Page 1

V NARAVO

PriroÄ?nik z nasveti za gibanje, bivanje in prehranjevanje v naravi


V NARAVO

Ljubljana, junij 2012


CIP - Katalošni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.54(035) V naravo : priročnik z nasveti za gibanje, bivanje in prehranjevanje v naravi / [avtorji poglavij Nejc Jogan ... [et al.] ; urednik Tadej Pugelj ; ilustracije Jaka BevkŠeki]. - Ljubljana : Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija, 2012 ISBN 978-961-6134-42-2 1. Jogan, Nejc 2. Pugelj, Tadej 262358528

2


KAZALO Pred­go­vor .............................................................................................................. 5 Iz vsebine................................................................................................................ 6

NARAVNO OKOLJE........................................................... 7 Na­rav­a in človek .................................................................................................. 8 Tabornikov odnos do narave ............................................................................ 13 Krajina .................................................................................................................. 16 Gozd............................................................................................................... 17 Travišča.......................................................................................................... 32 Vode................................................................................................................ 33 Gore................................................................................................................ 37 Jame............................................................................................................... 38 Zavarovane vrste rastlin, gliv in živali v Sloveniji ........................................ 39 Toplotni pasovi in podnebni tipi ..................................................................... 41 Podnebne spremembe ...................................................................................... 46 Vre­me in ob­la­ki ................................................................................................. 49

GIBANJE, BIVANJE IN PREHRANJEVANJE V NARAVI... 57 Gibanje v naravi ................................................................................................. 58

Iz­le­ti .............................................................................................................. 58

Orien­ta­ci­ja .................................................................................................... 75

Potni znaki ....................................................................................................90

Bivanje v naravi ................................................................................................. 92

Bivanje v različnih letnih časih ................................................................. 92

Šo­tori ............................................................................................................ 95

Uporaba šotorskega krila ......................................................................... 100

3


Pio­nirs­tvo .................................................................................................... 105

Bi­vak ............................................................................................................ 126

Le­žišča ........................................................................................................ 129

Ogenj in ognjišča ....................................................................................... 133

Prehranjevanje v naravi .................................................................................. 140 Pitna voda................................................................................................... 140

Ne­ka­te­re užit­ne rast­li­ne ........................................................................... 145

Priprava enostavnejših jedi ...................................................................... 152

Gobe in njihov pomen za človeka in okolje ........................................... 154

Lov ............................................................................................................... 159

Ri­bo­lov ........................................................................................................ 163

Fotolov ........................................................................................................ 165

Sle­di ............................................................................................................ 166

KAJ PA, ČE NE GRE VSE PO NAČRTU? ....................... 169 Ne­pred­vi­de­ne okoliščine ............................................................................... 170 Psihološki odzivi na nepredvidene okoliščine...............................................174 Izgubili smo se: Kaj pa zdaj? ............................................................................178 Prva pomoč ...................................................................................................... 184 Sig­na­li­za­ci­ja ...................................................................................................... 197

O ZVEZI TABORNIKOV SLOVENIJE ............................ 203 Ali veš? ............................................................................................................... 204 Viri in li­te­ra­tu­ra ............................................................................................... 207 Abecedno kazalo............................................................................................... 210 Foreword/Abstract............................................................................................220

4


PREDGOVOR Delovanje ljudi ima velike posledice za ravnotežje v naravi. V nenehni želji po napredku, v pohlepu po materialnih dobrinah, povečevanju storilnosti in dobičku je človek močno ogrozil naravne pogoje življenja. Namesto, da bi jo čim bolj spoznaval in spoštoval njene zakone, je naravo s svojim ravnanjem razvrednotil in onesnažil ter s tem že začel ogrožati samega sebe. V naravi imajo vse posledice svoj vzrok. Ni vseeno, kaj bomo pustili naslednjim generacijam, zato bi moral vsak posameznik prispevati svoj delež k ohranitvi naravnega ravnovesja. Če ne bomo postali bolj prijazni do nje, tudi narava ne bo večno prijazna z nami. Vedno bolj lahko občutimo, kako kruto se zna maščevati za nepremišljeno ravnanje človeka v preteklosti. Na srečo nas je na svetu veliko takih, ki spoznavamo, da je treba za zdravje in razvoj ohraniti naravo čim bolj čisto. Vse bolj se izraža človekova želja po življenju na čistem zraku, želja, da pije čisto vodo in se giblje v ohranjenih predelih narave, kjer lahko zadiha s polnimi pljuči in kjer ni hrupa, ki ga prinaša mestni vrvež. Priročnik V naravo je prenovljen Tabornikov priročnik in vsebuje napotke za gibanje in bivanje v naravi. Namenjen je vsem, ki imajo radi življenje v njej in z njo. Bralca seznanja z naravnimi pojavi in njihovimi zakonitostmi ter uči, kako se v naravi znajti. Priročnik opozarja, kakšen naj bo odnos pravega okoljsko ozaveščenega človeka do narave. V gradivo, ki smo ga zbirali več let, je vloženega veliko teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj. Stara poglavja so obnovljena in razširjena, dodane so nekatere teme, ki so predstavljene prvič. Da bi bila knjiga dostopna čim širšemu krogu, smo zahtevnost vsebine in razumljivost skušali prilagoditi mladim, ki obiskujejo višje razrede osnovnih šol. V pričujočem priročniku so torej izkušnje in nasveti za gibanje, bivanje in preživetje v naravi. Tako kot doslej bo priročnik v naslednjih izdajah gotovo doživel še kakšno spremembo in dopolnitev. Želimo si veliko predlogov in idej, ki bi ga obogatile. Ivo Štajdohar

5


IZ VSEBINE Priročnik V naravo vsebuje praktične nasvete za gibanje, bivanje in prehranjevanje v naravi. Razdeljen je v tri tematske sklope: • Naravno okolje • Gibanje, bivanje in prehrana v naravi • Kaj pa, če ne gre vse po načrtu? V prvem delu je predstavljena narava v povezavi s človekom: odnos do narave, različni tipi krajine, zavarovane rastlin, glive in živali, podnebje in vreme. Skozi vsebino skušamo vzpostaviti spoštljiv odnos do naravnega okolja in predstaviti značilnosti, ki vplivajo na človekovo prisotnost v tem okolju. V drugem delu vstopimo v svet narave skozi različne dimenzije: od gibanja in bivanja do prehranjevanja v naravi. Pri gibanju je poudarek na opremi za različne dejavnosti in orientaciji. Pri bivanju so predstavljeni osnovni pripomočki za bivanje v naravi, tehnike pionirstva ter ognji in ognjišča. Ti predstavljajo nekakšen zaključek ustvarjanja pogojev za bivanje in hkrati uvod v prehranjevanje v naravi. Pri prehranjevanju se ustavimo pri pitni vodi, užitnih rastlinah in pripravi enostavnejših jedi. Sledi predstavitev lova in ribolova. V tretjem delu se posvetimo izrednim situacijam, ki nas privedejo do tega, da moramo poskrbeti za preživetje v naravi. Obravnavamo tako okoliščine, zaradi katerih pridemo v tako situacijo, kot tudi psihološke odzive ter korake preživetja in prve pomoči. Na koncu je predstavitev Zveze tabornikov Slovenije in abecedno kazalo, ki bralcu v priročniku pomaga poiskati določene pojme. Na voljo je tudi seznam literature za dodatno poglobitev znanja z omenjenih področij.

6


NARAVNO OKOLJE

7


NARAVA IN ČLOVEK Po slovenskem Zakonu o varstvu okolja je NARAVA celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave. OKOLJE je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja. Ker je človek del narave, je kakovost našega življenja in preživetja odvisna tako od delovanja narave (proizvodnja kisika, podnebje, vodni krog, rodovitnost …) kot od kakovosti okolja (onesnaženost). Naravo delimo na živo in neživo. K neživi naravi prištevamo zrak, vodo, matično skalno podlago itd. Živo naravo tvorijo vsa živa bitja na Zemlji: mikroorganizmi, rastline, živali, človek ... Dostikrat pa z besedo narava označujemo tudi tiste dele sveta, ki jih človek še ni bistveno spremenil oziroma delujejo neodvisno od nas. Okolje pa v ekologiji razumemo kot vse tisto, kar omogoča življenje in vpliva na posamezno vrsto, tudi človeka. Ta vidik okolja dostikrat označujemo kot življenjsko okolje. Z razumevanjem delovanja narave se kot znanost ukvarja EKOLOGIJA, veda o odnosih rastlin in živali z živim in neživim okoljem. Vsa živa narava je povezana v življenjske združbe, ki ohranjajo notranje ravnovesje in uravnavajo svoje neživo okolje. Splet življenjske združbe in njenega neživega okolja imenujemo EKOSISTEM. Posamezni člani ŽIVLJENJSKE ZDRUŽBE (rastline, živali, mikroorganizmi) so med seboj povezani na različne načine (v prehranjevalnih verigah, v odnosih sožitja, zajedalstva, sodelovanja, medsebojne prilagoditve ...) in so drug od drugega življenjsko odvisni. Posamezno bitje brez združbe in ekosistema ne bi preživelo. Za ekosistem sta značilna pretok sončne energije in kroženje hranilnih snovi. Življenjska združba v ekosistemu se neprestano razvija. Ob stalno enaki količini sončnega sevanja, ki je na voljo, vzdržuje čim večjo količino žive snovi, čim večje število vrst (BIODIVERZITETA ali BIOTSKA RAZNOVRSTNOST) in s tem čim večjo sposobnost obdržati ravnotežje. Ekosistem je odprt v

8


svoje okolje. Iz njega prejema energijo, hranilne snovi in informacije ter vse to vanj tudi oddaja. Okolje posameznega ekosistema je ekosistem višjega reda. Ekosistem "gozdni rob" je del ekosistema "gozd", ki je sestavni del krajine (ekosistema ekosistemov), različne krajine skupaj sestavljajo celine oz. biome, BIOMI pa skupaj z oceani tvorijo ekosistem Zemlja. Naš planet je v bistvu velik ekosistem, v katerem si svetovna življenjska združba ustvarja pogoje za življenje. Vsemu živemu na Zemlji pravimo BIOSFERA. Biosfera bistveno vpliva na sestavo ozračja (proizvaja kisik), na vreme, na kroženje vode in mineralov, na temperaturo površja itd. Brez biosfere bi bila Zemlja podobna Marsu ali Veneri.

Vsako živo bitje ima v ekosistemu določeno vlogo in pogoje za življenje. Spletu odnosov organizma z njegovim okoljem pravimo EKOLOŠKA NIŠA. Organizem mora v okviru svoje niše preživeti: dobiti mora dovolj hranilnih snovi in energije zase ter zagotoviti potomstvo. S tem pa vpliva na ostale člane življenjske združbe. Bukev v gozdu dobiva hrano iz tal in iz zraka, energijo od sonca. V procesu fotosinteze proizvaja živo snov zase, od njenega listja pa živi še cela vrsta žuželk in mikroorganizmov – razgrajevalcev. Ti liste v procesu gnitja predelajo nazaj v mineralne snovi in ogljikov dioksid, pri tem sproščeno energijo pa porabijo za svoje življenje. Če listje in odpadle veje ne bi gnile, bi v tleh sčasoma zmanjkalo hranilnih snovi in bukve ne bi mogle več rasti. Organizmi se torej pri svojih opravilih dopolnjujejo, da lahko ekosistem deluje.

9


Posamezne vrste organizmov se svojim nišam prilagajajo in se zanje specializirajo. Tako ves čas nastajajo nove vrste, tiste, ki ne izpolnjujejo zahtev ekološke niše, pa izumirajo. Narava teži k čimvečji pestrosti in različnosti oziroma k BIODIVERZITETI. Tako ima vedno na zalogi odgovor na morebitne spremembe v neživem okolju ali v življenjskih združbah. Vedno se bo namreč našlo nekaj vrst, ki bodo kos novemu položaju. ČLOVEK je živalska vrsta, ki si je v svoji zgodovini uspela najbolj prilagoditi svoje okolje, zahvaljujoč umskim sposobnostim in delu. Delo je namreč zavestno namerno spreminjanje narave, da bi zadovoljili svoje potrebe in želje. Z delom in razvijajočo se tehnologijo je človek uspel premakniti ravnotežje v naravnih ekosistemih, da preživljajo vedno več ljudi. V zadnjem času ugotavljamo, da to ravnanje začenja ogrožati obstoj biosfere, predvsem pa obstoj človeške kulture, kakršno poznamo danes. Človeška kultura je od kamene dobe temeljila na spreminjanju in izkoriščanju narave. Človeštvo je bilo tedaj razmeroma šibko in se je borilo za razširitev svoje ekološke niše. Pri tem je v tisočletjih razvoja iznašlo družbeni sistem, delitev dela, gospodarstvo, denar, izumiteljstvo ... Družba kot celota si je

10


začela podrejati naravo. Pri tem je zelo uspešna. Različne družbe so razvile različne načine gospodarjenja z naravo. Nekatere so le malo posegale v naravno ravnotežje, medtem ko so ga druge rušile. Industrijska potrošniška družba jemlje naravno okolje le kot eno od potrošnih dobrin in vir surovin, ne pa kot ekosistem, katerega del je človeška družba. Sedanja globalna kultura je v glavnem usmerjena k ciljem znotraj družbenega sistema odnosov: imeti večje premoženje, več moči, več in več. Taka usmeritev je bila zelo pomembna za kamenodobnega nabiralca, ki mu je imeti več pomenilo preživetje, danes pa je to vir hudih problemov. Kljub temu vse bolj spoznavamo, da smo neločljiv del narave, da brez nje ne moremo niti kot posamezniki niti kot družba. S problemom negativnih vplivov človeka na naravo in okolje se ukvarjajo vsepovsod na Zemlji, na vseh mogočih ravneh. Ključne grožnje planetarnemu okolju danes so podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, spremembe v vodnem krogu in onesnaženje voda, izguba rodovitnih tal ter zastrupljanje okolja in živih bitij s kemičnimi snovmi in odpadki. Z vprašanjem, kako preprečiti uresničitev teh groženj, se ukvarjajo politiki, znanstveniki, in gospodarstveniki, ki s svojimi rešitvami lahko pripomorejo k izboljšanju stanja okolja, pa pedagogi in aktivisti okoljevarstvenih organizacij, ki želijo čim več ljudem vzbuditi odgovoren odnos do okolja. Od narave odtujeno življenje je revno in človeka nevredno. Zato se vse več ljudi ukvarja s športom, hodi v naravo, želi živeti v njej in v skladu z njo. Iz take želje je nastalo tudi taborništvo. Izkoriščevalski odnos do narave je škodljiv. Preusmeriti se bomo morali na uravnoteženo gospodarjenje z naravnimi viri, ki bo zagotovilo trajnost ekosistemov in človeštva. Doseči moramo ravnotežje oziroma TRAJNOSTNI RAZVOJ. S človekovim vplivom na naravo in okolje oziroma z OKOLJSKIM UP­ RAVLJANJEM se ukvarjata VARSTVO OKOLJA in OHRANJANJE NARAVE. Namen varstva okolja je preprečiti ali omiliti negativne vplive človeka na okolje (na področjih odpadkov, onesnaženja voda, onesnaženja zraka, onesnaženja tal, preprečevanja industrijskih nesreč, boja proti podnebnim spremembam itd.). Za varstvo okolja obstaja več pristopov. Najstarejši je pristop čistilnih

11


naprav ali filtrov, pri katerem gre za to, da počistimo onesnaženje in odpadke, ki nastanejo v proizvodnem procesu ali vsakdanjem življenju. Novejši pa so pristopi celovitega okoljskega upravljanja, ko že pri načrtovanju proizvodnje ali življenjskega stila poskrbimo, da onesnaženja in odpadkov ni, ali da so čim manjši in jih je možno reciklirati. Ohranjanje narave pa se ukvarja z zaščito vrst in njihovih habitatov preko pravil ravnanja, upravljanja posameznih naravnih virov in preko varovanih območij, kot so narodni, regijski in krajinski parki, rezervati in zaščiteni habitati v okviru evropske mreže Natura 2000. Tudi pri ohranjanju narave poznamo tradicionalni pristop, pri katerem prepovemo vse posege v določena območja (rezervate), druga pa izkoriščamo brez omejitev. Bolj celovit pristop pa je, da poskušamo zagotoviti tako ohranjanje biodiverzitete kot trajnostno rabo na vseh območjih. V slovenskih gozdovih na primer govorimo o njihovi multifunkcionalnosti (proizvodne, okoljetvorne in kulturno pogojene funkcije).

12


TABORNIKOV ODNOS DO NARAVE Taborniki naravo ljubimo, jo spoznavamo in varujemo. V naravi poteka večji del naše dejavnosti. V naravnem okolju vzgajamo mlade ljudi, ki bodo sposobni živeti skladno z naravnim okoljem, naravo družbe in s svojo lastno naravo. Vsaka človekova aktivnost pa bolj ali manj vpliva na okolje oz. naravo. Zato ni vseeno, kako se do naravnega okolja obnašamo. Pri vsakem dejanju v naravi se vedemo kulturno. To pomeni, da moramo stalno paziti, da s svojim ravnanjem čim manj podiramo naravno ravnotežje in da čim manj posegamo v ekosistem. Seveda to ne pomeni, da se rastlin v gozdu ne bi smeli niti dotikati. Večji del stvari, ki jih taborniki počnemo, tako ali drugače posega v ekosistem: nabiranje drv, hoja po travi, sekanje materiala za pionirske objekte, odpadki in smeti ... Vendar vedno obstaja več načinov, kako lahko nekaj naredimo. Netivo lahko naberemo tako, da podremo celo smreko ali da nalomimo le suhe vejice, za drva lahko uporabimo dračje ali pa posekamo najlepše drevo, smeti lahko odvržemo kjerkoli ali pa jih spravljamo v vrečko in jih nesemo domov v smetnjak. Vedno, ko v naravi kaj počnemo, premislimo, koliko škode bomo s tem naredili in kako bi jo lahko zmanjšali. Mnogokrat bomo opazili, da je tisto, kar je manj škodljivo za naravo, tudi manj naporno in manj škodljivo za nas same. Kulturen odnos do narave nam bo omogočil resnično doživeti lepoto narave. Narava ni lepa le sama po sebi. Lepe so lahko stvari, ki jih v naravi doživimo. Doživljanje v naravi je globoko povezano z našim odnosom do nje in razumevanjem naravnih zakonitosti. Star Indijanec je nekoč dejal, da beli ljudje le poimenujejo vse stvari, ničesar pa ne razumejo. Prav tako tabornikom ne bo koristilo, da znajo našteti pet užitnih rastlin, če jih ne bodo znali poiskati in pripraviti; ne bo jim koristilo poznavanje vseh dvatisočakov in njihovih "lepih" slik, če ne bodo doživeli naporov vzpona, veselja na vrhu in zadovoljstva zvečer v dolini. Narava nam omogoča življenje. Naučimo se živeti v njej in z njo, ne da bi jo pri tem uničili.

13


Taborniki hkrati varujemo okolje pred prekomernimi negativnimi vplivi naših dejavnosti in preko ljubezni do narave vzgajamo odgovoren odnos do okolja. Kot se še tako dolgo potovanje začne s prvim korakom, tako se tudi odgovoren odnos do okolja začne pri vsakem posamezniku. Le-ta s še tako zavestnim delovanjem v svoji neposredni okolici res ne more rešiti globalnih problemov varstva okolja, lahko pa v svoji neposredni okolici veliko pripomore k temu. Tako ravnanje pa mu daje moralno pravico, da tudi od drugih, od prijateljev do svetovnih voditeljev, zahteva odgovornejši odnos do okolja. Narava ne sme biti le poligon za naše aktivnosti, ampak obzirnega ravnanja vreden prostor, ki nas bogati samo, če smo se pripravljeni podrediti njegovim pravilom igre. Navada, da odpadkov ne odmetavamo kamorkoli, spada med osnovna pravila lepega vedenja – tako kot navada, da pozdravimo, ko srečamo znanca, ali pa se zahvalimo za uslugo. Taborniki nosimo odpadke z akcij domov. Če smo zmogli prinesti polno embalažo na izlet, bomo zmogli tudi prazno prinesti nazaj. Tudi na taboru ne bomo metali odpadkov po tleh in tako bodo odpadle zoprne falange in druge vrste čistilnih akcij. Naslednja dobra navada v odnosu do narave je spoštovanje vsake pojavne oblike življenja v naravi. V naravi smo gostje, ki smo bili ljubeznivo sprejeti, in

14


temu primerno se obnašajmo. Lomljenje vej, zarezovanje lubja dreves, brcanje gob in vznemirjanje živali so prav tako nedostojna dejanja, kot če bi na obisku pri prijazni teti obrcali njenega psa, raztrgali zavese in razbili kavni servis. Tretja dobra navada, ki bi morala biti med taborniki veliko bolj razširjena, je poznavanje življenja v naravi. Čim več bomo o naravi vedeli, tem več bomo opazili in tem več bomo v njej doživeli. Knjigarniške police so polne knjig o rastlinah, živalih in drugih pojavih v naravi, napisane so prijazno in dostopno različnim starostnim skupinam. Če jih bomo brali, jih jemali s seboj na izlete, nam bo narava razkrila še več svojih skrivnosti in bolje se bomo počutili v njej. Tabori, kjer živi v naravi dalj časa večja skupina ljudi, lahko zelo prizadenejo naravo v svoji širši in ožji okolici, zato mora biti njihova priprava toliko bolj premišljena. Naravi prijazne rešitve moramo predvideti za vse možnosti onesnaževanja okolja na taboru. Pri tem morajo sodelovati vsi taboreči, s čimer bomo dosegli dva cilja: bolj odgovoren odnos tabornikov do narave in čistejše okolje. Za to se je vredno potruditi. Pripraviti tabor, ki bo naravi in ljudem prijazen, ni lahka naloga. Tabor naj bo izveden tako, da bodo imeli ljudje na koncu o tabornikih dobro mnenje. Taboreči pa se morajo vrniti s taborjenja boljši in bogatejši za nove izkušnje. Vodstvo mora poznati osnovne zakonitosti okolja, v katerem bodo organizirali taborjenje. Zato sedaj sledi nekaj osnovnih informacij o najpogostejših ekosistemih v Sloveniji in o elementih okolja, ki so jih oblikovali.

15


KRAJINA Splet različnih ekosistemov, po katerem se taborniki največkrat gibljemo, imenujemo krajina. To so gozdovi, polja, travniki, potoki, skalovja, vasi, ceste, poti in še kaj na določenem območju. Krajine, v kateri se ne bi poznal vpliv človeka, skoraj ne bomo več našli. Tako krajino bi imenovali prakrajino ali divjino. V Evropi težko govorimo o prvotni divjini, kakršno lahko raziskujemo na redkeje poseljenih območ­ jih, a v zavarovanih območjih najdemo večje ali manjše predele, v katerih je narava prepuščena lastnemu razvoju in jih lahko imenujemo divjina. Na teh območjih veljajo posebna pravila in omejitve (npr. osrednje območje Triglav­ skega narodnega parka). A ne glede na pravila v divjino taborniki vstopamo s posebnim spoštovanjem, zapuščamo pa jo, ne da bi za nami ostala sled, oziroma tako, da prihodnjim obiskovalcem omogočimo vsaj enako izkušnjo narave, kot smo jo doživeli sami. Krajino, v kateri gospodari človek, imenujemo kulturna krajina. Različne krajine delimo še v nekaj tipov. Gozdna krajina je tista, v kateri je največ gozda. V gozdnati krajini se prepletajo polja in gozdovi. Območja, kjer prevladujejo polja, imenujemo poljedelska krajina. V mestni (urbani) krajini prevladujejo pozidane površine. V Sloveniji bomo večinoma srečevali gozdnato krajino, ponekod gozdno ali poljedelsko. Na srečo imamo mestne krajine še malo. Pred poselitvijo je Slovenijo večinoma pokrival gozd. Od mlajše kamene dobe naprej so ga ljudje izsekavali in požigali, da so pridobili površine za naselja in pridobivanje hrane. Na bolj kvalitetnih tleh so nastale njive in polja, na manj kvalitetnih pa travniki in pašniki. Slovenska kulturna krajina, kot jo vidimo danes, kjer se prepletajo gozdovi, travniki in polja z vasmi ter posameznimi hišami, na vsakem griču pa stoji cerkvica, je plod skrbnega dela naših prednikov, ki so svoje okolje oblikovali tako, da so lahko preživeli in pri tem niso porušili naravnega ravnotežja. Omogočili so življenje mnogih rastlinskih in živalskih združb, ki jih v gozdnem ekosistemu ni bilo. Njim se lahko zahva-

16


limo tudi za mnoge romantične taborne prostore, na katerih taborimo. Če kmetje opustijo obdelovanje površin, ki so bile namenjene kmetijstvu, jih kmalu zarastejo grmovje in drevesa. To je dokaz, da je naravna krajina pri nas večinoma gozdnata. V gozdnati krajini gozdovi varujejo polja pred vetrom in ustvarjajo milejšo klimo, človeku pa dajejo drva in tehnični les. V gozdu živijo ptiči, ki uničujejo mnoge škodljivce itd. Taka krajina je uravnotežen sistem, v katerem živi kmetija. Ko bomo hodili po naših gričih, pomislimo tudi na to, v kakšni medsebojni povezavi so gozdiček, njiva, travnik in potok.

GOZD Gozd je najvišje razvita življenjska združba na kopnem. V njem živi veliko število rastlinskih in živalskih vrst, značilno podobo pa daje drevje. O gozdu govorimo takrat, ko drevesa zavzemajo ves razpoložljivi rastni prostor; dotikajo se med seboj, bodisi s krošnjami ali koreninami. Glede na vrstno sestavo, drevesne višine, rast in mnoge druge značilnosti so gozdovi zelo pestri. Govorimo o mnogih gozdnih združbah, katerih porazdelitev je odvisna od rastiščnih pogojev. Sem spadajo podnebje, nadmorska višina, kamninska podlaga, prisojnost, globina tal itd. Na vsakem rastišču se razvije gozdna združba, ki je tamkajšnjim pogojem najbolje prilagojena. Iz gozdne združbe na določenem rastišču lahko sklepamo na rastiščne pogoje in obratno. Na primer: vemo, da gre v borovju za revno rastišče, vemo pa tudi, da na revnem rastišču najbolje raste bor.

SLOVENSKI GOZDOVI V Sloveniji gozdovi prekrivajo več kot polovico vse površine. To uvršča Slovenijo med najbolj gozdnate dežele. Gozdne združbe v slovenskih gozdovih so zelo pestre: V nižinah (do nadmorske višine 300 m) prevladujejo hrastovja in jelševja. Večino teh gozdov so že v preteklosti spremenili v polja.

17


Gričevje (300 do 600 m) v glavnem prekriva gabrovje s hrasti. Na območjih, kjer so v preteklosti pretirano steljarili (grabili listje za steljo), na zakisanih tleh prevladuje borovje. Kras so v zadnjem stoletju pogozdili s črnim borom, saj je bil poprej že povsem gol. V gorskem višinskem pasu (600 do 1500 m) raste večina slovenskih gozdov. V celem pasu prevladujejo različna bukovja. V nižjih predelih gre za bukovja s hrastom, v višjih za jelova bukovja. Marsikje najdemo čiste bukove sestoje. Smreka tvori naravne gozdne združbe predvsem na gorskih planotah in v mraziščih. V preteklosti so jo zaradi njene gospodarske vrednosti veliko sadili tudi drugod, tako da danes marsikje govorimo o zasmrečenih sestojih. V alpski pas (nad 1500 m) segajo le gozdovi ob zgornji gozdni meji. Najvišje segajo macesnovi sestoji v Julijskih Alpah – ponekod do višine 1900 m. Na južnem obrobju Alp in na Snežniku tvori gozdno mejo bukev, ponekod v Karavankah in Kamniških Alpah pa smreka.

POMEN GOZDA Gozd je za človeka pomemben zaradi več razlogov. V glavnem delimo njegove funkcije v tri skupine: Okoljetvorne funkcije. Gozd je zelo pomemben, najbolj naraven del našega okolja. S koreninami varuje tla pred izpiranjem, zadržuje vodo, da enakomerneje odteka, s krošnjami blaži vetrove in čisti zrak, na plazovitih območjih ovira nastanek plazov in preprečuje kotaljenje kamenja na strminah.

18


Proizvodne funkcije. Gozd je velika naravna tovarna lesa, ki je zelo pomembna gospodarska surovina. Lesa smemo posekati le toliko, kolikor ga sproti zraste, sicer ga gozdovi ne bi mogli trajno proizvajati. Kmalu bi jih uničili. Ob pravilnem gospodarjenju z gozdovi pa od lesa živijo gozdarji, lesna industrija, papirnice in drugi. Poleg lesa gozd "proizvaja" še gobe, borovnice, jagode, zdravilna zelišča, hrano za živali itd.

Kulturno pogojene funkcije. V življenju človeka in družbe ima gozd veliko večji pomen kot le za proizvodnjo lesa in varovanje naravnega okolja. Ta pomen je določen s človeško kulturo. Med tovrstne funkcije štejemo oddih in rekreacijo, lepoto gozda, učno-vzgojni, znanstveni, spomeniško-varstveni in obrambni pomen. Bivanje in gibanje v gozdu za človeka pomeni posebno doživetje, kar taborniki dobro vemo.

19


Za načrtno gospodarjenje z gozdovi skrbijo njihovi lastniki in gozdarji, tako da skladno izpolnjujejo vse zgoraj naštete funkcije gozdov, pač glede na posamezne potrebe in možnosti. Velika večina gozdov v Sloveniji je v zasebni lasti, vendar Zakon o gozdovih vsem omogoča pravico neškodljivega vstopa v gozd, vključno z nabiranjem gozdnih sadežev in gob, kadar to ni izrecno prepovedano. Za tabornike je ta pravica zelo pomembna, saj omogoča ne­ ovirano gibanje po naravi. A ob njenem uveljavljanju moramo skrbeti, da je naša prisotnost v gozdu res neškodljiva. Kadar pa želimo postaviti tabor ali nabirati les za ogenj, moramo pred tem dobiti soglasje lastnika. K pestrosti gozdnega ekosistema pripomorejo jase, najsi so posledice golosekov in se zaraščajo ali so drugačnega nastanka. Predvsem povečajo ponudbo hrane za gozdne živali. Pomembno prebivališče za razne vrste organizmov v gozdu so tudi suha debla odmrlih dreves. V njih se naselijo žuželke, ki se z njimi prehranjujejo, in ptiči, ki v njihovih deblih gnezdijo – žolne, detli in sove. Žolne in detli se hranijo z žuželkami, ki v gozdu povzročijo hudo škodo, če se preveč namnožijo, zato je prisotnost teh ptičev zelo zaželena. Prisotnost vode v gozdu, pa naj bo to potok ali samo luža, je pomembna za veliko različnih vrst živali. Voda ni samo za pitje: dvoživke se v njej razmnožujejo, divji prašiči kalužajo – kar je še najbolj podobno kopanju, a po njem niso čistejši, temveč blatnejši, blato ob vodi pa je gradbeni material za nekatera ptičja gnezda. Poseben tip gozdov so logi – gozdovi na mokrih tleh, ki so občasno poplavljeni. Razvojni ciklus mnogih žuželčjih vrst, dvoživk, ptičev in sesalcev je vezan na stik vode in kopnega. Ekološke niše nudi tudi vrstam, ki niso izrazito vezane na vodno okolje. Zaradi uničevanja teh gozdov, ki so na za človeka najbolj zanimivih območjih vzdolž rek, je večina vrst rastlin in živali, ki so vezane izključno nanj, redka in ogrožena. Veliki kompleksi gozdov so prebivališča naših največjih zveri, kar zahteva malce bolj pazljivo gibanje po njih. V njih živijo volk, ris in medved. Čim manjši so kompleksi gozda, tem manjšim živalskim vrstam nudijo zavetje.

20


NEKATERE POMEMBNEJŠE DREVESNE VRSTE V SLOVENIJI

Breza (Betula pendula Roth.) Breza raste po vsej Sloveniji na slabših rastiščih, posekah itd. Je izredno prilagodljiva in z lahkim semenom hitro naseli vsako goljavo. Brezovo deblo je vitko in prekrito z značilnim belim lubjem, ki v starosti razpoka in postane črno. Veje so tanke in viseče. Listi so rombične oblike z dvakrat ostro napiljenim robom. Cveti zgodaj spomladi (mačice). Brezov les je svetel, slabo cepljiv, zelo elastičen in mnogostransko uporaben. Včasih so iz brezovine izdelovali cokle. Ni obstojen, ima pa veliko ogrevno moč. Brezovo lubje je tudi zelo dobro netivo. Iz brezovih vej je mogoče izdelati zelo dobro metlo, listi pa vsebujejo veliko vitamina C.

Bukev (Fagus sylvatica L.) Bukev je najbolj pogosta drevesna vrsta v Sloveniji. Večinoma raste v gorskem pasu. Ima močno razvejano deblo, pokrito z gladkim sivim lubjem. Veje so značilno rdečerjave, listi pa živozeleni, jajčasti in celorobi. Po nekaj plodov – žirov – se skriva v bodičasti bukvici. Bukov les je svetel in enoten z značilnimi rdeč-

21


kastimi črticami. Je trd, zato ga je težko obdelovati in zabijati žeblje vanj, rad se kolje. Pri pionirstvu uporabljamo predvsem sveže okroglice manjših premerov, ki jih je marsikje na pretek, so pa razmeroma težke in jih moramo vezati z vrvjo. Sušice so pirave (trhle) in zato neuporabne. Les daje v roki prijeten občutek, zato ga veliko uporabljajo za ročaje orodij, čeprav včasih ni dovolj trden. Ima odlično kurilno vrednost, iz njega žgejo oglje. Bukova drva kurimo, ko želimo doseči visoke temperature pri kuhanju ali pečenju.

Bukev semeni vsakih nekaj let, ko so za to ugodni pogoji. Žir dozori jeseni in pade iz bukvice. Takrat ga je po tleh vse polno. Surov ni užiten, lahko pa ga pražimo in meljemo v moko ali stiskamo iz njega maščobo. Užitno je tudi mlado listje, dokler je svetlo zeleno in puhasto.

Hrast (Quercus spp.) Pri nas raste več vrst hrastov: dob, graden, puhavec, cer, črnika ... V glavnem rastejo v nižjih predelih: dob v nižinah z visoko podtalnico, ostali pa v toplih legah v gričevju, še posebej črnika, ki raste le v primorju in je zimzelena. Najbolj razširjena sta dob in graden. Skupna značilnost vseh hrastov je razbrazdano lubje, želod in pernato deljeni listi (le črnika ima enostavne). Dob in graden se razvijeta v mogočna drevesa. Hrastov les velja za zelo kakovostnega. Na prerezu so jasno vidni venci vodovodnih cevi.

22


Jedrovina je temnorjava, zelo odporna proti trohnenju in obstojna v vodi. Obdaja jo svetel kolobar beljave, ki je manj obstojna. Za obdelavo hrastovine potrebujemo odlično orodje, delo pa poteka počasi, saj je les zelo trd. Iz njega delajo ladje, hiše, podboje, mostove, sode, skratka stvari, ki morajo biti močne in vzdržljive. Taborniki ga bomo torej uporabili takrat, ko bomo želeli narediti kaj trajnega in lepega. Ima slabšo kurilno vrednost kot bukev, predvsem pa težko zagori. Želod je užiten kot žir. Lahko ga uporabimo kot vir škroba in maščobe, služi pa tudi kot kavni nadomestek. Hrastovo lubje vsebuje veliko tanina, ki ga uporabljajo za strojenje kož.

Javor (Acer spp.)

Javorov je v naših krajih več vrst: gorski, ostrolistni, poljski ali maklen, trokrpi, topokrpi javor. Gorski javor je najbolj razširjen v gorskem pasu, ostali pa v nižinah in gričevju, predvsem na Primorskem. Različne vrste javorov rastejo na različnih rastiščih: gorski predvsem na vlažnih tleh kot primes v bukovih gozdovih, ostrolistni skupaj s hrasti, maklen kot polnilni sloj v hrastovih gozdovih in v omejkih ob poljih, topokrpi in trokrpi javor pa v toplih kraških gozdovih. Glavna značilnost javorov so dlanasto deljeni listi, ki imajo navadno pet krp. Cvetovi so združeni v grozdasta socvetja. Cvetijo ob olistanju, plodovi pa dozorijo na jesen. Plodovi imajo po eno krilce in so po dva in dva združeni v "helikopterčke".

23


Javorov les je svetel, mehek in homogen. Ni pretirano trden, mogoče pa ga je zelo lepo obdelovati, predvsem zgladiti. Zato je zelo cenjen za razne uporabne predmete, posebej znane pa so javorove mizne plošče. Na prostem ni obstojen. Iz javorovega drevesnega soka je mogoče pridobivati sladkor, vendar zarezovanje lubja pomeni hudo poškodbo drevesa in sok nabiramo le v najhujši sili.

Jesen (Fraxinus excelsior L.) Javor raste po vsej Sloveniji, posamično ali v skupinah, primešan drugim vrstam, največkrat na vlažnejših mestih. Ima vitko deblo, močne veje in svetlo krošnjo. Lubje je v mladosti gladko, kasneje pa vzdolžno razbrazdano. Listi so sestavljeni iz 7 do 13 pernato razporejenih jajčastih lističev. Jesenov les je svetlo rumen in ima zelo dobro vidne venčasto razporejene vodovodne cevi. Je trd in izredno prožen, zato ga največ uporabljajo za razne športne rekvizite in ročaje orodij.

Mogoče ga je zelo lepo obdelati, predvsem tesati in drzati (gladiti). Uporabimo ga takrat, ko potrebujemo veliko zanesljivost in trdnost. Pri delu z jesenovim ročajem roke po določenem času začnejo peči, zato ga uporabimo le pri orodjih, ki se rada lomijo (cepin, sekira) ali jih malo uporabljamo. Liste in plodove uporabljajo v ljudskem zdravilstvu.

Kostanj (Castanea sativa Mill.)

24

Pravi kostanj raste po gričevju vse Slovenije, predvsem na kislih tleh – na flišu in peščenjakih. Kostanjevo deblo je v mladosti prekrito z gladkim tem­


nim lubjem, ki kasneje vzdolžno brazdasto razpoka. Listi so veliki, suličasti z žagastim robom. Cveti pozno pomladi, plodovi pa dozorijo oktobra. Po tri do sedem plodov – kostanjev – je shranjenih v ježici, ki odpade z drevesa. Kostanjev les je podoben hrastovemu, a je manj kvaliteten. Dobro je obstojen na suhem in v vodi. Uporabljajo ga za električne drogove in vinogradniško kolje. Dobro se cepi, težko pa zagori zaradi velike količine negorljivih snovi v lesu.

Kostanji (plodovi) so zelo dobra hrana. Iz njih je mogoče pripraviti različne jedi, užitni pa so tudi surovi. Največ jih je mogoče nabrati pod drevesi, ki imajo veliko svetlobe – na samem ali ob robu gozda. Cvetovi kostanja so pomembna čebelja paša.

Leska (Coryllus avellana L.) Leska je grmovna vrsta, ki raste po vsej Sloveniji ob gozdnih robovih in med travniki. Navadno je do pet metrov visok grm z več debli, ki so debela do 15 cm. Listi so dolgi do 10 cm in ravno toliko široki, listni rob je dvakratno ostro napil­ jen. Cveti pred olistanjem (mačice z rumenim cvetnim prahom), lešniki pa dozorijo septembra. Značilnost leske je, da so debelca in veje dokaj ravne in da lahko v istem grmu najdemo palice vsakršnih dimenzij – od šibe do kola. Les je prožen, lahek in ga je lahko rezati, zato je leska za tabornike zelo uporabna. Lahko

25


jo uporabljamo za gradnjo manjših pionirskih objektov, za makete, za pletenje košar, za popotno palico itd. Lešniki so odlična hrana. Vsebujejo do 50 odstotokov maščob, zato so zelo hranljivi. Jemo lahko surove, najboljši pa so suhi in pripravljeni v kakšni slaščici.

Lipa (Tilia spp.) Pri nas poznamo dve vrsti: lipo in lipovec. Obe rasteta posamezno po nižinskih gozdovih, pa tudi kot okrasna drevesa, predvsem na podeželju. Na prostem imata obe vrsti močno deblo z okroglo krošnjo. Lubje je v mladosti gladko, kasneje pa vzdolžno razpokano. Listi so srčasti, nesimetrični, koničasti in imajo nazobčan rob. Pri lipi so listi veliko večji kot pri lipovcu. Lipa cveti pred lipovcem, oba pa pozno spomladi. Za cvetove je značilen podolgovat ovršni list, sredi katerega je pecelj s socvetjem. Plodovi – oreški – dozorijo septembra.

26


Lipov les je svetel, lahek, mehek in neobstojen. Največ ga uporabljajo rezbarji in kiparji, saj ga je mogoče zelo lepo oblikovati. Iz lipovih cvetov pripravljajo odličen domač čaj, pomembni pa so tudi kot čebelja paša.

Vrba (Salix spp.) V Sloveniji raste več kot dvajset vrst vrb. Rastejo ob vodnih tokovih, na gruščnatih in nerodovitnih tleh, zaraščajo poseke. Plazeča vrba je lesna rastlina, ki raste najvišje v gorah. Najbolj znana je vrba žalujka, ki pa je predvsem parkovno drevo. Vrbe so drevesa ali grmi. Listi so na vejah razporejeni premenjalno in imajo po dva prilistka. Pri večini vrb so listi suličasti, spodnja in zgornja listna ploskev pa sta različne barve. Veje so šibaste, še posebej, če je bilo drevo v preteklosti obsekano.

Vrbe cvetijo zgodaj spomladi ali celo pozimi (mačice), plodovi pa zorijo maja in junija. Semena so opremljena z dlačicami, tako da jih veter raznaša na velike razdalje. Vrbove šibe veliko uporabljajo za pletenje košar in podobnih izdelkov. Pletarstvo pride v poštev tudi pri mnogih taborniških izdelkih. Spomladi, ko je lubje muževno, iz vrbovih vej izdelujemo piščalke.

Bor (Pinus spp.) Pri nas rastejo tri vrste bora: rdeči, črni in ruševje. Rdeči bor je razširjen po vsej celinski Sloveniji, kjer porašča slaba rastišča (kisla in bazična) predvsem v gričevju. Črni bor ima pri nas le nekaj naravnih strmih skalnatih bazičnih rastišč, zelo pa je razširjen na Krasu, kjer so ga v preteklih sto letih sadili kot

27


edino vrsto, primerno za pogozdovanje kraških goličav. Ruševje tvori pas rastlinstva nad zgornjo gozdno mejo v vseh naših gorah. Bori so zimzeleni iglavci. Rdeči in črni bor imata ravno deblo, ruševje pa je plazeče. Vsi imajo debelo, razbrazdano lubje in veliko smole. Lubje rdečega bora je rdečerjavo. Odmrle veje rdečega bora odpadejo, zato ima navadno le kratko krošnjo. Značilnost črnega bora pa je, da vršni poganjek v starosti zavije v stran in se spremeni v vejo, krošnja pa postane dežnikasta. Borove iglice rastejo v parih okrog in okrog vejice. Cvetijo spomladi, storži pa dozorijo šele naslednje leto jeseni. Storži črnega bora so v notranjosti značilno sajasto črni.

Borov les ima rumenkastobelo beljavo in rjavkastordečo jedrovino. Je lahek, mehek in smolnat. Jedrovina je precej obstojna. Dobro gori. Obdelovati ga je mogoče podobno kot smrekovino, največ pa ga uporabljajo za stavbno pohištvo (okna, vrata, opaži). Iz borovih iglic lahko skuhamo osvežilen čaj, lahko pa jih tudi žvečimo za premagovanje žeje.

Jelka (Abies alba Mill.) Jelka je prav tako zimzelen iglavec. Skupaj z bukvijo tvori cel pas gorskih gozdov – jelovih bukovij – ki pokrivajo ves visoki kras, del Pohorja in poboč­ ja Alp. To so proizvodno zelo pomembni gozdovi. V nižinskih predelih jo srečamo le redko.

28


Jelka je na prvi pogled podobna smreki. V mladosti ima prav tako stožčasto krošnjo, ki pa v starosti na vrhu izgubi koničasto obliko in se razvije v nekakšen koš. Jelovo lubje je skoraj belo in zelo dolgo ostane gladko. Iglice so ploščate, na koncu prirezane, na spodnji strani pa imajo po dve srebrni progi listnih rež. Cveti spomladi, valjasti storži pa dozorijo oktobra. Storži so na vejah obrnjeni navzgor in razpadejo na drevesu. Le redko jih najdemo na tleh. Jelov les se od smrekovega razlikuje le po tem, da nima smolnih kanalov. Jelka ima smolo le v lubju. Tudi uporabnost jelovega lesa je enaka kot pri smreki. Lesarji zato obe vrsti združujejo pod istim pojmom: smreka-jelka.

V zadnjih desetletjih gozdarji opažajo, da se jelka po celi Evropi suši. Razlogi za to še niso povsem pojasnjeni. Jelka je prvi znanilec umiranja gozdov, ker je verjetno najbolj občutljiva na človekove vplive. V preteklosti so namreč močno spreminjali sestavo naravnih jelovo-bukovih združb, tako da so zatirali bukev. S tem so porušili naravno ravnotežje in zmanjšali odpornost ekosistemov. Ko se je pridružilo še onesnaženje zraka, se je prizadetost združbe pokazala v propadanju jelk. Danes je tako v Sloveniji le še malo zdravih jelk. Pomlajevanje ovira preštevilčna divjad, ki objeda poganjke.

29


Macesen (Larix decidua Mill.) Macesen je naš edini listopadni iglavec. Po naravi raste v gorskem in alpskem pasu severne Slovenije. Prilagojen je ekstremnim rastiščnim razmeram v gorah. Je izredno svetloljuben in ne prenese nikakršnega zasenčenja. Zaradi gospodarske vrednosti ga sadijo tudi drugod.

Macesen ima močno deblo z zelo debelim rdečkasto-sivim razbrazdanim lubjem. Krošnja je svetla. Veje so šibaste in krhke. Mehke svetlozelene iglice rastejo v šopih na kratkih poganjkih. Cveti spomladi ob olistanju, seme v majhnih storžih pa dozori jeseni. Macesnov les ima značilno rdeče obarvano jedrovino, je srednje trd, srednje težek, zelo elastičen in obstojen. Zaradi lepote in kvalitete je zelo cenjen. V pionirstvu je uporaben enako kot ostali iglavci.

Smreka (Picea abies (L.) Karst.) Smreka je zimzeleno iglasto drevo, razširjeno po vsej Sloveniji, razen v primorju. Po naravi tvori gorske gozdove na visokih planotah, zaradi gospodarske vrednosti pa so jo v preteklosti sadili tudi v nižinah. Je visoko drevo z ravnim deblom in stožčasto krošnjo. Lubje je tanko, rdečkastorjavo, zgodaj razpoka in se lušči v obliki lusk. Veje rastejo iz debla v

30


vretencih. Iglice so v prerezu rombaste oblike in imajo bodečo konico. Cveti spomladi. Storži, ki so obrnjeni navzdol, dozorijo oktobra, odprejo pa se navadno šele spomladi. Stari storži odpadejo z drevesa celi.

Smrekov les je lahek, enakomerno raščen, smolnat in dokaj trden. Lahko zagori, pa tudi hitro pogori. Za kurjavo se uporabljajo tudi storži, drobne suhe vejice so najboljše netivo. Smrekovino je enostavno obdelovati, zelo rada pa se cepi. Iz nje delajo najrazličnejše izdelke, od desk do skodel, posebej primerna je za ostrešja. Smrekove oblice so zelo primerne tudi za pionirske objekte. Pri tem uporabljamo predvsem sušice, ki v gozdu še dolgo ohranijo primerne lastnosti za uporabo. Smrekove veje uporabljamo za pripravo ležišča in strehe v bivaku. Smola je uporabna kot lepilo in tesnilo ter kot gorivo, na primer za bakle. Naberemo jo lahko na štorih ali na ranjenih deblih. Namenoma raniti drevo, da bi prišli do smole, je nekulturno in prepovedano. Smrekove iglice so zelo uporabne za pripravo osvežilnega čaja, iz mladih poganjkov pa s sladkorjem pripravljajo odličen sirup.

31


TRAVIŠČA Večina travišč na Slovenskem je posledica izsekavanja gozdov za pridobivanje površin za pridelavo hrane. Izjema so le alpinski travniki nad drevesno mejo. Delimo jih na travnike, ki so večkrat letno košeni in jih tudi gnojijo, senožeti, ki jih enkrat letno kosijo, potem pa na njih pasejo živino, in na pašnike, na katerih samo pasejo. Lazi so izkrčene gozdne površine v gorskem svetu, ki jih kosijo; tam so tudi planine, ki so namenjene zgolj paši. Kljub temu da je večina rastlin na travniku trav, pa najdemo poleg njih tudi veliko zelišč, med katerimi so napomembnejše metuljnice, zaradi svoje zmožnosti vezave dušika v tla. Na prisotnost zelišč na travniških površinah močno vpliva način gospodarjenja z njimi. Trav košnja ne prizadene, saj imajo rastna tkiva tako nizko, da ostanejo nepoškodovana. Zelišča pa imajo ta tkiva na vršičkih in jih ob košnji odstranijo. Zato je na travnikih, ki jih pogosteje kosijo, več trav in manj zelišč. Nekatera zelišča pa so se uspela prilagoditi tudi košnji, na primer s tem, da odcvetijo že pred košnjo. Toda tudi te vrste vedno bolj izginjajo s travnikov, saj kmetje kosijo vedno bolj zgodaj, ker je takrat vsebnost beljakovin v travah večja. Na sestavo rastlinskih vrst na travnikih močno vpliva tudi gnojenje, saj izloča vrste, ki ne prenesejo bogatih tal. Posebno so občutljive kukavice. Čeprav na prvi pogled ni opazno, je na travišča vezano veliko število živalskih vrst. Večina je žuželk, ki so le občasni obiskovalci, nekatere pa gradijo svoje domove v tleh ali na travnih bilkah. Zanimivi so pajki, ki so se prilagodili košnji tako, da ne spletajo mrež med travnimi bilkami, kjer bi bile med košnjo uničene, ampak v tleh, ali pa lovijo plen kar brez njih. Hrano na travnikih najdejo tudi dvoživke, plazilci, veliko vrst ptic in sesalcev. Večina si na travniku samo išče hrano, redki pa tam tudi stalno živijo, kot na primer poljski škrjanec, krt in voluharice – travnik je le slabo skrivališče. Število ekoloških niš na travniku močno povečajo posamezna drevesa ali grmovnati pasovi med posameznimi parcelami. Ti omogočajo živalim varen prehod iz enega predela v drugega, jim služijo kot skrivališča ob počitku,

32


so opazovalnice in prostori za razmnoževanje. Žal zaradi intenzivnejšega kmetijstva vedno bolj izginjajo, čeprav ščitijo okoliške obdelane površine pred premočnim vetrom, živali, ki jim nudijo zavetje, pa pospravijo množice žuželk, ki delajo škodo na pridelkih. Taborni prostori, ki so pogosto v uporabi, imajo tako poškodovano travno rušo, da si od tabora do tabora ne opomore več, in nas vsako leto znova pričakajo "pleše" gole zemlje. Zgodaj spomladi razrahljano zemljišče in posejano seme trav, ki rastejo v okolici – najboljši je seneni drobir iz kozolca bližnjega kmeta – bodo močno popravili stanje. "Plešo", ki nastane na ognjišču pa preprečimo tako, da na začetku tabora previdno odstranimo kose travne ruše skupaj z zemljo in jih shranimo v senci, občasno zalivamo, po končanem taborjenju pa ponovno namestimo na ognjišče in dobro zalijemo.

