenik žene žalovalke (slika 23), ki je bil 14. avgusta 1927 odkrit in blagoslovljen v čast padlim vojakom med prvo svetovno vojno. O dogodku je v kroniki od leta 1922 dalje, stran 17, zapis, ki ga je vredno v celoti objaviti: »V nedeljo pred Velikim šmarnom 14. VIII. je bil odkrit in blagoslovljen spomenik padlim vojakom. Spomenik je napravil

72

Varstvo spomenikov XI, 1966.


71

kamnosek Kunovar iz Ljubljane. Veljal je 20000 din. Denar je zbral poseben odbor (Kozin-Tominc). Precej so prispevali tudi rojaki v Ameriki. Govor v cerkvi je imel domačin – vojak č. g. Ivan Kraljič, kaplan v Šmarju, pri odkritju pa g. major Colarič (OP: nejasen zapis). Dan je bil prav lep, ljudi veliko. Spomenik je na pripravnem kraju, le škoda, da ni namesto žene – žalovalke napravljen angel, kar je predlagal župnik. Spomenik je na cerkvenem svetu, cerkveno predstojništvo pa ni prevzelo nikakih obveznostij ne za oskrboSlika 23: Spomenik žrtvam I. svetovne vojne vanje ne za okraševanje spomenika.« V letu 2009 je Občina Ig spomenik temeljito obnovila: nosilni podstavek, kip žalujoče žene in spomenik z napisno ploščo padlih vojakov, doma iz ižanskih vasi.


72

Cerkvena notranjščina Ko vstopimo v cerkev skozi glavna ali stranska vrata, začutimo pridih baroka. Posebno še sedaj, ko je notranjost popolnoma obnovljena. Najprej pridemo v cerkveno ladjo z dvema stranskima kapelama. Zaključek ladje predstavlja za dve stopnici višji pravokoten križno obokan prezbiterij, središče liturgičnega dogajanja. Tloris cerkve (slika 24) tvorijo štiripolna pravokotna ladja (notranje mere: dolžina 21,60 m, širina 9,90 m, višina 13,20 m), ki ji je na zahodni steni prislonjen delno vraščen zvonik (dolžina 5,40 m; širina 6,45 m), na južni strani pa se ladja nadaljuje preko slavoloka v prezbiterij, za dve stopnici višji (notranje mere: dolžina 9,10 m, širina 8,15 m). Ladjine pole so deljene s pilastri na stenah in pasovi na banjastem oboku, v katerega so vrezane globoke svodnice. Na vsako stran srednje ladjine pole je prizidana po ena kapela. Kapela na južni strani

Slika 24: Tloris ižanske cerkve


73

(notranje mere: dolžina 5,15 m; širina 5, 25 m) je posvečena sv. Družini, na severni pa sv. Uršuli (notranje mere: dolžina 6,10 m; širina 5,30 m). Srednja pola je enako široka kot kapeli in skupaj z njima dajejo občutek prečne ladje, kar preprost dvoranski prostor ritmično razgiba. Nekakšna prečna ladja spominja na sorodno značilnost štajerskega prostora, širitev srednje pole kaže na vpliv ljubljanske stolnice, po prostorski oblike ladje pa se veže na loški tip dvoranske cerkve.73 V primerjavi z dosedanjo gradnjo je bistvena novost, ki jo je tu vpeljal Maček, opustitev zaključnega stenskega venca pod obokom v notranjščini. Zaradi tega se prostor dinamično dviga do oboka, ni pa v razmerju do širine več tako visok, kakor ga je poznala arhitektura dvoranskih cerkva pred letom 1700.74 Vseskozi je bilo potrebno veliko aktivnosti pri vzdrževanju notranjosti. Enkrat je bilo potrebno prepleskati stene in strop, drugič obnoviti oltarje, zopet naslednjič zamenjati posamezne kose opreme itd. Zapisi o teh delih v 18. stoletju so zelo skopi in naključni. Nekoliko več jih zasledimo v drugi polovici 19. stoletja. Naslednje stoletje pa že natančno zapisuje vsa večja in pomembnejša dela. Tako imamo podatek, da je leta 1925 od 20. septembra v treh tednih zidarski mojster Stojc z dvema delavcema prebarval celo cerkev od znotraj. Ciril Podržaj pa je osnažil in popravil okna, lestence in prižnico. Beremo zadovoljen zapis: »Tako je bila cerkev vsaj osnažena: do lepote manjka seveda še dosti.« Naslednji celovit poseg beljenja notranjosti je bil v letu 1953. Takrat je bilo s prižnice na veliko noč oznanjeno, da se: »v tem letu namerava preslikati (prebarvati) notranjščina župnijske cerkve, ki je bila že skrajno potrebna. Tako so izjavljali ne samo domač duhovnik in vestni farani, ampak tudi vsi, ki so jo videli znotraj.« Delo naj bi se začelo po telovski procesiji (junija meseca). Na posvet je prišel tudi dr. Emilijan Cevc, ki je dal nekaj smernic, kako naj se cerkev znotraj preslika, kaj naj se v njej preuredi, npr. v prezbiterij naj se prestavita nazaj veliki klopi iz stranskih kapel, na steno naj se obesi znamenita polkrožna slika podobe Križanega, ki je bila

73 74

N. Šumi, Ljubljanska baročna arhitektura, 1961, str. 38. N. Šumi, Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt, 1958, str. 16–17.


74

zgoraj v oratoriju v pozabi, v stranske kapele naj se obesi misijonski križ in postavi kip Pieta. Spovednici naj se obrneta k drugi steni. Krstilni kamen naj se iz zakristije vrne nazaj na nekdanje mesto v stransko kapelo. Za podstavek krstnemu kamnu je pripraven star rimski spomenik z dvema levoma, ki je bil doslej bolj v pozabi zadaj kot nabiralnik. Za »slikarskega« mojstra je bil izbran Jože Zrimšek iz Cerkelj na Gorenjskem. Najprej je bilo potrebno postaviti oder. Farani so zelo priskočili na pomoč. Navozili so veliko tramov, jih obtesali, debelejše pa dali razžagati za plohe. Ves ta les so ob koncu podarili za stroške cerkve, čeprav so bili prej naprošeni, da ga le posodijo. Kronist je zapisal: »Že s tem so se pokazali Ižanci, da niso umazani! Bilo jim je veliko na tem, da se uredi župnijska cerkev. Prav tako so se izkazali, kadar se je pobiralo v pušico in ob darovanjih (2krat sta ključarja pobirala pri izhodih cerkve in obakrat nabrala precejšnjo vsoto). Moški cerkveni pevci so sami kupili potrebno apno. Možje in fantje iz Iga in bližnjih vasi so prihajali par dni na udarniško delo, da so postavili oder.« Dne 15. junija 1953 so prišli: Jože Zrimšek kot mojster, Martin Rifelj iz Ljubljane kot pomočnik, Janez Kelbič kot vajenec, družina Janežič: Anton, Franc in Poldka iz Zaloga pri Cerkljah kot restavratorji oltarjev. Istočasno s slikanjem cerkve so tudi preslikali vseh pet oltarjev s čokoladno barvo in jih po potrebi prezlatili. Očistili so tudi vse slike. Nastanili so se v župnišču in tam tudi dva meseca dobivali hrano. Po zaključeni renovaciji notranjščine je v letu 1954 sledilo pleskanje fasade. Kot že omenjeno sta delala Martin Rifelj in pomočnik Janez Kelbič iz podjetja Novoplesk. Leta 1989 je bila izvedena popolna obnova električne napeljave cerkve in nakup novih svetil. Dela je vodil arhitekt Franc Kvaternik, izvajalec pa je bil Lojze Grdadolnik. Pri odstranjevanju ometa so pomagali domačini – prostovoljci (vsak dan do deset mož). Po končanih električnih delih je sledilo pleskanje cerkve. Pleskanje je izvajal Franc Jelen iz Ljubljane. Odre je posodil in montiral zidarski mojster Franc Lap, tudi iz Ljubljane. Barve je določil arhitekt, v rumenem tonu. Pri tem so prebelili napis na slavoloku: Sveti Martin, prosi za nas. Vzporedno so potekala dela v prezbiteriju pri montaži marmornate obloge na železno konstrukcijo, ki jo je postavil Ciril Podržaj.


