Dvojica iz KD Podhojca
ki je z nami v lepih in v slabih trenutkih; bitje, ki je dovzetno, da ga učimo in nam dopušča možnost, da se tudi mi od njega učimo. Takšen pogled je temelj, na katerem konjeništvo postaja ne le prostor športnega udejstvovanja, temveč raznolikih priložnosti za vse: za otroke, mladostnike, odrasle; osebe s posebnimi potrebami; za tiste, ki si želijo nekaj tekmovalnih izzivov, ter tiste, ki si želijo le sprostitve. Mnogi s konjem iščejo nove prijeme za preživljanje prostega časa. Jahanje in druge dejavnosti ob konjih so priložnost za rehabilitacijo, terapijo ali učnodidaktična spodbuda. Na temelju tega posebnega odnosa med konjem in človekom so se v zadnjih petdesetih letih začele razvijati dejavnosti in terapije s pomočjo konja, ki se v svojih temeljih opira na specialno-pedagoško, psihosocialno in medicinsko obravnavo oseb s posebnimi potrebami, oseb s težavami duševnega zdravja ter socialno izključenih družbenih skupin.
Konj – terapevt in pomočnik Sistematičen razvoj področja dejavnosti in terapije s pomočjo konja (Equine Assisted Activities/Equine Assisted Therapy) se je pričel v 50. letih 20. stoletja, ko so zdravniki in fizioterapevti začeli odkrivati pozitivne učinke konjevega gibanja na človekov gibalni, živčni in mišični sistem. Plaz raziskav je sprožil uspeh mlade danske jahačice Liz Hartel, ki je, kljub preboleli otroški paralizi in posledični paraliziranosti, na olimpijskih igrah leta 1952 osvojila srebrno medaljo v konkurenci z »zdravimi« jahači. Terapijo s pomočjo konja so najprej izvajali predvsem za osebe z motnjami, težavami ali poškodbami gibalnega in živčno-mišičnega sistema. Strokovnjaki so kmalu začeli beležiti tudi druge blagodejne učinke, ki jih konj lahko vnaša v človekovo življenje in delovanje, ne le na telesnem, temveč tudi na psihosocialnem in kognitivnem področju. Možnosti za različne oblike obravnav s pomočjo konja so se skokovito razvijale, prav tako se je širil krog potencialnih uporabnikov tovrstnih storitev. V razvitejših evropskih državah področje dejavnosti in terapije s pomočjo konja že predstavlja pomemben del medicinske, pedagoške in psihosocialne obravnave oseb z motnjo v duševnem razvoju, oseb s težavami v duševnem zdravju, oseb z vedenjskimi motnjami, socialno izključenih oseb, dolgotrajno bolnih oseb, oseb z boleznimi centralnega in perifernega živčnega sistema, oseb z boleznimi gibalnega aparata, oseb, ki potrebujejo rehabilitacijo po nesreči ali možganski kapi … V Sloveniji se je to področje začelo bolj sistematično razvijati šele pred dobrim desetletjem in je še vedno prepredeno s precej inovativno metodo dela z omenjenimi ciljnimi skupinami. V prihodnjih številkah bomo korak za korakom pokukali v paleto raznolikih možnosti, kaj vse lahko počnemo ob konjih, z njihovim sodelovanjem in pomočjo.
Sara in Dreamer Sara je stara 17 let, obiskuje 3. letnik Srednje kozmetične šole v Ljubljani, je prikupna temnolaska, vitke postave in kadar jaha, nosi hlače iz jeansa, z veliko luknjo na kolenu. Na konju jo prepoznate po klobuku iz filma na divjem zahodu. A ko požene svojega Sanjača v dir, ji klobuk zdrsne za vrat in lasje ji zaplapolajo v toku vetra. Med pogovorom, ob kozarcu soka, pomislim, ali je sploh bila kdaj razposajena najstnica. Govori resno in preudarno. Morda je takšna, odkar se druži s Sanjačem. Vsak dan vstaja ob 5. uri. Spat pa hodi, ko opravi s svojim ljubljencem, in če ne pade v posteljo kot pokošena, naredi še kaj za šolo. Včasih se pripravi nanjo šele zjutraj. Ko pride domov, gre najprej k svojemu Sanjaču. Pogosto so jahalni sprehodi dolgi več ur. Sanjač je star devet let, Sara pa pravi, da so za konja to najlepša leta. »V roke sem ga dobila pred letom in pol, a sem se z njim ukvarjala že prej. Bil je kasač in ni veliko znal. Zdaj je povsem drug, veliko se je naučil. Nekdanji lastnik bi ga najraje odkupil, a ga ne dam več od sebe,« zatrjuje Sara. Dekle tekmuje v disciplini endurance, po slovensko v vztrajnosti. Šprinterske discipline so krajše (do 40 km), nekatere pa so precej daljše (60 km in več). Kaj je bistvo vztrajnostne konjeniške preizkušnje jahača in konja? »Najbolj pomembno je, da jezdec oziroma tekmovalec razmišlja o konju, kajti na poti so kontrole, da jezdec konja ne bi gnal prek njegovih zmožnosti. Tekmovanje je v bistvu potovanje, ki mora biti prilagojeno konjevi treniranosti. »Tudi v cilju sodniki preverjajo, da konj nima previsokega srčnega utripa, s posebnimi prijemi ugotovijo, ali ni konj med potjo morda trpel žeje, tudi nobena poškodba se ga ne sme lotiti.« Sara nam je zaupala, da je njen Sanjač na hrbtišču staknil žulj: »Kmalu bo konec tekmovalne sezone in takrat bova s Sanjačem počivala, da se bo pozdravil, spomladi pa se bova znova pripravila za tekmovanja,« pravi in ga ljubeče podrgnila po vratu. Sara je ponosna na svoje konjeniške »licence«, spričevala, ki govorijo, da obvlada učenje dresure in preskakovanja ovir, včasih tekmuje tudi v spretnostnem jahanju, letos pa se želi udeležiti še galopskega tekmovanja na kratki travnati stezi. »Da bova uživala v hitrosti in da bova videla, kako hitra sva. Navijajte za naju,« nas je prijazno povabila dijakinja iz vasi Krka. Zagledal sem se v luknjo na kolenih. Zasmejala se je in razložila: »Nedavno sva bila s Sanjačem v gozdu, slabo sem ocenila zavoj. Z nogo sem zadela v drevo, še dobro, da je bilo trhlo in staro, sicer bi se mojemu kolenu slabo pisalo. Tako pa se je podrlo, za spomin pa sem ohranila strgane hlače.« Sara si nekoč želi imeti svojo jahalno šolo. Mladim bo povedala, da se je treba držati vzravnano in da je treba za jahanje marsikaj znati …
37