VODE Slovenija je bogata z vodami, ki se pretakajo po potokih, rekah in jezerih – to so vodni ekosistemi. Žal je večina voda onesnažena in je potrebna previdnost pri njihovi uporabi, tako za pitje in kuhanje kot za kopanje. Nekoč je veljalo

33


reklo, da se voda očisti, ko steče čez sedem kamnov. Takrat še ni bila v uporabi taka množica kemikalij, od katerih jih precej ni možno razgraditi v naravnih procesih. To lastnost vode imenujemo samočistilna sposobnost vode in je odvisna od prisotnosti dovolj velikega števila različnih vodnih organizmov, koncentracije kisika in dovoljšnjega časa za razgradnjo. Vodni organizmi, ki opravljajo razgradnjo, živijo v prerasti na kamnih, pod njimi, na vodnih rastlinah in v zgornjih plasteh nanosov mivke ali proda. Tolmuni, brzice, sipine in pragovi dajejo možnost preživetja zelo različnim vrstam vodnih organizmov, pragovi in brzice pripomorejo k nasičenosti vode s kisikom, v tolmunih pa se hitrost vode zmanjša, tako da imajo organizmi dovolj časa za razgradnjo. V vodotokih s tako razgibano strugo lahko poteka razgradnja snovi zelo intenzivno. Tudi zarast na brežini je pomembna za uspeš­ nost samočistilnega procesa. Če je dovolj bogata, osenči strugo in prepreči, da bi se voda v njej preveč segrela. V toplejši vodi je namreč raztopljenega manj kisika kot v hladnejši. Poleg tega pa daje zavetje mnogim vrstam živali, predvsem ptičem, žuželkam, dvoživkam in mali divjadi. Čistilne naprave, ki jih je zgradil človek, oponašajo te principe čiščenja onesnažene vode, le da za to porabijo precej več energije. V gorskih potokih, kjer je padec velik, dotok hranilnih snovi pa majhen, je tudi vodnih organizmov malo. Hiter vodni tok trga brežino in z dna odnaša prod. Ko se tok umiri in je večji dotok hranilnih snovi – listje in drugi rastlinski deli, delci prsti in podobno – se poveča tudi število različnih vrst organizmov, ki pa so prisotni s samo nekaj osebki. Večinoma so to larve žuželk. Vodotoki v dolinah imajo počasen tok, v njih živi veliko različnih vrst vodnih organizmov, ki so zastopani z majhnim številom osebkov. To je znak, da je združba stabilna in lahko kljubuje precejšnjim spremembam okolja. Zaradi zmanjšanja hitrosti voda odlaga material, ki ga nosi s seboj, najprej najtežje delce, nato pa vedno lažje. Nastajajo prodišča in sipine. Ko se hitrost vodnega toka še zmanjša, začne voda oblikovati krivine, ki pa jih ob izrazito visokih pretokih prestavlja. Nastajajo stranski rokavi, ki se lahko povsem ločijo od struge in imajo z njo zvezo samo ob visokih vodostajih.

34


Taki biotopi so silno bogati različnih vrst živali in rastlin, žal pa so vedno redkejši zaradi razlogov, ki smo jih omenili že pri logih. Značilnost močno onesnaženih vodotokov pa je prisotnost majhnega števila vrst vodnih organizmov, ki pa se pojavljajo v silnih množicah. Glede na prisotnost posameznih vrst vodnih organizmov, razvrščamo vode v kakovostne razrede. Taka analiza daje informacijo o povprečju kakovosti vode v daljšem časovnem obdobju, v primerjavi s kemijsko analizo, ki da informacijo o trenutnem stanju vode. Tudi pojavljanje posameznih ribjih vrst je odvisno od hitrosti vodnega toka in količine raztopljenega kisika. Postrvi živijo v vodotokih s hitrim tokom, podusti, mrene in platnice so najpogostejše v srednjih delih, linji, somi in krapi pa v spodnjih tokovih s povsem umirjenim tokom.

Vmesno področje med kopnim in vodnim okoljem so mokrišča. Zanje je značilno, da je zemljišče stalno mokro, kar ustvarja posebne pogoje za rast rastlin in redke so se temu prilagodile. Tla so slabo prezračena in revna z dušikom, zato so se na njih razvile mesojede rastline, ki na ta način pridobivajo dušik. Mokrišča, na katerih rastejo šotni mahovi, so visoka barja. Mokrišča so habitati, ki izginjajo najhitreje. Z regulacijami in hidromelioracijami so jih veliko že spremenili v kmetijske ali pozidane površine, kar negativno vpliva na vodni režim. Mokrišča so namreč sposobna zadrževati velike količine vode in jo nato postopno oddajati. Zato voda ob nalivih ne

35


odteče takoj v strugo, kar prepreči poplave v nižinskih predelih, ampak odteka počasneje in ohranja višji vodostaj tudi v sušnih obdobjih. Ob regulaciji struge vodotokov razširijo in izravnajo krivine, da voda čim hitreje odteče. V takih strugah pa je pestrost vodnega življa zmanjšana in samočistilna sposobnost vode je nizka. Podobne posledice ima večina vodnogospodarskih posegov v vode; ob povečani pretočnosti strug izgine veliko število rastlinskih in živalskih vrst. Zaradi negativnih posledic tovrstnih posegov v preteklosti smo priča vse več renaturacijam in ekoremediacijam vodotokov in mokrišč, katerih namen je ponovno vzpostaviti naravno uravnavanje vodnega režima. Vodni ekosistem so tudi jezera. Njihovo življenje opredeljujejo obdobja, ko je zaradi plastovitosti vode, ki je posledica različnih temperatur posameznih plasti, dvig hranilnih snovi z dna, kjer se nabirajo, onemogočen, in pomladanskega ter jesenskega mešanja vode, ki vodni prostor nasiti z raztopljenimi hranilnimi snovmi. Tudi jezera imajo svoj življenjski ciklus: najprej so bistra, nasičena s kisikom, revna hranilnih snovi – taka so naša visokogorska jezera. V več tisoč letih se naberejo na dnu hranilne snovi, ki za svoj razpad porabijo ves kisik, tako da nastane na dnu mrtva cona brez kisika – take so razmere v Blejskem jezeru. Človekove dejavnosti tak proces izredno pospešijo. Ko hranilne snovi napolnijo vso jezersko kotanjo, nastane močvirje, čez čas se osuši in vse preraste gozd. Jezera je zgradil človek zaradi različnih zahtev po vodi: v energetske namene, za rekreacijo, za potrebe kmetijstva. Tudi ta jezera imajo enak letni ritem mešanja in plastovitosti vode, so pa še bolj podvržena staranju, saj je dotok hranilnih snovi vanje praviloma intenziven. Za naravno ravnovesje so pomembni tudi manjši vodni ekosistemi, kot so luže, kali, mlake, ribniki in podobno. Nudijo vodo za pitje, možnost razmnoževanja na vodo vezanim živalskim vrstam in rastišče vodnim rastlinam. Tudi če presušijo v sušnem delu leta, omogočajo razvoj vsaj tistih vrst, ki so v dobi razmnoževanja, to pa je običajno spomladi, vezane na vodo, potem pa je ne rabijo več. Tipičen primer uporabnikov teh vodnih prostorov so žabe.

36


GORE V visokih gorah ne moremo govoriti o enem habitatu, čeprav so se vsi oblikovali pod enakimi pogoji. Kratko obdobje rasti, močno sončno obsevanje, velike temperaturne spremembe in pomanjkanje hranilnih snovi so značilni za večino od njih, pa naj si bodo to skalne razpoke, različni tipi travišč, poljane rušja ali posamezna drevesa. Rastline so se tem neugodnim razmeram prilagodile z nizko rastjo, belimi dlačicami, ki odbijajo svetlobo, in zmožnostjo, da v nekaj mesecih poženejo, zacvetijo in dozorijo plodove. Večinoma so tudi intenzivneje obarvane kot njihove sorodnice v dolinah.

V teh neugodnih razmerah živijo tudi živali, čeprav večina le v poletnih mesecih. Zimski čas je tako neugoden, da ga večina živali, ki ostanejo v gorah, preživi bolj ali manj neaktivno. Ta svet je močno ranljiv, saj razpolaga z malo hranilnimi snovmi in ima neugodne vremenske pogoje. Vsaka preobremenitev pomeni porušitev ravnotežja, ki se težko ponovno vzpostavi. Če se zaradi preintenzivne paše pretrga travna ruša, začne tam, zaradi večjega nagiba terena in intenzivnih padavin, delovati erozija. Hranilne snovi se izperejo in obnavljanje ruše je onemogočeno. Podobne poškodbe lahko povzročijo tudi prepogosti obiskovalci ali vožnje z

37


gorskimi kolesi. Tudi vnašanje onesnaženja v ta prostor ima hujše posledice kot v dolini. Zaradi kratkega obdobja višjih temperatur, pri katerih lahko različni organizmi opravijo razgradnjo, je količina predelanih snovi nizka in hitro pride do kopičenja onesnaženja. Zato pri obisku teh predelov vanje ničesar ne nosimo, niti ničesar ne odnašamo iz njih – nabiranje cvetja spada med nekulturne navade.

JAME V jamah se je čas za človeške občutke ustavil. Odtis našega čevlja bo v jamski ilovici viden še desetletja. V nepredirni temi in hladu se spremembe odvijajo tako počasi, da jih brez inštrumentov ne zaznamo. Pa vendar so tudi tam živali, predvsem žuželke, sposobne preživeti. So brez oči, pogosto z debelimi zadki, za katere še ne vemo, zakaj so taki, brezbarvne ali bledo obarvane in zaradi pomanjkanja hrane silno redko posejane. Vse so z zakonom zavarovane, prav tako kot vse tvorbe v jamah, ki sta jih izoblikovala apnenec in voda. Obiski tega sveta morajo biti zaradi vseh teh razlogov še posebej skrbno načrtovani, udeleženci pa opozorjeni na obzirnost do tega okolja. In če zjutraj ob studencu nekje na dolenjskem ali notranjskem krasu najdete človeško ribico, si jo spoštljivo oglejte, potem pa ji dajte mir, saj se bo vrnila v svoje tihe, temne sobane.

38


ZAVAROVANE VRSTE RASTLIN, GLIV IN ŽIVALI V SLOVENIJI Zavarovane vrste so tiste, ki jih varujejo različni pravni predpisi, s katerimi je določeno, v kolikšni meri je posamezno vrsto še dovoljeno izkoriščati. Stopnje varovanja so različne in vsaj za nekatere običajne vrste je prav, da jih tudi taborniki poznamo. Poleg pravnih dokumentov o zavarovanosti vrst so pomembni tudi t. i. rdeči seznami, na katere so uvrščene redke in ogrožene vrste, ki pa jih je še precej več kot zavarovanih. Tako je na rdečem seznamu čez 500 vrst praprot­nic in semenk, nekaj 100 vrst mahov, 111 vrst gliv, skoraj vse vrste dvoživk in plazilcev in na stotine vrst drugih živali. S stališča varovanja vrst so pomembna tudi določila na nekaterih naravovarstveno pomembnih območjih, ki tam v celoti prepovedujejo nabiranje divjerastočih organizmov, zato je treba tam vedno pridobiti izrecno dovoljenje. Največje tako območje je Triglavski narodni park.

Rastline Zavarovanih je okoli 300 vrst cvetnic in praprotnic. Med njimi so popolnoma zavarovane vse narcise, planika, divji nageljčki (razen brkatega), vsi netreski, vse rosike, več vrst sviščev, vse divjerastoče orhideje (kukavičevke) in lilije. Pri nekaterih vrstah je stopnja zavarovanosti nižja, tako je samo za osebne namene dovoljeno dnevno nabrati največ po en šopek kronic (velikih zvončkov), arnike, pasjega zoba in lobodike; pri malem zvončku, ciklami, šmarnici in telohih pa je dovoljeno nabiranje v času cvetenja, ne pa tudi izkopavanje ali nabiranje plodov. Zavarovanih je tudi peščica vrst mahov, med drugim snežni mah, ki oblikuje značilne polkrožne blazinice, in šotni mahovi z več vrstami.

39


Glive Zavarovanih je 41 vrst gliv, med njimi sta znani karželj in vražji goban. Poleg tega velja omejitev nabiranja užitnih gob, tako da posameznik lahko nabere v enem dnevu največ dva kilograma gob (ali eno samo gobo, če je ta težja od 2 kg). Prepoved nabiranja velja dodatno še za redke in ogrožene vrste (čez 70 vrst, med njimi vse gomoljike) ter za podgobja vseh naših vrst gliv.

Živali Število zavarovanih živalskih vrst je veliko in seznami težko pregledni. Tako je zavarovanih med drugim več 10 vrst sesalcev (npr. vsi netopirji, vidra, planinski zajec, volk, ris, medved), večina vrst ptic (npr. vse ujede, vse sove, vse pevke razen vrane, šoje in srake), večina plazilcev (npr. vse strupene kače) in dvoživk (npr. vse žabe), več 10 vrst rib, številni iglokožci (med njimi navadni morski ježek), na desetine vrst hroščev, metuljev in kačjih pastirjev, večina velikih rakov, nekaj vrst mehkužcev (med njimi vrtni polž). Vsega tega se je treba zavedati, če se odpravimo na kako akcijo prehranjevanja v divjini.

40


TOPLOTNI PASOVI IN PODNEBNI TIPI Toplotni pasovi (klimati) so posledica gibanja Zemlje in nagnjenosti zemlji­ ne osi. Tako pride do različnih vpadnih kotov sončnih žarkov. Predstavljajo velikanska območja, ki se v obliki vodoravnih pasov raztezajo okrog zemeljske oble. Osnova za njihovo določanje je odvisna od temperature. Podnebje in vreme sta med najpomembnejšimi naravnimi dejavniki svetovnih bivalnih območij. Za določanje podnebja znotraj toplotnih pasov pa je pomembna še količina in razporeditev padavin čez leto. Ločimo: • • • • •

tropski pas, subtropski pas, zmerno topli pas, subpolarni pas, polarni pas.

Znotraj pasov razlikujemo različne tipe podnebij. Podnebje je skupek značilnosti vremena v nekem kraju. Lahko ga razumemo kot okvir, znotraj katerega se giblje dejansko vreme na nekem kraju. Podnebja se razlikujejo predvsem glede na količino padavin in njihovo razporeditev preko leta. Sledi nekaj opisov podnebij znotraj toplotnih pasov.

TROPSKI PAS Tropski pas leži okoli ekvatorja in se razteza približno do severnega in južnega povratnika (0–23°). Zaradi nagnjenosti zemljine osi ima sonce tu velik vpadni kot sončnih žarkov. Temperatura zraka je vse leto zelo visoka, različna pa je količina padavin, ki se spreminja z oddaljevanjem od ekvatorja. Letnih časov ni, ponekod se ločita le deževna in sušna doba. Tropska podnebja so različno primerna za človekovo poselitev, nekatera so celo neposeljena.

41


Znotraj tropskega pasu ločimo naslednje podnebne tipe: • ekvatorialno podnebje (npr. tropski deževni gozd), • savansko podnebje (npr. afriške savane), • tropsko polsuho in suho podnebje (npr. puščava Sahara, Arabski pol­ otok, puščave Avstralije).

Subtropski pas Subtropski pas se razprostira na obeh poloblah, približno med povratni-​kom (23°) in 40. vzporednikom. Temperature so še vedno dokaj visoke, čez leto so opazna večja temperaturna nihanja, zato že lahko govorimo o letnih časih. Znotraj subtropskega pasu ločimo naslednje podnebne tipe: • sredozemsko ali mediteransko podnebje (npr. obale Južne Evrope, Severne Afrike, tudi delček Azije, zahodne obale Kalifornije in Čila, južne obale Južne Afrike), • subtropsko polsuho in suho podnebje (npr. Atakama, Dolina smrti v ZDA, in jug Japonske), • subtropsko vlažno podnebje (tudi monsunsko podnebje, ki je značilno za Jugovzhodno Azijo).

Zmerno topli pas Zmerno topli pas se razprostira med 40. in 60. vzporednikom. Na klimo vplivajo morski tokovi, oddaljenost od morja, gorske pregrade, potujoči cikloni. Letni časi so izrazitejši, kar pomeni, da so temperaturne razlike med poletjem in zimo velike. Zmerno topli pas ima več podnebnih tipov, ki se razlikujejo po kontinentalni legi: • oceansko podnebje (npr. Zahodna Evropa, Britansko otočje, Nova Zelandija), • celinsko ali kontinentalno podnebje (npr. Vzhodna Evropa, osrčja celin, Južna Afrika, osrednji del ZDA),

42


• zmerno hladno podnebje (npr. Severna Evropa, Kanada in Aljaska, severni del Rusije).

Subpolarni pas Za subpolarni pas je značilna dolga in mrzla zima, ki se razteza skoraj čez vse poletje. Pade malo padavin, tla so večino leta globoko zamrznjena, le v najtoplejših mesecih se odtali zgornji sloj, na katerem zraste skromno tundrsko rastlinstvo. Območja so povečini neposeljena, z izjemo Eskimov, Laponcev … Subpolarni pas ima le en podnebni tip in sicer tundrsko ali subpolarno podnebje.

Mrzli ali polarni pas V polarnem pasu so vse leto temperature pod ničlo. Padavin je malo in so v obliki snega, ki se zaradi nizkih temperatur ne tali. Rastlinstvo ne uspeva, stalne poselitve ni. Gre za območja Severnega pola in Antarktike. Polarni pas ima le en podnebni tip, in sicer podnebje večnega snega in ledu oziroma polarno podnebje. Pri mrzlem pasu lahko omenimo tudi gorska podnebja, katerih splošna značilnost so temperature, ki z višino padajo, in snežna meja, nad katero je večni sneg in led.

43


PODNEBNI TIPI V SLOVENIJI Na podnebje v Sloveniji vpliva lega Slovenije v zmernih zemljepisnih širinah sorazmerno blizu Atlantika in vpliva zahodne zračne cirkulacije. Velik vpliv ima tudi sama reliefna razčlenjenost. V Sloveniji imamo tri glavne tipe podnebij z devetimi podtipi.

Submediteransko podnebje Zajema območje doline Soče do Tolmina in vse pokrajine, ki ležijo jugozahodno od Banjšic, Trnovskega gozda, Nanosa, Vremščice in Snežnika (z izjemo Brkinov in Slavniškega pogorja). Značilno je, da so povprečne januarske temperature pozitivne in da so julijske višje od 20 °C. Za padavine je značilen primarni višek v jeseni in sekundarni na prehodu pomladi v poletje, primarni minimum padavin pa je ob koncu zime, sekundarni minimum pa v poletnih mesecih. Tip podnebja ima dva podtipa: obalni in zaledni podtip. Obalni podtip ima povprečne temperature najhladnejšega meseca nad 4 °C, kar omogoča rast oljk na prisojah.

Gorsko podnebje Gorsko podnebje imajo v Sloveniji nad 1500 m visoki predeli Julijskih Alp, Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Pohorja, Trnovskega gozda in Snežnika ter vmesne doline in ostali nižji svet. Značilno je, da so povprečne temperature v nahladnejšem mesecu pod – 3 °C in da so v najtoplejšem nad 10 °C. Take razmere so do višine 2000 m, do koder seže tudi zgornja drevesna meja. Nad 2000 m so povprečne julijske temperature pod 10 °C, zato ima gorsko podnebje več podtipov. Za gorske doline in ostali vmesni nižji svet je značilen tudi temperaturni obrat ali inverzija. Količina padavin od zahoda proti vzhodu pojenjuje. Tako največ padavin prejme gorski svet na zahodu Slovenije, kar je posledica zračnih mas, ki prihajajo z zahoda in jugozahoda, medtem ko so Savinjske Alpe in Pohorje manj namočeni.

44


Zmerno celinsko podnebje Najobsežnejši podnebni tip v Sloveniji. Obsega vso državo razen predelov submediteranskega in gorskega podnebja. Količina padavin se proti vzhodu in severovzhodu zmanjšuje. Povprečna temperatura najhladnejšega meseca je med 0 in – 3 °C, povprečna temperatura najtoplejšega meseca pa je med 15 in 20 °C. Za osrednjo in južno Slovenijo velja, da je jesen toplejša od pomladi, medtem ko so povprečne spomladanske temperature višje ali enake jesenskim v severovzhodnem in vzhodnem delu ter predelih jugovzhodne Slovenije.

Podnebna višinska pasovitost Zaradi velike višinske razčlenjenosti površja je nadmorska višina zelo pomemben dejavnik. Če izvzamemo predele z gorskim podnebjem, ločimo vsaj tri podnebne višinske pasove: dna dolin, kotlin in kraških depresij, termalni (toplotni) pas in hribski pas. Za doline, kotline in kraške depresije je značilen pojav temperaturne inverzije, ki je zlasti izrazita pozimi ob mirnih in jasnih nočeh. Zato ima ta pas nižje nočne minimume, pogostejše so zmrzali, ponoči je ozračje vlažnejše, pojav slane pozno pomladi pa ovira gojenje na mraz občutljivih kultur (marelice, breskve, vinska trta ...). Ugodnejše razmere so v termalnem pasu, ki se začne nekaj 10 m nad dnom dolin, kotlin in kraških depresij in sega do 200 (300) m relativne višine. V povprečju so temperature višje od tistih na dnu dolin. To omogoča gojenje občutljivejših kultur zlasti na prisojah, v subpanonski Sloveniji tudi vinsko trto. Nad termalnim pasom je hribski pas, ki ima zaradi višje nadmorske višine ostrejše podnebne razmere. V ta pas sega še poljedelsko-živinorejsko območje, saj uspevajo glavne poljske kulture, tudi koruza. Kmetijska poselitev je še razmeroma gosta, a vedno bolj omejena na prisoje.

45


PODNEBNE SPREMEMBE Podnebje na našem planetu se spreminja. Te spremembe že imajo in bodo imele v prihodnosti dolgoročen vpliv na naše okolje in življenje. Strokovnjaki, ki sodelujejo v Medvladni skupini za podnebne spremembe (IPCC), ocenjujejo, da se povprečne globalne temperature lahko v tem stoletju dvignejo do 4°C. Ker so vremenski sistemi zapleteni in medsebojno povezani, se v določenih delih sveta temperature lahko znižajo, v drugih še bolj dvignejo, lahko se poveča jakost in pogostost ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so suše, poplave, orkani in drugo. Posledice podnebnih sprememb niso najhujše tam, kjer je največ izpustov toplogrednih plinov (v bogatih državah), ampak pogosto bolj prizadenejo države v razvoju z malo izpusti toplogrednih plinov in malo denarja za prilagajanje nanje. Temperature v Sloveniji, ki leži med zelo občutljivima ekosistemoma Alp in Sredozemlja, se dvigajo skoraj še enkrat hitreje kot globalno povprečje, in so se v zadnji 50 letih dvignile že za 1,2 °C. Posledica tega so zime z manj snega, hujše suše, vročinski valovi, širitev škodljivcev in drugo. V revnih državah so zaradi podnebnih sprememb najbolj ogroženi otroci. Ogrožena je na primer oskrba s pitno vodo, ki je nujna za zdravje in razvoj otrok. Pomanjkanje vode povzroča bolezni, lakoto in celo konflikte. Suše in poplave še poslabšujejo svetovno krizo preskrbe s hrano, zaradi katere najbolj trpijo revni. Podnebne spremembe že povzročajo migracije ljudi s podeželja v mesta in v druge države, ki so pogosto povezane s še hujšo revščino, zlorabami in trgovino z ljudmi. Znova se širijo bolezni, kot so malarija, dengue mrzlica in lymska borelioza, ki jih prenašajo žuželke. Ukrepanje proti podnebnim spremembam je v našem interesu in v interesu celotnega človeštva. Prej ko bomo učinkovito ukrepali proti podnebnim spremembam, manjše bodo posledice. V današnjem času ima človeštvo še možnost zaustaviti segrevanje pri 2°C. A za to morajo razvite države svoje izpuste do leta 2050 znižati za 80–95 odstotkov, hitro rastoče države v razvoju (Kitajska, Brazilija, Indija) pa zaustaviti njihovo rast. Eden od glavnih

46


virov toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe, je kurjenje fosilnih goriv, kot so premog, nafta in plin. Fosilna goriva uporabljamo za proizvodnjo elektrike, ogrevanje in prevoz, ki kot dejavnosti najbolj ogrožajo podnebje. Druge dejavnosti, ki tudi pomembno prispevajo, so proizvodnja blaga, kmetijstvo, odpadki in krčenje gozdov v tropih. Otroci in mladi imajo pomembno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, vendar so še najmanj krivi za to, kar se dogaja; zato morajo tudi odrasli, institucije, podjetja in vlade prevzeti svoj (levji) delež odgovornosti. A mladi bodo podedovali ta svet in pomembno je, da se zavedajo, kako je ogrožen, in da s svojim zgledom in ustvarjalnostjo spodbudijo širšo skupnost k ukrepanju tako na področju zniževanja izpustov toplogrednih plinov kot na področju prilagajanja na podnebne spremembe. Proti podnebnim spremembam se lahko borimo doma, v šoli, v domačem kraju, v službi in pri taborniški dejavnosti. A preden se lotimo ukrepanja, je pomembno, da podrobneje spoznamo probleme, s katerimi se soočamo. Pri zniževanju izpustov se moramo vprašati: • Kolikšen je naš ogljični odtis in s čim ga povzročimo največ? Več informacij o ogljičnem odtisu je na voljo na http://www.umanotera.si. • Kaj so razlogi za naše izpuste? Ali gre za nujne stvari (ogrevanje, prevoz v šolo ali službo) ali za manj nujne (prevoz na izlet, puščanje prižganih električnih naprav)? • Katere izpuste lahko zmanjšamo z malo napora, za katere pa moramo veliko spremeniti? (Hitro se lahko dogovorimo za skupen prevoz ali gremo z javnim prevozom, izolacija hiše ali prehod na obnovljiv vir energije za ogrevanje pa sta dražja in možna na daljši rok.) Glede na odgovore na zgornja vprašanja so možni ukrepi za zmanjšanje emisij lahko: • • • •

hoja peš in vožnja s kolesom, uporaba javnega prevoza ali skupna uporaba osebnega vozila, počitnice v Evropi namesto poletov na druge celine, ugašanje električnih aparatov in luči,

47


• boljša izolacija stavb, • uporaba obnovljivih virov energije za ogrevanje ali proizvodnjo elektrike: sonce, veter, biomasa, voda, • uporaba lesa namesto betona, opeke ali plastike, • ponovna uporaba in reciklaža, • kompostiranje organskih odpadkov, s čimer preprečimo nastajanje metana na odlagališčih … Pri prilagajanju pa se moramo vprašati: • • • •

Kakšni so vplivi podnebnih sprememb? Kako jih zaznavamo? Koga ali kaj bodo podnebne spremembe najbolj prizadele? Kaj to pomeni za nas? Kaj lahko naredimo, da preprečimo ali omejimo negativne posledice?

Nekateri ukrepi za zmanjševanje emisij so prav tako ukrepi za prilagajanje. Boljša izolacija stavb, na primer, zniža porabo energije za ogrevanje pozimi in hkrati zagotavlja ugodno bivanje poleti brez klimatskih naprav. Drugi ukrepi za prilagajanje na podnebne spremembe so: • ohranjanje naravnih območij in njihovo prepuščanje naravnemu razvoju, • zagotavljanje mokrišč, vodnih akumulacij in prostora za poplave ob vodah, • preprečevanje požarov v naravi, • zagotavljanje zelenja v naseljih, • sonaravno gojenje gozdov in postopna zamenjava drevesnih vrst … Taborniki lahko mnoge od teh ukrepov vgradimo v naše dejavnosti od vodovih srečanj do taborjenj. Prav tako lahko v ukrepanje vključimo druge ali pa se pridružimo pobudam v lokalnih skupnostih, na šolah ali v širšem okviru. In s tem ustvarjamo boljši svet.

48


VREME IN OBLAKI Pod izrazom "vreme" razumemo trenutno stanje v atmosferi, in sicer v obliki najrazličnejših naravnih pojavov. Podnebje ali klima je značilno vremensko stanje določenega območja, ki ga določimo na podlagi stalnega opazovanja v daljšem obdobju (30 in več let). Vreme se torej stalno spreminja. To je posledica procesov v ozračju, ki nastajajo pod vplivom sončne energije. V teh procesih se spreminjajo zračni pritisk, temperatura in vlaga. Posledica so gibanje zraka oziroma veter in padavine.

ZRAČNI PRITISK Zračni pritisk (tlak) je predvsem posledica teže ozračja. Na morski gladini znaša standardna vrednost zračnega pritiska 1013 milibarov (ali 1013 hektopaskalov). Razni dinamični in termodinamični procesi povzročajo odstopanja od te vrednosti. Ti procesi povzročajo padec pritiska v bližini front in ciklonov in povečanje pritiska v anticiklonu. Pritisk z višino pada. V nižinah pade pritisk za 1 milibar (mb), če se dvignemo za 8 metrov. Višje so padci manjši zaradi zmanjšane gostote zraka. Na nadmorski višini 1400 m je običajen pritisk okoli 850 mb, na višini 3000 m okoli 700 mb. Pritisk standardno merimo z živosrebrnimi barometri, zato je starejša enota za merjenje zračnega pritiska kar milimeter živosrebrnega stolpca (mm Hg). Bolj priročni, cenejši in manj natančni merilniki pritiska so kovinski barometri ali aneroidi. Delujejo na podlagi raztezanja in krčenja posod, iz katerih je izsesan zrak.

VETER Razlike v pritisku na posameznih (enako visoko ležečih) območjih povzroča veter. Če so razlike v pritisku večje, je močnejši tudi veter. Veter ne piha naravnost od centra visokega pritiska proti centru nizkega pritiska. Zaradi vrtenja Zemlje ga na severni polobli zanaša v desno, na južni pa v levo od te smeri. Na višinah okoli 2 km in več, ko se izgubi vpliv tal, piha veter približno pravokotno na smer med centroma visokega in nizkega zračnega pritiska.

49


Standardna enota za hitrost vetra je meter na sekundo (m/s). Redkeje se uporabljata vozel (približno pol metra na sekundo) in kilometer na uro (1 m/s = 3,6 km/h). Smer vetra se označi po geografski smeri, iz katere piha (npr. NE = severovzhodnik), ali z azimutom smeri, iz katere piha (npr. 45 stopinj). Merilnika hitrosti vetra navadno ne nosimo s seboj. Hitrost vetra lahko približno ocenimo na podlagi učinkov vetra v naravi. S pomočjo Beaufortove (izg. boforove) lestvice določimo stopnjo jakosti vetra (pri npr. 6 Bf – Beaufortov veter tuli okrog vogalov).

TEMPERATURA Temperatura zraka navadno pada z višino. Standardno se v troposferi (spodnjih 11 km ozračja) temperatura spremeni za 6,5 stopinje pri dvigu za 1 km. Predvsem v anticiklonih so te spremembe lahko nekoliko manjše. V tanjši plasti lahko temperatura celo narašča z višino. Ta pojav – inverzija – največkrat spremlja meglo po alpskih dolinah in kotlinah. Tik pred nevihtami so temperaturne spremembe z višino večje od standardnih in se večinoma približajo vrednosti 10 stopinj pri dvigu za 1 km. Temperaturo standardno merimo z živosrebrnimi termometri. V zad­njem času pa pogosto ustrezno natančnost dosežemo tudi z elektronskimi termometri. Pomembno je, da so termometri dobro zaščiteni pred sevanjem sonca, okolice in neba.

VLAGA Vodno paro v zraku imenujemo vlaga. Zrak lahko pri različnih temperaturah vsebuje različne količine vodne pare. To opisujemo z različnimi merili. Absolutna vlaga je količina, ki nam pove, kakšen delež v masi zraka predstavlja masa vodne pare. Največja možna absolutna vlaga je spremenljiva količina, saj znaša pri normalnem zračnem tlaku in pri temperaturi O °C le 6 tisočink, pri 100 stopinjah Celzija (ko voda zavre) pa znaša približno 1000 tisočink.

50

Za naše dobro počutje je pomembnejša relativna vlaga. To je v odstotkih izraženo razmerje med trenutno vrednostjo absolutne vlage in njeno največjo


možno vrednostjo pri isti temperaturi in zračnem pritisku. Najbolje se človek počuti pri relativni vlagi med 50 in 80 odstotki. Za manj natančne meritve relativne vlage uporabljamo merilnike, ki delujejo na osnovi raztezanja in krčenja las.

Najpomembnejše meteorološke tvorbe in pojavi, ki odločilno vplivajo na vreme po svetu, so zračne mase in frontalni sistemi.

51


ZRAČNE MASE Zračne mase so obsežne gmote zraka s približno enakimi lastnostmi. Meje med njimi in pojave, ki pri tem nastajajo, imenujemo fronte. Vse frontalne sisteme (ciklone in fronte) spremlja znižan zračni pritisk in običajno poslabšanje vremena.

CIKLON Ciklon je velik, počasen zračni vrtinec, ki ima lahko v premeru preko 1000 km. V tem vrtincu se meša hladna zračna masa, ki priteka s severa, s toplo, ki priteka z juga. V središču ciklona je zračni pritisk najnižji. Tam se stekata topla in hladna fronta. Običajno se ciklon giblje od zahoda proti vzhodu. Pri tem hladna fronta napreduje hitreje kot topla. Ko jo ujame, se taka fronta imenuje okludirana fronta ali okluzija. V nižinah je pri taki fronti le hladna zračna masa, ki toplo odriva v višine in ciklon začne odmirati.

TOPLA FRONTA Pri topli fronti toplejša zračna masa napreduje nad področje hladnejšega zraka in se nariva nad hladnejši zrak v nižinah. Frontalno področje je široko od 300 do 1000 km. Prehod tople fronte nam napovedujejo padec zračnega pritiska, značilni jugozahodni vetrovi ter plastoviti oblaki (stratusi). Ti so sprva visoki in prosojni in se sčasoma gostijo. Padavinsko območje je običajno široko do 300 km. Padavine so v začetku v obliki drobnih kapljic in se postopoma ojačajo. Večina padavin pade pred zamenjavo zračne mase pri tleh.

HLADNA FRONTA Pri hladni fronti hladna zračna masa napreduje na območje toplejšega zraka in ga izpodriva. Frontalno področje je široko od 10 do 300 km. Oblaki so večinoma kopasti (cumulusi). Pri tem ni nujno, da zračni pritisk pred prehodom fronte pade. Prehod hladne fronte se začne z ohladitvijo pri tleh, z močnejšimi padavinami, lahko z nevihtami. Po ohladitvi začne zračni pritisk naraščati, padavine sčasoma oslabijo.

52


OKLUDIRANA FRONTA Na področju, kjer je toplo fronto že dohitela hladna, nastane okludirana fronta. Ima lastnosti tako tople kot hladne fronte. Padavine so običajno šibkejše kot pri hladni fronti.

Ciklon v tlorisu in narisu (shema)

53


ANTICIKLON Ime pove, da gre za nekaj povsem nasprotnega ciklonu. Anticikon je obsežno območje enake zračne mase, kjer ni frontalnih sistemov. V anticiklonu je visok zračni pritisk in običajno lepo vreme. Značilen pojav je suha motnost, pojav zmanjšane vidljivosti pri jasnem nebu. Lahko se pojavijo tudi oblaki. Najpogostejši so nizki kopasti (cumulusi), ki se pojavljajo v dopoldanskih urah in pozno popoldne ali proti večeru izginejo.

NEVIHTE Močan dež z bliskanjem in grmenjem imenujemo nevihta. Nastane lahko tudi, kadar v bližini ni nobenih front. Zlasti poleti, ko se zrak pri tleh zaradi močnega sončnega obsevanja hitro segreje. Topel zrak se dviga v višine, kjer se ohladi. Vodna para, ki je sestavina zraka, se pri temperaturi rosišča utekočini in nastanejo oblaki. Če je temperatura zraka v oblaku kljub ohlajanju zaradi dviganja še vedno višja od okolice, se zrak še naprej dviga in oblak raste. Taki oblaki povzročajo močne padavine. Baza (spodnji rob) nevihtnega oblaka je navadno na višini 1–2 km, vrh pa med 6 in 10 km visoko. Nevihte so značilnost naših krajev, saj jih je v povprečju okoli 50 na leto.

OBLAKI Oblake ločimo po obliki in po višini baze, to je višine spodnjega roba oblaka. Po obliki ločimo kopaste (cumuluse) in plastovite oblake (stratuse). Deževni oblaki se dodatno imenujejo nimbusi. Na različnih višinah se nam oblaki pojavljajo takole: Visoki oblaki se pojavljajo na višinah 6 do 11 kilometrov in so sestavljeni iz ledenih kristalov: • rod: cirrus (Ci), • rod: cirrocumulus (Cc), • rod: cirrostratus (Cs).

54


Vertikalna razporeditev rodov oblakov v zmernih geografskih širinah

Srednji oblaki se pojavljajo na višinah 2 do 6 kilometrov in so sestavljeni iz ledenih kristalov, iz vodnih kapljic ali pa iz mešanice obojega: • rod: altocumulus (Ac), • rod: altostratus (As), • rod: nimbostratus (Ns), Nizki oblaki se pojavljajo do višine 2 kilometra in so sestavljeni večinoma iz vodnih kapljic: • rod: stratocumulus (Sc), • rod: stratus (St), • rod: cumulus (Cu). Oblaki vertikalnega razvoja, katerih spodnja meja je največkrat med 1 in 2 kilometra, zgornja pa sega tudi preko 10 kilometrov visoko: • rod: cumulonimbus (Cb).

55


NEKAJ LOKALNIH ZNANILCEV VREMENA Poleg običajnih pojavov, ki so značilni za vreme ob frontah in smo jih že omenili, si lahko za sklepanje o vremenski napovedi pomagamo tudi z nekaterimi lokalnimi znanilci vremena. Običajno so v anticiklonu splošni vetrovi šibki, tako da pridejo do izraza lokalni vetrovi. V hribovitem svetu gre za nočne pobočne in podolinske vetrove, ko se hladen zrak spušča v nižine, ter dnevne vetrove v obratni smeri. V obalnem pasu so značilni obalni vetrovi (podnevi z morja, ponoči obratno). V okolici večjih naseljenih krajev se zlasti ponoči opazi stekanje zraka proti središču. Domačini navadno poznajo te lokalne vetrove. Pred prihodom fronte se veter ojača in piha običajno iz južne do zahodne smeri. Največkrat gre za nekoliko toplejši veter. Po prehodu fronte se običajno nekoliko ohladi, veter pa se obrne največkrat v smer med severozahodom in severovzhodom. Na Primorskem po prehodu fronte pogosto piha burja. V primeru ciklona na območju Jadrana so lahko smeri vetra drugačne. V dolinah ali v zavetju hribov se smeri vetra prilagajajo reliefu. Na Kredarici, ki je v zavetrju jugozahodnih vetrov, je na primer znanilec slabega vremena lahko tudi močan jugovzhodnik. V gornjesavski dolini pihajo v anticiklonu vetrovi ponoči od Mojstrane proti Jesenicam, podnevi pa obratno. Tik pred poslabšanjem vremena piha veter iz zahoda tudi podnevi. Drugih smeri vetra tam skoraj ni. Znanilci prihajajočega obdobja slabega vremena so tudi oblačne kape po hribih (ki nam kažejo dotok vlažnega zraka), kadar piha veter iz zahodnih in južnih smeri. Relativno topla noč brez rose tudi kaže na vremensko spremembo, medtem ko nam da soparno poletno jutro misliti na povečano možnost opoldanskih neviht.

56


GIBANJE, BIVANJE IN PREHRANJEVANJE V NARAVI

57


GIBANJE V NARAVI Gibanje v naravi je naj­lep­ši in naj­zah­tev­nej­ši del ta­bor­niš­ke­ga pro­gra­ma. Z njim po­ka­že­mo in iz­ko­ri­sti­mo svo­jo iz­naj­dlji­vost in spret­nost ter vse, kar smo se nau­či­li na vo­do­vih se­stan­kih, na dru­gih iz­le­tih, iz knjig in od bolj iz­ku­še­nih tabornikov.

IZLETI Raz­lič­nih iz­le­tov je mnogo. De­li­mo jih po dol­ži­ni: pol-, eno-, dvo-, več­dnev­ni; let­nem ča­su: let­ni, pom­la­dan­ski ...; pre­voz­nem sreds­tvu: po­hod­ni, av­to­bu­sni, z vla­kom ...; ob­se­gu: vo­dov, dru­žin­ski, ro­dov ...; po na­me­nu; zah­tev­no­sti; sta­ rost­nih vejah itd. Iz­let pri­prav­lja­jo raz­lič­ni ta­bor­niš­ki vodje. Vsaj vo­do­ve iz­le­te pri­prav­lja­jo čla­ni vo­dov tudi sami. Pred vsa­kim iz­le­tom se mo­ra­mo vpra­ša­ti, kaj že­li­mo z iz­le­tom do­se­či in se nau­či­ti; kam gre­mo in kako bomo tja priš­li; kdaj gre­mo in kdaj se bomo vr­ni­li; kaj bomo de­la­li med pot­jo in ko pri­de­mo na cilj; kak­šno in ko­li­ko hra­ne, ob­le­ke in opre­me bomo vze­li s se­boj; ali za iz­ved­bo iz­le­ta po­tre­bu­je­mo po­moč ter po­seb­na do­vo­lje­nja. Na vsa ta vpra­ša­ nja mo­ra­jo od­go­vo­ri­ti vod­je in ude­le­žen­ci iz­le­ta sku­paj. Prva je pri­pra­va nas sa­mih. Brez dvo­ma mo­ra­jo biti iz­let in ude­le­žen­ci do­bro pri­prav­lje­ni. Na iz­let gre­mo zdra­vi. Že preh­lad nam lah­ko ne­na­po­ren iz­let spre­me­ni v ne­pri­jet­no na­pre­za­nje. Na na­por­nej­še iz­le­te se pri­va­dimo po­sto­po­ma.

58


Ne­pri­je­ten je ob­ču­tek, da te pri­ja­te­lji ves čas ča­ka­jo, ker zao­sta­jaš za­ra­di sla­be kon­di­ci­je. Zah­tev­nost pro­gra­ma mora biti pri­la­go­je­na ti­stim ude­le­žen­cem, ki zmo­re­jo naj­manj, zato je tre­ba toč­no do­lo­či­ti, koga bomo vze­li s se­boj. Pri­prav­lje­ni mo­ra­mo biti na vse­bi­no iz­le­ta. Ve­li­ko več bomo od­ne­sli, če si bomo prej pri­skr­be­li zem­lje­vid, tu­ri­stič­ni pros­pekt ali pri­roč­nik, po­gle­da­li na spletne strani ali kak drug vir in­for­ma­cij. Iz­let v gore bo lep­ši, če bomo ve­de­li, ka­te­re vr­ho­ve gle­da­mo v da­lja­vi; obisk raz­va­lin za­ni­mi­vej­ši, če bomo ve­de­li, kdo in kako je v njih ži­vel. Pri zah­tev­nej­ših iz­le­tih mo­ra­mo biti pri­prav­lje­ni tudi na ne­pred­vi­de­ne si­tua­ci­je. Če bomo na to mi­sli­li vna­prej, nas nič ne bo spra­vi­lo iz tira (glej poglavje Ne­pred­vi­de­ne okoliščine). Do­go­vo­ri­mo se, ali bomo vso po­treb­no hra­no pri­ne­sli vsak zase ali jo bomo ku­pi­li sku­paj, ali bomo na iz­le­tu tudi ku­ha­li, ter kaj in kako. Po­me­ni­mo se, kak­šno skup­no in oseb­no opre­mo bomo po­tre­bo­va­li, na­pi­ši­mo sez­na­me. Do­lo­či­mo, kdo bo po­skr­bel za vo­zov­ni­ce, kdo za dru­go opre­mo.

59


Ta­bor­ni­ki ho­di­mo na iz­le­te kot organizirana sku­pi­na. To po­me­ni, da ves čas pa­zi­mo na svo­je ob­na­ša­nje in s tem ug­le­d ta­bor­niš­tva, svo­je­ga rodu in sa­me­ga sebe. Na vseh iz­le­tih mo­ra­mo upo­šte­va­ti pro­met­ne in dru­ge pred­pi­se. Vsak vod­ja iz­le­ta jih mora poz­na­ti. Pro­met­ni pred­pi­si za hojo sku­pi­ne po ce­sti, ki nima ploč­ni­ka, do­lo­ča­jo hojo po de­snem robu ce­stiš­ča v vr­sti po eden. Pri hoji v temi mo­ra­jo ime­ti vsi po­ hod­ni­ki od­sev­na te­le­sa (kre­snič­ke), prvi in zad­nji pa luč. Hoji po pro­met­nih in sla­bo pre­gled­nih ce­stah se je naj­bo­lje izog­ni­ti. Če to ni mož­no, po­skr­bi­mo, da nas bodo voz­ni­ki pra­vo­ča­sno opa­zi­li. Pri hoji v sku­pi­ni mo­ra­mo vzdr­že­va­ti red. Ho­di­mo str­nje­no drug za dru­gim ali po dva. Pa­zi­mo, da ne bomo za­sed­ li vse­ga ploč­ni­ka ali se raz­vle­kli v dol­go ka­čo, ki bo v na­po­to vsem os­ta­lim peš­cem in voz­ni­kom. Ko pri­de­mo iz na­se­lja, se dr­ži­mo sku­paj. Vr­sta ni več po­treb­na, če nam pot omo­go­ča hojo v gru­či. Po ož­jih in ne­var­nej­ših de­lih poti ho­di­mo v gos­jem redu. Pri hoji ne pre­hi­te­va­mo, raje pa­zi­mo, da se sku­pi­na ne raz­tr­ga. Prvi naj hodi nek­do, ki zna ho­di­ti ena­ko­mer­no. Ob sebi naj ima manj vzdrž­lji­ve ude­le­žen­ce iz­le­ta, ki jim pri­la­go­di tem­po. Vsa­ko za­le­ta­va­nje in nee­na­ko­mer­na hoja bi nas bolj utru­di­la. Ho­di­mo s ce­lim sto­pa­lom in tako hi­tro, da lah­ko še mir­no di­ha­mo sko­zi nos ali usta, da ne so­pi­ha­mo, da nam srce ne raz­bi­ja. Div­ja­nje je brez smi­sla.

60


Pri hoji gle­da­mo okrog sebe, opa­zo­va­ti lju­di in nji­ho­va bi­va­liš­ča, opa­zo­va­ti drev­je in dru­ge rast­li­ne, opa­zo­va­ti in po­slu­ša­ti pti­ce in dru­ge ži­va­li. Ob tem nam bo čas hi­tre­je mi­nil in še po­mi­sli­li ne bomo na utru­je­nost. Še več bomo vi­de­li, če bomo s se­boj na iz­let vze­li stro­kov­nja­ka. Goz­dar nam bo po­ka­zal raz­lič­no drev­je, nas opo­zo­ril na ob­li­ko kroš­nje in na lub­je, ki ga je og­lo­dal za­jec. Go­bar nam bo po­ka­zal užit­ne gobe in po­ve­dal, kako jih pre­poz­na­mo; kje ra­ste­jo, bomo mo­ra­li dog­na­ti sami. Med hojo se ne us­tav­ljaj­mo pre­po­go­sto. Prvi po­či­tek naj bo po uri hoje. Ne sme biti dolg, da se ne oh­la­di­mo. Poz­ne­je po­či­va­mo na kraj­še raz­ma­ke, čas po­čit­kov pa po­dalj­šu­je­mo. Med po­čit­kom se raje ne use­daj­mo. Ob­le­ci­mo se, da nas ne bo zeb­lo. Na­re­di­mo ne­kaj te­lo­vad­nih vaj, da se raz­mi­ga­mo. Če nas bo­li­jo noge, se ule­zi­mo na hr­bet, dvig­ni­mo noge in mi­gaj­mo z nji­mi. Hi­tro se bomo po­ču­ti­li bo­lje. Po­čit­ki ne po­me­ni­jo ved­no od­mo­rov za ma­li­co. Je­sti mo­ra­mo, pre­den odidemo od doma! Lač­ni se pri hoji ne bomo do­bro po­ču­ti­li. Tudi pre­več poln že­lo­dec je ovi­ra pri hoji. Mno­gi si na iz­le­tu pri­ voš­či­jo dolg od­mor, ko jedo. Dru­gi za­go­var­ja­jo svoj na­čin, ko jedo več­krat po malo. Po­sku­si­mo obo­je in iz­be­ri­mo na­čin, ki nam bolj us­tre­za. Bolj po­ mem­bno je, da jemo v miru in da hra­no do­bro prež­ve­či­mo. Ne jej­mo tež­ko pre­bav­lji­ve hra­ne. Pa­zi­mo, da s se­boj vzamemo sve­ža ži­vi­la, ki se med iz­le­tom ne mo­re­jo pok­va­ri­ti. Hra­na naj bo čim­bolj po­dob­na ti­sti, ki smo je va­je­ni od doma. Telo pri na­po­ru iz­gu­bi ve­li­ko ener­gi­je. Važ­no je, da jo s hra­no vr­ne­mo v telo. Po­skr­bi­mo, da bodo v hra­ni vse po­treb­ne sno­vi (be­lja­ko­vi­ne, maš­čo­be in og­lji­ko­vi hi­dra­ti, vi­ta­mi­ni ...). Bolj od la­ko­te nas pri hoji pre­ga­nja že­ja. Te s pit­jem ve­li­ke ko­li­či­ne vode ne bomo preg­na­li. Piti mrz­lo vodo, ko smo raz­gre­ti, je ne­var­no. Po­leg tega nam bo obte­ži­la že­lo­dec, kot da bi po­jed­li ope­ko. Pij­mo v majh­nih ko­li­či­nah, to­li­ko, da si omo­či­mo usta in grlo. Če pri­de­mo do vode, si z njo spe­re­mo in ohla­di­mo obraz. Vsa­ka voda ni pit­na (glej poglavje Prehranjevanje v naravi: Pitna voda). Za pit­je in že­jo so namesto ga­zi­ra­nih pi­ja­č bolj­ši to­pli na­pit­ki – čaj, juha, ki v telo vrne tudi soli. Do­bri so tudi raz­lič­ni mi­ne­ral­ni na­pit­ki, ki jih zme­ša­mo z vodo. Ni­kar ne jej­mo kon­cen­tra­tov sa­mih!

61


Al­ko­ho­la za že­jo in po­ži­vi­tev ne pij­mo! Ob­ču­tek, da nas po­ži­vi in se­gre­je, je zmo­ten. Zmanj­ša­na pri­seb­nost po pit­ju al­ko­hol­nih pi­jač je pri hoji zelo ne-­ var­na. Ve­li­ko­krat bomo oko­li­co na iz­le­tu sla­bo poz­na­li ali jo vi­de­li celo pr­vič. Pre­den spre­me­ni­mo trav­nik v no­go­met­no igriš­če, vpra­šaj­mo last­ni­ka za do­vo­lje­nje. Tudi v goz­du ne sme­mo na­bi­ra­ti ma­te­ria­la in po­sta­vi­ti og­nja brez do­vo­lje­nja. Pro­stor, kjer smo bili, pu­sti­mo za sabo tak ali lep­ši, kot smo ga do­bi­li. Po­be­ri­mo vse od­pad­ke in jih od­ne­si­mo do pr­vih ko­šev za sme­ti. Če smo v go­rah, je prav, da od­pad­ke od­ne­se­mo v do­li­no in pri­hra­ni­mo delo pla­nin­cem, ki si­cer no­si­jo v do­li­no sme­ti iz ko­šev in pla­nin­skih sme­tišč. Sme­ti ni­ko­li ne za­ko­pa­va­mo ali skri­va­mo pod ska­le. Kjer ho­di­mo, pa­zi­mo, da ne de­la­mo ško­de. Ni­ko­li ne ho­di­mo pre­ko ob­de­la­ne nji­ve, am­pak ved­no po robu oko­li nje. Tudi vi­so­ke tra­ve nam ni tre­ba po­tep­ta­ti. Plo­do­vi v sa­dov­nja­ku in vi­no­gra­du naj nas ne pre­ma­mi­jo, če nam last­nik ni do­vo­lil, da jih jemo. Pri pre­vo­zih ima­jo sku­pi­ne otrok in mla­di­ne na­vad­no po­pu­ste, zato pra­vo­ ča­sno pre­ve­ri­mo vse mož­no­sti in pri­skr­bi­mo po­treb­ne do­ku­men­te.