75

Po načrtih Franca Kvaternika je oblogo dobavilo in položilo podjetje Mineral iz Ljubljane. Zadnja popolna obnova notranjščine (slika 25) je potekala v letu 2008 po načrtih arhitekta Franca Kvaternika iz Dragomerja in v dogovoru z Nadškofijo in Zavodom za spomeniško varstvo. Obnovljena je bila vsa električna napeljava za razsvetljavo (Marinko Jolič, Brest). Namesto centralnega ogrevanja na topli zrak je bila izdelana nova temperirana centralna kurjava. Po načrtu Matjaža Malovrha jo je izdelal Boris Kozamurnik, Teharje. Cevi centralne kurjave so na treh višinah vgrajene v vse stene cerkve, da preprečujejo vlago in segrevajo notranjost cerkve. Prav tako so razpeljane cevi tudi pod klopmi. Seveda je nova tudi centralna peč. Istočasno je bila montirana po notranjem obodu cerkve induktivna zanka za zagotovitev boljše slišnosti osebam z motnjo sluha. Podrobno bo ta sistem predstavljen v poglavju o ozvočenju.

Slika 25: Pogled v cerkveno notranjščino

Popravilo ometa in vsa gradbena dela kakor tudi ureditev odvodnjavanja je opravilo podjetje Gro-Grad (Alojzij Kastelic) iz Grosu-


76

plja. Pod vodstvom Rudija Polnerja iz Maribora so na novo prepleskani strop in vse stene. Pri tem so naleteli na ornamente pod opleskom, ki so jih obnovili. Tako so stene cerkve sedaj dosti bolj svetle in tople ter ornamentalno razgibane. Banjast strop, ki je bil prej enobarven, monoton in pust, je zaživel v razgibani barvni kompoziciji. Ponovno se je na slavolok vrnil napis: Sveti Martin, prosi za nas (slika 26), kar je bilo faranom, zlasti starejšim, ki se še spominjajo prvotnega napisa, zelo všeč.

Slika 26: Ponovno napis na slavoloku

Prezbiterij z glavnim oltarjem iz druge polovice 18. stoletja, stranska oltarja, obe kapeli z oltarjema, prižnica in nenazadnje klopi dopolnjujejo baročno arhitekturo, v katero se nevsiljivo zliva cerkveni tlak, napravljen leta 1961 po načrtih arhitekta Ladislava Gajška.


77

Prezbiterij Po tridentinskih napotkih mora biti prezbiterij usmerjen proti jugovzhodu in le s posebnim škofovim dovoljenjem sme biti drugače obrnjen. Biti mora obokan in dvignjen nad nivo ladje. Za prezbiterij, svetišče ali kor, kot so včasih rekli, smo že povedali, da je preko slavoloka spojen s cerkveno ladjo. V arhitekturnem smislu spada naš prezbiterij med tako imenovane dolge kore s pravokotnim tlorisom. Prezbiterij je za dve stopnici višji od tal v ladji. Poleg glavnega oltarja je v novejšem času postavljen leta 1981 sedanji daritveni oltar obrnjen proti ljudstvu, ki je zamenjal svojega predhodnika iz leta 1974. Zraven stoji križ v obliki svečnika. Proti levi slavoločni strani (gledano v smer glavnega oltarja) je postavljen ambon. Za njim je veličasten sedež za mašnika. Ob njegovi vsaki strani pa je po en sedež za ministranta. Ob levi steni prezbiterija so razvrščeni ministrantski stoli. Na koncu stolov je kamnit portal za vstop iz zakristije. Na desni strani daritvenega oltarja je med njim in slavoločno steno postavljen zelo zanimiv krstilnik, ki bo podrobno predstavljen kasneje. Za njim so razvrščeni sedeži za ministrante. Na sami steni slavoloka je s strani prezbiterija pritrjeno pomično platno za videopredstavitev pesmi ali drugih besedil, ki se projicirajo preko projektorja. Sedanji tlak prezbiterija je raven in v nižjo zakristijo vodita dve stopnici. To je sedanja postavitev v prostoru, kar ne pomeni, da je vedno bilo tako. V Chronik der pfarre Igg, stran 67, izvemo, da je »začetkom meseca maja 1898 pričel g. Franc Blaznik 75 na novo slikati v župni cerkvi sv. Martina prezbiterij ter je štiri slike povzel iz življenja sv. Martina, škofa.« Žal so te slike prepleskane in tudi zadnje barvanje stropa jih ni odkrilo in oživilo. Leta 1981 je sledila večja prenova prezbiterija. Arhitekt Jože Kregar, ki je prevzel delo in napravil načrt, je najprej odstranil obhajilno mizo zato, da je celoten prezbiterij nekoliko podaljšal in dvignil do gornje stopnice pri glavnem oltarju. Zapis v kroniki

75

G. Franc Blaznik iz Škofje Loke se je poročil s Heleno Železnikar iz Studenca dne 6. maja 1898.


78

se glasi: »Možje so zavzeto navozili kamenja in peska. Pod betonsko ploščo so položili cevi za elektriko in ozvočenje. Plošča je bila prekrita z belokranjskim marmorjem. Do zakristije bosta vodili dve stopnici. Daritveni oltar je kovinski, baročne oblike, tako da se lepo sklada z glavnim oltarjem. Pločevina je iz patiniranega bakra. Nov ambon (za branje beril, op.) je v “stilu” kot oltar. Prostostoječi križ je nov in je delo arh. Gajška. Korpus in zgornji del je vzet od omarice za “krstne potrebščine”. Ta omarica je sedaj v prezbiteriju in pritrjena na zid, kajti krstni kamen je prenesen iz stare krstne kapelice v prezbiterij in je tako vsem viden. Tudi svetila so prenesena v prezbiterij in so v okras ter se lepo vklapljajo v glavni oltar. Obhajilni mizi sta ob stenah prezbiterija. Kipec Janeza Krstnika, ki krščuje Jezusa, je postavljen na steno ob krstnem kamnu. Podstavek krstnega kamna je še iz “rimskih časov”, na njem je kamnita “školjka” iz črnega marmorja in nosi letnico 1606. Zgornji del, pokrov, je kovinski, narejen po načrtih arh. Gajška. Vsa pasarska dela je opravil pasar Žmuc, po rodu Ižanec. Kamnoseška dela pa Vodnik. Omenil bi še, da ima daritveni oltar marmornato ploščo kot menzo. Skrb, kako bomo vse to plačali, sem omenil g. škofu Leniču. Ta pa je dejal: ”Bodi brez skrbi. Ižancev še ne poznaš. Če vidijo, da se kaj dela, so zelo velikodušni.” Pa je res tako.« Glavni oltar Veliki baročni glavni oltar (slika 27) je verjetno nastal v neki ljubljanski rezbarski delavnici v drugi polovici 18. stoletja. Arhitektura ižanskega oltarja spominja s stebri in pilastri ter z rastlinsko ornamentiko nekoliko na Jelovškov oltarni koncept. Omembe vredna je tudi atika, ki ponavlja motiv stebrov in krilnih volut. Figuram je vtisnila življenje vešča umetniška roka. Kipi izžarevajo neko zbranost, ki se zrcali v umirjenih obrazih, premišljenih, učinkovitih gibih in v sklenjenih obrisih figur. Posebej spregovori vitka postava Brezmadežne v atiki v družbi številnih angelov (slika 28). Zelo tipičen okrasni element tistega časa so v atiki postavljene vaze s šopki cvetja (slika 29).76 Najpogostejša oblika oltarja na kranjskih tleh so stebriščni

76

Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, 1976, str. 161.