62


Vse nas za­ni­ma, ko­li­ko ča­sa bomo po­ra­bi­li za hojo na do­lo­če­ni poti. Na­či­nov izra­ču­na­va­nja je več. Eden bolj­ših za hojo z na­hrbt­ni­kom na ra­mah sve­tu­je: Se­štej­mo raz­da­ljo v ki­lo­me­trih in vi­šin­sko raz­li­ko v sto­ti­nah me­trov – hek­to­ me­trih. Dob­lje­no šte­vi­lo pom­no­ži­mo s koe­fic­ ien­tom iz ta­be­le. Tako do­bi­mo čas v mi­nu­tah. Pri­šte­ti mu je tre­ba se­ve­da še čas, na­me­njen po­čit­ku. Izračun potrebnega časa za hojo:

pri vzpo­nu (min.) pri spu­stu (min.)

ure­je­na, nor­mal­na ce­sta ali ste­za

12

8,5

slab­ša ce­sta ali ste­za

13

10

te­ren brez poti

13

7,4

lah­ko pre­ho­den le­de­nik

16

10

tež­ko pre­ho­den le­de­nik

25

17

raz­va­li­ne ali kam­no­lom

15

7

Pri­mer: 2 km + 500 m = 2 + 5 = 7 Za pot, dol­go 2 km, na ka­te­ri se bomo dvig­ni­li za 500 m, bomo po­ra­bi­li 84 minut. Za hojo po rav­nem ra­ču­na­mo s koe­fi­cien­tom iz pr­ve­ga stolp­ca, ne da bi pri­šte­va­li do­dat­ke za vi­šin­sko raz­li­ko.

OPREMA NA IZLETIH Del do­bre pri­pra­ve iz­le­ta ali ta­bor­je­nja je pravilna izbira opre­me. Ko­rist­no je, da si, pre­den gre­mo na pot, na­re­di­mo sez­nam, da ne bomo po­za­bi­li če­sa doma ali na poti. Sez­nam opre­me je ena­ko po­mem­ben kot pro­gram. Oseb­no opre­mo pri­ne­se vsak ude­le­že­nec s se­boj. Pra­vil­na obu­tev, ob­le­ka in dru­ga opre­ma so po­goj, da bomo iz­let iz­pe­lja­li tako, kot smo si za­mi­sli­li. Na ta­bor­niš­ki iz­let gremo vedno vsaj s taborniško rutko. Ljud­je v Slo­ve­ni­ji in iz­ven nje jo poz­na­jo in hi­tre­je nam bodo zau­pa­li.

63


Ved­no bomo vze­li s se­boj do­ku­men­te in de­nar. Vsak ima ta­bor­niš­ko in zdravs­tve­no iz­kaz­ni­co, lahko tudi oseb­ni dokument. Več­krat bomo ra­bi­li tudi pla­nin­sko iz­kaz­ni­co, voz­niš­ko do­vo­lje­nje ... Z de­nar­jem ne pre­ti­ra­vaj­mo. Vze­mi­mo s se­boj vso­to, ki jo bomo ver­jet­no ra­bi­li. Po­leg te imej­mo s se­boj še re­zer­vo; to je de­nar, ki ga ne mi­sli­mo po­ ra­bi­ti na iz­le­tu, a bi pri­šel prav, če ne bi šlo vse po pla­nu. De­nar imej­mo vsaj na dveh me­stih, da ob mo­re­bit­ni nez­go­di ne bi priš­li ob vse­ga. SEZNAM OPREME Enodnevni izlet: moč­nej­ši čev­lji, no­ga­vi­ce, hla­če, rezervna majica s kratkimi rokavi, pu­lo­ver, ve­trov­ka, poleti krema za sončenje in poletna kapa, pe­ri­lo, rob­ci ...; hra­na, me­naž­ka, je­dil­ni pri­bor, ču­ta­ra, na­hrbt­nik ... Na večdnevni izlet vzamemo še: spalno vrečo, rezervno spodnje perilo in nogavice in dodatno obutev, pribor za osebno higieno in brisačo. Ne­ka­te­ri ne bodo šli na pot brez fo­toa­pa­ra­ta ali dnev­ni­ka, s ka­te­ri­ma bodo za­be­le­ži­li do­god­ke. Do­bra opre­ma pra­vi­lo­ma ni po­ce­ni, ven­dar ne ku­puj­mo sla­be. Ce­lot­ne in do­bre opre­me ta­bor­nik ne bo imel že prvo leto. Ve­li­ko ob­la­čil in del opre­me bomo več­krat pre­ra­sli. Na­vad­no ta­bor­ni­ki več se­zon zbi­ra­mo svo­jo opre­mo. Tež­je jo do­bi­mo, bolj jo zna­mo ce­ni­ti. Z do­brim vzdr­že­va­njem pa po­skr­bi­mo, da nam dol­go slu­ži.

Obutev Ožu­lje­ne in mo­kre noge so do­volj, da nam pok­va­ri­jo še tako lep iz­let. Na iz­let poj­di­mo v čev­ljih, ki so uho­je­ni in so nam prav. Za hojo po goz­du, v pla­ni­ nah, ob sla­bem vre­me­nu ali po sla­bih po­teh mo­ra­mo ime­ti moč­ne čev­lje, ki nas va­ru­je­jo pred mra­zom, vla­go, udar­ci ali zvra­ča­njem glež­njev in zdr­si. V go­rah so naj­bolj pri­mer­no obu­va­lo gor­ski čev­lji (goj­zar­ji) s pro­fi­li­ra­no gumo na pod­pla­tu. Za ve­či­no ta­bor­niš­kih ak­cij so do­volj do­bri, mor­da še bolj­ši,

64


lah­ki pla­nin­ski čev­lji, ki se jih noga hi­tre­je pri­va­di in je v njih mo­go­če tudi te­či. Čev­lji bodo svo­je­mu na­me­nu slu­ži­li le, če jih bomo pra­vil­no vzdr­že­va­li. To po­me­ni, da jih mo­ra­mo red­no in pra­vil­no či­sti­ti. Pri tem upoštevaj­mo na­vo­di­la proi­zva­jal­ca. Po­mem­bno je, kako čev­lje su­ši­mo. Ča­so­pi­sni pa­pir, ki ga nat­la­či­mo v čev­lje, po­be­re ve­li­ko vla­ge. Čev­lji ne pre­ne­se­jo več­je vro­či­ne kot na­še roke. Kjer je pre­vro­če, da bi dr­ža­li roko, tudi čev­ljev ne su­ši­mo. Ve­či­ni te­žav z žu­lji se izog­ne­mo s či­sti­mi no­ga­mi ter s či­sti­mi, ce­li­mi in nez­gu-­ ba­ni­mi no­ga­vi­ca­mi. Vča­sih smo pri­se­ga­li na par vol­ne­nih pre­ko para tanj­ših bom­baž­nih nogavic, ki pa so hi­tro mo­kre od potu. Da­nes iz­de­lu­je­jo bolj­še no­ga­vi­ce iz umet­nih ma­te­ria­lov. De­be­lej­še so me­ša­ni­ca po­lie­stra, po­lia­mi­da in vol­ne. Vlak­na so po­se­bej ob­de­la­na, da "pi­je­jo" pot s ko­že in ga čim hi­tre­je od­va­ja­jo na zu­na­njo stran. Če smo pri hoji ved­no ožu­lje­ni na is­tem me­stu, si ga že vna­prej po­kri­je­mo z ob­li­žem. Za ne­bo­le­čo hojo so nuj­ni ure­je­ni in po­stri­že­ni noh­ti. Prak­tič­na je upo­ra­ba vlož­kov za čev­lje. V sne­gu ali mo­kri vi­so­ki tra­vi čev­lje in noge pred vla­go za­va­ru­je­mo z ga­ma­ša­mi.

Obleka Upo­rab­nost naj ima pred­nost pred modo. No­si­mo ob­le­ko, ki nam je prav, je udob­na in se v njej do­bro po­ču­ti­mo. Preoz­ka in zelo ši­ro­ka ob­la­či­la ovi­ra­jo hojo. Pri pe­ri­lu in ak­tiv­no­stih, kjer se ve­li­ko po­ti­mo, so naj­bolj­ši novi ma­te­ ria­li, ki od­lič­no vpi­ja­jo znoj in ga od­va­ja­jo na zu­na­njo stran. Tako pe­ri­lo nam daje ob­ču­tek su­ho­sti in se za­res hi­tro su­ši. V ta­bo­ru bo še ved­no ne­po­greš­lji­va udob­na bom­baž­na ma­ji­ca. V mra­zu je to­ple­je v dveh tan­kih kot v enem de­be­lem pu­lo­ver­ju, ker je plast zra­ka med raz­lič­ni­mi kosi ob­le­ke do­ber izo­la­tor. Tako se la­že in po­sto­po­ma pri­la­ga­ja­mo spre­mem­bam vre­me­na in tem­pe­ra­tu­re. Pre­den zač­ne­mo s hojo, tekom in drugimi napori, sle­če­mo del ob­le­ke. Pazimo na zaščito pred vetrom. Ko se ogre­je­mo, se ni tre­ba us­tav­lja­ti in se ne zno­ji­mo. Ob po­stan­ku se to­ple­je

65


ob­le­če­mo, da se ne preh­la­di­mo. Če se kdo moč­no poti, naj se med po­čit­kom preob­le­če. Dol­ge ali krat­ke hla­če pri hoji so stvar po­sa­mez­ni­ko­ve pre­so­je. V po­let­ni vro­či­ni ve­či­na pri­se­ga na krat­ke hlače, a v ve­tru, gr­mov­ju in ko­pri­ vah ter za zaš­či­to pred klo­pi ima­mo radi po­kri­te cele noge. Ne­ka­te­ri pla­nin­ci ima­jo še ved­no naj­ra­je pum­pa­ri­ce. Vsi bomo ve­se­li že­pov z gum­bi ali za­dr­ga­mi, saj bomo tako iz­gu­bi­li ve­li­ko manj drob­nih pred­me­tov. V ve­tru, mra­zu in vlaž­nem vre­me­nu so po­mem­bna in ko­rist­na zaš­či­ta ano­ra­ki in ve­trov­ke. Pa­met­en ta­bor­nik se tudi kape, rute in ša­la ne boji ime­ti s se­boj.

Oprema Obu­tim in ob­le­če­nim nam še ved­no manj­ka kup stva­ri, ki so nuj­ne za iz­let ali ta­bor­je­nje. Vse, kar ima­mo s se­boj, bomo mo­ra­li ne­ka­ko no­si­ti. Na kraj­ šem iz­le­tu bo zadoščal manj­ši na­hrbt­nik, na večdnevni ak­ci­ji to ni do­volj. Ne­ka­te­ri gre­do na ta­bor kar s kovč­kom, ker je v njem laž­je zla­ga­ti opre­mo. Pra­vi ta­bor­nik rabi na­hrbt­nik. Do­ber na­hrbt­nik spoz­na­mo po: • ne­pre­moč­lji­vem ma­te­ria­lu in moč­nih ši­vih, • ši­ro­kih in pod­lo­že­nih na­ram­ni­cah, ki jim lah­ko spre­mi­nja­mo dol­ži­no, • pod­lo­že­nem hrbt­nem delu, ki ima vča­sih vgra­je­no opo­ro iz lah­ke li­ti­ne, ki ohra­nja ob­li­ko na­hrbt­ni­ka, • opor­ni pod­la­gi na led­jih, da na­hrbt­nik ni tik ob ko­ži na hrb­tu in se manj zno­ji­mo, • člen­kih in ši­ro­kem pasu, ki po­raz­de­le te­žo po kol­kih in pre­pre­ču­je­jo, da bi na­hrbt­nik op­le­tal, • stran­skih že­pih, ki jih je moč sne­ti, • po­daljš­ku, • po­kro­vu, ki ga je moč sne­ti in ima že­pe.

66


Do­ber na­hrbt­nik bo slu­žil tudi de­set let in več, če bomo nanj pa­zi­li. Ne me­či­mo in ne vle­ci­mo ga po tleh, ne pe­ri­mo ga s pre­moč­ni­mi de­ter­gen­ti. Tak ali dru­ga­čen na­hrbt­nik je tre­ba pra­vil­no na­pol­ni­ti. Paz­lji­vo sprav­ljaj­mo vanj ko­ni­ča­ste pred­me­te in pred­me­te z os­tri­mi ro­bo­vi. Pred­me­ti naj ima­jo v na­hrbt­ni­ku toč­no do­lo­če­no in čim­bolj stal­no me­sto. Drob­ne pred­me­te in ti­ste, ki jih naj­več­krat po­tre­bu­je­mo, raz­po­re­di­mo po že­pih. Os­ta­lo opre­mo zla­ga­mo po sku­pi­nah in vreč­kah. Raz­no­barv­ne vreč­ke po­ma­ga­jo pri pre­gled­ no­sti, opre­ma pa bo suha tudi v naj­huj­šem dež­ju. Te­ža mora biti ena­ko­mer­ no po­raz­de­lje­na, da nahrbtnik ne visi po­stra­ni. Tr­dih pred­me­tov ni­ko­li ne zla­ga­mo na hrbt­no stran, ker bi lah­ko žu­li­li no­sa­ča. Tja damo meh­ke stva­ri, ra­zen ži­vil, ki so na zu­na­nji stra­ni, da se ne zmeč­ka­jo. Zelo upo­rab­ne so lah­ke škat­le za živila, v ka­te­rih var­no pre­na­ša­mo hra­no. Na na­hrbt­ni­ku ne sme­jo op­le­ta­ti in vi­se­ti raz­lič­ne vreč­ke in dru­gi pred­me­ti. V njem naj stva­ri ne po­ska­ku­je­jo in ro­po­ta­jo.

67


Na­hrbt­ni­ki z zu­na­njim ogrod­jem so na­me­nje­ni pre­na­ša­nju tež­kih to­vo­rov. Do­bri so za av­toštop in po­to­va­nja z vla­kom. Za hojo po goz­du in v go­rah so preo­kor­ni in ne­pri­mer­ni. Pred mokroto nahrbtnike ščitimo s prekrivalom, ki je lahko že vgrajeno ali ga kupimo posebej. Planinske pelerine navadno pokrijejo tudi nahrbtnik. Naj­bo­lje bomo na ta­bor­niš­kih ak­ci­jah spa­li v spal­ni vre­či. Glav­ni kri­te­rij pri na­ku­pu bo ver­jet­no cena, vendar je pomembno, da pred tem razmislimo tudi o temperaturni vrednosti, polnilu, obliki, teži in prostornini, ko je vreča zložena. Proizvajalci za spalne vreče navajajo temperaturna območja, ki jih moramo jemati le okvirno, saj smo različno občutljivi na mraz. Najnižja navedena temperatura, ni temperatura, pri kateri bomo udobno spali, temveč temperatura, pri kateri bomo nekako "prebivakirali" noč. Spalne vreče za poletje naj imajo to temperaturo okoli +10 °C, za pomlad in jesen okoli –5 °C in za zimo vsaj –20 °C. Polnilo je običajno sintetično ali iz puha. Prve so odpornejše na vlago, druge pa so toplejše (puh zaradi volumna ustvari več prostora med notranjostjo vreče in zunanjim zrakom). Slednje so tudi dražje. Po oblikah poznamo pravokotne vreče, ki so bolj prostorne in primerne za višje temperature. Široke so 70–80 cm in dovolj dolge, da gre v vrečo tudi glava. Dajo se odpreti in uporabiti kot odeja ali celo združiti dve skupaj. "Mumije" so ožje in bolje objamejo telo, zato potrebujemo manj telesne energije za ogrevanje notranjosti. Vse imajo tudi kapuco, ki ščiti pred ohlajanjem glave. So pa bolj neudobne in nekaterim spanje v njih predstavlja težave. Za tabornika je pomembna tudi teža in prostornina, saj mora vrečo večkrat zložiti in spraviti ter nositi v nahrbtniku. Glede tega prednjačijo vreče s puhom, saj so lahke in zložene zasedajo malo prostora. Nekateri se poslužujejo "kompresijske vreče" z jermeni, s katero občutno zmanjšamo prostornino (ne pa tudi teže). Vreče zagotavljajo tudi vodotesnost, saj je zelo neprijetno, če zvečer ugotovimo, da je spalna vreča mokra. Zunanji material naj sicer ne bi vpijal vlage s tal, vendar je za prenočevanje na prostem najboljša rešitev armafleks ali samonapihljiva blazina. Različni armafleksi so tudi dobra zaš­či­ta pred vla­go, mra­zom in kam­ni na tr­dih tleh (glej poglavje Ležišča).

68


Za izred­ne raz­me­re je od­lič­na re­šil­na ode­ja. To je tan­ka ko­vin­ska fo­li­ja, ki pre­pre­ču­je, da bi v oko­li­co od­da­li pre­več to­plo­te (ali jo spre­je­li, če fo­li­jo obr­ ne­mo na dru­go stran). Pra­vi nož za ta­bor­ni­ke je vse­stran­ski žep­ni nož s šte­vil­ni­mi do­dat­ki – iz­vi­jač, od­pi­rač za plo­če­vin­ke in ste­kle­ni­ce ... Lov­ski no­ži z dalj­ši­mi re­zi­li so tež­ji, draž­ji in upo­rab­ni pred­vsem pri pio­nirs­tvu, lovu in pripravi hrane. Ču­ta­ri­ca nam pre­pre­či že­jo tudi tam, kjer ob poti ni go­stiln ali stu­den­cev. Važ­no je, da do­bro te­sni in pi­ja­či ne daje prio­ku­sa. Po­zi­mi po­tre­bu­je­mo ter­ mov­ko, da pi­ja­ča os­ta­ne to­pla. Zelo pri­prav­ne so ba­skov­ske ču­ta­ri­ce "gur­de", na­re­je­ne iz us­nja. Praz­ne za­se­de­jo zelo malo pro­sto­ra, za­ra­di dvoj­ne­ga ust­ni­ka pa po­pi­je­mo manj. Isti ust­nik omo­go­ča, da iz ču­ta­ri­ce pije več oseb brez za­ drž­kov. Kon­cen­tra­tov v pra­hu ne da­je­mo v ču­ta­ro, ne da bi jih prej zme­ša­li z vodo. Ne­ka­te­ri so zelo reak­tiv­ni in lah­ko poš­ko­du­je­jo ko­vin­sko no­tra­njost ču­ta­re ali pa nam na­kop­lje­jo prio­kus pri poz­nej­ši upo­ra­bi ču­ta­re. Tudi oku­sa po mle­ku se dol­go ne zne­bi­mo. Vse bolj priljubljeni so mehi (kamele). Gre za plastične vrečke za tekočino, ki jih v samostojnih nahrbtnikih ali le kot dodatno opremo nosimo s seboj in so zelo uporabni predvsem pri dolgotrajni hoji, kjer je sprotno dodajanje tekočine zelo pomembno. Predvsem za hribolazenje so priporočljive zložljive palice, ki olajšajo vzpon in nudijo dodatno stabilnost. Ko jih ne potrebujemo, jih zložimo in skrbno pritrdimo na nahrbtnik. Pazimo, da s špicami ne bomo nevarni drugim. Pri iz­bi­ri in na­ku­pu spe­cial­ne opre­me za hojo v gore, obisk jam in po­dob­ no naj nam po­ma­ga do­ber poz­na­va­lec. Po­ka­že in raz­lo­ži naj nam pra­vil­no upo­ra­bo. Ne po­tre­bu­je­mo ved­no naj­bolj­še in naj­draž­je opre­me. De­re­ze in ce­pi­ni so lah­ko bolj ne­var­ni kot ko­rist­ni, če jih ne zna­mo pra­vil­no upo­rab­lja­ti. Z last­ni­mi iz­kuš­nja­mi si boste izo­strili ob­ču­tek, kaj re­snič­no po­tre­bu­jete na po­sa­mez­ni ak­ci­ji. Do­kler ni­mate iz­ku­šenj, upo­šte­vajte nas­ve­te iz­ku­še­nih iz­let­ni­kov in ne pod­ce­njujte na­ra­ve.

69


Za večdnevne akcije z bivanjem v naravi in taborjenja potrebujemo poleg osebne tudi skupno opremo. Sez­nam skup­ne opre­me se­sta­vi­mo pred ak­ci­jo. Pri iz­bo­ru ku­hinj­ske opre­me in je­dil­ni­ka ter na­ku­pu hra­ne so­de­lu­je ku­har, pri dru­gem gos­po­dar rodu. Sem sodijo: • • • • • • • • •

70

šotori z vsem potrebnim priborom, postelje (zložljive, pene), orodje (žaga, lopata, kramp, kladivo, macola ...), vsa kuhinjska oprema (kuhalniki, posode, pribor, plinske jeklenke), zastave (slovenska, ZTS, rodova), torbica za prvo pomoč ali taborna lekarna, taborni dnevnik za evidenco, ročna blagajna za denar in vredne stvari, oprema za izvajanje programa, v katero spadajo: – zemljevidi, kompasi, meter, – vrv in druga pionirska oprema, – šotorska krila, – športni rekviziti, – papir, škarje, lepila, barva, blago ...


POSEBNOSTI PLANINSKEGA IZLETA Za izlete v gore veljajo posebna pravila. Najpomembneje je, da izberemo primerno turo. Pogosto zaradi osebnega dokazovanja želimo doseči vrh, ki presega naše lastne fizične sposobnosti. Vedno načrtujmo dovolj časa za vzpon in sestop. Po možnosti vzemimo tudi nekaj časa za rezervo. Na poti načrtujmo tudi počitke. Skupina se giblje počasneje kot posameznik. Pomembno je, da vsi člani skupine vedno ostanejo skupaj. Za gibanje po gorah uporabimo planinske karte in se držimo z markacijami označenih poti. Organizirano skupino naj vodi usposobljen planinski vodnik. Za ta namen Planinska zveza Slovenije organizira različna usposabljanja. Na pot v gore se vedno odpravimo v primerni obutvi (gojzarji) in primerno oblečeni (večslojno), z rezervnim perilom in oblačilom z dolgimi rokavi za zaščito proti vetru in dežju (tudi dolge hlače). V nekaterih primerih potrebujemo tudi cepin in dereze, vendar je oboje treba znati pravilno uporabljati. Glede na to, da gore obiskujemo predvsem poleti, je treba razmišljati tudi o zaščiti pred soncem (pokrivalo, sončna očala) in o zadostnih zalogah vode. Tudi hrana mora biti lahka in mora vsebovati veliko kalorij. O odhodu in načrtovanem prihodu obvestimo sorodnike ali znance (starše, če gre na izlet vod). Če se na poti ustavimo v planinski koči, se vpišimo v knjigo obiskovalcev. Še nekaj nasvetov: • Zaradi padajočega kamenja je dobro nositi zaščitno čelado. • Zaradi vremenskih vplivov in obrabe se varovala lahko poškodujejo, zato jim ne zaupajmo na slepo. • Največ nesreč v gorah se zgodi pri sestopu, ko je človek že utrujen in z mislimi že v dolini. • Bodimo pozorni na vreme; to se v gorah še hitreje spreminja. V hribih je velika nevarnost udara strele. • Pri nudenju pomoči v gorah bodimo skrajno previdni; zaradi nepremišljene pomoči lahko tudi sami hitro postanemo žrtev nesreče. Še več napotkov o obisku gora lahko najdete na spletnih straneh Planinske zveze Slovenije.

71


POSEBNOSTI IZLETA V JAME Izleti v jame imajo svojo čarobno moč. Zaradi teme in težje dostopnosti burijo človekovo domišljijo in predstavljajo dogodivščino posebne vrste. Pri obisku jam se je treba zavedati, da je jamsko okolje občutljivo in ga s svojo prisotnostjo ne smemo uničevati in tudi ne vznemirjati jamskih živali. Jam nikoli ne obiskujemo sami, ponavadi gremo v manjših skupinah 3-5 ljudi. Če je skupina večja, jo lahko razdelimo v več manjših. Kot pri gorah, velja tudi pri jamah, da moramo o svojem obisku in trajanju ogleda obvestiti sorodnike ali znance, sicer nam v primeru nesreče nihče ne bo priskočil na pomoč. Za ogled so na voljo turistične jame, ki so opremljene s turistično infrastrukturo. Večinoma so zaklenjene in vstop brez jamskega vodnika ni možen. Za ogled jam se je treba predhodno dogovoriti z vodnikom oz. oskrbnikom jame. Popis jam s kontaktnimi podatki je možno najti na spletu. Neurejene jame oziroma jame, ki so v naravnem stanju, so odprte, vendar zaradi neurejenosti tudi bolj nevarne. Tu pridejo izkušnje in usposobljenost na ravni jamskega vodnika še bolj v poštev. Ne hodimo v jame, ki jih ne poznamo. Oprema za obisk jame je povezana z značilnostmi jame. Če je ta suha, potem razen čelade dodatna oprema ni potrebna. Za obisk jame, kjer voda le pronica skozi strop, so primerni škornji in pa vrhnje oblačilo, ki bo lahko blatno. Če pa so v jami tekoče vode, potem so škornji obvezni (včasih pridejo prav celo ribiški, ki segajo do pasu ali še dalj). Po nekaterih jamah za prečkanje določenega dela jame potrebujemo tudi čoln (npr. v Križni jami). Oprema je vezana tudi na letni čas obiska, saj nam bo zaradi stalne temperature v jamah (okoli 8 °C) pozimi vroče poleti pa hladno. Seveda v jamo ne moremo brez svetilke, pa naj bo to baterijska ali pa "karbidovka". Najboljše so čelne svetilke, ki zaradi pritrditve na glavo (oziroma čelado) omogočajo proste roke. Za primer, če svetilko izgubimo ali preneha delovati, moramo imeti s seboj še rezervo. Brez svetilke in čelade po jamah pač ne gre. Za spuščanje v brezna in plezanje po jamskih dimnikih je potrebna posebna oprema in znanje. Zaradi možnosti podorov ali zalitja prehodov se obisk jam v času močnega deževja odsvetuje.

72


KOLESARSKI IZLET Poleg izletov, na katere se odpravimo peš ali pa izlet kombiniramo z drugim prevoznim sredstvom (npr. vlak ali avtobus), je za tabornike zanimiv tudi kolesarski izlet. S kolesom lahko po cestah potujemo neprimerno hitreje (v povprečju okoli 20 km/h). Seveda je vse odvisno tudi od naklona ceste. Dolžino in višinsko razliko poti moramo izbrati glede na starost in kondicijsko pripravljenost udeležencev. Za načrtovanje izletov vam bodo prav prišli kolesarski vodniki, ki vam postrežejo s številnimi podatki o zahtevnosti in zanimivosti posameznega izleta. Pri kolesarskem izletu je najpomembnejša varnost, saj smo kolesarji kot uporabniki cest večinoma udeleženci v prometu (razen gorski kolesarji). Udeleženci morajo imeti opravljen kolesarski izpit. V primeru večje skupine (od pet do deset kolesarjev) je dobro poskrbeti za označbe na začetku in koncu kolone, v primeru večjega števila pa je treba zagotoviti organizirano spremstvo. Potovalni izlet s kolesom je možno kombinirati tudi z vlakom, saj nekateri omogočajo prevoz koles. Pomembna je tudi kolesarska oprema: kolo s popolno opremo (tudi luči in zvonec) in čelada. Poleg tega je za morebitno prtljago treba imeti posebne torbe, ki se pritrdijo na kolo tako, da je teža enakomerno porazdeljena. Vožnja kolesa z nahrbtnikom je nevarna, saj onemogoča gibljivost kolesarja. Je pa tudi utrudljiva, saj telo prenaša tudi to težo. Kolesa so različna glede na namen: za izlete pridejo v poštev pretežno treking in pa gorska kolesa. Razlika je predvsem v robustnosti, profilu platišč (gum) in pa prestavnih razmerjih. Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju prepoveduje vožnjo s kolesi po brezpotjih, stezah in pešpoteh.

73


Čolnarjenje po rekah, jezerih in morju Do sedaj smo se gibali po kopnem. Izleti pa se ne končajo na kopnem, saj se lahko na izlet odpravimo tudi s čolnom. Vožnja po rekah jezerih in morju omogoča drugačno doživljanje potovanja, seveda pa kot vsaka oblika terja tudi ta precej priprav in pozornosti pri zagotavljanju varnosti. Za posamezne vrste voda (divja voda, mirna reka, jezero in morje) obstajajo primerni čolni. Pri tabornikih je najbolj pogosto v rabi oblika indijanskega kanuja, v uporabi pa so tudi drugačne oblike rečnih in morskih čolnov. Obliki čolna so prilagojena tudi vesla in način veslanja. Veslamo lahko z dvojnim kajak veslom izmenično na levi in desni strani čolna, lahko pa uporabimo enojno kanu veslo, s katerim veslamo samo na enem boku čolna. Obstajajo različne tehnike veslanja, s katerimi upravljamo čoln (pospeševanje, zaustavljanje in sprememba smeri). Poleg vesel in čolna potrebujemo še varnostno opremo. Ta je sestavljena iz čelade in rešilnega jopiča. Priporočljivo je, da imamo na čolnu tudi reševalno vrvico s torbico. V primeru, da je voda hladnejša, je priporočljiva tudi ne­oprenska obleka. Hladna voda močno vpliva na naše fizične zmožnosti. Zaradi podhladitve je aktivnost zmanjšana že po nekaj minutah. Še preden dejansko odidemo na pot, preizkusimo plovnost čolna (vzpostavljanje ravnotežja pri različnih manevrih). Zavedati se moramo, da oprema, ki jo potrebujemo za potovanje, vpliva na stabilnost čolna. V primeru prevračanja je najpomembneje, da rešujemo sebe in ne opremo. Če se prevrnemo na hitri reki, je pomembno, da plujemo s tokom in nogami naprej, da z glavo ne udarimo v kakšno skalo in pademo v nezavest. Pred odhodom na potovanje je treba preveriti plovnost in vodostaj (v primeru potovanja po reki), vetrovne razmere in valovanje (v primeru potovanja po večjih jezerih in morju) ter vremensko napoved za čas potovanja.

74


ORIENTACIJA Ko za­pu­sti­mo do­bro poz­nan kraj, v ka­te­rem se gib­lje­mo na pa­met, se sre­ča­ mo z orien­ta­ci­jo. V nez­na­nem oko­lju se mo­ra­mo znaj­ti, tako da stal­no vemo, kje smo in kako naj­ti pot do ci­lja. To na­re­di­mo s po­moč­jo kar­te, kom­pa­sa ali bu­so­le, vod­ni­kov in teh­nič­nih pri­po­moč­kov, na­rav­nih in dru­gih zna­čil­ no­sti ter s po­moč­jo iz­ku­šenj. Orien­ta­ci­ja za­je­ma geo­graf­sko in to­po­graf­sko orien­ta­ci­jo. Pri geo­graf­ski orien­ta­ci­ji do­lo­ča­mo stra­ni neba. To­po­graf­ska orien­ta­ci­ja pa vse­bu­je še do­lo­ča­nje stoj­ne toč­ke, lego ob­jek­tov na te­re­nu in iz­bi­ro sme­ri za na­dalj­nje gi­ba­nje.

ORIENTACIJA PO NEBESNIH TELESIH IN ZNAKIH NA TERENU Sonce je opol­dan toč­no na jugu (v poletnem urnem času pa ob enih). Vsa­ko uro se Son­ce na­vi­dez­no pre­mak­ne za 15 sto­pinj. Tako je prib­liž­no ob 6. uri na vzhodu, ob 9. uri na jugovzhodu, ob 12. uri na jugu, ob 15. uri na jugozahodu, ob 18. uri na zahodu. Dru­gi na­čin je do­lo­ča­nje juga po Son­cu z uro. Mali ka­za­lec us­me­ri­mo pro­ti Son­cu. Si­me­tra­la kota med ma­lim ka­zal­cem in šte­vil­ko 12 na uri ka­že na jug, oziroma med malim kazalcem in številko 1 (v poletnem urnem času). Če ima­ mo di­gi­tal­no uro brez ka­zal­cev, uro na­ri­še­mo na list pa­pir­ja.

75


Zvezda Severnica je nad geo­graf­skim se­ve­rom, ker je ze­melj­ska os nag­nje­na pro­ti njej. Se­ver­ni­ca je prva zvez­da v oje­su Ma­le­ga voza. Najdemo jo tudi s pomočjo ozvezdja Kasiopeja (v obliki črke W). Zna­čil­no oz­vezd­je je tudi Orion, ki ga vi­di­mo pri nas le spom­la­di in je­se­ni. Ko je vi­so­ko na nebu, nje­gov meč ka­že pro­ti jugu, gla­va pro­ti se­ve­ru (kot ka­že sli­ka).

Orien­ta­ci­ja po Luni je bolj za­ple­te­na kot po zvez­dah in Son­cu. Naj­prej ugo­to­ vi­mo ob­li­ko lu­ni­ne mene. Prvi kra­jec je 90 sto­pinj za Son­cem (90 sto­pinj levo od son­ca). Ob 12. uri je na vzho­du, ob 18. uri na jugu, ob 24. uri je na za­ho­du. Pol­na luna je Son­cu toč­no nas­pro­ti, ob 18. uri je na za­ho­du, ob 24. uri na jugu, ob 6. uri na za­ho­du. Zad­nji kra­jec je na nebu 90 sto­pinj pred Son­cem (90 sto­pinj de­sno). Ob 24. uri je na vzho­du, ob 6. uri na jugu, ob 12. uri na za­ho­du. Mlaj le­ži v bli­ži­ni Son­ca in je več­ji del no­či pod ob­zor­jem.

76


Druga znamenja niso tako za­nes­lji­va kot orien­ti­ra­nje po Son­cu in zvez­dah. Se­ver­na stran nav­pič­nih pred­me­tov ni ni­ko­li ob­si­ja­na s Son­cem, zato lah­ko po­ne­kod opa­zi­mo: • mah na se­ver­ni stra­ni dre­ves; • se­ver­ne ste­ne po­slo­pij so lah­ko vlaž­ne in se lah­ko na­bi­ra so­li­ter v ob­li­ki si­vih in be­lih ma­de­žev; • ne­ka­te­re rast­li­ne so obr­nje­ne pro­ti son­cu – sonč­ni­ca; • na juž­ni stra­ni so let­ni­ce na što­rih bolj na­ra­zen, na se­ver­ni stra­ni pa so bolj zgoš­če­ne; • sneg se dalj ča­sa za­dr­ži na se­ver­ni stra­ni, se­ver­na po­boč­ja so manj po­raš­če­na; • na se­ver­ni stra­ni je gozd­na meja niž­ja ipd. Lah­ko nam po­ma­ga­jo zna­me­nja ur­ba­ni­za­ci­je in na­čin grad­nje: • hrup le­tal in že­lez­ni­ce (že­lez­ni­ca se sli­ši tudi 10 km da­leč) ter cest; • gla­so­vi do­ma­čih ži­va­li v bli­ži­ni kme­tij; • poti in ko­lo­vo­zi se zdru­žu­je­jo, če se na­se­lju prib­li­žu­je­mo, ozi­ro­ma se raz­ce­pi­jo pod os­trim ko­tom, če se na­se­lju od­da­lju­je­mo; • ob­jek­ti z zna­čil­no lego (cerk­ve, gro­bo­vi …).

77


OSNOVNI POJMI O KOMPASU IN KARTI Naj­hi­tre­je in naj­bolj na­tanč­no do­lo­ča­mo stra­ni neba s kom­pa­som ali bu­so­lo. Kompas je pri­pra­va z mag­net­no iglo, ki ka­že pro­ti se­ve­ru. Igla je os­nov­ni del vsa­ke­ga kom­pa­sa. Na­meš­če­na je tako, da se lah­ko pro­sto vrti v vo­do­rav­ni rav­ni­ni. Mag­net­na igla ka­že pro­ti mag­net­ne­mu se­ve­ru. Ima­mo še dve sme­ri se­ve­ra. Prva je geo­graf­ski se­ver. To je smer pro­ti toč­ki (geo­graf­ski se­ver­ni te­čaj), v ka­te­ri na­miš­lje­na ze­melj­ska os pre­bo­de ze­melj­sko po­vr­ši­no. Tret­ji se­ver je pro­jek­cij­ski ali kar­to­graf­ski se­ver. To je smer, ki jo ka­že­jo nav­pič­ne čr­te pra­vo­kot­ne koor­di­nat­ne mre­že na to­po­graf­ski kar­ti. Mag­net­no iglo pri­vla­či­jo še dru­ga mag­net­na po­lja (ko­vi­ne, dalj­no­vo­di ipd.), na kar mo­ra­mo pri upo­rab­lja­nju kom­pa­sa pa­zi­ti. Bu­so­la ima po­leg mag­net­ne igle še vi­zir in dru­ge dele za mer­je­nje azi­mu­tov ter dru­ge to­po­graf­ske na­lo­ge. Azimut je kot med se­ve­rom in iz­bra­no smer­jo. Me­ri­mo ga od se­ve­ra, tako kot se gib­lje urin ka­za­lec. Azi­mut pred­me­ta, ki le­ži ju­go­za­hod­no od nas, ima azi­mut 225 sto­pinj. Nasprotni azimut je kot med smer­jo se­ve­ra in smer­jo, ki je nas­pro­ti iz­bra­ni. Prej na­ve­de­ni pred­met ima nas­prot­ni azi­mut 45 sto­pinj.

Kote opi­su­je­mo z raz­lič­ni­mi kotnimi merami. Tako ima pol­ni krog po eni raz­de­li­tvi 360 sto­pinj, po dru­gi 400 gra­dov, po tret­ji zo­pet 6400 ti­so­či­nov, po če­tri 6000 ti­so­či­nov ali po peti 2 Pi ra­dia­nov. Ra­dia­nov se pri orien­ta­ci­ji ne upo­rab­lja.

78


Opi­su­je­mo šti­ri glav­ne strani neba: se­ver – S (north – N), jug – J (south – S), vzhod – V (east – E) in za­hod – Z (west – W). Vča­sih si po­ma­ga­mo še s stran­ski­mi stran­mi: se­ve­rovz­hod – SV, ju­govz­hod – JV, ju­go­za­hod – JZ in se­ve­ro­za­hod – SZ. Karta je po­manj­ša­na gra­fič­no po­na­zor­je­na tlo­ri­sna ris­ba dela ze­melj­ske­ga po­vrš­ja. Zem­ljiš­če je pri­ka­za­no po do­go­vor­je­nih pra­vi­lih in s po­seb­ni­mi zna­ki. S po­moč­jo teh zna­kov iz­ve­mo ve­li­ko o zem­ljiš­ču, ki ga pri­ka­zu­je kar­ ta: na­pi­sa­na so ime­na kra­jev, na­ri­sa­ni so ob­jek­ti, ki jih v na­ra­vi ne mo­re­mo vi­de­ti, ker jih za­kri­va hri­bov­je, vri­sa­ne so dr­žav­ne in dru­ge uprav­ne meje, oz­na­če­na je nad­mor­ska vi­ši­na itd. Hkra­ti pa so za­ra­di ge­ne­ra­li­za­ci­je pri­ ka­za­ni le po­mem­bnej­ši ob­jek­ti, saj bi bila kar­ta si­cer ne­pre­gled­na. Ni vseh poti, jar­kov ali vr­tač. Pri ta­bor­ni­kih uprab­lja­mo pred­vsem to­po­gaf­ske kar­te v me­ri­lu 1 : 50 000, 1 : 25 000 in več­je. Kar­te so ved­no iz­de­la­ne tako, da je zgor­ni rob se­ver­na, de­sni rob vzhod­na, levi rob za­hod­na in spod­nji rob juž­na stran kar­te. To je po­mem­bno pri orien­ti­ra­nju kar­te. Merilo je raz­mer­je med raz­da­lja­mi na kar­ti in is­to­lež­ni­mi raz­da­lja­mi v na­ra­vi. Če je me­ri­lo kar­te 1 : 5000, to po­me­ni, da so raz­da­lje petti­soč­krat po­manj­ ša­ne. Ve­či­na kart ima za­oo­kro­že­no me­ri­lo na cele ti­so­če.

S KOMPASOM IN KARTO NA POT Kom­pas in kar­ta sta naj­bolj po­mem­bna pri gi­ba­nju po nez­na­nem te­re­nu, za kar po­tre­bu­je­mo pre­cej vaje in iz­ku­šenj. Na tek­mo­va­njih ali iz­le­tih v ne­ z­na­nem oko­lju mo­ra­mo od­lo­či­tve spre­je­ma­ti pre­miš­lje­no. Kar­to in kom­pas mo­ra­mo ime­ti stal­no pri roki. Med pot­jo pre­ver­ja­mo pra­vil­nost hoje. Sku­pi­no naj vodi naj­bolj iz­ku­še­ni, ven­dar naj se pos­ve­tu­je z os­ta­li­mi. Več glav več ve! Bo­lje je, če ima­mo več kart in kom­pa­sov, da lah­ko več čla­nov hkra­ti sprem­lja pra­vil­nost sme­ri gi­ba­nja. Kom­pas in kar­to mo­ra­mo ved­no upo­rab­lja­ti sku­paj. Vsa­ko­krat mo­ra­mo kar­to naj­prej orien­ti­ra­ti, še­le nato spre­je­ma­ti od­lo­či­tve. Pre­več­krat se do­ga­ja, da gre sku­pi­na na pot po na­pač­ni do­li­ni ali je zgre­ši­la pra­vi gre­ben in pra­vo pot samo zato, ker ni do­bro orien­ti­ra­la kar­te. Stal­no opa­zuj­mo te­ren in zna­čil­no­sti ob poti ter vse to sprem­ljaj­mo na kar­ti! Na­še

79


od­lo­či­tve do­do­bra pre­mi­sli­mo. Po­ra­bi­li bomo manj ča­sa, kot če se iz­gu­bi­mo. Če v pra­vil­nost poti ni­smo po­vsem pre­pri­ča­ni, se sku­pi­na ne sme de­li­ti! Lo­či­ tev sku­pi­ne ali eki­pe na tek­mo­va­nju je mož­na le, če je vna­prej na­čr­to­va­na in so vse sku­pi­ni­ce do­bro oprem­lje­ne s to­po­graf­ski­mi pri­po­moč­ki in zna­njem.

ORIENTIRANJE KARTE Kar­ta je orien­ti­ra­na, ko se smer se­ve­ra na kar­ti uje­ma s se­ve­rom v na­ra­vi. Ta­krat se raz­po­re­di­tev in koti na kar­ti uje­ma­jo z de­jan­skim sta­njem v na­ra­vi. Po naravnih znakih orien­ti­ra­mo kar­to tako, da na že zna­ne na­či­ne do­lo­či­mo, kje je se­ver, po­tem pa kar­to obr­ne­mo pro­ti se­ve­ru. Na­tanč­nej­še in tudi naj­po­mem­bnej­še orien­ti­ra­nje kar­te je s kompasom. Levi ali de­sni rob to­po­graf­ske kar­te je pold­nev­nik, ki ka­že na­tanč­no pro­ti geo­graf­ske­mu se­ve­ru. Na kom­pa­su na­rav­na­mo raz­de­li­tev na lim­bu na ni­ čel­no lego, kom­pas po­lo­ži­mo na kar­to, tako da je rob kom­pa­sa vzpo­re­den robu kar­te, in kar­to vr­ti­mo to­li­ko ča­sa, da se se­ver­ni del igle uja­me z oz­na­ko za se­ver na lim­bu.

Mag­net­na igla si­cer ka­že pro­ti mag­net­ne­mu se­ve­ru, ven­dar je pri nas raz­li­ka med smer­jo mag­net­ne­ga in geo­graf­ske­ga se­ve­ra majh­na. Pri manj na­tanč­nem delu lah­ko na­me­sto roba kar­te (geo­graf­ski se­ver) po­rav­na­mo kom­pas s pra­vo­

80


kot­no koor­di­nat­no mre­žo (pro­jek­cij­ski se­ver – glej po­glav­je Kom­pas). S tem za­vest­no na­re­di­mo še do­dat­ne na­pa­ke, ki lah­ko sku­paj zna­ša­jo do 30 stopinj. Po smereh objektov orien­ti­ra­mo kar­to ta­krat, ko ni­ma­mo kom­pa­sa in ho­di­mo po pre­gled­nem te­re­nu, na ka­te­rem je ve­li­ko li­nij­skih orien­tir­jev (ce­ste, poti, gre­be­ni). Če je mo­go­če, se po­sta­vi­mo na ali ob tak ob­jekt in kar­to obra­ča­mo, tako da se sme­ri cest, rek ipd. na kar­ti in v na­ra­vi uja­me­jo. Upo­šte­va­mo jih čim več, da je kar­ta na­tanč­ne­je orien­ti­ra­na. Po smereh proti objektom orien­ti­ra­mo kar­to, če poz­na­mo sto­jiš­če (tako na kar­ti kot v na­ra­vi), ni­ma­mo pa kom­pa­sa. Poiš­če­mo pri­mer­ne ob­jek­te s kako pou­dar­je­no zna­čil­nost­jo (osam­lje­na hi­ša, cer­kev, vrh, kri­žiš­če, most), ki so na­ri­sa­ni na kar­ti. Kar­to obra­ča­mo to­li­ko ča­sa, da se nam sme­ri v na­ra­vi uja­ me­jo s smer­mi na kar­ti.

DOLOČANJE STOJIŠČA Ka­dar smo pre­ma­lo oprez­ni in pre­ma­lo upo­rab­lja­mo kar­to in kom­pas, se nam lah­ko zgo­di, da zai­de­mo s pra­ve poti in s kar­te ne raz­be­re­mo, kje smo. Na novo lah­ko sto­jiš­če do­lo­či­mo tako, da v bli­ži­ni poiš­če­mo dve ali tri zna­čil­ne toč­ke, ka­te­rih lega je oz­na­če­na na kar­ti in jih spoz­na­mo v na­ra­vi. Iz­me­ri­mo azi­mu­te do teh točk in na kar­to vri­še­mo nas­prot­ne aziu­mu­te od iz­mer­je­nih točk. V toč­ki, kjer se nas­prot­ni azi­mu­ti se­ka­jo, je na­še sto­jiš­če. Če se ne se­ ka­jo rav­no v toč­ki, je na­še sto­jiš­če nek­je na sre­di­ni na­sta­le­ga lika. Nas­prot­ne azi­mu­te lah­ko vri­še­mo tudi z vi­zi­ra­njem ob rav­ni­lu.

81


IZBIRA POTI Na iz­bi­ro poti vpli­va več de­jav­ni­kov. Od­vi­sna je od raz­gi­ba­no­sti, pre­gled­no­sti in pre­hod­no­sti te­re­na, od šte­vilč­no­sti in pra­vil­no vri­sa­nih poti, na­še fi­zič­ne pri­prav­lje­no­sti in dru­gih de­jav­ni­kov. Če ima­mo do­volj ča­sa, bomo mor­da iz­bra­li naj­lep­šo pot; na tek­mo­va­nju pa se naj­več­krat od­lo­či­mo za naj­hi­trej­ šo ali pa naj­laž­jo pot. Vsak mora oce­ni­ti, ka­te­ra pot je zanj ugod­nej­ša, kaj­ti naj­kraj­ša pot ni nuj­no naj­hi­trej­ša in naj­laž­ja. Na pre­gled­nem in pre­hod­nem te­re­nu, ki ni pre­več raz­gi­ban, hoja na­rav­nost po azi­mu­tu za iz­ku­še­ne­ga tek­mo­val­ca naj­več­krat ni te­žav­na. Dru­gi, ki orien­ ti­ra­nja ni rav­no vešč, se bo raje od­lo­čil za malo dalj­šo pot; dr­žal se bo poti, po­to­ka in dru­gih zna­čil­nih ob­jek­tov, ki ga bodo za­nes­lji­vo pri­pe­lja­li na cilj.

HOJA PO AZIMUTU S kom­pa­som (ali ko­to­me­rom) iz­me­ri­mo na kar­ti smer (azi­mut) na­še­ga gi­ ba­nja. Na kar­ti iz­mer­jen azi­mut s kom­pa­som do­lo­či­mo v na­ra­vi in si v tej sme­ri za­pom­ni­mo zna­čil­no toč­ko, ki je čim dlje. Odi­de­mo do ti­ste toč­ke in po­sto­pek po­nav­lja­mo, do­kler ne pri­de­mo do ci­lja. Ko si pri­do­bi­mo več iz­ku­šenj in ob­čut­ka za orien­ta­ci­jo, po­sta­ne hoja po azi­mu­tu eno­stav­nej­ša. Na za­čet­ku prav tako iz­me­ri­mo azi­mut na kar­ti. Nato ho­di­mo po kar­ti brez vme­sne­ga do­lo­ča­nja zna­čil­nih točk. Med hojo na kom­pa­su pre­ver­ja­mo, če se prib­liž­no toč­no dr­ži­mo sme­ri. Za to vr­sto hoje po azi­mu­tu, ki ne zah­te­va pre­več na­tanč­ne­ga mer­je­nja azi­mu­ta, so naj­bolj pri­mer­ni kom­pa­si na ploš­či­ci. So brez po­kro­va, da ga ni tre­ba stal­no od­pi­ra­ti, v lim­bu pa ima­jo te­ko­či­no, ki pre­pre­ču­je, da bi igla "ple­sa­la". Tako lah­ko smer kon­tro­li­ra­mo tudi med hojo in te­kom ter iz­gu­bi­mo kar naj­manj ča­sa. Do­bro je, če tudi to­krat pre­ver­ja­mo pra­vil­nost poti s po­moč­jo zna­čil­nih ob­jek­tov. Če na­ša smer na kar­ti preč­ka jaso, sed­lo, vrh ipd., bomo na ta na­čin pre­ver­ja­li pra­vil­nost na­še­ga gi­ba­nja. Po­zor­nost pa pos­ve­ča­mo raz­da­lji, ki jo ve­či­no­ma oce­nju­je­mo gle­de na zna­ čil­no­sti ob poti (šte­je­mo ko­ra­ke) in me­ri­mo čas hoje. Ta na­čin pri­de v po­štev še posebej pri več­jih raz­da­ljah, ker bi si­cer iz­gu­bi­li pre­več ča­sa.

82


Če pri hoji po azi­mu­tu na­le­ti­mo na ovi­ro (reka, je­ze­ro, moč­vir­je), ki je na pre­gled­nem te­re­nu, si na dru­gi stra­ni v sme­ri azi­mu­ta za­pom­ni­mo zna­čil­no toč­ko. Ovi­ro obi­de­mo po dru­gi poti, nato pa od ome­nje­ne toč­ke po­sto­pek na­da­lju­je­mo. Na ne­pre­gled­nem te­re­nu se stva­ri lo­ti­mo dru­ga­če. Pred ovi­ro na­šo smer spre­me­ni­mo za do­lo­čen kot (na­še­mu azi­mu­tu pri­šte­je­mo ali od­ šte­je­mo kot) in gre­mo v novi sme­ri do­lo­če­no šte­vi­lo par­nih ko­ra­kov. Nato po­nov­no ho­di­mo v sme­ri pr­vot­ne­ga azi­mu­ta to­li­ko ča­sa, da je dol­ži­na hoje dalj­ša od dol­ži­ne ovi­re. To­krat na­še­mu azi­mu­tu od­šte­je­mo (ali pri­šte­je­mo) enak kot kot prej in gre­mo ena­ko šte­vi­lo par­nih ko­ra­kov v ti­sti sme­ri. Tako pri­de­mo na dru­go stran ovi­re in na­da­lju­je­mo pot v pr­vot­ni sme­ri.

ORIENTACIJA OB ZMANJŠANI VIDLJIVOSTI V me­gli in po­no­či je orien­ta­ci­ja te­žav­na celo na poz­na­nem te­re­nu. Če se nam zgo­di, da zai­de­mo za­ra­di zmanj­ša­ne vi­dlji­vo­sti, ne te­kaj­mo brez po­tre­ be. Hoja nas lah­ko pri­ve­de do gi­ba­nja v kro­gu. Pri­hra­ni­mo raje ener­gi­jo in po­lo­žaj te­me­lji­to pre­mi­sli­mo. Raje po­ča­kaj­mo ju­tro, ko bo vi­dlji­vost bolj­ša. V skraj­nem pri­me­ru hojo na­da­lju­je­mo tudi po­no­či (če je ne­var­ne­je ča­ka­ti – mraz, poš­kod­ba – in do ci­lja ni več da­leč). V po­štev pri­de hoja po azi­mu­tu, ki pa je zelo ote­že­na, saj vi­zi­ra­nje na dalj­še raz­da­lje ni mož­no. Od­se­ki poti

83


naj bodo tako dol­gi, da še vi­di­mo to­va­ri­ša, ki smo ga po­sla­li na­prej. Kote in raz­da­lje je tre­ba me­ri­ti kar se da na­tanč­no (vrv, par­ni ko­rak), kaj­ti cilj (ko­čo, bi­vak ipd.) lah­ko zgre­ši­mo le za ne­kaj me­trov, pa bomo za­ra­di manj­še vi­dlji­ vo­sti odš­li mimo. Ko smo po na­ših izra­ču­nih pre­ho­di­li raz­da­ljo do ci­lja, pa ga na ti­stem me­stu ni, je naj­bo­lje, če cilj iš­če­mo tako, da de­la­mo kro­ge oko­li na­še­ga sto­jiš­ča. Kro­ge po­ve­ču­je­mo, do­kler ne na­le­ti­mo na že­le­ni cilj. Hoja ob sla­bi vi­dlji­vo­sti zah­te­va ve­li­ko več­jo pre­vid­nost (po­se­bej na kra­su in v go­ rah). Tudi če vi­di­mo pred se­boj luč v ko­či, mo­ra­mo pa­zi­ti na vsak ko­rak, saj je vmes lah­ko vr­ta­ča ali celo brez­no!

ŠE NEKAJ NASVETOV Na tek­mo­va­nju vča­sih pri­de­mo na me­sto, kjer pri­ča­ku­je­mo kon­trol­no toč­ko (KT), pa ugo­to­vi­mo, da je tam ni. To se posebno rado zgo­di na kraš­kem, vr­ta­ ča­stem te­re­nu. Če v pr­vem poiz­ku­su ne naj­de­mo KT, stvar lepo pre­mi­sli­mo. Po­glej­mo, če se kar­ta res uje­ma s ti­stim, kar vi­di­mo na te­re­nu. Mno­go­krat nas zme­de mno­ži­ca poti, ki jih na kar­ti ni. Pa tudi vri­sa­ne poti vča­sih na kar­ti ne te­če­jo tako, kot v na­ra­vi. Raje se za­ne­se­mo na re­lief­ne ob­li­ke. Poiš­če­mo na kar­ti toč­ko, ki je v bli­ži­ni KT in jo lah­ko toč­no do­lo­či­mo v na­ra­vi (sed­lo, vrh, gra­pa, jasa, po­se­ka), in od tam zač­nemo is­ka­ti KT. Tako jo bomo naš­li hi­tre­je, ka­kor če be­ga­mo po te­re­nu sem in tja in ra­ču­na­mo na sre­čo. Pri hoji med dve­ma toč­ka­ma pos­ve­čaj­mo po­zor­nost ča­su hoje. Na za­čet­ku po­glej­mo, kak­šno raz­da­ljo mo­ra­mo pre­ho­di­ti, in do­lo­či­mo prib­li­žen čas hoje. Pred iz­te­kom tega ča­sa bo­di­mo po­zor­ni, kaj­ti smo v bli­ži­ni KT. Mno­go­krat si­cer sle­di­mo na­ši poti s kar­to in kom­pa­som, pa ven­dar za­vi­je­mo prek­ma­lu na na­pač­no pot, ker se nam zdi, da te­ren kar us­tre­za, ali pa zgre­ši­mo pra­vi od­cep in gre­mo pre­da­leč. Če bi pa­zi­li tudi na raz­da­ljo in čas hoje, se nam kaj ta­ke­ga ne bi zgo­di­lo po­go­sto. Ve­li­ko­krat se nam zdi­jo gra­pe, poti, gre­be­ni itd. ena­ki in le raz­da­lja ozi­ro­ma čas hoje nam po­ma­ga­ta, da za­vi­je­mo na pra­vem me­stu. Po­zor­ni mo­ra­mo biti tudi na let­ni­co iz­de­la­ve kar­te (ozi­ro­ma na let­ni­co ream­bu­la­ci­je – do­pol­ni­tve kar­te). Mno­go je no­vih poti, ki še niso vri­sa­ne, sta­rih, ki so že za­raš­če­ne, a so še vri­sa­ne, po­dr­tih mo­stov in dru­gih spre­memb,

84


ki na kar­ti niso oz­na­če­ne. Sta­rej­ša je kar­ta, bolj se sta­nje na kar­ti raz­li­ku­je od re­snič­ne­ga. Ta­krat bolj upo­šte­va­mo te­ren­ske zna­čil­no­sti, ki se ne spre­mi­nja­jo tako hi­tro (re­lief, vod­ne po­vr­ši­ne, gozd). Ne­ka­te­ri ob­jek­ti so na kar­ti na­ri­sa­ni pre­ti­ra­no, dru­gi so iz­puš­če­ni (od­vi­sno od ve­li­ko­sti in po­mem­bno­sti), ne­ka­te­ri so zdru­že­ni itd. Vse to je za­ra­di pre­ gled­no­sti kar­te. Na po­droč­ju, kjer je bli­zu sku­paj več iz­vi­rov, ne bo na­ri­san vsak po­se­bej, am­pak samo en znak za iz­vir. Ta ne po­da­ja lege vsa­ke­ga iz­vi­ra, am­pak samo oz­na­ču­je šir­še ob­moč­je, kjer ti iz­vi­ri so. To je ne­kaj nas­ve­tov, da se bo­ste na za­čet­ku bo­lje znaš­li. Z ne­kaj vaje bo­ste do­bi­li ob­ču­tek za orien­ta­ci­jo, ki vam bo olaj­šal te­ža­ve in po­ve­čal uži­tek ob hoji po nez­na­nem te­re­nu.

OCENJEVANJE IN MERJENJE RAZDALJ IN VIŠIN S koraki si po­ma­ga­mo, ka­dar ni­ma­mo pri sebi trač­ne­ga me­tra ali umer­je­ne vr­vi­ce. Do­lo­če­no raz­da­ljo pre­ho­di­mo, zra­ven pa šte­je­mo ko­ra­ke. Šte­vi­lo ko­ ra­kov pom­no­ži­mo z dol­ži­no ene­ga ko­ra­ka in tako do­bi­mo raz­da­ljo. Med hojo ko­ra­kaj­mo z ena­ko­mer­no dol­gi­mi ko­ra­ki. Pri dalj­ših raz­da­ljah in hi­tri hoji je tež­ko šte­ti vsak ko­rak. Po­ma­ga­mo si tako, da šte­je­mo par­ne ko­ra­ke. To­rej šte­je­mo vsak dru­gi ko­rak (ved­no ista noga). Par­ni ko­rak iz­me­ri­mo tako, da zna­no raz­da­ljo (npr. 100 m) več­krat pre­ho­di­mo, iz re­zul­ta­tov pa izra­ču­na­mo pov­preč­no dol­ži­no par­ne­ga ko­ra­ka. Po času hoje me­ri­mo dalj­šo raz­da­ljo. Po rav­nem na­vad­no ho­di­mo 5–6 km na uro. Tako en kilometer pre­ho­di­mo v 10–12 mi­nu­tah. Če ho­di­mo nav­kre­ber ali navz­dol mo­ra­mo to se­ve­da upo­šte­va­ti. Da bo oce­na raz­da­lje toč­na, mora biti na­ša hoja ena­ko­mer­na. Zorni kot je kot, v ka­te­rem vi­di­mo (zre­mo) nek pred­met. Pri oce­nje­va­nju raz­dalj z zor­nim ko­tom upo­rab­lja­mo za mer­je­nje ve­li­ko­sti kota naj­več­krat ti­so­či­ne. En ti­so­čin je kot, pod ka­te­rim vi­di­mo 1 m vi­sok pred­met na raz­da­lji 1 km. Ose­bo, ki je bli­že, vi­di­mo pod več­jim zor­nim ko­tom, ka­kor ose­bo, ki je bolj

85


od­da­lje­na. Če poz­na­mo ve­li­kost opa­zo­va­ne­ga pred­me­ta in iz­me­ri­mo zor­ni kot, lah­ko izra­ču­na­mo raz­da­ljo do pred­me­ta.

ve­li­kost ali dru­ga di­men­zi­ja (v me­trih)

od­da­lje­nost (v km)

zor­ni kot v ti­so­či­nih =

Če vi­di­mo 1,5 m vi­so­ko ogra­jo pod ko­tom 10 ti­so­či­nov, je ogra­ja 150 m da­leč. 1,50 (m) 10 (t)

= 0,0150 (km)

Zor­ni kot me­ri­mo z za­re­zo na po­kro­vu bu­so­le M 53 ali z dalj­no­gle­dom, ki ima me­ril­ni križ. Z bu­so­lo me­ri­mo zor­ni kot tako, da ga dr­ži­mo 25 cm od oči (vo­zel na vr­vi­ci pri 25 cm), sko­zi za­re­zo na stran­skem robu po­kro­va gle­da­mo mer­je­ni pred­met in od­či­ta­mo zor­ni kot.

Tako kot raz­da­ljo, lah­ko tudi vi­ši­no me­ri­mo z zor­nim ko­tom. Iz­me­ri­mo kot, in če poz­na­mo raz­da­ljo, lah­ko izra­ču­na­mo vi­ši­no.

86


Pri­mer: Hi­šo vi­di­mo pod ko­tom 4 ti­so­či­nov, od­da­lje­na je 2 km (lah­ko iz­me­ri­mo na kar­ti). 2 x 4 ti­so­či­nov = 8 m 2 km x 4 m/km = 8 m Za mer­je­nje zor­nih ko­tov lah­ko upo­ra­bi­mo na­vad­no rav­ni­lo z mi­li­me­tr­sko raz­de­li­tvi­jo. Ko dr­ži­mo rav­ni­lo 50 cm od oči, nam raz­de­lek 1 mm po­kri­va 2 ti­so­či­na (1 cm = 20 ti­so­či­nov). Pri od­da­lje­no­sti 13 cm od oči 1 cm po­kri­va 1 sto­pi­njo. Če ni­ma­mo rav­ni­la, lah­ko upo­ra­bi­mo pri­roč­ne pred­me­te zna­nih di­men­zij.

Palčev skok. Iz­teg­ne­mo roko in iz­me­nič­no za­pi­ra­mo levo in de­sno oko. Pa­ lec nam na­vi­dez­no po­ska­ku­je sem in tja. Pri tem po­kri­va 7–10 ti­so­či­nov, kar zne­se na od­da­lje­no­sti 1000 m ši­ri­no 7–10 m.

87


Ocenjevanje razdalj glede na podrobnosti, ki jih še opazimo:

opa­zo­va­ni pred­met osam­lje­na hi­ša

od­da­lje­nost, pri ka­te­ri ga pre­poz­na­mo 5 km

okna na hi­ši

4 km

dim­nik na stre­hi hi­še

3 km

osam­lje­no dre­vo, člo­vek

2 km

dre­ve­sno deb­lo, drog elek­trič­ne na­pe­lja­ve

1 km

gi­ba­nje nog lju­di, ki ho­di­jo

700 m

oken­ski ok­vi­ri

500 m

bar­va in deli ob­le­ke

250 m

žič­ne ogra­je, list­je na drev­ju, gum­bi in po­dob­ne po­drob­no­sti na ob­le­ki

150 m

obraz­ne po­te­ze, deli pe­sti

100 m

oči, nos in dru­ge po­drob­no­sti na obra­zu

50 m

be­loč­ni­ca v oče­su

20 m

Raz­da­lje lah­ko oce­nju­je­mo tudi s primerjanjem znanih dolžin. No­go­met­no igriš­če je na pri­mer dol­go 100 m. Pred­stav­lja­mo si, ko­li­ko dol­žin igriš­ča bi lah­ko po­sta­vi­li na do­lo­če­no raz­da­ljo. Več­je raz­da­lje lah­ko oce­nju­je­mo s po­ moč­jo dro­gov raz­nih na­pe­ljav, saj so po­stav­lje­ni v ena­kih raz­ma­kih. Višino objektov naj­laž­je do­lo­či­mo s pri­mer­ja­njem z zna­no vi­ši­no. To­va­ri­ša po­sta­vi­mo pred jam­bor, nato s svinč­ni­kom v iz­teg­nje­ni roki iz­me­ri­mo, ko­li­ko nje­go­vih vi­šin po­kri­je jam­bor. Šte­vi­lo vi­šin pom­no­ži­mo z nje­go­vo vi­ši­no in do­bi­mo vi­ši­no jam­bo­ra. Dru­gi na­čin je z na­vi­dez­nim pre­na­ša­njem vi­ši­ne na tla. V iz­teg­nje­nih ro­kah

88


dr­ži­mo vr­vi­co in vza­me­mo med roke dol­ži­no, ki se po­kri­va z vi­ši­no jam­bo­ra. Vr­vi­co po­tem za­su­ka­mo za 90 sto­pinj in en ko­nec po­tem po­kri­je­mo s spod­ njim de­lom jam­bo­ra, na dru­gi ko­nec, ki mora biti čim­bolj pra­vo­ko­ten na smer med nami in jam­bo­rom, pa se po­sta­vi to­va­riš. Tako smo vi­ši­no pre­ne­sli na tla in smo še s ko­ra­ki ali me­trom iz­me­ri­li raz­da­ljo med jam­bo­rom in to­va­ri­šem. Vi­ši­no lah­ko me­ri­mo tudi s pri­mer­ja­njem dol­ži­ne sen­ce nez­na­ne­ga in zna­ne­ ga pred­me­ta. Če 1 m vi­sok pred­met me­če 2 m dol­go sen­co, po­tem 5 m vi­sok pred­met me­če 10 m dol­go sen­co.

GIBANJE S POMOČJO SATELITSKEGA NAVIGACIJSKEGA SISTEMA Satelitski navigacijski sistem ali na kratko GPS (Global Positioning Sys­tem) nam omogoča identifikacijo točke na Zemlji (geografske širine, dolžine in nadmorske višine), na kateri se nahajamo, s pomočjo mreže satelitov, ki krožijo okoli Zemlje. Za določitev potrebujemo GPS sprejemnik, ki ga lahko kupimo v nekaterih tehničnih trgovinah (pa tudi kar nekaj mobilnih telefonov ima to možnost). GPS sprejemnik deluje neodvisno od nekaterih vremenskih pojavov (npr. megla) in ponoči, kar nam omogoča orientacijo tudi v drugačnih pogojih. Seveda pa potrebujemo koordinate cilja, kamor želimo, in za orientacijo obvezno potrebujemo s tovrstnim koordinatnim sistemom opremeljen zem­ ljevid. GPS je treba predhodno nastaviti. Dobro je, da ga preizkusimo, preden se podamo na daljši izlet, na katerem ga bomo uporabljali. GPS ima tudi omejitve, predvsem vezane na odprto pot signala od satelita do sprejemnika; taka vidljivost pa mora biti zagotovjena vsaj do štirih satelitov. Problem se pojavi v gozdu in v hribih, kjer nam visoko hribovje lahko zastre precejšen del horizonta. Zato je GPS primeren predvsem pri pomorski in letalski navigaciji. Seveda nam težavo predstavlja tudi trajanje baterije in pa občutljivost na mehanske poškodbe, zato naše življenje nikoli ne sme biti odvisno le od GPS sprejemnika in drugih elektronskih pripomočkov.

89


POTNI ZNAKI Po­seb­na zvrst orientiranja pri ta­bor­ni­kih so pot­ni zna­ki. Pot­ne zna­ke upo­ rab­lja­mo na iz­le­tih in orien­ta­cij­skih te­kih. Ved­no ta­krat, ko vemo, da bo za nami priš­la po isti poti še ena ali več sku­pin ta­bor­ni­kov, ki jih že­li­mo opo­zo­ri­ti na za­ni­mi­vo­sti ob poti, mo­re­bit­ne ne­var­no­sti, smer poti, skri­to pi­smo itd. Zna­ke na­pra­vi­mo ob de­sni, vča­sih tudi ob levi stra­ni poti, gle­de na smer gi­ba­nja. Po­stav­lje­ni naj bodo tako, da jih vsak ta­bor­nik hi­tro naj­de ali že od da­leč vidi. Skri­je­mo jih, ka­dar preiz­ku­ša­mo iz­naj­dlji­vost in do­bro oko ta­bor­ ni­kov, ki pri­de­jo za nami. Zna­ke na­re­di­mo iz na­rav­ne­ga gra­di­va, ki ga naj­de­mo ob poti: veje, kam­ni, zem­lja, ig­li­ce, mah, stor­ži, tr­ske, li­sti rast­lin. Če vse­ga tega ni, si po­ma­ga­mo z od­pad­nim ma­te­ria­lom: kre­da, kosi ko­vi­ne, bla­go, pa­pir, ope­ka ipd. Lah­ko pa kaj pri­ne­se­mo s se­boj. Pri po­stav­lja­nju zna­kov ne uni­ču­je­mo dre­ves in dru­gih rast­lin v goz­du z za­bi­ja­njem žeb­ljev v deb­la, tako da jih po­lo­mi­mo, tr­ga­mo ali o­kle­sti­mo. Pri po­stav­lja­nju zna­kov upo­ra­bi­mo iz­naj­dlji­vost in domišljijo. Naj bodo raz­no­li­ki, da bo pot bolj za­ni­mi­va. Igre s pot­ni­mi zna­ki so pri­ljub­lje­ne še po­seb­no pri med­ved­kih, če­be­li­cah in goz­dov­ni­kih. Zna­ke si lah­ko iz­mi­sli­te sami, naj­več pa upo­rab­lja­mo na­sled­nje:

90


poj­di v sme­ri puš­či­ce

do­bra pot

poj­di hi­tro v sme­ ri puš­či­ce

sla­ba pot

poš­lji­te po­moč

teci v sme­ri puš­či­ce

poj­di po sle­di

son­ce – dan

ne hodi po tej poti

ig­last gozd

vr­ne­mo se čez dve uri in pol

list­nat gozd

žviž­gaj na tem me­stu

vrni se

osam­lje­no dre­vo

od­mor

bodi opre­zen

sum­lji­va oko­li­ca

v sti­ski smo

be­ži v sme­ri puš­či­ce

odš­li smo

naš­li smo

raz­šli smo se

poj­di do­mov

se­ver

pi­smo v sme­ri puš­či­ce (od­da­lje­ no 3 m)

v bli­ži­ni je hra­na

maj­hen ta­bor

ča­kaj na tem me­stu

pit­na voda v sme­ri puš­či­ce (od­da­lje­na 9 m)

ve­lik ta­bor

hud pes

voda ni pit­na

hi­ša v sme­ri puš­či­ce (od­da­ lje­na 150 m)

ča­ka­mo v vasi

me­sec – noč

91


BIVANJE V NARAVI BIVANJE V RAZLIČNIH LETNIH ČASIH Narava ponuja možnosti za opazovanje in raziskovanje v različnih letnih časih. Zato se taborniki v naravo lahko podamo za več dni. Pri večdnevnem bivanju se moramo med šolskim letom omejiti na čas počitnic. Tako jesenske, novoletne, zimske in prvomajske počitnice omogočajo različne oblike večdnevnega raziskovanja narave. Pri tem mlajši bivajo v zgradbah, starejši pa se tudi pozimi lahko preizkusijo v bivanju na prostem. Povsem drugače je v času poletnih počitnic, ko vsi taborniki v resnici bivamo v naravi, saj nas od modrega neba loči samo streha šotora. Taborjenje je zaključek taborniškega leta in vrhunec dela vsake taborniškega rodu.

Taborjenje Taborniško taborjenje je daljše (običajno 10-14 dni trajajoče), vnaprej predvideno in organizirano bivanje večje skupine tabornikov, praviloma v šotorih. Je posebna vzgojno-izobraževalna oblika (neke vrste neformalna "šola v naravi"), katere bistvo je, da se v drugačnih, nevsakdanjih okoliščinah različna znanja in spretnosti, pridobljena med letom, skozi posebno izkustvo nadgradijo in oblikujejo v sposobnosti (zmožnosti). Pri tem gre tudi za razvoj samostojnosti, odgovornosti, socialnih spretnosti in razvoj odnosa do narave. Na taborjenju se prepletajo različne dejavnosti (igre, raziskovanje in dogodivščine v naravi, pohodništvo, pionirstvo, drugi športi, udejstvovanje v lokalnem okolju, kulturno-zabavni večeri ob spremljavi kitare ...), ki mladim članicam in članom omogočajo: • da svoja znanja in spretnosti preizkusijo in dokažejo ter na ta način spoznajo svoje sposobnosti in gradijo svojo samopodobo; • da se navajajo na samostojnost – odgovornost za lastno življenje; • druženje, zabavo in avanturo med vrstniki in prijatelji v varnem in

92


• • • •

zdravem okolju; spoznavanje in doživljanje narave, skupnosti in lastnega življenja; zdravju koristen način preživljanja prostega časa; celovit osebnostni razvoj in gradnjo vrednostnega sistema; opazovanje in spoznavanje narave ter učenje o njej in v njej.

Če želimo poudariti določene dele programa, pripravljamo posebne oblike taborjenj: pohodne, potovalne tabore (kolo, vlak, avto, avtobus, čoln), družinske, mednarodne in podobno. Taborjenje predstavlja vzgojno-izobraževalno dimenzijo tudi za vodstvo rodu. To je zavezano k organizaciji taborjenja, ker: • lahko na podlagi temeljnih načel in ob uporabi taborniškega pristopa (skavtske metode) na najboljši možni način dosega poslanstvo organizacije; • taborjenje za vodnike predstavlja zaključni del izvajanja taborniškega programa v taborniškem letu; • je to priložnost, da mladi vodje preizkusijo svoje sposobnosti v organizaciji in vodenju taborjenja; • je to priložnost za izboljšanje pogojev za izvajanje programa in delovanje rodu; • je izvedeno taborjenje pogoj za letno registracijo taborniškega rodu. Tudi starši članic in članov igrajo pomembno vlogo, saj morajo zaradi zgoraj omenjenih razlogov omogočiti in aktivno podpreti sodelovanje otrok na letnem taborjenju. Da bodo to storili, morajo: • verjeti, da bo njihov otrok skozi atraktiven progam taborjenja v zdravem naravnem okolju doživel zadovoljstvo in pozitivno izkušnjo, ki bo pripomogla k njegovemu osebnemu razvoju; • poznati program in zaupati vodstvu, da bo taborjenje izvedlo z največjo možno mero odgovornosti in varnosti za otroke.

93


Nenazadnje je pomembno tudi okolju (lokalna skupnost, strokovna javnost, financerji, druge organizacije). Taborjenje morajo prepoznati kot obliko vzgojno-izobraževalnega dela v organizaciji, kjer mladi v zdravem okolju med vrstniki in prijatelji preživljajo prosti čas, spoznavajo in doživljajo naravo, skupnost in lastno življenje, in da ga je kot takega vredno podpreti – zagotavljati vire za izvedbo, saj bo le na tak način atraktivno, varno in dosegljivo za čim večje število mladih. Taborjenje je podrobno opredeljeno v Pravilniku o taborjenjih enot Zveze tabornikov Slovenije.

Zimovanje, jesenovanje, pomladovanje Tudi taborniško zimovanje je daljše (običajno 5-7 dni trajajoče), vnaprej predvideno, organizirano bivanje večje skupine tabornikov. V nasprotju s taborjenjem je bivanje organizirano v zidanih objektih, starejši taborniki pa se kljub zimskim pogojem včasih preizkusijo v bivanju v šotorih ali celo iglujih iz snega. Zimovanje je po vsebini prilagojeno spoznavanju narave v zimskih pogojih, gibanju v snegu in ob nizkih temperaturah ter spoznavanju zimskih športov. Nekatere enote organizirajo zimovanje tudi v času novoletnih počitnic. Nekatere enote v času jesenskih počitnic (okoli prvega novembra) in v času prvomajskih praznikov organizirajo tudi tako imenovana jesenovanja in pomladovanja. Gre za spoznavanje narave v jesenskem in spomladanskem letnem času, zato so tudi vsebine vezane na ta obdobja. Kot pri zimovanjih, je tudi v teh obdobjih bivanje organizirano v objektih, z izjemo starejših, ki se preizkusijo tudi v prenočevanju v naravi. Naj na koncu še enkrat poudarimo, da gre pri vseh omenjenih oblikah "bivanja" v naravi za vzgojno-izobraževalni proces, ki predstavlja nadgradnjo znanj in spretnosti, pridobljenih na vodovih srečanjih.

94


ŠOTORI Šo­tor je za­ča­sno zlož­lji­vo (se­stav­lji­vo) in pre­no­sno hi­ši po­dob­no bi­va­liš­če. Glav­ni deli šo­to­ra so: stre­ha, ogrod­je in kli­ni. Šo­tor ima lah­ko še stra­ni­ce, dno, vr­vi­ce z na­pe­njal­ci, okna, že­pe, mre­že pro­ti mr­če­su, za­dr­ge, pre­grad­ne ste­ne, pred­pro­stor ... Člo­vek je šo­to­re upo­rab­ljal že v pra­dav­ni­ni. Po­stav­ljal jih je, kjer ni bilo jam in dru­gih na­rav­nih za­ve­tišč. Ne­ka­te­rim lju­dem so šo­to­ri še da­nes stre­ha nad gla­vo. La­pon­ski šo­tor kata je iz le­se­ne­ga ogrod­ja, pre­kri­te­ga s ko­ža­mi se­ver­nih je­le­nov. Pa­ta­gon­ci svoj tol­do po­kri­je­jo s tka­ni­no ali ko­ža­mi mor­skih le­vov. Po­let­no bi­va­liš­če Es­ki­mov je tu­pek – šo­tor iz tjul­nje ko­že; mon­gol­ska ple­me­na upo­rab­lja­jo ve­li­ke šo­to­re jur­te. Se­ver­na si­bir­ska ple­me­na po­stav­ lja­jo stož­ča­sti ali zvon­ča­sti ču­mi, be­dui­ni ši­rok beit ali khai­ma iz plat­na, v ka­te­re­ga so vtka­ne ka­me­lje dla­ke in vol­na. Prvi šo­to­ri so bili iz ži­val­skih kož, pod­pr­tih s pa­li­ca­mi ali kost­mi. Da­naš­nje ši­va­ne šo­to­re iz­de­lu­je­jo iz go­sto tka­ne­ga im­preg­ni­ra­ne­ga (ali gu­mi­ra­ne­ga) plat­na ali sin­te­ti­tič­nih tka­nin (naj­lon, per­lon, pol­ia­mid, po­lie­ster) z do­dat­ki iz pla­sti­ke ali ko­vi­ne. Za do­bro to­plot­no zaš­či­to so pri­mer­ni šo­to­ri z dvoj­no stre­ho, kjer nas pred mra­zom va­ru­je še plast zra­ka med stre­šni­ma plat­no­ma. Zu­na­nje plat­no nas mora do­bro va­ro­va­ti pred pa­da­vi­na­mi, no­tra­nje pa "diha", da se v šo­to­ru ne na­bi­ra vla­ga oz. kon­denz. Pri kva­li­tet­nej­ših in izred­no lah­kih šo­to­rih z enoj­ no stre­ho je sled­nja pre­vle­če­na s sre­bro­vi­mi spo­ji­na­mi (iz­gle­da kot ko­vin­ska fo­li­ja), ki po­ve­ču­je­jo za­dr­že­va­nje to­plo­te in od­por­nost. So­dob­nej­ša ogrod­ja šo­to­rov so iz pla­stič­nih ali ko­vin­skih zlož­lji­vih palic, po­go­sto povezanih s čle­ni in vzmet­mi ali elastičnimi vrvicami. Ne­ka­te­ra ogrod­ja samo pod­pi­ra­jo vrh ali sle­me šo­to­ra, dru­ga lah­ko sa­mo­stoj­no sto­ji­jo (iglu šo­tor, in­di­jan­ski šo­tor oz. tipi, čle­na­sti vo­jaš­ki hi­šni šo­to­ri). Ve­či­na kli­nov je iz tr­dih in lah­kih ko­vin, ne­ka­te­ri so tudi iz pla­sti­ke ali lesa.

95


Enot­ne raz­de­li­tve šo­to­rov po ob­li­ki ni. V li­te­ra­tu­ri se po­jav­lja­jo raz­lič­ne, a pre­ma­lo si­ste­ma­tič­ne. Za ta­bor­niš­ko rabo pred­la­ga­mo os­nov­no de­li­tev na stre­šne in hi­šne šo­to­re. Do­dat­ne zna­čil­ne ob­li­ke stre­he, stra­nic, vrha ali sle­me­na nam dajo zna­ne pod­ti­pe šo­to­rov: pi­ra­mi­do, sto­žec, valj, zvon ...

So­dob­ni šo­to­ri so po­go­sto vme­sne ob­li­ke ali kom­bi­na­ci­je ski­ci­ra­nih. Šo­tor "tabornik" (savica) je re­ci­mo os­nov­ni hi­šni šo­tor, ki mu je do­da­na po­lo­vi­ca hi­šne­ga stož­ca. Ve­li­kost manj­ših šo­to­rov na­vad­no opi­su­je­mo z izra­zi dvoj­ček, troj­ček, če­tve­ rec, še­ste­rec ... Ime nam pove, ko­li­ko oseb lah­ko v šo­to­ru pres­pi. Ra­ču­na­mo po vo­jaš­kih me­ri­lih, ki pred­vi­de­va­jo 2 m dol­go in 0,5 m ši­ro­ko po­vr­ši­no za spa­nje ene­ga. Na­vad­no si ta­bor­ni­ki pri­voš­či­mo več udob­ja. So­dob­ni dru­žin­ ski šo­to­ri in raz­lič­ni več­ji šo­to­ri niso na­me­nje­ni le spa­nju in nji­ho­vo ve­li­kost opi­su­je­mo s po­vr­ši­no v kvadratnih metrih (m2).

96


Prak­tič­nost šo­to­rov omo­go­ča naj­raz­lič­nej­še na­mem­bno­sti. Za­sil­ni in manj­ši šo­to­ri slu­ži­jo kot za­vet­ja in pre­no­čiš­ča, več­ji za dalj­ša bi­va­nja na pros­tem. Poz­na­mo tudi šo­to­re bol­ni­šni­ce, re­sta­vra­ci­je, skla­diš­ča. Tudi cir­ku­se si v na­šem oko­lju lah­ko pred­stav­lja­mo le pod plat­ne­no stre­ho. Pro­stor za šo­tor mo­ra­mo skrb­no iz­bra­ti. Te­ren naj bo rah­lo nag­njen (do 5 odstotkov), da bo voda lep­še od­te­ka­la. Izog­ni­mo se do­li­ni­cam, v ka­te­rih se na­bi­ra voda. Ze­le­na buj­na tra­va, ki vabi za­čet­ni­ke, je znak, da je tam do­volj vla­ge. Naj­bolj­ša za šo­tor­je­nje so tla, ki hi­tro vpi­ja­jo vodo. Tak­šna so suha, peš­če­na, prod­na­ta, po­kri­ta s tan­ko plast­jo zem­lje, obra­sla z red­ko tra­vo. Ob su­hem vre­me­nu, ko ne vi­di­mo, kje se si­cer za­dr­žu­je voda, te­ren pre­gle­da­mo tako, da v tla na več me­stih za­pi­či­mo pa­li­co in pre­ve­ri­mo, če se pod prst­jo ne skri­va ilo­vi­ca. Ilovice, po­lož­nih obal po­to­kov, je­zer ali celo hu­dour­ni­kov se izog­ne­mo, da ne bomo že ob manj­šem na­li­vu sre­di vode. Šo­to­rov na­vad­no ne po­stav­lja­mo pod drev­je, s ka­te­re­ga po dež­ju še dol­go kap­lja. Ig­lav­ci so po­seb­no ne­pri­mer­ni, ker z njih kap­lja smo­la, ki šo­to­re uma­že ali celo poš­ko­du­je. Osam­lje­na dre­ve­sa so po­go­sto tar­ča stre­le in so za ta­bor­je­nja ne­var­na. Če šo­to­ri­mo več dni, je na­bo­lje, da son­ce sije na šo­tor le v do­pol­dan­skem ča­su. Šo­to­re po­stav­lja­mo na pri­soj­ni stra­ni hri­ba, v za­vet­ju in na juž­ni stra­ni goz­da. Zad­nji del šo­to­ra obr­ne­mo pro­ti ve­tru. Pre­den po­sta­vi­mo šo­tor, z iz­bra­ne­ga pro­sto­ra skrb­no od­stra­ni­mo vse os­tre pred­me­te, ki bi lah­ko poš­ko­do­va­li dno. Vča­sih po tleh za do­dat­no zaš­či­to raz­gr­ne­mo še po­li­vi­nil ali plat­no (šo­tor­ke). V trgovinah dobite informacije o t.i. vodnem stolpcu, kar pomeni pritisk, ki ga tkanina zdrži (pritisk 1000 mm vode je približno 0,1 bar). Za običajne uporabnike je mnogo bolj pomembno, da je dno res odporno proti vlagi. Pri po­stav­lja­nju šo­to­rov z dnom šotor naj­prej raz­gr­ne­mo. Dno raz­teg­ne­mo, da nima gub, in pri­tr­di­mo s klini v tla. Nato se­sta­vi­mo ogrod­je, ga po­sta­vi­mo na svo­je me­sto (če je treba, dr­ži­mo) ter nap­ne­mo in pri­tr­di­mo vse vo­gal­ne

97


98


vr­vi­ce. Za temi nap­ne­mo še vse os­ta­le vr­vi­ce in jih pod­pre­mo z ro­go­vi­la­mi, da ima šo­tor lepo na­pe­to stre­ho in stra­ni­ce. Pri šo­to­rih brez dna naj­prej se­sta­vi­mo ogrod­je, pre­ko nje­ga raz­gr­ne­mo plat­ no in ga prič­vr­sti­mo s kli­ni. Na­jprej za­bi­je­mo kli­ne ob vr­vi­cah in poz­ne­je prip­ne­mo plat­no na tla. Na meh­kem zem­ljiš­ču po­lo­ži­mo pod po­konč­ne pa­li­ce ploš­ča­te kam­ne ali deš­či­ce, da se šo­tor ne use­da. Za od­te­ka­nje de­žev­ni­ce skop­lje­mo oko­li šo­to­ra ja­rek. Ta mora ime­ti pri­me­ren od­tok, da nam ne bo de­žev­ni­ca po­pla­vi­la šo­to­ra. Po­no­či šo­tor za­pi­ra­mo, da za­dr­ži­mo zno­traj to­plo­to, pod­ne­vi pa ga puš­ča­mo od­pr­te­ga, da se pre­zra­či. Pred dež­jem po­pu­sti­mo na­pe­nja­le­ce na vr­vi­cah, če so iz na­rav­ne­ga ma­te­ria­la, da se ne po­tr­ga­jo in se šo­tor ne po­ru­ši. Po dež­ju jih zno­va nap­ne­mo. Med dež­jem se ne sme­mo do­ti­ka­ti ali drg­ni­ti ob stre­ho in stra­ni­ce šo­to­ra, ker bo voda pro­ni­ca­la sko­zi plat­no. Za­ra­di var­no­sti v šo­to­ru ali bli­ži­ni ne upo­rab­lja­mo sveč in od­pr­te­ga og­nja. Pred po­di­ra­njem mo­ra­mo šo­tor oči­sti­ti. To de­la­mo s kr­tač­njem ali ome­ta­njem. Smol­ne ma­de­že le pre­kri­je­mo, saj bi dru­ga­če uni­či­li im­preg­na­ci­jo. Gu­mi­ra­ne ali pla­sti­fi­ci­ra­ne dele šo­to­ra (dna, okna) umi­je­mo. Zlo­ži­mo po­pol­no­ma suh šo­tor (naj­bo­lje še vroč od son­ca). Zlo­žen mora biti lepo, plat­no ne sme biti po­meč­ka­no. Če nas pri delu pre­se­ne­ti dež in šo­tor zlo­ži­mo mo­ker ali vla­žen, ga mo­ra­mo prej kot v 24-ih urah zo­pet raz­teg­ni­ti. Kli­ne in ogrod­ja zbri­še­mo, da so či­sti. Rja­ve­če ma­te­ria­le na­ma­že­mo. Poš­ko­do­va­ne in str­ga­ne šo­to­re damo v po­pra­vi­lo ali jih za­kr­pa­mo sami ta­koj po ta­bor­je­nju. Zlo­žen in po­prav­ljen šo­tor shra­ni­mo v su­hem, zrač­nem pro­sto­ru. Med le­tom ga več­krat pre­lo­ži­mo.

99


UPORABA ŠOTORKE Šo­tor­ka je del opre­me vsa­ke­ga ta­bor­ni­ka. Pri nas upo­rab­lja­mo kvad­rat­no šo­tor­ko ve­li­ko­sti 175 x 175 cm z dve­ma vr­vi­ca­ma, od­pr­ti­no za roko in le­se­ni­ mi gum­bi. Na­re­je­na je iz im­preg­ni­ra­ne­ga plat­na. Za sestavljanje z dru­gi­mi šo­tor­ka­mi ima ob stra­ni­cah s ko­vi­no oja­ča­ne luk­nje, ki so na vo­ga­lih več­je, da lah­ko skoz­nje po­sta­vi­mo tudi nosilne palice.

S po­moč­jo šo­tor­ke, ta­bor­niš­ke vr­vi­ce, le­se­nih ali ko­vin­skih pa­lic in kli­nov za pri­tr­je­va­nje lah­ko na­re­di­mo različne pripomočke.

100


Pelerino na­pra­vi­mo tako, da naj­prej prip­ne­mo spod­nji vo­gal na gumb, ki je bli­zu sre­di­ne šo­tor­ke. Pri­me­mo za oba kon­ca dalj­še vr­vi­ce in si šo­tor­ko ogr­ne­mo pre­ko ra­men, tako da je spod­vi­ha­ni vo­gal na spod­nji no­tra­nji stra­ ni. Vr­vi­co za­drg­ne­mo na ra­me­nih in jo za­ve­že­mo v pent­ljo. Zgor­nji vo­gal spod­vi­ha­mo navz­no­ter, da na­sta­ne ka­pu­ca, s ka­te­ro se po­kri­je­mo in jo za­ drg­ne­mo s kraj­šo vr­vi­co. Za nosila po­tre­bu­je­mo dve no­sil­ni, do­volj moč­ni pa­li­ci, dolgi približno 220 cm. Šo­tor­ko raz­gr­ne­mo na tla in jo sko­raj na po­lo­vi­ci pre­pog­ne­mo. V pre­ gib vsta­vi­mo eno pa­li­co, dru­go pa po­lo­ži­mo 20 cm od dru­ge­ga roba šo­tor­ke (spod­nji le­že­či del šo­tor­ke naj bo 20–30 cm dalj­ši od zgor­nje­ga), nato stra­ni­ci za­vi­ha­mo pro­ti sre­di­ni. Sta­rej­ši na­čin je laž­ji. Zanj moramo šo­tor­ko raz­gr­ niti na tla. Pa­li­ci po­lo­ži­mo vzpo­red­no na stra­ni­ci. Stra­ni­ci te­sno na­vi­je­mo na no­sil­ni pa­li­ci. Nato no­si­la obr­ne­mo in na­nje po­lo­ži­mo ra­njen­ca. Tret­ji na­čin je po­do­ben iz­de­la­vi spal­ne vre­če. Pri tem na­či­nu stra­ni­ci šo­tor­ke po dol­ži­ni se­ši­je­mo. V se­ši­ti del vtak­ne­mo no­sil­ni pa­li­ci, tako da je zvez­ni del na spod­nji stra­ni v sre­di­ni. No­si­la so na­re­je­na.

Spalno vrečo iz­de­la­mo na po­do­ben na­čin kot zad­nji ome­nje­ni pri­mer iz­de­la­ve no­sil. Šo­tor­ko pre­pog­ne­mo na po­lo­vi­ci (potiskani del na zu­na­nji stra­ni) ter z vr­vi­co se­ši­je­mo, tako da je eden od kraj­ših ro­bov prost. Ši­va­nje ob ro­bo­vih

101


za­klju­či­mo z voz­li. Nato samo še zle­ze­mo v pri­prav­lje­no spal­no vre­čo. Sama ne daje do­volj to­plo­te, prav pa nam pri­de, če ima­mo pre­tan­ko spal­no vre­čo ali pa si nove no­če­mo za­ma­za­ti na smo­li ig­lic v bi­va­ku. Zasilni šotor iz ene šo­tor­ke po­sta­vi­mo, kot ka­že sli­ka. Po­zor­ni mo­ra­mo biti na to, da je zad­nja stran šo­to­ra obr­nje­na pro­ti ve­tru. Iz dveh šo­tork se­sta­vi­ mo za­sil­ni šo­tor tako, da šo­tor­ki se­ši­je­mo. Sli­ka na­zor­no ka­že, ka­te­re vo­ga­le prip­ne­mo na tla in ka­te­ro og­ljiš­če je na vrhu. Pri po­sta­vi­tvi stre­he iz šo­tork mo­ra­mo pa­zi­ti, da je od­pr­ti­na za roko za­pr­ta z gum­bom in obr­nje­na tako, da voda ne te­če v no­tra­njost šo­to­ra.

Šotor iz ene šotorke

Šotor iz dveh šotork

102


Za šotor iz šotork po­tre­bu­je­mo: 5 šo­tor­k, 8 kli­nov, 3 pa­li­ce vi­ši­ne 1,25 m, slemensko vrvico (debeline 5 mm in dolžine 8 m) in 2 preč­ni vr­vi­ci (debeline 5 mm in dolžine 4,5 m) ter kladivo za zabijanje klinov. Pri šotorkah moramo biti pozorni na to, da jih pravilno izberemo in kombiniramo, če so različne izdelave in velikosti (to zadeva predvsem različno razporeditev stranskih lukenj). Velikosti šotorke prilagodimo še višino palic. Polovica diagonale šotorke predstavlja višino palice. Pri tem moramo prišteti še konico, na katero nataknemo šotorke, pri mehkem terenu pa tudi morebiten ugrez palice v tla. Konica palic mora biti dovolj dolga, da nanjo "sedeta" dva vrzna vozla. Šotorke najprej razgrnemo po tleh, tako kot bodo sestavljale streho šotora.

Šotor iz petih šotork

Paziti moramo, da so žepi šotork obrnjeni navzdol proti tlom, torej stran od slemena. Poleg tega je pomemben tudi vrstni red: zadnji strešni šotorki prekrivata prednji, zadnjo steno pa skupaj s strešnimi šotorkami zložimo v sendvič, tako da zadnja stena objame strešni šotorki. Smer šotora izberemo po vetru, tako da veter ne piha v šotor. Na konico srednje palice pritrdimo vrvico z vrznim ali kavbojskim vozlom. Šivamo v obe smeri proti krajnim palicam. Šotor postavimo tako, da palice postavimo pokonci, poravnamo slemenski šiv, slemensko vrvico z vrznima vozloma privežemo na krajni palici ter jo s klinoma in napenjalnima vozloma pritrdimo na tla. Nato s klini pritrdimo na tla še streho, in sicer najprej na sredini, nato na vogalih sočasno na obeh straneh šotora. Šotorke lahko

103


pritrdimo na eni strani na tla že pred dviganjem šotora. Ko šotor stoji, dokončamo sendvič šiv. Prečne vrvice pritrdimo na kline z napenjalnimi vozli. Kline zabijemo pod kotom 45 stopinj od tal in vsaj do polovice klina v globino. Šotor mora biti lepo napet in brez gub. Vhod lahko "zapremo" z nahrbtniki. Na bivakiranje pa običajno vzamemo še šesto šotorko (saj v takem šotoru lahko spi šest ljudi in vsak nosi eno šotorko). Tako šotor lahko zašijemo z obeh strani. Na po­do­ben na­čin lahko se­ši­je­mo šotor iz os­mih šo­tork (na sliki).

Šotor iz osmih šotork

104


PIONIRSTVO Pre­pro­stim in iz na­rav­ne­ga gra­di­va (les,vrvi) na­re­je­nim pred­me­tom in na­pra­ vam, ki jih ra­bi­mo za raz­lič­ne na­me­ne na ta­bo­rih in drug­je, pra­vi­mo pio­nir­ski ob­jek­ti. Za iz­de­la­vo upo­rab­lja­mo os­nov­no orod­je: nož, se­ki­ro, ža­go, dle­to, kla­di­vo, lo­pa­to in kramp. Za­ra­di gos­po­dar­no­sti in traj­no­sti ob­jek­tov pa še žeb­lje, spo­ne in ži­co. Za grad­njo pio­nir­skih ob­jek­tov mo­ra­mo spo­što­va­ti na­sled­nja na­če­la: 1. Ne zač­ni­mo s preob­šir­ni­mi na­čr­ti. To ve­lja tako za oprem­lje­nost z orod­jem kot tudi za ob­seg del, ki bi jih že­le­li iz­ve­sti. 2. Pre­den se lo­ti­mo dela, do­bro pre­mi­sli­mo o vsem. Pri­hra­ni­li bomo pre­cej de­nar­ja, ma­te­ria­la in – ča­sa. Pre­krat­ko od­ža­ga­na de­ska se ne da več po­dalj­ša­ti. Na­ri­ši­mo si ski­co – na­črt s po­treb­ni­mi, iz­mer­je­ni­mi ali do­lo­če­ni­mi me­ra­mi. Tak­šni ski­ci pri­lo­ži­mo sez­nam po­treb­ne­ga ma­te­ria­la. 3. Ne hi­ti­mo pri delu. Ko­mur se mudi, je na naj­bolj­ši poti, da bo na­re­dil na­pa­ ko. Naj nas ne za­pe­lje pre­go­vor: "Kar lah­ko sto­riš da­nes, ne od­la­šaj na ju­tri!" Še po­se­bej ve­lja, da ne pre­hi­te­va­mo pri se­ka­nju in ža­ga­nju. 4. Ne bo­di­mo sko­pi, ka­dar ku­pu­je­mo orod­je. Sla­bo, nek­va­li­tet­no orod­je nam kra­de čas, one­mo­go­ča delo in rah­lja živ­ce. Iz­be­ri­mo za vsa­ko opra­vi­lo pra­vo orod­je. Z na­vad­no ža­go ne ža­gaj­mo plo­če­vi­ne, s kleš­ča­mi ne za­bi­jaj­mo žeb­ljev! S tem samo uni­ču­je­mo do­bro orod­je in poš­ko­du­je­mo ma­te­rial. 5. Ne lo­te­vaj­mo se rav­no vse­ga. Ne­ka­te­rih opra­vil ne mo­re­mo opra­vi­ti sami. Mar­si­kaj je bo­lje ku­pi­ti v tr­go­vi­ni.

VRV Vrv je na ta­bo­ru ne­po­greš­ljiv del opre­me, saj jo lah­ko upo­rab­lja­mo za vse vr­ste pio­nir­skih del, ta­bor­niš­kih izu­mov in pa­ten­tov. Gle­de na na­čin iz­de­la­ve lo­či­mo vite in ple­te­ne vrvi. Vite vrvi so po­na­va­di iz na­rav­ne­ga ma­te­ria­la, ple­ te­ne pa so iz umet­nih vla­ken. Vrvi iz umet­nih sno­vi so trd­nej­še, bolj ela­stič­ne,

105


laž­je in ima­jo ve­li­ko di­na­mič­no trd­nost. So do­kaj neob­čut­lji­ve na vla­go, ob­ čut­lji­ve pa na ogenj. Vrvi iz na­rav­nih ma­te­ria­lov so ob­čut­lji­ve na vla­go, niso ela­stič­ne in ne vzdr­že sun­kov. Vrv hra­ni­mo v su­hem tem­nem pro­sto­ru. Vsi voz­li naj bodo od­ve­za­ni, vrv naj bo či­sta. Al­pi­ni­stič­ne vrvi po vsa­ki upo­ra­bi pre­gle­da­mo za­ra­di mo­re­bit­nih poš­kodb.

VOZLI Ambulantni vozel upo­rab­lja­mo pred­vsem pri prvi po­mo­či, ker je ploš­čat in ne tiš­či. V pio­nirs­tvu ga upo­rab­lja­mo za za­klju­če­va­nje vezi, ker do­bro dr­ži, na vrvi de­lu­je kot za­goz­da in se ga da raz­me­ro­ma hi­tro od­ve­zati.

Skrajševalni vozel ra­bi­mo, ka­dar pre­dol­go vrv kraj­ša­mo, a je no­če­mo re­za­ti.

Ribiški vozel je po­seb­no pri­pra­ven za zve­zo glad­kih ali vlaž­nih kon­cev ena­ke vrvi. Upo­rab­lja­mo ga za po­dalj­še­va­nje vrvi. Zla­sti je upo­ra­ben dvojni ribiški vozel, ki ga al­pi­ni­sti radi ime­nu­je­jo podaljševalni ali najlonski in slu­ži za že ome­nje­ne na­me­ne.

106


Mrtvi vozel upo­rab­lja­mo za na­ve­zo­va­nje pr­ve­ga ali zad­nje­ga mo­ža pri ple­za­ nju, ven­dar ga ne pri­po­ro­ča­mo za ple­za­nje brez upo­ra­be pasu.

Tkalski vozel upo­rab­lja­mo za hi­tro ve­za­vo dveh vr­vic.

Osmico upo­rab­lja­jo al­pi­ni­sti pri va­ro­va­nju, si­driš­čih in re­še­va­nju pad­le­ga so­ple­zal­ca. Za navezovanje se uporablja tudi vpletena osmica.

Prussikov vozel ima po­seb­no last­nost, da vo­zel, če je obre­me­njen, krep­ko dr­ži, ko pa ga raz­bre­me­ni­mo, se ga da pre­mi­ka­ti navz­gor ali navz­dol po os­nov­ni vrvi. Zato ga upo­rab­lja­mo za vzpe­nja­nje ali spuš­ča­nje po vrvi s po­mož­ni­mi za­dr­ga­mi (sa­mo­re­še­va­nje) ter pri grad­nji mo­stov iz vrvi.

107


Križni vozel upo­rab­lja­mo pri iz­de­la­vi mo­stov iz vrvi, pa tudi pri iz­de­la­vi roč­nih del za okras.

Kavbojski vozel upo­rab­lja­mo za pri­tr­je­va­nje vrvi na ko­li­ček ali dru­go vrv.

Napenjalni vozel upo­rab­lja­mo za na­pe­nja­nje vr­vic na šo­to­rih, bi­va­kih ...

108


Vrzni vozel dru­ga­če ime­nu­je­mo tudi karabinski ali bičev vozel. Pri­me­ren je, če ho­če­mo pri­tr­di­ti sre­di­no vrvi na palice pri šotoru iz šotork; po­dob­en vrz­ne­mu voz­lu je ladijski vozel.

Gasilski vozel upo­rab­lja­mo za spuš­ča­nje z vrv­jo in za re­še­va­nje lju­di (ena zan­ka te­če pod paz­du­ho, dru­ga pa pod steg­ni). Odkar upo­rab­lja­mo ple­zal­ne pa­so­ve, ga ne upo­rab­lja­jo več v to­lik­šni meri kot ne­koč.