79

Slika 27: Glavni oltar iz leta 2010


80

Slika 29: Vaza s šopkom

Slika 28: Kip Brezmadežne v atiki

Slika 30: Sv. Martin v nebeški slavi

nastavki. Poleg gladkih in svedrastih nastopajo tudi kombinirani stebri, katerih spodnji del je gladek ali piščalasto profiliran, zgornji pa ovit. Škof Buchheim je rekel: »Oltar župniji v čast, cerkvi v okras.« V oltarni niši je kip sv. Martina v nebeški slavi (slika 30). Obdajajo ga številni angeli. Lepa skupina. Vse leseno in pozlačeno. Ob straneh niše so do 2 m visoki in leseni, sedaj pozlačeni štirje kipi: sv. Nikolaj, škof (slika 31), sv. Erazem, škof (slika 32), sv. Frančišek Ksaverij (slika 33) in sv. Janez Nepomuk (slika 34), vsi zavetniki pred povodnjijo. Oltarno nišo v različnih liturgičnih obdobjih pokrivata


81

Slika 31: Sv. Nikolaj, škof

Slika 32: Sv. Erazem, škof

Slika 33: Sv. Frančišek Ksaverij

Slika 34: Sv. Janez Nepomuk


82

Slika 35: Sv. Martin in berač

Slika 36: Mater božja med angeli

dve sliki velikosti 3 x 2 m. Ena predstavlja sv. Martina na konju, ko obdaruje berača (slika 35); druga pa upodablja Mater božjo med angeli (slika 36). Prva je delo Josipa Egartnerja iz Ljubljane, ki jo je naslikal leta 1849, renoviral pa leta 1898 Franc Blaznik, ki je tudi avtor leta 1897 ustvarjene druge slike. Prvo obnovo oltarja zasledimo 1848, ko ga je Matevž Toni popravil in pozlatil, drugič leta 1880, ko je kipar Franc Zajc iz Ljubljane obnovil glavni oltar in oba stranska oltarja. Takrat je izdelal tudi novi tabernakelj (slika 37). Križ na tabernaklju je podaril farni c. posestnik na Studencu g. Anton Kocmur leta 1886. Tretjo obnovo oltarja je opravil Franc Blaznik, ki je končal delo 15. avgusta 1898. Četrto popravilo oltarja je leta 1953 izvedla družina Franca Janežiča iz Cerkelj (slika 38). Leta 1956 je pasar Drnovšek iz Ljubljane za veliko noč pozlatil tabernakeljska vratca, ki so bila po 70 letih potrebna prenove.77

77

Prav tako je popolnoma prenovil zapuščeno, a dragoceno monštranco.


83

Temeljita obnova oltarja je sledila v letih 2009 in 2010. Dela je izvajal Rudi Polner iz Maribora. Oltar je bilo potrebno najprej zapliniti proti škodljivcem. Nato je bilo potrebno odstraniti čokoladno barvo, s katero so prebarvali oltar leta 1953. Treba si je predstavljati, da v tistih časih ni bilo možnosti za strokovno renoviranje in da oltar ne bi dalje propadal, so ga za silo prebarvali z barvo, ki je bila takrat na tržišču. Ko jo je restavrator torej odstranil, so se pokazale prvotne barve. V teh tonih je obnovljen oltar. Marsikateri okrasni element pa je bilo potrebno izdelati na novo ali zaradi dotrajanosti ali nepopolnosti oziroma celo izgube, izginotja. Tako je oltar zažarel v svojem polnem sijaju, kot kaže slika 27.

Slika 37: Tabernakelj

Slika 38: Glavni oltar iz leta 1953


84

Daritveni oltar proti ljudstvu, ambon Daritveni oltar (slika 39) proti ljudstvu je pridobitev novejšega časa. Najprej je bil leta 1971 postavljen provizoričen leseni oltar, čez deset let pa je bil izdelan nov, ki ga je 8. novembra 1981, na zahvalno nedeljo, posvetil škof dr. Stanislav Lenič. Oltar je kovinski, baročne oblike in se lepo sklada z glavnim oltarjem. Zunanja pločevina je iz patiniranega bakra. Menza je iz marmorja. Ambon (slika 40) je tudi iz leta 1981 in je v “stilu” daritvenega oltarja.

Slika 39: Daritveni oltar proti ljudstvu

Slika 40: Ambon

Klopi in sedeži v prezbiteriju V prezbiterij je bila v različnih časovnih obdobjih postavljena različna sedežna oprema v odvisnosti od okusa in stila tistega časa. Tako izvemo (Chronik der pfarre Igg, stran 53), da je bil v osemdesetih letih 19. stoletja kupljen »en čist novi sedež pri glavnem oltarju«. V letu 1887 so bile narejene »korne« klopi78 v prezbiteriju, ena ob vsaki

78

Korne klopi so v svojem bistvu prvotno služile za kler in so bile postavljene ločeno od laikov. Zato so jih namestili ob stene prezbiterija. Kasneje so jih uporabljali laični dostojanstveniki.


85

Slika 41: Sedeži v prezbiteriju

Slika 42: Slika Križanega

steni. Te klopi so se ob različnih pogledih na urejenost cerkve selile iz prezbiterija v stranske kapele. Ob letu prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, od 17. do 19. maja 1996, ko je obeležil 1250-letnico krščanstva v Sloveniji, je cerkev dobila lep stol z veličastnim naslonjalom za mašnika in poleg še dva stola brez naslonjala za ministrante (slika 41). Na hrbtni strani stola je Roman Smole s pirografom zapisal: »Narejeno ob letu obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji; dr. Franc Rode, ljubljanski nadškof in metropolit; Peter Štumpf, župnik; Janez Vodičar, kaplan – ideja; Špela Bevc – načrt; Jože Smole – izdelal; Matija Štraus – tapeciral.« V letu 2009 je mizar Peter Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom izdelal po načrtu arhitekta Franca Kvaternika prikladne sedeže za ministrante. Slika Križanega V prezbiteriju visi nad vhodom v zakristijo polkrožna slika Križanega (slika 42), velikosti 2 x 1 m, delo slikarja Janeza Mihaela


86

Reinwaldta (1660–1740) domnevno iz leta 1700. Sliko je na mesto predlagal obesiti Emilijan Cevc v letu 1953, ko je bila zgoraj v oratoriju v pozabi. Obstaja domneva, da je slika prišla v župnijsko cerkev iz porušene cerkve sv. Jurija. Okvir slike so v letu 2010 temeljito restavrirali in napeli slikarsko platno. Krstilnik Krstilnik je morala imeti vsaka župnijska cerkev. Pozicija krstilnika se je spreminjala v skladu s spremembo obredja. Medtem ko je krstni kamen v Hrenovem času še stal sredi cerkve, ker so v liturgiji pri blagoslovu krstne vode opravljali okoli njega sedem obhodov, se je z vpeljavo rimskega rituala pomaknil k zidu, praviloma na evangeljsko stran, k zadnjemu paru stebrov ali h glavnim vratom ob vhodu v cerkev. Ker nimamo podatkov, kakšen je bil prvi krstilnik v naši cerkvi, si lahko pomagamo z opisom splošnega tipa krstilnika, ki so ga vizitatorji 17. stoletja celo »uzakonili«. Kamnita čaša je morala biti pokrita s piramidastim pokrovom (omarico), ki je bil lahko tudi poslikan. Kamnita čaša je stala na stebričku. V piramidastem pokrovu je bila omarica za shranjevanje rekvizitov potrebnih pri krstnem obredu (posoda za oblivanje krščenca, posoda za prestrezanje krstne vode, krstno olje, obrednik …). V bližini krstilnika je bil sakrarij, posoda za izlivanje krstne vode, ki je morala biti vsaj komolec dvignjena nad nivo tlaka. Ižanska cerkev še hrani takšno posodo. Zakaj je dal župnik Jakob Dolenec (od 26. 7. 1846 do 26. 12. 1899) v letu 1883 narediti v stari zakristiji kapelico za krst, ni povsem jasno, posebno še ker je moral biti krstilnik na vidnem mestu. Železne rešetke pri krstni kapelici je izdelal tukajšnji ključavničar Jakob Erjavec. V kroniki lahko (Chronik der pfarre Igg, stran 52) preberemo: »Krstilnik se je nahajal v prejšnjih časih, skozi vsa stoletja obstoja cerkve, v stranski kapelici na moški strani.« Leta 1953 je ob celoviti obnovi cerkvene notranjščine Emilijan Cevc odredil, da se krstilnik povrne iz zakristije nazaj na nekdanje mesto v stransko kapelo. Za podstavek krstnemu kamnu je predlagal, da se uporabi star rimski spomenik z dvema levoma, ki je bil doslej bolj v pozabi zadaj kot nabiralnik za darove. Krstilnik so tako


87

sestavljali trije deli: zgornja omarica je bila lesena iz leta 1883; krstni kamen iz črnega »marmorja«, shramba za krstno vodo, ki nosi napis: M. Georgius Schrieperus Can. Lab., Par. Igg. F.F. 1606. To je spomin na nekdanjega ižanskega župnika Jurija Schriepeja, sorodnika škofa Tomaža Hrena. Spodnji nastavek pa je že omenjeni kamen iz rimskih časov brez napisa, tako imenovani Mitrov spomenik. Je rimska piramidalna štula iz podpeškega marmorja z dvema levoma, ki med šapama držita glavi ovnov. Leta 1962 so se odločili, da se v kapeli sv. Družine uredi dostojna krstilnica (slika 43), ki bo vsakomur vidna. Načrt je naredil arhitekt Lado Gajšek, delo pa pasarja, domačina Lojze in Rafael Žmuc ter kamnosek Stane Kunaver. Pred oltarjem sv. Družine je bil krstilnik, ob njem dvoje veličastnih svetil. Nad krstnim kamnom je bil obešen majhen lesen lik Janeza Krstnika, ki krščuje Jezusa. Na stenah so bili na podstavkih kipi štirih evangelistov. Na Martinovo nedeljo je škofov namestnik stolni dekan Jos. Šimenc najprej pridigal, blagoslovil krstilnico in opravil slovesno mašo ob večji asistenci (kronika Iga od leta 1922 dalje, stran 120). Vendar tudi tako lepo urejena krstilnica je doživela svojo minljivost.