109


VEZI Z vez­mi po­ve­zu­je­mo pa­li­ce (su­ši­ce, dro­go­ve). Gle­de na med­se­boj­no lego pa­lic raz­li­ku­je­mo vzpo­red­ne in križ­ne vezi. Ka­dar upo­rab­lja­mo vrv, po­tem križ­no vez ve­že­mo na dva na­či­na: kva­drat­no in dia­go­nal­no. Vzporedna vez

110


Kri탑na kvadratna vez

111


Kri탑na diagonalna vez

112


Pri ve­za­nju z vrvjo upo­rab­lja­mo ro­ka­vi­ce (us­nje­ne), da se pri za­te­go­va­nju ne po­re­že­mo. Za vezi so bolj upo­rab­ne vrvi iz na­rav­ne­ga ma­te­ria­la ozi­ro­ma vite vrvi, ker so manj prož­ne, ven­dar jih je treba za­ra­di kraj­še živ­ljenj­ske dobe več­krat za­me­nja­ti. Pri trajnejših objektih za ve­za­vo upo­rab­lja­mo žico, žeblje, spone ali lesene zatiče. Za take ve­za­ve pri­pra­vi­mo les tako, da dro­go­va vža­ga­mo preč­no do po­lo­vi­ce de­be­li­ne. Nato zač­ne­mo str­ga­ti na­ža­ga­ni del z dle­tom, plast za plast­jo. Lah­ko poiz­ku­si­mo tudi s se­ki­ro in ba­tom, le da mo­ra­mo po­se­bej pa­zi­ti na po­tek let­nic. Čim bolj se bo­sta dro­go­va pri­le­ga­la drug dru­ge­mu, bolj bo vez dr­ža­la. Za­bi­ja­nje za­gozd v pre­ve­lik raz­por je le sla­ba re­ši­tev. Na­pa­ka, ki se nam lah­ko pri­pe­ti, če smo pre­ma­lo po­zor­ni, je, da drog na enem kon­cu od­ža­ga­mo pod enim ko­tom, na dru­gem pa pod dru­gim.

113


ORODJE Nož je ne­po­greš­ljiv pri­po­mo­ček pri iz­de­la­vi pio­nir­skih ob­jek­tov, roč­nih del, pri­pra­vi pre­hra­ne in še kje. Še po­se­bej so upo­rab­ni no­ži, na ka­te­rih so pri­tr­je­na raz­lič­na orod­ja: re­zi­la, ža­gi­ca, škar­je, od­pi­rač, ključ za kon­zer­ve, iz­vi­jač itd. Za­ra­di cene so manj do­stop­ni. Ka­dar ku­pu­je­mo nož, je bo­lje, da damo več de­nar­ja za kva­li­te­ten nož. Do­ber nož ima moč­no re­zi­lo, ki ga ob paz­lji­vi upo­ra­bi sko­raj ni tre­ba bru­si­ti, lepo le­ži v dla­ni, ni pre­te­žek niti pre­ la­hek in daje pri upo­ra­bi do­ber ob­ču­tek. Nož bru­si­mo z bru­snim kam­nom v preč­ni osi re­zi­la, ved­no od to­pe­ga dela re­zi­la k os­trej­še­mu pod manj­šim ko­tom kot pri se­ki­ri. Kamni se pred uporabo napojijo z vodo. S tem je zagotovljeno zadostno hlajenje. Takšen kamen sestoji iz finih zrnc, ki se nahajajo v vodotopni matriki. Pri brušenju se na površini stalno topi novi brusni material, tako da se rezilo noža hitro in fino nabrusi.

Če je nož moč­no skr­han, ga naj­prej izrav­na­mo z gro­bim bru­som, še­le nato izo­stri­mo. Ka­dar ga ne upo­rab­lja­mo, naj bo re­zi­lo nao­lje­no in var­no sprav­ lje­no bo­di­si v sa­mem no­žu bo­di­si v nož­ni­ci. Žaga je od nek­daj kla­sič­no pio­nir­sko orod­je. Pri ta­bor­ni­kih naj­več upo­rab­ lja­mo ža­go z lo­kom in li­sič­ji rep. Ko ža­ga­mo, vodi orod­je samo ena roka in si­cer na ro­či­ci ža­ge te­sno ob ro­ča­ju, dru­ga roka pa le­ži na de­ski ali jo dr­ži. Ža­ga­mo te­sno ob za­čr­ta­ni sme­ri. Pri pr­vem rezu po­teg­ne­mo list ne­kaj­krat k te­le­su, ne da bi ga po­ti­sni­li na­zaj stran. Ko­li­kor niž­ji je list ža­ge, to­li­ko hi­tre­je zai­de v na­pač­no smer ali na­pač­no kot­no lego. Smer mo­ra­mo ved­no spro­ti

114


pre­ver­ja­ti. Ne sme­mo ža­ga­ti div­je in sun­ko­vi­to, tem­več mo­ra­mo meh­ko dr­ža­ti ža­go in jo vo­di­ti v dol­gih po­te­gih. Če ža­ga zgre­ši za­že­le­no smer, jo dr­ži­mo nav­pič­no, ža­ga­mo bolj po­ča­si in skrb­no, pre­ve­ri­mo os­tri­no in na­pe­tost li­sta. Kadar ža­ga po­sta­ja pre­vro­ča, jo ohladimo in nao­stri­mo list. Pri ža­ga­nju pa­zi­ mo, kako po­ti­ska­mo ža­go. Na­rah­lo lah­ko na­ma­že­mo list z mi­lom. Če se list za­ti­ka, ga nao­stri­mo. Os­tre­nje žag se v zad­njem ča­su ne iz­pla­ča, saj so li­sti do­kaj po­ce­ni. Po več­krat­nem ža­ga­nju zob­je na li­stu niso več ena­ko vi­so­ki. Po­rav­na­va­mo jih s ploš­ča­to pilo. List pri tem vpne­mo v pri­mež.

Sekire se med se­boj naj­po­go­ste­je lo­ču­je­jo le po te­ži ko­vin­ske­ga dela. Vsem vr­stam je skup­no, da mo­ra­jo ime­ti urav­no­ve­še­no te­žo ko­vin­ske­ga in le­se­ne­ga dela. Pri se­ka­nju pa­zi­mo na kot približno 60 sto­pinj.

Ko se­ka­mo tanj­še veje, upo­rab­lja­mo trd­no pod­la­go (tna­lo), da nam re­zi­lo ne spo­dr­sne ozi­ro­ma se les ne upog­ne. Pri ob­se­ko­va­nju po­dr­tih dre­ves ali de­ bel od­stra­ni­mo vse štr­le­če veje kar najb­liž­je deb­lu. S se­ki­ro za­se­ka­mo v vejo

115


na ti­sti stra­ni, kjer ima več­ji kot gle­de na deb­lo. Sto­ji­mo na eni stra­ni deb­la, ob­se­ku­je­mo pa dru­go stran. Tako nas deb­lo va­ru­je.

Če moramo za­me­nja­ti zlom­lje­no to­po­riš­če, zlomljeni del od­stra­ni­mo s sve­drom ali dle­tom. Če ne gre, ga izž­ge­mo (re­zi­lo za­kop­lje­mo v zem­ljo, uho se­ki­re ter os­ta­li ro­čaj pa pre­kri­je­mo z žer­ja­vi­co ali pa za­ku­ri­mo nad njim). Zgor­nji del to­po­riš­ča ob­de­la­mo po meri spod­nje­ga dela uše­sa in vi­ši­ne že­lez­ ne­ga dela se­ki­re. Pa­zi­ti mo­ra­mo, da smo pri delu na­tanč­ni, kaj­ti to­po­riš­če se nam lah­ko pri pre­ve­li­kem po­se­gu zlo­mi rav­no v toč­ki te­žiš­ča. Nato v na­sta­li del pre­vid­no za­ža­ga­mo na­tan­ko po sre­di­ni. Rez naj bo po­dol­žen, glo­bi­na pa ne­ko­li­ko manj­ša od vi­ši­ne uše­sa se­ki­re. Iz­de­la­mo pri­mer­ne za­goz­de, ki naj bodo iz zdra­ve­ga, tr­de­ga lesa. Ko­vin­ski del na­tak­ne­mo na pri­prav­lje­no to­ po­roš­če ter v za­ža­ga­no za­re­zo za­bi­je­mo za­goz­de (bo­lje bo, če za­bi­je­mo dve za­goz­di preč­no eno čez dru­go). Mo­re­bit­ni os­ta­nek obre­že­mo ali od­ža­ga­mo.

116


Po­mem­bno je, da le­se­no to­po­riš­če do­bro te­sni, si­cer bo kma­lu po­či­lo ali pa se nam bo se­ki­ra sne­la. Zato les na­mo­či­mo. Da les ne sprh­ni, ga na­ma­že­mo s fir­ne­žem, ko­vin­ski del pa po bru­še­nju nao­lji­mo. Re­zi­lo os­tri­mo ena­ko kot pri dle­tu. Dleto upo­rab­lja­mo za dol­be­nje, luk­nja­nje ... Pri upo­ra­bi za tan­ka po­snet­ja de­la­mo s pri­ti­skom roke. Pri tem dr­ži­mo dle­to ali z obe­ma ro­ka­ma (ena roka vodi, dru­ga rah­lo po­ti­ska) ali pa z eno roko pri­slo­ni­mo, z dru­go pa dr­ži­mo le­sen bat in rah­lo udar­ja­mo po dle­tu. Če moramo nabrusiti dleto, zelo poš­ko­do­va­ne re­zal­ne ro­bo­ve izrav­na­mo naj­prej s ploš­ča­to pilo in nato z bru­si­lom. Važ­no je, da os­tri­mo ena­ko­mer­ no; da upo­šte­va­mo re­zal­ni kot 25 sto­pinj; da obru­še­na plo­skev ne sme ka­za­ti niti iz­bo­klin niti vdol­bin in mora biti rav­na; da je re­zal­ni rob (re­zi­lo) obru­šen pra­vo­kot­no; da se re­zi­lo ne ogre­je pre­več, ker se lah­ko raz­be­li in po­sta­ne neu­po­rab­no; da re­zil, ki so en­krat raz­be­lje­na, ne sme­mo ka­li­ti sami. Pi­lje­nju sle­di bru­še­nje z bru­snim kam­nom. Po­ča­si bru­si­mo in na­ma­ka­ mo bru­sil­ni ka­men v vodo in olje (gle­de na vr­sto kam­na). Re­zi­lo je do­konč­no na­bru­še­no, če pri pre­gle­du na re­zal­ni rob ne vi­di­mo več svet­le čr­te. Re­zi­lo mora glad­ko pre­re­za­ti rob ča­so­pi­sne­ga pa­pir­ja, ki ga dr­ži­mo v roki. Kladivo naj na­če­lo­ma ne bo tež­je od 250 do 300 g. Iz­de­la­no naj bo iz ko­va­ne­ga orod­ne­ga je­kla z bru­še­no peto in klju­nom. Dol­ži­na ro­ča­ja naj bo pri­la­go­je­na te­ži kla­di­va. Poln za­mah kla­di­va do­se­že­mo le, če ga dr­ži­mo na kon­cu ro­ča­ja. Lopato in kramp upo­rab­lja­mo ved­no, ko mo­ra­mo pio­nir­ski ob­jekt trd­no vsi­dra­ti v tla, ali ko je luk­nja v tleh (ja­rek, vdol­bi­na) se­stav­ni del pio­nir­ske­ga ob­jek­ta. Lo­pa­to ra­bi­mo pri te­ren­skih de­lih za od­me­ta­va­nje ma­te­ria­la. Če je zem­ljiš­če meh­kej­še, lah­ko z njo tudi kop­lje­mo, toda ni­kar na kam­ni­tem te­re­nu. Za ta na­men ima­mo kramp, ki ima na eni stra­ni špi­co za delo na tr­ši pod­la­gi, na dru­gi pa re­zi­lo za delo na meh­kej­šem te­re­nu. Pri lo­pa­ti in kram­ pu upo­rab­lja­mo vzvod, kar nam moč­no olaj­ša delo in po­ve­ča ne­var­nost, da orod­je zlo­mi­mo. Ta­bor­ni­ki do­sti­krat upo­rab­lja­mo manj­še, zlož­lji­ve lo­pa­te, ki

117


jih lah­ko pre­pro­sto spre­me­ni­mo v rov­ni­ce. Ko ju ne upo­rab­lja­mo, lo­pa­to in kramp oči­sti­mo, nao­lji­mo in shra­ni­mo v su­hem pro­sto­ru. Orod­ja ni­ko­li ne upo­rab­lja­mo ne­smo­tr­no. Ne me­či­mo ga nao­krog, se­kir in dlet ne za­ba­daj­mo v ži­va dre­ve­sa. Prav tako ne puš­čaj­mo orod­ja po­vsod. Pa­zi­mo, kako ga dr­ži­mo, ko ga no­si­mo. Za čas, ko opre­me ne upo­rab­lja­mo, oči­sti­mo z nje bla­to, ža­ge po­pu­sti­mo, se­ki­re in dle­ta na­bru­si­mo, prav tako pa vse orod­je, ki ga je treba na­sa­di­ti, na­sa­di­mo. Ko­vin­ske dele oči­sti­mo in na­ma­že­mo z ol­jem ter pa­zi­mo, da se med se­boj ne do­ti­ka­jo. Naj­bo­lje je, da to na­re­di­mo ta­koj po upo­ra­bi, si­cer se nam lah­ko zgo­di, da bomo ho­te­li odi­ti na bi­va­ki­ra­nje, pa ne bomo ime­li upo­rab­ne­ga orod­ja. Tudi na ta­bo­ru odre­di­mo opre­mi čist in suh pro­stor, pred­vsem pa zelo do­ber šo­ tor, če že ima­mo orod­je sprav­lje­no v šo­to­ru. Orod­je naj bo dvig­nje­no od tal.

OBJEKTI Ob­jek­te po­stav­lja­mo gle­de na lego ta­bo­ra in upo­šte­va­mo lo­kal­ne ve­tro­ve ter izra­bo vode.

118


Kuhinjo po­sta­vi­mo ne­ko­li­ko proč od šo­to­rov, v sme­ri, ka­mor piha stal­ni ve­ter, da šo­to­riš­če ne bo v dimu, če kuhamo na odprtem ognjišču. Če ima­ mo v ku­hi­nji vodo, mo­ra­mo po­skr­be­ti za od­tok. Do neke mere si živ­lje­nje v ku­hi­nji olaj­ša­mo z mon­ta­žo le­se­ne­ga poda ali pa tla po­su­je­mo s pe­skom. Ku­hi­njo mo­ra­mo zaš­či­ti­ti pred dež­jem, zato zgra­di­mo moč­no leseno podkonstrukcijo. Preko razpnemo po­li­vi­ni­l ali pa večjo ponjavo. Mora biti do­bro na­pe­ta, dru­ga­če bomo ime­li med dež­jem te­ža­ve z na­bi­ra­njem vode. Streha naj bo vi­so­ka vsaj 2,5 m. Po mož­no­sti ku­hi­njo za­gra­di­mo s treh stra­ni, saj nas bo ve­ter pri delu mo­til.

Shramba naj bo v bli­ži­ni ku­hi­nje, do­volj zrač­na in ne­do­stop­na za ži­va­li. Za shram­bo si lah­ko iz­be­re­mo zem­ljan­ko. V bli­ži­ni vode si na­re­di­mo shram­bo za pok­var­lji­va ži­vi­la. Sušilnica za opremo naj bo v bli­ži­ni šo­to­riš­ča. Sušilnica za živila za kon­zer­vi­ra­nje hra­ne s to­plim zra­kom ali di­mom – naj­pre­ pro­stej­ši tip je tri­nož­nik. Bo­lje je, če skop­lje­mo me­ter glo­bo­ko jamo, v ka­te­ri bomo ku­ri­li. 15 cm pred vr­hom jamo raz­ši­ri­mo, tako da bomo tam po­sta­vi­li mre­žo, na ka­te­ri bomo su­ši­li hra­no. Po­krov iz­de­la­mo s pre­ple­ta­njem vej. Naj­bolj­ša je su­šil­ni­ca, ki jo vkop­lje­mo v na­gib ali usek te­re­na.

119


Jedilnica naj bo v bli­ži­ni ku­hi­nje, zgra­di­mo pa jo po­dob­no kot ku­hi­njo. Opre­ mi­mo jo s klop­mi in mi­za­mi. V je­dil­ni­ci lah­ko ure­di­mo tudi po­seb­ni del za je­dil­ni pri­bor in me­naž­ke taborečih. Jama za odpadke. Po­na­va­di si skop­lje­mo dve jami, eno za te­ko­če in dru­go za suhe od­pad­ke. Obe naj bo­sta 1,5 m glo­bo­ki in ši­ro­ki ter prib­liž­no 2 m dol­gi. Jamo, ki nam bo slu­ži­la za te­ko­če od­pad­ke, pre­kri­je­mo z mre­žo iz pa­lic, na­njo pa na­me­če­mo smreč­je in tra­vo. Maš­čo­be bodo pri zli­va­nju os­tan­kov te­ko­ čin os­ta­le na mre­ži. Se­ve­da bomo mre­žo od ča­sa do ča­sa za­me­nja­li, sta­ro pa sež­ga­li. Sme­ti mo­ra­mo dva- do trikrat dnev­no za­si­pa­va­ti. Jamo za­kop­lje­mo, ko se na­pol­ni do dveh tret­jin. Umivalnico ure­di­mo s ko­ri­ti ali sodi in s cev­mi. Ra­ču­na­mo, da na eno me­sto za umi­va­nje pri­de 6–10 oseb. Tuš lah­ko im­pro­vi­zi­ra­mo na več na­či­nov. Vse je od­vi­sno od šte­vi­la ta­bo­re­čih in dol­ži­ne ta­bor­je­nja. Za kraj­ša ta­bor­je­nja lah­ko na­re­di­mo eno­stav­ne ob­jek­te. Tuš im­pro­vi­zi­ra­mo z vrt­ni­mi škro­pil­ni­ca­mi, sodi, ne­kaj me­tri pla­stič­ne cevi, ne­kaj de­ska­mi ali su­šil­ni­ca­mi.

120


Latrina. Naj­bo­lje je, če skop­lje­mo 1,5 m glo­bok in me­ter ši­rok rov. Če­zenj lah­ko po­lo­ži­mo dve de­ski in jamo pol­ni­mo z ene stra­ni, po­tem pa de­ske pre­ mak­ne­mo. Taka jama je upo­rab­na samo ne­kaj dni. Bolj es­tet­sko in hi­gien­sko je, če na­re­di­mo ka­bi­ne. Rov ali jamo po­kri­je­mo z do­volj čvr­stim le­se­nim po­dom. V pod vre­že­mo tri­kot­ne od­pr­ti­ne s po­kro­vi. Po­kro­ve uč­vr­sti­mo z žeb­lji na pod, tako da jih s pre­mi­ka­njem z nogo za­pi­ra­mo. La­tri­no lah­ko iz­de­la­mo med šti­ri­mi dre­ve­si, ki nam slu­ži­jo kot no­sil­na kon­struk­ci­ja, ali pa v zem­ljo vkop­lje­mo šti­ri su­ši­ce. Stra­ni­ce za­pre­mo s kraj­ni­ki, šo­tor­ka­mi ali pa kar s smreč­jem. Za za­pi­ra­nje vho­da upo­ra­bi­mo juto, šo­tor­ke ali plat­no sta­re­ga šo­to­ra. Jambor po­stav­i­mo v sre­di­ni šo­to­riš­ča. Iz­be­re­mo si vi­so­ko in tan­ko su­ši­co, jo obe­li­mo, pri­tr­di­mo vrv in dvig­ne­mo. Če je su­ši­ca pre­majh­na, jo lah­ko po­ dalj­ša­mo (vzpo­red­na vez). Pri dvi­ga­nju jam­bo­ra bomo ime­li ne­ma­lo te­žav, če si ne po­ma­ga­mo z "ajem" za pod­stav­lja­nje in vrv­mi za urav­na­va­nje lege jam­bo­ra. Sko­pa­ti mo­ra­mo tudi luk­njo (vsaj 1/10 vi­ši­ne jam­bo­ra), ki naj ima s stra­ni, s ka­te­re dvi­ga­mo jam­bor, po­lož­nej­ši rov. Na nas­prot­ni stra­ni dvi­ga pod­lo­ži­mo de­sko, tako da jam­bor zdr­sne v luk­njo in ne poš­ko­du­je nje­ne­ga roba.

121


Vhod. Lep vhod je odraz ta­bo­ra. Pri grad­nji vho­da smo od­vi­sni od raz­po­ lož­lji­ve­ga ma­te­ria­la. No­sil­ce vkop­lje­mo za 1/10 vi­ši­ne v zem­ljo. Med se­boj jih po pred­lo­že­ni ski­ci ve­že­mo z že opi­sa­ni­mi ve­za­va­mi. Sta­bil­nost ob­jek­ta po­ve­ča­mo, če vsta­vi­mo do­volj vme­snih prečk. Na vrhu naj bo vhod ož­ji kot pri tleh (tra­pez), saj s tem po­ve­ča­mo trd­nost. Pri več kot 3 m vi­so­kem vho­du tudi no­sil­ci ne bi sme­li biti tanj­ši od 10–15 cm v pre­meru, vse­ka­kor pa mo­ ra­jo biti iz zdra­ve­ga lesa. Pri ve­li­ko­sti vho­da pa ne pre­ti­ra­vaj­mo! Var­čuj­mo z le­som. Delo si olaj­ša­mo, če je mož­no, tako da po­sa­mez­ne dele iz­de­la­mo že na tleh in jih po­tem se­sta­vi­mo sku­paj. Ne po­za­bi­mo na vhod obe­si­ti tab­le z na­zi­vom roda in zna­ka ZTS, vse­ka­kor pa pa­zi­mo, da je vhod es­tet­sko oprem­ljen in ne ki­čast. Os­ta­le zamisli o ograd­nji pio­nir­skih ob­jek­tov si og­lej­te na sli­kah.

122


123


TABORNI IZUMI To so naj­raz­no­vrst­nej­ši pred­me­ti, ki jih člo­vek ko­rist­no upo­ra­bi na ta­bo­ru. Od pio­nir­skih ob­jek­tov se lo­či­jo po ve­li­ko­sti, saj so ve­li­ko manj­ši. Ven­dar os­ tre meje med izu­mi in ob­jek­ti ni. Za klop, mizo in ogra­jo že ne mo­re­mo več za­go­to­vo re­či, da so to izu­mi. Iz­de­lu­je­mo jih iz naj­raz­lič­nej­ših ma­te­ria­lov: lub­ja, kraj­ni­kov, pa­lic, stor­žev, žeb­ljev, kon­zerv, vej, desk ... Iz­de­lo­va­nje stva­ri iz pre­pro­ste­ga ma­te­ria­la ima ve­lik po­men. Vzbu­ja čut iz­naj­dlji­vo­sti. Pri tem se uči­mo upo­rab­lja­ti raz­no orod­je in ce­ni­ti delo. Iz­de­ lo­va­nje ta­bor­nih izu­mov nam slu­ži kot pri­pra­va za iz­de­lo­va­nje zah­tev­nej­ših pio­nir­skih ob­jek­tov.

124


125


BIVAK Če že­li­mo ali mo­ra­mo za­ra­di raz­mer pre­ži­ve­ti kraj­ši čas na pre­prost na­čin v na­ra­vi, si ure­di­mo bi­vak. Be­se­da iz­ha­ja iz fran­co­ske "bi­vo­uac", ki po­me­ni noč­no stra­žo pri ta­bor­nem og­nju, ta­bor­je­nje pod šo­to­rom ali pod od­pr­tim ne­bom ozi­ro­ma šo­tor­je­nje nas­ploh. Na­vad­no si bi­vak ure­di­mo ob pit­ni vodi. Gle­de na mož­no­sti in že­lje si ure­di­ mo samo le­žiš­če, samo stre­ho nad gla­vo, ali le og­njiš­če – lah­ko pa vse sku­paj. Vča­sih do­da­mo še dru­ge pio­nir­ske ob­jek­te. Upo­šte­va­ti mo­ra­mo hi­gien­ske zah­te­ve in va­ro­va­ti na­ra­vo. Bi­va­ki­ra­mo v manj­ših sku­pi­nah ali po­sa­mez­no.

LETNI BIVAK Iz­bi­ra tal je po­dob­na kot pri šo­to­ru (glej poglavje Šotor). Streha mora biti do­volj str­ma, si­cer mo­ra­mo za krit­je upo­rab­lja­ti ne­pro­pust­ne umet­ne ma­te­ria­le. Ogrod­je mora biti trd­no (po mož­no­sti upo­ra­bi­mo ne­pre­ mič­ne ob­jek­te, npr. dre­ve­sa, ska­le). Pri­ve­tr­na stran mora biti za­pr­ta, da ne piha ali de­žu­je v bi­va­liš­če. Os­nov­no ogrod­je pre­ple­te­mo s prož­ni­mi ve­ja­mi. Kritina je lah­ko iz na­ra­vnega ali ume­tnega materiala. Naj­bolj­še na­rav­no sreds­tvo so smre­ko­ve veje, ki jih lu­ska­sto vple­ta­mo v mre­ža­sto ogrod­je in so obr­nje­ne tako kot na dre­ve­su, da voda lepo od­te­ka. Na­rav­na krit­ja so lah­ko še iz ru­še (zem­ljan­ka) ali celo lub­ja, če ga je do­volj.

126


Pri­me­ri: Strešni ozi­ro­ma slemenski bi­va­ki so lah­ko raz­lič­ni: eno­kap­ni ali dvo­kap­ni, ob po­dr­tem dre­ve­su itd. Bis­tvo pri njih je, da ima­jo os­nov­no pa­li­co (sle­me), na ka­te­ro po­tem po­šev­no pri­tr­di­mo še os­ta­lo ogrod­je, pre­ple­te­mo in po­kri­je­mo.

Bi­vak ob rastočem drevesu: Ogrod­je je opr­to na os (deb­lo dre­ve­sa). Pri ne­ka­ te­rih dre­ve­sih lah­ko za ogrod­je upo­ra­bi­mo že kar spod­nje veje dre­ve­sa, ki jih pri­tr­di­mo na tla (smre­ka), si­cer pa pri­tr­di­mo ogrod­je oko­li deb­la. Tak bi­vak ima po­na­va­di okro­gel tlo­ris, zato je pro­stor v njem tež­ko po­pol­no­ma iz­ko­ri­sti­ti.

127


Bivak v grmovju: Po­sta­vi­mo ga na te­re­nu, kjer je več prož­nih gr­mov ali mla­ dih dre­ves, raz­po­re­je­nih tako, da jih lah­ko upog­ne­mo in zve­že­mo v ku­po­lo, ki jo nato še pre­ple­te­mo in po­kri­je­mo s smreč­jem. Pri tem bi­va­ku mo­ra­mo pri­ve­za­ti na sre­di­no stre­he še šo­tor­ko ali kaj po­dob­ne­ga, saj je tam na­klon pre­maj­hen, da bi voda lepo od­te­ka­la.

ZIMSKI BIVAK Ker so ta bi­va­liš­ča v sne­gu, mo­ra­mo zla­sti pa­zi­ti, da jih ne de­la­mo na pla­zo­ vi­tih po­droč­jih, pa tudi pre­več na son­cu ne sme­jo sta­ti. Ogrodje je lah­ko samo iz sne­ga ali ena­ko kot pri let­nih bi­va­liš­čih. Za ležišče v teh bi­va­liš­čih je pomembna do­bra to­plot­na izo­la­ci­ja med pod­lo­go (sne­gom) in te­le­som. Za to so naj­bolj­še umet­ne mase (ar­maf­l eks, sti­ro­por), zrak (samonapihljiva zrač­na bla­zi­na), lah­ko pa tudi smreč­je ali po­do­ben na­ rav­ni ma­te­rial v več­jih ko­li­či­nah. Če so ta bi­va­liš­ča ne­pri­mer­na za spa­nje ali če ni­ma­mo us­trez­ne opre­me, mo­ra­mo pa­zi­ti, da ne zas­pi­mo, saj lah­ko pri­de do podh­la­di­tve. V snež­nih bi­va­liš­čih mo­ra­mo pa­zi­ti tudi na iz­vo­re to­plo­te, saj lah­ko pov­zro­čijo ta­lje­nje sne­ga in nevarnost zadušitve. Pri­me­ri: Snežna luknja. Iz­kop­lje­mo si jo v več­jem kupu sne­ga (snež­nem za­me­tu) in je po­na­va­di le za­sil­no, za­ča­sno bi­va­liš­če. V njej lah­ko le se­di­mo. Vhod za­pre­mo z več­jo kla­do sne­ga, pa­zi­ti pa mo­ra­mo na do­vod zra­ka. Iglu je pre­cej te­ža­ven ob­jekt za neiz­ku­še­ne­ga gra­di­te­lja. Gra­di­mo ga iz več­jih snež­nih klad, ki jih spi­ra­la­sto zla­ga­mo dru­go na dru­go v kro­gu, tako da se z vsa­ko vr­sto po­mi­ka­mo pro­ti sre­di­ni. Vrh­njo od­pr­ti­no na­zad­nje za­pre­mo z več­jo kla­do sne­ga in izre­že­mo pol­kro­žen vhod na za­ve­tr­ni stra­ni. Za iglu sta po­treb­na vsaj dva; eden je v ig­lu­ju in ga zida, dru­gi re­že in pri­na­ša kla­de. Pri delu si po­ma­ga­mo z lo­pa­to. Pri­mer­ni za različna zim­ska bi­va­liš­ča so zla­sti zim­ze­le­ni ig­lav­ci (smre­ke), pod ka­te­ri­mi po­zi­mi ni ve­li­ko sne­ga in so nji­ho­ve spod­nje veje za­ra­di sne­ga vča­sih že spuš­če­ne do tal.

128


LEŽIŠČA Člo­vek tret­ji­no svo­je­ga živ­lje­nja pres­pi. Med spa­njem si od­po­či­je in na­be­re mo­či za nove na­po­re. To je po­mem­ben pro­ces. Zato se po­tru­di­mo, saj si lah­ ko iz pre­pro­ste­ga ma­te­ria­la, ki ga na­be­re­mo v na­ra­vi ali pri­ne­se­mo s se­boj, pri­pra­vi­mo zdra­vo in udob­no za­sil­no le­žiš­če. Naj­prej po­skr­bi­mo za zdrav­je. Le­žiš­če mo­ra­mo do­bro zaš­či­ti­ti pred vla­go in ga to­plot­no izo­li­ra­ti, da se med spa­njem ne preh­la­di­mo. Pri tem si po­ma­ga­mo s pri­roč­ni­mi in lah­ki­mi so­dob­ni­mi pri­po­moč­ki, kot so po­li­vi­nil, šo­tor­sko kri­lo, pe­na­sta pod­la­ga, ar­maf­l eks ali celo zlož­lji­va po­ste­lja. Ka­dar na pre­no­če­va­nje ni­smo pri­prav­lje­ni, lah­ko z na­rav­ni­mi ma­te­ria­li in na­či­nom iz­de­la­ve le­žiš­če rav­no tako do­bro izo­li­ra­mo. Za zdrav­jem je na vr­sti udob­je. Če spi­mo na tleh, ozi­ro­ma če pod­la­ga ni do­ volj meh­ka, je naj­bo­lje, da tla ob­li­ku­je­mo po te­le­su: iz­dol­be­mo del le­žiš­ča za boke in pod­lo­ži­mo vzglav­je za­ra­di ra­men. Tako nas ne bo žu­li­lo, obre­me­ni­ tev hrb­te­ni­ce bo pri­mer­nej­ša. Po­mem­bna je še iz­bi­ra pro­sto­ra. Upo­šte­va­mo ena­ka na­če­la kot pri po­stav­lja­nju bi­va­ka ali šo­to­ra.

129


LEŽIŠČA NA TLEH Ležišče iz smrečja na­re­di­mo na dva na­či­na. Hi­trej­ši na­čin je, da smre­ko­ve veje po­la­ga­mo eno po­leg dru­ge od vzglav­ja k no­gam. De­be­lej­ši kon­ci vej mo­ ra­jo biti obr­nje­ni k vznož­ju, veje pa naj bodo po­lo­že­ne tako, da bo lok veje obr­njen navz­gor. Veje naj ne bodo dalj­še od pol me­tra in naj bodo čim bolj ko­ša­te. Naj­prej po­lo­ži­mo prvo vr­sto vej pri vzglav­ju. Ko­ša­ti del vej iz dru­ge vr­ste mora pre­kri­ti de­be­lej­še veje iz prve in tako na­prej. Dru­gi na­čin (ka­nad­sko le­žiš­če) je ne­ko­li­ko za­mud­nej­ši. Tri­de­set cen­ti­me­t­ rov dol­ge ve­ji­ce za­pi­či­mo v ru­šna­ta ali ilov­na­ta tla pod ko­tom 45 sto­pinj od vzglav­ja pro­ti vznož­ju. Ve­ji­ce mo­ra­jo biti na go­sto po­se­ja­ne. Ti dve le­žiš­či sta do­kaj meh­ki, spi­mo dvig­nje­no od tal, mo­re­bit­na vla­ga od­ te­ka stran. Ka­nad­sko le­žiš­če se pri pre­moč­nem dež­ju raz­mo­či in raz­pa­de.

Ležišča iz vej listavcev, praproti in stelje na­re­di­mo tako, da veje (pra­prot, ste­ljo) zla­ga­mo na enak na­čin kot smre­ko­ve veje. Za­ve­da­ti se mo­ra­mo, da so list­je, ste­lja in pra­prot manj pri­mer­na pol­ni­la za le­žiš­če, ker se sti­sne­jo, to­plo­to sla­bo izo­li­ra­jo, vpi­ja­jo vla­go in so le­glo žu­želk (klo­pi). Seno je do­bro pol­ni­lo za le­žiš­če, če je suho. Naj­bo­lje je spa­ti kar na se­ni­ku. Spa­nje na senu je lah­ko pri­jet­no do­ži­vet­je. De­be­lo plast sena po­kri­je­mo z dve­ma šo­tor­ka­ma, na­gr­ne­mo dru­go de­be­lo plast sena in zle­ze­mo vmes. Pa­ zi­ti mo­ra­mo, da nam seno ne pro­dre do ko­že, ker so za ne­va­je­ne­ga člo­ve­ka ob­čut­ki sila ne­pri­jet­ni. Spi­mo ob­le­če­ni, na­tak­ne­mo si še ka­pu­co, ro­ka­vi­ce

130


in no­ga­vi­ce. Za­drg­ne­mo vse od­pr­ti­ne med ob­le­ko in te­le­som. Če je mraz, si v seno raje iz­kop­lje­mo rov. Za­ve­da­ti se mo­ra­mo, da je pri spa­nju na senu ve­li­ka ne­var­nost po­ža­ra. Zato proč z vsa­kim og­njem. Sve­ti­mo si z ba­te­ri­jo. Prav je, da za do­vo­lje­nje vedno najprej vpra­ša­mo last­ni­ka. Slamnjača je ve­li­ka vre­ča, po­na­va­di iz jute, ki jo na­pol­ni­mo s se­nom, sla­mo, lič­ka­njem, su­him list­jem ali ste­ljo. Upo­rab­lja­li so jo pred leti pred­vsem za dvig­nje­na le­žiš­ča in za do­bro izo­li­ra­na le­žiš­ča na tleh. Slam­nja­ča ima na sre­di od­pr­ti­no za vsa­kod­nev­no rah­lja­nje. Armafleks je za po­pot­ni­ka da­leč naj­bolj pri­mer­na pod­la­ga za le­žiš­če. To je 1–2 cm de­be­la pe­na­sta snov, ki ne vpi­ja vode in je od­li­čen to­plot­ni izo­la­tor. Ar­maf­l eks je zelo la­hek in pri­ro­čen za upo­ra­bo. Lah­ko ga eno­stav­no raz­gr­ne­ mo na pri­me­ren pro­stor in le­žiš­če je pri­prav­lje­no. Od­lič­na izo­la­ci­ja, a manj vzdrž­lji­vi, so v fo­li­je ob­le­če­ni ar­maf­l eksi. Zračna blazina je le­žiš­če, upo­rab­no za dalj­še ta­bor­je­nje in po­po­to­va­nja. Praz­na zav­za­me več pro­sto­ra kot ar­maf­leks in je tež­ja ter za pre­na­ša­nje manj pri­mer­na. Zrač­ne bla­zi­ne de­la­jo iz gu­mi­ra­ne­ga plat­na ali pla­sti­ke. Pla­stič­ne so laž­je, ven­dar bolj ob­čut­lji­ve. Penjena guma je na vi­dez po­dob­na ar­maf­l ek­su, ven­dar je ne­pri­mer­no tež­ja in vpi­ja vodo. Zato je manj pri­mer­na za le­žiš­če v na­ra­vi. Stiropor je prav tako manj pri­me­ren, ker je kr­hek in se hi­tro lomi. Je pa do­ber izo­la­tor pro­ti vodi in mra­zu. Upo­ra­bi­mo ga, če ni­ma­mo na vo­ljo dru­ge­ga in če ga ni ško­da. Ob paz­lji­vi upo­ra­bi je pri­me­ren za zim­ske bi­va­ke.

DVIGNJENA LEŽIŠČA Dvig­nje­no le­žiš­če si pri­pra­vi­mo, ka­dar ima­mo do­volj ča­sa. Za spa­nje so udob­nej­ša, bo­lje nas šči­ti­jo pred vla­go in mra­zom iz tal. Za pol­ni­lo lah­ko upo­rab­lja­mo že ome­nje­na na­rav­na in umet­na pol­ni­la. Med dvig­nje­na le­žiš­ ča šte­je­mo po­grad iz na­rav­ne­ga gra­di­va, ta­bor­ne sta­tve, po­ste­ljo iz šo­tor­ke, vi­se­čo mre­žo in pre­ple­te­no le­žiš­če.

131


Samonapihljiva blazina je primerna za vse letne čase, saj zagotavlja odlično toplotno izolacijo, je udobna in ima majhno težo. Zlož­lji­ve po­ste­lje so za spa­nje udob­ne, za pre­na­ša­nje pa ne­rod­ne. Upo­rab­lja­mo jih na ta­bor­je­njih, ker si z nji­mi v ne­kaj se­kun­dah pri­pra­vi­mo do­bro le­žiš­če. Ogrod­je je le­se­no, alu­mi­ni­ja­sto ali iz dru­ge ko­vi­ne. Ogrod­je dr­ži plat­ne­no ali ko­vin­sko mre­žo. Ne­ka­te­re zlož­lji­ve po­ste­lje so ob­la­zi­nje­ne.

132


OGENJ IN OGNJIŠČA Ogenj ima pri lju­deh dvoj­no sim­bo­li­ko. Lah­ko nam po­me­ni var­nost in to­ plo­to doma v kru­šni pe­či ali ka­mi­nu ter ro­man­ti­ko ob ta­bor­nem og­nju ali pa pred­stav­lja ne­sre­čo, uni­če­nje in po­gu­bo v po­ža­rih. Pri­ja­telj­ske in so­vraž­ne na­ra­ve og­nja se mo­ra­mo za­ve­da­ti ved­no, ko se od­lo­či­mo za kur­je­nje. Naj­prej si mo­ra­mo iz­bra­ti pri­me­ren prostor za kur­je­nje. Poiš­če­mo suh, ne pre­strm in ne pre­več za­raš­čen pro­stor. Do­bro je, da je v bli­ži­ni do­volj kur­ja­ve in vode, s ka­te­ro bomo ku­ha­li, se umi­li in ogenj po­ga­si­li. V le­pem vre­me­nu ogenj za­ku­ri­mo ob robu goz­da ali na jasi, v bli­ži­ni po­to­ka. Če pada dež, bomo za­vet­je za ogenj naš­li pod ko­ša­to smre­ko. Tudi v moč­nem ve­tru mo­ra­mo poi­ska­ti za­vet­je za ogenj ob več­ji ska­li, po­dr­tem deb­lu ... V za­sne­ že­nem goz­du bomo suh pro­stor za ogenj poi­ska­li ob deb­lu smre­ke ali jel­ke. Pre­den ku­ri­mo, mo­ra­mo z vej otre­sti sneg, si­cer ga bo to­plo­ta og­nja sta­li­la in nam bo za­sul ogenj. Pri pripravi pro­sto­ra naj­bolj pa­zi­mo na varnost. Oko­li ku­riš­ča od­stra­ni­mo ves gor­ljiv ma­te­rial (list­je, po­drast ...), še po­seb­no bodimo po­zor­ni, če ku­ri­mo v goz­du. Na trav­ni­ku od­mak­ne­mo ru­šo. Več­je­ga og­nja ne bomo po­sta­vi­li pod ve­ja­mi dre­ves in v goz­du. Pri ta­kem og­nju se dvi­ga v zrak ve­li­ko is­ker, te pa po­me­ni­jo do­dat­no ne­var­nost, da za­go­ri­ta gozd in šo­tor. Ob og­nju si ved­no pri­pra­vi­mo tudi vodo in drug ma­te­rial za ga­še­nje. Priprava materiala in kurjenje ognja sta pre­pro­sta s suho kur­ja­vo v le­pem vre­me­nu, a mno­go tež­je je v dež­ju in sne­gu. Vča­sih so ljud­je ogenj ču­va­li dan in noč (več­ni ogenj), ker ga sami niso zna­li priž­ga­ti. Poz­ne­je so se na­uči­li za­ ku­ri­ti z drg­nje­njem lesa ob les, s po­moč­jo loka ali samo z ro­ka­mi. Tak na­čin zah­te­va ve­li­ko spret­no­sti, vzdrž­lji­vo­sti in vaje. Ne­ko­li­ko laž­je je priž­ga­ti ogenj s kre­si­lom in gobo, a prak­ti­čen za naš čas tudi ta na­čin ni. Da­nes si og­nje pri­ ži­ga­mo z vži­ga­li­ca­mi ali raz­no­vrst­ni­mi vži­gal­ni­ki. Ko se pri­prav­lja­mo za pot, jih damo v ne­pre­moč­ljiv ovoj (po­liv­nil, pla­stič­ne škat­li­ce fo­to­graf­skih fil­mov).

133


Za ogenj po­tre­bu­je­mo netivo, drač­je in drva. Naj­pre­pro­stej­še ne­ti­vo je pa­pir, zelo za­nes­lji­ve so kurilne koc­ke. Ta­bor­ni­ki na­vad­no ogenj pri­ži­ga­mo brez teh po­ma­gal, pri ta­bor­nem og­nju pa je nji­ho­va upo­ra­ba pra­va sra­mo­ta. Ne­ti­vo – hi­tro vnet­lji­ve drob­ne veje, naj­bo­lje ig­lav­cev, bomo naš­li na su­hih spod­njih ve­jah ig­lav­cev. Tam bodo suhe tudi po manj­šem de­žev­ju, ali ko v goz­du le­ži sneg. Če jih je voda vse­eno do­se­gla, oluš­či­mo zu­na­njo plast oziroma lub­je, saj so pod njim na­vad­no suhe. Za v goz­du na­bra­no ne­ti­vo ta­bor­ni­ki upo­rab­ lja­mo raz­lič­ne izra­ze: gnez­do, sr­ček, fila. Ne­ti­vo v su­hem vre­me­nu priž­ge­mo v og­nju, na tleh. Če so tla mo­kra (mah, dež, sneg) sve­ženj oziroma šop ne­ti­va dr­ži­mo v roki in z njim sku­ša­mo pri­ žga­ti drač­je. Za dračje nam slu­ži­jo veje, ki jih samo z vži­ga­li­ca­mi ne bi mo­gli priž­ga­ti, dale pa bodo do­volj to­plo­te, da se bodo vne­la tudi drva. Tudi za drač­je so naj­bolj­še suhe veje ig­lav­cev. Če jih je mo­čil dež, jim od­stra­ni­mo lub­je. Ka­dar to ni do­volj, jih na­lo­mi­mo, saj so v sre­di­ni sko­raj ved­no suhe. Ogenj se ne raz­go­ri, če drva pre­več na­tr­pa­mo. Za­ra­di po­manj­ka­nja zra­ka se za­du­ši. Pre­več na ši­ro­ko na­lo­že­ne veje tudi ne bodo za­go­re­le, ker jih pla­men ne bo do­se­gel. De­be­lej­šo kur­ja­vo oziroma drva bomo iz­bra­li gle­de na na­men. Meh­kej­ši les ig­lav­cev hi­tre­je za­go­ri in daje več svet­lo­be, tež­ji in tr­ši les (hrast, bu­kev) se tež­je vna­me, daje pa več to­plo­te in je pri­mer­nej­ši za ku­ha­nje in peko. Za ta­bor­ni ogenj so naj­bolj­še smre­ko­ve su­ši­ce, za ogenj v ku­hi­nji suho bu­kov­je. Zelo do­bro gori suh les, tr­hel je v ve­či­ni neu­po­ra­ben, svež ne gori do­bro. Po­go­sto so trh­le veje, ki jih naj­de­mo pod su­him list­jem. Sve­žih, še ži­vih dre­ves ni­ko­li ne po­di­ra­mo za kur­je­nje og­nja. Bo­lje go­ri­jo drva, ki jih raz­se­ka­mo, kot okro­gla drva. Med kur­je­njem ob og­nju su­ši­mo vlaž­ne veje ali po­le­na. Na­la­ga­mo po ma­lem. Ko ogenj do­go­ri, os­ta­ne pod vrh­njo plast­jo pe­pe­la še dol­go ža­re­če og­lje. Če bomo ena­ko­mer­no (ne­sun­ko­vi­to) pi­ha­li vanj in pri­tak­ni­li ne­ti­vo, bomo zlah­ka za­ku­ri­li nov ogenj. Ko pre­ne­ha­mo ku­ri­ti, mo­ra­mo skrb­no po­ga­si­ti ogenj. Po­li­va­nje z vodo je bolj učin­ko­vi­to, če ogenj po­li­je­mo, nato raz­gre­be­mo in po­li­je­mo zno­va. Tako pri­de voda tudi do spod­njih pla­sti žer­ja­vi­ce. Uga­slo ku­riš­če po­kri­je­mo še z

134


zem­ljo. Če smo ku­ri­li na trav­ni­ku, ru­šo vr­ne­mo na sta­ro me­sto, da za na­šim og­njem ne pustimo no­be­nih sle­dov.

VRSTE OGNJEV, OGNJIŠČA IN GORILNIKI Ta­bor­ni­ki na­vad­no po­stav­lja­mo og­nje zna­čil­nih ob­lik.

Naj­boj pre­pro­sta je piramida. V tla naj­prej za­pi­či­mo sve­žo pa­li­co. Oko­li nje pri tleh po­lo­ži­mo ne­ti­vo. Tega v stož­ča­sti ob­li­ki pre­kri­va­mo naj­prej s tanj­ši­mi, nato z de­be­lej­ši­mi pa­li­ca­mi. Za pri­ži­ga­nje og­nja pu­sti­mo vhodno od­pr­ti­no v sme­ri, od ko­der piha ve­ter. Pi­ra­mid­ni ogenj je os­no­va za ve­či­no dru­gih og­njev.

Pri zvezdnem ognju raz­po­re­di­mo de­be­lej­ša po­le­na v zvez­da­sti ob­li­ki na tleh oko­li pi­ra­mi­de. Po­le­na pre­mi­ka­mo bli­že k og­nju, ko nji­ho­vi deli zgo­re. Tako si pri­hra­ni­mo čas in delo z za­ži­ga­njem. Pagoda je naj­bolj po­go­sta na na­ših ta­bor­nih og­njih. Oko­li pi­ra­mi­de zlo­ži­mo šti­ri (vča­sih šest) stra­nice pa­go­de. De­be­lej­še so pri dnu, tanj­še pri vrhu, kjer je ogenj ož­ji. Vrh okra­si­mo z bri­no­vo ve­ji­co. Do­bra pa­go­da za­go­ri ena­ko­mer­no na vseh stra­neh ter daje lep in vi­sok pla­men.

135


Na­ro­be obr­nje­ni pa­go­di po­do­ben, na­vad­no tri­ko­ten ogenj, je apollo. Pri njem po­le­na dr­ži­jo po­šev­ni, v zem­ljo vko­pa­ni le­se­ni dro­go­vi. Pri tleh so naj­tanj­ša po­le­na, pro­ti vrhu pa vse dalj­ša. Ne­ti­vo in drač­je da­je­mo pri po­stav­lja­nju spro­ti v ogrod­je. Ogenj daje zelo vi­sok pla­men in ve­li­ko svet­lo­be. Pri­me­ren je, ker se ob zgo­re­va­nju spod­njih, tanj­ših po­len po­la­go­ma se­se­da in tako sam na­la­ga. Po­stav­lja­nje je tež­je kot pri os­ta­lih og­njih.

Polinezijski ogenj zulu pra­vi­mo og­nju, vko­pa­ne­mu v zem­ljo. Og­nju iz­kop­lje­ mo krož­no, spo­daj ož­jo luk­njo. Ste­ne ob­lo­ži­mo s pa­li­ca­mi, dno s ka­me­njem. Zulu je ime­nit­no za­va­ro­van pred ve­trom.

136


Tudi stražni ogenj naj bi se na­la­gal sam. Ko bi spod­nja po­le­na do­go­re­la, bi se po­šev­na skla­dov­ni­ca sko­ta­li­la navz­dol in tako do­da­la novo kur­ja­vo. Tak­šen me­ha­ni­zem pa na­vad­no ne de­lu­je, saj zgo­ri le del spod­njih po­len, ker je tež­ko pri­pra­vi­ti do­volj okro­gla drva, da se res ko­ta­li­jo v ogenj. Vča­sih se vna­me cela skla­dov­ni­ca. Bolj pri­mer­na je upo­ra­ba straž­ne­ga og­nja za ref­l ek­tor­sko og­njiš­ če, saj zlo­že­na po­le­na od­bi­ja­jo to­plo­to v nas­prot­no smer, npr. pro­ti šo­to­ru.

Lovski ogenj je naj­bolj eno­stav­no og­njiš­če, kjer ob og­nju po­lo­ži­mo dve de­ be­lej­ši po­le­ni, ki sta pod­la­ga za po­so­do in us­mer­ja­ta pre­tok zra­ka. Hi­tro in pre­pro­sto po­sta­vi­mo tudi og­njiš­ča, kjer po­so­da visi nad og­njem. Več tru­da in ča­sa potrebujemo za vko­pa­na og­njiš­ča, ki bo­lje za­dr­žu­je­jo to­plo­to in niso tako ob­čut­lji­va na (moč­nej­ši) ve­ter. Na rav­nem te­re­nu na­vad­no iz­kop­lje­mo ka­nal­sko og­njiš­če rav­ne ali L ob­li­ke. V breg vko­pa­nim og­njiš­čem po­go­sto zgra­di­mo dim­nik.

137


Med raz­lič­ni­mi vr­sta­mi og­njišč sku­ša­mo iz­bra­ti ti­ste­ga, ki naj­bolj us­tre­za te­re­nu, sme­ri ve­tra, ča­su, orod­ju, ki ga ima­mo na raz­po­la­go, in na­me­nu. Og­njiš­ča lah­ko vkop­lje­mo v zem­ljo ali zgra­di­mo iz kam­na, ilo­vi­ce, lesa in dru­ge­ga pri­roč­ne­ga ma­te­ria­la. Nji­ho­vo ob­li­ko pri­la­go­di­mo vr­sti po­so­de, ki sto­ji na og­njiš­ču (lon­ci, ko­zi­ce, pon­ve) ali nad nji­mi visi (kot­lič­ki) na tri­ nož­ni­ku, pa­li­ci, veji. S spre­mi­nja­njem vi­ši­ne lah­ko pri­la­go­di­mo to­plo­to in hi­trost ku­ha­nja. Ku­riš­ču pod po­so­do ved­no pu­sti­mo 10–15 cm vi­ši­ne, da ima ogenj do­volj zra­ka. Ob ku­ha­nju na og­nju nam ve­li­ko pre­gla­vic pov­zro­či uma­za­na sa­ja­sta po­so­ da. Pre­cej laž­je jo ope­re­mo, če že pred ku­ha­njem zu­na­njo stran na­ma­že­mo z mil­ni­co. Da­nes og­njiš­ča iz­po­dri­va­jo raz­no­vrst­ni gorilniki. K nji­ho­vi upo­ra­bi spodbujajo pre­pro­stej­še ku­ha­nje in šte­vil­ni kra­ji, kjer je kur­je­nje od­pr­te­ga og­nja pre­po­ve­da­no (ob­mor­ski ta­bo­ri, narodni parki) ali ni ma­te­ria­la za ogenj (me­sta, vi­so­ke gore). Naj­bolj raz­šir­je­ni so plin­ski go­ril­ni­ki. Več­je lah­ko pri­klo­pi­mo na obi­čaj­ne plin­ske je­klen­ke ali nji­ho­ve manj­še iz­ved­be za po­čit­ni­kar­je. Je­klen­ke s po­vrat­

138


ni­mi ven­ti­li nam v pli­nar­ni po­nov­no na­pol­ni­jo, ven­dar so pre­tež­ke za noš­njo v na­hrbt­ni­ku. Mno­go bolj pri­mer­ni so go­ril­ni­ki s plin­ski­mi kon­zer­va­mi oz. kar­tu­ša­mi. So lah­ki, ne pre­dra­gi, re­zerv­ne bom­bi­ce pa je ve­či­no­ma moč ku­ pi­ti po vsem sve­tu. Po­go­sto lah­ko na­me­sto plin­ske­ga go­ril­ni­ka namestimo luč, ki si­cer po­ra­bi pre­cej pli­na, a daje kva­li­tet­no svet­lo­bo, po­dob­no ti­sti pri elek­trič­nih žar­ni­cah doma. Red­ke­je upo­rab­lja­mo špi­rit­ne in pe­tro­lej­ske go­ril­ni­ke, ki so ce­nej­ši in bolj pri­mer­ni za niž­je tem­pe­ra­tu­re. Pe­tro­lej­ski pri go­re­nju smr­di­jo in zelo uma­ že­jo po­so­do, a da­je­jo ve­li­ko to­plo­te. Špi­rit­ne tab­le­te so pre­ma­lo učin­ko­vi­te za ku­ha­nje, pri go­re­nju one­sna­žu­je­jo zrak in ima­jo po­se­ben vonj. Po­mem­bno pri iz­bi­ri in upo­ra­bi go­ril­ni­kov je, da čvr­sto sto­je na pod­la­gi in ima­jo sta­bi­len čim šir­ši pod­sta­vek. Po­go­sto nam na­ga­ja ve­ter. Ne­ka­te­ri go­ ril­ni­ki ima­jo že vgra­je­ne ščit­ni­ke, dru­ge mo­ra­mo pred ve­trom zaš­či­ti­ti sami.

139


PREHRANJEVANJE V NARAVI PITNA VODA Voda po­kri­va 70 odstotkov ze­melj­ske po­vr­ši­ne. V njej so se raz­vi­le prve ob­li­ke živ­lje­nja, šte­vil­ni or­ga­niz­mi še da­nes ži­vi­jo v vodi. Tudi pri ko­pen­skih bit­jih po­te­ka­jo vsi pre­snov­ni pro­ce­si v vodi. V telesu se z vodo iz­lo­ča­jo ne­rab­ne sno­vi (seč), voda nam po­ma­ga urav­na­ va­ti te­le­sno tempe­ra­tu­ro (znoj), zato je nuj­no po­treb­na za pre­ži­vet­je. Stal­no mo­ra­mo skr­be­ti za rav­no­ves­je ko­li­či­ne vode v te­le­su. Dnev­no po­tre­bu­je člo­vek 1–1,5 l vode pri nor­mal­nem delu in ob ugod­nih kli­mat­skih raz­me­rah. Pri več­jih te­le­snih na­po­rih, vi­so­kih tem­pe­ra­tu­rah oko­lja, v red­kej­šem zra­ku (gore) in ob raz­nih bo­lez­nih telo iz­lo­či ve­li­ko več vode in soli (pri 1 l te­ko­či­ne 3 gra­me soli). Vse mo­ra­mo na­do­me­sti­ti.

Če je mo­go­če, po­pi­je­mo to­li­ko te­ko­či­ne, ko­li­kor je iz­lo­či­mo (soli prav tako), ozi­ro­ma na­dok­na­di­mo z us­trez­no hra­no in pi­ja­čo. Ne­pra­vil­no je, če iz­gub­lje­no te­ko­či­no na­do­meš­ča­mo samo z vodo, ker lah­ko pri­de do za­stru­pi­tve z vodo.

140


Pri več­jih iz­gu­bah te­ko­či­ne se zač­ne zgoš­ča­ti kri, na­sta­ne­jo mot­nje v di­ha­nju, v krv­nem ob­to­ku. Po­ja­vi­jo se bo­le­či­ne v tre­bu­hu, bru­ha­nje in po­pol­na os­la­ be­lost. Če je iz­su­ši­tev pre­hu­da, lah­ko pri­de do ne­za­ve­sti. Pred­hod­ni zna­ki dehidracije so: suha ko­ža, udr­te oči, suh je­zik in sluz­ni­ca, ko­žo lah­ko moč­no na­gu­ba­mo, gla­vo­bol, bru­ha­nje, mi­šič­ni kr­či, apa­tič­nost, ne­pri­je­ten za­dah iz ust. Člo­ve­ku, ki je iz­gu­bil mno­go vode, po­ma­ga­mo s sla­no juho ali sla­ni­mi fi­le­ti z ve­li­ko vode. Ob ne­za­ve­sti lah­ko po­ma­ga samo zdrav­nik. Z vodo ved­no var­ču­je­mo. Ka­dar jo pri­manj­ku­je, jo upo­rab­lja­mo le za naj­nuj­ nej­šo hi­gie­no, pri­pra­vo hra­ne in pit­je; v hu­dem po­manj­ka­nju pa samo za pit­je. Pi­je­mo v manj­ših ko­li­či­nah in jo dalj ča­sa za­dr­žu­je­mo v us­tih. Jemo pred­ vsem suho in su­ro­vo hra­no – uži­va­mo og­lji­ko­ve hi­dra­te in sad­je. Izo­gi­ba­mo se son­ca in smo ak­tiv­ni pred­vsem po­no­či ter v hlad­nej­ših dnev­nih urah. Su­še­nje ust pre­pre­či­mo s tem, da manj go­vo­ri­mo, di­ha­mo sko­zi nos in jih zaš­či­ti­mo pred ve­trom.

KAKO NAJDEMO VODO IN KAKO JO ZBIRAMO

Iz­vir vode naj­de­mo naj­po­go­ste­je v glo­be­lih, na po­boč­jih, na obo­dih do­lin, ob vznož­jih. Na­ha­ja­liš­ča nam lah­ko na­ka­že­jo tudi rast­li­ne, ki po­tre­bu­je­jo ve­li­ko vla­ge (vrbe, ka­luž­ni­ce itd.). Me­sta se po ze­le­ni bar­vi rast­ja lo­či­jo od oko­li­ce, v zra­ku so roji mu­šic, k vodi vo­di­jo sle­do­vi ži­va­li, v bli­ži­ni vode so ved­no člo­veš­ka bi­va­liš­ča. Če na ta­kih me­stih vode ni na po­vrš­ju, iz­kop­lje­mo luk­njo in po­ča­ka­mo, da se voda na­ce­di. Na po­boč­jih kop­lje­mo na naj­niž­jem delu vlaž­ne­ga ob­moč­ja. V pla­nin­skih pre­de­lih si po­ma­ga­mo s sne­gom in le­dom ter de­žev­ni­co, ki se za­dr­žu­je v ko­ta­njah. Za vodo kop­lje­mo tudi v iz­su­še­nih stru­gah. Do te­ko­či­ne lah­ko pri­de­mo tudi s po­moč­jo rast­lin, ki vse­bu­je­jo ve­ li­ko vla­ge, ozi­ro­ma rast­lin­skih so­kov. Jemo nji­ho­ve plo­do­ve, li­ste in steb­la ali pa iz njih iz­ce­ja­mo te­ko­či­no. Z vodo so po­seb­no bo­ga­te ho­mul­ni­ca, ki­sli­ca, zajč­ja de­te­lji­ca. Iz de­bel bre­ze, ja­vo­ra in bre­sta lah­ko v primeru življenjske ogroženosti do­bi­mo ne­ko­li­ko več­je ko­li­či­ne vode tako, da v dre­vo iz­dol­be­mo luk­njo s pre­me­rom 1,5 cm in do glo­bi­ne 3–4 cm. V luk­njo vtak­ne­mo cev­či­co in pod­sta­vi­mo po­so­do. Bre­za daje sok od za­čet­ka apri­la do sre­de maja (tudi do 4,5 l na dan), ja­vor in brest pa od mar­ca do apri­la, v os­ta­lih me­se­cih se ga na­te­če pre­cej manj.

141


Vodo lah­ko zbi­ra­mo v za­jet­jih. To za­jet­je je lah­ko v sami stru­gi ali pa zra­ven. Naj­bolj eno­sta­ven zbi­ral­nik je jez, za­jet­je v stru­gi pa lah­ko na­re­di­mo tudi tako, da po­sta­vi­mo v stru­go sod brez dna in ga trd­no za­sa­di­mo v pod­la­go. Voda pro­di­ra sko­zi pe­sek in se tako spro­ti pre­čiš­ču­je. Na po­do­ben na­čin za­kop­lje­ mo sod brez dna na breg po­to­ka. Ena­ko ure­di­mo iz­vir. Oko­li­co oči­sti­mo, v jamo, ki smo jo iz­ko­pa­li, ali tol­mun, pa vlo­ži­mo sod brez dna. Zbi­ra­mo lah­ko tudi de­ žev­ni­co, tako da jo lo­vi­mo v po­so­de ali na raz­gr­njen ne­pre­moč­ljiv ma­te­rial. Ko zbi­ra­mo roso, nad zem­ljo nap­ne­mo po­li­vi­nil ali po­ do­ben ma­te­rial, na ka­te­rem kon­den­zi­ra vla­ga.

142


ČIŠČENJE VODE Na oko či­sta voda lah­ko vse­bu­je mno­go za zdrav­je ško­dlji­vih sno­vi. Če ne vemo, kak­šen je iz­vir, vode raje ne pi­je­mo ali pa jo pre­či­sti­mo. Ve­či­no mi­ kroor­ga­niz­mov uni­či­mo s pre­ku­ha­va­njem. Voda mora vre­ti vsaj de­set mi­nut. Pri ku­ha­nju iz­gu­bi raz­top­lje­ni ki­sik in po­sta­ne neo­ku­sna. To po­pra­vi­mo tako, da jo več­krat pre­ta­ka­mo na zra­ku. Naj­bo­lje pa je sku­ha­ti juho ali čaj. Vodo lah­ko de­zin­fi­ci­ra­mo s tab­le­ta­mi za razkuževanje vode. Rav­na­mo se po pri­lo­že­nih na­vo­di­lih. Za čiš­če­nje vode upo­rab­lja­mo še fil­tre. Pre­pro­ste fil­tre iz­de­lu­je­mo sami (glej ski­co). Ne­ka­te­re že na­re­je­ne fil­tre pa lah­ko ku­pi­mo. Za ta­bor­ni­ke so za­ni­mi­vi manj­ši, pre­no­sni. Ka­dar ta­bo­ri­mo ob reki ali po­to­ku, pa­zi­mo, da si vode ne uma­že­mo. Po­mem­bno je za­po­red­je upo­ra­be vode.

143


144


NEKATERE UŽITNE RASTLINE Preživetje v divjini je za večino modernih ljudi nemogoče. Celo če poznamo vrste rastlin in živali, ki jih lahko uporabljamo kot hrano, nam lov ali nabiranje številnih med njimi prepovedujejo različni predpisi o lovstvu, ribištvu in varstvu narave. Z nekaj osnovnega znanja pa si lahko z divjo hrano vsaj popestrimo jedilnik ali potešimo lakoto in žejo, če se znajdemo za kak dan daleč od civilizacije. Pri vsem tem se moramo nujno zavedati, da je bolje biti kak dan lačen ali žejen, kot pa zaradi slabega poznavanja divjerastočih rastlin ali divjih živali tvegati zastrupitev ali resne prebavne motnje, ki nas lahko dosti bolj izčrpajo kot sama lakota. Zelo pomembna je seveda tudi priprava nabrane oziroma ulovljene hrane, kjer lahko pride do težav predvsem zaradi slabih higienskih razmer, ko nimamo na voljo neomejenih količin pitne vode, hladilnika, primernih posod in pribora za pripravo hrane. Kuhajo že naši medvedki in čebelice, za gozdovnike in gozdovnice pa je veščina kuharja ena pomembnejših. Koristno je, če znamo od doma prinešena jedila obogatiti ali delno nadomestiti z rastlinami in plodovi, ki jih najdemo v naravi. A previdnost ni nikoli odveč!

145


NEKAJ POGOSTIH IN LAHKO PREPOZNAVNIH UŽITNIH DIVJIH RASTLIN Navadni tolščak je tipičen vrtni plevel, enoletnica s poleglimi stebli in na­ sprotno nameščenimi narobe jaj­ častimi mesnatimi listi, dolgimi do 2 cm. Cvetovi so rumeni, a odprti le dopold­ne v zelo sončnem vremenu, tako da jih navadno niti ne opazimo. Celotne rastline lahko nabiramo vse poletje in jih uživamo kot solato ali jih skuhamo. Navadna zvezdica, tudi kurja črevca imenovana, je pogost plevel po njivah in vrtovih, ki se močno razrase predvsem v hladnem delu leta, od jeseni do pomladi. Stebla so nežna, razrasla, ustvarjajo skoraj blazinast preplet, listi so kak cm dolgi, jajčasti, koničasti, nasprotno nameščeni, na vrhu poganj­ kov se v zalistjih razvijejo drobni beli cvetovi, ki so odprti le v sončnem vremenu. Vsak cvet ima navidezno 10 belih venčnih listov (v resnici 5, a je vsak od njih do dna razcepljen v dva ozka roglja), od tod ime zvezdica. Celotne rastline lahko nabiramo vse leto in jih uživamo kot solato ali jih skuhamo.

146


Trpotcev je več vrst. Med seboj so si podobni po neolistanem pokončnem steblu z gostim klasastim socvetjem drobnih cvetov na vrhu, listi pa so združeni v listno rozeto, po obliki različni, a z razločnimi izstopajočimi vzporednimi žilami. Vsi trpotci so na podoben način uporabni. Trpotce najdemo skoraj povsod in z drugimi rodovi rastlin jih ne moremo zamenjati. Za juhe, prikuhe in špinači podobne obroke so primerni mladi listi, ki jih naberemo še pred cvetenjem. Čemaž je do 50 cm visoka gozdna rastlina in ima značilen vonj po česnu. Iz vitke podzemne čebulice poženeta spomladi dva suličasta lista. Nekaj kasneje se med njima pojavi tudi neolistano steblo, na vrhu katerega je kroglasto kobulasto socvetje s številnimi belimi cvetovi. V velikih množinah ga najdemo v senčnih vlažnih listnatih in mešanih gozdovih ter med grmovjem. Spomladi take goste sestoje čemaža že od daleč opazimo kot izrazito goste svežezelene preproge gozdnih tal. Uporabni so listi, nabrani pred in med cvetenjem, in čebulica (predvsem po cvetenju). Te dele lahko uživamo surove (solate), lahko jih dodajamo zelenjevnim juham in prikuham, čebulo pa tudi kot začimbo k mesnim jedem. Spomladanske liste čemaža lahko na prvi pogled zamenjamo z listi šmarnice, jesenskega podleska ali celo kačnika, ki večkrat rastejo na istih rastiščih. Bistveni znak, po katerem ločimo čemaž od strupenih zamenjav, je vonj po česnu!

147


Koprivo gotovo vsak pozna, saj je s svojimi žgalnimi laski ena od najbolj neprijetnih naših divjerastočih rastlin. A njene liste se že od nekdaj uporablja za pripravo zelenjavnih prikuh, podobno kot špinačo. Edina naša pogosta vrsta je velika kopriva, ki se navadno precej množično pojavlja po dobro pognojenih tleh v bližini človekovih bivališč, ob potokih, ob robu gozda in po planinah. Njeni listi so jajčasto-suličasti, nameščeni nasprotno, vsa rastlina pa je posejana s štrlečimi žgalnimi laski, ki jih lahko vidimo tudi s prostim očesom. Ob dotiku se njihov vrh odlomi in nam kot z injekcijsko iglo vbrizga v kožo strup, kar povzroči neprijeten pekoč občutek in lokalno vnetje kože, ki pa navadno v nekaj urah postopno pojenja. Cvetovi kopriv so drobni, zeleni, združeni v gosta socvetja v zalistjih vrhnjih stebelnih listov. Za prehrano nabiramo mlade liste ali cele mlade rastline pred cvetenjem. Iz njih pripravljamo juhe in prikuhe. Podobno uporabne so tudi mrtve koprive, ki pa drugače niso v sorodu s koprivami, le zaradi podobnosti imajo podobno ime. Te cvetijo z barvitimi cvetovi, vendar pa jih je od nekaterih ožje sorodnih rodov težko zanesljivo razlikovati.

Za pre­hra­no na­bi­ra­mo mla­de li­ste ali cele mla­de rast­li­ne pred cve­te­njem. Iz njih pri­prav­lja­mo juhe in pri­ku­he.

148


Dobra misel (origano) je do 60 cm vi­so­ ka traj­ni­ca z zna­čil­nim aro­ma­tič­nim vo­njem. Listi so nameščeni nasprotno, so podolgovato jajčasti, do 4 cm dolgi, žlezasto pikčasti in celorobi. Na vrhu stebla se sredi poletja razvije gosto socvetje z drobnimi, rožnatimi cvetovi. Najdemo jo na sončnih in toplih rastiščih ob poteh, na posekah, na robu gozdov, na grušču in na suhih pobočjih po vsej Sloveniji. Za pri­pra­vo ča­ja in kot za­čim­ba je pri­me­ren zgor­nji del rast­li­ne s cve­to­vi.

149


UPORABNOST NEKATERIH DOBRO ZNANIH UŽITNIH RASTLIN Črni bezeg: plodovi za čaj, kompot (surovi stupeni!); socvetja za čaj. Bor, smreka, jelka: mladi vršički za čaje, vitaminske napitke. Borovnica: plodovi za čaje, kompote. Breza: mladi listi za prikuhe, socvetja dodatek moki. Brin: vršički za čaje, plodovi kot začimba. Divja češnja, črni trn: plodovi za čaje, kompote. Detelja: mladi listi in socvetja za prikuhe. Rumeni dren: plodovi (drnule) za kompote, marmelade. Trobentica: listi in cvetovi za solate, juhe, prikuhe (številni ljudje so nanjo alergični). Kislica: mladi listi za solate, prikuhe (previdno s količinami). Lipa: socvetja za čaj (škodljiva za srčne bolnike). Marjetica: mladi listi in socvetja za solate, prikuhe in čaj. Materina dušica: cela rastlina za čaj, začimbo. Meta: listi in socvetja za čaj, začimbo. Pljučnik: mladi listi za prikuhe. Regrat: mladi listi za solate, prikuhe, koren namesto krompirja. Robida, maline, jagode: uživamo sveže plodove, za sokove, marmelade, za kompote, listi za čaje. Pravi kostanj: kostanji za kuho, peko (Pozor, divji kostanj, to je tisti, ki ga navadno sadijo po parkih, ni užiten!). Šipek: mladi listi in plodovi za čaje. Zajčja deteljica: listi za solate, prikuhe (majhne količine).

150


NEVARNE ZAMENJAVE IN RASTLINE, KI SE JIM IZOGIBAJMO V naši flori je kakih 3000 vrst rastlin, povprečen tabornik pa pozna le nekaj ducatov vrst ter nadaljnjih nekaj ducatov rodov. "Pozna" pomeni, da jih je sposoben v naravi popolnoma zanesljivo prepoznati in ločevati od njim podobnih drugih vrst ali rodov. To naj bo pri nabiranju divjerastočih rastlin tudi osnovno vodilo. Nabirajmo le vrste, ki jih zanesljivo poznamo. O ostalih povprašajmo strokovnjake. Vsako leto je po nekaj primerov hudih zastrupitev, ker ljudje mislijo, da poznajo čemaž, a namesto njega nabirajo liste šmarnic ali celo čmerike. Težava je, da je nekaj vrst rastlin, ki jih navajajo tudi priročniki o užitnih divjih rastlinah, a so v resnici strupene ali drugače škodljive. Te informacije so pogosto skrite v obsežnem besedilu. Tako je na primer trpežni golšec izredno odvajalno delujoča rastlina, prav tako so surove jagode črnega bezga dovolj strupene, da povzročijo bruhanje in druge prebavne težave. Kislice in zajčja deteljica vsebujeta tako visoke koncentracije oksalne kisline, da je treba biti z njihovo uporabo zelo previden, pri nekaterih kroničnih boleznih pa lahko povzročijo poslabšanje stanja. Še bolj nevarne so orlova praprot, gabez in lapuh, ki jih pogosto priporočajo za zelenjavne pireje in prikuhe (celo prejšnja izdaja tega priročnika), a vse tri vsebujejo izredno strupene in rakotvorne pirolizidinske alkaloide, zaradi katerih je ob pogostem uživanju prišlo do odpovedi delovanja jeter.

151


PRIPRAVA ENOSTAVNEJŠIH JEDI IN NAPITKOV Najbolj enostavno in najbolj pogosto si taborniki skuhamo čaj. Čaje ponavadi pripravimo tako, da zdrobljene (suhe) ali zrezane (sveže) rastlinske dele prelijemo z vrelo vodo in pustimo nekaj minut stati. Če so rastlinski deli, iz katerih pripravljamo čaj, bolj odporni (šipek, drobnica, lesnika ...), jih damo zdrobljene že v hladno vodo, vse skupaj segrevamo do vretja in pustimo še nekaj minut vreti. Če pustimo mešanico vode in rastlinskih delov še nekaj časa stati (do ene ure), dobimo vitaminski napitek. Posebne vitaminske napitke lahko pripravimo iz vršičkov iglavcev, ki jih najprej poparimo, da odstranimo voščeno prevleko iglic, nato pa odcedimo, sesekljamo in namočimo za nekaj ur v hladno vodo. Če kuhamo v vodi sveže sočne sadeže, od čaja preidemo h kompotu. Čas kuhanja je odvisen od tipa sadežev, zato damo najprej kuhati trše (lesnike, glog, črni trn ...), nežnejše (jagode, borovnice, brusnice ...) pa dodamo šele tik pred koncem kuhanja. Za zelenjavno juho naberemo raznovrstno divjo zelenjavo (glej zgoraj), nadomestek za krompir (korenina regrata) in nadomestek za česen (divji luk, čemaž). Če nimamo drugega, zelenjavo preprosto pokuhamo, če pa prinesemo s seboj še nekaj sestavin (olje, moko, sol, začimbe), je juha lahko okusnejša. PRIPRAVA: Na olju malo popražimo luk ali čemaž, dodamo zrezano zelenjavo in začimbe. Vse skupaj pražimo nekaj minut, posujemo z žlico moke, premešamo in zalijemo z mrzlo vodo. Posolimo in kuhamo kake pol ure. Krompir, testenine ali meso, ki smo jih našli v domači shrambi, bomo popestrili z zelenjavno prikuho. Naberemo kake pol kile zelenjave (trpotec, koprive), malo luka ali čemaža. Prav pride še sol, žlica moke, za boljši okus lahko dodamo še mleko.

152


PRIPRAVA: Zelenjavo operemo, nato jo v vodi segrejemo do vretja, odstavimo, odcedimo in sesekljamo. Na olju zarumenimo luk ali popražimo liste čemaža, dodamo sesekljano zelenjavo, začimbe, sol in nekoliko zalijemo z vodo ali mlekom. Kuhamo 10 minut. Potem dodamo moko (da se ne grudi, jo prej zamešamo z nekaj žlicami hladne vode) in vse še malo popražimo. Tabornik se zagotovo loti tudi kuhanja golaža, vendar pa si pri tem z divjimi rastlinami le malo pomagamo, kvečjemu kak luk, brinove jagode, dobro misel, šetraj in materino dušico lahko uporabimo za začimbe. Dober golaž nam bo teknil na vsakem izletu. Za pet ljudi potrebujemo: kilo mesa, pol kile čebule, strok česna, sol, sladko papriko, moko, olje ali mast, začimbe. PRIPRAVA: Čebulo na drobno zrežemo, jo na masti ali olju rumeno prepražimo, dodamo meso in začimbe, posolimo in pražimo, dokler se čebula ne razpusti. Dodamo še moko in papriko, vse še malo popražimo ter zalijemo z vodo (po občutku) in kuhamo še vsaj pol ure. Dolžina kuhanja je odvisna od kvalitete mesa, dober golaž pa težko pripravimo v manj kot uri, bolje da računamo na skupno dve uri kuhanja na majhnem ognju. Ena od enostavnih jedi na ognju so tudi palačinke. Maso si pripravimo že doma iz mleka, jajc, moke in ščepca soli, za prava razmerja je najbolje prositi koga, ki ima izkušnje. Na izlet vzamemo pripravljeno maso v plastenki s širokim vratom, kos masla (laže ga je tovoriti kot olje) in ponev. Pa seveda nadev po želji. Postopek peke je enak kot na domačem štedilniku, pred vsako palačinko pač namažemo razgreto ponev s kosom masla, ko se nalita masa strdi, palačinko obrnemo, popečemo še po drugi strani in gotova je. Uh, še kak krožnik bo prišel prav, da jo namažemo!

153


GOBE IN NJIHOV POMEN ZA ČLOVEKA IN OKOLJE Gobe so za obiskovalce narave, posebno tiste, ki želijo v naravi preživeti daljši čas, zelo pomembne. Po hranilni vrednosti jih uvrščamo med boljše vrste zelenjave. Vsebujejo bogat izbor aminokislin, vitamine in minerale. Iz gob lahko v naravi na preprost način pripravimo jedi, ki popestrijo enolično rastlinsko prehrano. Gobe uspevajo velik del leta. Čeprav se najbolj masovno pojavljajo jeseni, jih najdemo tudi v pozni jeseni, v milih zimah (sivka, ostrigar, zimska panjevka) in zgodnji pomladi (marčnica, smrček). Ob morju, v Istri in v južnih krajih pa jih lahko nabiramo čez vse leto. Gobe pravzaprav lahko rastejo v vseh gozdnih sestojih ter na travnikih in logih. Seveda ne povsod vse vrste, kajti njihovo rastišče se ravna po tipu tal in še posebej po rastlinju. Obstajajo gobe, ki rastejo le na tleh z majhno vsebnostjo apnenca, pa take, ki za rast potrebujejo bogat sloj humusa. Nekatere imajo raje peščena tla. Na splošno lahko rečemo, da uspeva v listnatih gozdovih veliko več vrst gob kot v iglastih. Zato pa v iglastih gozdovih pogosto najdemo precej večje število primerkov iste vrste gob kot v listnatih gozdovih. Prav tako tudi vedno ne najdemo največ gob v delu gozda, kjer je zastrta goščava. Gobe ljubijo predvsem svetlejše dele gozda, celo jase, obrobja gozda, rastejo pa tudi vzdolž poti ali celo na samih poteh. V naših gozdovih uspeva nekaj tisoč vrst višjih gliv. Morda je zanimivo tudi to, da se večina teh gob pojavlja po vsem svetu v obliki iste ali pa zelo sorodne vrste. Zaradi tega se vam torej ni treba odpovedati nabiranju gob, če bi vas med popotovanji zanesla pot v gozdove drugih dežel Evrope, Severne Amerike ali morda Kenije in Južne Afrike ali celo Havajev. Vendar pri nabiranju gob v drugih državah priporočamo previdnost. V številnih evropskih državah so gobe zaščitene in je njihovo nabiranje prepovedano ali omejeno, kar še zlasti lahko velja za tujce. Preden se odpravimo nabirati gobe, se moramo zato pozanimati, kakšni so predpisi oziroma dovoljenja o nabiranju gob v tej državi.

154


Pri nas v Sloveniji je z uredbo iz leta 1994 prepovedano nabirati zavarovane vrste gob. Prav tako je prepovedano vsakršno gobarjenje v osrednjih območjih narodnih in regijskih parkov ter v naravnih gozdnih rezervatih. Na nezavarovanih območjih sme posameznik na dan nabrati največ dva kilograma gob, razen pravih štorovk, ki jih lahko naberemo do pet kilogramov. V uredbi so navedena tudi navodila o nabiranju, odkupu, iznosu in izvozu gob. Naj navedemo le nekatere vrste, ki so v Sloveniji zaščitene: karželj, navadna lisička, zelenikasta in velika livka, žolta trobenta, hrastova zraščenka, črni kuštravec, hrastov glivec, vse vrste gomoljik (tartufi).

Ob vseh zaščitenih pa je najpomembnejše samo eno, in sicer to, da vedno, preden gobo utrgamo in zaužijemo, nedvoumno ugotovimo, ali je goba užitna ali strupena. Zato morate biti pri nabiranju gob, še posebno pa pri prehrani, skrajno previdni. Med številnimi užitnimi gobami je nekaj tudi neužitnih, najnevarnejše pa so strupene in smrtno nevarne. Prevelika korajža in neznanje se lahko kaj kmalu maščujeta. Ni preprosto določiti, ali je goba, ki jo imamo pred seboj, užitna ali strupena. Žal strupene gobe nimajo značilne oblike in

155


barve, pa tudi vonja, okusa ali drugih splošnih znakov ne, po katerih bi se ločile od užitnih. Ne smemo se zanašati na nestrokovne trditve, češ da so užitne gobe prijetnega, neužitne in strupene pa zoprnega vonja in okusa. Prav tako ni znak za strupenost pomodrenje ob ranitvi, kajti pomodrijo tudi številne užitne gobe izvrstnega okusa. Le dobro poznavanje gob nas bo obvarovalo pred nesrečo. Predvsem moramo biti pri nabiranju pozorni in oprezni, kadar se srečamo z gobami zelene ali bele barve, ki imajo pod klobukom trosovnico iz lističev. Paziti moramo, da take gobe ne odrežemo nekje v sredini beta, ampak moramo imeti pri določanju pred seboj celo gobo, torej tudi del, ki je v zemlji. Da se izognemo zastrupitvi, se držimo pravila, da uživamo samo tiste gobe, ki jih res dobro poznamo. Tudi nabiramo le gobe, ki jih dobro poznamo in smo zanje prepričani, da niso strupene. Če le malo dvomimo v užitnost, gobe ne odtrgamo, ampak jo pustimo, saj bo za nami prišel izkušenejši gobar in jo bo, v kolikor je užitna, tudi pobral. Vedeti moramo, da se gobe iste vrste tudi med seboj razlikujejo po barvi in obliki ter se pogosto ne ujemajo povsem z ilustracijo v gobarskih priročnikih, ki jih za začetnike ne priporočamo. Za določanje je treba natančno poznati vse različke posamezne vrste gobe, ki pa niso predstavljeni v raznih priročnikih, pa četudi so opisi in slike še tako kvalitetne. Oblika, predvsem pa barva gob, je različna glede na rastišče in se spreminja z vremenskimi razmerami. Razlike so tudi med mladimi in starimi klobuki. Ni dovolj, da gobo samo površno primerjate s sliko v knjigi, ki jo nosite s seboj. Treba si je vzeti čas ter pazljivo prebrati ves opis gobe in primerjati znak za znakom z gobo, ki je pred nami. Pri določanju gob sta zelo pomembna vonj in okus, zato lahko brez strahu pred zastrupitvijo poskusite majhen košček, ki ga morate takoj izpljuniti, posebno še, če domnevate, da je goba strupena. Določeno vrsto gobe dobro poznamo šele, ko smo spoznali vse njene različke. Zato si je treba na začetku znanje pridobivati z izkušenim poznavalcem gob. Če v krogu družine, prijateljev ali znancev nimate nobenega učitelja, se včlanite v gobarsko društvo ali sekcijo; pri nas jih je več kot 20 in so enakomerno razporejene po celotnem območju Slovenije. Zveza gobarskih družin Slovenije šteje več kot 2100 članov; zanje

156


organizira strokovna predavanja in gobarske izlete, na katerih se začetniki resnično dobro seznanijo z osnovami gobarjenja in prepoznavanja gob. Na srečo rastejo tudi užitne gobe, ki imajo značilno obliko in jih z nekaj znanja ni težko prepoznati. Zato naj začetniki najprej spoznavajo te lažje določljive vrste gob, postopoma pa svoje znanje dopolnjujejo s spoznavanjem še drugih vrst gob. Ko boste spoznali določene vrste, vam bodo gobe postale vedno bolj domače in boste uživali ob njihovi prepoznavnosti in razno­vrstnosti. Vsekakor je bolje dobro poznati malo vrst gob, kot pa jih površno poznati večje število. Nujno pa je treba najprej zelo dobro poznati strupene, smrtno nevarne gobe. Za prehrano nabiramo le mlajše in zdrave primerke, izogibamo pa se nagnitih, starih ali od črvov in polžev obžrtih gob, ker lahko povzročijo prebavne motnje ali celo zastrupitve. Gobe odtrgamo tako, da jih previdno odvijemo in tako ne poškodujemo podgobja. Nastalo jamico v tleh pokrijemo s prstjo ali listjem. Ko gobo odtrgamo, jo takoj, še v gozdu, očistimo peska, zemlje in ostankov listja, iglic in trave. Če je treba, gobo tudi obrežemo. Gobe se med nabiranjem in prenašanjem najmanj zmečkajo in polomijo, če jih previdno nalagamo v pletene košare ali kartonske škatle. Mreže, nahrbtniki ali plastične vrečke niso primerne za nabiranje gob in jih uredba tudi prepoveduje. Pred pripravo jih shranimo v hladnem in suhem prostoru ter jih čimprej, po možnosti še isti dan, pripravimo za obed. Nekatere vrste lahko uživamo tudi surove. Pomembno je tudi, da se pri gobarjenju pravilno vedemo. Žal mnogi gobe odtrgajo in jih nato takoj odvržejo, ali pa jih celo brcajo. Gobe, tudi strupene, ne predstavljajo le gozdnega okrasa, ampak so za rast in razvoj dreves nujno potrebne. Taborniki, kot ljubitelji in zaščitniki narave, moramo skrbeti za ohranitev in zaščito gob. Mnoge vrste so danes že močno ogrožene. Njihovo število se zaradi onesnaževanja in vedno bolj razširjenega gobarjenja zmanjšuje. Gobe so pomemben člen gozdnega ekosistema. Žive v sožitju z drevesi. Podgobje je povezano s koreninami dreves in tvori simbiozo, imenovano mikoriza. Gobe drevesa oskrbujejo z minerali in vodo ter varujejo korenine pred škodljivimi mikroorganizmi. Drevo pa preko korenin v podgobje izloča ogljikove hidrate (sladkorje). Lesne gobe so pomembne za razkroj lesa in

157


omogočajo razgradnjo organskih snovi ter z mineralizacijo pospešujejo življenjski cikel v gozdu. Mnoge lesne gobe so zaradi trde strukture klobuka sicer neužitne, so pa med njimi številne zdravilne (svetlikava pološčenka, pisana ploskocevka, ostrigar, velika zraščenka, kresilna goba, lekarniška macesnovka …) in iz njih izdelujejo prehranska dopolnila, ki krepijo imunski sistem, znižujejo nivo holesterola in povečujejo vitalnost organizma. Glede na vse koristi, ki jih imajo drevesa od gob, priporočamo, da nabirate le gobe, ki jih boste tudi pojedli, ostale pa pustite rasti v gozdu. Pravi ljubitelji narave bodo gobe v gozdu le opazovali ter uživali ob spoznavanju in prepoznavanju lepote različnih vrst.

158


LOV Lov je ena od najstarejših dejavnosti človeka. Na začetku je človek lovil le iz potrebe po preživetju. Z razvojem družbe je lov vse manj življenjska nuja. Z lovom so se v srednjem veku ukvarjali le privilegirani sloji (plemstvo). Tako je lov postal predvsem zabava. Danes lov tretiramo kot naravovarstveno dejavnost ter gospodarsko panogo. Pri nas se z lovom lahko ukvarja vsak občan pod določenimi pogoji, ki so: polnoletnost, lovski izpit, mentalno zdravje, včlanitev v lovsko organizacijo.

Spočetka so ljudje lovili predvsem z lovnimi pastmi in drugimi lovilnimi napravami. Pozneje so iz sulic in nožev prešli na lok in puščice. Kmalu po uveljavitvi lova s sulicami je pralovec udomačil psa, ki je še danes lovčev nepogrešljiv spremljevalec. S tehničnim razvojem so razvili različne samostrele. Z izumom smodnika se je polagoma razvila izdelava lovskega orožja, ki je danes postala z lovsko balistiko že prava znanost. Danes je lov trajnostno upravljanje z divjadjo. Odstrel zajema živali prvenstveno po spolni in starostni strukturi v takem številu, da jih ostane ravno

159


prav glede na življenjske pogoje okolja. To pomeni, da ne delajo škode na polju in v gozdu, da imajo dovolj hrane, primernega prostora za obstoj in da je njihovo število primerno danim življenjskim razmeram. Za uspešen lov moramo poznati življenjske navade in obnašanje divjadi ter njihove sledi, ki jih puščajo v mehkejšem terenu in snegu. Pri lovu divjad čim manj vznemirjamo. Zalaz je najzahtevnejši način lova. Lovec čim bolj pazljivo prehodi lovišče zgodaj zjutraj ali v večernem mraku. Divjad, predvsem parkljasto, lahko presenetimo na paši oziroma na stečini. Zalezujemo tiho in proti vetru, da divjadi ne splašimo. Zalaz na gamsa ali nekoč na divjega petelina (ni več lovna divjad) je lahko tudi telesno zelo zahteven. Čakanje je lagodnejši način lova. Potrebna je velika mera potrpežljivosti. Čakamo navadno na štoru, skali, visoki preži (drevo) ali v zemljanki. Na ta način lovimo ob vsakem letnem in dnevnem času vse vrste divjadi, ki takrat ni v lovopustu. Klic zahteva precej spretnosti, ker pri tem načinu vabimo divjad z različnimi načini oglašanja. Glasove posnemamo prosto z usti, s pomočjo prstov in dlani ali z umetnimi pripomočki. Srnjaka kličemo v času prska – oponašamo glasove srne (pivkanje, jaukanje). Jelena kličemo v času ruka z nosljanjem košute ali z rukanjem – oponašamo drugega jelena. Jereba, ki ni več lovna divjad, so nekoč privabljali z oglašanjem tekmeca. Z oponašanjem različnih vrst glasov vabimo tudi druge divje živali: race, lisice itd. Ta način lova zahteva previdno gibanje, poznavanje obnašanja divjadi ter veliko vaje in spretnosti v oponašanju živali. Pogoni so oblika skupnega lova. Goniči in prigoniči (brakirji) dvignejo divjad iz ležišč in zaklonišč ter jih poganjajo proti lovcem na preži. V nekaterih primerih lova na malo divjad (zajci, fazani) pa se lahko goniči in lovci pomešano premikajo v ravni črti ali krogu proti divjadi. Ob obkrožitvi divjadi lovci v takih primerih streljajo zaradi varnosti le nazaj (izven kroga) in seveda samo s šibrenimi naboji. Pogoni in brakade so redka oblika lova in to le v pozni

160


jeseni ali zgodnji zimi. Sem sodi v anglosaksonskih državah priljubljen lov na lisico, kjer lovci na konjih in s psi preganjajo lisico, ponekod v Franciji pa na podoben način lovijo tudi jelenjad. Iskanje je naslednji način lova. Iščemo sami ali s pomočjo psov. Najbolj uporabni pasmi za to vrsto lova sta ptičar in šarivec. V novozapadlem snegu sledimo divjad čez drn in strn. Poljsko divjad (zajec, fazan, gojena jerebica) lovimo z dresiranimi psi ptičarji (pointerji), ki nakažejo ležišče divjadi in jo šele na ukaz splašijo. Psi šarivci (španjeli, prepeličarji) šarijo po grmovju, nepregled­ nih terenih ter poljskih kulturah in tam dvignejo divjad. Pravilno dresirani psi teh pasem se od lovca oddaljijo le za strelno razdaljo (do 50 korakov). Jamarjenje je način lova s psi jazbečarji in s terierji. Ta način je v opuščanju. Tako lovimo jeseni lisico in jazbeca pred luknjami in rovi, iz katerih pes izžene iskano divjad. S pastmi kovinske izdelave lovimo le še nekatere plenilske vrste divjadi, predvsem kune. Večina vrst pasti je prepovedana z zakonom in se jih sme uporabljati samo v izjemnih razmerah (za preživetje v vojni, v primeru dalj časa prekinjenega stika oddaljenega zaselka ali posamezne družine z drugimi deli države zaradi hude elementarne nesreče). Izmed lesenih pasti so najbolj znani "šklopi" ali "škrinči", s katerimi lovimo polhe. Delujejo v glavnem na vzmet. Ko polh potegne vabo, sproži vzmet, ki mu v trenutku zlomi vrat. Lov s strupom je strogo prepovedan tudi zaradi pogostih nesreč v preteklosti. Ta lov ni bil nikoli v uporabi za pridobitev živali določene vrste v prehrambene namene, pač pa za njihovo uničevanje (npr. lisic zaradi stekline, vran zaradi pretiranega uničevanja posevkov ipd.), saj je meso tako pridobljene živali praviloma prav tako strupeno ali vsaj neužitno. Za strup so uporabljali ciankalij, beli fosfor ali strihnin. Sokolarjenje je lov, ki se je za skoraj 100 let ohranil le kot posebnost bogatašev v nekaterih delih Evrope, v arabskem svetu in v nekaterih južnih državah bivše Sovjetske zveze. Dresiran sokol lovi malo divjad na tleh ali v zraku. Danes je sokolarjenje v Sloveniji ponovno dovoljeno. Je pa najboljši način

161


za odganjanje ptic iz okolice letališč, saj jate ptic in tudi posamezni njihovi primerki lahko povzročijo tragične letalske nesreče, kar sokolarji s svojimi dresiranimi pticami uspešno preprečujejo. Nekoč so ljubitelji ptic lovili manjše ptice na limanice. Limanice so paličice, namazane z lepilom, izdelanim iz plodov drevesnega zajedalca z imenom bela omela. Izjemoma lovimo živali (npr. zajce) v mreže, kadar hočemo preseliti divjad v drugo lovišče, za poživitev krvi ali v znanstvene namene (označevanje). Tudi z narkotiki – posebnimi naboji, ki žival omrtvijo, lovimo le v znanstvene namene. V zadnjem času skušajo lokostrelci obnoviti lov z lokom. Pri nas je tak lov prepovedan z zakonom tudi v oborah in ne samo v (prosti) naravi. Divjad lovimo le v točno določenih obdobjih, imenovanih lovna obdob­ja, ki jih za vsako vrsto predpisuje lovski zakon. Nekatere živali so stalno zaščitene, vse leto pa lovimo le še nutrijo in eno- do dveletne divje prašiče. Z zakonom je določeno, s kakšnim strelivom streljamo določeno divjad. S kroglo streljamo vso parkljasto divjad, medveda, volka, risa, svizca ter divjega prašiča. Na drugo divjad lahko streljamo s šibrami. Ko lovec divjad ustreli, mora žival poiskati. Tako imenovani veliki divjadi (vsa parkljasta divjad in nekoč tudi divji petelin) da lovec po lovski šegi poslednji grižljaj (najpogosteje smrekova vejica). Tudi če je žival le zastreljena, jo mora poiskati. Pri tem mu pomagajo za to dresirani psi barvarji (krvosledci). Lovska organizacija je razdeljena na lovske družine, ki upravljajo s posameznimi lovišči, in upravljalce lovišč s posebnim pomenom. Upravljalci lovišč gospodarijo na svojem lovišču z določenimi vrstami divjadi, za kar lovske družine plačujejo koncesnine. Lovske družine so po Zakonu o divjadi in lovstvu (iz leta 2004) združene neposredno v Lovsko zvezo Slovenije, po svoji volji pa lahko tudi v druge zveze; najpogosteje se združujejo še v območne zveze lovskih družin. Upravljalci lovišč s posebnim pomenom se ukvarjajo predvsem z lovnim turizmom.

162


Lov ni plenitev divjadi, ampak predvsem gojitev. Gre za vzdrževanje remiz, gozdnih robov, gorskih pašnikov, zimsko krmljenje divjadi, pripravo krme, postavljanje in oskrbovanje lovskih objektov (krmišča, preže, solnice, kaluže, lovske steze), lovsko kinologijo in še kaj. Lov je tudi panoga gospodarstva, pri kateri je poleg gospodarskih načel potrebna še ljubezen do narave, etika in iskreno lovsko tovarištvo. Divjad ni samo koristna. Pogosto dela precej škode na polju in v gozdu, še posebej, kjer lovske družine niso pravilno gospodarile in udejanjile odstrela. Za zaščito posevkov, odškodnine in zaščito gozdnega drevja gre precejšen delež dohodka iz lovskega gospodarstva.

RIBOLOV Ribolov je v današnjem času trajnostna raba rib in še nekaterih drugih sladkovodnih organizmov (signalni rak), ribogojstvo pa je tudi gospodarska panoga, ločena od lovskega udejstvovanja, čeprav sta obe dejavnosti – lov in ribolov – v pristojnosti istega ministrstva ter sta ribištvo in lovstvo podobno organizirana.

163


Ribe lahko ulovimo z rokami. Zavedati pa se moramo, da tak način ni dovoljen. Tudi drugi načini (z ostjo ali vilicami ter s košarami brez dna ali s križaki) niso dovoljeni in so skupaj z ribolovom z vršami prepovedani z zakonom. Kakor nekatere lovne tehnike se tudi navedene ribolovne tehnike sme uporabljati samo v izjemnih razmerah (za preživetje v vojni ali v primeru dalj časa prekinjenega stika oddaljenega zaselka ali posamezne družine z drugimi deli države zaradi hude elementarne nesreče). Seveda je v normalnih okoliščinah prepovedano loviti ribe s puščico in lokom, v sladkih vodah pa tudi s podvodno puško. Za ribolov s trnkom najpogosteje uporabljamo enojni trnek, redkeje pa dvojnega (dvojček) ali trikrakega (trojček). Trnek navežemo na tanko vrvico (najlon). Za ribolov v sladkih vodah ne smemo navezati več kot enega. Nad trnkom vrvico obtežimo, nad utežjo pa pritrdimo plovec ali pa tudi ne. Pritrditev na breg ali obrežno vejevje (nastava) nista dovoljeni. Uporabljamo umetne ali naravne vabe. Z blestivkami, pa tudi z voblerji (lesene ali plastične imitacije rib) uspešno lovimo plenilke (ščuka, smuč, som, sulec). Blestivka je umetna vaba v obliki kovinske ploščice, včasih podobne ribi, s trnkom na enem koncu. Zelo popularen ribolov je tudi z umetno muho, ki pa je z običajno tehniko, imenovano muharjenje, za začetnike precej zahteven. Lažje je uporabiti najenostavnejšo beličarsko tehniko s privezovanjem vrvice na konec daljše palice (polagalke), za vabo pa uporabimo umetno muho. Na ta način je enostavno ujeti sicer previdnega klena, premamiti pa je mogoče tudi lipana ali katero od več vrst postrvi. Morski ribiči se delijo na trnkarje in mrežarje. Slednji uporabljajo tudi t.i. parangale, to je sisteme z glavno vrvico, na kateri je na določeni medsebojni razdalji tudi več kot 100 trnkov na kratkih predvrvicah. Trnkarji uporabljajo v grobem skoraj povsem enake tehnike ribolova kot sladkovodni ribiči. Treba je upoštevati različne lome svetlobe v zraku in vodi. Če se hoče tabornik ukvarjati z lovom ali ribolovom, naj se vključi v lovsko ali ribiško organizacijo (v ribiško že z desetim letom starosti ali še prej, v lovsko pa z osemnajstim

164


letom) in naj se nekaznovano ukvarja z lepim in koristnim športom. Razen za lovca z izpitom in ribiča z dovolilnico je lov in ribolov prepovedan.

FOTOLOV Samo en način lova je dovoljen vsem, tudi tabornikom. To je fotolov. S fotografskim aparatom se skušamo čim bolj približati divjadi in jo posneti v njenem naravnem okolju. Verjemite, da je tak fotolov pogosto zahtevnejši kot pravi lov kljub sodobnim tehničnim pripomočkom. Trofeje v fotolovu so izredni fotografski posnetki ali celo filmi o živalih. Velja pa nenapisano pravilo, da fotografije živali, ki so v živalskih vrtovih, ne pomenijo prav nič in jih mnogi uredniki ocenjujejo enako kot ukradene posnetke.

165


SLEDI Z raz­bi­ra­njem sle­di si us­tvar­ja­mo sli­ko do­ga­ja­nja v oko­lju. Sle­di niso le od­ti­si na tleh, opa­zi­mo jih tudi na drev­ju, list­ju, na ska­lah, po­vsod. Bra­nja sle­di se ne nau­či­mo čez noč, naj­prej se mo­ra­mo nau­či­ti opa­zo­va­ti. In še­le po­tem, ko bomo zmož­ni opa­zi­ti tudi majh­ne po­drob­no­sti v oko­lju, se bomo lo­ti­li sle­di. Sle­di­mo dlje ča­sa in ne samo na do­lo­če­nem delu. Če­sar ne bomo od­kri­li na za­čet­ku, bomo spoz­na­li ka­sne­je, če bomo šli za sled­jo. Sle­di raz­bi­ra­mo po­ča­si in s preu­dar­kom. Z vi­ši­ne bomo le stež­ka raz­bra­li po­drob­no­sti, zato se sklo­ni­mo in vča­sih sled tudi oti­pa­mo. Sled ved­no opa­zu­je­mo pro­ti son­cu (tako lah­ko raz­be­re­mo tudi sled v rosi). Le tako bomo na­tanč­no ve­de­li, kako sled po­te­ka.

VRSTE SLEDI Človeške sledi. Od­ti­se obu­tve lo­či­mo med se­boj po ka­rak­te­ri­stič­nih last­no­ stih (pro­fil, obrab­lje­nost pro­fi­la). Drug na­čin je, da si za­pom­ni­mo dol­ži­no in ši­ri­no od­ti­sa. Pri od­ti­su bose noge med pal­cem in me­zin­cem po­teg­ne­mo čr­to. Opa­zu­je­mo raz­po­re­je­nost pr­stov, ki je zna­čil­na za vsa­ke­ga po­sa­mez­ni­ka. Od­ti­se bo­sih nog pri­mer­ja­mo tudi tako, da po­teg­ne­mo čr­to od pal­ca do pete. Opa­zu­je­mo kri­vu­ljo, ki gre lah­ko čez čr­to ali pa tudi ne.

166


Po sle­deh vi­di­mo, kako člo­vek hodi. Opa­zu­je­mo glo­bi­no vti­sa in ga pri­mer­ ja­mo s svo­ji­mi sto­pi­nja­mi. S tem skle­pa­mo na hi­trost hoje, na te­žo člo­ve­ka, ozi­ro­ma na to, ali je pre­na­šal kak­šno bre­me. Hi­trost gi­ba­nja naj­laž­je raz­be­ re­mo iz dol­ži­ne ko­ra­ka. Pri teku se ne vidi sle­dov pete, ko­ra­ki so dalj­ši in glob­je vtis­nje­ni. Sledi prevoznih sredstev opa­zu­je­mo na meh­kih in manj pro­met­nih po­teh. Raz­li­ku­je­mo jih gle­de na pro­fil ko­le­sa. Smer gi­ba­nja spoz­na­mo, ker kolo pra­vi­lo­ma izri­ne ka­men v obrat­ni sme­ri, kot se gib­lje. Ka­men po­ti­sne v pod­ la­go, nato pa ga izri­ne. Če pre­voz­no sreds­tvo sto­ji, je na ti­stem me­stu sled ode­be­lje­na. Tudi tako lah­ko do­lo­či­mo smer gi­ba­nja. Sledi živali so zelo za­ni­mi­ve. Sle­di pti­ča, ki ži­vi na zem­lji, in pti­ča, ki je re­dek gost na tleh, lo­či­mo zato, ker prvi sto­pi­ca, dru­gi pa ska­klja. Za neiz­ku­še­no oko so lah­ko sle­di zve­ri med se­boj zelo po­dob­ne, zlah­ka za­me­nja­mo med se­boj sle­di pod­la­si­ce in mač­ke, psa in li­si­ce ... Pri mač­ki­nih sto­pi­njah se ni­ko­li ne poz­na­jo kremp­lji. Li­si­co in psa naj­laž­je lo­či­mo po od­ti­su kremp­ljev; če med kremp­lji kraj­nih dveh pr­stov po­teg­ne­mo čr­to, po­te­ka pri li­si­ci za spred­nji­mi pr­sti, pri psu pa jih seka. Če li­si­ca "niza", so nje­ne sto­pi­nje v rav­ni čr­ti, ena­ko je pri risu. Med­ve­do­va sto­pi­nja je zelo po­dob­na člo­veš­ki, le da se med­ve­du poz­na­jo kremp­lji. Zelo zna­čil­ne so tudi sle­di zaj­ca. Če za­jec ska­klja, se poz­ na­jo moč­ni od­ti­si zad­njih nog, če pa te­če, se poz­na­jo le ko­ni­ce.