Slika 43: Krstilnica iz leta 1962

Leta 1981 je arhitekt Jože Kregar v prenovo prezbiterija vključil tudi krstilnik, ki je dobil svoje mesto na desni strani pod slavolo-


88

kom, kjer je še danes. Krstilnik (slika 44) ima namesto zgornje lesene omarice polkrožni kovinski pokrov, ki ga je po načrtu Gajška naredil pasar Žmuc, domačin. Lesena omarica iz leta 1883 je sedaj postala »tabernakelj« na oltarju. Vsa potrebna kamnoseška dela so bila zaupana kamnoseku Vodniku. Kipec Janeza Krstnika je postavljen na slavoločno steno ob krstnem kamnu.

Slika 44: Krstilnik iz leta 1981


89

Cerkvena ladja Drugi del arhitekturnega notranjega prostora pripada cerkveni ladji, ki je za stopnici nižja od prezbiterija. Cerkvena ladja (slika 45) ima kot najpomembnejši inventar oba stranska oltarja z njunima oltarnima slikama s spremljajočima manjšima plastikama, kapeli z oltarno kompozicijo, prižnico, sliko Janeza Boska, slike križevega pota, kor z orglami, spovednici, misijonski križ, zanimiv tlak in lepe klopi. Prav vse našteto je bilo v obdobju od 2008 do 2010 restavrirano, razen orgel, ki so bile leta 1994 nove.

Slika 45: Pogled na cerkveno ladjo


90

Stranska oltarja Stranska oltarja sta v ižanski cerkvi postavljena ob levi in desni slavoločni steni. Rezbarja obeh lesenih oltarjev, Srca Marijinega na levi (slika 46) in Srca Jezusovega na desni (slika 47), ne poznamo, niti letnice nastanka. Vemo le to, da ju je leta 1880 kipar Franc Zajc iz Ljubljane renoviral, v letu 1953 ju je restavriral podobar Janežič iz Zaloga pri Cerkljah na Gorenjskem, ki ju je pobarval s čokoladno rjavo in pozlatil. Oltarja sta dobila leta 1956 sliki Srca Jezusovega in Srca Marijinega, delo slikarja, duhovnika in profesorja Staneta Kregarja (leta 1971 je dobil Prešernovo nagrado). Kronika Iga od leta 1922 dalje na strani 83 piše: »Slike so bolj moderne, na splošno so ljudem všeč. Blagoslovil jih je 10. aprila 1956 ob asistenci ižanskega in tomišeljskega župnika g. kanonik Pogačnik.« Na desnem oltarju stojita ob sliki še manjša kipa sv. Barbare in sv. Lucije; na levem pa kipa Marije in Janeza Evangelista. Oba oltarja je v letih od 2008 do 2010 temeljito obnovil restavrator Rudi Polner, Maribor, ki je popravil tudi okvir obeh slik. Antipendij na obeh oltarjih so obložili z marmornatimi ploščami. Na mestu kartuše sta vgrajena dva vzorca nekdanje obhajilne mize. Stranski kapeli K predzadnjima polama cerkvene ladje sta prizidani dve prostorni pravokotni kapeli: kapela sv. Uršule na levi in kapela sv. Družine na desni strani. Skupaj z ladijsko polo dajejo vtis prečne ladje. Kapela sv. Uršule Oltar v kapeli sv. Uršule (slika 48) je lesen. V oltarni niši je slika, ki jo je leta 1897 napravil slikar Franc Blaznik. Poleg slike sta kipa sv. Agate in sv. Apolonije. Ima leseno oltarno mizo, na kateri je kip Pieta (Marija z Jezusom v naročju in angelom poleg), velikost 1 m, ki ga je cerkvi poklonil posestnik Anton Kocmur. Prinesel ga je iz Jeruzalema, kamor je romal 16. 4. 1886 in se vrnil domov 15. 6. 1889 obložen z raznimi spominki iz Svete dežele. Oltar je bil prvič obnovljen leta 1887 in nato leta 1953. Ob renovaciji, ki jo opravlja Rudi Polner, kakor vsa ostala restavratorska dela


91

Slika 46: Oltar Srca Marijinega


92

Slika 47: Oltar Srca Jezusovega


93

Slika 48: Oltar sv. Uršule


94

v letih 2009 in 2010, je antipendij obložen z marmornatimi ploščami. Na mestu kartuše je vgrajen vzorec nekdanje obhajilne mize. Oltarna slika (slika 49) je trenutno še v obnovi pri Rudiju Polnerju. Iz zgodovinskih dokumentov lahko sklepamo, da je sedanja kapela sv. Uršule logično nadaljevanje kapele, ki jo je postavila še v prejšnji cerkvi rodbina Engelshausev z oltarjem Device Marije. V kapeli je bila tudi njihova družinska grobnica – kripta. Za leto 1898 izvemo, da se je videl pokrov grobnice z grbom Egelshausev.79 Ob postavitvi marmornatega tlaka v cerkvi so grobnico prekrili. V kronika Iga od leta 1922 dalje, stran 108, lahko preberemo: »Grobnice v tlaku so se pokrile z novim tlakom, ker je njih notranjščina bila itak ruinirana.« Vse do leta 1884 so bile v kapeli na steno naslonjene lesene stopničke, ki so vodile na prižnico. Takrat so iz nove zakristije, ki so jo

Slika 49: Oltarna slika v oltarju sv. Uršule

79

MDZK, N. F., št. 24, 1898, str. 232.

Slika 50: Slika Janeza Boska


95

postavili 1882, prebili zid in napravili stopnice do prižnice. S tem so dostop preko kapele odstranili. Na desni steni kapele visi slika sv. Janeza Boska (slika 50). Naredil jo je akademski slikar Jaka Torkar v spomin na 25 let salezijanske navzočnosti v župniji Ig. Veličastno sliko krasi lep okvir baročnega sloga, ki se vklaplja v celostno baročno podobo cerkve. Pod sliko je majhen oltarček, ki ga je izdelalo podjetje Marmor Hotavlje. Nosi pomenljiv napis: »Daj mi duše, drugo vzemi. 1996«. Za izdelavo slike in celotnega bogatega praznovanja (obnovitev misijona, romanje v Torino …) prihoda salezijancev na Ig se je močno zavzemal takratni župnik Peter Štumpf. Slovesen blagoslov slike, ki prikazuje don Boska med gručo mladih fantov, je bil 21. aprila 1996 pod vodstvom predstojnika slovenskih salezijancev Stanislava Hočevarja. Ob tej priložnosti je bila prisotnim razdeljena podobica z novo sliko sv. Janeza Boska z enim od njegovih citatov: »Mladi naj ne bodo samo ljubljeni, ampak naj čutijo, da so ljubljeni.« Na drugi strani podobice pa je seznam salezijanskih duhovnikov, salezijanskih pomočnikov in sester katehistinj, ki so delovali na Igu v teh 25 letih. Kapela sv. Družine V kapeli sv. Družine je oltar iz črnega »marmorja« (slika 51). Oltarno nišo zapolnjuje slika svete družine, delo Franca Blaznika iz leta 1897. Poleg slike sta kipa sv. Petra in sv. Pavla. Oltar je bil obnovljen leta 1887 in 1953. V letu 2010 bo oltar doživel le obnovo oltarne slike (slika 52), ki je trenutno v delu in jo restavrira Rudi Polner. Oltar naj bi bil, glede na zapis v Chronik der pfarre Igg, stran 51, nekdaj last kartuzijanskega samostana v Bistri. Morda je bil prenesen na Ig ob njegovi ukinitvi. Podatka o prenosu nimamo. Oltarna arhitektura je izdelana iz črnega lesnobrdskega apnenca (kamnolom Lesno Brdo pri Vrhniki), izredno vitka stebra pa iz rdečega. Oltar se uvršča med manjše in preprostejše baročne kamnoseške izdelke.80 Oltarni nastavek je ploskovit. Ob glavni niši stoji na

80

N. P. Frelih, Baročni črni oltarji, 2001.


96

Slika 51: Oltar sv. Dru탑ine


97

vsaki strani steber. V atiki je med segmentnima lokoma zlato okvirjena kartuša z belo podlago, na kateri je napis: »Jezus, Marija in Jožef, vam darujem srce in dušo svojo!« V antipendiju, ob oltarni niši, na prekladi in ob robu atike so številni kosi barvnega kamna, zloženi v rozete ali različne geometrijske like. Črni kamniti oltarji so na naših tleh nastajali proti koncu 17. in v začetku 18. stoletja kot izraz novega okusa naročnikov, usmerjenih k italijanskim vzorom.

Slika 52: Oltarna slika sv. Družine

Slika 53: Prižnica

Prižnica Tridentinski koncil je posvetil posebno pozornost pridigarski dejavnosti, ki naj bi se podajala s prižnice, kjer »se božja beseda bolje sliši«. Od notranje opreme v ižanski cerkvi vzbuja prižnica (slika 53) ubrani akord baročnega rezbarstva. Predstavlja tip poznobaročne


98

prižnice z razgibano streho, polkrožnim balkonskim tlorisom, ki je podaljšan s štiriogelnim delom zaradi spremembe dostopa iz nove zakristije v letu 1884. Pred tem se je moralo hoditi na prižnico skozi cerkev. Od stranskega oltarja Matere bolečin v kapeli sv. Uršule so do prižnice vodile stopničke naslonjene na steno. Podaljšek prižnici je hvalevredno izdelal domačin Franc Štembal, ki je takrat dal nove hrastove tramove in nosilce. Ograja je valjasta in na polkrožnem delu ob spodnjem robu izbočena. Profilirani zgornji in spodnji pas ter v enakih presledkih ponavljajoči se pilastri spremljajo ograjo vzdolž oboda. Prižnica nima noge, pač pa se z rahlo konveksnokonkavno obliko izteka v prisekani stožec. Zgornji del prižnice se pričenja z ravno hrbtno leseno steno, na kateri »počiva« streha z valovito razgibanim in razčlenjenim ogredjem s čopasto draperijo. Osrednje in najvišje mesto na strehi zavzema putt s prtičem okoli ledij, ki stoji na podstavku podprt s tremi masivnimi volutami. Skoraj goli deček – putt drži v levici pozlačeno oblo, na kateri je postavljen križ. S kretnjo desnice plastično obvlada prostor in kljub svoji višini se čuti njegova prisotnost v cerkvenem ozračju. Na ograji so upodobljene slike, ki so obrobljene s tankimi zlatimi polkrožnimi okvirji (z vogali vbočenimi v slike). Slikar Franc Blaznik je leta 1897 naredil podobe štirih evangelistov z njihovimi simboli: vol (slika najbližja glavnemu oltarju) kot simbol evangelista Luke (slika 54), orel kot simbol evangelista Janeza (slika 55), angel kot simbol evangelista Mateja (slika 56) in lev kot simbol evangelista Marka (slika 57). Knjige jim počivajo na kolenih. Luka vneto zapisuje, Janez s prstom kaže na zapis: »In principio erat verbum«, Matej se ozira zamaknjeno v cerkveni prostor in Marko premišljuje, kar je pravkar zapisal v knjigo: »Sequentia Sancti Euangeli Secundi S. Marcum.« V letu 2009 je Rudi Polner prižnico v celoti restavriral in nadomestil manjkajoče ornamente, ki so odpadli ali se poškodovali.


99

Slika 54: Evangelist Luka

Slika 55: Evangelist Janez

Slika 56: Evangelist Matej

Slika 57: Evangelist Marko

Kor in orgle V zadnjem delu cerkvene ladje je kor (slika 58), kjer je prostor za pevce in orgle (slika 59). Iz župnijske kronike (Chronik der pfarre Igg, stran 30) razberemo, da so orgle lepšale bogoslužje že leta 1788 v času župnika Janeza Stroya. O tem priča »zapis zaliman na mehu: Gospod Jakob Heinrich Gullau, po rodu iz Londona, prostak/preprost mož, navaden vojak/ slavnega thurnskega cesarsko kraljevega polka, je izdelal te orgle leta 1788« (prevod ga. Mira Gantar, Ig, aprila 1996). O letnici postavitve orgel piše tudi Franc Štembal v Kronika cerkev, župnišč, mežnij in županij, 1906, str. 40. Te orgle so svoj konec dočakale leta 1888. Župnik Jakob Dolenec se je pogodil z bratoma Zupan (Ignacij in Ivan) iz


100

Slika 58: Pogled na kor in orgle

Slika 59: Orgle


101

Kamne Gorice, da postavita v ižanski cerkvi nove 19-registrske orgle kot njun opus št. 21. Orgle je 4. novembra 1888 blagoslovil stolni prošt dr. Leonard Klofutar ob asistenci mnogih duhovnikov.81 Zaradi pustošenja prve svetovne vojne, ko so pobrali pročeljne piščali, je orgle orglarski mojster Franc Jenko iz Šentvida od 21. do 30. aprila 1925 popravil, premaknil do zidu, izprašil in vstavil nov principal. Ta isti mojster je leta 1952 preuredil meh na električni motor, kar je bila že skrajna potreba, ker ni bilo več mogoče dobiti mehača. Leta 1953 je bila preslikana in delno pozlačena baročna orgelska omara. Kot take so orgle zdržale do leta 1993, ko so v Škofijski orglarski delavnici v Mariboru začeli s pripravo novih, sedanjih orgel, ki so jih izdelali v naslednjem letu. Na seji Župnijskega pastoralnega sveta dne 24. februarja 1991 je bil sprejet sklep o manjši preureditvi kora. Odstranjene so bile stare klopi in narejen podest za pevce. Hvala gre Jožetu Smoletu, Antonu Zajcu in Štrukljevemu očetu, ki so to izvršili. Od tedaj naprej je zorela želja po novih orglah. Med slavji ob 700. obletnici župnije leta 1991 se je začelo z zbiranjem sredstev. Februarja 1993 je načrt podprl Župnijski pastoralni svet in ko ga je potrdil tudi nadškof, je maja meseca župnik Anton Košir sklenil pogodbo z izvajalcem Škofijsko orglarsko delavnico o dobavi novih orgel. Župnik Anton Košir je zapisal: »Ob ponovitvi nove maše Pavla Novaka, dne 18. julija 1993, so zadnjič slabotno zapele stare Zupanove orgle na koru naše župnijske cerkve. Že naslednji dan so mojstri Škofijske orglarske delavnice iz Hoč pri Mariboru začeli z demontažo častitljivega glasbila, ki je vse od leta 1888 spremljalo bogoslužje ižanskih vernikov. Vedeli smo, da so orgle dotrajane, vendar smo se kar težko od njih poslovili. Otožnost slovesa pa je bila ožarjena z upanjem, da bomo kmalu dobili nove in boljše orgle.82 Tako so Zupanove orgle po 105 letih doigrale.«

81 82

Chronik der pfarre Igg, stran 51. E. Škulj, Orgle na Igu, 1994, str. 2.


102

V oznanilih 25. julija 1993 beremo: »Ta teden smo odstranili stare orgle. To je bilo veliko in težko delo. Lepo se zahvaljujem možem in fantom, ki so dva dni delali pri tem. Hvala tudi ženam in dekletom, ki so očistile cerkev. Kakih šest mesecev bomo brez orgel. V tem času bomo uredili kor.« V spomin na Zupanove orgle nas opozarja nekaj piščali v hodniku župnišča. Takoj v drugi polovici januarja 1994 so domači prostovoljci zabetonirali stopnice in montirali hrastovo oblogo, položili nov betonski tlak in položili parket, odstranili dotrajano ograjo in pripravili zid za novo hrastovo oblogo; na njo je prišla nova korna kovinska ograja. Sledilo je pleskanje sten in stropa, restavratorji pod taktirko Pavlinca so marmorirali omare za orgle. Naj zaključimo z besedam župnika Antona Koširja: »Veliko truda je bilo vloženega v to »največjo investicijo 20. stoletja« v naši župnijski cerkvi. Mnogi so se z žrtvijo znanja, časa in denarja za dolgo dobo zapisali v kroniko življenja našega župnijskega središča …«83 Nove orgle so prišle na Ig 7. februarja 1994. To so 17. opus Škofijske orglarske delavnice. Načrtovane so po klasičnih in preizkušenih načelih z jasno razdelitvijo piščalij. Registri glavnega piščalja in pedala so postavljeni v obnovljeni Zupanovi orgelski omari, registri pozitiva so v novi omari na korni ograji. Zupanova omara je za 700 mm zožena, spodnji del je nov in višji od prvotnega. Kot pri številnih starih baročnih orglah sedi organist med glavnim piščaljem in piščaljem hrbtnega pozitiva. Igralnik je pomaknjen od glavne omare zaradi boljšega stika organista s pevci. Blagoslov novih orgel je bil v nedeljo, 10. aprila 1994. Dan prej pa je bila predstavitev orgel in slavnostni koncert. Križev pot Po stenah ladje so razporejene slike križevega pota. Križev pot predstavlja zadnji del Jezusove drame; od Pilatove hiše do vrha Kalvarije. Skozi stoletja se je spreminjal in šele na začetku 18. stoletja se je križev pot (s štirinajstimi postajami) kot sklepno dejanje pasijona osamosvojil in razvil v samostojno obliko pobožnosti. Prvotni

83

E. Škulj, Orgle na Igu, 1994, str. 3.


103

križev pot, ki ga je okoli 1802 nabavil župnik Janez Stroy, so po nabavi novega križevega pota v letu 1882 premestili v cerkev sv. Križa v Iški vasi, kjer ga je leta 1886 slovesno blagoslovil p. Kalist Medič. Sedanji križev pot (slika 60) v cerkvi je umetniško delo ljubljanskega slikarja Antona Jebačina iz leta 1882. Okvirje slik je pozlatil zlatar Franc Toman, prav tako iz Ljubljane. Meseca januarja in februarja 1933 je podobar iz Ljubljane prenovil okvirje pri križevem potu. Delal Slika 60: Križev pot – detajl je v Ljubljani. Ob zadnji obnovi v letu 2009 so bila renovirana tako platna slik kot okvirji z vso dekoracijo in številkami postaj. Vsa dela je opravil Rudi Polner. Klopi Prvič se omenjajo klopi v cerkvi v letu 1883, ko je župnik Jakob Dolenec »postavil nove klopi«. Stranice imajo izredno lepo izrezljane. Nekaj časa je bila živa ideja, da so klopi prišle iz cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. To zavrže zapis v Chronik der pfarre Igg, stran 50, ko piše, da so za časa župnika Jakoba Dolenca: »v letu 1883 v farni c. postavili nove klopi«. Njihova starost je bila zavidljiva. Seveda pa je prinašala, posebno v zadnjem času, nenehna popravila, saj so bila nekatera sedala močno načeta. Da bi jih nekoliko približali sodobnim pričakovanjem, so jih leta 1983 delno tapecirali.


104

Slika 61: Nekdanja stranica klopi

Slika 62: Novo izdelana stranica – replika stare

Ob pripravah na 300. obletnico cerkve se je veliko razmišljalo, kako obnoviti klopi, a pri tem ohraniti čudovite stare stranice (slika 61). Z odločitvijo o prenovi sistema ogrevanja in montaže talnega gretja pod klopi je padla odločitev, da se zamenjajo tudi te. Dela so bila zaupana Mizarstvu Kovač, Mozirje, in predvsem Marjanu Cibru s.p., Dobravica. Tapetniška dela je lično opravil Franci Jamnik, Ig. Največja skrb je bila čim bolj natančna izdelava nove stranice po starem vzorcu. Narejenih je bilo kar nekaj variant. Nove stranice (slika 62) je po posnetju starih izdelalo Mizarstvo Kovač, načrte za celotne klopi in vso dobavo lesa, izdelavo, skladiščenje in montažo pa je imel na skrbi Marjan Ciber. Poskusno je bila izdelana ena klop in bila predstavljena v cerkvi, da so si jo farani lahko ogledali in dali svoje pripombe. Nove klopi (slika 63) nimajo več klečalnika, so pa tudi prilagojene novim trendom (višina in širina sedala, višina klopi), a s tem ni okrnjena


105

Slika 63: Nove klopi

funkcionalnost, celo nasprotno. Z izdelkom so bili ljudje večinoma zadovoljni. Tako se je razblinil dvom, da bi z novimi klopmi izgubili sled za starimi. V letu 2007 so mojstri pričeli z delom. Za 16 klopi je bilo potrebno kupiti prvovrstni hrast, kvalitetna lepila, lužila in lak. Sestavljanje je potekalo na klasičen način, s čepi. Vloženega je bilo veliko truda, volje, znanja in mizarskih skrivnosti, da so bile klopi po sedmih mesecih dela pripravljene za montažo v cerkvi, ki je bila v letu 2008 po zaključenih gradbenih in pleskarskih delih. Velik posel so opravili tudi ključarji in nekateri župljani pri odstranjevanju dotrajanih klopi in ostalega odpadnega materiala. Tlak Kakšen je bil tlak na začetku izgradnje cerkve, ne vemo. Po primerjavi s sorodnimi cerkvami lahko domnevamo, da je bil prvi tlak iz opečnih tlakovcev. Vizitatorji 17. stoletja s takim tlakom niso bili najbolj zadovoljni in so predpisovali tlak iz marmorja ali iz »drugega solidnega kamenja«. Vsekakor pa v tlaku ni smelo biti svetih podob ali krščanskih simbolov. Ker so bili stroški za zahtevan tlak visoki, marsikatera župnija tega ni mogla izvesti v kratkem času. V kroniki Chronik der pfarre Igg, stran 44, vidimo, da so leta 1874 »farno cerkev tlakovali s cementom«. To so bile večbarvne cementne ploščice,


106

pravilnih šeststraničnih oblik. Kupljene so bile pri Matiji Ozbiču iz »Štajna« (Kamnik, op.). Položila sta jih zidarja Gregor Podlogar in France Šteblaj, oba iz Dobravice. Tak tlak je bil hladen, posebno v zimskem času, kajti v cerkvi še ni bilo nobenega gretja. Zato so leta 1890, meseca oktobra, »napravili leseni tlak in ga prvikrat vložili novembra 1890, za katera dela so farani še posebno hvaležni« (Chronik der pfarre Igg, stran 55). Poleg dodatne izolacije se je z lesom ščitil tudi cementni tlak, kajti takratni okovani zimski čevlji bi ga močno poškodovali. V cerkev se je takrat vnašalo tudi veliko peska. O asfaltu na poteh ni bilo govora in ljudje so večinoma hodili k maši peš, tudi od daleč, zato so morali biti primerno obuti. Tako je tlak preživel močan potres leta 1895, obe svetovni vojni in še marsikaj drugega, vendar je vse strahote beležil z vedno večjim številom poškodb, celo lukenj. Zato je bila že od začetka župnikovanja Antona Berganta na Igu njegova največja skrb, kako napraviti tlak, ki naj bi trajal daljšo dobo in bil cerkvi v ponos. Želja se je udejanjila leta 1961. Načrt za novi tlak je naredil arhitekt Ladislav Gajšek, delo pa je bilo izročeno kamnoseku Stanetu Kunoverju in ing. Beteliniju. Stare cementne plošče so pazljivo odkrušili in kolikor je bilo še dobrih, so jih uporabili za polaganje tlaka v cerkvi sv. Urha na Kremenici. O poteku del je župnik v kroniko (kronika Iga od leta 1922 dalje, stran 108) zapisal: »Na stari tlak je prišlo 8 cm visoko betona in nato deloma marmornate plošče, deloma terac. Beton in vsa zidarska dela so opravili možje in fantje z Iga, Loke in Matene prostovoljno in brezplačno. Polaganje plošč in brušenje tlaka je trajalo dolgo. Material in delo je naneslo velike stroške, ki se ne bodo tako hitro poravnali! Ob birmi je g. škof pohvalil to delo in delavce, češ da takega tlaka (slika 64) še ni v naši škofiji.« Kot že rečeno so bile pokrite z novim tlakom tudi grobnice. Istočasno so želeli v obeh stranskih kapelah do oken obložiti stene z marmorjem, vendar sta Zavod za spomeniško varstvo in Mestni muzej v Ljubljani preko pristojnega občinskega organa ta dela prepovedala.84 Komisija je pri ogledu odstranjenega ometa ugotovila starejšo

84

Varstvo spomenikov, VIII, 1962, str. 110.


107

Slika 64: Tlak v cerkvi leta 1961

gradbeno fazo obeh kapel, ki sta bili približno en meter nižje obokali in imeli okna pod današnjimi bližje k ladji. Zato so se morale okrušene stene nazaj ometati, ker gre za enotno zasnovano stavbo s svetlo toniranim ostenjem, ki bi ga nameravana obloga popolnoma razvrednotila. Istega leta (1961) so namesto dosedanjega lesenega poda nabavili rdeče kokosove preproge – tekače, ki so lepši in toplejši. V letu 2008 je tlak popravilo in dogradilo podjetje Gradacta d.o.o., Borovnica (Miha Ocvirk), zlasti na mestu klopi. Po odstranitvi starih klopi so v tla vgradili gretje in ostale inštalacije in nato so delavci Gradacte natančno in strokovno položili bele marmornate plošče, ki se lepo vklapljajo v že obstoječi sredinski tlak (slika 65). Marmornate so tudi stopnice na pevski kor. Ob tej priliki omenimo, da so tudi


108

Slika 65: Tlak v cerkvi leta 2010

obložili oltarne mize obeh stranskih oltarjev in pri oltarju v kapeli sv. Uršule. Za dekoracijo v antipendij so uporabili dele – vzorce opuščene nekdanje oltarne mize. Kar je pa je še ostalo, so jo očistili in – da se ne zavrže – so naredili manjši »oltarček« pod sliko brezjanske Marije, ki visi na levi steni pod korom, ob spovednici (slika v rubriki Utrinki).


109

Misijonski križ Misijonski križ (slika 66), ki je nad stranskimi vrati, so postavili štirje lazaristi kot spomin na misijon v letu 1883 (7.–19. maja). Restavrator Rudi Polner je križ obnovil leta 2009 in napisal nanj datume nekaterih misijonov. Koliko je bilo na Igu misijonov, natančno ne vemo. Sedaj znani so v spodnjem seznamu: zz leta 1727 zz 7.–19. maj 1883 zz 29. 11.–9. december 1895 zz 1.–8. december 1901 zz 21.–28. marec 1926 zz 21.–28. februar 1960 zz 10.–18. marec 1973 zz 1.–10. november 1991 zz 4.–12. november 2000

Slika 66: Misijonski križ

Slika 67: Misijon leta 1895 – odpustek


110

Navada je bila, da so bile ponovitve misijonov, kar pa ni dosledno vedno zabeleženo. V času misijona so ljudje lahko dobili odpustke (slika 67) in doboli spominske fotografije (slika 68).

Slika 68: Spomin na misijon leta 1960

Zakristija Zakristije so pričeli k cerkvam prizidavati iz praktičnih liturgičnih potreb za shranjevanje posodja in paramentov proti koncu 16. stoletja, večinoma pa v začetku 17. stoletja. Njihova notranja oprema je postajala z leti zelo tipizirana. Že škof Rinaldo Scarlichi je pri svojih vizitacijah povsod ukazal namestiti omaro z mizasto oblikovano zgornjo ploskvijo, da so oblačila na njej lahko razgrinjali in zgibali, ter s predali, v katerih so jih hranili. Pozneje so omare v zgornjem delu dopolnili še z nastavkom z manjšimi predalniki za liturgično posodje. Obvezen je postal tudi lavabo z urejenim odtokom, da vlaga ne bi uničevala ostenja. Poleg tega je moral stati v zakristiji še klečalnik s pripravljalno mašno molitvijo, njene stene pa naj bi krasile svete


111

podobe. Vsekakor je tem zahtevam ustrezala tudi zakristija ižanske cerkve, saj iz protokolov vizitacij ni razbrati večjih pomanjkljivosti. K obstoječi zakristiji so leta 1882 zgradili novo zakristijo, ki se je naslonila na steno stare in na steno kapele sv. Uršule. Stara zakristija ima zunanji vhod in vhod v cerkev. Iz tega dela se pride po stopnicah tudi v prostore – oratorije nad zakristijama. Postavljena je bila tudi nova omara za mašno obleko, ki je bila zelo potrebna. V naslednjem letu je zidarski mojster Franc Faleschini naredil nova oratorija nad obema zakristijama. Iz njih so prebili tri notranja okna v cerkev, ki so jih zaprli z lesenimi polkni, na strani cerkve pa je bila čez okno obešena okrasna polkrožna kovinska ograja, posuta z zlatimi listi. Izdelal jih je tukajšnji ključar Jakob Erjavec, ki je naredil tudi železne rešetke za krstilnik v stari zakristiji, kot je bilo že opisano. Leta 1883 so v novi zakristiji prebili steno in naredili stopnice na prižnico. V letu 1954 je bila postavljena nova omara za paramente in zamenjana nova vhodna vrata. Za potrebe poučevanja verouka so leta 1958 v sobi nad zakristijo nabavili klopi za učence (leta 1952 je župnik dobil dovoljenje za poučevanje verouka otrok v cerkvi pred ali po šolskem pouku). Tu so se stiskali do leta 1966, ko so se preselili v župnišče, kjer je bila svetlejša in toplejša soba. Tega leta je bil napeljan tudi vodovod v zakristijo. V času celovite prenove cerkve v letih od 2007 do 2010 se je posodobila tudi zakristija. Dobila je nova vhodna vrata, vrata v kotlovnico in na prižnico ter med obema zakristijama. Velika pridobitev so tudi lepe in uporabne zakristijske omare (slika 69) za oblačila in posodje. Vse je naredilo Mizarstvo Peter Kavčič, Horjul, ki je napravilo tudi obe spovednici (slika Slika 69: Oprema v zakristiji


112

Slika 70: Nova spovednica

Slika 71: Vetrolov glavnih vhodnih vrat

Slika 72: Vrata med cerkvijo in zakristijo

Slika 73: Nov lavabo v zakristiji


113

70), vetrolova z nihajnimi vrati (slika 71) na obeh vhodih v cerkev in vse ministrantske sedeže; vse po načrtih arhitekta Franca Kvaternika. Vrata med cerkvijo in zakristijo (slika 72) pa so delo Mizarstva Rožmanec z Vrhnike (izdelali so tudi vsa nova okna v cerkvi razen vitražnih). Nov bel okrogli lavabo (slika 73) v »novi« zakristiji je delo podjetja Gradacta d.o.o., Borovnica. Tik ob vhodu v zakristijo je vzidan na notranji strani severne stene lavaSlika 74: Lavabo iz črnega »marmorja« v bo iz črnega »marmorja« (slika stari zakristiji 74). Ob posodobitvi ozvočenja je v zakristiji postavljena kovinska omara z vsemi potrebnimi aparaturami in komandami za ozvočenje. Poleg nje je zvonomat in ob njem komandna plošča za celotno razsvetljavo.


114

Razsvetljava O razsvetljavi imamo pisne sledi, ki vodijo v leto 1883, ko je župnik Jakob Dolenec kupil in postavil svetilke – lampe. Seveda takrat še ni bilo elektrike. Čez šest let so »za farno cerkev naročili pri trgovcu s steklom Rossmanu v Ljubljani pet novih lestencev in plačali 360 goldinarjev. Stare lestence niso vzeli v račun, ker so predstavljali zelo malo vrednost.« V letu 1935 se je odstranila svetilka za večno luč, ki je ovirala pogled na veliki oltar. V ta namen je naredil zlatar Žmuc novo svetilko, ki je pritrjena na oltarju. Ig je dobil elektriko v jeseni leta 1939. V cerkvi, župnišču, kaplaniji in mežnariji je električno napeljavo delal Gabrijel Oblak iz Logatca. Slovesen vklop je bil 26. novembra 1939, ko je bil ob 16.30 blagoslov transformatorja. Skrb za osvetlitev je bila živa predvsem pred pomembnimi prazniki. Tako je leta 1957 za farno žegnanje pasar Drnovšek napravil skoraj nov veliki lestenec in ga pozlatil, prav tako pa tudi nekdanjo večno lučko. Pred birmo leta 1977 sta bila obnovljena veliki in mali lestenec. Delo je opravil Erklavec z Lavrice. Leta 1989 je bila izvedena popolna obnova električne napeljave cerkve in nova svetila. Dela je vodil arhitekt Franc Kvaternik, izvajalec pa je bil Lojze Grdadolnik. Arhitekt je določil osem reflektorjev v prezbiterij in enega pod vsako sliko križevega pota. Že dalj časa se je ugotavljalo, da je svetloba v cerkvi nekoliko slaba, zlasti v prezbiteriju. Zato so že predhodni župniki poskušali reševati to problematiko z montažo dodatnih svetilk. Tako je skoraj vsakdo postavil »svojo« luč in rezultat je bil mešanica številnih vrst svetil, svetilnost pa kljub temu ni bila zadovoljiva. Zato se je leta 2001 župnik Jože Pozderec, po premisleku, odločil, da obnovi razsvetljavo,


115

Slika 75: Novi lestenci v cerkvi

Slika 76: Nov glavni lestenec

vendar sistematično. Najprej se je uredila razsvetljava v prezbiteriju (osvetlitev glavnega oltarja, daritvenega oltarja in ambona) in obeh stranskih oltarjev. V ta namen je podjetje ES, Ljubljana, dobavilo, montiralo in nastavilo reflektorje firme Hoffmeister visoke kvalitete z metahalogenskimi žarnicami dolge življenjske dobe (okoli 7000 ur). V letu 2008 je sledila druga faza obnove razsvetljave. Marinko Jolič iz Bresta je obnovil vso električno napeljavo za razsvetljavo. Novi so reflektorji v ladji. Vse lestence (slika 75) v cerkvi (slika 76) in zakristiji je obnovil ali na novo izdelal Danilo Erjavec, Podutik. Prav tako je prestavil »večno luč« od oltarja nad ambon. Svetloba v cerkvi je zadovoljiva, posebno še ker so tudi stene bolj svetle in oltarji so zgubili svojo barvno zamolklost.


116

Ozvočenje V inventarju župnijske cerkve sv. Martina z dnem 4. november 1980 vidimo, da je v tem času zagotovo obstajalo že ozvočenje v cerkvi. Zaradi stopnje tehnologije in zlasti otežene možnosti nakupa so bili uporabljeni elementi dokaj velikih dimenzij. Zvočniki so bili primerni predvsem za reprodukcijo glasbe manj pa za govor. Leta 1989 se je mag. Mitja Borko iz Ljubljane lotil obnove ozvočenja z namenom sektorskega ozvočenja govornega signala in ločene ozvočitve govornega in glasbenega signala z uporabo obstoječih elementov in ustreznimi modifikacijami. Novi so bili zvočniki za ojačitev govora. Rešitev je temeljila na doma izdelanem ojačevalniku ter na preprostih 4 ohmskih zvočnikih Iskra. Ker sistem ni bil najbolj zanesljiv, je mojster Jože Poler leta 1995 zamenjal ojačevalnik in nekaj zvočnikov. Tako je ostalo vse do leta 2008. V okviru prenove cerkve je bil v letu 2008 posodobljen celoten sistem distribuiranega ozvočenja, ki zdaj temelji na sodobni t. i. 100 V liniji ter zagotavlja kakovostno in enakomerno ozvočenje cerkve, kora, zakristije, prostora pred obema vhodoma in tudi zvonika. Novi so vsi zvočni stebrički, dva ojačevalnika, ekvilizator, dva stacionarna mikrofona na oltarju in ambonu, prenosni ročni in gumbični mikrofon, ki omogočata uporabo po celotni površini cerkve ter izvedbo procesij in kulturnih srečanj pred cerkvijo. Kljub velikemu številu mikrofonov in zvočnikov je celoten sistem ozvočenja nastavljen tako, da v nobenem primeru normalne uporabe ne prihaja do motečih pojavov mikrofonije. Na sistem se lahko pri ambonu priključijo tudi prenosne orgle ali sintesizer, uporabljata pa se lahko tudi CD-predvajalnik in kasetofon. Pomembna novost v sistemu ozvočenja je tudi sistem »induktivne zanke«, s pomočjo katerega smo zagotovili kakovostno slišnost in razumljivost govora tudi za vse obiskovalce cerkve, ki uporabljajo


117

slušne aparate. Zdaj lahko slišijo povsem čist, jasen glas neposredno iz mikrofona in ojačevalnega sistema, brez odmevov in bobnenja. Vse aparature so prestavljene od zdajšnjega mesta za steno slavoloka pri ambonu v zakristijo, kjer stoji kovinska omara, ki jo je podarila KIG d.o.o. s posredovanjem Franca Orhinija.


118

Ogrevanje Po smrti župnika Antona Berganta, ki je umrl 29. januarja 1971, je prišel za upravitelja župnije salezijanec Stanko Rebek. Odločil se je za ogrevanje cerkve na topli zrak – Linartherm. Za peč so odmerili del »nove« zakristije. Pri poglobitvi za namestitev peči so ob kopanju naleteli »na celo grmado« kosti. V kroniki Iga od leta 1922 dalje, stran 148, piše: »Ogrevalne naprave so bile dokončane in prav na Martinovo nedeljo smo jih pri maši blagoslovili.« V letu 2008 je bil star sistem ogrevanja zamenjan s temperiranim centralnim ogrevanjem, torej tudi novo pečjo (slika 77).

Slika 77: Nov ogrevalni sistem


119

Viri in literatura zzM. Ambrožič: Zvonarstvo na Slovenskem, AES 1996. zzM. Benedik, A. Kralj: Protokoli škofa Hrena 1614–1630, v: AES 19, 1997. zzM. Benedik, A. Kralj: Škofijske vizitacije Tomaža Hrena, v: AES 20, 1998. zzChronik der pharre Igg, od leta 1613. zzF. M. Dolinar: Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 3, 1981. zzF. M. Dolinar: Ljubljanski škofje, 2007. zzN. P. Frelih: Baročni črni oltarji, 2001. zzF. Gestrin: Svet pod Krimom, 1993. zzJ. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, 1910, str. 683–685. zzJ. Höfler: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, v: Razprave Filozofske fakultete, 1986. zzJ. Höfler: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, v AES 20, 1998, str. 358. zzT. Kočar: Iška, Iški vintgar, 2001. zzM. Kos: Gradivo za historično topografijo Slovenije, 1975. zzK. R.: Varstvo spomenikov, VIII, 1962. zzKrajevni leksikon Slovenije, 1971, 1995. zzKronika župnije Ig od leta 1922 dalje. zzA. Lavrič: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, 1988. zzA. Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah škofa Rinalda Scarlichija v letih 1631–1632 v AES 12, 1990. zzA. Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja, vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino, 2007. zzJ. Markič: Zgodovinski zapiski, rokopis. zzMDZK, N. F.: št. 24, str. 232, 1898. zzJ. Mlinarič: Kartuzija Bistra, 2001, str. 55. zzM. Preinfalk: Krim odmev bo dal, Zbornik občine Ig 2002. zzB. Resman: Mački, v Acta historiae artis Slovenica št. 8, 2003. zzSeznam inventarjev župnije Ig, 1980. zzE. Škulj: Orgle na Igu, 1994. zzN. Šumi: Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt, 1958. zzN. Šumi: Ljubljanska baročna arhitektura, 1961. zzS. Vrišer: Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, 1976. zzS. Vrišer: Baročno kiparstvo, 1967. zzM. Zupančič: Župnijska cerkev sv. Martina na Igu, seminarska naloga, 2008. zzL. Žnidaršič Golec: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, v AES 22, 2000. zzPogovori z dr. Blažem Resmanom, marec 1997, junij 2001. zzZapiski razgovorov z domačini, maj 2001.


120

Fotoutrinki obnove

Za konec pa še nekaj utrinkov, ujetih v fotografski aparat, pri različnih delih v času obnove cerkve.


121


122


123


124


125


126


127


128


CERKEV SV. MARTINA NA IGU

CERKEV SV. MARTINA NA IGU

9 789612 115548

CERKEV SV. MARTINA NA IGU  

Obnovitvena dela 2006 - 2010

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you