Raz­lič­ne hi­tro­sti gi­ba­nja pri li­si­ci

167


Sle­di ne­ka­te­rih ži­va­li

Po­leg raz­bi­ra­nja sto­pinj ži­va­li se mo­ra­mo nau­či­ti raz­poz­na­va­ti tudi os­ta­le sle­di, kot so ob­gri­ze­no list­je, odrg­ni­ne na drev­ju, ugriz v sad­je, raz­tre­se­no per­je in dla­ka, iz­treb­ki. Sta­rost sle­di. Na ohra­nja­nje sle­di vpli­va­ta pod­la­ga in vre­me. Poz­na­ti mo­ra­mo vre­men­ske raz­me­re vsaj za en dan na­zaj. Spre­mem­be naj­laž­je opa­zi­mo na ro­bo­vih sto­pinj. Na peš­če­nem tre­nu se hi­tro osi­pa­jo, na sne­gu za­le­de­ni­jo, v bla­tu se kma­lu za­li­je­jo. V sne­gu pri ena­ko­mer­ni tem­pe­ra­tu­ri se bodo sledi ob­dr­ža­le dlje. Če se sneg tali, se sle­di po­ve­ču­je­jo.

168


KAJ PA, ČE NE GRE VSE PO NAČRTU?

169


Nepredvidene okoliščine Kot obiskovalci narave se veliko gibljemo v naravi, potujemo po nepoznanih krajih in ni vedno vse tako, kot smo si zamislili. Na poti naletimo na nepredvidljive vremenske razmere v različnih letnih časih in različnih geografskih okoljih, noč, nepričakovane prepreke na poti ali poškodbe, ki nas spravijo v nepredvideni položaj. Ta je pogosto nevaren za zdravje, včasih tudi za življenje. Na splošno bo takšnih težav manj in posledice manj hude, če bomo takšne okoliščine predvideli vnaprej, šli na pot s primernim znanjem, kondicijsko pripravljeni in dobro opremljeni (karte, kompasi, obleka in obutev, hrana, komplet prve pomoči). Dobrodošlo bo tudi znanje preživetja v naravi, nudenja prve pomoči sebi in drugim, ter kako poklicati pomoč.

VREMENSKE NEPRILIKE IN Z NJIMI POVEZANE PREPREKE V naravi lahko zaradi različnih vremenskih pojavov pride do nepredvidenih okoliščin, ki vplivajo na naše dejavnosti. Ko odidemo na izlet, taborjenje, zimovanje ali kakšno drugo dejavnost v naravi, lahko ti pojavi v veliki meri spremenijo načrtovan potek. Če teh sprememb nismo predvideli, lahko nastopijo težave. V nadaljevanju predstavljamo nepredvidene dogodke, ki so možni v našem okolju, in pravilne odzive nanje. Nevihta. Močan dež, ki ga pogosto spremlja tudi veter. Pred nevihto se je treba umakniti v zavetje, še boljše v objekt. Zemeljski plaz. Ob veliki količini padavin lahko pride do zdrsa zemlje, kar imenujemo zemeljski plaz. Ta lahko blokira del poti ali pa ga celo odnese. V gorah poznamo tudi kamniti plaz. Za zaščito pred letečim kamenjem je zato treba vedno nositi čelado. Hudourniki. To so potoki, ki so večinoma suhi, ob močnem deževju pa po njih

170


začne teči voda. Hitrost in količina vode je lahko zelo velika in nepredvidljiva, saj je lahko nevihta v hribih, voda pa po hudourniku pride v dolino. Preden postavite šotor, preverite, da niste na sredi hudournika. Poplava. Nastane ob močnem deževju, ali če popusti kakšna pregrada (jez). Poplavna območja prepoznamo po rastlinju in strukturi tal, večinoma pa so poplavna območja blizu vodotokov in jezer. Poplavi lahko tudi morje (visoka plima). O poplavnih območjih se lahko pozanimamo pri prebivalcih, ki dobro poznajo lokalno okolje. To je še posebej pomembno, kadar imamo namen na določenem terenu preživeti dalj časa (taborjenje). Poplave so nevarne predvsem, kadar narastejo reke in prestopijo bregove. Sila deroče vode je zelo velika in je ne gre podcenjevati. Zato se je treba takoj umakniti (in ne reševati opreme). Orkanski veter. Povzroča lomljenje dreves, ki lahko ovirajo ali blokirajo pot. V naseljih dviguje strehe in druge predmete, ki z veliko hitrostjo letijo po zraku. Če je možno, se umaknemo v zavetje. Strela. Pojav praznjenja električnega naboja med oblaki in zemljo. Strela je nevarna predvsem na izpostavljenih mestih in v hribih. Bolje je, če ne stojimo ob visokih objektih, ker strela prej udari v njih. Strela lahko udari, tudi če ne dežuje. Toča. Nastane, ko se podhlajene vodne kapljice zaradi temperaturnih pogojev sprijemljejo in padejo na zemljo. Toča je zelo nevarna, ker so kroglice lahko zelo velike in padajo z veliko hitrostjo. Zato ob toči poiščimo varno zavetje ali vsaj zaščito pod grmi in manjšimi drevesi. Močno in obilno sneženje. Posledica hitrega ohlajanja velikih količin vlažnega zraka. Zaradi sneženja lahko pride do zametov in odrezanosti od sveta. Velike količine snega lahko predstavljajo tudi veliko težo za strehe zgradb, ki lahko popustijo. Obilno sneženje predstavlja tudi možnost nastajanja snežnih plazov. Snežni plaz. V zimskem času je na določenih predelih, predvsem v gorah, velika možnost zdrsa snežnih gmot, še posebej, če dve plasti snega med sabo zaradi strukture nista sprijeti. Zato se je treba izogibati takim področjem oziroma

171


počakati, da se nevarnost proženja snežnih plazov zaradi vremenskih pogojev zmanjša. V smučarskih središčih plazove sprožijo tudi umetno. Gozdni požar. Nastane zaradi različnih naravnih dejavnikov (npr. strela) in človeških dejavnikov (npr. malomarnost pri kurjenju ognja). Gozdni požar lahko predstavlja veliko nevarnost, še posebej, če nas požar ujame v "obroč". Pri močnem vetru se požar zelo hitro širi. Močno plimovanje. Nastane, ko so Luna, Zemlja in Sonce v isti črti (vpliva Lune in Sonca se združita). Takrat se lahko pojavijo velike razlike med plimo in oseko (ponekod v tujini tudi do 10 metrov). Če taborimo kje neposredno ob morju, se raje umaknimo višje na kopno. Zaradi podnebnih sprememb in taljenja ledenikov se gladina morja nenehno dviguje. Suša in vročinski val. V ekstremno vročih poletnih mesecih lahko pride do suše in vročinskega vala. Vročina otežuje naše gibanje in zaradi znojenja ustvarja potrebo po vnosu tekočine. Suša lahko povzroči, da izviri, na katere smo morda računali kot na vir pitne vode, presahnejo.

VROČINA IN MRAZ Nepredvidene vremenske razmere ali drugi dogodki lahko povzročijo tudi velike temperaturne spremembe. V Sloveniji sicer skrajno vročih okolij ni, pa tudi zime niso tako mrzle kot npr. na Aljaski. Kljub temu so tudi pri nas ljudje lahko zaradi mraza manj učinkoviti in lahko celo zmrznejo; v poletnih mesecih pa je lahko vsaj neprijetno vroče. Ljudje imamo žal le malo naravne zaščite pred visokimi in nizkimi temperaturami. Nasploh temperature nad 32 °C po dveurni izpostavljenosti pri neprilagojenih ljudeh znižajo mentalno učinkovitost. Zmerno fizično delo bo trpelo že po enourni izpostavljenosti. Če temperatura še narašča, je kritični čas krajši. Fiziološki odzivi na hladno okolje (pod 20 °C) so pogosto nasprotje odzivom na vroče okolje. Telo v tem primeru skuša ohraniti toploto. Pri temperaturah pod 10 °C in nad 32 °C se zmanjša moč prijema in mišična spretnost, zniža se občutljivost na dotik, upade budnost ipd. Pri O °C se daljšajo tudi reakcijski časi.

172


Vročina in mraz se v storilnosti odražata na različne načine. Vročina povzroči začetno pospešitev (npr. med prvo uro), nakar sledi postopen upad. Mraz nasploh povzroča vse večji upad učinkovitosti. Če je možno ogrevanje (npr. pogrejete se v bivaku), se storilnost lahko malo izboljša, vendar ne do normale. Če ni popolnega ogrevanja, pride do popolne neučinkovitosti. Pri mrazu pride tudi do lokaliziranih poškodb udov. Pomembni so tudi motivacijski dejavniki. Ljudje lahko nehajo delovati v vročini in mrazu, čeprav so telesno nepoškodovani. Reakcija na podaljšano izpostavljenost mrazu je lahko neaktivnost in skrčen položaj, verjetno zaradi poskusa ohranjanja energije. Zaradi neaktivnosti pride do nadaljnjega hlajenja telesa. Tudi tropski kraji znižajo željo po aktivnosti, posebno po opravljanju rutinskih nalog. Vročina vpliva na učinkovitost opravljanja različnih nalog na različne načine. Ker se njeni vplivi kopičijo in imajo otopevajoči učinek, bo vročina najbolj vplivala na dolgotrajne nezahtevne naloge, naloge z nizko vrednostjo vzburjenosti ter dolgočasne in ponavljajoče se naloge (npr. straža, nadzor). Značilni telesni odzivi na vročino oblikujejo pogoje, ki se razlikujejo od tistih, ki so za to nalogo potrebni pri nižji temperaturi (npr. znoj v očeh moti vid, plastični deli opreme drsijo zaradi potu ipd.). Na zaznavni ravni vroče okolje lahko povzroči vidna izkrivljenja in optične iluzije, bleščanje ipd., zaradi česar upade storitev pri vizualnih nalogah. Vročina vpliva na storilnost različnih ljudi v skladu z ravnijo njihove spretnosti. Bolj ko bo človek izurjen, bolj bo učinkovit v vročini. Naloge, ki jih bo treba opravljati v vročini, posebej če so zelo pomembne, se morajo že od začetka učiti in vaditi v vročini, saj vročina spremeni pogoje njihovega opravljanja. Mraz predvsem vpliva na psihomotorno in ročno spretnost. Kritična zunanja temperatura kože je 12,7 °C. Kritičen faktor za ohranjanje ročne spretnosti je temperatura rok, ne glede na temperaturo ostalega telesa. Zato je treba skrbeti, da roke ostajajo tople. Izgubo spretnosti v mrazu spremlja znižanje tipne občutljivosti, zaradi česar se zmanjša povratna zveza, in manj vemo, kaj roke počenjajo. To lahko nadomestimo z vidom, vendar žal ne v temi, ali kadar manipuliramo s stvarmi, ki jih z očmi ne vidimo. Škodljive posledice mraza lahko preprečimo z različnimi ukrepi. Naloge razdelimo v krajše segmente, ki

173


jih prekinemo z ogrevanjem rok. Lahko gremo občasno do vira toplote (npr. k ognju, v ogrevano kočo). Pri ogrevanju je treba paziti, da se ne bomo ogreli do točke potenja, saj ima zmrznjen znoj škodljive posledice. Tudi dejavnosti je treba vaditi v mrazu, če hočemo, da bodo v takih pogojih dobro izpeljane.

Psihološki odzivi na nepredvidene okoliščine STRES IN PANIKA Stres lahko opredelimo kot katerokoli spremembo v zunanjem ali notranjem okolju, ki je tako močna ali dolgotrajna, da obremeni prilagojevalno zmožnost organizma do njene meje ter lahko povzroči razkroj vedenja, neprilagojenost ali slabo delovanje. Lahko ga povzroči bolezen, različni škodljivi fizični, socialni in psihološki dražljaji – stresorji. Stresorji navadno sprožijo proces obvladovanja kot odziv na dejansko ali zaznano neravnotežje. Manjši stresi celo omogočajo izboljšanje učinkovitosti, vendar dolgotrajna izpostav­ljenost stresu ali močnejši stres lahko izčrpata organizem. Učinek stresa je odvisen tudi od posameznika in situacijskih dejavnikov. Stres vpliva tudi na posameznikove spoznavne in druge funkcije. Pri močnem stresu so odločitve prenagljene. Odločevalec ne upošteva vseh možnosti in obvestil. Možnost za reševanje problemov je zmanjšana. Prizadeta sta posameznikova pozornost in zaznavanje, kaže pa se tudi spoznavna togost. Zato pod vplivom stresa ljudje spregledajo možne alternative in dolgoročne posledice odločitev, so neučinkoviti pri iskanju obvestil, napačno ocenjujejo pričakovane izide in uporabljajo poenostavljena pravila odločanja. Pride lahko tudi do zvečane agresivnosti in zmanjšane pozornosti do drugih. Ko govorimo o psiholoških odzivih na nepredvidene okoliščine, ljudje v izrednih razmerah pogosto pomislijo tudi na panično vedenje. Sicer je panično vedenje v nevarnosti in tudi nasploh razmeroma redko, saj gre bolj za to, da kasneje pri analizi vedenja prizadetih ugotavljamo, da bi bilo lahko to

174


drugačno, bolj razumno. Toda že star pregovor pravi, da so lahko po bitki vsi generali. Paniko samo bi lahko opredelili kot akutno reakcijo strahu, za katero je značilen beg. Kaže se kot poskus umakniti se iz ogrožajočega področja. Pri begu udeleženci ne razmišljajo o socialnih posledicah svojih dejanj in se vedejo zelo individualistično, nesocialno in nerazumno, vendar ne nujno tudi nefunkcionalno in neprilagojeno. Do nje lahko pride, ko se posameznik jasno zaveda resne nevarnosti ter ugotavlja, da se razpoložljive poti bega hitro zapirajo. Značilnosti paničnega vedenja ter pogoji njenega nastanka nakazujejo možne protiukrepe. Ti med drugim zajemajo: seznanitev ljudi s krizno situacijo ter možnimi ukrepi, oblikovanje skupinske discipline, dobro vodenje, spodbujanje smotrnih in zavestnih odzivov, realno oceno nevarnosti itd.

Vedênje izgubljenih in organizacija iskanja Vedênje izgubljenih si velja ogledati malo podrobneje tudi s psihološkega stališča. Koristno je namreč, če poznamo tiste značilnosti pojava, ki nam olajšajo iskanje izgubljene osebe. Raziskave, opravljene na osebah, ki so se izgubile, so pokazale, da njihovo gibanje ni bilo slučajno. V odvisnosti od starosti, izkušenj in okolja lahko dokaj dobro napovemo pot izgubljenega. Tako na primer izgubljene otroke, mlajše od šestih let, pogosteje najdejo na odprtih prostorih, tisti med 6. in 12. letom pa si poiščejo zaklonišče. Najprej si bomo ogledali značilnosti posameznih skupin izgubljenih1 glede na njihovo starost in druge značilnosti, saj je od tega odvisno, kje jih je treba iskati.

Gre za podatke kanadske raziskave. Pri njihovi uporabi moramo biti previdni, saj so nekatere značilnosti izgubljenih lahko povezane z različnimi kulturnimi vzorci vedenja, značilnostmi okolja ipd.

1

175


Značilnosti posameznih skupin izgubljenih Otroci od 3. do 6. leta

Otroci od 6. do 12. leta

• Imajo določen interes (soigralec, krotka žival, raziskovanje).

• Usmerjeni so v znana okolja, zmedeni v tujih okoljih.

• Pritegnejo jih znane stvari.

• Lahko namerno stečejo proč, če so jezni, da bi se izognili kazni, ali da pritegnejo pozornost.

• Razumejo pojem "izgubiti se", skušajo se vrniti domov ali oditi na nek znan kraj. • Kadar so utrujeni, bodo zaspali v nekem zavetju (votlina, jama).

• Lahko se ne odzovejo, dokler jih ne zebe ali niso lačni. • Imajo podobne strahove kot odrasli, le povečane – večji občutek strahu/osamljenosti/ nemoči. • Navigacijske in razvedovalne spret­nosti so veliko bolj razvite. • Pogosto se izgubijo, ker so jih odrasli pripeljali v neznano okolje. • Pogosto ne bodo odgovorili na klice, tema navadno privede do pripravljenosti, da sprejmejo pomoč in da jih najdejo. • Če je slabo vreme, poiščejo zavetje.

Pogoste napake, ki jh delajo "izletniki": • Izgubijo se zaradi napake, ki jo povzroči oseba, vreme ali tema. • Steze delajo težave, če so zaraščene, prekrite s snegom ali plazom, slabo vzdrževane, slabo označena križišča ... • Neusklajene sposobnosti – nekdo je utrujen, zaostane in se izgubi. • Gredo po drugi poti ali bližnjici – sekanje ovinkaste poti vodi v zmedo, spuščajo se po napačnem hribu.

176


• Uporaba slabega zemljevida oziroma orientacija brez zemljevida ali kompasa. • Mnogi slabo ocenijo čas ali razdaljo. Podobno bi lahko našteli še značilnosti lovcev, planincev, smučarjev, določenih vrst bolnikov in drugih. Tako lahko reševalci pogosto, če le dovolj dobro poznajo značilnosti izgubljene osebe, dokaj natančno napovedo, kje se izgubljeni verjetno nahaja. Za organiziranje iskanja izgubljenih je potrebna dobra obveščenost o izgubljenih, njihovih značilnostih, starosti, spretnostih, kondiciji, boleznih, ciljih, izkušenosti ipd. Upoštevati je treba vremenske pogoje (mraz, vročina, dež, sneg) in značilnosti območja (pregledno, nepregledno, brezpotje, gozd ...), ter opremljenost (obleka, hrana, zemljevid, kompas, vžigalice, svetilka ...) pogrešanih. Pomembna je barva oblačil pogrešanih (npr. žive barve so bolj opazne). Iskanje namreč ne sme biti golo ugibanje, saj je pravočasno odkritje izgubljenih pogosto lahko bistveno za njihovo preživet­ je. Izredno pomembna je dobra organizacija iskanja, predvsem kakovost skupine, ki vodi iskanje. Izgubljeni se pogosto počutijo pozabljeni, pod vplivom stresa, dezorientirani, redko pa so panični. Pogosto čutijo, da se okolje nekako zapira okoli njih in pojavi se težnja po teku, po tem, da najdejo stezo ali nekaj znanega v okolju. Po določenem času uspejo vsi (ne nujno tudi otroci) nadzirati svoja čustva. Sprejemajo odločitve o načinu reševanja, ki pogosto niso razumne. Če je izgubljeni preveč prestrašen, se njegovi odzivi lahko odklanjajo od normalnih. Toda zavedajmo se, da se vsakdo včasih boji teme, ker ta onemogoči enega od čutov. Bojimo se živali, osamljenosti, trpljenja in smrti ter še marsičesa drugega, predvsem neznanega. Rešitev je v tem, da strahove premagamo, k čemur prispevajo izkušnje v podobnih razmerah, taborniške veščine ipd.

177


Izgubili smo se: kaj pa zdaj? Ste se že kdaj izgubili v naravi? Verjetno vsaj za nekaj trenutkov niste vedeli, kje ste, potem pa ste vendar po sledeh, markantnih objektih, cestah ali vodotokih kmalu prispeli v "civilizacijo". Slovenija ni tako redko poseljena, da ob kontroliranem gibanju v določeni smeri v doglednem času ne bi prispeli do znakov, ki vodijo do najbližje vasi. Pa vendar je nekaj področij (npr. Pohorje, Kočevski rog, Trnovski gozd, Javorniki, Snežnik), kjer se ob neizkušenosti, pa tudi nepazljivosti ali spremembi vremenskih pogojev lahko izgubite ter spravite sebe in druge v življenjsko nevarnost; no, vsaj na rob, da se ne bo slišalo tako dramatično.

OSNOVNI KORAKI PREŽIVETJA V NARAVI Torej, predstavljajte si, da se nenadoma znajdete v situaciji, ko lahko rečete, da ste se izgubili. Ne najdete poti nazaj. Nikjer okoli vas ni nobenih znakov bližine naselij. Ujame vas noč ali se spusti megla in onemogoči vaše zmožnosti orientacije v naravi. Taka situacija zahteva od vas nekaj premišljenih korakov, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. Seveda koraki veljajo ob pomembni predpostavki, da niste poškodovani oziroma lahko dovolj dobro poskrbite sami zase. Najprej morate razumeti, da brezglavo tekanje okoli ne bo povečalo mož­nosti za rešitev, verjetno jih bo samo zmanjšalo, saj se bo povečala izčrpanost in s tem potreba po hrani in vodi. V taki situaciji je treba najprej oceniti situacijo, v kateri ste se znašli. Pri tem morate na situacijo pogledati čim širše. Veliko je namreč nasvetov o "preživetju v naravi", ki se osredotočajo zgolj na iskanje in pripravo hrane. Do trenutka, ko pride na vrsto tudi to, pa je prej še veliko drugih korakov, ki jih morate narediti za varen povratek domov. Koraki, ki so predstavljeni v nadaljevanju, sledijo logiki, po kateri bomo z največjo gotovostjo varno v naravi preživeli vsaj 24 ur, kar bi moralo zadostovati za uspešen povratek ali začetek reševalne akcije.

178


1. KORAK: OCENA SITUACIJE Najprej si priznajte, da ste se izgubili. Sprememba odnosa do situacije, v kateri ste se znašli, pomembno vpliva na vaše naslednje korake. V tej situaciji je pomembno, da ostanete mirni. Zato je najbolje, da se ustavite (sedete), se pomirite in trezno ocenite, v kakšni situaciji ste. Poskrbite za kar najboljše telesno počutje (da vam je toplo, da imate na sebi suha oblačila, da niste žejni, lačni). Preverite, koliko je ura in koliko časa bo še dan. Razmislite, če ste komu povedali, kam ste se napotili in koliko časa boste tam. Preverite, če imate na voljo sodobne elektronske pripomočke (npr. mobilni telefon ali GPS) in če delujejo. V določenih okoliščinah nam ravno ti pripomočki, na katere se zanašamo, v takih sitacijah ne pomagajo kaj dosti. Nenaseljena področja pogosto niso pokrita s signalom mobilnih operaterjev, lahko nam zmanjka električne energije (baterije); kako bomo nekomu razložili, kje smo, če smo se izgubili ... Preverite, koliko imate na voljo hrane in predvsem vode. Dobra ocena situacije je večinom ključna za naslednje korake in prispeva k temu, da boste o tej dogodivščini kmalu pripovedovali svojim prijateljem.

2. KORAK: INVENTAR MOŽNOSTI Ko ste napravili prvo oceno položaja, razmislite o možnostih. Zavedajte se, da odločitev o naslednjih korakih pomembno vpliva na rešitev. Poskusite se spomniti mesta, ko ste zadnjič hodili po pravi poti in najti pot nazaj. Pri tem ne hodite kar tja v en dan. Pazite na značilnosti ob poti in si jo označite, da se ne bi še bolj izgubili (lomite vejice, postavljate puščice, obrnjene v svojo smer, rišite puščice v tla ipd.). Dobro preračunajte čas, odkar ste bili zadnjikrat na pravi poti. Poskusite se spomniti, ali ste hodili po bregu navzdol ali navzgor, ob potoku, hribu itd. Poskušajte odkriti, kje leži najbližji naseljeni kraj. Razglejte se naokoli in raziščite, če je kje v neposredni bližini kakšna razgledna točka, ki bi lahko ponudila dodatne informacije o lokaciji. Določite, kje sta sever in smer vašega gibanja. Pazite, da ne boste hodili v krogu. Držite se dolin, komunikacij, potokov. Bodite pozorni na stekanje kolovozov, kajti ti se običajno končajo v naseljih. Prisluhnite, če je kje v bližini železnica ali

179


cesta, če morda vidite soj luči (ponoči). V iskanje se raje ne podajajte, če je vidljivost slaba (megla) ali se bliža noč. Če pa kljub noči nadaljujemo pot, ne hodimo na slepo. Naj nas ne zavedejo luči mest! Če slepo sledimo lučem, lahko pozabimo na prepadne strmine in druge nevarnosti (posebno v gorah in na krasu).

3. KORAK: DODATNA OPREMA IN VIRI ZA PREŽIVETJE Če so možnosti za iskanje otežene, je velika verjetnost, da bomo morali v naravi preživeti noč. Za bivanje bomo potrebovali nekaj opreme, stvari iz narave in veliko mero iznajdljivosti. Nekateri predmeti bodo uporabljeni v čisto drugačen namen, npr. vetrovka kot streha šotora ali majica kot vrv. Naravni materiali (npr. les) bodo služili kot kurjava, veje kot podpora vašemu zasilnemu bivališču. Poglejte, če je morda ta na voljo kje v bližini (izvir ali tekoča voda; vendar pozor – ni vsaka voda pitna). Če voda ne prihaja direkt­no iz izvira, jo je treba najprej prekuhati (dovolj je, da vre vsaj 5 minut). Poglejte, če so kje kakšni užitni plodovi ali užitne rastline, s katerimi boste potešili lakoto. V ekstremnih razmerah boste znižali prag tolerance in pojedli tudi kakšno gosenico ali deževnika. Morda se vam posreči tudi ulov žabe ali kakšne druge živali (npr. ribe v reki), vendar je za to potrebne veliko spretnosti. Izberite prostor bivaka, kjer so vam ti viri najbližje. Dehidracija in podhladitev sta pri nas najnevarnejša sovražnika. Oba zmanjšujeta psihofizične zmožnosti, zato je poleg vode treba zagotoviti tudi toploto.

4. KORAK: OGENJ IN ZASILNO BIVALIŠČE Ogenj za človeka predstavlja več dejavnikov preživetja, saj predstavlja toploto, svetlobo, možnost kuhanja in tudi možnost signaliziranja. Varuje vas tudi pred divjimi živalmi in insekti. Vpliva na moralo in vliva upanje v rešitev, saj je brezup najhujši sovražnik preživetja. Je pa priprava ognja lahko težavna, če na to niste pripravljeni. Prvi problem je vir ognja. Vžigalice in vžigalnik sta najbolj pogosto nekje pri roki, vendar sta oba tudi problematična; če se zmočita, sta neuporabna. Zato je priporočljivo, da ima vsak "raziskovalec" narave med svojo opremo preživetveni komplet, ki vsekakor vsebuje vodood-

180


porne vžigalice (lahko jih kupimo ali naredimo sami tako, da jih potopimo v segret oz. tekoči vosek). Dobra rešitev je tudi kresilo, vendar zahteva že nekaj spretnosti in predvsem dobro netivo (npr. povrhnjica brezovega lubja). Enako je pri prižiganju s pomočjo sonca in povečevalnega stekla oz. očal. Prižiganje s pomočjo trenja (lok) pa zahteva natančnost, spretnost in veliko vaje. Poleg netiva potebujemo tudi suha drva, da bo ogenj gorel. Poleg ognja boste za preživetje noči na prostem potrebovali zavetje. Brez ustrezne zaščite ste lahko izpostavljeni mrazu, vetru, dežju ali snegu in nad­ ležnim žuželkam. Pri izbiri bivaka se ne zanašajte na trenutno vreme, saj se to lahko hitro spremeni. Bodite pripravljeni na vse neprilike. Za pripravo bivaka boste potrebovali manj časa, če boste izkoristili naravne danosti, npr. votlina ali previs. Prav vam lahko pride prav vsaka stvar, ki jo imate s seboj ali jo najdete v naravi.

5. KORAK: KLICI NA POMOČ Po določenem času, vsekakor pa nekaj ur po predvidenem povratku, ali ko se znoči, bo tiste, ki vas pričakujejo, začelo skrbeti, ali je kaj narobe. Ker je ponavadi ponoči iskanje oteženo, se bo prava reševalna akcija začela ob jutranji zori. Pozornost lahko pritegnete na različne načine: z dimom podnevi (če vržemo sveže listje ali dračje na ogenj) in močnim ognjem ponoči, s piščalko, z ogledalom, v skrajnem primeru tudi kričanjem, ki pa jemlje energijo in slabi glasilke. Pri tem uporabite že dogovorjena znamenja v sili, kajti tako nas bodo drugi lažje razumeli: svetlobne in zvočne znake oddajate eno minuto vsakih 10 sekund (6 znakov na minuto). Nato minuto počakate in naslednjo minuto zopet oddajate. To ponavljate, dokler vam kdo ne odgovori. Odgovor so trije znaki v minuti (na 20 sekund) in tudi ti vsako drugo minuto. Pri oddajanju bodite vztrajni, kajti reševalce morate prepričati, da gre res za klic na pomoč, pozneje pa jim tako javljate svoj položaj. Lahko uporabljate mednarodni znak S.O.S. v Morsejevi abecedi. Sestavljajo ga trije kratki, trije dolgi in trije kratki znaki (. . . - - - . . .). Oddajate jih z zvočnim ali svetlobnim sredstvom (piščalka,

181


2.

7.

8.

1.

3.

4.

1. pristanite tukaj, v tej smeri 2. da 3. vrzite nam sporočilo 4. vse je v redu, ni treba čakati 5. ne 6. ne poskušajte pristati tukaj 7. vkrcajte nas 8. počakajte, če je mogoče 9. zdravniška pomoč nujno potrebna

6.

5.

182

9.

1.

2.

6.

7.

11.

12.

3.

4.

8.

5.

9.

13.

1. potrebujemo zdravniško pomoč 2. potrebujemo sanitetni material 3. potrebujemo razsvetljavo 4. potrebujemo vodo in hrano 5. nadaljujemo pot v tej smeri 6. ne moremo nadaljevati poti 7. ne

10.

14.

8. da 9. pokažite nam smer 10. potrebujemo zemljevid in kompas 11. nismo razumeli sporočila 12. vse je v redu 13. potrebujemo pomoč reševalcev 14. na tem mestu lahko pristanete


baterijska svetilka, zrcalo). Če pri reševanju sodelujeta tudi helikopter ali letalo, uporabljamo mednarodno dogovorjene znake. Tudi kadar sami ne boste v težavah, se lahko srečate s stiskami in nezgodami drugih. Dolžnost vsakega je, da pomaga človeku v neposredni smrtni nevarnosti, če s tem ne ogroža svoje varnosti. Najprej se prepričajte, če človek res potrebuje pomoč. Če lahko pridete do njega, mu najprej nudite prvo pomoč, nato pokličite reševalce. Prej si morate zapomniti vse podatke, ki bi koristili reševalcem: vrsta in kraj nezgode, število ponesrečencev, kratek opis poškodb, morebitne težave pri reševanju (neprehoden teren, vremenski pogoji). Pri prijavi nesreče ste vedno dolžni povedati tudi svoje podatke (ime, priimek, naslov), da vas reševalci, če bodo potrebovali pojasnila, lahko najdejo. Prijava mora biti kratka, a popolna. Vsebovati mora vse, kar bi zanimalo reševalce. Pomembne telefonske številke so: 112 – center za obveščanje (za gasilce, reševalno postajo) in 113 – policija.

KAJ PA VEČ KOT 24 UR? Če ste zaradi poškodbe ali drugih ovir prisiljeni ostati na istem mestu, potem se nasledni dan pripravite na daljše bivanje. Najpomembneje je, da ste v vsakem trenutku pripravljeni signalizirati morebitnim reševalnim ekipam, ki vas iščejo. Medtem ko čakate, poskrbite za izboljšave bivaka, poiščite dodatno hrano in vodo (naredite zbiralnik vode), poskrbite za kurjavo. Iskanje je seveda povezano s tem, da nekdo ve, kam in kdaj bi morali prispeti. Zato je pomembno, da nekomu poveste, kam greste in za koliko časa.

183


PRVA POMOČ Prva po­moč je prva, za­ča­sna, ne­po­sred­na zdravs­tve­na os­kr­ba, ki jo dobi poš­ko­do­va­nec ali ne­nad­no obo­le­li na kra­ju do­god­ka, ozi­ro­ma do­kler ne dobi us­trez­ne zdrav­niš­ke po­mo­či. To so pre­pro­sti ukre­pi, ki jih lah­ko opra­vi vsak, tudi če ni zdrav­nik. Z nji­mi pre­pre­či­mo slab­ša­nje poš­ko­do­van­če­ve­ga sta­nja ali zmanj­ša­mo po­sle­di­ce ne­sre­če. Nu­di­ti jo mo­ra­mo hi­tro, pra­vil­no, po­go­ sto z im­pro­vi­zi­ra­ni­mi sreds­tvi. Ra­do­ved­ne­ži in pa­ni­ka med po­ne­sre­čen­ci in opa­zo­val­ci po­na­va­di še ote­ži­jo nu­de­nje prve po­mo­či. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa, da mora vsak poškodovanemu ali bolnemu pomagati po svojih najboljših močeh in mu omogočiti nujno medicinsko pomoč. Prve po­mo­či se lah­ko nau­či­mo v vodu, v šo­li ali na te­ča­jih, ki jih pri­prav­lja Rde­či križ Slo­ve­ni­je. Pri­dob­lje­no zna­nje in spret­nost mo­ra­mo stal­no ob­ nav­lja­ti, kaj­ti le tako bomo kos vsem ome­nje­nim te­ža­vam. Dolž­nost vsa­ke­ga človeka je, da v nuj­nih pri­me­rih po svo­jih zmož­no­stih nudi dru­ge­mu po­moč. Če smo poš­ko­do­va­ni, si, če le mo­re­mo, po­ma­ga­mo sami. Ka­dar da­je­mo prvo po­moč, po­sku­šaj­mo mir­no, ven­dar hi­tro in s pre­mi­sle­kom ugo­to­vi­ti, kdo naj­nuj­ne­je po­tre­bu­je po­moč. Takoj zavarujemo ponesrečenca in sebe, da ne bo še več žrtev, posebno na cesti.

184

Prvim pomagamo tistim, ki so v nezavesti ali šoku, se dušijo, krvavijo. Ugo­to­ vi­mo, ali poš­ko­do­va­ni diha in ali mu bije srce. Po­klek­ne­mo ob poš­ko­do­van­cu in se z li­cem sklo­ni­mo k nje­go­vim us­tom ter opa­zu­je­mo, ali se pr­sni koš dvi­ ga in spuš­ča ali ne. Če po­ne­sre­če­nec diha, ču­ti­mo na licu nje­gov dih. Tega obe­nem sli­ši­mo. Če ne diha, mo­ra­mo ta­koj spro­sti­ti di­hal­no pot in za­če­ti z umet­nim di­ha­njem. Eno roko dr­ži­mo pod vra­tom po­ne­sre­čen­ca, z dru­go mu za­ti­sne­mo nos. Glo­bo­ko za­ja­me­mo sapo in z usti zaob­ja­me­mo po­ne­sre­ čen­če­va usta. Šti­ri­krat v hi­trem za­po­red­ju vpih­ne­mo v plju­ča. Vpih­ne­mo prib­liž­no li­ter zra­ka. Iz­dih­ne sam za­ra­di ela­stič­no­sti pr­sne­ga ko­ša. Poz­ne­je vpi­hu­je­mo vsa­kih pet se­kund.


Da se nau­či­mo še dru­gih na­či­nov oživ­lja­nja, po­seb­no ma­sa­že srca, va­di­mo na po­seb­ni lut­ki. Tako bomo lah­ko po­ma­ga­li tudi ti­stim, ki se jim je srce prav­kar us­ta­vi­lo. Oživ­lja­ti bomo mo­ra­li poš­ko­do­van­ce ali ne­nad­no obo­le­le, ki bodo pre­ne­ha­li di­ha­ti ali jim bo pre­ne­ha­lo biti srce. To je na­po­go­ste­je pri poš­kod­bah z elek­ trič­nim to­kom, pri udar­cu stre­le, raz­lič­nih za­du­ši­tvah, za­stru­pi­tvah z zdra­vi­li in stru­pe­ni­mi pli­ni (og­lji­kov mo­nok­sid), pri poš­kod­bah gla­ve, podh­la­di­tvah, uto­pi­tvah in srč­nem in­fark­tu. Pri poškodbah z električnim tokom mo­ra­mo naj­prej iz­klju­či­ti tok ali od­ stra­ni­ti ži­co z dol­go le­se­no pa­li­co ali po­dob­nim pred­me­tom, ki ne pre­va­ja elek­trič­ne­ga toka. Utopljencu ne sku­ša­mo iz­li­ti vode iz pljuč, ker nam to ne bo us­pe­lo. Čim prej mo­ra­mo za­če­ti z oživ­lja­njem. Oživ­lja­mo vztraj­no, do­kler poš­ko­do­va­nec ne zač­ne di­ha­ti sam, si­cer pa do pri­ho­da zdrav­ni­ka. Vsak­do, ki je po­tre­bo­val oživ­lja­nje, mora v bol­ni­šni­co.

185


Nezavestnemu, ki diha, še ved­no gro­zi ne­var­nost za­du­ši­tve. Oh­la­pen je­zik mu lah­ko za­ma­ši di­hal­no pot ali pa se za­du­ši s sli­no in izb­ljuv­ki. To pre­pre­ či­mo s pra­vil­nim po­lo­ža­jem ne­za­vest­ne­ga. Ko poš­ko­do­va­ni diha in nje­go­vo srce bije, po­gle­da­mo, ali moč­no kr­va­vi, kar lah­ko hi­tro ogro­zi nje­go­vo živ­lje­nje. Moč­no krvavenje po­sku­ša­mo ta­koj us­ta­vi­ti. Za­ča­sno to sto­ri­mo s pri­ti­skom ži­le med rano in sr­cem ob kost. Do­ konč­no us­ta­vi­mo kr­va­vi­tev s kom­pre­sij­sko ob­ve­zo. Kr­va­ve­čo rano po­kri­je­mo z več slo­ji ste­ril­ne gaze ali bla­zi­ni­co pr­ve­ga po­vo­ja.

Na­njo po­lo­ži­mo zvit po­voj ali po­do­ben pred­met in vse čvr­sto po­vi­je­mo. Če po­voj pre­kr­va­vi, ga ne sna­me­mo. Če­zenj po­lo­ži­mo no­ve­ga in ga še moč­ne­je pri­teg­ne­mo, ven­dar ud, na ka­te­rem je kom­pre­sij­ska ob­ve­za, ne sme pob­le­de­ti. Na vra­tu in v dim­ljah, kjer ni mo­go­če po­sta­vi­ti kom­pre­sij­ske­ga po­vo­ja, kr­va­ ve­čo ži­lo ne­po­sred­no v rani sti­sne­mo s pri­ti­skom pr­stov, po mož­no­sti pre­ko ste­ril­ne tka­ni­ne. Tiš­ča­ti mo­ra­mo ves čas pre­vo­za. Ra­nje­nec naj le­ži. Ne damo mu piti. To­plo ga po­kri­je­mo. Ne sme­mo ga ak­tiv­no ogre­va­ti s ter­mo­for­ji! Če je iz­gu­bil ve­li­ko krvi, naj le­ži z dvig­nje­nim vznož­jem in brez vzglav­ja. Poš­ko­ do­va­no roko ali nogo imo­bi­li­zi­ra­mo. Po­skr­bi­mo za hi­ter pri­hod v bol­ni­šni­co. Pre­ve­za uda, ki po­pol­no­ma pre­ki­ne krv­ni ob­tok, je zelo ne­var­na. Če jo v izred­ nih raz­me­rah vsee­no upo­ra­bi­mo, jo mo­ra­mo ob prvi pri­lož­no­sti za­me­nja­ti z manj ne­var­no kom­pre­sij­sko ob­ve­zo.

186


Šok se lah­ko raz­vi­je pri vsa­ki huj­ši poš­kod­bi: več­ji kr­va­vi­tvi, rani, zlo­mu, ope­ kli­nah, še po­seb­no, če jih sprem­lja­jo hude bo­le­či­ne. Šok po­me­ni spre­mem­bo v kro­že­nju krvi in pre­kr­vi­tvi ter pre­hra­ni živ­ljenj­sko po­mem­bnih or­ga­nov. Šok ogro­ža živ­lje­nje poš­ko­do­van­ca, zato sku­ša­mo s prvo po­moč­jo pre­pre­či­ti nje­gov raz­voj ali vsaj omi­li­ti nje­go­vo te­žo in tra­ja­nje. Bo­le­či­ne zmanj­ša­mo z do­bro imo­bi­li­za­ci­jo. Pre­krv­lje­nost živ­ljenj­sko po­mem­bnih or­ga­nov iz­bolj­ ša­mo s pra­vil­nim po­lo­ža­jem.

Po­mem­ben je hi­ter, a pra­vi­len pre­voz v bol­ni­šni­co. Šo­ki­ra­ni po­ne­sre­če­nec je že­jen, a mu ne sme­mo dati piti. Lah­ko mu le vla­ži­mo ust­ni­ce. To­plo ga po­kri­je­mo, ak­tiv­no ogre­va­nje s ter­mo­for­ji je pre­po­ve­da­no. Če ima mo­kro ob­le­ko, ga preob­le­če­mo. Zrah­lja­mo mu pas, ovrat­nik in raz­ve­že­mo čev­lje. Rane ved­no po­me­ni­jo tudi ne­var­nost okuž­be. Pra­ske in drob­ne rane te­me­l­ji­­to umi­je­mo z vodo in mi­lom ter po­kri­je­mo s ste­ril­no gazo. Pre­gle­da naj jih zdrav­nik, ki oce­ni, ali je po­treb­no cep­lje­nje pro­ti te­ta­nu­su. Ran se ne sme­mo do­ti­ka­ti s pr­sti ali čim dru­gim, da jih ne oku­ži­mo. Ob­le­ke ne vle­če­mo čez rano, am­pak jo raz­pa­ra­mo po ši­vu. Tuj­ke, ki so v rani ali za­dr­ti v telo, pu­sti­ mo pri miru. Rano po­kri­je­mo s ste­ril­no tka­ni­no, naj­bo­lje z bla­zi­ni­co pr­ve­ga po­vo­ja, ki jo prič­vr­sti­mo, da se ne pre­mak­ne. Poš­ko­do­va­ni ud imo­bi­li­zi­ra­mo in ra­njen­ca spra­vi­mo do zdrav­ni­ka, ker je tre­ba rano ki­rurš­ko os­kr­be­ti čim­ prej, naj­bo­lje v pr­vih še­stih urah. Globoke rane na oprsju mo­ra­mo pri ob­ve­zo­va­nju ne­pro­du­šno za­pre­ti. Čez bla­zi­ni­co pr­ve­ga po­vo­ja po­lo­ži­mo po­li­vi­nil, gu­mi­ra­no plat­no ali po­do­ben ma­te­rial in vse sku­paj skrb­no po­vi­je­mo. Pra­vi­len po­lo­žaj poš­ko­do­van­ca zah­te­va vi­so­ko vzglav­je.

187


Pri ranah na trebuhu čre­va ali pe­či­ce, ki vča­sih zdrk­ne­ta iz rane, ne sme­mo po­ti­ska­ti na­zaj v tre­bu­šno vot­li­no. Vse sku­paj po­kri­je­mo s ste­ril­nim ma­te­ria­ lom in na­rah­lo po­ve­že­mo. Po­mem­ben je pra­vi­len po­lo­žaj, da tre­bu­šna ste­na ni na­pe­ta. Tak poš­ko­do­va­nec ne sme je­sti in piti.

Pri ugrizninah za­ra­di ne­var­no­sti ste­kli­ne rav­na­mo ne­ko­li­ko dru­ga­če kot pri os­ta­lih ra­nah. Naj­prej pu­sti­mo, da kri ne­kaj ča­sa od­te­ka, nato obri­še­mo sli­no ži­va­li proč od rane in rano obil­no iz­pe­re­mo z mil­ni­co in vodo, da v čim več­ji meri od­stra­ni­mo smr­to­no­sni vi­rus, ki je mor­da pri­šel v rano. Rano ste­ril­no po­kri­je­mo še­le po iz­pi­ra­nju. Vsa­ka ugriz­ni­na sodi k zdrav­ni­ku, ki bo od­lo­čil o po­treb­no­sti cep­lje­nja pro­ti ste­kli­ni. (Ži­va­li, ki ni za­nes­lji­vo ste­kla, ne ubi­ je­mo, am­pak jo za­pre­mo, da jo bo lah­ko pre­gle­dal ve­te­ri­nar.)

188


Vbodnine, povzročene z ostmi, iglami, žeblji, bodali in drugimi ostrimi predmeti, so navadno globoke in neredko segajo v telesne votline. Ob predrtju življenjsko pomembnega notranjega organa so pomembne tudi notranje krvavitve (ki so posledica poškodbe velikih krvnih žil) in motnje dihanja, ki življenjsko ogrožajo bolnika. Nikoli ne smemo iz telesa odstraniti tujka. Piki naših strupenih kač za zdra­ve­ga odra­sle­ga člo­ve­ka ob pra­vil­ni os­kr­bi niso smrt­no ne­var­ni. Ne­var­ni so lah­ko za otro­ke. Pi­če­ni mora mi­ro­va­ti. Ud med pi­če­nim me­stom in sr­cem na­rah­lo pre­ve­že­mo, da kri in mez­ga iz ko­že in pod­kož­ja ne mo­re­ta pro­ti srcu. Ud lah­ko malo po­mo­dri, a ne sme pob­le­de­ti. Imo­bi­li­zi­ra­mo ga. Pi­če­ne­ga pre­pe­lje­mo ali pre­ne­se­mo do zdrav­ni­ka. Pre­po­ ve­dan je al­ko­hol, za­re­zo­va­nje pi­če­ne­ga me­sta ali celo iz­ži­ga­nje. Iz­se­sa­va­nje ne ško­du­je, a ne po­me­ni ve­li­ke ko­ri­sti. Piki žuželk so lah­ko zelo ne­pri­jet­ni, a le iz­je­mo­ma so tudi ne­var­ni. Po­ma­ ga­mo si s hlad­ni­mi ob­klad­ki, ob­klad­ki s sal­mia­kom, al­ko­ho­lom ali moč­no raz­to­pi­no soli. Ne­ka­te­ri ljud­je so na pike žu­želk preob­čut­lji­vi in lah­ko umre­jo za­ra­di preob­čut­lji­vost­ne­ga šo­ka ali pa se za­du­še za­ra­di ote­kli­ne v žre­lu. Če člo­ve­ka po piku obi­de splo­šna sla­bost ali pa zač­ne ote­ka­ti (na­vad­no oko­li oči), naj ne­mu­do­ma poiš­če po­moč zdrav­ni­ka. Ti­sti, ki vedo, da so pod­vr­že­ni preob­čut­lji­vo­sti, naj ima­jo ved­no pri sebi kak­šno an­ti­hi­sta­min­sko zdra­vi­lo (npr. Phe­ner­gan). Klopi so razširjeni po celi Sloveniji. So prenašalci več mikroorganizmov, ki povzročajo različne bolezni: erlihiozo, Lymsko boreliozo in klopni meningoencefalitis. Zaščita pred klopi: pravilna obleka (dolge hlače, dolgi rokavi, obutev), uporaba repelentov, pregledovanje telesa po povratku iz gozda, čimprejšnja odstranitev. Za odstranjevanje klopov se prodajajo posebne pincete, s katero klopa primemo za zadek, trikrat zavrtimo pinceto s klopom v nasprotni smeri urinega kazalca in ga izvlečemo iz kože.

189


Tudi po odstranitvi je treba opazovati mesto, kjer smo klopa našli, če se pojavijo tipični kožni znaki. Pomembno je tudi spremljanje splošnega počutja tistega, ki je imel klopa; lahko dobi vročino, glavobol, mu je slabo, bruha, ga bolijo mišice in sklepi, se splošno slabo počuti. Ti simptomi se lahko pojavijo tako pri Lymski boreliozi kot tudi pri klopnem meningoencefalitisu. Proti klopnemu meningoencefalitisu se je priporočljivo cepiti. Naglavne uši so drobni, s prostim očesom vidni insekti, ki ne letijo. Hranijo se s krvjo osebe. Ob tem nastajajo drobne ranice, ki lahko močno srbijo. Uši se prenašajo direktno z glave na glavo ob igri, spanju, lahko pa tudi preko skupnih predmetov – posteljnina, brisače, plišaste igrače, glavnik, (okrasne) blazine … Ko uši opazimo, je pomembno, da natančno pregledamo lasišče vsem članom voda. Vse okužene zdravimo s primernim sredstvom proti ušem! Zdravila za zatiranje uši kupimo v lekarni. Zvini, izpahi in zlomi so poš­kod­be ko­sti in skle­pov. Po­go­sto ne mo­re­mo sami ugo­to­vi­ti, za kak­šno vr­sto poš­kod­be gre. Sami ne poiz­ku­ša­mo s silo urav­na­ti skle­pa ali ko­sti. Po­skr­bi­mo za imo­bi­li­za­ci­jo. Pra­vil­na imo­bi­li­za­ci­ja na­pra­vi dva so­sed­nja skle­pa ne­gib­na. Za imo­bi­li­za­ci­jo upo­rab­lja­mo po­seb­ne opor­ni­ce ali pri­roč­na sreds­tva (deš­či­ce, pa­li­ce, sve­ženj ča­so­pi­sne­ga pa­pir­ja ...).

Opor­ni­ce po­sta­vi­mo na­vad­no čez ob­le­ko. Ved­no mo­ra­mo pa­zi­ti, da opor­ ni­ce nik­jer ne tiš­či­jo di­rekt­no ob kost. Pri od­pr­tih zlo­mih naj­prej us­ta­vi­mo kr­va­vi­tev in os­kr­bi­mo rano. Ka­dar su­mi­mo, da je poš­ko­do­va­na hrbtenica, po­ne­sre­čen­ca ne pre­mi­ka­mo, ra­zen če ima­mo po­moč­ni­ke in na­tanč­no poz­na­mo us­trez­no imo­bi­li­za­ci­jo.

190


Poškodba zob. Izbiti zob speremo pod tekočo vodo, čistega vstavimo v luknjico ter ponesrečenca čim hitreje pripeljemo do zobozdravnika. Če ni mogoče zoba vstaviti na njegovo mesto, ga damo v kozarec z mlekom in čim hitreje pripeljemo ponesrečenca do zobozdravnika. Prav tako storimo tudi z odlomljenim zobom. Opekline so med naj­bolj bo­le­či­mi poš­kod­ba­mi. So zelo po­go­ste, po­seb­no pri otro­cih. Vsa­ko ope­kli­no, ne gle­de na na­sta­nek in ob­seg, mo­ra­mo čim­ prej oh­la­di­ti. Naj­bolj­ša je hlad­na te­ko­ča voda. Hla­di­mo, do­kler boli (npr. 15 mi­nut). S tem zmanj­ša­mo na­dalj­no ok­va­ro tkiv. Go­re­če­ga po­ga­si­mo z ode­jo ali s plaš­čem. Ob­le­ke mu ne tr­ga­mo s te­le­sa. Sle­če­mo le ti­ste, ki so se po­li­li z vre­lo te­ko­či­no – opa­ri­li – in jih ne mo­re­mo ta­koj hla­di­ti. Po hla­je­nju ope­kli­ne ste­ril­no po­kri­je­mo z alu­plast po­vo­jem. Če ga ni­ma­mo, upo­ra­bi­mo gazo ali pre­li­ka­no rju­ho. Ope­klin na obra­zu ra­zen oči ne ob­ve­zu­je­mo. Ope­ če­ni mora v bol­ni­šni­co. Če je pri za­ve­sti, mu lah­ko da­je­mo piti čaj ali sok v manj­ših ko­li­či­nah. Manjše nenevarne opekline po hla­je­nju po­kri­je­mo z gazo, na­ma­za­no z der­ ma­zin ma­zi­lom ali ste­ril­nim bor­va­ze­li­nom in ste­ril­no ob­ve­že­mo.

191


Sončne opekline pre­pre­ču­je­mo s pa­met­nim in po­stop­nim son­če­njem ter z upo­ra­bo zaš­čit­nih krem. Če nas vsee­no ope­če, si po­ma­ga­mo s hlad­ni­mi ob­klad­ki in hla­dil­ni­mi ma­zi­li. Sončarico pov­zro­či pre­dol­go de­lo­va­nje moč­nih sonč­nih žar­kov na ne­za­ va­ro­va­no gla­vo. Ob­čut­lji­vej­ši so majh­ni otro­ci, svet­lo­la­si in ple­ša­sti ljud­je. Zna­ki so rdeč in vroč obraz, hud gla­vo­bol, omo­ti­ca, zme­de­nost, lah­ko tudi blju­va­nje in ne­za­vest. Pa­cien­ta mo­ra­mo ta­koj pre­ne­sti na hlad­no v sen­co. Le­ži naj z dvig­nje­nim vzglav­jem. Gla­vo mu hla­di­mo z mrz­li­mi ob­klad­ki ali vre­či­ca­mi z le­dom. Če je pri za­ve­sti, naj pije le­de­no hlad­ne pi­ja­če, ni­ko­li kave ali al­ko­ho­la. Čim­prej mora v bol­ni­šni­co. Dehidracija nastane pri veliki izgubi tekočine (driska, bruhanje, pretirano potenje). Še posebej občutljivi za nastanek dehidracije so majhni otroci. Znaki, na katere moramo biti pozorni, so: suha usta, huda žeja, malo ali nič urina, pospešen srčni utrip in dihanje, vrtoglavost, omotičnost in zmedenost. Splošne podhladitve pov­zro­ča­jo mraz, ve­ter, mo­kro­ta in utru­je­nost. Pri podh­la­je­nem ogre­va­mo je­dro (trup in vrat). Pre­ko pe­ri­la mu na pr­sni koš in tre­buh po­lo­ži­mo zlo­že­no rju­ho, ki smo jo na­mo­či­li v to­pli vodi (40 °C). Prek tega ga ob­le­če­mo v pu­lo­ver in ano­rak ter za­vi­je­mo v ode­jo ali as­tro­navt­sko fo­li­jo. Udi naj os­ta­ne­jo zu­naj. Po­mem­bno je, da je do­bro po­krit tudi vrat, da pre­pre­či­mo oh­la­je­va­nje ovo­ja. To­plot­ni ovoj po­nav­lja­mo vsa­ko uro. Ka­dar je pri podh­la­je­nem po­treb­no oživ­lja­nje, vpi­hu­je­mo pri umet­nem di­ha­nju osem­krat v mi­nu­ti (ma­si­ra­mo le 40-krat na mi­nu­to). Če ne mo­re­mo ogre­ va­ti je­dra, po­ne­sre­čen­ca za­vi­je­mo v suhe ode­je. Ogre­va­mo ga lah­ko z last­no to­plo­to. Ne sme­mo mu do­vo­li­ti, da bi ho­dil sam. V zdravs­tve­no us­ta­no­vo ga trans­por­ti­ra­mo le­že. Lo­kal­ne poš­kod­be za­ra­di mra­za so omrzline. Na pro­stem si roke gre­je­mo s tiš­ča­njem pod paz­du­ho. Pr­ste na no­gah pre­mi­kaj­mo, tudi če jih ne ču­ti­mo. Nos, lica in uh­lje si gre­je­mo z ro­ka­mi. Drg­nje­nje s sne­gom, pit­je al­ko­ho­la in ka­je­nje so ško­dlji­vi. Ko pri­de­mo v hi­šo, omrz­le dele po­to­pi­mo v hlad­no vodo, ki jo s po­stop­nim do­li­va­njem to­plej­še v eni do dveh urah se­gre­je­mo

192


na 40 °C. Ud pre­vid­no (brez drg­nje­nja) osu­ši­mo in ste­ril­no ob­ve­že­mo. Pri glob­jih zmrz­li­nah imo­bi­li­zi­ra­mo. Hi­tro ogre­va­nje ob pe­či ali ra­dia­tor­ju po­ ve­ča ob­seg od­mrt­ja za­ra­di omrz­lin. Pij­mo vroč slad­kan čaj. Snežno slepoto pov­zro­ča­jo pre­moč­ni ul­tra­vi­jo­lič­ni žar­ki, po­seb­no pri spom­ la­dan­ski smu­ki in v vi­so­ko­gor­ju. Oče­sna vez­ni­ca po­sta­ne ži­vo rde­ča, veke ote­kle, da tež­ko od­pre­mo oči. Oči se ne­pre­sta­no sol­zi­jo in moč­no bo­li­jo. Bol­nik mora v te­men pro­stor. Na oči mu po­la­ga­mo hlad­ne ob­klad­ke s pre­ ku­ha­no vodo ali ka­mi­lič­nim ča­jem. Ko ote­kli­na in bo­le­či­na mi­ne­ta, naj ne­kaj dni nosi tem­na oča­la. Če to ne za­le­že, mora na pre­gled k oku­li­stu. Poškodbe oči. Po­go­sto nam v oko pade smet ali mu­ši­ca. Naj­bo­lje je, da po­ča­ ka­mo in tu­jek od­pla­vi­jo sol­ze. Po­ma­ga­mo si lah­ko, da zgor­njo veko na­rah­lo po­teg­ne­mo pre­ko spod­nje in to ne­kaj­krat po­no­vi­mo. Sami lah­ko tu­jek od­ stra­ni­mo s po­moč­jo na­mo­če­ne­ga kon­ca či­ste tka­ni­ne. Vča­sih mo­ra­mo pri tem veko umak­ni­ti ali obr­ni­ti.

De­la­ti mo­ra­mo s či­sti­mi ro­ka­mi. Za­pi­če­ne tuj­ke pu­sti­mo pri miru. Oko po­ kri­je­mo s ste­ril­no tka­ni­no ali rob­cem in gre­mo k zdrav­ni­ku. Zastrupitve so po­sle­di­ca ško­dlji­vih sno­vi, ki v telo pri­de­jo sko­zi usta, di­ha­la ali ko­žo. Ob zau­žit­ju stru­pa (zdra­vi­la, al­ko­hol ...) da­je­mo bol­ni­ku piti ve­li­ko vode. Z dra­že­njem žre­la iz­zo­ve­mo bru­ha­nje, da pri­de čim več ško­dlji­ve sno­vi iz te­le­sa. Ne da­je­mo piti mle­ka. Vodo naj pije tudi ti­sti, ki je po­pil jed­ko ki­ sli­no ali lug, ven­dar ga ne sme­mo si­li­ti, da blju­va. Sled­nje­ga ne de­la­mo tudi pri moč­no zas­pa­nih ali ne­za­vest­nih. Zelo po­go­ste so za­stru­pi­tve z go­ba­mi. Ne jej gob, ki jih ne poz­naš, so sta­re ali po­gre­te! Ne­ka­te­re gobe, kot ze­le­na mu­šni­ca, so smrt­no ne­var­ne. Ob sumu na za­stru­pi­tev mo­ra­mo ta­koj v bol­ni­šni­co.

193


Za­stru­pi­tve s pli­ni naj­po­go­ste­je pov­zro­ča og­lji­kov mo­nok­sid, ki na­sta­ja ob ne­po­pol­nem go­re­nju. Naj­de­mo ga v mest­nem pli­nu, av­to­mo­bil­skih iz­pu­hih, ob ku­riš­čih v za­pr­tih pro­sto­rih, ki ni­ma­jo do­brih dim­ni­kov itd. Za­strup­ljen­ca čim prej umak­ne­mo iz ne­var­ne­ga oko­lja. Pre­den vsto­pi­mo v tak pro­stor, po­ skr­bi­mo, da plin ne bo za­stru­pil še nas – na­pra­vi­mo pre­pih, raz­bi­je­mo okno. Ne­ka­te­ri stru­pi vsto­pa­jo v telo sko­zi ko­žo. To se naj­po­go­ste­je do­ga­ja ob ne­ pra­vil­ni upo­ra­bi pe­sti­ci­dov. Za­strup­ljen­ca mo­ra­mo ta­koj sle­či. Med ča­ka­njem na pre­voz v bol­ni­šni­co ga umi­je­mo z mlač­no mil­ni­co. Po­mem­bno za pra­vil­no zdrav­lje­nje za­strup­ljen­cev je, da zdrav­nik čim­prej od­kri­je pra­vi vzrok. Zato z za­strup­ljen­cem poš­lje­mo tudi os­tan­ke zau­ži­te hra­ne, zdra­vil, ke­mi­ka­lij ali izb­ljuv­kov, ki jih bodo pre­gle­da­li v la­bo­ra­to­ri­ju. Astma je najbolj pogosta kronična bolezen dihal. Najpogostejši sprožilci poslabšanja astme so okužbe dihal, alergeni (hišna pršica, alergeni toplokrvnih živali ...), cigaretni dim, smog, zdravila (aspirin ...), telesna obremenitev. Opozorilni znaki akutnega poslabšanja astme: izrazitejši kašelj, zlasti ponoči, dušenje ob manjšem telesnem naporu, dihanje je zmerno pospešeno tudi v mirovanju, tiščanje v prsnem košu, utrujenost … Poškodovancu pomagamo pri vpihovanju s samim pršilnikom ali preko dihalne buče. Sladkorna bolezen. Hipoglikemija je stanje, ko pade koncentracija glukoze pod normalno vrednost. Vzroki za nastanek: premalo hrane ali neustrezna sestava obroka, prevelik odmerek inzulina ali drugih zdravil, prekomerna telesna dejavnost. Znaki: nenadna lakota, tresenje, znojenje, bledica, raztresenost, pospešen utrip srca, motnje vida, zaspanost, glavobol … V kolikor prepoznamo zgoraj naštete znake in je oseba še pri zavesti, takoj ponudimo ponesrečencu sladke napitke. V primeru nezavesti kličemo center za obveščanje (112), ponesrečencu pa mažemo dlesni s sladko raztopino.

194


KAJ NAJ VSEBUJE KOMPLET PRVE POMOČI ZA VODOV IZLET?

• • • • • • • • • •

PRVI POVOJ, sterilen, 2 kosa STERILNE GAZE POVOJ IZ RAZTEGLJIVE TKANINE, 2 kosa TRIKOTNA RUTA, 3 kosi ROKAVICE, 4 kosi ZAŠČITNA FOLIJA ZA UMETNO DIHANJE ali ŽEPNA MASKA ŠKARJE (Z ZAOBLJENO KONICO) OBLIŽ Z BLAZINICO (različne velikosti) PINCETA za odstranjevanje klopov ASTRO FOLIJA (srebrno-zlata)

195


KAJ NAJ VSEBUJE KOMPLET PRVE POMOČI ZA VEČJE AKCIJE? • • • • • • • • • •

Material s prejšnjega seznama (seveda večje količine), razkužilo (za roke, druge površine), fiziološka raztopina (NaCl 0,9 %), termometer, vatirane palčke (za čiščenje ušes), kramerjeve opornice, navadna pinceta, zaščitna krema za sončenje, hladilna krema za opekline, univerzalna vratna opornica.

ZDRAVILA: • • • • • • • • • • • • • • • •

196

Lekadol (z vitaminom C ali brez) ali paracetamol svečke, Propolis (tekočina), aktivno oglje, tablete z vitaminom C, magnezijeve šumeče tablete, rehidracijska sol, Linex tablete, Panatus (sirup), Operil kapljice za otroke, injekcijske igle in brizge, zaščitne rokavice, razni čaji, topla odeja, papirnati robčki, beležka, pisalo, drugo.


SIGNALIZACIJA Sig­na­li­zi­ra­nje po­me­ni spo­ra­zu­me­va­nje z do­go­vor­je­ni­mi zna­ki na več­je da­lja­ve. Poz­na­va­nje Mor­sejevih zna­kov in se­ma­for­ja nam pogosto ko­ri­sti. Vča­sih re­šu­je živ­lje­nje, ko s pra­vil­ni­mi zna­ki pra­vo­ča­sno pri­kli­če­mo po­moč. Sig­na­li­zi­ra­nje so poz­na­li že sta­ri Egip­ča­ni, ki so si po­ši­lja­li zna­ke s po­moč­jo zr­cal. V ča­su turš­kih vpa­dov na slo­ven­sko zem­ljo so se kmet­je ob­veš­ča­li s kre­ so­vi. Še dan­da­nes se črn­ska ple­me­na v Afri­ki ob­veš­ča­jo med se­boj s po­seb­nim udar­ja­njem na bob­ne, ki so na­prav­lje­ni iz vot­lih dre­ve­snih de­bel. In­di­jan­ci v Se­ver­ni Ame­ri­ki so se spo­ra­zu­me­va­li z dim­ni­mi sig­na­li.

SEMAFOR Še pred izu­mom te­le­gra­fa so ljud­je naj­prej v Fran­ci­ji, po­tem pa tudi drug­je, pre­na­ša­li spo­ro­či­la op­tič­no, s po­moč­jo ve­li­kih se­ma­for­jev. Se­ma­for­je upo­rab­ lja­mo se­daj pred­vsem za cest­no in že­lez­niš­ko sig­na­li­za­ci­jo. Mor­nar­ji ima­jo po­seb­no abe­ce­do iz za­sta­vic, ki jih obe­si­jo na vrvi. Prav tako upo­rab­lja­jo abe­ ce­do – se­ma­for (Win­kler­je­va abe­ce­da), pri ka­te­ri po­lo­ža­ji obeh rok po­me­ni­jo po­sa­mez­ne čr­ke in šte­vil­ke.

MORSEJEVA ABECEDA Sa­muel Fin­ley Bre­ese Mor­se je bil se­ver­noa­me­riš­ki sli­kar in izu­mi­telj. Leta 1837 je se­sta­vil abe­ce­do iz točk in čr­tic. Po njem jo ime­nu­je­mo Mor­sejeva abe­ce­da. Je zelo upo­rab­na. Pre­na­ša­mo jo lah­ko z za­sta­vi­ca­ma, piš­čal­ko, luč­jo, zr­ca­lom, tr­ka­njem na ste­no, za­kri­va­njem in od­kri­va­njem og­nja, di­mom itd. Mor­sejev te­le­graf­ski apa­rat je pri­pra­va, s ka­te­ro od­da­ja­mo spo­ro­či­la s ta­ster­ jem (tip­ko), spre­je­ma­mo pa ga lah­ko aku­stič­no (zvoč­no – na sluh) ali op­tič­no (po vid­nih zna­kih na tra­ku). Sko­raj tako po­mem­bno kot zna­nje abe­ce­de je tudi to, da zna­mo pra­vil­no vzpo­sta­vi­ti zve­zo med "od­daj­ni­kom" in "spre­jem­ni­kom". Do­go­vo­ri­ti se je tre­ba za po­seb­ne zna­ke, in si­cer za za­če­tek od­da­ja­nja, za ne­pra­vil­no od­da­no

197


ali spre­je­to čr­ko (ali be­se­do), za ko­nec be­se­de ali ši­fre, ko­nec stav­ka, ko­nec od­da­ja­nja in še kaj. Ra­di­oa­ma­ter­ji, ki se še naj­več uk­var­ja­jo z vzpo­stav­lja­njem zvez, ima­jo celo vr­sto kra­tic, ki jim po­me­ni­jo kar cel po­jem (kdo me kli­če, vre­men­ske mot­nje, ho­čem med­kon­ti­nen­tal­no zve­zo itd.).

SIGNALNE ZASTAVICE Pra­vi­lo­ma so sig­nal­ne za­sta­vi­ce kva­drat­ne ob­li­ke s stra­ni­co 45 cm (40–50), dol­ži­na pa­li­čic je okrog 65 cm. Sig­nal­ni za­sta­vi­ci za­ši­je­mo iz bla­ga dveh barv, ki moč­no iz­sto­pa­ta iz ozad­ja, pred ka­te­rim od­da­ja­mo zna­ke. Po­zi­mi se naj­bolj vi­di­jo za­sta­vi­ce mo­dro ru­me­ne barv­ne kom­bi­na­ci­je, po­le­ti pa belo-rde­če. Po­ vr­ši­na ene bar­ve bla­ga mora biti na isti za­sta­vi­ci ena­ka po­vr­ši­ni dru­ge bar­ve. Ilu­stra­ci­ja pri­ka­zu­je raz­po­re­di­tev barv in ob­li­ke kro­je­nja barv­ne­ga bla­ga.

Tem­na bar­va za­sta­vi­ce na sli­ki po­me­ni rde­čo ozi­ro­ma mo­dro bar­vo, svetlj­ša stran pa belo ozi­ro­ma ru­me­no. Pri sig­na­li­zi­ra­nju s se­ma­for­jem upo­rab­lja­mo dve za­sta­vi­ci, pri od­da­ja­nju zna­kov v mor­se­ju pa lah­ko upo­rab­lja­mo obe ali pa samo eno za­sta­vi­co.

198


Z dve­ma za­sta­vi­ca­ma od­da­mo piko tako, da za­ mah­ne­mo z eno roko, za čr­to pa za­mah­ne­mo z obe­ma. Za­ma­hu­je­mo tako, da roko v za­pest­ju obra­ča­mo in da gle­da­no s stra­ni opi­še­mo iz­teg­ nje­no os­mi­co. Tako za­sta­vi­ca ves za­mah pla­po­la in je do­bro vid­na. Z eno za­sta­vi­co od­da­ja­mo piko tako, da z iz­teg­ nje­no roko za­mah­ne­mo z za­sta­vi­co ob te­le­su gor in dol. Za čr­to pa za­mah­ne­mo ob te­le­su in še nad gla­vo v enem za­ma­hu.

METODE UČENJA Mor­sejeva abeceda Pri uče­nju si lah­ko po­ma­ga­mo z raz­lič­ni­mi me­to­da­mi. Mor­sejevo abe­ce­do si laž­je za­pom­ni­mo, če naj­prej se­sta­vi­mo sku­pi­ne, v ka­te­rih so čr­ke z vzpo­red­no ra­sto­či­mi zna­ki, ki ima­jo samo pike in samo čr­te. Ta me­to­da je naj­bolj pri­mer­na za uče­nje spre­je­ma­nja na sluh. Vod­nik si pri­ pra­vi ne­kaj vaj s 60 zna­ki iz prve sku­pi­ne. Ko čla­ni voda spre­je­ma­jo do­volj hi­tro, se­sta­vi na­sled­nje vaje, ki vse­bu­je­jo čr­ke iz prve in dru­ge sku­pi­ne, in tako na­prej. Druga metoda predpostavlja učenje težjih črk na začetku (F, L), in nato dalje (C, Y, Q). Člani bodo dobili občutek v razmerju med črto in piko. Težek začetek in zelo lahek konec (zadnje črke v paketu učenja so E, I, M, N, T, A). Pri prvi metodi prihaja do štetja pik in črt, kar pa je neproduktivno.

199


E.TI .. M - S ... O - - -

Ne­ka­te­re čr­ke zdru­ži­mo, ker so si nas­prot­ne:

H .... A . - ; U .. - ; V ... - ; G - - . ; Y - . - - ; F .. - . N - . ; D - .. ; B - ... ; W . - - ; Q - - . - ; L . - .. Dru­ge so si obrat­ne:

Na kon­cu so še os­ta­le:

R.-.;P.--. K - . - ; X - .. -

C-.-. J.--Z - - ..

Šte­vil­ke se uči­mo kar po vr­sti:

1.---2..--3...-4....5..... 6-.... 7--... 8---.. 9----. 0-----

200


Se­ma­for Pri se­ma­for­ju mo­ra­mo pos­ve­ti­ti po­zor­nost pra­vil­ne­mu po­lo­ža­ju rok. Zo­pet raz­de­li­mo čr­ke v sku­pi­ne, to­krat po kro­že­nju rok: 1. krog: A, B, C, D, E, F, G 2. krog: H, I, K, L, M, N 3. krog: O, P, Q, R, S 4. krog: T, U, Y 5. krog: J, V 6. krog: W, X 7. krog: Z Pred od­da­ja­njem iz­be­ri­mo pri­mer­no ozad­je, da bo­sta za­sta­vi­ci do­volj vid­ni. Pri od­da­ja­nju smo obr­nje­ni z obra­zom pro­ti bral­cu. Za­sta­vi­ci dr­ži­mo tako, da sta kar naj­bolj vid­ni in da ne gre­mo z roko pre­ko obra­za. Pa­zi­mo na pra­vil­ne kote! Bo­di­mo sproš­če­ni, a na­tanč­ni. Ne de­laj­mo ne­po­treb­nih gi­bov, saj bi bra­lec lah­ko te gibe po­mo­to­ma ra­zu­mel kot spo­ro­či­lo.

201


202


O ZVEZI TABORNIKOV SLOVENIJE

203


Ali veš? Ali veš, da je Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija (ZTS) najštevilčnejša mladinska nevladna organizacija? V svoj program vključuje več kot 8.000 mladih, povezanih v skoraj 100 društev tabornikov (rodov), ki delujejo po vsej Sloveniji. Že več kot 60 let ZTS pomaga mladim, da se zavedo svojih potreb, sposobnosti in odgovornosti do sebe, drugih in do družbe. Pomaga jim, da odrastejo v dejavne, samostojne, odgovorne in solidarne državljane in da kot taki soustvarjajo boljši svet. Deluje v javnem interesu na več področjih in skladno z namenom svetovnega skavtskega gibanja ter je od leta 1994 polnopravna članica Svetovne organizacije skavtskega gibanja (WOSM). Ta združuje več kot 30 milijonov članic in članov po vsem svetu. Ali veš, da je organizacija odprta vsem mladim ne glede na spol, narodnost, strankarsko pripadnost, vero ali prepričanje? Članstvo v lokalnih društvih je prostovoljno, saj se vanje lahko vključi vsak, ki sprejema program organizacije in se ravna v skladu z načeli, prisego in taborniškimi zakoni. Bodoči član ima na voljo nekaj mesecev pripravniškega časa, v katerem se seznani z organizacijo in njenim programom, ter se na koncu odloči, ali bo ostal član taborniške organizacije ali ne. Ali veš, da vzgojno-izobraževalni namen organizacije skozi program poudarja pomen aktivnega sodelovanja v družbi, priznavanje in odobravanje raznolikosti (pluralizem), svobodo posameznika, večkulturnost in enakost priložnosti za vse? Vzgoja in izobraževanje temeljita na vrednotah, kot so prijateljstvo, poštenost, strpnost, spoštovanje narave, zdravo življenje, nesebična pomoč drugim – prostovoljstvo, mir, trajnostni razvoj, medgeneracijsko sožitje in pripadnost duhovnim načelom. Program omogoča celovito vzgojo, ki spodbuja telesni, intelektualni, čustveni, družbeni in duhovni razvoj posameznika. Izkustveno ter skupinsko učenje dajeta mladostnikom neprecenljivo izkušnjo drugačnega učenja – učenja skozi lastno vključenost, preko katere mladi postopoma prevzemajo odgovornost za lastne odločitve. Ali veš, da program za mlade v ZTS postavlja pred tabornice in tabornike različne preizkušnje? Pri njihovem premagovanju spoznavajo samega sebe in druge, razvijajo prijateljstva, zanimivo in kakovostno preživijo prosti čas v varnem okolju in obnovijo moči za nadaljnje napore – učenje v šoli ali delo na delovnem mestu. Spretnosti življenja v naravi, telesna utrjenost, ustvarjalni potencial, iznajdljivost itd. se kalijo med prečenjem rek, pripravo hrane v kotličku, spanjem pod jasnim nebom, med snežnim viharjem ali poletno nevihto. Z raziskovanjem narave, bivanjem v naravi in doživljanjem njenih lepot in izzivov, pa tudi negostoljubnosti, se približajo sebi in se zavejo neizogibne povezanosti

204


sveta. Odkrivajo talente in razvijajo zmožnosti (kompetence), ki jim bodo koristili tudi kasneje pri opravljanju poklica in v življenju nasploh. Ali veš, da so člani povezani v majhne vrstniške skupine (vodi) in da je program prilagojen različnim starostnim skupinam (murni, medvedki in čebelice, gozdovniki in gozdovnice …)? Mladi dejavnosti izbirajo sami na podlagi lastnih želja in potreb, usmerja pa jih usposobljen vodnik. Mlajši se razvijajo skozi igro, starejši se udeležujejo dogodivščin in se soočajo z izzivi. Taborjenje je vrhunec celoletnega taborniškega dela. Ponuja priložnost, da gredo mladi za dalj časa v naravo, pod platneno streho, da izkusijo nepredvidene okoliščine, nočno stražo, prve simpatije, samostojnost in prvo daljšo odsotnost od doma. Ta je še bolj izrazita na mednarodnih taborih in akcijah v tujini, kjer se mladi srečajo s prvimi izkušnjami multikulturnosti (od kultur in jezikov do običajev), pridobivajo prijatelje iz drugih držav in razvijejo željo po odkrivanju Evrope in sveta. Ali veš, da je ZTS prostovoljska organizacija, v kateri je aktivnih preko 1.500 prostovoljcev, med njimi tudi odrasli? Ti tedensko opravljajo različne naloge: vodenje skupin mladih, vodenje društev, organizacija izletov, taborjenj, odprav v tujino, izvajanje projektov v lokalni skupnosti, zagovorništvo potreb mladih v družbi ter druge naloge v okviru delovanja društev in ZTS. V izrednih okoliščinah v okviru delovanja Civilne zaščite pomagajo pri odpravljanju posledic elementarnih in drugih nesreč. Organizacija ima razvit izobraževalni sistem, ki prostovoljcem zagotavlja usposobljenost za kakovostno in varno izvajanje nalog. Letno se v sistemu izobražuje več kot 300 prostovoljcev. Ali veš, da se taborništvo v Sloveniji približuje 100-letnici delovanja? V Sloveniji so se skavti pojavili leta 1922, tri leta kasneje pa je nastala še gozdovniška organizacija. Med organizacijama v takratni Sloveniji ni bilo bistvenih vsebinskih razlik. Gozdovniška je bila organizacijsko bolj svobodna, gojila in zelo poudarjala je sožitje z naravo; skavtska pa je bila trdno organizirana in je imela natančno opredeljen način ravnanja. Naziv "tabornik" je bil prvič omenjen leta 1924 v Narodnem dnevniku. Z njim so poimenovali pripadnike obeh gibanj. Po 2. svetovni vojni, 22. aprila 1951, so nekdanji skavti in gozdovniki sedli skupaj in ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije. ZTS tudi danes ohranja svojo taborniško identiteto, ki se izraža z značilnim slovenskim taborniškim grbom, s posebno organiziranostjo, šegami, poimenovanjem enot in oznak ter z drugimi posebnostmi.

ZDAJ VEŠ!

Poišči lokalni rod in se angažiraj tudi ti!

205


Slovenska skavtska fundacija s svojim delovanjem pomaga pri rasti in razvoju taborniške organizacije v Sloveniji na ta način, da zbira sredstva, ki se strogo namensko porabijo za uresničitev predstavljenih ciljev. Sredstva se dobivajo iz različnih virov, kot so prispevki posameznikov, gospodarskih družb, različnih fundacij, vlade preko ministrstev in različnih komercialnih promocij. Sredstva, nabrana v fundaciji, morajo ohraniti svojo realno vrednost, za kar skrbi Uprava fundacije, v kateri so strokovnjaki z različnih strokovnih področij in so prostovoljci. Večina sredstev, ki se zberejo v fundaciji, se porabi za financiranje dejavnosti, ki so dogovorjene med Upravo fundacije in vodstvom Zveze tabornikov Slovenije, ki ga predstavlja Izvršni odbor ZTS. Zbrana sredstva se bodo uporabila za nakup in ureditev prostorov v 8-10 regijah v Sloveniji, sofinanciranje izobraževanja vodij in sofinanciranje založniške dejavnosti za izdajanje strokovne taborniške literature. V zadnjih letih plačniki dohodnine društvom, zasebnim ustanovam in fundacijam, ki delujejo v javnem interesu, lahko namenijo do 0,5 odstotka dohodnine. Potrebno je samo ustrezno sporočilo vašemu Davčnemu uradu. Zahtevo za namenitev ali za njeno spremembo lahko v skladu z uredbo sporočite kadar koli do konca leta Davčni upravi bodisi preko sistema eDavki na spletni strani http://edavki.durs.si bodisi pisno ali ustno na zapisnik pri davčnem organu. Za pisno zahtevo izpolnite obrazec in ga dostavite vašemu davčnemu uradu oziroma izpostavi. Vabimo vas, da pomagate Zvezi tabornikov Slovenije in/ali Skavtski fundaciji graditi boljši svet, tako da namenite del dohodnine za njeno delo! Zveza tabornikov Slovenije – davčna številka: 65720792 Skavtska fundacija, ustanova ZTS – davčna številka: 59794038

206


VIRI IN LITERATURA Ahčan, U.: Prva pomoč. 1.izd. Rdeči križ Slovenije, Ljubljana 2006. An­fos­so, R.: Po­čit­niš­ki pri­roč­nik. Ljub­lja­na 1982. Anko, B.: Iz­bra­na po­glav­ja iz kra­jin­ske eko­lo­gi­je – skrip­ta. Ljub­lja­na 1981. Ber­not, F.: Vre­me­no­slov­je za pla­nin­ce. Ljub­lja­na 1978. Bolnišnica Golnik, Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo: Osnove klinične alergologije in astme. Pouk bolnika z astmo (učna delavnica). Cerk­ve­nič, B.: Užit­ne rast­li­ne. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 1999. Der­ganc, M.: Os­no­ve prve po­mo­či za vsa­ko­gar. Delo, Ljub­lja­na 1994. Go­dec, R., G. Gu­zej in I. La­vren­čič: Iz­le­ti in ta­bor­je­nja. Ljub­lja­na 1950. Go­dec, R.: Cam­ping – Tu­ri­stič­no šo­tor­je­nje. Beo­grad. Go­dec, R.: Voz­li. Ljub­lja­na 1955. Jan­ko­vič, M.: Fi­toe­ko­lo­gi­ja. Beo­grad 1979. Ka­lin­šek, I.: Nuj­na me­di­cin­ska po­moč. Ljub­lja­na 1984. Kre­sal-Str­ni­ša, B.: Moj vod – mi­sel­ni vzor­ci. Taborniški priročnik, Ljub­lja­na 1997. Ku­na­ver, P.: Mla­di po­pot­nik. Ljub­lja­na 1954. Mla­kar, J.: Den­dro­lo­gi­ja – dre­ve­sa in grmi Slo­ve­ni­je. Ljub­lja­na 1985. Neu­kamp, E.: Ob­la­ki in vre­me. Sprehodi v naravo, Ljub­lja­na 1987. Nolan, J. P., in drugi: Smernice za oživljanje Evropskega sveta za reanimacijo. Slovenski svet za reanimacijo, Slovensko združenje za urgentno medicno 2010. Dostopno na: http://www.szum.si/Smernice_2010.pdf (10. 11. 2011).

207


Ogrin, D.: Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik 68: 39–56, Ljubljana, 1996. Pet­kov­šek Z. in A. Ho­če­var: Me­teo­ro­lo­gi­ja. Ljub­lja­na 1977. Pet­kov­šek, Z. in M. Tron­telj: Ski­ce vre­me­na. Ljub­lja­na 1987. Po­lič, M. in V. Za­bu­ko­vec: Psi­ho­lo­gi­ja za ta­bor­ni­ke. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 1998. Pra­vil­nik o kro­ju, oz­na­kah in pra­po­rih ZTS. Tol­min 1993, Izo­la 1996. Pra­vil­nik o priz­na­njih in od­li­ko­va­njih. Ko­per 2001. Sta­tut ZTS. Ljub­lja­na 1994. Ta­bor. Letnik 1 – 47. Te­melj­na na­če­la skavt­ske­ga gi­ba­nja. WOSM, Že­ne­va 1989. Več av­tor­jev: Ali poz­naš ta­bor­niš­ko or­ga­ni­za­ci­jo. Ljub­lja­na 1960. Več av­tor­jev: Delo z MČ – po­seb­ni del. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 1994. Več av­tor­jev: Is­hra­na u pri­ro­di. Beo­grad 1977. Več av­tor­jev: Naš ta­bor – del na­ra­ve. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 1997. Več av­tor­jev: Orien­ta­ci­ja. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 1983. Več av­tor­jev: Os­nov­ni pro­gram. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 1997. Več av­tor­jev: Po­ma­gaj­mo ohra­ni­ti svet (pre­vod). Že­ne­va 1990, Ljub­lja­na 1994. Več av­tor­jev: Pro­jekt du­hov­ne vzgo­je (pre­vod). Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­ lja­na 1997. Več av­tor­jev: Slo­ven­ski lov­ski pri­roč­nik. Zla­to­ro­go­va knji­ži­ca, Ljub­lja­na 1980. Več av­tor­jev: Ta­bor­ni­ko­va knji­ži­ca. Ljub­lja­na 1983.

208


Več av­tor­jev: Voz­li in pio­nir­ski ob­jek­ti. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 2001. Več av­tor­jev: Živ­lje­nje v na­ra­vi. Ljub­lja­na 1981. Vzgo­ja v ZTS. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­lja­na 2001. Wol­le, R.: Oris raz­vo­ja slo­ven­ske­ga ta­bor­niš­tva. Ta­bor­niš­ki pri­roč­nik, Ljub­ lja­na 1982. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Uradni list Republike Slovenije št. 72/2006 –UBP3. Zdravstveni dom Koper: Ob pojavu naglavnih uši. Dostopno na: http:// www2.arnes.si/~osljvv1s/dokumenti/naglavna_us.doc (28. 5. 2007).

209


ABECEDNO KAZALO bukev 9, 21, 22

A

bukova drva  22

alpski pas  18 ambulantni vozel  106

C

anticiklon 54

celinsko podnebje  45

apollo 136

cepin 24, 71

armafleks 68, 128, 129, 131

ciklon 52

astma 194

čaji 196

azimut 78, 82

Č čelada 73

B barometer 49

čemaž 147

bičev vozel  109

češnja 150

biodiverziteta 8

čiščenje vode  143

biomi 9

čoln 72, 74, 93

biosfera 9

čolnarjenje 74

biotska raznovrstnost 8

črni bezeg  150

bivak 84, 126, 127

črni trn 150, 152

bor 17, 27, 150

čutarica 69

borovnica 150

210

D

breza 21, 141, 150

dehidracija 192

brinova vejica  135

dereze 71


detelja 150

glive 6

diagonalna vez  112

gnezdo 134

dleto 105, 117

gobe 19, 61, 154

dobra misel (origano)  149

golaž 153

dračje 13, 134, 136, 181

gore 37

dren 150

gorilniki 138, 139

drva 13, 17, 22, 134, 137, 181

gorsko podnebje  44

dušenje 194

gozd 17

dvignjena ležišča  131

gozdni požar  172 gozdovniki 205

E ekologija 8

gozdovniška organizacija  205

ekološka niša  9

gričevje 18

ekosistem 8

H hladna fronta 52, 53

F

hoja 13, 47, 60, 82, 83, 85

fila 134 filtri za vodo  143

hrana 25, 26, 64, 71, 91,  170, 177

fotolov 4

hrast 22

fotosinteza 9

hudourniki 170

fronta 52, 53

I iglu 95, 128

G gasilski vozel  109

inverzija 44, 50

211


iskanje 175, 177, 178, 180, 181

kislice 151

izbira poti  82

kladivo 70, 103, 105

izleti 58

klici na pomoč  181

izpah 190

klima 49

izsušitev 141

klini 95, 97, 99, 103

izvir 85, 142, 143, 180

klopi 66, 130, 189 kolesarski izlet  73

J jagode črnega bezga  151,  212

kolo 73, 93, 167

jama za odpadke  120,  212

kompas 79, 80, 81, 177, 182

jambor 88, 121, 212

komplet prve pomoči  170

jame 38, 72, 212

kopriva 148

javor 23, 24, 212

kostanj 24

jedilnica 120, 212

krajina 16, 17

jelka 28, 29, 212

kramp 70, 105, 117, 118

jesen 24, 212 jesenovanje 94, 212

križna diagonalna vez  112 križna kvadratna vez  111

K karabinski vozel 109, 212 karte 71, 75, 79, 80, 81, 84, 85, 170

212

kritina 126

križne vezi  110 križni vozel  108 krvavitve 189

Kasiopeja 76

kuhanje 33, 134, 138, 139

kavbojski vozel  108

kuhinja 119, 120


merilo 79

kurjenje 47, 133, 134, 138

meta 150

L ladijski vozel  109

milibar 49

latrina 121

mladinska organizacija  204

leska 25

mokrišča 35

letni bivak  126

Morsejeva abeceda 197, 199

ležišča 31, 129, 131 lipa 26, 150

mraz 45, 68, 83, 131, 173, 177,  192

lokalni znanilci vremena  56

mreže 12, 78, 89, 95, 162, 213

lopata 70

mrtva kopriva  148

lov 159

mrtvi vozel  107

lovski ogenj  137

murni 205

lov z lokom  162 luna 76

N naglavne uši  190 nahrbtnik 64, 66, 67, 68, 69

M macesen 30

najlonski vozel  106

malina 150

napenjalni vozel  108

marjetica 150

napitki  61, 152

materina dušica  150

narava 5, 6, 8, 15, 16

mednarodni znaki  181, 182

naravno okolje  11

medvedki in čebelice  145,  205

naravno ravnotežje 11, 13, 29

meh za vodo  69

nasprotni azimut  78

213


Natura 2000  12

ognjišče 33, 126, 137

navadna zvezdica  146

ohranjanje narave  11

navadni tolščak  146

okludirana fronta  53

nepredvidene okoliščine   4, 174,  205 netivo 21, 31, 134, 135, 181

okolje 4, 6, 8, 9, 10, 11, 13, 14, 15, 16, 20, 46, 72, 171, 172, 173, 176, 177 omrzline 192

nevihte 54

opekline 191, 192, 196

nevladna organizacija  204

oprema na izletih  63

nezavest 141, 184, 194

orientacija 75, 83

nosila 101

orientiranje 77, 80

nož 69, 105, 114

Orion 76

O objekti 77, 79, 85, 105, 124,  209 oblaki 49, 54

orkanski veter  171 orodje 23, 70, 105, 114, 117,  118, 124 osmica 107

obleka 63, 74, 170, 177, 189 obnašanje 60, 160 obutev 63, 64, 170, 189 ocenjevanje in merjenje  85 odnos do narave 3, 6, 11, 13 ogenj 20, 106, 133, 134, 135 136, 137, 138, 181

214

P padavine 44, 49, 52, 54 pagoda 135 palačinke 153 palčev skok  87 panika 184


parni korak  84

polarni pas 41, 43

pasovitost 45

poletni čas  66

pasti 161

polinezijski ogenj  136

pelerine 68

pomen gozda  18

penjena guma  131

pomladovanje 94

piki 189

ponjava 119

pionirski objekti 105, 209

poplave 36, 46, 48

pionirstvo 105

poškodbe oči 193, 215

piramida 135

potni znaki  90

pitna voda  91

preizkušnje 204

planinski izlet  71 plimovanje 172

preživetje 5, 6, 11, 140, 161,   164,  177,  181

pljučnik 150

program za mlade v ZTS  204

počitek 61

prostovoljska organizacija  205

podaljševalni vozel  106

Prussikov vozel  107

podhladitve 74, 128, 192

prva pomoč  184

podnebje 6, 8, 17, 42, 43, 44,   45,  47

podnebne spremembe 11, 46,   47,  48

R rane 187, 188 rastline 145, 151

podnebni tipi  3

reambulacija 84

pogon 160

regrat 150

215


rešilna odeja  69

sledi 166

ribiški vozel  106

slovenski gozdovi  17

ribolov 163

smreka 18, 30

robida 150

sneženje 171

rod (taborniški)  204

snežna luknja  128

rumeni dren  150

snežni plaz  171 snežna slepota  193

S samonapihljiva blazina  132

sokolarjenje 161

sekira 24, 117

sonce 41, 48, 91, 97

semafor 197

sončarica 192

seno 130, 131

spalna vreča 64,  68, 101, 102

severnica 76

stojišče 81

seznam opreme  63

strani neba 75, 78, 79

shramba 119

stražni ogenj  137

signalizacija 197

strela 171, 172

signalne zastavice  198

stres 174

skavti 205

subpolarni pas 41, 43

skavtska fundacija  206

subtropski pas  41

skrajševalni vozel  106

suša 172

sladkorna bolezen  194

sušilnica 119

slamnjača 131

216


Š

travišča 32 šipek 150

trobentica 150

šok 187

tropski pas  41

šotor 95, 96, 97, 99, 102, 103, 104, 118, 133, 171

trpežni golšec  151

šotorka  100-104, 109, 121, 128, 130, 131

tuš 120

trpotec 152

U

T

ugriznine 188

tabor 15, 20, 66, 91, 208

umivalnica 120

taborjenje 15, 66, 92, 93, 126,  131,  170,  171

utopljenec 185 užitne rastline  145

taborni izumi  124

tabornik 64, 66, 90, 96, 151,   164,  205

temperatura 45, 49, 50, 54,   68,  172,  173

varstvo okolja  11

tkalski vozel  107

vedenje izgubljenih  176

toča 172

velika kopriva  148

toplogredni plini 46, 47 toplotni pasovi  41

V varnost 73, 133

veter 27, 48-50, 56, 103, 119, 135, 137, 139, 170, 171, 192

topografska karta  80

vezi 110

toporišče 116, 117

vhod 122, 128

trajnostni razvoj  204

višina objektov  88

217


vitaminski napitek  152

W Winklerjeva abeceda  197

vlaga 49, 50, 95, 130, 142 voda 4, 11, 33-36, 38, 48, 50, 61, 72, 74, 91, 97, 99, 102, 126, 128, 134, 140, 141, 143, 171, 180, 190, 191,  199 vodni stolpec  97 vodni ekosistemi 33, 36 vodova srečanja  94 vodov izlet  195 vozli 106-109 vrba 27 vreme 49 vročina 173, 177 vročinski val  172 vrstniške skupine  205 vršički 150 vrv 105-113 vrzni vozel  109 vzgojno-izobraževalni namen 204 vzporedna vez  110

218

WOSM 204, 208

Z zajčja deteljica  150 zajetje 142 zalaz 160 zasilni šotor  102 zastrupitve 140, 157, 193 zavarovane vrste  39 zdravila 193, 194 zelenjavna juha  152 zelenjavna prikuha  152 zemeljski plaz  170 zimovanje 94, 170 zimski bivak  128 zlomi 116, 161, 190 zložljive palice  69 zmanjšanje vidljivosti 54, 83 zmerno topli pas  41 zorni kot  86


zračna blazina  128 zračne mase 51, 52, 54 zračni pritisk  49 zulu 136 Zveza tabornikov Slovenije  2, 204, 206 zvezdni ogenj  135 zvin 190

Ž žaga 70, 115 življenje v naravi  209 življenjske združbe  8

219


Foreword Human activities have huge consequences on the balance of nature. By constantly seeking progress, yearning for material goods, increasing productivity and profit, man has heavily endangered natural conditions of life. Instead of learning more about law’s of Nature and respecting them, people have started endangering themselves with their behaviour of depreciation and polluting nature. In nature all consequences have their own cause. Everyone should take his active part in maintaining environmental balance, because it matters what we are going to leave for future generations. If we do not become more nature friendlier, the nature will turn against us. We are feeling more and more now how hard Nature’s revenge is for for the irrational behaviour of humans in the past. There are, luckily, many of us left in the world recognizing the need to keep nature as clean as possible for our health and prosperity. Human desire for clean air, pure drinking water, for walks in preserved nature breathing deeply, where there is no noise generated by the city bustle, is showing more and more. This manual “In the nature” is the rewritten “Tabornikov priročnik” (Scout’s manual) containing instructions for living in the wilderness. It is intended for all those loving life in the wild according to nature’s laws. This manual gives readers insights into natural phenomena, it teaches how to orientate in nature and what are “the rules” of nature. It cautions what a true eco-conscious relationship of a man towards nature should be. The materials for this manual had been collected over several years, a lot of theoretical knowledge and practical experiences have been used. Old chapters were rewritten and expanded. Some topics are presented for the first time. To make this manual accessible to a wider circle of audiences, the level of comprehension was set for young people in higher classes of primary schools. This manual offers experiences and instructions for hiking, living and surviving in the wild. As before, next editions of this manual will certainly experience some more changes and amendments. We wish for many suggestions and ideas to enrich it. Ivo Štajdohar

220


Abstract This manual contains practical advice on hiking, living and nourishment in the nature’s wild. It is divided into three thematic sections: • The natural environment • Hiking, living and nourishing in the nature • Unexpected situations - contingency plan The first section is presented in conjunction with the human: relationship towards nature, different types of landscapes, protected plants, funghi and animals, climate and weather. Subchapters are trying to establish a respectful relationship to the natural environment and present characteristics that influence a person’s presence in this environment. In the second section we enter the world of nature through different dimensions: motion, staying and nourishing in the wilderness. Different kinds of equipment for different activities and types of environment and orientations skills are presented for hiking. For staying and living different pioneering techniques, making fires and other aids are presented. These represent the final basic preparations for staying in the wild and an introduction for finding food, that is how to find or purify water and preparation of simple meals. At the end there is a presentation of hunting and fishing. The third section focuses on emergency situations that lead us to seek shelter in the wilderness. Circumstances which lead us in such situations are presented, possible psychological responses are described. Survival steps and first aid instructions follow. At the end The Scout Association of Slovenia is presented. The alphabetical index guides the reader to search for certain terms. There is also a bibliography for a deeper insight in these fields.

221


WOSM World Organisation of the Scout Movement Svetovna organizacija skavtskega gibanja www.scout.org Ustanovitelj: Lord Robert Baden Powell Začetki: 1907 - eksperimentalni tabor na Brownsea Island. 1919 - prvo izobraževanje (Gilwell). 1920 - 1. jamboree (Kensington, Olympia, Združeno kraljestvo) in formalna ustanovitev WOSM-a. Članstvo: - Na začetku samo fantje, od 1970. let dalje tudi dekleta. - Danes okoli 30 milijonov članic in članov v 161 državah (2012). - ZTS je postala polnopravna članica WOSM-a 15. septembra 1994. - Članstvo je povezano s spoštovanjem statuta, usklajenostjo temeljnih načel in plačano članarino. Znak: Lilija ponazarja dolžnost do Boga, do drugih in do samega sebe. Magnetna igla ponazarja smer, pot. Dve zvezdi simbolizirata prisego in zakone. Vrv ponazarja svetovno skavtsko družino. Ambulantni vozel simbolizira moč in povezanost svetovne skavtske družine. Struktura: Svetovna skavtska konferenca je najvišji organ odločanja in poteka vsaka tri leta. Na njej sodelujejo polnopravne članice s po šest delegati ter države opazovalke. Svetovni skavtski komite sestavlja 12 članov. Izvaja sklepe Svetovne skavtske konference in se sestaja dvakrat letno. Svetovni skavtski mladinski forum je srečanje mladih delegatov Svetovne skavtske konference. Na njem sodelujejo polnopravne članice s po dvema delegatoma v starosti do 25 let ter države opazovalke. Svetovni skavtski biro s sedežem v Ženevi zaposluje približno 30 ljudi. Svetovno združenje parlamentarcev je bilo ustanovljeno leta 1991 in združuje člane parlamentarnih skavtskih klubov v različnih državah. Svetovna skavtska fundacija pridobiva sponzorske prispevke, ki so namenjeni dolgoročnemu financiranju skavtske dejavnosti. Delitev: - Glede na regijo: afriška, arabska, azijsko-pacifiška, evrazijska, evropska in interameriška. - Glede na religijo: ICCS - katoliki, CCGC - protestanti, DESMOS - pravoslavci, IUMS muslimani, UIPL - laični in pluralistični skavti. - Glede na regionalno povezanost (v Evropi): Velika Britanija, skandinavske države, nemško govorno področje, NOSTRUM - Mediteran in romansko govorno področje. Sodelovanje: - Druga svetovna »dekliška« skavtska organizacija WAGGGS. - Organizacije, kot so OZN, UNICEF, UNESCO, UNCHR, Rdeči križ. - Dobrodelne organizacije, kot so Rotary in Lions klubi. - Organizacije za varovanje narave: WWF, Greenpeace ... Akcije: - Svetovni skavtski jamboree, svetovni skavtski MOOT. - JOTA in JOTI (Jamboree On The Air, Jamboree On The Internet). - Regionalna srečanja in akcije. - Časopis "World Info-Newsletter" na spletnih straneh WOSM-a. Centri: Kandersteg, Švica (www.kisc.ch)

222


V NARAVO Priročnik z nasveti za gibanje, bivanje in prehranjevanje v naravi Izdala in založila: Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija Za založnika odgovarja: Teja Čas Urednik: Tadej Pugelj Avtorji poglavij: Dr. Nejc Jogan (Zavarovane vrste rastlin, gliv in živali v Sloveniji, Nekatere užitne rastline, Priprava enostavnejših jedi) Lea Kavalič (Toplotni pasovi in podnebni tipi) Marko Koračin (Lov, Ribolov, Fotolov) Dr. Marko Polič (Vročina in mraz, Stres in panika, Vedenje izgubljenih in organizacija iskanja) Dr. Franc Pohleven (Gobe in njihov pomen za človeka in okolje) Tadej Pugelj (Izleti, Bivanje v različnih letnih časih, Nepredvidene okoliščine, Osnovni koraki preživetja v naravi) Grega Robič (Prva pomoč) Jernej Stritih (Narava in človek, Tabornikov odnos do narave, Krajina, Podnebne spremembe) Ivo Štajdohar (Šotori, Uporaba šotorskega krila, Ležišča, Signalizacija, Potni znaki) Dr. Jelko Urbančič (Vreme in oblaki) Miroslav Vičič (Pionirstvo) Roman Volčič (Orientacija, Osnovni koraki preživetja v naravi) Gregor Zupan (Izleti, Bivak, Ogenj in ognjišča, Pitna voda, Sledi) Ilustracije: Jaka Bevk – Šeki Lektor: Miha Bejek Oblikovanje: Igor Bizjak Fotografija na naslovnici: Žan Kuralt Grafična priprava in tisk: Tridesign d. o. o. Ljubljana Naklada: 2000 izvodov Ljubljana, junij 2012

223


Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija Telefon: 01/300 08 20; 041/490 444 www.zts.org www.rutka.net www.facebook.com/ZvezaTabornikovSlovenije

224


Izobraževalni center "Gozdna šola" Zveze tabornikov Slovenije ponuja večjim skupinam možnosti za organizacijo taborjenja, šole v naravi ali drugih dogodkov.

V osrčju Triglavskega narodnega parka ob bohinjskem jezeru objekt in šotorišče nudita možnosti za bivanje v različnih letnih časih. V centru in neposredni okolici so na voljo številne programske aktivnosti kot so izleti v hribe, spoznavanje in raziskovanje narave, ter različne športne in kulturne dejavnosti; veslanje, kolesarjenje, orientacija, lokostrelstvo, plavanje, smučanje, plezanje, adrenalinski park, ogledi naravnih in kulturnih spomenikov. Za dodatne informacije in rezervacijo pokličite na 01/300 08 20 ali na elektronski naslov zts@guest.arnes.si.


ISBN 961-6134-27-2

Profile for Igor Bizjak

Taborniški priročnik - V naravo  

Taborniški priročnik - V naravo

Taborniški priročnik - V naravo  

Taborniški priročnik - V naravo

Profile for zts-tabor
Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded