Issuu on Google+

7

2010

foto

Poπtnina plaËana pripri poπti Ljubljana Poπtnina plaËana poπti Ljubljana

Utrinki s finala svetovnega najstniškega pokala TACEN 2010 N. SLANA

Letnik 18 • πtevilka 158 • 7/2010 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica Letnik 18 • πtevilka 158 • 7/2010 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica


tRibuna poRt MLAdih ©

Flip - na poletnem športnem taboru Kako pomembno je, da se včasih treningi gimnastike preselijo iz zaprašenih telovadnic v naravo, se zavedajo tudi v Športnem klubu Flip Piran, kjer že prek dvajset let vsako poletje popeljejo skupino od 50 do 70 mladih na poletni športni tabor v naravi. Dolga leta je bilo za Flip poletno zatočišče v športnem taboru v Mozirju. Zadnji dve leti pa so Flipovci svoje počitnikovanje in obenem tudi intenzivne treninge s pomočjo Občine Piran, podjetja Omnis d.o.o. Koper in Rid d.o.o. Koper, preselili v Osilnico, v hotel Kovač ob Kolpi. Hotel in okolico so spremenili v telovadnico na prostem, kjer so se v delavnicah akrobatike, skokov na mali prožni ponjavi, gimnastike, ritmike in plesa teden dni izpopolnjevali, se zabavali ob snovanju gledaliških predstavah in plesnih koreografij. Starejši pogrešamo Mozirske šotore, zven kapelj dežja po šotorskih krilih, božanje nočnega vetra in glas sove, ki nam je naznanjala nočno spanje. Mlajši pa se prav radi stisnejo v prave postelje v toplih sobah. Treningi in vse drugo je ostalo enako. Še vedno postavimo blazine v naravo in če nam je vreme naklonjeno zapojemo Flipove pesmi za lahko noč.

Flipovci pred hotelom Kovač

RAzStAvA

80 let ŠD Sokol Bežigrad

2

Športno društvo Sokol Bežigrad letos praznuje 80-letnico ustanovitve. Ob tej priložnosti je v knjižnici Bežigrad pripravilo razstavo o življenju in delu bežigrajskega telovadnega društva 1930–2010. Žal je bila razstava v knjižnici Bežigrad odprta le od 26. julija do 13. avgusta. V njenem preddverju je bilo razstavljenih 24 posterjev ter veliko predmetov in zanimivih dokumentov o razvoju sokolstva v Sloveniji in Ljubljani okrog leta 1930. V takratnih okoliščinah je namreč prišlo do ustanovitve Sokolskega društva Ljubljana III. Društvo se je energično hitro razvijalo in v enajstih letih do začetka druge svetovne vojne si je postavilo lasten lesen dom in pridobilo obsežno zemljišče za zidavo velike bežigrajske športne dvorane. Druga svetovna vojna je prvotne načrte precej spremenila. Povojna oblast je društvo premestila v OŠ dr. V. Kraigherja, njegovo premoženje pa je prešlo v last športnih zvez. Sodelovanje s šolo je korektno, glede lastnine pa društvo meni, da se mu godi krivica. V povojnem obdobju je društvo (pod imenom Partizan Ljubljana –Bežigrad) doživljalo vzpone in padce. Povezovalna nit je bila gimnastika, za krajše obdobje pa so bile pridružene še različne druge sekcije. Pomembni člani so bili Danilo Šaplja, ustanovni starosta, dolgoletni trener Stane Derganc, predvojni olimpijec, nekateri predsedniki in sedanji uspešni tekmovalec Rok Klavora. Med dejavnostmi pa so člani ponosni na tradicionalno Odprto prvenstvo Bežigrada v skokih z male prožne ponjave, pa na sekcijo ritmične gimnastike Zala ter akrobatsko skupino Žabe, dejavni pa so tudi veterani. Sokol Bežigrad pripravlja jubilejno akademijo, ki bo 9. oktobra zvečer, v nedeljo, 10. oktobra, pa bo v sodelovanju s Sokolsko zvezo Slovenije vseslovenski sokolski zlet z mednarodno udeležbo.


TRibuna pORT MLAdih ©

Prvi dan na GLŠ Gimnazija Šiška v Ljubljani (GLŠ) je vse bolj uveljavljena srednja šola, saj dijakom športnikom s športnimi oddelki omogoča kakovostno in uspešno izobraževanje. Da sta šport in zdrav življenjski slog pomembna že od nekdaj, pove že rimski pregovor »Mens sana in corpore sano.« in na GLŠ se tega prav dobro zavedajo. Ukvarjanje s športom pa je omogočeno tudi dijakom splošnih oddelkov. Profesorski zbor na GLŠ zatrjuje: »V prihajajoče šolsko leto stopamo ponosno, saj imamo kar deset zlatih in odličnih maturantov, kar nam je v veliko spodbudo. Med njimi prevladujejo dijaki športniki in to je dokaz, da na naši gimnaziji skrbimo za odličnost pri izobrazbi in športu.« Temu primerno je bilo tudi povpraševanje za vpis in prvi šolski dan.

Košarkarski kamp ŠKL v Planici Avgusta je poletna košarkarska mrzlica zajela Planico. Zavod ŠKL Ljubljana in ameriška ambasada v Sloveniji sta v sodelovanju z univerzo Georgetown organizirala košarkarski tabor za dekleta in fante, rojene od leta 1994 do 1997, ki so se z ameriškimi trenerji učili košarkarskih spretnostih. Veleposlaništvo ZDA je zadnji dve leti košarkarski tabor organiziralo v Črni gori, letos pa so to dejavnost v sodelovanju s ŠKL-jevci prenesli v Slovenijo. Udeleženci so se v Planico pripeljali tudi iz Črne gore in s Hrvaške, šest trenerjev pa je bilo z univerze Georgetown. Petdeset mladih športnikov in športnic je vsak trening začelo s spodbujanjem in ogrevanjem. Ne glede na to, ali je koš zgrešil ali zadel, je bil vsak vedno deležen glasnega aplavza. Treningi so se odvijali dvakrat na dan, vsak dan pa so sklenili z družabnimi igrami. Poleg športa so fantje in dekleta sosednjih držav našli čas tudi za spoznavanje Slovenije. Tuji gostje že komaj čakajo poletne počitnice 2011. (gb)

Jezikovni kotiček

Epilepsija Na ljubljanski fakulteti sem zjutraj hitela po stopnicah navzdol na dogovorjen sestanek v pritličju. Na tleh sem zagledala denarnico, malo dlje torbo in ob ograji na tleh mlado dekle, ki je presunljivo stokalo. Z glavo je udarjalo v ograjo, iz ust ji je tekla pena … Obstala sem in najprej začutila nemoč, potem pa sem nagonsko začela pomagati in klicati na pomoč. Najprej ni bilo odziva. Odvijalo se je hitro. Mladi študentje in študentke so prišli in tudi odšli, postalo mi je jasno, da bo treba poklicati rešilca, zmočiti papir za obkladke, poklicati vratarja in varnostnika, varno prenesti dekle na klop, biti z dekletom do prihoda rešilca … Eden iz skupine študentov je z dekletom čakal na rešilca. Po dogodku mi je pretresen zaupal, da so vsi njegovi študentski kolegi v hipu odšli, da je na klopi poleg nesrečnega dekleta neka študentka brala zapiske. Bila sem pretresena, spraševala sem se, kje so razlogi za odmaknjenost, pasivno odzivanje, nizek prag zainteresiranosti? Ko sem znancem pripovedovala o dogodku,

je večina skušala najti opravičilo za ravnanje tistih, ki niso želeli pomagati. Zdaj si skušam odgovoriti, zakaj je tako? Korenine odzivanja so v človekovem spoštovanju življenja. Ali res vse temelji na tem, kar je mogoče izmeriti in logično premisliti? Morda pa se večino duhovne in ustvarjalne zmožnosti uničuje z direktivami, ki uničujejo človekovo ustvarjalnost že od takrat, ko shodi. In kakšno vlogo ima pri tem šport? V knjigi Umberta  Galimbertija, Grozljivi gost: nihilizem in mladi (Modrijan, 2010), berem: »Učitelji stopijo v razred. Pa učence sploh pogledajo v obraz? Pogledajo vsakega posebej? Jih kličejo po imenu? Ali samo s priimkom, kadar jih morajo izprašati? Vedo, da je generacija mladih, s katero imajo danes opravka, emotivno strašansko krhka, pa ne po krivdi profesorjev, ampak zelo hitrih gospodarskih, družbenih in tehnoloških sprememb, ki vplivajo nanjo? Vedo, da se čustvo, če ne najde poti prek besed, zateče k dejanju? Divjemu dejanju ljubezni ali divjemu dejanju nasilja? … Obračam se na profesorje, da jih spomnim, da v šoli nimajo pred seboj »razreda«, ampak mnogo različnih obrazov, ki jim je treba pogledati v oči, vsakemu posebej, brez izgovora, češ da niso psihologi; ne moremo namreč biti ljudje, če ne opazimo trpljenja mladega človeka.« Pika Gram




4

vogal

Tone De Costa



Če bi kakšnemu filmskemu ustvarjalcu kdaj padlo na pamet, da bi posnel filmsko pripoved o skavtskem pionirju Robertu Baden Powellu, bi ta vloga zagotovo najbolj sedla na kožo Tonetu De Costi (TDC), šaleškemu taborniškemu starešini in velenjskemu profesorju športne vzgoje, ki je tabornik, odkar pomni. To je nekako od leta 1952, ko je prvič taboril v Bohinju. »To je bila za vseh enaindvajset fantov prava avantura, ki me je zaznamovala in za vse življenje pritegnila v taborništvo. TDC zdaj že vrsto let pred koncem vsakega šolskega leta zbere skupino dijakov Srednješolskega centra Velenje, kjer je zaposlen, in jih po učnem načrtu in v okviru dejavnosti za sprostitev odpelje v Ribno pri Bledu, kjer opravijo zanimiv taborniški program, obenem pa postavijo tabor, v katerem se vsako leto zvrsti nekaj sto učencev in učenk ter dijakov in dijakinj, ki imajo v okviru taborniške organizacije svoje starostne oznake. Nikoli jim ni dolgčas, saj imajo od ranega jutra do poznega večera vselej kaj na programu. In vso to dejavnost vodijo šaleško-velenjski taborniški prostovoljci. TDC zatrjuje, da vse delo temelji na prostovoljcih: »Brez njih ne bi bili nikoli tako uspešni.« TDC se je pohvalil, da taborništvo združuje in izobražuje več kot dva odstotka celotne populacije v njihovem krajevnem območju. To pomeni, da je s taborniško dejavnostjo povezanih več kot 800 najmlajših, mladih in tudi starejših, sicer pa je v organizaciji prek 1200 krajanov: »Taborniki smo v velenjski občini že desetletja, vse tja od zgodnjih petdesetih let, zaradi česar smo tudi prepoznavni. Skavt oziroma tabornik je bil že moj oče, tudi moj pokojni brat Dušan je kot športni pedagog veliko naredil za taborništvo, sicer pa je seme skavtske organizacije že pred vojno zasadil Drago Šabac. Po vojni je veliko naredil Joco Žnidaršič, znan slovenski fotograf. Taborniki smo dosegli prepoznavnost predvsem po zaslugi sodelovanja s šolami in našimi vodniki, ki so pretežno športni delavci ali pa pedagogi, ki so zaposleni po šolah. Razumevanju vodstev naših šol se moramo zahvaliti, da se toliko mladih ukvarja s taborništvom čez vse leto in da med poletnimi počitnicami večina preživi z nami nekaj čudovitih tednov v naravi,« zatrjuje TDC, ki ne razume taborniških organizacij, ki jim je sodelovanje s šolami tuje. »Mi smo uspešni prav zaradi tega sodelovanja,« je še poudaril. TDC je prvič vodil tabor že leta 1962, že nekaj let pa je starešina Šaleške taborniške zveze, natančneje Rodu jezerskega zmaja, in ob tem tudi starešina koroško-šaleško-savinjskega območja. Že nekaj mandatov je član častnega razsodišča Taborniške zveze Slovenije. O taborništvu ne razmišlja kot o dejavnosti, ki je priljubljena zaradi cenejšega počitnikovanja. »V teh časih so se spremenile vrednote. Kriza je znova izpostavila, da ni vse v pohlepu za denarjem, da so pomembne tudi vrednote. Morda prav zato taborništvo pridobiva nov zagon. Družba šele zdaj spoznava, kar taborniki gojimo že ves čas – prostovoljstvo, ki mora biti povezano z vrednotami. Leta 2007 smo praznovali 100-letnico prve skavtske organizacije v Veliki Britaniji, danes pa v tem sistemu deluje skoraj 30 milijonov skavtov, in je ena najmočnejših mladinskih organizacij na svetu.« TDC je izpostavil še več zadev, poudaril je, da je taborništvo najprej vzgoja, ki temelji na skavtskih vrednotah: »To je življenjski slog. Danes otroci sploh niso več navajeni komunicirati, v svetu računalnikov živijo osamljeno in osiromašeno. Na naših taborih so mladi odklopljeni od televizije, računalnikov, telefonov, tudi starši ne morejo priti na obisk. Samo tako se lahko ustvari ozračje, ki jih povezuje, predvsem pa navaja na solidarnost. Ugotovijo, da lahko v skupini dosežejo več.« N. S.

N. SLANA

Taborniški starešina

Fantje in dekleta, ki so nastopili na svetovnem najstniškem pokalu v Tacnu, so lahko samo navdušili, pa čeprav so bili daleč od zmagovalnih stopničk. Njihovo znanje in samozavest sta bila navdušujoča - pri vseh. Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport. ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

revijo izdaja

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na

URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Ksenja Predikaka, dr. Bojan Knap, dr. Pe­ter Kla­vo­ra, dr. Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr. Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar. NA­ROč­anje na revijo

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

Littera picta, d.o.o. NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic. Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.


vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 18/158 ■ SEPTEMBER 2010

 2

Kaj pripovedujejo MOI? Za kdaj drugič si bom pustil razmišljanje o tem, zakaj vsi uspešni športniki želijo na sprejem k Zoranu Jankoviču, ki je iz Prešernovega trga in Magistrata naredil institucijo, seveda če o tem ne bomo že prej prebrali kakšne sociološke razprave. Ampak, saj to sploh ni vsebina za Šport mladih. Letos avgusta je Mednarodni olimpijski komite v Singapurju prvič izpeljal mladinske olimpijske igre. Ste jih morda spremljali prek spletne strani Olimpijskega komiteja Slovenije? Sledil sem jim prek tega medija in na koncu nisem več vedel, ali je imela slovenska odprava v Singapurju »mladega« novinarja, tako kot to prakticirajo na OFEM, ali nekoga, ki je po poklicu meteorolog in se s športnim novinarstvom ukvarja samo ljubiteljsko. Pri poročanju o zmagovalnih dosežkih (zmaga veslaškega dvojca z Grego Domanjkom in Juretom Gracetom ter kajakaša Simona Brusa, srebro Gregorja Rajha z lokom in grško vrstnico ter bron judoistke Urške Potočnik) je bila terminologija prepredena z veličastnimi besednimi okraski, kar je upravičeno, saj so se vpisali v zgodovino velike športne prireditve, pri večini drugih pa smo na spletni strani OKS lahko ob nastopih nekaterih drugih naših mladih športnikov razbrali, da sta jih motili vročina in vlaga, pa tudi pravila jim niso bila kaj prida všeč. Nisem prepričan, da so zapisi natančno odsevali misli, ki so jih izrekli športniki, ampak očitno je v tej naši slovenski naravi nekaj narobe, če nas motijo vremenske razmere, ki so za vse udeležence enake, tako kot tekmovalna pravila. O I. mladinskih olimpijskih igrah slovenska javnost pravzaprav ne ve veliko, tudi zaradi naše zagledanosti samih vase. V Singapurju so se naši športniki ukvarjali sami s seboj. O tem je bilo nekaj napisano, bolj malo pa o drugih razsežnostih MOI, denimo, prilagojenih pravilih v nekaterih športnih zvrsteh. Vemo, da so vozili slalom po mirni vodi, da so lokostrelcem določali partnerje za ekipno tekmovanje, da so morali kolesarji voziti v treh različnih disciplinah, ki imajo skupni imenovalec samo s »pojmom« kolo, iz pripovedovanja in pravil vemo, da so košarko igrali na en koš, da … Najbrž je bilo tega še precej. To, kar bi želel poudariti, je smelost Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki skuša šport zapeljati v bolj prijazne vode. K tekmovanju je skušal dodati še vzporedne kulturne in izobraževalne vsebine, sklepamo lahko, da pri tem velikem projektu niso sodelovali samo športni strokovnjaki, pač pa najbrž tudi športni filozofi in sociologi ali vsaj ljudje z neko dodano vrednostjo, ki želijo mladim ob športu ponuditi še kaj več. Morda bi se prav ob tem tekmovanju morali zamisliti tudi člani Odbora za šolska športna tekmovanja, ki prav zdaj razmišljajo tudi o tem, kakšna bodo slovenska šolska tekmovanja v prihodnosti. V Sloveniji se že nekaj let vrtimo v začaranem krogu tekmovalnosti, ki so jo ublažili z eno samo prireditvijo širšega značaja – s šolskim pokljuškim maratonom. A še zmeraj iščemo možnosti, kako v neki razvejeni panogi ustoličiti čim več zmagovalcev. A ko gledamo fotografijo lokostrelskega para z MOI, Grkinjo Zoi Paraskevopoulou in našega Kamničana Gregorja Rajha, kako postavna južnjakinja drži okoli ramen sramežljivega Vikinga, je posebna razlaga, da je bilo v ekipni tekmi lokostrelcev nekaj več, brezpredmetna. Prav ta podoba nam lahko daje misliti, da šport ni vse, da ga lahko razumemo še kako drugače kot samo boj za zmago … Da bi bil paradoks še večji, moramo povedati, da toliko prvakov, kot jih je na šolski tekmi v lokostrelstvu, ni v nobenem drugem športu iz programa šolskih športnih tekmovanj. Niko Slana

12

Zgodovina športa - afera (2)

Kolikor je bila nekdanja družbena ureditev športu naklonjena, pa je slovenski šport v sponah političnih dogovarjanj tudi izgubil, saj razvoj ni šel v normalnem toku. Žrtev je bil tudi NK Branik, izjemno zanimiva nogometna ekipa, ki pa je doživela »anatemo« politike.

Odbor za šolska športna tekmovanja

Pamet ni pridobitev sodobnosti, uporabljali so jo že Vikingi v srednjem veku, roparski narod s severa Evrope, saj so se dolgo držali dogovora, da samostanov na vzhodni angleški obali ne bodo povsem uničevali, ampak samo toliko, da si bodo čez čas opomogli. Se ve, zakaj. Novi odbor za šolska športna tekmovanja bi moral razmišljati po vikinško ali pa celoten sistem šolskih tekmovanj spremeniti. Vse kar je staro, je nastalo na temelju nekega razmišljanja o športu v šoli.

14

Taborništvo & lokostrelstvo

18

Dnevnik Brine Božič

24

Mladi športniki

28

Ordinacija

36

Konji

Bivanje v naravi in pod šotori je prijetno, še posebno, če je povezano s kakšno vsebino, denimo, lokostrelstvom. Olimpijske igre mladih v Singapurju so bile v letošnjem koledarskem letu največji športni dogodek za mlade športnike. Preberite, kako jih je doživela Brina Božič, lokostrelka iz Kopra. Telovadka Rebeka Šarec, atletinja Sara Berčan, obetavna skakalka s palico, Mitja in Matej Lindič, atletska brata dvojčka, tekača na nizkih ovirah, Aleš Zver, atlet iz Pomurja (15), Sara Mišmaš, ljubiteljica konj (37), jahalka Alica Uhan (39). Dr. Bojan Knap, ki se zadnje čase vse bolj ukvarja s prehrano športnikov in sodeluje z nekaterimi vrhunskimi športniki, v svojih prispevkih vselej predvsem razmišlja. Tokrat o dopingu. Sprašuje se, ali je nuja, kot nam to želijo predstaviti nekateri športni novinarji, ali pa je to samo utvara?

Metka Demšar Goljevšček, diplomantka pedagogike, živi z družino na konjeniški kmetiji v Starošincih pri Ptuju. Svoje znanje pedagogike skuša preplesti z delom, ki ga opravlja. Kaj in kako dela, pa nam bo povedala v nekaj sestavkih.




iz zgodovine športa

piše  dr. Tomaž Pavlin

Afera »driska« – drugi polčas Medtem ko se Šport mladih pripravlja na izid prve jesenske številke, bo Maribor igral s Palermom za svoj drugi skok med evropsko nogometno elito. Ja, Maribor, tisti Maribor, ki je zgodovinska posledica »driske«. Driska, bi lahko rekli, je tečno-kašasta-vodenaželodčna tečnoba, ki lahko draži in peče sluznico in tudi je razdražila slovensko in mariborsko športno in politično okolje tistega poletja leta 1960. Prekinjena je bila nogometna tradicija, ki se je začela s I. SSK Maribor in se po drugi svetovni vojni nadaljevala pod imeni in organizacijskimi formami Poleta in Branika.

Igralci razočarani



Poglejmo afero s strani igralcev, ki so se po razpustu Branikove nogometne sekcije znašli na cesti, kar pa je bilo oblastem deseta skrb. Najprej pojdimo na tekmo v Karlovec, za katero sta igralca Boris Gabrijan in Vinko Donko pred leti, v pogovoru z Rokom Šoštaričem, dejala, da je bila to navadna kvalifikacijska tekma. »Ponoči so nas pod oknom malo dražili, kalili nočni mir, ampak vse v mejah. Edino sojenje je bilo nekoliko pristransko ...,« sta za poraz v Karlovcu krivila same sebe. Imeli so več priložnosti za zadetek, a ni in ni šlo. Legendarni Stjepan Lamza, najboljši strelec, naj bi igral »pod obremenitvijo«, saj so ga prišli gledat predstavniki zagrebškega Dinama, ki so ga želeli v svojih vrstah. Zato so po lastnih napakah prejeli dva »poceni zadetka«, vendar sta poudarila, da so se zavedali, da je bil to komaj prvi polčas in da ni bilo še nič izgubljenega, bili so prepričani v uspeh. Na roko jim je šlo, da so Karlovčani dvomili vase, dan pred tekmo v Mariboru je časopis Večer pisal, da so njegovi novinarji med tekmo v Karlovcu »sedeli tik za Simunićevemi (vratar Karlovca - op. p.) vrati in ker ni vedel, da smo iz Maribora, nam je zaupal, da ni prepričan v končni uspeh.« Igralci Branika so se v dneh pred tekmo umaknili v karanteno, v internat Srednje kmetijske šole in v mirno okolico Kalvarije. V miru so se pripravljali na odločilno tekmo in sploh niso vedeli za dogodke, kaj šele, da bi pomislili, da ne bo tekme. Prišel je čas odhoda na tekmo in k njim je pristopil tehnični vodja, ki jim je dejal, da naj gredo na stadion, čeprav tekme verjetno ne bo, ker naj bi se igralci Karlovca zastrupili in so v bolnici. Ko so prišli na stadion, Karlovčanov dejansko ni bilo in tekma je odpadla. Gabrijan se je pogovarjal z nekaterimi gledalci, ki so mu povedali, da so videli Karlovčane sprehajati se zvečer po mestnih ulicah. Dajali so vtis, kot da ne nameravajo igrati tekme. Odpoved tekme je še najbolj prizadela igralce, gledalci so vest sprejeli umirjeno in se razšli, medtem ko so bili igralci Branika razočarani, saj so bili prepričani v svoj uspeh in zmago.

Odstop od nadaljnjega tekmovanja Sledili so dogodki, ki smo jih popisali in umestili v tedanje družbeno-politično okolje že v prejšnji številki ŠM. Nedvomno je za igralce morala biti poteza upravnega odbora Branika težavna in nesprejemljiva, še posebno, ker so jo sprejeli po partijski veji in jo javnosti obelodanili 28. 7. 1960, da »odstopa od nadaljnjega tekmovanja za vstop v zvezno ligo. To svojo odločitev veže na ustrezno izjavo NK Karlovec, da je pripravljen sprejeti zmago brez igre.« S tem naj bi politiki rešili problem in »bratske odnose« med mestoma in kluboma in odpravili nevaren negativen pojav na »vzgojo športne publike, posebno še mladine, ker je skrajno škodljivo delovala na oblikovanje osebnosti socialističnega državljana.« S tem je, kot je še komentiral Večer, »dogodek, ki je sprva kazal, da se bo razvil v žarišče nezdravih klubaških in škodljivih pojavov, zahvaljujoč političnim forumom, ki so pravočasno politično ukrepali, doživel popolnoma drugačen zaključek.« Vendar je Branik v tem trenutku še obstajal in igralci so obljubili nadaljnjo zvestobo črno-belemu Braniku.

Nov klub na levem bregu Drave A sredi avgusta 1960 se je sprožil plaz – najprej ostra in pretirana kazen Nogometne zveze Jugoslavije ter registracija tekme s 3 : 0 za Karlovac – bilo bi zanimivo raziskati, ali je bil do takrat in kasneje še kakšen podoben primer – in nato še politična kazen: razpustitev nogometa. Večer je 12. 8. 1960 posredoval skopo izjavo Branika: »Upravni odbor MŠD Branik je na izredni seji razpustil nogometno sekcijo društva. Ta sklep je bil sinoči sporočen igralcem in nekaterim simpatizerjem v dvorani Zadružnega doma. Po vsej verjetnosti bo ustanovljeno na levem bregu novo društvo, ki bo uporabljalo stadion v Ljudskem vrtu.« Dušan Vodeb, ki je bil ob izbruhu afere podpredsednik Branika, se je v devetdesetih letih spominjal, da so nogomet morali razpustiti, da se ta ukaz ni rodil v Mariboru, pač pa v Ljubljani ali pa še kje na višjem mestu, da se ne bi rušila bratstvo in enotnost. Hrvatje so imeli po njegovih besedah v nogometnopolitičnih forumih težjo besedo, njih sploh niso obremenjevali, čeprav so že bili sumi o hlinjeni obolelosti. Vendar so v Jugoslaviji mediji že poročali, da so meščani mesta Maribor zastrupili Karlovčane, kar pa so bile hude obtožbe, poleg tega pa je o aferi pisala tudi tujina. Nezanemarljivo je, da je bil Branik veliko in uspešno društvo, ki je, po Vodebovih besedah, uspel dnevno zbrati na igriščih v Ljudskem vrtu po 1500 športnikov – to je bilo športno življenje, ki ga je politični ukrep zamajal kot cunami. Gabrijan je v poznejših razmišljanjih kritično ošvrknil mariborske politične veljake, njihovo mlahavost in neodločnost ter straho-

petnost. Tudi on je poudaril športno veličino Branika in na drugi strani prepletenost vrha Branika s politiko. A to je bila ob izbruhu afere glede na partijsko strukturo in disciplino prej obremenilna okoliščina. Zanimivo je razmišljanje dolgoletnega športnega novinarja Bogomirja Skalickyja, ki ga je zaupal Roku Šoštariču ob pisanju diplomske naloge. Po njegovem mnenju so imele obremenilne obtožbe Hrvatov ozadje v pobojih ustašev in domobrancev po drugi svetovni vojni v okolici Maribora. Afera driska kronološko ni bila oddaljena od konca omenjene vojne in Hrvati naj bi se na to navezali, češ, takrat ste pobijali naše ljudi, zdaj nas pa zastrupljate. Poudaril je, da se je ravno zaradi hrvaške obtožilne reakcije slovenska politika morala ukloniti in opravičiti ter pokazati, da »driska« ni nacionalen napad na bratstvo in enotnost.

»Driska« negativen pojav v nogometnem športu Mariborčani so obsojali razpustitev kluba, izigrani so bili ljubitelji nogometa, Branik je izgubil udarno sekcijo, s športnim delovanjem je prenehal marsikateri odbornik. Tedanji odbornik Tone Kebe je poudaril čustveno navezanost Mariborčanov na Branik, nekateri so jokali kot otroci, »bili smo predani klubu, bili smo kot družina«, tega v Ljubljani in drugje niso mogli niti slutiti. Poleg tega moramo še poudariti, da je v začetku avgusta istega leta, torej v obdobju afere, časopis Komunist – glasilo Zveze Komunistov – obravnaval športno novinarstvo in ga okrcal klubaštva, pri čemer naj bi poskušali prikriti dejanske vzroke športnih ekscesov in zgolj registrirali dogodke, torej so se osredotočili le na »zunanje manifestacije dogodka«. Na udaru je bila mariborska afera, češ da »mariborski dogodki niso samo primer kršenja sleherne športne morale in teptanja osnovnih človeških odnosov, marveč so tudi eden od značilnih negativnih pojavov v nogometnem športu, tokrat seveda v neprimerno bolj drastični obliki. Mariborski problem je sprožil še en problem: Kje so bili v kritičnih trenutkih komunisti športni delavci iz nogometnega kluba in športnega društva Branik in zakaj ni bilo doslej bolj čutiti njihovega vpliva v tem velikem športnem kolektivu?« Ja, če bi tedaj živel, ne bi bil rad v njihovi koži. In kaj jim je ostalo: odstop, upor ali posutje s pepelom, to je razpust kluba? Mirko Fajdiga, eden od odbornikov, je pozneje pripovedoval, da je bila na glasovanju velika večina upravnega odbora proti razpustitvi kluba. Žal zaman, partija se je odločila za drastično kazen, čeprav krivda Mariborčanov sploh še ni bila dokazana. Še več, sumi »namišljene bolezni« so se pozneje potrdili, igralec Gabrijan pa je npr. v intervjuju v reviji 7D sredi devetdesetih let celo dejal, da mu je »nekaj let pozneje nekdanji karlovški igralec Draženović priznal, da so si vse skupaj izmislili.«


Z razpustom pa ni padel le Branikov nogomet, na dušo Maribora in duše Mariborčanov je legel občutek krivde, ki so jo občutili tudi novinarji. Skalicky se spominja, da mu svoboda pisanja »ni bila toliko omejena«, problem je bil prevzem krivde in iz tega izhajajoča avtocenzura. Zato so bili zgolj prenašalci direktiv in izjav, ne pa kritičnih prispevkov in dvomov o karlovški obolelosti. Nasprotno so afero izkoristili hrvaški mediji in krivdo zvalili še bolj kot na Branik na mesto Maribor, medtem ko je srbski paradni časopis Politika stal ob strani in želel natančno izvedeti, kaj se je zgodilo. Jasno, le kdo bi tvegal hrvaško-srbski spor, trajno netivo jugoslovanske države. Skaliciky še poudari, da »nikoli nisem mogel jaz, niti kateri moj kolega napisati, da je vsa stvar izmišljena. Šele čez leta smo ob kakšni priložnosti, ko je kdo imel intervju ali izjavo, lahko napisali, da nam je žal, ker je Branik razpuščen. Najmanj dve, tri leta po aferi smo

začeli več pisati o tej zadevi. Vendar pa takrat stvari nismo hoteli napihovati, saj nismo hoteli, da bi škodili NK Mariboru.«

Rojstvo NK Maribor Zdaj smo pa tam: pri NK Maribor. Že v izjavi Branika je zanimiv del o ustanovitvi novega kluba, resda na levem bregu, kar daje vedeti, da se bo Branik posredno nadaljeval. Na desnem bregu je kraljeval Železničar in starejši Mariborčani se spomnijo mariborskega derbijevstva levega in desnega brega, ki sta ga po drugi svetovni vojni poosebljala Železničar in Branik. Železničar je ob aferi stal ob strani, navsezadnje je bil Branik njihov tekmec v boju za zvezno ligo in za mestni nogometni prestiž. Gabrijan se spominja, da so imeli ob izbruhu afere na političnih položajih v mestu večjo težo odborniki »ajznponarskega« in delavskega Železničarja, za razliko od meščanskega Branika in tudi misli, da odborniki

Železničarja, tudi če so imeli možnosti, niso postopali v prid Branika. Ko je bila razpuščena Branikova nogometna sekcija, je po mnenju nekaterih razpadlo moštvo, ki je bilo do tedaj eno najboljših v Mariboru. V teh okoliščinah je bil prvi v mestu Železničar. Za igralce Branika je z razpustom nastopilo vprašanje, kako naprej. Nekateri so odšli takoj: Lamza v Zagreb k Dinamu, Pikl in Rojnik v Varaždin, Elsner v Ljubljano, prav tako Frančeškin, drugi pa na Tezno h Kovinarju. Branik je postal okostje Kovinarja, ki naj bi se preselil v Ljudski vrt, Železničar pa je ljubosumno čuval svojo novo pozicijo v mestu in naskakoval kvalifikacije za zvezno ligo. Vendar pa je kmalu postalo jasno, da bi morali za kakovosten skok združiti nogometne moči v Mariboru. Tovrstne ideje so bile že pred tem, vendar pa klubski vodstvi nista pokazali interesa. Decembra 1960 so se sestali odborniki Branika, Železničarja in Kovinarja in se dogovorili o ustanovitvi enotnega kluba: NK Maribor. Od Branikovcev so v novem klubu igrali Eferl, Gabrijan, Donko, Šober, Radulović, Blaznik, Zečič, Kramer in Lepenik. Novi klub je najprej igral na desnem bregu, na Železničarju, pozneje pa se je preselil v Ljudski vrt. Za klubsko barvo so izbrali nevtralno vijoličasto barvo po vzoru italijanske Fiorentine. NK Maribor je v začetku prevevalo klubaštvo, zlasti med odborniki, medtem ko se je Branikovec Vinko Donko spominjal, da med igralci ni bilo nesporazumov in se klubaštva znotraj ekipe ni občutilo. Sprejeli so novo okolje, nove klubske barve in tudi novega trenerja. Gabrijan se je iz začetkov novega kluba spominjal, da so v klubu na upravnih mestih prevladovali odborniki Železničarja. Prvi trener je bil Železničarjev Andrija Pflander iz Beograda. Po mnenju Gabrijana je bil dober trener, vendar pa je pri sestavi moštva čutil posledice afere. Igralci Branika so bili kakovostnejši, zato je obstajal tihi dogovor, da je moralo vedno igrati določeno število Branikovcev in temu primerno Železničarjev. »Še danes se spominjam zadnje tekme, ko je prišel trener do mene in se mi opravičil. Zato, da nisem igral, ni bil kriv on, ampak je imel takšen ukaz iz uprave.«

Kako je Maribor izgubil športni naboj NK Maribor je stopil na življenjsko pot, ki jo je dodobra začrtal že Branik: s kvalifikacijami v zvezno ligo. Še več, v sezonah 1967–1972 je igral celo v I. zvezni ligi in tedaj je, kot smo že poudarili v prejšnji številki, Slovenija imela dva prvoligaša: Olimpijo in Maribor. Njuna tekma je bila tudi glavni derbi, podobno kot v hokeju Jesenice–Olimpija, ki pa se je z izpadom Maribora 1972. prenehal. Tedaj je mesto Maribor izgubilo derbi kot športno-kulturni dogodek, saj je bil že pred tem z afero drisko in nogometno združitvijo zatrt derbi levega in desnega brega, ki je bil v mariborskem življenju prisoten vse od nogometnih začetkov po prvi svetovni vojni, ko sta merila moči slovenski I. SSK Maribor in nemški Rapid.

7


spletni info kazalec

internet

Srečanje koordinatorjev v Planici Konec avgusta je bilo v Planici delovno srečanje koordinatorjev interesnih programov športa otrok in mladine. Organizator Zavod za šport RS Planica je pripravil gradiva za razprave, seveda z željo, za čim boljše delovanje tega področja v prihodnje. Usmeritve je predstavil tudi Marko Rajšter, direktor Direktorata za šport na MŠŠ. Srečanja se je udeležilo 35 koordinatorjev, ki so se povzpeli tudi na vrh planiške velikanke, nato pa so v spremstvu kustosa spoznali novi planinski muzej v Mojstrani.

23. posvet športnih pedagogov

Od 18. do 20. novembra bo v Hotelu Diana v Murski Soboti 23. strokovni posvet športnih pedagogov. Spored: Četrtek, 18. novembra: odprtje posveta in podelitev priznanj (14.00), primerjava šolske športne vzgoje v Italiji in Sloveniji (15.45, Miloš Tulj), poškodbe pri športni vzgoji (16.50 – dr. Maja Meško), aktualno (17.55). Petek, 19. novembra: postavitev plakatov (8.00), predstavitev plakatov (8.30), športna vzgoja v programih srednjega izobraževanja (9.30), vloga športne vzgoje pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga (10.30), skupščina ZDŠPS (11.55), od 14.30 do 18.30 športne delavnice (odbojka mešanih ekip, skike, rafting, pajanje kruha in hoja, slovesna večerja s plesom (20.00). Sobota, 20. novembra: predstavitev plakatov (8.30), predstavitev sponzorjev (9.30), primeri dobre prakse (10.00), proste teme (11.15), oblikovanje sklepov (13.00). Info: Kotizacija: 115 evrov za člane ZDŠPS, 153,99 evrov za nečlane, 30 evrov za upokojene člane. Nakazilo na TR SI56 0201 2001 7251 415. Za študente FŠ, PeF iz Ljubljane, Maribora in Kopra je udeležba brezplačna. Na posvet se prijavite do 10. novembra, rok za oddajo prispevkov je do 1. oktobra, prispevke pošljite na ZDŠPS, Gortanova 22, 1000 Ljubljana in na e-naslov: sportnipedagogi. posveti@gmail.com.

šport Revija za teoretična in praktična vprašanja športa 2010/1–2 Če se poklicno ali ljubiteljsko ukvarjate s športom, boste v reviji za teoretična in praktična vprašanja športa našli marsikaj zanimivega. Tudi tokrat je v ospredju Silvo Kristan s člankom Red v izrazju – red v glavah … in nasprotno. Res, v slovenskem jeziku, še posebno v športu, je toliko tujk, da je njihovo sprejemanje že neprebavljivo. In prav zato bi bilo prav, da bi športni pedagogi, ki so vsak dan med učenci in jim prenašajo izročilo športa, ta sestavek prebrali. Med razlagami je nanizana tudi razlaga za »potapljanje na vdih«, ki ga je Mate Dolenc vpeljal že zdavnaj, a do Kristana ta razlaga in knjiga Potapljanje na vdih in podvodni ribolov še ni segla. A v tem ni nič slabega, saj je treba slabe navade preganjati tudi takrat, ko smo jih že odkrili. Da bo s preganjanjem tujk v našem jeziku še veliko dela, se lahko prepričamo že v pričujoči reviji, iz katere smo izbrskali: aktivnost, investirati (Uvodnik, str. 3), zaključek (Vpliv socialne stratifikacije …, str. 100), wellness (Zakaj obiskujemo …, str. 75), referenčni, tip napada, aktivna faza, nadgraditi (Referenčni model …, str. 68), biofeedback in množica podobnih (Rehabilitacijski protokoli, str. 34 …).

Mednarodni kongres športa mladih 

Na Fakulteti za šport v Ljubljani bo od 2. do 4. decembra 5. mednarodni kongres športa mladih, ki bo posvečen 50-letnici Fakultete za šport. Informacije o velikem dogodku so na spletni strani www.jouthsport2010.si.

programi

Planinski vestnik 115. leto, julij 2010, št. 7 Vzemite si kdaj čas, prelistajte to našo najstarejšo revijo, posodobljeno in slikovito, in našli boste veliko zanimivega. Osrednja tema julijske številke so bivaki, samotna zatočišča za planince in alpiniste. Zvedeli boste več o Mrzlem vrhu, travnati piramidasti gori nad Tolminom, popotniška beležka vas bo skušala navdušiti za Provanso in znameniti Mt. Ventoux, zanimiv je pogovor s Tadejem Golobom, kersnikovim nagrajencem. V oči nam je padla spodbuda: Očistimo naše gore. Poleg lepih doživetij odnesimo v dolino tudi svoje smeti. Razmislite, kaj sporoča. Letnik 15, marec in april ter maj in junij 2010 V vsaki od številki VD je veliko zanimivih in uporabnih podatkov. Presenetljivo je razmišljanje Johna Clouda, ki zatrjuje: »Več kot 45 milijonov Američanov je včlanjenih v klube zdravja in tam pustijo 19 milijard dolarjev na leto. Leta 1993 jih je bilo v teh klubih 23 milijonov. Zakaj so Američani kljub temu narod debelih? Ali je treba kriviti prav te klube, telovadnice in fitnese? Avtor je zaskrbljen, saj ljudje tiste dneve, ko trenirajo, pojedo več kot druge dneve, ko počivajo. Ali jim pravzaprav vadba preprečuje, da bi shujšali? Berite (VD, maj/junij, str. 22).

Izobraževalni seminarji in delavnice Po študiju v ZDA, kjer je opravila doktorat s področja edukacijskih ved, je Sonja Sentočnik znova v Sloveniji. Opremljena z novimi znanji in uporabljajoča izkušnje, ki si jih je nabrala pri delu z učitelji, vodi sledeče izobraževalne seminarje in delavnice za šolske kolektive, time in posameznike: Sonja Sentočnik Načrtovanje učnega procesa: usvajanje vsebinskega znanja prek razvijanja miselnih spretnosti, Priprava opisnih meril, Priprava avtentičnih nalog in umestitev le-teh v učni proces, Sodelovalno učenje (izkustveno učenje z uporaba sestavljenke), Priprava portfolia za spremljavo individualnega napredka, Akcijsko raziskovanje – podpora strokovnega razvoja učiteljev, Individualno svetovanje ravnateljem za uspešno sodelovanje s kolektivom (priprava ustreznega izobraževanja po pogovoru in analizi stanja). Za izobraževanje se lahko dogovorite po e-pošti: sonja.sentocnik@ gmail.com

Posodobitve pouka v gimnazijski praksi Skupina avtorjev (J. Novak, B. Lorenci, G. Jurak, T. Klajnšček Bohinec, T. Urbančič, J. Kukman, D. Babič, T. Tičar, K. Bizjak, L. Ignaz Lapanje, D. Kapelj Gorenc, M. Vehovar, P. Marcina, B. Ogrin) je v založbi Zavoda za šolstvo in šport v nakladi 330 izvodov izdala zanimivo delo, ki je nastalo v okviru projekta Posodobitev gimnazije – Posodobitev učnih načrtov in sta ga vodili dr. Amalija Žakelj in mag. Marjeta Borstner. Poglavja: Medpredmetno povezovanje, Izbirnost, Timsko poučevanje.

KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV OKTOBER Finalna tekmovanja 13. atletika, ekipno finale, Sl. Bistrica, OŠ, SŠ, 15. judo, finale, SŠ, 17. atletika, ulični tek, Slovenj Gradec, OŠ, SŠ, 23. Ljubljanski maraton, OŠ, SŠ in OŠPP,

NOVEMBER 13. popotovanje po Levstikovi poti, OŠ, SŠ in OŠPP, Polfinalna tekmovanja 30. gimnastika, akrobatika, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ Prosimo, da spremljate najave tekmovanj na www.sportmladih.net.


KNJIGE

moči skozi dokumente, slike, fotografije in objekte od leta 2017 do današnjih dni. Javno vodstvo po razstavi v Galeriji Kresija (poleg Tromostovja) bo 7. oktobra ob 15. uri, 16. oktobra ob 13. uri in 20. oktobra ob 17. uri. Razstava bo odprta do 23. oktobra.

Miljenko Jergović

Zgodovinska čitanka (1 & 2) Pomembnim dogodkom in ljudem v življenju naroda pogosto postavijo spomenik, da ne bi šli v pozabo. Pisatelj Miljenko Jergović je takšen spomenik postavil Sarajevu, a ne iz kamna ali brona, pač pa iz besed. V mislih imam knjigi Zgodovinska čitanka 1 in 2. Spoštovani mladi bralci, če želite izvedeti drobec iz naše skupne jugoslovanske zgodovine ter v katerem simbolnem

GLASBA čukar

Košir daje snov v razmislek, da so črke zelo pomembne v našem življenju. Zakaj na svojem računalniku vselej uporabite neko obliko črk, ki vam najbolj ustreza?

Ljubitelji skupine Šukar, izjemno prodorne glasbene skupine, ki igra romsko glasbo, ste vabljeni v sobota, 2. oktobra, ob 20. uri v Gallusovo dvorano v Cankarjevem domu na koncert ob 20. obletnici skupine.

Manuscripta

Knjižno slikarstvo v srednjeveških rokopisih iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani – razstava v Narodni galeriji v Ljubljani bo odprta do 7. novembra. Torej le še ena potrditev tega, kar nam je prinesel film Skrivnost iz Kellsa. Oglejte si razstavo in z malo domišljije boste doživeli zgodovino središču obrobja je bilo Sarajevo, vam priporočamo branje teh dveh knjig. Morda ju kupite in ju za rojstni dan podarite še staršem. Prepričani smo, da vas bodo kratke in čudovite zgodbe, ki jih je napisala zelo občutljiva oseba, pritegnile. Ljubljana, žal, takega spomenika nima in zato smo veseli, da se lahko za trenutek pomudimo pred knjižnim spomenikom Sarajeva.

Utopia porcina

Romunski umetnik Martes Bathori po navdihu znamenite knjige Georgea Orwella Živalska farma (1949) raziskuje koncepte

MUZEJ Razstava – 100 let brnenja na našem nebu

FILM Skrivnost iz Kellsa

Pripovedovati s filmsko govorico risanke o krutih časih skoraj 500-letne srednjeveške vikinške zgodovine, začinjeno z mistiko takratnega samostanskega življenja ter skozi oči 12-letnika, se zdi na videz nemogoče. Ustvarjalcem risanke je to uspelo. Če boste imeli srečo, boste film še kje ujeli, v Ljubljani je igral v Kinu Dvor, sicer pa je pomembno bistvo, ki pravi, da knjiga spreminja temo v svetlobo. To pomeni, da prenaša izročilo prednikov. Celotna pripoved se vrti okoli Knjige iz Kellsa, mojstrovine iz skriptorijev, kjer so lepopisci in risarji (iluministi) skozi stoletja s pisano besedo in poslikavo besedil ohranjali značilnosti časa. Čudež je, da se je knjiga (Book of Kells) ohranila do danes. Prav ta nam daje upanje, da knjige ne bodo nikoli izumrle.

o človekovem lastnem položaju v svetu orwelovske utopije. Razstava je nekakšna zgodovinska rekonstrukcija vzpona prašičje

Do 7. novembra bo v TMS v Bistri pri Vrhniki na ogled Razstava o življenju in delu bratov Rusjan, posvečena stoti obletnici prvega motornega vzleta letala na Slovenskem. Osnovna pripoved razstave je obogatena z vložki takratnih reklamnih letakov, časopisnih člankov in oglasov, fotografskim gradivom, modeli letal (EDA 2 in EDA 5) in motorjev, rekonstrukcijo delavnice družine Rusjan in filmskimi posnetki ter simulacijo zadnjega Rusjanovega leta. Avtor razstave je Srečko Gombač.

RAZSTAVE TOMATO Košir

Tomaž Košir, oblikovalec, razstavlja svoje izdelke na Kongresnem trgu v Ljubljani v avli NLB. Njegove plakate si lahko ogledate do 11. novembra. Zanimivo je, da imajo na njegovih plakatih, tako kot v Knjigi iz Kellsa, pomembno mesto črke. Pravzaprav nam




ATLETIKA

Mladinsko svetovno prvenstvo MONCTON (Kanada), od 19. do 25. julija – Ženske, 100 m: 1. Jodie Williams (VB) 11,40, Alja Sitar (diskv. v kvalif), 200 m: 1. Stormy Kendrick (ZDA) 22,99, Liona Rebernik (kval.) 24,62, 400 m: 1. Shaunae Miller (Bah) 52,52, 28. Liona Rebernik (kvalif) 55,60, 800 m: 1. Elena Mirela Lavric (Rom) 2:01,85, 1500 m: 1. Tizita Bogale (Eti) 4:08,06, 3000 m: 1. Mercy Cherono (Ken) 8:55,07 (SMR), 5000 m: 1. Genzebe Dibaba (Etiop) 15:08,06, 100 m ovire: 1. Isabelle Pedersen (Nor) 13,30, 400 m ovire: 1. Katsiaryna Artsiukh (Blr) 56,16 (SMR), 3000 m zapreke: 1. Purity Cherotich Kirui (Ken) 9:36,34, 4 x 100 m: 1. ZDA 43,44 (MSR), 4 x 400 m: 1. ZDA 3:31,20 (SMR), Hoja 10 km: 1. Elena Lashmanova (Rus) 44:11,90 (SMR), Višina: 1. Marija Vukovic (MNE) 191, Maruša Černjul (kval) 178, Daljava: 1. Irisdavmi Herrera (Kub) 641, Palica: 1. Angelica Bengtsson (Šve) 425, 5. Sara Berčan (Slo) 405 (kval 395), Troskok: 1. Dailenys Alcantara (Kub) 14,09, 5. Maja Bratkič (Slo) 13,65 (kval. 13,45), Krogla: 1. Arcanio Greisa (Braz) 17,02, Kopje: Sanni Utriainen (Fin) 56,69, Disk: Yaime Perez (Kuba) 56.01, Kladivo (5 kg): 1. Sophie Hitchon (VB) 66,01, 2. Barbara Špiler (Slo) 65,28 (kval. 57,14), 7-boj: 1. Dafne Schippers (Niz) 5967, 21. Eva Vivod 4649 (višina 151, krogla 10,12, 100 m ovire: 15,32, 200 m: 26,33, daljava: 490, kopje 43,26, 800 m: 2:33,57). Moški, 100 m: 1. Lee Dexter (Jam) 10,21, 200 m: 1. Shota Iizuka (Jap) 20,67, 400 m: 1. Kirani James (GRN) 45,89, 27. Uroš Jovanovič (kvalif) 48,02, 800 m: 1. David Mutinda Mutua (Ken) 1:46,41, Žan Rudolf (kval 1:50,28, polfinale 1:53,21), 1500 m: Caleb Mwangangi Ndiku (Ken) 3:37,30, 5000 m: 1. Genzebe Dibaba (Ken) 15:08,06, 10.000 m: 1. Dennis Chepkongin Masai (Ken) 27:53,08 (MSR), 110 m ovire (99 cm): 1. Pascal Martinot Lagarde (Fr) 13,52, 400 m ovire: 1. Jehue Gordon (Tri) 49,30, Mitja Lindič (Slo) 54,15, 3000 m zapreke: 1. Jonathan Muia Ndiku (Ken) 8:23,48, 4 x 100 m: 1. ZDA 38,93 (SMR), 4 x 400 m: 1. ZDA 3:04,76 (SMR), hoja 10 km: 1. Valery Filipčuk (Rus, SMR) 40:43,17, Višina: 1. Mutaz Barshim (Kat) 230, Palica: 1. Anton Ivakin (Rus) 550, Daljava: 1. Luvo Manvonga (JAR) 799, Troskok: 1. Aleksev Fedorov (Rus) 16,68, Krogla (6 kg): Jacko Gill (NZ) 20,76 Kopje: 1. Till Wöschler (Nem) 82,52, Jaka Muhar (kval) 64,32, Disk: 1. Andrius Gudžius (Ltu) 63,78, Kladivo (6 kg): 1. Conor Mc Cullough (ZDA) 80,79, 10-boj: 1. Kevin Meyer (Fr) 7928.

KOLESARSTVO

Evropski naslov in 5. mesto na MSP ANKARA – Najboljši mladi kolesarji so imeli sredi poletnih počitnic dvoje največjih mladinskih tekmovanj – evropsko prvenstvo v Ankari (Tur) in svetovno v Pescari (It), na obeh pa so bili uspešni. Škofjeločan Blaž Bogataj (Sava Kr) je osvojil naslov evropskega prvaka na 135 km dolgi v cestni vožnji, v ekipi, ki je pripomogla do njegovega uspeha pa so bili še Uroš Beg (Adria Mobil), Jan Polanc, Nejc Bešter in Tim Mikelj (vsi Sava Kr), Doron Hekič (Rad KD Zdra) in Andrej Rajšp (TBP Lenart). EP je sledilo svetovno mladinsko prvenstvo, kjer pa se je na izvrstno 5. mesto uvrstil Jan Polanc (Sava Kr), drugi člani ekipe pa so se na zahtevni 128 km dolgi progi uvrstili takole: 62. Simon Pavlin, 76. Tim Mikelj, 81. Nejc Bešter, Luka Pibernik pa je odstopil. Jan je bil vse do sklepnega šprinta kandidat za srebrno medaljo.

Uspešni v Srbiji

10

BEOGRAD, 29. avgusta - Na tradicionalni mladinski mednarodni kolesarski dirki za Lovoriko Beograda, so se v vožnji na kronometer in na cestni dirki izkazali mladi slovenski kolesarji. Pri kadetih se je izkazal Andrej Rajšp, aktualni državni prvak, na cestni preizkušnji pa je pri starejših slavil Vid Jejčič, pri mlajših pa Martin Otoničar. Kadeti, kronometer (9,2 km): 1. Miloš Borisavljević (Srb) 12,32, 3. Martin Otoničar (Slo) 13:09, 7. Blaž Šustar (Slo) 13:35, 8. David Per (oba Slo) 13:38, cestna dirka po Šumadiji (65,5 km): 1. Martin Otoničar (Slo) 1:46,38, 2. Marko

Polumirac (Srb) 1:47,12, 3. Patrik Gabrovšek (Slo) 1:50,38, 9. Blaž Šustar (Slo) 1:50,54, 12. Uroš Kosec (Slo) 1:51,02, 13. Jernej Vidmar (Slo) 1:51,02, 24. David Per (Slo) 1:51,44, Mladinci, kronometer (18,4 km): 1. Andrej Rajšp (Slo) 24:46, 3. Nejc Majeršič (Slo) 25:16, 8. Marko Pavlič (Slo) 26:10, cestna dirka po Šumadiji (91, 2 km): 1. Vid Jejčič 2:28,10, 2. Tadej Lemut ( 2:30,04, 3. Andrej Rajšp 2:30,04, 10. Žiga Marolt 2:34,40, 24. Marko Pavlič (vsi Slo) 2:39,18.

KOŠARKA

EP - moški U20 CRIKVENICA, MAKARSKA & ZADAR (Hrvaška), od 8. do 18. julija - Vrstni red: 1. Francija, 2. Grčija, 3. Španija, 4. Hrvaška, 5. Rusija, 6. Črna gora, 7. Srbija, 8. Ukrajina, 9. Litva, 10. Italija, 11. Latvija, 12. Slovenija, 13. Turčija, 14. Nemčija, 15. Nizozemska, 16. Češka. Izidi: Hrvaška : Slovenija 72:65, Španija : Slovenija 66:61, Slovenija : Nemčija 75:54, tekme za uvrstitve med 9. in 12, mestom: Litva : Slovenija 74:72, za 11. mesto: Latvija : Slovenija 76:73. Reprezentanca: Uroš Zadnik, Mirza Sarajlija, Brane Lekič, Nejc Kobal, Dino Murić, Jure Pelko, Jakob Cebašek, Marko Vranjkovič, Edo Murič, Blaž Mahkovic, Luka Dimec, Nejc Buda, trener Radomir Mijanović.

EP - mladinke U18 POPRAD (Slovaška), 1. avgusta – MEP za mladinke u18 v diviziji A. Reprezentanca se je s 4. mestom uvrstila na MSP, ki bo leta 2011 v Čilu. Košarkarski delavci ocenjujejo, da je to največji uspeh slovenske ženske košarke. Nika Barič je prejela laskav naziv najkoristnejše igralke MEP, saj je statistika pokazala, da je bila najbolj domiselna podajalka in druga strelka prvenstva. Vrstni red: 1. Italija, 2. Španija, 3. Francija, 4. Slovenija, 5. Rusija, 6. Litva, 7. Ukrajina, 8. Švedska, 9. Slovaška, 10. Turčija, 11. Poljska, 12. Srbija itd. Izidi, 1. krog: Slo : Švedska 67:70, Slo : Rusija 70:57, Slo : Belgija 81:78, krog 2: Slo : Slovaška 78:73, Španija : Slo 63:31, četrtfinale: Slo : Litva 82:76, Slo : Srbija 57:42, polfinale: Španija : Slo 77:44, za 3. mesto: Francija : Slo 66:43, za 1. mesto: Italija : Španija 66:61. Ekipa: Tjaša Unverdorben, Eva Rupnik, Nika Barič, Tjaša Kopušar, Sandra Jevtovič, Rebeka Abramovič, Tina Jakovina, Alja Samec, Neža Belak, Urša Belak, Urša Svetič, Bojana Adamovič, Tjaša Gortnar, Urša Žibert, Živa Macura, trener Damir Grgič.

EP - mladinci U18 VILNA (Litva), od 22. julija do 1. avgusta – MEP za divizijo A. Vrstni red: 1. Litva, 2. Rusija, 3. Latvija, 4. Srbija, 5. Hrvaška, 6. Poljska, 7. Francija, 8. Grčija, 9. Turčija, 10. Slovenija, 11. Španija, 12. Italija itd. Izidi: Slo : Poljska 82:89 (19.21, 25:28, 18:19, 20:21), Slo : Ukrajina 79:59 (21:19, 15:14, 21:13,22:13),


Slo : Litva 68 : 90 (20:28, 13:23, 14:18, 21:21). Igrali so: Klemen Prepelič, Luka Rupnik, Matej Rojc, Matej Luznar, Jure Besedič, Alen Hodžič, Jan Špan, Alen Omič, Marko Pajič, Miha Vašl, Urban Gorjanc, Žiga Dimec, trener Aleksander Sekulić.

Nejc Rusjan

Mladinci B - U16 TALIN (Estonija, od 5. do 15. avgusta) – Vrstni red: 1. Češka, 2. Ukrajina, 3. Slovenija, 4. Nizozemska, 5. Gruzija, 6. Madžarska, 7. Švica, 8. Slovaška, 9. Finska, 10. Portugalska, 11. Velika Britanija, 12. Luksemburg itd. Izidi: Slo : Belgija 71:49, Slo : Gruzija 69:70, Slo : Luksemburg 93:42, Slo : Romunija 62:60, 2. del: Slo : Nizozemska79:62, Slo : Madžarska 65:49, polfinale: Slo : Ukrajina 81:83, za 3. mesto: Slo : Nizozemska 62:60. Ekipa: Tomaž Bolčina, Matic Rebec, Jure Kopač, Jan Rizman, Jakob Stražar, Filip Pesek Omerzel, Marko Kastelic, Jure Ritlop, Luka Kokol, Luka Mežan, Matic Maček, Aleksej Nikolič, trener Dejan Mihevc.

Mladinke B – U16 SKOPJE (Makedonija), od 12. do 22. avgusta – MEP divizije B. Vrstni red: 1. Madžarska, 2. Slovaška, 3. Portugalska, 4, Velika Britanija, 5. Nemčija, 6. Bolgarija, 7. Slovenija, 8. Romunija, 9. Latvija, 10. Izrael, 11. Danska, 12. Irska, 13. Ukrajina, 14. Makedonija, 15. Švica, 16. Luxemb. Izidi: Slo : Danska 71:76, Slo : Luxemb. 57:29, Slo :Latvija 43:39, Slo : Portugalska 55:52, Slo : Madžarska 36:79, Slo : Bolgarija 62:70, Slo : Slovaška 60:70, Slo : Nemčija 36:51, Slo : Romunija 63:59.. Ekipa: Sara Meden, Ivana Tušek, Anja Rozman, Anita Kastelic, Alina Gjerkeš, Jelica Petrovič, Nina Gabrovšek, Klara Zupančič, Alma Salkič, Tjaša Brišnik, Živa Macura, Maja Bošnjak, trener Boštjan Kočar.

MOTOKROS

Tim Gajser, svetovni podprvak GUEUGNON (Fr), 21. in 22. avgusta - Tim Gajser (14), Gajser team, EHR Bodo Schmidt), devetošolec iz OŠ iz Makol, ki je 8. septembra dopolnil 14 let, je navdušil z nastopom na mladinskem svetovnem prvenstvu, ne samo z 2. mestom v kategoriji 85 kubičnih motorjev, pač pa z izjemno prodornostjo. Gajser, ki je pred dvema letoma že osvojil naslov evropskega prvaka v kategoriji 65 kubičnih motorjev, lani pa evropski naslov v kategoriji mladih s 85 kubičnimi motorji, zaradi spleta dogodkov na stezi ni imel možnosti na kvalifikacijah. Potem ko je bil najhitrejši na treningu je organizator prekinil njegov nastop zaradi padca enega od tekmovalcev in reševalnega vozila na stezi, tako da je v prvi vožnji začel iz 16. mesta. Kljub vsemu se je po šestih krogih prebil v ospredje, a ga je poznejši zmagovalec Henry Jacobi (Nem) z nefair vožnjo onemogočil, a je kljub padcu, pripeljal v cilj na 4. mestu. Tim je drugo vožnjo začel v prvi vrsti, prepričljivo je ugnal vse konkurente (99 v dveh skupinah) in tako v skupnem seštevku osvojil 2. mesto. Tim je pred MSP opravil samo nekaj treningov, saj je moral zaradi zlomljenega prsta dalj časa počivati. Uvrstitve slovenskih tekmovalcev: 39. Rok Rus (125 ccm), Jan Pancar in Luka Milec se v kategoriji 65 kubičnih motorjev nista uvrstila v finale, Miran Kovačič (85 ccm) je na treningu padel in se poškodoval, Anej Braniselj in Matic Milec (do 125 ccm) se nista uvrstila v finale.

Nina Bizjak 115, 6. Vid Kuder Marušič 111, 7. Jani Neža Vrevc Jarc 108, 8. Žan Jakše 95, 10. Nejc Konda 93, 12. Matic Klobučar 86, 16. Teo Karner 68, 17. Anže Urankar 67, 19. Jaka Pivk 62, 22. Jakob Jež 47, 24. Tine Kancler 44, 25. Tim Novak 43, 26. Jure Petak Šteblaj 41, 27. Jurij Žmavc 38, 28. Jarc Žmavc 36, 29. Matej Štetka (vsi Slo) 35. C1: 1. Marko Gurecka (SVK) 134, 4. Leon Breznik in Jakob Jeklin (Slo) po 111, 9. Jure Kljun (Slo) 73. C2: 1. Niko Testen, Jakob Jeklin (Slo) 141. Dekleta, K1: 1. Michaela Hašova (SVK) in Neža Vrevc (Slo) po 125, 6. Alja Kozorog 102, 9. Teja Vrbnjak Erbežnik 87, 12. Beti Medved 66, 21. Urška Cimperšek 40, 24. Ema Lenarčič 34, 30. Anja Klobučar (vse Slo) 15. U16, fantje, K1: 1. Andrej Malek (SVK) 132, 5. Martin Srabotnik (Slo) 108, 15. Rok Markočič 60, 16. Aljaž Medved 59, 20. Rok Marokčič 45, 23. Domen Bistan 40, 26. Patrik Čermelj 38. C1: 1. Lino Webink (SVK) 134, 2. Žiga Taljat (Slo) 121, 7. Luka Žgajnar 95, 12. Michel Brajdot 63, 13. Jure Remšak 58, 17. Blaž Zupan (vsi Slo) 32, C2: 1. Martin Šimičak, Jakub Skubik (SVK) 140, 5. Blaž Zupan, Jure Ramšak (Slo) 38, Dekleta, K1: 1. Nina Bizjak 128, 2. Anja Kancler 114, 5. Manca Šustar 105, 11. Tonka Klandnik 71, 13. Lucija Fon Mervič 64, 21. Tonka Kadilnik 36, 27. Lucija Mervič (vse Slo) 25. U18, fantje, K1: 1. Nejc Rusjan (Slo) 139, 3. Tilen Hvala 113, 4. Matic Štrukelj 112, 11. Matej Poljanec 71, 15. Simon Oven 57, 17. Simon Brus 50, 19. Urban Kapusin 39, 22. Erik Suhadolnik 32, 23. Staš Skok Nagode 31, 27. Jaša Krevs (vsi Slo) 27. C1: 1. Saša Kovačič (Slo) 136, 6. Peter Žnidaršič 45, 11. Andrej Črepinšek 37. C2: 1. Matuš Danek, Radoslav Osadsky (SVK) 50, 2. Saša Kovačič, Rok Markočič 50, 4. Peter Žnidaršič, Luka Žganjar (vsi Slo) 45. Dekleta, K1: 1. Janja Srabotnik 117, 2. Jasmine Royle (VB) 95, 3. Pavlina Jordanova (Češ) 98.

ŠPORTNO PLEZANJE

Jure Raztresen – svetovni kadetski prvak EDINGURGH, 12. septembra – Škofjeločan Jure Raztresen, ki vadi pri Romanu Krajniku, je osvojil naslov svetovnega kadetskega prvaka, v tej najuspešnejši slovenski kategoriji se je Domen Škofic uvrstil na 5. mesto, sledita Sergej Epih (8) in Gašper Pintar (10).

ROKOMET

Mladinci osvojili evropski bron BRATISLAVA, 8. avgusta – Mladinsko evropsko prvenstvo. Vrstni red: 1. Danska, 2. Portugalska, 3. Slovenija, 4. Nemčija, 5. Švedska, 6. Francija, 7. Španija, 8. Islandija, 9. Rusija, 10. Srbija, 11. Hrvaška, 12. Slovaška itd. Izidi, finale: Danska : Portug. 30:34, za 3. mesto: Slovenija : Nemčija 30:25 (25:25, 11:15), polfinale: Portugalska : Slo 33:30, izidi v predtekmovanju: Slo : Romunija 35:19, Slo : Švedska 31:28, Slo : Hrvaška 32:21, Slo : Španija 29:26. Ekipa: Emir Taletovič, Gašper Marguč, Darko Cingesar, Žiga Mlakar, Mitja Nosan, Jernej Papež, Tine Poklar, Žiga Smolnik, Miha Zarabec, Matej Gaber, Mario Šoštarič, na seznamu so bili še: Lesjak, Jelovčan, Poteko in Pucelj, selektor Slavko Ivezič.

Mladinci: 1. Thomas Lechner (A), 5. Urban Primožič, 23. Izidor Zupan, dečki B: 1. Sebastian Halenke (Nem), 12. Gregor Vezonik, 17. Martin Bergant, 51. Milan Preskar. Mladinke: 1. Alexandra Ladurner (It), kadetinje: 1. Helene Janicot (Fr), 7. Tina Šušteršič, deklice B: 1. Ievgenia Kazbekova (UKR), 4. Jera Lenardič, 13. Živa Ledinek, 15. Katja Kadič.

VESLANJE NA DIVJIH VODAH

TRIATLON

Najstniki po vzoru svetovnega pokala

LJUBLJANA, 5. septembra – Teen cup Vajda, tekmovanja v Bratislavi, Solkanu in na Tacnu. Skupna uvrstitev po treh tekmah. U14, fantje, K1: 1. Peter Blasbalg (SVK) 119, 3. Vid Karner 116, 4. Niko Testen

Tina Šušteršič

Jure Raztresen

Na MSP le mladinke BUDIMPESTA, 12. septembra – Na mladinskem svetovnem prvenstvu sta v mladinski konkurenci nastopili le dve slovenski tekmovalki - Monika Oražem je osvojila 29. mesto, Nika Kožar pa je pristala na 53. mestu.

11


Šolskim športnim tekmovanjem ob rob

Rutinsko – z mnogimi vprašanji Vabilo za udeležbo za drugi sestanek Odbora za šolska športna tekmovanja, ki je potekal na Ministrstvu za šolstvo in šport pod vodstvom Ksenije Predikaka, smo na uredništvu ŠM dobili s podpisom Marka Primožiča, ki je nedavno okrepil Zavod za šport RS Planica. Sestanka se je poleg njega udeležil tudi Marko Rajšter, direktor direktorata za šport na MŠŠ, in Jelko Gros, direktor Zavoda za šport RS Planica. Tako močne zasedbe, kolikor se spominjam, še ni bilo.

Odbor v okviru optimizma

12

Prvi vtis nevtralnega opazovalca je bil, da se raznolika skupina strokovnjakov za šport mladih še ni povsem ujela, morda tudi zato, ker je bila na dnevnem redu množica snovi. Navidezno so se spotikali od ene do druge točke, zdelo se je, da si otipavajo pulz, a splošen vtis je bil, kot je zatrdil Janez Peterlin, ravnatelj Osnovne šole Šentvid pri Stični in še nedavno vodilni človek na MŠŠ za vsebinski sklop športa mladih, optimističen. »Spodbudno je, da je na nekaj ur trajajočem sestanku vse do konca sledil Marko Rajšter in da je sodeloval pri pogovorih. Upam, da se bo odbor lahko lotil problematike športa otrok in mladine bolj zavzeto, kot je bilo to možno doslej, čeprav na MŠŠ še zmeraj pogrešam človeka, ki bi skrbel samo za to področje,« je menil član odbora, ki je za uvod kolegom povedal, »veseli me, da je minister dr. Igor Lukšič s sodelovanjem na nekaterih šolskih prireditvah pokazal, kako dojema šport mladih. Ne samo da je pozdravil udeležence, tudi sam je bil med dejavnimi udeleženci, denimo, na pokljuškem maratonu, predvsem pa je športu v šoli namenil več časa kot vsi njegovi ministrski predhodniki. Prav zato upam, da bo novi odbor imel pri svojem delu vso podporo Ministrstva za šolstvo in šport.«

Miran Jerman iz Novega mesta, eden od najbolj dejavnih organizatorjev športa, ki ima v malem prstu zgodovino večine tekmovanj in je poznavalec problematike športa mladih, se sestanka ni udeležil. Morda je bil tudi zato tok dogovorov bolj umirjen in površinski. Marko Rajšter je ponovil vse, kar je znanega o najnovejšem državnem projektu Zdrav življenjski slog, ki ga bo finančno podprla EU in bo na osnovne šole pripeljal vsaj sto diplomantov športa za delo v popoldanskih urah. Prav to bi moralo pripomoči k temu, da bi bolj zaživel športni utrip po osnovnih šolah. Žal bo te sreče deležnih samo približno sto dvajset osnovnih šol, a Rajšter je v nekem delu svojega razmišljanja dejal, da pričakuje od prihodnjih športnih strokovnjakov, ki bodo delali v okviru tega projekta, več svežine v svojih prijemih, saj bi mlade vendarle morali pritegniti k športu v okviru šole.

in devetnajstim letom in s tem samo podčrtal vprašanje prof. Matjaža Plesca. Športnim strokovnjakom na srednjih šolah se zato zastavlja vprašanje, kako za zdrav življenjski slog pridobiti to skupino mladih, čeprav o njih ne govori noben projekt. »V tej smeri ne poznam nobenega projekta,« zatrjuje dr. Strel. No, po vrstnem redu prihajajočih zamisli bi morali izpostaviti pobudo Matjaža Plesca, ki je mimogrede dodal, da bi veliko naredili že s tem, če bi ravnateljem z MŠŠ poslali dopis, da naj vendarle namenijo svoje telovadnice dijakom in njihovim športnim željam vsaj do 18. ure. Prepričan sem, da zavzetega profesorja s ŠC PET v Ljubljani ni nihče slišal, če pa so ga že, je njegova pobuda zagotovo šla mimo zapisnika, tako da mu ne bo ostalo nič drugega, kot da svoje zelo življenjske zamisli prinaša na seje odbora vse do konca svojega mandata v OŠŠT.

Izgubljeni srednješolci

Niti v ženskih rokah …

Tudi pri Športu mladih si želimo, da bi o tej akciji in ljudeh, ki jo bodo udejanjali, dobili kakšne pisne in fotografske odzive. Matjaž Plesec, športni pedagog z ene bolj dinamičnih srednjih šol (ŠC PTT), sicer pa uglajen sogovornik, je šele na koncu dolgega sestanka vljudno vprašal, ali bo morda kdo kdaj pomislil tudi na srednješolce in njihove športne potrebe. Ne bi verjel, če ne bi slišal, zavzel se je, da bi tudi z državne ravni morda začeli spodbujati delovanje šolskih športnih društev, ki so se, žal, kot reptili iz nekih davnih časov ohranili le na nekaterih šolah v sicer nekoliko prirejenih organizacijskih oblikah. A njihova naloga je bila vendarle šport v šoli. Za izmenjavo mnenj med člani odbora je bilo značilno, da pogosto ni bila povezana s formalnim dnevnim redom. Dr. Janko Strel je pred člane odbora postavil zanimivo trditev, rekoč, da je v športnem pogledu najbolj izgubljeni rod dijakov in dijakinj med štirinajstim

Zelo jasno je bila izražena želja po prenovi Zlatega sončka in Krpana. Dr. Strel je stališče utemeljeval s tem, da se je čas temeljito spremenil, da je treba zamenjati nekaj vsebin, da je Sončka treba postaviti še za eno leto v nižjo starostno skupino. Na ta sklop brezplodnih razmišljanj sta se navezali dr. Vesna Štemberger in Barbara Stančevič, strokovnjakinji za delo s predšolskimi otroki in šolarji v prvi triadi. Živahen pogovor je med člani odbora za trenutek zašel k plavalnim uricam za matere z dojenčki in ko je že skoraj zaplaval v obdobje prenatalnih dejavnosti za nosečnice, se je nekdo spomnil, da postaja zmeraj večji problem slovenske družbe odsotnost očetov pri vzgoji otrok, še posebno pri športni vzgoji. Vse kaže, da so ženske pretežne odjemalke športnih dejavnosti in da se ta problem kaže še na nekaterih drugih področjih, ki jih tu ne bomo omenjali. Morda se položaja »čvrste« ženske in športnice ter na drugi strani moških,


ki do štiridesetega leta preživijo v HM (Hotelu mama), začenja prav tam nekje v rani mladosti, brez očetovske roke, z vselej čistimi oblačili in dlanmi malčkov – kar je v popolnem nasprotju z njihovimi gibalnimi željami.

Zdrav življenjski slog … Na hitro smo lahko slišali nekaj pobud, ki bi jim morali nameniti posebno točko dnevnega reda in jih skušati pripeljati do točke, ko bodo zavezujoče. Pri projektu Zdrav življenjski slog bi moral sodelovati Direktorat za šolstvo. Te želje najbrž ni treba utemeljevati. Tudi nadvse koristna akcija Naučimo se plavati ima svoje vzpone in padce. Slišati je bilo, da se zdajšnje obdobje ne more pohvaliti z neko veliko zavzetostjo, vse pa je povezano z organizacijo dela v šoli. Ker je športne pedagoge bolje imeti v šoli in pri pouku ŠV, prevzemajo učenje plavanja zasebne organizacije, ki delo opravljajo drugače, kot bi to naredil učitelj ali učiteljica iz matične šole. Vse bolj je opazen prodor zasebnikov v šport v šoli, ki pa temelji samo na pridobitnosti in izgublja tisto, kar je najbolj pomembno – ponuditi šolarjem šport karseda poceni. Mimogrede smo slišali nekaj misli o izjemno obsežnih količinah športne vadbe, ki so jim izpostavljeni učenci in učenke ter dijaki in dijakinje, s tem pa so povezane pogoste poškodbe. O tem pojavu nihče ne reče ničesar in tudi zdravniki molčijo. Seveda, saj se že nekaj časa ženejo za drugimi cilji. Pri vijuganju med značilnostmi športa v šoli smo lahko slišali mnenje, da je vse manj izobraževanja in stalnega izpopolnjevanja športnih pedagogov, če pa že je, se nekateri ravnatelji poslužujejo tudi ustanov, ki za to delo nimajo posebnih referenc. V Športu mladih smo o eni takšnih, o ameriško obarvani ustanovi, pred časom že pisali. »Kakovost strokovnih kadrov v šoli v zadnjih letih ni rasla, trdim, da je padla,« je presenetil dr. Janko Strel. Zanimiva je tudi tako opevana povezava med zdravstveno in športno »sfero«. »Zdravstvo ni dalo za šport (v šoli) še niti stotina, v svojih dokumentih zdravstvo športa niti ne omenja,« zatrjuje dr. Strel in postavlja pod vprašaj nekatere nekdanje športno-politične strokovnjake, ki so še nedavno tega delovali na MŠŠ in ki bi zdravstvu najraje prepustili vse, čeprav jih šport v šoli sploh ne zadeva in jih, kar je morda tudi razumljivo, tudi ne zanima. Zdravstvo se neposredno ukvarja z drugačnimi zadevami, izobraževanje in šport pa imata spet neke druge zakonitosti. Da med tema dvema področjema včasih zaškripa, lahko športni pedagogi občutijo tudi prek zdravniških opravičil, ki jih dobijo za oprostitev od pouka športne vzgoje.

Tekmovalni sistemi za šport v šoli Precej časa so se člani odbora zadržali pri tekmovalnih sistemih v šoli. Razumljivo je, da želi ekipa v Odboru za šolska športna tekmovanja, ki jo sestavlja nekaj svežih moči, dati tekmovalnim sistemom svojo noto, brez da bi se zavedali, da sistemi, ki zdaj obvladujejo tekmovalni šport v šoli, niso nastali čez noč. Nekako nerazumljiva je želja po večjih tekmovalnih možnostih za šibke skupine šolarjev (in dijakov), denimo, v atletiki. Zakaj

bi vendar morali imeti šolarji in dijaki, ki ne trenirajo, svojo tekmovalno skupino, v kateri bi vendarle lahko bili uspešni? Ali ni namen najti učenca ali dijaka, ki je v šolskem letu najhitrejši, najmočnejši itd., ne glede na to, ali trenira ali ne. Temeljna značilnost športa je tudi ta, da iščemo najboljše, najhitrejše, najmočnejše, najspretnejše, in če nekdo ne more biti najboljši v atletiki, bi lahko bil, denimo, v lokostrelstvu, badmintonu, namiznem tenisu ali v kateremkoli drugem športu, saj za vse drži, da je za uspeh pač treba trenirati, predvsem pa nobenega od športov ne gre podcenjevati. Zakaj so pri plavanju in gimnastiki (in še kje) učenci in dijaki vendarle razdeljeni na kategorizirane in nekategorizirane? Ker gre za športne zvrsti, ki spadajo v temeljno gibalno izobrazbo in je to še nekako smiselno. V zelo razvejeni atletiki to ne bi bilo smiselno, predvsem pa imajo vsi, ki se čutijo sposobni, na voljo še ekipno šolsko državno prvenstvo, za katerega brez atletskih »naturščikov« sploh ni mogoče sestaviti šolske ekipe. A za ekipno atletsko prvenstvo morajo športni pedagogi pokazati veliko organizacijskih sposobnosti in želje po dokazovanju. Zdelo se je, da je bilo navdušenje nad »novim« in »boljšim« tekmovalnim sistemom v atletiki veliko, zato sem sklepal, da si zato lahko v prihodnosti obetamo tudi kakšno novost, a so kasnejši pogovori z nekaterimi člani odbora pokazali, da iz te moke najbrž ne bo kruha. Ker je želja po spremembah v tekmovalnih sistemih zimzelena, ker se ponavlja vsakih nekaj let, se kaže s tem pojavom še malo pozabavati. Z izmišljanjem novih kategorij za širitev kroga zmagovalcev že od šole naprej spodbujamo pretirano tekmovalnost, ki pa zato pada v povprečnost, ki v resnici nikogar ne zanima. Če me zanima nogometna igra zaradi igre in rekreacije, bom našel prijatelje in se v slepi Ulici ribjih konzerv dogovoril za partijo malega nogometa. Da ne bi kdo podcenjeval malega nogometa in igralcev v tem športu, saj danes igrajo dvoranski nogomet enako resno, kot trenirajo atletiko. Ljubitelji tu nimajo več kaj iskati in smešno bi bilo, če bi zanje naredili posebno tekmovanje. In prav tu nekje se začne in konča večna dilema športa v šoli. Načelno se na šolskih tekmovanjih ne smemo odpovedati šolarjem in dijakom, ki trenirajo v klubih, obenem pa nas tako motijo, da organiziramo tudi tekmovanja za nekategorizirane. To je izmišljena slovenska posebnost. In tako nas tekme samo »nekvalificiranih« zopet ne zanimajo.

Nekaj novega z OIM Kaj torej sploh hočemo? Če ste na spletni strani OKS brali o naših športnikih na OIM v Singapurju, veste, kako je bilo. Vse je motilo vreme, velika vročina, ampak neki čudni Britanci in Danci ali športniki iz daljne Culukafrije, v katerih deželi nenehno dežuje, kjer ne poznajo garderob in prhe po treningu, so nastopali brez težav in tudi zmagovali. Slovencem poleg vremena niso ustrezala niti pravila, ki pa so prinesla vendarle nekaj novega, o čemer je vredno razmišljati. Morda si zato preberite še naše uvodno razmišljanje na 5. strani ŠM.

Ana Peček

Barbara Stančevič

Biserka Drinovec

Gašper Plestenjak

Nada Pohleven (v sredini)

Jernej Peterlin

Ksenja Predikaka

Matjaž Plesec

Janko Strel

Zdravko Peternel

Vesna Štemberger

13


Lokostrelski tabor Bohinj 2010

Bilo je nepozabno – z lokom in … Zadnji teden v juniju, tik po koncu pouka, se je v Bohinju odvijal lokostrelski tabor, ki se ga je udeležilo 54 otrok in mladostnikov iz lokostrelskih krožkov in klubov po Sloveniji. Tečajniki so bili stari od 8 do 18 let. Tabor smo odprli v nedeljo opoldan, prvi udeleženci pa so prispeli že kmalu po 11. uri. Po reku »Kdor prej pride, prej melje«, so si navdušeni lokostrelci hiteli izbirati najboljše šotore, v katerih bodo prenočevali. Sledil je pozdrav učiteljev, kratka predstavitev dela v

14

prihajajočem tednu in slovo od staršev. Komu se je bilo težje posloviti, staršem ali otrokom, najbrž ni treba ugibati. Že pri kosilu je bilo slišati živahne pogovore o tem, kaj se je lani dogajalo na taboru, veterani so ugibali, če bo letos tudi tako »cool«. Sama sem se kar malo ustrašila, ali bomo uspeli zadovoljiti pričakovanja, ki so jih mladi izrazili? Zaradi množice udeležencev in različnega lokostrelskega znanja smo se razdelili v pet skupin, od začetnikov pa do selekcije najboljših mladih lokostrelcev v Sloveniji. Vsaka skupina je imela svoj ritem dela, pa tudi svoj prostor

za vadbo, od vseh strani pa se je vsake toliko slišal vzklik: »Deset počepov!« ali »Pet sklec!« in takoj za tem glasen smeh. Ja, nekateri so se potrudili za lepo postavo! Za pravi tabor se spodobi, da zvečer gori ogenj. Tudi mi smo se potrudili in ga pripravili. Presenetilo me je sodelovanje starejših z mlajšimi in njihova pripravljenost za pomoč. Skupaj so iz gozda navlekli suhljad in jo zlagali, dokler se ni dovolj stemnilo, da smo grmado prižgali. In če je res, kot pravijo, da je smeh pol zdravja, potem smo ob tabornem ognju vsi dobro poskrbeli za zdravje. V družabnih igrah smo sodelovali vsi in se tudi do solz nasmejali. Na žerjavici smo pekli banane s čokolado in ugotovili, da je to okusna sladica. Ko je ogenj že pojenjal, smo se odpravili na nočni sprehod z lučkami (sicer bolj redkimi) in se preizkusili, kdo je najbolj korajžen. Ne vem sicer, a morda je bil strah razlog, da mnogi niso mogli zaspati in se je iz šotorov še nekaj časa slišalo šušljanje. Zato pa je bila noč krajša in je vse prehitro zazvenel v šotor tisti prijazni »Dobro jutro!« in, za večino, kratka telovadba. Dopoldan smo namenili streljanju po skupinah. Potem, ko je vsak pokazal svoje spretnosti z lokom, so učitelji svetovali, kako naj svoj strel še izboljša. Za boljšo predstavo so se otroci postavili pred ogledalo in namišljeno streljali, učitelj pa je vsakega posebej posnel s kamero in skupaj smo iskali napake ter jih skušali odpraviti. Streljali so z različnih položajev, na raznovrstne tarče in z različnimi loki. Svojo opremo smo tudi natanko popisali. Zadnji dan smo preizkusili različne zvrsti tekmovanj: FITA, 3D, arrowhead in archatlon.


desetplusdesetplus plusdeset deset 10+ 1 Prekratek za pot v Singapur Aleš Zver AK Panvita, Murska Sobota

Tudi popoldnevi so bili športno obarvani in pestri: vozili smo se s kanuji po Bohinjskem jezeru, se kopali, kolesarili, šli na pohod k slapu Savica, na izlet na Vogel z gondolo in 4-sedežnico ter se celo kepali. Vsak udeleženec tabora je skrbel tudi za svojega skritega prijatelja ter mu z drobnimi darilci ali lepo besedo polepšal dan. Kdor je hotel, se je lahko preizkusil v športnem plezanju na naravni steni, seveda z ustrezno opremo in varovanjem učiteljev. Izdelali smo svoj lok iz leskove palice in vrvice ter tekmovali, kdo dlje ustreli. Za vrhunec pa smo izdelali svojo flu-flu puščico in z njo tekmovali v streljanju balonov. Zmagovalec je dobil zabojček priboljškov, ki so jih tekmovalci priložili za štartnino. Kljub zasedenemu urniku se je vseeno našel čas še za igre z žogo, badminton, pa tudi partijo kart. Za večino je kar prehitro prišel petek, ko smo se poslovili in odpravili vsak na svoj konec. Menim, da so bila pričakovanja vseh udeležencev tabora izpolnjena, saj je bilo med odhajanjem slišati: »Se vidimo, če ne prej, pa drugo leto tukaj!« Tudi zame je minil nepozaben teden. Otroke, ki sem jih doslej srečevala na tekmovanjih, sem spoznala v drugačni luči. Za konec moram pohvaliti učitelje, ki so se tako trudili, da je bilo udeležencem tabora prijetno in so se dobro počutili. Otroci so odšli domov bogatejši za nešteto izkušenj in novih znanj. Uporabili jih bodo na svojih treningih in tekmovanjih.

Aleš Zver, doma iz Odranec in atlet AK Panvita Murska Sobota, je eden od mladih atletov, ki mu ni uspelo nastopiti na I. mladinskih olimpijskih igrah. Na kvalifikacijah v Moskvi mu je zmanjkalo moči, kar pa ne pomeni, da se mu je šport zameril. Doma je držal pesti za svoje atletske kolege, predvsem za Žana Rudolfa. Za Šport mladih se je predstavil takole. »Obiskujem tretji letnik gimnazije v Murski Soboti, športni oddelek. Atletiko sem resneje začel trenirati v 7. razredu osnovne šole. Najprej sem treniral pri Janezu Kovaču, ki je bil tudi sam dober atlet. Treniram srednje razdalje – tek na 800,1000 in 1500 m, letos sem pa tekmoval tudi na 400 m. Udeležujem se tudi krosov, ki mi prav tako ležijo, saj večino treninga opravim v naravi. Letos sem najpogosteje tekmoval na 800 m in v tej kategoriji, ob odsotnosti dveh močnih konkurentov, postal tudi članski državni prvak. Prav tako pa sem državni prvak pri mlajših in starejših mladincih v teku na 1500 m, svoj dosežek pa sem spustil pod mejo štirih minut (3:59,72). Lep dosežek mi je uspel na finalu APS za člane v Mariboru, kjer sem v teku na 800 m zasedel 3. mesto in dosegel osebni rekord s časom 1:52,34. Redno nastopam tudi za slovensko reprezentanco v tekih na srednje razdalje. Letos sem v državnem dresu tekel na mnogih močnih tekmah in si nabral veliko novih izkušenj: zmagal sem na troboju Slovenija, Italija, Francija za mlajše mladince v Chiuro pri Milanu na 800 m, natopil sem v Moskvi na kvalifikacijah za mladinske olimpijske igre v Singapurju. V kvalifikacijah na 1000 m sem dosegel mladinski državni rekord z 2:26,27 in se uvrstil v finale. Ta dosežek je bil četrti čas kvalifikacij, a tudi velik davek za finale, v katerem sem zaradi močne utrujenosti pristal šele na 12. mestu z izidom 2:32,93. V finalu sva nastopila dva Slovenca in bila edina tekmovalca iz iste države, ki sva se prebila v finale. Žan je zablestel in si s 3. mestom (2:26,48) zagotovil mesto za MOI v Singapurju (nastopili so samo prvi trije iz Moskve). Žan Rudolf je v Singapurju z dobrim tekom na 1000 m zasedel 7. mesto in izboljšal moj državni rekord na 2:24,24. Oba dosežka na 1000 m (moj in njegov) sta na svetovni lestvici za mlajše mladince med najboljšimi (12. in 18.). Na 800 m sem zmagal tudi na igrah Alpe–Jadran v Pordenoneju. V prostem času rad sedim za računalnikom ali pa na igrišču s prijatelji igram nogomet ali odbojko. Prostega časa nimam veliko, izredno malo ga je med šolo in prav zato ga znam toliko bolj ceniti in dobro izkoristiti.«

KETI BRATINA

15


Najstniški pokal v Tacnu

Kot za svetovni pokal … Svetovni pokal najstnikov v kajaku in kanuju na divjih vodah, njegov mednarodni naziv je Teen and Junior Cup, je največja mladinska svetovna kajakaška prireditev, ki skuša udeležencem pričarati podobna doživetja, kot svetovni pokal v članih. Tekmovalci so razdeljeni v starostne skupine do 14, do 16 in do 18 let. Radodarni sponzorji Vajda, Duem, Hiko, Gala sport , RAAb padles- izdelovalci vesel, čolnov, kajakaške opreme, so tudi letos poskrbeli za visoko kakovostne in privlačne nagrade za najboljše in za nekatere po izboru posebne komisije . Za razliko od članskih tekmovanj, pri najstniškem pokalu ni omejitve pri prijavljanju iz države. Tako se je letos v treh zaporednih avgustovskih vikendih, na treh prizoriščih, v Bratislavi, v Solkanu pri Novi Gorici in v Tacnu pri Ljubljani, na startu zvrstilo več kot 230 tekmovalcev iz petnajstih držav, največ iz Evrope. Bolj kot tekme in množičnost je pustilo vtis dogajanje v vmesnem obdobju, saj so se ves teden pred vsako tekmo najstniki družili na skupnih pripravah. Med njimi so se spletla prijateljstva, trenerji in tekmovalci so izmenjali izkušnje, spoznali kulturne različnosti, mimogrede so vadili različne jezike. Na tekmovanjih so se medsebojno spodbujali. Posebno družabni so bili ob večerih in med počitkom. Skupni piknik je bil le logično sklepno dejanje skupnega življenja med tednom. Ker za mlajše tekmovalce nacionalne zveze nimajo posebnih financ, je večina za prenočevanje izbrala šotore, ki so jih postavili na zelenici ob tekmovalni progi. Ob hudih nalivih so bili včasih povsem premočeni, vendar tekmovalcev to ni preveč motilo. Ko se je vreme zjasnilo, so mokre spalne vreče in oblačila razobesili in posušili na soncu. Zjutraj, ko so zaspano prilezli iz šotorov, so zajtrkovali kar ob progi, vsak je sam poskrbel za svojo najljubšo kombinacijo muslijev, sadja,

16

kosmičev in mleka. Nihče se ni pritoževal nad vlago, mrazom, higieno ali se bal prehlada. Njihove uvrstitve na tekmah so sproti točkovali. Kajakaš in kanuist, ki sta zbrala največ točk, sta prejela nove čolne: kajak, poimenovan po našem kajakaškem asu Petru Kavzerju in kanu, poimenovan po slovaškem kanuistu Michalu Martikanu. Tudi za vse druge uvrstitve do šestega mesta so bile nagrade vesla, majice, brisače, plavalni jopiči, kajakaška oprema, ki se je ne bi branil niti marsikateri tekmovalec v članski konkurenci. Nekateri tekmovalci se, kljub napornim tritedenskim pripravam in trem tekmam, niso naveličali vode. Na koncu so poskakali v valove in uživali v brzicah. Žal je bilo zabave kmalu konec, saj so jih organizatorji zaradi varnosti moral poslati na suho. Trenerji pa zelo dobro vedo: tisti, ki ne čutijo utrujenosti, kot tudi ne mraza in utrujenosti, in še vedno uživajo v vodi in brzicah, so zagotovo tapravi. Ob koncu prireditve v Tacnu so se mnogi težko ločili, razhajali so se z obljubami o objavi fotografij na spletu, o ohranjanju stikov in o tem, da se takoj, ko prispejo domov, oglasijo na družabni spletni strani. Bi si lahko želeli še več? Ko so slovaškega kanuista Michala Martikana, štirikratnega olimpijskega prvaka – prvič

Teen cup

Leon Breznik (53, C1- do 14 let) V letošnji sezoni sem niz tekmovanj za pokal Teen prvič vzel zelo resno. Ena tekma je potekala v Bratislavi na Slovaškem, dve pa v Sloveniji - prva v Solkanu in druga v Tacnu. V Bratislavi sem se prebil do polfinala, kjer sem zgrešil vratca in si prislužil 50 kazenskih sekund. Bratislava mi je kljub temu ostala v lepem spominu. V Solkanu sem za las zgrešil polfinale in končal v kvalifikacijah. Po tekmi v Solkanu nisem bil preveč zadovoljen. Na zadnji tekmi v Tacnu pa sem uspešno priveslal do finala in se uvrstil na četrto mesto. Teen cup 2010 mi je ostal v lepem spominu in se ga bom z veseljem udeležil še prihodnje leto.

Matic Štrukelj (191, K1- do 18 let) Obiskujem 2. letnik gimnazije Šentvid v Ljubljani. Sem v športnem oddelku, saj mi to omogoča lažje usklajevanje s treniranjem. Kajakaštvo na divjih vodah v disciplini kajak treniram deset let. Treninge imam čez leto vsak dan. Pozimi se posvečam kondiciji, denimo, tečem, obiskujem fitnes, vadim gimnastiko, poleti pa pretežno veslam, včasih pa pogledam še v fitnes. Ker v kajakaštvu uživam mi ni težko trenirati. Moj cilj je, da se prihodnje leto uvrstim v reprezentanco. Všeč mi je pokal Teen in pokal Junior, saj nam primanjkuje tekem. Tekmovanji sta organizirani je po vzoru članskih tekem, vendar je samo za mlajše od 18 let. Čeprav nastopamo tekmovalci iz vsega sveta in smo si konkurenti, se dobro razumemo in skupaj zabavamo. pri 17. letih, in petkratnega svetovnega prvaka, vprašali, kolikšen delež ima pri njegovih športnih uspehih talent, ni veliko premišljeval: »Talent zagotavlja le majhen delček uspeha; bistvo pa se skriva v predanosti, garanju,vztrajnost in trdi vadbi. To je edini recept za uspeh.« Veliko je talentov, le redkim med njimi pa uspe vzdržati naporne treninge in premagati psihične pritiske ter predvsem željo, da bi ob večerih namesto v posteljo raje odšli s prijatelji na lepše … Najstniški pokal je pokazal, da kajakaški naraščajniki znajo že izjemno veliko, da so njihovi nastopi smeli, predvsem pa bodo svoje znanje, tudi če nikoli ne bodo vrhunski tekmovalci v absolutni kategoriji, lahko kjerkoli uporabili zanesljivo in samozavestno. Bi si lahko želeli še kaj več? NP


Olimpijske igre mladih - Singapur 2010

Grega Domanjko in Jure Grace

Zlata veslaška medalja z MOI Če bi sledili zlati veslaški medalji, ki sta jo v dvojcu osvojila mariborska veslača Grega Domanjko in Jure Grace, bi morali priznati, da je povsem zaživela šele ob njuni vrnitvi v domovino. Ob klubski čolnarni na Brestrniškem jezeru so jo potrdili ljubitelji veslanja iz njunega športnega okolja. Trener Dušan Jurše je oba športna junaka, sicer še dijaka, s trenerskim čolnom pripeljal do prizorišča, prisostvovala sta tudi veslačica Tarin Čokelj (VK Argo Izola, enojec) in primorski trener Iztok Butinar, spremljevalec na MOI. Kot se za pravo štajersko slavje spodobi, jih je pričakala gasilska godba, Dušan Vindiš, predsednik VK Dravske elektrarne, se jima je zahvalil za uspeh, prav tako tudi predsednik Veslaške zveze Slovenije, Denis Žvegelj, in še nekaj pomembnih ljudi, brez katerih bi bilo delovanje kluba okrnjeno.

Pripravili so slavje, ki je bilo enakovredno tistim na Prešernovem trgu v Ljubljani, ko se s svetovnih prvenstev vračajo najboljši slovenski športniki. Vsi so menili, da je bilo še veliko bolje, saj ni bilo nikogar, ki ga veslanje resnično ne bi zanimalo. Predsednik VZS je dejal: »To je dosežek, ki bo šel v zgodovino olimpijskih iger mladih.« Prvi mož kluba je bil uspeha vesel, ker bo tudi zato lahko v teh težavnih časih – zaposlen je v Dravskih elektrarnah – primaknil še kaj več za delo z obetavnimi naraščajniki. »Poglej, kako drži dekle za ramo,« je dejal nek možakar in sklenil misel, »tako je treba, temu se vidi, da zna prijeti tudi za veslo.« Seveda je bila njegova pozornost usmerjena h Gregi Domanjku in k Tarin Čokelj, ampak popolno informacijo je omenjeni gospod, ki je imel dober občutek za dogajanje, dobil šele kasneje, ko se je z Gregom pogovorila

voditeljica dogodka. Fant je povedal, da je nekaj let treniral gimnastiko in ko je postal previsok in pretežak za ta šport, si je zaželel nekaj drugega. Dijak športnega oddelka 4. letnika na II. gimnaziji v Mariboru je povedal: »Brez športa nisem zdržal. Veliko mojih prijateljev je takrat igralo rokomet in tako sem tudi sam stopil med rokometaše. Ne, prav nič mi ni škodovalo, da sem okusil tudi ta šport. Pridobil sem na spretnosti, naučil sem se veliko novega, tudi gibalno sem izredno napredoval.« Gregor se bojuje z astmo in ko je stopil v Singapurju iz letala in je vanj puhnil vroč in vlažen zrak, si je mislil, da to zagotovo zanj ne bo dobro. Kljub vsemu mu je z Juretom uspel veliki met. Juretu Gracetu, dijaku 3. letnika Srednje prometne šole v Mariboru, se je na častnem sedežu pred množico navijačev, med katerimi je bilo povsem razumljivo tudi veliko deklet, pridružil mlajši brat in skupaj s slavnim bratom sta uživala trenutek slave. Jure, ki smo ga že srečali v Športu mladih, je povedal, da je veslanje njegov prvi in edini šport, lotil pa se ga je po zaslugi prijateljev, že klubskih veslačev. In kako je bilo na 1000 m dolgi veslaški stezi? Povezovalka sprejemnega programa se je pri veslačih seveda pozanimala, kakšno taktiko najpogosteje uporabljata Grega in Jure. »Ali je res, da se po slabšem začetku nekje na sredi proge zbudita in nasprotnike uničita z uničujočim tempom?« se je glasilo vprašanje. Seveda sta se oba zlata mladinska olimpijca temu orisu taktike smejala. Gregor je dejal: »Bilo je še bolj preprosto, vso progo sva veslala hitro.« Jure mu je pritrdil, da je veliko veselje, če si uspeš priveslati položaj, ko lahko nasprotnike gledaš v hrbet.

17


Gregor in Zoi

Olimpijske igre mladih Gregor, LK Kamnik

Na OI 2012 z Medvedom in mislijo na Zoi Bolj ko gledam podobo lokostrelske mešane dvojice Zoi P. in Gregorja Rajha, bolj prepričan sem, da sta se črnolasa Grkinja in svetlolasi Viking nekoč davno že srečala. No, morda so se njuni predniki, saj vemo, da je Odisej hodil okoli Nauportusa, Vikingi pa so kot bojevniki in kasneje kot trgovci pod svojimi stopali pretipali polovico Evrope. Gregor je prostodušno povedal, da je veliko skupno fotografijo, ki jo je na Brniku prejel od OKS in na kateri sta okrašena s srebrno ekipno medaljo, obesil v svoji sobi, da se z Zoi vsak dan srečata na facebooku … Kaj je lahko še lepšega od olimpijske medalje, čeprav mladinske, in prijetnih spominov na dogodek, ki bo večno Lokostrelski mag - Samo Medved ostal zapisan – v srcu?

dnevnik

Gregor se reži, pravi, da si letalske karte za Grčijo še ni kupil. Njegova nova lokostrelska prijateljica Zoi živi na enem od otokov, katerega imena ne ve, kar pa ni pomembno. Pred Gregorjem so zdaj olimpijske igre 2012. Prepričan je, da bo nastopil tudi tam. Morda z ekipo, ki si mora zagotoviti udeležbo z vsaj 8. mestom na SP 2011 v Torinu, ali pa se bo skušal v okrilje olimpijskih krogov prebiti kar sam. Zatrjuje, da je ta olimpijski

Maruša Mišmaš

Singapur 2010 Youth Olympic Games 12. 8. 2010 Končno smo prispeli v Singapur. Ko smo iz letala stopili na zrak, nas je zadela vročina in vlaga. Z avtobusom smo se odpeljali v olimpijsko vas, ki je zelo urejena, velik poudarek pa je na varnosti, saj je vse zagrajeno in povsod so vojaki. 13. 8. 2010 Danes smo se po treningu odpeljali v Singapur v nakupovalno središče, zvečer pa smo si ogledali otvoritev olimpijske vasi, kjer so imeli koncert. 14. 8. 2010 Zvečer je bila otvoritev olimpijskih iger, kjer so prižgali olimpijski ogenj. Naredili so čudovito predstavo. 15. 8. 2010 Zjutraj smo si najprej ogledali majhen in zelo lep atletski stadion, na katerem smo imeli kasneje še trening. 16. 8. 2010 Zjutraj smo opravili trening. Nato pa smo dan preživeli v vasi. V središču vasi v Village Squareu je veliko stojnic, ki predstavljajo različne države z raznimi igrami. 17. 8. 2010 V Singapur so prispeli prijatelji, z njimi smo si ogledali mesto v bližini hotela.

18

cilj povsem uresničljiv, še posebno, ker trenira pri Samu Medvedu v Ljubljani, pri nekdanjem vrhunskem lokostrelcu, ki je tudi sam občutil ozračje olimpijskih nastopov na OI v Barceloni (1992) in Atlanti (1996), kjer z ekipo ni bil daleč od medalje (5. mesto). Ampak Gregorju bo zdaj veliko lažje trenirati in tekmovati, ne samo zato, ker Medvedu povsem zaupa, ampak tudi zato, ker ve, da bo Zoi zanj vselej držala pesti. Zakaj so organizatorji prav Gregorju namenili družbo postavne Grkinje? »V Sloveniji še nisem vedel, da bo ekipno tekmovanje mešanih parov. Trener mi je v letalu sicer namignil, a mislil sem, da se šali. Na koncu sem si ogledal tekmovalni pravilnik in spoznal, da trener misli povsem resno. V načelu so najboljšemu lokostrelcu dodelili najslabše ocenjeno tekmovalko, drugouvrščenemu predzadnjo s tega seznama in tako do konca. No, vesel sem, da sem lahko nastopil z Zoi. Prepričan sem, da bo najino prijateljstvo trajalo,« je dejal dijak četrtega letnika Šolskega

20. 8. 2010 Danes smo šli v »šoping«, zvečer pa v Night Safari. 21. 8. 2010 Zvečer smo si ogledali Jakovo tekmo. Finale je imel zvečer pod reflektorji, ko je bilo hladneje, pa tudi občutek je bil drugačen kot dopoldne. 22. 8. 2010 Zjutraj sem opravila še zadnji trening pred finalno tekmo. Nato pa smo si ogledali Žanovo tekmo. 23. 8. 2010 Pred današnjo tekmo nisem bila tako živčna, saj sem svoj cilj z uvrstitvijo v finale izpolnila. Pritekla sem si peto mesto, s katerim sem zelo zadovoljna, čeprav nisem tekla želenega osebnega rekorda. 24. 8. 2010 Danes smo obiskali vodni park in si ogledali akvarij z ribami in predstavo z delfini. Odšli smo še v Universal park, podoben Gardalandu, le da je manjši in s filmskimi temami. Na koncu pa smo se šli kopat na Sentosa beach – čudovito peščeno plažo s palmami. Morje je umazano, na njem pa so velike tovorne ladje. 25. 8. 2010 Ogledali smo si tekmo jadralcev in kajakašev. Zmagal je naš Simon Brus. Ko so zaigrali slovensko himno, je bil res neverjeten občutek. 26. 8. 2010 Zvečer smo si ogledali sklepno prireditev. Vsi športniki smo prišli na oder. Nato so ugasnili olimpijsko baklo. Bilo je kar žalostno, ko je bilo vsega konec.

18. 8. 2010 Danes smo vsi navijali za Žana, ki je tekel na 1000 m in se uvrstil v finale z državnim rekordom.

27. 8. 2010 Vsi skupaj smo si z avtobusom ogledali mesto in nato odšli še nakupovat v chinatown, kjer smo dobili nekaj poceni spominkov in majic, nato nas je pot zanesla še v center.

19. 8. 2010 Danes sem imela tekmo. Pred tekom sem bila zelo živčna, a se je super izteklo, saj sem tekla osebni rekord in prišla v finale.

28. 8. 2010 Prišel je dan odhoda. Pogrešala bom Singapur in nove prijatelje. Bila je čudovita izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila.


centra oz. gimnazije Rudolfa Maistra v Kamniku, ki ga zanima geologija, njegov prvi konjiček pa je gorsko kolesarjenje. Za zabavo se tu in tam celo prijavi na kakšno ljubiteljsko tekmovanje, sicer pa si vselej, ko sede na svojega novega canyona, na glavo natakne čelado. Primaknil je: »Nekoč me je obvarovala in zdaj verjamem v njeno poslanstvo.« Gregor zatrjuje, da so vsi držali pesti, ko je streljala Brina skupaj s svojim avstralskim vrstnikom. »Malo je manjkalo, da bi uspela, ampak pri lokostrelstvu je nekaj odvisno tudi od sreče,« je dejal in še nakazal, kako je v posamičnem tekmovanju le za eno mesto zgrešil medaljo, »četrtega mesta sem bil zelo vesel, to je zame velika spodbuda in motivacija za naprej. K tekmovanju sem pristopil neobremenjeno, imel sem že ekipno medaljo in zato sploh nisem razmišljal, da bi morda uspel tudi med posamezniki. Ko pa sem se približeval finalu in sem pomislil, da bi lahko ujel še eno medaljo, so me izdali živci.« V posamičnih kvalifikacijah v dežju je zadel kar 636 krogov (od 720), večer pred tekmo pa je poslušal glasbeno in ubesedeno meditacijo na CD-ju, ki mu jo je pripravil psiholog dr. Matej Tušak, kar pa mu tokrat ni pomagalo. Morda je takrat bil z mislimi tudi še kje drugje? In kako je Gregor doživel Singapur in MOI? »Po skoraj treh tednih se mi je zdelo, da sem šel normalo spat samo trikrat. Nekaj posebnega sta bili olimpijsko ozračje ter množica mladih na enem mestu. Vzporedne dejavnosti v slogu mladih so bile prav tako zelo zanimive. V velikanskem mestu je morda koga očarala množica nebotičnikov, precejšnje razdalje, celo v študentskem kampusu, kjer smo bivali, smo za pot do restavracije uporabili avtobus. V Singapurju ne bi hotel živeti, saj si ne predstavljam, kaj bi lahko tam počel. Pravzaprav so me očarali prijazni volonterji, naši vodiči po velikem mestu,« je strnil splošne vtise. Gregor je letos v disciplini FITA 70 in z ukrivljenim lokom nastopil na treh velikih članskih tekmovanjih – na EP (65. mesto) ter dveh svetovnih pokalih (67. in 65. mesto). Dejal je: »Nisem bil v formi, pa še veter je nagajal. Na zadnji tekmi svetovnega pokala sem bil blizu izločilnega dela tekmovanja. A ta prvenstva so zelo močna, na njih nastopajo tudi profesionalci. Uvrstitev v izločilne boje bo torej moj prihodnji cilj.«

Nika Kožar, TSK Valkarton Logatec

Kje so moje meje? Nika, dijakinja tretjega letnika Gimnazije Kočevje, je dobro organizirano dekle, kajti če želi spraviti pod streho šolske obveznosti in zraven trenirati še triatlon, poleg tega pa se spogleduje še z zahtevnim študijem v prihodnosti, denimo, z medicino, s kemijo ali s čim podobnim, potem res ne gre drugače. Nadvse zanimivo pa je, da Nika na I. olimpijskih igrah mladih ni nastopila v svojem športu. Bila je v kolesarski ekipi. Kolesarji so zbirali točke za ekipno uvrstitev, vsak član z nastopi v treh disciplinah, zato je bila udeležba klasične triatlonke v Singapurju skoraj pomota. Vse njene uvrstitve na poligonu z BMX kolesi, v krosu in na kronometru so bile temu primerne. A dekle zagotavlja, da so bile MOI zanjo kljub vsemu prijetna izkušnja. »Vožnjo na BMX poligonu sem preizkusila le nekajkrat, tik pred odhodom v Singapur. Na krosu sem imela okvaro na gonilki, a sem se morala pripeljati do cilja zaradi ekipe. Kronometer je bil z 2300 m zame prekratek,« je pripovedovala gimnazijka, doma v bližini Ribnice. Zaradi takšnega razpleta ni bila zadovoljna: »Upam, da bom nekoč nastopila na pravih olimpijskih igrah, v triatlonu. Upam, da bom triatlonka še dolgo, da bom za svoje veselje trenirala še takrat, ko bom imela družino in zaposlitev.« To razmišljanje veliko pove o Niki in njenem odnosu do triatlona, če pa dodamo še to, da želi nekoč nastopiti na znamenitem ironmanu, na preizkušnji, na kateri udeleženci plavajo 3700 m, vozijo 180 km na kolesu, na koncu pa pretečejo še maraton, si lahko predstavljamo, iz kakšnega testa je. »Preizkusila bi rada, koliko zmorem, kje so moje meje.« Njeno navdušenje za tri vztrajnostne športe, združene v celoto, izhaja iz teka. Nekajkrat je očeta spremljala pri teku in kmalu je ugotovila, da ji je pisan na kožo. A pravi, da je šport v nekem obdobju ni zanimal. Zdaj je precej drugače. Trenira dvakrat na dan, zjutraj navadno opravi tekaški trening, popoldan pa izmenjaje plava in kolesari, včasih pa pade vmes še »suhi« trening pred plavanjem, in sicer v fitnesu. Koliko vas je, spoštovani bralci, ki si to predstavljate, in koliko vas je, ki bi takšen ritem dejavnosti vzdržali, denimo, en sam teden? Nika preživi s svojim športom v Športnem centru v Ribnici skoraj več časa kot doma. Seveda pa zna tudi drugače preživljati čas, saj si je po mladinskem EP privoščila deset dni morja. Ni razlagala, da je njeno bivanje na morju drugačno, kot si to zamišlja večina mladih. Ni nas prepričevala, da je plavala in kolesarila, kar je za triatlonke samoumevno. Nika se je na letošnjem MEP uvrstila na 15. mesto. Dekle, ki jo v prihodnjih dveh letih čakajo še velike športne in šolske preizkušnje, zatrjuje: »S tem dosežkom na Irskem sem bila zadovoljna, dosegla sem načrtovani cilj, predvsem pa sem izboljšala lansko uvrstitev za 25 mest. To pomeni, da napredujem, mladinka pa bom še dve leti.« Zadovoljno se spominja tudi nastopa na evropskem pokalu na Dunaju, kjer je osvojila 10. mesto, na evropskem duatlonu je pristala na 12. mestu. Zakaj se Nina ukvarja s triatlonom? »Dejstvo je, da moraš v naporu najti zadovoljstvo. Spoznala sem, da je z njim povezano veliko zanimivega, denimo, potovanja, nova znanstva,« pravi kočevska gimnazijka, ki se je v Singapurju dobro počutila.«Lepo smo se razumeli s prostovoljci. Singapur je živel s športniki, veliko ljudi je spremljalo naše nastope.«

19


BRINA BOŽIČ

Brina Božič

fotografije

dnevnik

Olimpijske igre mladih

Slovenski dom v Singapurju

Zlati kajakaš in bronasta judoiska Prijetno ozračje med prostovoljkami

10. in 11. avgust

Ogledovanje in telefončki

Desetega avgusta, ob štirih popoldne, smo se prva skupina slovenske športne odprave dobili na letališču Jožeta Pučnika. Oddali smo potovalke, še malo posedeli, se poslovili od domačih in odšli na letalo. Najprej smo potovali do Frankfurta, na naslednji let pa smo morali čakati dve uri. A nič zato, postalo je zabavno, saj smo na vsakem vogalu naleteli na novo reprezentanco. Oddahnili smo si, da nismo zadnji, ki bomo prispeli v Singapur, vedeli smo, da je veliko reprezentanc že udobno nameščenih v olimpijski vasi. Najprej smo zagledali Hrvate, nato še Slovake in ogromno Madžarov. Športniki smo zmeraj lačni, zato smo, kot bi bili zmenjeni, pohiteli v bližnji Mcdonald's. Tako smo dočakali let, še prej smo opravili nekaj posnetkov, pred objektive smo se postavili še sami, saj smo dobra ekipa, ki se z vsako sekundo bolje razume. Drugo letalo je peljalo naravnost v Singapur. Nisem še letela z večjim, v vsaki vrsti je bilo deset sedežev, letalo pa je imelo tudi nadstropja. Za dvanajst ur smo bili ujeti v letalu. Pogovarjali smo se, spoznavali Madžare in občudovali njihove adidasove trenirke, pa v Tom Tailor oblečene Avstrijce, gledali smo filme, se igrali telefonček, se pokrili z deko in tudi spali. Nekako smo poizkusili ostati budni, da bi se navadili na časovno razliko med Slovenijo in Singapurjem. Ob 10. uri zjutraj po slovenskem času smo pristali na letališču, po singapurskem pa ob 4. uri popoldne. Že letališče nas je navdušilo s plakati, trgovinico s spominki in majicami, vse v slogu MOI. Pričakali so nas mladi Singapurci v viola majčkah in nas spremili do olimpijske vasi. Uredili smo si akreditacije, oddali prtljago in vse so nam skrbno dostavili do našega bloka, v katerem spimo. Najbolj so nas razveselili telefončki. Vsak je od sponzorja dobil svojega. Vsi navdušeni še zdaj strmimo vanje, ko je že čas, da se pogreznemo v spanec. A kaj ko so tako novi, da jih Slovenija še videla ni. Za tem smo odšli z avtobusi na večerjo. Tukaj je vse zelo veliko, velike stavbe, dolgi hodniki in zelooo velika jedilnica z ogromno izbiro. Je kot nekakšna menza. V njej najdeš vse, od pašte do tradicionalne hrane, pa sladice, sladoled in pijače na pretek. Seveda je bilo še nekaj pomembnejšega od hrane in sicer ogromno športnikov iz vsega sveta. Jamajka, Peru, Španija, Belgija, Mehika, Koreja, Kazahstan, Nigerija … nenormalno veliko nas je, mladine, ki kar sijemo od sreče, da smo lahko del tako velikega dogodka. Vsak od nas je skrito iskal svoje sotekmovalce, a težko jih je najti, ko jih le 32 zastopa eno kategorijo. Siti in zadovoljni smo pustili trenerje na sestanku ter se odpravili na avtobus, ki nas je pustil pred našim blokom. Razšli smo se v sobe, da bomo čim bolj naspani za jutrišnji trening ter zgodnji zajtrk. Okolica, kjer bivamo, je skrbno urejena, kamorkoli se ozreš ne vidiš papirčka ali predolge trave, veliko je zelenja, dreves, avtomobilov pa skoraj ni. Vse je popolno. Na stolpnicah iz večine stanovanj visi singapurska zastava in ne boste verjeli, v našem bloku nas je pričakala tudi naša, ne le ena, kar pet jih visi iz balkonov. Že zaradi tega smo se takoj počutili domače. Pa lahko noč, moja cimra pingpongašica že skoraj spi.

12. avgust Ob 8. uri smo se lokostrelci dobili na zajtrku, drugi pa po dogovoru. Nekateri smo iz nevednosti šli z avtobusom do velike jedilnice, kjer je bila velika gneča, drugi so v miru zajtrkovali v sosednji hiši, poleg naših sobic. Odpravili smo se na trening. Peklensko vroče je! Po eni uri treninga nas je sonce že ožgalo. Rajh ima tako rdeč vrat, da še mene žge, ko ga gledam. Zdaj razumem, zakaj smo v darilni vrečki dobili tudi kremo s faktorjem 50. Najbolj zaskrbljujoče so drugačne vtičnice za dostop do elektrike. Moj računalnik že dva dni počiva. Rabila bi adapter, a zdaj ni časa za te stvari. Vse je usmerjeno na tekmo. Zvečer smo zato skočili na internet, v ogromno sobo s prenosnimi računalniki – za eno uro ti dodelijo šifro. Seveda je Acer sponzor MOI. Superca.

13. avgust

20

Habibi

Kaj sem se danes naučila? Da imajo Izraelci zelo dolge priimke in da je bolje, če se z njimi ne pogovarjaš, saj te po dveh besedah že lepo pogledajo, in ob skromni angleščini rečejo habibi ali nekaj podobnega, kar pomeni všeč si mi ali ljubim te. S cimro še nisva tako hitro tekle iz avtobusa kot tokrat. Avtobusi so tako hlajeni s klimo, da vsakič doživiš vročinski udar, ko stopiš na cesto, in tudi iz prostorov. Zmaga


bo, če ne bo nihče prehlajen. Iz avtobusa sva odhiteli na olimpijski trg, niso heci z visokimi odbojkarji iz Izraela, ne … na trgu se je vsakič kaj dogajalo, tokrat so nastopali volonterji, peli so pesem Everyone, ki je tudi uradna pesem MOI. Okoli trga so postavljene hišice, vsaka za eno državo. Prve dni so to evropske države, nato bodo njihovo pripadnost zamenjali. V vsaki hiški te veselo čakajo mladi Singapurci. Kako so nas bili veseli tisti iz slovenske hiške. Na robu joka so bili. Vsaka hiška je vabila k igricam, dejavnostim, in čakala so darila … Slovenska je imela kviz. Zavrtel si krog, dobil vprašanje o Sloveniji, odgovoril ter dobil lepo pahljačo na kateri je pisalo I love Slovenija. V tej vročini nam je prišla zelo prav. Prostovoljce YOG (MOI) najdeš povsod, vsi so nasmejani, prijazni in če se le da, pomagajo. Po njihovem nastopu so na oder prišli znani olimpijci, denimo, Sergej Bubka in Yelena Isinbayeva in še veliko športnih zvezdnikov s katerimi bo vsak večer potekal pogovor - chat with the champions. Z njimi smo se slikali še preden so se razpršili med množico. Po prireditvi je bila še glasba, prav taka kot je trenutno na sceni. Nekateri so plesali, drugi smo se počasi odpravili na avtobus in proti sobicam. Z zanimanjem smo okoli sebe opazovali majce … veliko je držav, za katere še nismo slišali, denimo, Guam, za druge pa je to bila Slovenija. No ja, pogovorili smo se in si pojasnili, kje je kaj. Prejšnji večer se nam je pridružil še drugi del ekipe, atleti, judoistka, veslači, njih na skupnih pripravah v Sloveniji ni bilo, tako da se še ne poznamo – zaradi različnih urnikov treningov in vsega jih tudi še nismo videli. Glede telefonov, ki smo jih sponzorsko dobili – to ni vse, če se udeležiš dejavnosti po vasi in s tem zbiraš nalepke, dobiš zato darilca. Seveda je bil ovitek za telefon prva stvar, ki smo jo naštudirali. Tako smo obiskali olimpijsko galerijo. Na ogled je bil časovni trak vseh OI, bakle, medalje, fotografirali smo se z venci na glavi in prilepili sliko na steno, ki je bila pripravljena prav za to. Tako smo dobili nalepke in veselo odskakljali na olimpijski trg do informacij, kjer smo že dobili prvo darilce. Vse so skrbno zapisali, preverili kodo akreditacije, tako da ni bilo mogoče nikogar zavrteti okrog prsta, da bi dobili še kakšno darilce več. Ko si zbral vse nalepke in vsa darilca, je na informacijah MOI čakala ura znamke Swatch. Ko smo zvečer stopili iz avtobusa proti sobam, smo spoznali še Egipčane. Povabili so nas v Egipt, me pa smo z veseljem privolile, vsaj ženski del. Kdo bi se lahko uprl postavnim rokometašem?

Veliko zanimanje za tekmovanja mladih

14. avgust Danes je opening ceremony. Govori se, da traja pet ur, da je 7000 nastopajočih in da bo noro dobro. Komaj čakam, da jo doživim.

15. avgust

Ugl. noro …

Brina Božič z avstralskim sotekmovalcem

Na otvoritveni slovesnosti je bilo noro. 27.000 ljudi, vse skupaj na vodni ploščadi, ognjemet, glasba, ples, orkester. Na sedeže smo dobili darilca, lučke v obliki srčkov in zastavice, s katerimi smo veselo mahali, muffine za malico, ugl. noro. Pred tem smo čakali v veliki sobi, vsi skupaj … slikali smo se s športniki iz različnih držav, menjavali značke in zapestnice, se spoznavali, nekateri so se zaljubili. Bilo nam je lepo. Simon je nosil našo zastavo, in ker je moral biti že nekaj ur prej v zaodrju, je zamudil prvi del slovesnosti. Imeli smo se res lepo. Vse skupaj je trajalo kar dolgo in v svoje sobice smo prišli ob eni uri zjutraj. Nekateri smo imeli zato naslednje jutro trening malo kasneje, saj je vse skupaj zelo utrujajoče. Zelo je vroče, veliko je treba prehoditi, ker je vse ogromno in vse skupaj nas kar zdela.

16. avgust Opravili smo lažji trening, plavalke in triatlonka so že imele tekmo. Tina je končala na 11. mestu, Tjaša pa je bila 6. in se jutri bori naprej. Triatlonka je 10., jutri ima tekmo tudi naš plavalec Alex. Po treningu smo lokostrelci odšli v nakupovalno središče in na hitro pokukali, kje bomo zapravljali po tekmi. Res je, vse je ogromno in nič kaj poceni. Baje lahko cenkaš, ampak to bomo še preverili. Vsi smo si že nakupili maskote in majčke, pa tudi značke za prijatelje za spomin iz mladinske olimpijske igre.

16. avgust Danes smo imeli intervju s slovenskimi novinarji, vsi smo še rosni v teh vodah, nekaj smo povedali in upamo, da jim bo prišlo prav. Popoldne smo se še malo sprostili v sobi za biljard in odšli, nekateri

Oder med odprtjem MOI

21


na zgodnjo večerjo, drugi pa z avtobusom do sobic: jutri začneta z regatami tudi Eva in Žan Luka, lokostrelca pa imava trening, zato se zgodaj odpravljamo spat, da bomo spočiti.

moraš pred kom zbežat, ker bi te po enem nasmehu poročil. Hja. Je pa zagotovo nepozabno.

17. avgust

Dež, ogledi final, nekateri nakupujejo, drugi spijo, tretji trenirajo … Popoldne smo obhodili skoraj vse stojnice na »village squaru«. Vsaka stojnica – po ena država. In vsaka ima nalogo, denimo, kviz ali igro z žogo, video igrice ali karkoli že, in ko igro ali kviz opraviš, dobiš darilce ali tatoo s kano. V stojnici Jamajka so nas slikali z njihovimi klobuki z dredami, fotografijo pa dobiš za spomin. Superca. Zraven dobiš še nalepko, ki jih nato zbiraš, da dobiš različna darilca v znamenju MOI, npr torbo, nastavke za telefon. In ko zbereš vse nalepke prejmeš limited edtion uro MOI Singapur 2010 Swatch. Le komu bo uspelo? Na trgu je bilo spet živahno. Danes je bil rock koncert in vsem so razdelili svetleče zapestnice in palce, tako da je bilo res fajn. Vidi se, da se igre približujejo koncu, saj se zmeraj več športnikov zabava in sprehaja po vasi, in tudi mi smo sproščeni. Sem povedala, da imamo dnevni časopis MOI? V njem zvemo vse, kar se je dogajalo, tako da smo na tekočem. Same pomembne stvari, npr. kdo je najvišji športnik in kdo najmanjši, kdo ima največje stopalo in če ima kdo večje, dobi nagrado … Rahlo nas razvajajo, glede na to, da imamo vsega na pretek. Na vsakem vogalu je hladilnik s coca-colo, izotonikom, pomarančnim sokom in vodo, sadje, po jedilnicah je dovolj hrane, od sladoleda naprej, vsi so prijazni, kamorkoli greš je pri roki pomoč prostovoljcev. Vsi so v viola majčkah, tako da jih takoj prepoznaš. So nasmejani in zelo veseli, če jih kaj vprašaš ali jim podariš značko. Vsi se želijo takoj slikat za spomin in takoj se pozanimajo, kako nam je šlo na tekmi ali pa nam zaželijo srečno v naprej. Prijaznejših ljudi še nisem srečala.

Dan pred lokostrelsko tekmo. Uradni trening, sproščanje, zgodaj spat in se ne menit za ostale. Zgodaj spat? Ta stavba je narejena tako kot dijaški dom. Ko se naši temnopolti sosedje na hodniku živahno pogovarjajo, se vse sliši. A nekako mi je uspelo zaspati. Pa moji cimri Alex tudi. Tekmo imam nekaj dni pred njo, a me vseeno spoštuje in mi da lepo mir, tako kot bom jaz morala kasneje njej. Naš Jaka je naredil osebni in državni rekord v metu diska. »Svaka čast«, Slovenci smo dobri, tudi kot ekipa.

18. avgust Končali smo kvalifikacije ter prve dvoboje za uvrstitev med 16. Ves dan je deževalo kot za stavo. Čudno, ko smo imeli priprave v Kranju, so nam razlagali, da v Singapurju nikoli ne dežuje, v bistvu pa so plohe vsak dan. Ko moramo ves dan streljat, ni problema, lahko dežuje ves dan. Po svoje je bilo zabavno, sicer dosežki niso bili tako dobri, kot bi lahko bili, ampak vseeno. Blata smo imeli na sebi že več, kot ga je bilo na tleh. Še dobro, da smo se odločili za bele hlače namesto za modre, da smo bili res pravi prašiči. Gregor Rajh je bil po kvalifikacijah 6.– odlično in nato je zmagal v prvem dvoboju. Jaz sem prvega izgubila. Razočaranje zame, a Kitajka je bila boljša. Nato smo streljali mešane ekipe. Rajh z Grkinjo, jaz pa z Avstralcem Benjaminom. Prvi dvoboj sva zmagala, tako nas ju3 čaka nadaljevanje mešanih ekip. Benjamin strelja odlično in je čudovit fant. On umirjen, jaz živčna, super ekipa J Rajh izvrstno strelja, njegova Grkinja Zoi je pa tudi vse lepo izpeljala. Torej spat. In jutri naprej. Naša veslača sta osvojila zlato medaljo, prvo za Slovenijo na MOI. Odlično, seveda! Proslavili smo, kot se spodobi …

19. avgust

22

Po enem nasmehu - ponudba

In Slovenija ima še srebrno medaljo, ki sta si jo zaslužila Gregor Rajh in njegova sotekmovalka Zoi. Odlično. Meni in Benjaminu pa tudi ni veliko manjkalo. Verjela sva v zmago, a očitno to ni dovolj. Gregor je bil presrečen in mi vsi tudi. Jutri ima trening, pojutrišnjem pa naprej v individualne boje za novo medaljo. Zvečer smo odšli za kratek čas v središče olimpijske vasi, jaz prvič malo pozneje, ker sem prejšnje dni morala biti naspana. Morem reči, da se veliko dogaja. Naši kolesarčki so se odpravili na biljard, zvedela sem celo, da je tam nekje disko! To bo treba preveriti. Drugače pa je na glavnem odru, tam se pleše in posluša, kar mi mladi poslušamo, res hudo. Dan prej, ko sem odhajala z večerje, so na glavnem odru imeli spet nekaj – pihali so ogenj in zabavali olimpijce. Lepo. Zdaj se bom vsega udeležila večkrat, ker imam več časa. Spoznali smo že kar nekaj tujcev, noro, menjavali smo značke, zapestnice, majice. Včasih se začudiš tujim kulturam ali pa

20. avgust

Rahlo nas razvajajo

22. avgust Pa je le prišel dan, ko sem se sprehodila po Singapurju, zunaj olimpijske vasi. Z Evo sva hodili od 10. ure pa do večera. Saj bi šle že prej domov, a kaj, ko je bilo zapleteno najti avtobusno postajo. Zjutraj smo si ogledale naše kolesarje, ki so imeli ekipno tekmo v Marina bayju. Nato smo prehodile nakupovalna središča, poizkusile vse sladolede v mestu in se dve uri vrtele v krogu kot zmešane, preden sva našli pot nazaj. Dve pravi skupaj, brez orientacije. Peljali sva se na velikem »vrtiljaku«. Krog traja približno 20 minut in tako sva si še z vrha ogledali to ogromno mesto. Bilo je neznansko vroče, tako kot vsak dan. Slani sva se vrnili v vas, ki je od središča oddaljena eno uro.

23. avgust Slovenija je dobila še Urškin bron. No, zdaj po večini že vsi uživamo počitnice, skupaj s treningi, pa še razvajajo nas. Ko se bomo vrnili domov, nam ne bo nič več jasno, vsaj takšen občutek imam. Lepo nam je. Naša judoistka Urška se bo naslednje dni zadrževala v naši rezidenci, saj ima zlomljen palec na nogi, od adrenalina ga je začutila šele pozno


po tekmi in pravi, da se ji ne sanja, kdaj se je poškodovala. A nič zato, medalja vse pretehta.

24. avgust

Klepet s prvaki

S Peterneljevo Evo sva se zvečer odpravili na Chat with the champions. Pričakovala sem vzvišene športnike, denimo, Sergej Bubka, svetovni rekorder z ogromno medaljami, tudi olimpijskimi. Spoznala sem, da se motim. On in Aleksandrov sta izjemni osebnosti. Ura z njima v dvorani nas je vse navdala z motivacijo in prijetnim počutjem. Ko sta stopila iz dvorane, je bilo noro, saj je okoli njiju nastala gneča, kamere in novinarji so hoteli intervju ter seveda mi, oboževalci, ki smo želeli samo njune podpise in slike. Z Evo sva se s komolci prišle do avtograma in slik. Noro. Nato smo naredili en krog po olimpijskemu trgu, nastopali so plesalci z azijsko glasbo, saj so se ta dan v hiške po trgu preselile azijske države. Spet se je dogajalo – a samo do 22. ure.

25. avgust Po zajtrku smo odšli v središče Sinapurja spodbujat naše veslače. Ajdo Novak in Simona Brusa. Krepko smo navijali in zaleglo je. Ajda je zasedla 4. mesto. Avstrijka je bila hitrejša le za 0,01 sekunde! Krivica? Simon je osvojil zlato medaljo. In spet smo se veselili, vsi zadovoljni in srečni. Po podelitvi smo se z Marušo, Tarin in Juretom odpravili še do stolpnice, ki ima 56 nadstropij, na vrhu pa bazen, ki ima rob prav do prepada. Kaj takega! S taksijem smo obiskali Mcdonald's, bili smo tako lačni, tam pa je vse tako veliko, da bi rabili vsaj eno uro, da bi ga našli, pa smo se raje kar odpeljali naprej. Voznik taksija je bil prijazen. Razložil nam je, kako in kaj je v Singapurju, kakšno mesto je. Bil je prav prijeten človek. Nato smo se še sprehodili po trgovinah in odšli na podzemno iz katere je avtobusna povezava do »villaggea«. Imeli smo se zelo lepo.

26. avgust

Olimpijska znamenja že na letališču

Sklepna slovesnost closing ceremony

Tako kot za otvoritveno slovesnost smo tudi na tej morali biti tri ure prej v bližnji stavbi, da smo se vsi zbrali. Tam smo malicali in klepetali. Nato smo se odpravili do tja. Za razliko od otvoritvene smo tokrat stali le nekaj deset metrov od odra. In tako smo stali celo uro. Seveda smo se vsi dolgočasili in kaj kmalu so začele po zraku leteti stvari, ki smo ji dobili v torbici. Začelo se je polivanje z vodo – vsak je dobil tri steklenice, nato je letelo kar vse. Večinoma smo se zadrževali ob strani, da nam ne bi kaj priletelo v glavo. Proti koncu prireditve so nas končno spustili na oder. Tam smo si ogledali še nekaj posnetkov, poslušali govor, nato so nas še tam zalili z vodo. Sledil je kratek koncert – žur in počasi smo se odpravili na avtobus in v vas. Tako smo se na hitro osvežili in odšli v glavno jedilnico na pozno večerjo (23.30). Ker je bila žurka na glavnem trgu le do polnoči, je sploh nismo doživeli. Tako smo si napravili svojo, ven pa so nas odpeljali volonterji.

V boju za medaljo staknila poškodbo - Urška Potočnik

27. avgust Po neprespani noči smo imeli zbor celotne delegacije ob 10. uri zjutraj. Odpravili smo se v mesto. Tam smo se kakšno uro vozili z avtobusom brez strehe ter si ogledali mesto, nato smo se razdelili po skupinicah in se razkropili vsak na svoj konec. Vsi lačni smo najprej šli jest, nato se jih je veliko odpravilo nazaj v vas, saj smo bili vsi izmozgani. Jaz, Ajda, Eva, Alex, Tarin, Jure, Maruša, Doron in Gregor pa smo odšli s podzemno v Chinatown. Spet smo se razdelili po skupinicah, našli trgovino in zapravili še zadnje dinarčke.

28. avgust Še zadnje ure v vasi, zjutraj smo pospravili, zajtrkovali, veselo menjavali majice po trgu s člani drugih reprezentanc. Vas je bila kar malce žalostna, saj je bila že skoraj prazna. Od celotne jedilnice je bila odprta le četrtina, in kar razžalostiš se, ko vidiš koga s potovalko v roki. Vsi bi radi ostali. Nihče še noče domov. Po kosilu smo odšli na sladoled in biljard, nato pa nazaj v sobice, saj smo ob 18. uri štartali iz vasi proti letališču. Na povratku je tekel čas hitro, saj smo vsi spali kot ubiti.

29. avgusta V Frankfurtu smo 5 ur čakali na svoj let. Čas je tekel hitro. V Ljubljano smo prispeli ob 11.30. Sprejem je bil lep. Tako smo se še malo zadržali, poslovili in odšli vsak svojo pot, polni doživetij in spominov, ki bodo ostali za vedno.

Prizor ob zaprtju MOI

23


desetplusdesetplusdeset desetplus deset 10+ 2

Rebeka Šarec ŠD GIB Šiška

Vračam se … Rebeka, dekle na polovici poti do šestnajstega leta, je vrhunska telovadka in letos še zadnje leto tekmuje med mladinkami. Dijakinja gimnazije v Šiški razmišlja iskrivo, med pogovorom pogosto uporablja besedico ful, kot pač vsi mladi, zato pa je njen govor podkrepljen z nekaterimi izrazi iz knjižnega jezika. Njen športni položaj je zanimiv, saj se je po daljšem premoru zaradi težav z zdravjem vrnila v vrhunsko gimnastiko. Ko je razmišlja o šoli je bil še junija v ospredju športni oddelek: »Osnovno šolo sem končala s prav dobrim uspehom, a nisem imela dovolj točk, da bi se lahko vpisala v športni oddelek. Tudi zato, ker je bilo lani zanje veliko zanimanja. V splošnem oddelku nisem prav nič prikrajšana, marsikaj sem se lahko zmenila s profesorji, vendar se mi ni zdelo pošteno, da nisem bila sprejeta v športni oddelek, saj treniram šestkrat na teden po štiri ure popoldne, v sezoni pa še po trikrat na teden po uro in pol zjutraj. Koordinatorji so bistvena kakovost športnih oddelkov,« je povedala z nasmehom. Upamo, da se je dogovorila za prepis v športni oddelek in da zdaj že uživa prednosti, ki jih ustvarjajo koordinatorji. Rebeko je na Osnovni šoli Maksa Pečarja navdušila za gimnastiko športna pedagoginja Vesna Stare Crnjac in jo pripeljala v Šiško. »Takrat nisem razmišljala, da bom kdaj vrhunska športnica, ampak zdaj bom naredila vse, da bi bila uspešna. Rada bi se uvrstila na kakšno evropsko ali svetovno prvenstvo in seveda na olimpijske igre. Menim, da je zdaj dober trenutek za žensko gimnastiko, saj je ta rod telovadk kar močan.« Rebeki je jasno, kakšna je povezava med zdravjem in športnim uspehom. Lani maja si je na treningu pri doskoku ob saltu 540 stopinj zvila gleženj. Pravi, da ob doskoku ni bila zbrana. Najprej se je zdelo, da poškodba ne bo vplivala na njeno športno pot, čeprav so omenjali

3

natrgane vezi in ji predlagali mirovanje. Sploh je ni bilo treba pregovarjati, da je postopoma nadaljevala z vadbo, saj je bil pred vrati olimpijski festival evropske mladine. Šele za tem zelo zaželenim tekmovanjem v Tampereju na Finskem se je začelo obdobje večjih težav in terapij, ki se je končalo s posegom v sklep in z mirovanjem. »Ni še v redu, a se vračam v formo. Želim si, da bi znova lahko delala vaje, ki sem jih že obvladala. Veliko sem izgubila. Zdaj imam precej slabše vaje in v nekem trenutku se mi je zazdelo, da ne spadam več v vrhunski šport. K sreči se mi vrača nekdanji občutek,« je zatrjevala ob koncu junija. Rebeko zanima samo vrhunska gimnastika, zato že nekoliko nestrpno pričakuje občutke stare forme: »Bilo je zelo težko. Ko se mi je to zgodilo, sem doživela popoln preklop. Avgusta so bile olimpijske igre mladih v Singapurju. Imela sem veliko možnosti, da bi se jih udeležila, a pred izbirnim mladinskim evropskim prvenstvom gležnja še nisem pozdravila. Zaradi tega mi je zelo žal.« Ko smo omenili, da je k poslabšanju gležnja pripomogel tudi OFEM, je protestirala: »Ne, OFEM ni bil odveč. Tekmovanje je bilo doživetje. Raje ne pomislim, da bi zamudila tudi to tekmo, ki se jo lahko udeležiš samo enkrat v življenju. To je bila moja prva večja tekma.« O prihodnosti še ne razmišlja, a vse bolj jo vznemirja namera Saše Golob, ki si bo priskrbela športno štipendijo za študij na eni od ameriških univerz. »Ta možnost me zanima. Ampak pred menoj je še skoraj vsa gimnazija.« Lani je trenirala v Michiganu pri znamenitem Johnu Geddertu, pred tremi leti je bila na treningu v Romuniji, leta 2008 pa v Dallasu, pri Nastji Liukin. »Saj je nekaj razlik v vadbenih prijemih, ampak meni je v Sloveniji bolj všeč.« Pogovor je nanesel še na knjige: »Za branje nimam veliko časa. Včasih preberem kakšno iz svojega veselja. Knjiga Čefurji, raus me ni pustila ravnodušne. Nekateri ne marajo priseljencev, meni pa je vseeno, ali je oseba čefur ali pripadnik katerekoli narodnosti, samo da je kot človek v redu in ga sprejmem.«

Mitja in Matej Lindič, AD Kronos, Ljubljana

Bratovska atletska naveza Matej v Brixnu

24

Mitja in Matej sta atletska bratovska naveza, ki deluje v nasprotju z našimi predstavami o tekmovalnem svetu, v katerem je nadvse pomemben samo uspeh. Matej, ki v tej navezi sledi bratu s kakšnim letom časovnega zamika, pravi: »Zame sta atletika in atletski trening nekaj lepega, na štadionu smo skupina, ki se dobro razume. Imam svoje cilje, a vselej ko Mitji uspe dober nastop, sem vesel tudi sam. Prav nič me ne moti, da sem po dosežkih za bratom. Redno vadim in napredujem in to je zame dovolj.« Mitja je letos izboljšal državni rekord na 60 m ovire v dvorani, dvakrat na 110 m ovire in trikrat na 400 m ovire, vse v konkurenci mlajših mladincev. Izjemen niz je atlet samo omenil. Zadovoljno pa je povedal, da je na 400 m ovire na svetovni lestvici dosežkov med mlajšimi mladinci na 7. mestu. »Žal pa se mi ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre mladih v Singapurju. Na kvalifikacijah v Moskvi sem sicer kar dvakrat, v kvalifikacijah in v finalnem teku, izboljšal državni rekord (52,32), a je očitno, da olimpijska ideja potrebuje širino in čim več udeležencev z vsega sveta, ne pa kakovosti. Menim, da bi morali dobiti zeleno luč za nastop na MOI v Singapurju vsi finalisti. Sistem,

ki ga uveljavlja MOK, se mi zdi krivičen,« je dejal brez jeze v glasu, »zato pa sem se uvrstil na svetovno prvenstvo za starejše mladince v Kanadi. Tudi to tekmovanje ne bo nič manj zanimivo,« je dodal na začetku poletja. Šport je v ospredju njunega sveta. Kot oddaljen, a vabljiv cilj se Mitji prikazuje dosežek pod 50 sekundami v teku na 400 m z ovirami. To najbrž niti ni tako fantastičen cilj, saj Mitja že zdaj teče 400 m 48,96 sekunde. »Takšen dosežek na 400 m ovire pa že nekaj pomeni,« se zasmeji in če smo prav dojeli, kako delujejo njegovi motivi, potem je prav to cilj, ki mu sledi in ki ga ni postavil predaleč v prihodnost. »Prihodnje leto bo najin glavni nastop na mladinskem evropskem prvenstvu. Nanj se morava uvrstiti oba z bratom,« spodbuja Mitja in pogleduje proti Mateju, ki zgolj iz previdnosti bratovske spodbude ne komentira. Mitja in Matej sta uspešno opravila drugi letnik na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani. Oba sta dijaka v športnem oddelku in najbrž bosta skupaj nadaljevala tudi študij na isti fakulteti, saj oba zanima kemija. Zavedata se, da bi bila študijska naveza dobrodošla, saj bi lahko z usklajenim študijem prihranila precej časa. V našem pogovoru smo se nekaj časa vrteli okoli športnih oddelkov in števila dijakov v razredu. Zanimalo nas je, kaj menita, ali bi bila velika razlika, če bi bilo v razredu namesto sedanjih 18 dijakov in dijakinj, denimo,


desetplusdesetplusdeset desetplus deset 10+ 4

Sara Berčan, AD Mass, Ljubljana

Skakalka s palico

trideset. Priznam, njuno razmišljanje je bilo zanimivo: »Vsekakor je bolje, če je v razredu manj dijakov, ker je veliko lažje delati. A če bi bilo v razredu trideset dijakov in bi se vsi normalno obnašali, da bi vse enako zanimala predavanja, če bi ne bilo motečih, ki klepetajo in onemogočajo drugim, da bi sledili predavanjem, bi bilo lahko v razredu tudi več dijakov športnikov.« Brez dlake na jeziku sta povedala, katere športnike imata v mislih … »Ni nam težko nastopati za šolo na mnogih šolskih tekmovanjih, ne samo na atletskih. Tekmujemo za zabavo in sprostitev. Uživava v namiznem tenisu. Doma imamo mizo in igramo, tehnike pa naju je naučil oče, ki je vsestranski športnik. Tudi mama je bila včasih športnica.« Ekipa na treningu – Matej in Mitja, Jerca Urbančič in Eva Trošt.

Športni prijatelji, ki jo videvajo vsak dan, jo primerjajo z znano rusko skakalko in svetovno rekorderko Yeleno Isinbaevo (504 cm), a Sara se v tej primerjavi ne prepozna. »Že več prijateljev mi je dejalo, da sem ji podobna, a meni se to ne zdi,« pravi dekle, ki je od njenega svetovnega rekorda oddaljena natančno 99 cm (405 cm). Je to malo ali neznansko veliko? Isimbajeva je po uspešnem skoku, iz veselja, kar z mehke blazine, z lahkoto naredila salto naprej. Sara, ki je nekoč trenirala gimnastiko v Zeleni jami v Ljubljani, to prvino za izkazovanje veselja zagotovo obvlada, torej ima v rokavu skritega aduta, če se ji bo kdaj morda zahotelo tako izkazovati svoje veselje ob napredovanju. Torej le ena podobnost z Yeleno. »Še ne tako dolgo tega sem skok s palico trenirala brez posebnega navdušenja. To je prišlo šele v zadnjem času z boljšimi dosežki. Tudi 5. mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu v Kanadi je pripomoglo k mojemu veselju do skoka s palico,« zatrjuje 18-letna dijakinja 4. letnika športnega oddelka na Gimnaziji Ljubljana Šiška, ki ji je najbrž zrasla samozavest tudi ob več ponudbah za študijsko športno štipendijo v ZDA. »Kam po gimnaziji, je vprašanje, s katerim se že dolgo ukvarjam. Ena možnost je zagotovo Fakulteta za šport. A če priznam, ne čutim, da bi bila lahko trenerka, da bi nekomu ukazovala, kaj in kako naj vadi. Ne predstavljam si, da bi bila učiteljica, čeprav sem sama s svojim trenerjem zadovoljna. Morda bi se usmerila v masažo,« razmišlja Sara, ki ima po enem letu sodelovanja z Jakom Roglom dobre izkušnje, kar potrjujejo tudi njeni dosežki. Na drugi strani pa se sprašuje, kako močno je v njej prisotna želja, da bi se morda preizkusila kot oblikovalka. »Svojo sobo sem že nekajkrat preuredila, na osnovni šoli sem dobila nagrado za nek izdelek. To pa je skoraj vse, kar lahko povem o svojem nagnjenju do oblikovanja. Rada rišem, ampak za to spretnost imam premalo časa. Šport mi je bližji in tudi zato se ogrevam za študij športa,« razmišlja na glas. Sari dijaška leta v športnem oddelku GLŠ zagotovo koristijo, tudi zato, da bolje dojema svojo atletsko disciplino, ki je ena bolj zahtevnih v pisanem svetu atletike. Pravi, da je na svoje gimnastične korenine že skoraj pozabila. Pred kakšnimi tremi leti je začela trenirati atletiko pri Slavcu Črnetu, k Roglu pa je prišla po naključju, ko Črneta neko obdobje ni bilo na štadionu. Zatrjuje, da se s trenerjem razumeta, predvsem pa se ji zdi, da ve, o čem ji pripoveduje, ko ji daje nasvete na treningu ali med tekmo. »Zdi se mi, da sem še kar hitra, nekaj bom še lahko pridobila na moči. Tam imam še nekaj rezerve,« pravi 170 cm visoka in 50 kg težka tekmovalka, ki med svojimi vrstnicami v svetovnem merilu ni med najvišjimi in tudi ne med najlažjimi. »Na svetovnem mladinskem prvenstvu sem si ogledala prvakinjo. Je manjša od mene in tudi lažja, a palico vbada bolje,« je na kratko opisala konkurentko, za katero je vedela, da bi lahko skočila še precej višje, tako da se ne slepi, da majhna razlika med njenim dosežkom in dosežkom zmagovalke tudi v resnici kaj pomeni. Koliko samozavesti premore Sara, bi najbolje vedel njen trener. Na tekmovanju deluje zamišljeno, kot da zunanjega sveta ne zaznava. Drugače pri skoku s palico niti ne gre, saj je letvica, tam nekje v višini, močna psihološka zavora. Na pomladanskem tekmovanju v Brixnu je ni prav nič motilo, da je morala skakati med fanti, ker pač nobena od ekip ni premogla enakovredne skakalke s palico. Sara Berčan

25


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogb Milena Aras Harpf

Športni dogovori Začenja se novo šolsko leto. Če je otrok že v neki od športnih panog, je vse dokaj preprosto. Treba je samo ugotoviti ali želi nadaljevati v izbranem športu, starši pa morajo plačati vadnino. A kaj, če se je naš mladi športnik znova premislil in želi razveseliti družbo slovenskih nogometašev, oditi od namiznega tenisa v nanbudo, ker je njegov najboljši prijatelj odkril mik japonske borilne spretnosti? Dileme sem rešila že pred začetkom sezone, ko smo sedli za mizo in se pogovorili. Sina sem vprašala ali je še pripravljen na treninge ter druge športne obveznosti. Plačala bom a pod pogojem, da bo dejavnost dovolj celoletna in intenzivna, tako da omogoči razvoj. Pikado? Lahko, vendar mora biti vadba vsaj od 4- do 5-krat na teden po eno uro. Če ne, si bo pač treba izbrati še kaj. Pravite, da sem zahtevna? Morda, a športni pedagogi svetujejo za živahne mladeniče vsakodnevno športno obremenitev. Če se športnik odloči za program treningov, se mora vnaprej vedeti, koliko obveznosti terja šport, sama pa pričakujem, da se program v celoti izpelje. Navsezadnje morajo tudi v klubu vedeti, koliko trenerjev bodo zaposlili in koliko prostora potrebujejo. Mladostniku moramo razložiti, da njegova odločitev ni samo muha enodnevnica. To, da so

Aleš Peče

Čigavo društvo (ZDŠPS)? S pričujočim razmišljanjem sem se ukvarjal med počitnicami, želel pa sem ga predstaviti pred tradicionalnim srečanjem športnih pedagogov. Premislil sem si, ker je možnost, da se bo kdo prav po zaslugi tega zapisa zamislil in morda potegnil kakšno svežo potezo, čeprav je, poznavajoč naš »ceh«, bolj malo verjetna. Spominjam se davnega srečanja športnih pedagogov v Mariboru, kjer nas je kolega Modic iz Cerknice skušal prepričati, naj se naše društvo organizira po sindikalnem vzoru. Predlogu smo se po malem posmehovali, zdelo se nam je, da je vendarle najbolj potrebna stroka, za red in pravice športnih pedagogov pa naj bi, po našem takratnem videnju našega položaja, poskrbela država. Toda takrat je bil še drugačen družbeni red in je bilo takšno razmišljanje še kar ustrezno. Časi so se spremenili, mi pa še zmeraj vztrajamo pri starem in temelje naše biti zamegljujemo s strokovnimi problemi. Včasih je bilo strokovnih povezav v mestu, regiji in širše več, pretok informacij je bil večji in domišljam si, da smo imeli večji vpliv tudi

mu všeč nogometni čevlji, še ni razlog za trening nogometa in da so pri hip-hopu vse prijateljice, morda tudi ni pravi razlog. Vsekakor je dobro, da se tudi trener pogovori z otrokom, da mu razloži, kaj pričakuje od njega in da se tudi sama dogovorita in strinjata z načrtom. Zakaj ne bi tudi otrok doumel pomena dogovora, besede, odločitve? Morda mu je treba tudi povedati, da se od njega pričakuje več, ker je eno leto starejši, ker bo več vadbe in manj šale. Če omahuje med znanim športom in novim izzivom, je treba pretehtati celoto: ali ni morda premajhen za košarko ali prestar na namizni tenis, da samo površno znanje drsanja še ni dovolj, da bi začel s hokejem, čeprav mu ugaja nova Olimpija Spomniti ga moramo, da je navsezadnje v svojo šport vložil že tako veliko, da bi zdaj bilo nesmiselno zamenjati konja in presedlati na – osla. Kadar smo v dvomih se je dobro pogovoriti s trenerjem. Če je pravi pedagog bo vedel, kako naprej in bo tudi svetoval. Tako se lahko izognemo neugodnemu položaju v katerem so se znašli starši mladega košarkarja, ki je pet let igral v prvi peterki v svoji starostni skupini, lepega dne pa se trener zanj ni več zmenil. Fant pač ni zrasel, kot se je »pričakovalo« in namesto, da bi s pogovorom ublažili položaj in prihranil marsikateri boleči dan, so ga na hitro odpisali in se od njega poslovili brez besede. Če bi trener bil pedagog, do takšnega razpleta ne bi prišlo. Pa saj vemo, da ne živimo v idealnem svetu. Potem se lahko trudimo starši in tisti, ki želimo otroka na prvem mestu. Že na začetku sezone bi se morali pogovoriti s starši otrok, ki že trenirajo v klubu. Tudi po tej informaciji bomo videli ali so trenerji iz pravega

športni pedagogi. Ne morem se znebiti slabega občutka, ker imam vselej pred očmi FIDES, zdravniško društvo. Naj mi bo oproščeno, da segam s svojimi pogledi tako visoko, vendar naj me kdo spomni, ali so zdravniki kdaj v okviru FIDES-a razpravljali o stroki. Mi smo zamudili možnost, da bi imeli kdaj kaj podobnega, morda je še bolj ustrezen izraz, da smo priložnost zavozili. Dozdeva se mi, da vem, zakaj. Zadovoljstvo ob svojem položaju nas je uspavalo. Kako udobno je bilo, ko je namesto nas nekdo urejal naše stvari, medtem ko smo se mi ubadali z našim delom. Šolsko »dvorišče« je bilo urejeno in to celo tako, kot si je večina želela. Naše delo je bilo cenjeno, imeli smo veljavo, denarja pa tako ali tako ni bilo nikoli dovolj. Pedagoški eros je bil za učitelja športne vzgoje zakon. Z leti je omenjeni eros očitno umrl in veljamo toliko, kot nas plačajo. Trenutno se večina kolegov, s katerimi govorim o tem problemu, skriva za teorijo »zarote«, v katere središču so vplivni posamezniki s FŠ in MŠŠ. To je iz trte izvita teorija, saj smo športni pedagogi številčno veliko močnejši, tako da bi v sistemu volitev na neke položaje v ZDŠPS ne smeli imeti težav s postavljanjem pravih ljudi. In tu smo že pri enem od ključnih vprašanj pri reševanju naše organiziranosti. Kdo je med športnimi pedagogi sploh pripravljen kaj narediti za svoje društvo? Lahko vam povem, zakaj sam nisem bil dejaven: član ZDŠPS sem bil in sem še samo po stanovski pripadnosti, čutil pa nisem posebne potrebe, da bi se angažiral na področju stanovske organiziranosti. Seveda se

23. posvet športnih pedagogov Prof. Nina Markun Puhan

Hvala, učitelj, ful je bilo dobro 26

Natančnost in doslednost sta vrlini, ki sta, vsaj tako se najbrž strinja večina od nas, za uspešnost pouka pomembna pogoja. Začetek šolskega leta je čas, ko se postavljajo temeljni okviri in dogovori z učenci glede


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblo testa ali samo »odkljukajo« svoje. Če trener naraščajnikov ni športni pedagog, se prepogosto slabo konča. Ne mislim, da je treba otroke ujčkati ali tolerirati, jim dovoliti neumnosti, a pravi trener je kot učitelj, pomemben člen v verigi odraščanja. In že sem pri temi, kako izbrati klub in športno dejavnost, ko je otrok premajhen, da bi se odločil sam? Sama sem najprej preverila najbližje klube. Marsikateri odhod na trening se ustavi že pri tem, da je treba otroka vsak dan peljati na trening pol ure in več. Šele ko so vse možnosti v bližini doma odpadle, bi iskala naprej. Šport naj bi bil čim prijaznejši otroku in primeren letom, predvsem pa naj bi na začetku razvijal otroka v celoti, pomembni so socialni stiki, skupina in motorika, tekmovalnost je v morda v ozadju. Čeprav sem najprej zavračala judo kot šport za svoje otroke, sem odšla v klub in si ogledala dva treninga. Ko sem se prepričala, kako vestno in prijazno delajo z otroki, sem se pogovorila še s starši otrok, ki so tukaj trenirali. Bili so zadovoljni. Šele potem sem pripeljala fanta in zdaj smo veselo zasidrani v judu. Otroka mi včasih očitata, da bi bilo še bolje, če bi še prej začela z vadbo, a kaj ko nisem hotela niti slišati in še in še ... ah! Po tistem obveznem letu vztrajanja pri skupni odločitvi bi lahko zamenjala šport – ali klub, zakaj ne? Argumentirano in odgovorno. Pa tudi pri rosnih letih naj nikoli ne (z)manjka odgovornosti in pogovora. Ko izbiramo avtomobil, porabimo dneve in mesece, da pretehtamo ves poglede, porabo goriva in mnoge neumne podrobnosti, ko pa otroka usmerimo v šport, ko mu bo najmanj eno leto poleg šole glavna skrb - se odločimo, brez da bi razmišljali, vprašali, ocenjevali.

moram posuti s pepelom in priznati, da sem pred temi srečanji pogosto prisegal, da bom v plenarnem delu stopil pred mikrofon in kolegom povedal to, kar že dolgo razmišljam, a tega nisem uresničil. Poleg tega sem počel v svojem življenju in v športu veliko zadev, ki so me mnogo bolj zanimale kot organiziranost društva. A danes vidim, da bi se bilo vredno soočiti tudi z drugo stranjo našega dela. Menim, da je med članstvom, kolikor ga je sploh še ostalo v ZDŠPS, precej apatije. Večina jih še zmeraj razmišlja, da se bodo stanovski problemi reševali po načelu deux ex machina, v obliki države ali pač že nekako … Prav nič se ne bo rešilo samo od sebe. Če ne bo zdajšnji kritični položaj dovolj velika spodbuda za neke spremembe, nam pač ni pomoči. Ali pa smo se sprijaznili s tem, da nižje ni mogoče pasti. Menim, da naj se s stroko ubadata ministrstvo in Zavod za šolstvo, pa mogoče še kdo, društvo oz. združenje športnih pedagogov pa s cehom. Idiličnega sobivanja z navedenimi institucijami bo slej ali prej konec. Menim, da bi morali na srečanjih pedagogov postaviti glavno in edino vprašanje – strokovni pristop do športne vzgoje v prvem triletju osnovne šole. Mislim, da je v odgovoru skrita odločitev, kako naprej. Če je to področje res tako malo pomembno, kot se kaže danes, potem bomo vedeli, kje je naše mesto. To vprašanje sem nekoč v ŠM že sprožil, a brez odzivov. Ponovno vas vabim, da mi odgovorite. Mi lahko kdo razloži, zakaj stroka tako pozno vstopa v šolo? Menim, da odgovor na to vprašanje ni strokoven, ampak političen in cehovski.

od 18. do 20. novembra v Hotelu Diana v Murski Soboti šolskega reda za prihajajoče šolsko leto. Po navadi so tudi prve ure pouka športne vzgoje namenjene tej problematiki. Nameni so torej dobri in enotni. Kaj se dogaja med letom in kakšni so razlogi za to, da se dogovori vedno ne upoštevajo? Razlogov je veliko. Primer, ki ga navajam, mi je zaupal učitelj, ki je bil izvajalec vsebin počitniškega športno naravoslovnega tabora. Tega se je udeležil tudi t. i. problematičen fant. Tisti, ki so ga dlje poznali, so učitelja opozorili, naj bo nanj bolj pozoren, ker rad počne neumnosti . Športne in naravoslovne dejavnosti so si sledile ves teden in učitelj je ugotovil,

da ni imel s fantom večjih težav kot z ostalimi učenci. Nasprotno. Fant je z zanimanjem sledil dejavnostim in bil večkrat tudi učitelju v pomoč. Ob slovesu se mu je posebej zahvalil: »Hvala, učitelj, ful je bilo dobro!« Učitelja je zanimalo, kaj je bilo tisto, kar je fanta najbolj pritegnilo: kolesarski izlet, plezanje po umetni steni, raziskovanje podzemne jame, lokostrelstvo, opazovanje sledi divjih živali … Fantov odgovor ga je presenetil: » Tudi to je bilo v redu. Vendar mi je bilo najbolj všeč, ker smo se vsi držali dogovorjenega reda. Program je bil vedno izpeljan po urniku, tako kot smo se dogovorili.

27


pi­π e  dr. Bojan Knap

Doping: nuja ali samo utvara? Leta 2000 so na svetovnem kongresu endokrinologov razpravljali eminentni strokovnjaki, ki se celo poklicno kariero ukvarjajo s hormoni o zlorabah hormonske nadomestne terapije v namene vrhunskega športa. Veliko oziroma večina terapevtskih shem s prepovedanimi substancami, ki večinoma ne izvirajo iz zdravniških logov, temveč od ljudi, ki jih bolj kot znanje in etika vodita pohlep po denarju in zmagah, ostaja brez znanstvene podpore. Ali so telesa športnikov tako podobna bolnikom, z boleznimi žlez z notranjim izločanjem, da potrebujejo ves sodoben arzenal hormonske nadomestne terapije? Endokrinologi se s tem, v nasprotju s številnimi svetovalci vrhunskim športnikom, ki večinoma brez izobrazbe ponujajo drage prepovedane substance, ne strinjajo. Je res vse, kar je prepovedano, zares učinkovito? Omenjeno dejstvo bi bilo absolutno resnično, če v eri pred hormonskimi nadomestki ne bi bilo vrhunskih dosežkov. Omenjeno trditev bi podpiralo dejstvo, da danes čisti športniki ne bi bili v svetovnem vrhu. Matic Osovnikar, sedmi šprinter sveta, in Primož Kozmus, vice prvak v metu kladiva na svetu, sta dokaz, da je možno tudi z dovoljenimi sredstvi poseči po zvezdah. Obstaja še vrsta športnikov, ki v potu Atletska kariera brez sence dvoma - Primož Kozmus

28

vsakodnevnega garanja posegajo po zvezdah po pravilih poštene igre. V vsakodnevnem primežu vrhunskega športa kronično prenašati strah, kdaj bo bleščeča športna kariera omadeževana za vedno in športna pot pretrgana vsaj za dve leti, je lahko hudičevo obremenjujoča za celoten strokovni tim in še posebno za športnika, ki mu zagotovo ne prinaša samozavesti in tekmovalne sproščenosti. Argument, da brez dopinga več ne gre, ne prenese resne osebne presoje in še manj resne znanstvene kritike, če odmislimo etična športna merila, ki so nekaterim športnikom in trenerjem še sveta. Ni dejavnost sama oziroma šport sam je lahko za udeležence tako posvečena dejavnost, da denar ni glavno gibalo za reden in maksimalno kakovosten trening. Šport je nekaterim preprosto življenjski slog in v preizkušanju mej telesa neizmerno uživajo, čeprav ob tem porabljajo znatna finančna sredstva, da sploh lahko športajo. Šport lahko dojemamo tudi z zastarelimi in romantičnimi pogledi, ko dosežki in miki tekme daleč presegajo medijsko slavo in denar. Kot je povedal Matic Osovnikar o nastopu v finalu na svetovnem prvenstvu, je bil finalni nastop v Osaki ekstatičen doživljaj, ki ga bo hranil ves preostanek življenja … tudi takrat, ko bo živel vsakdanje življenje, ga bo prešinilo, kako osupljivo je bilo v finalu teka na 100 m. In vprašanje, ali bi Matic tekel bolje, če bi jemal prepovedane substance, je bogokletno zaradi dejstva, da za Matica športa ni zunaj urejenega sveta, etike, poštenega boja.

Prismuknjeni rekreativci Ponuja se drugo vprašanje, ali bi Matic sploh tekel bolje, če bi posegal po prepovedanih substancah? Ali nista trening in naravna selekcija bolj odločilna kot vsa prepovedana sredstva skupaj? Bi mu recimo pomagale suprafiziološke doze rastnega hormona? Omenjeni hormon pomaga kot vsi hormoni, če ga v telesu primanjkuje. Takrat ga uporabljajo endokrinologi in uspešno zdravijo pritlikavost. Uporaba rastnega hormona pomeni revolucijo pri nekaterih boleznih. Od previsokih doz glava lahko zelo boli. Posledice dopinga so že vidne. Pravi razmah bolnikov iz vrst vrhunskih športnikov in tudi prismuknjenih rekreativcev se še pričakuje in takrat bo mnogim žal, da so ga jemali le zato, ker vsi jemljejo, ker jih namesto uživaškega veteranskega športa čaka usoda kroničnih bolnikov … Rastni hormon in njegovo izločanje je pogojeno tudi z življenjskim slogom, predvsem z rednim spancem in treningom, saj je ugotovljeno, da trening moči spodbuja izločanje rastnega hormona in testosterona, ki sta glavna dejavnika adaptacije na trening s povečano mišično maso. Oba hormona omogočata idealno telesno težo in z leti se zaradi fiziološkega upada obeh hormonov poveča delež maščevja v telesu, kar seveda ni v prid vrhunskim dosežkom. Vendar tudi nekateri veterani še zmeraj ohranjajo idealno telesno težo brez dodatkov obeh hormonov, ki po petdesetem letu znatno upadata zaradi staranja. In čeprav nadomestna terapija starostnikov ni predmet tega razmišljanja, ni dokazov, da nas dodajanje testosterona in rastnega hormona ohranja mlade, ker so regulacijske zanke v telesu tako zapletene, da nam preprosti doping ne obljublja večne mladosti … Če ostanemo pri Maticu in njegov 28-urnem treningu na teden, ki raste počasi iz leta v leto, Maticu omogoča idealno telesno težo s pet odstotki maščobe in mišično maso, ki ni manjša od ostalih elitnih sprinterjev. Vrednost testosterona, kortizola in drugih metaboličnih parametrov, ki so redno spremljani, kažejo, da Matičevo telo iz leta v leto lažje prenaša ogromen stres njegovega treninga. Počitek ob koncu sezone, ki je bil načrtovan, je Maticu odvzel 4 kg mišic in dodal 700 g maščevja … Normalizacija atleta ali dekondicioniranje ima, podobno kot adapatacija na


Sosedsko sodelovanje trening, svoje zakone in proces teče v obe smeri … v smer vrhunskih dosežkov in v hiranje ob bolezni in mirovanju …

Uspeh – brez občutka krivde Kakovosten in dobro načrtovan trening, predvsem njegova redna izpeljava in prava posvečenost treningu, sta najbolj učinkovit doping, ki tudi prinaša uspehe brez občutkov krivde, brez strahu pred kaznimi in boleznimi. Zavest, da je mogoče tekmovati tudi brez goljufije, lahko pomeni veliko. Športnik malega naroda skoraj ne more prejeti vseh informacij o dopingu, ki so bolj ali manj preverjene v laboratorijih velikih športnih narodov. Po drugi strani tekmovati s zavestjo, da so nekateri v prednosti že na štartu, lahko športniku vzame glavni motivacijski vzgib za leta odrekanja in boja s samim seboj, s svojimi človeškimi napakami in slabostmi. Ostati čist športnik bi moral biti izziv slehernemu športniku, ki bi želel biti oziroma je športnik tudi zaradi ljubezni do športa in športnega boja samega, ki prinaša več kot slava in denar.

Pošten spopad s samim seboj Občutiti telo kot instrument, ki te uboga, je ekstaza, katero odkrivajo tudi mnogi rekreativci po vsem svetu, ki imajo povsem tekmovalen pristop in z veseljem občasno tekmujemo, ne glede na naše sposobnosti in realne dosežke … Iskati rezerve v treningu, načinu življenja, dovoljenih ergogenih substancah in posvečenem življenju športnikov je velika rezerva, pravzaprav veliko večja kot v vseh prepovedanih substancah, vendar je to dejstvo, na žalost in na srečo, zelo težko dojemljivo večini športnikov in trenerjev, predvsem zaradi velike mode dopinga. Pošten spopad s samim seboj, s svojo lenobo je pravo moralno očiščenje in sleherniku, ki si upa, veliko ponuja … In v tem procesu je glavna motivacijska kemija, ki ni povezana s obstoječim dopingom, temveč se rojeva drugje, in sicer tam, kjer so presežki človekovega žitja, ko želimo več, kot smo sposobni … In nekateri to zmorejo, kot je povedal veliki Lance. Vsi me sprašujejo, kaj jemljem in nihče me ne vpraša, kako treniram … In kolesarsko upokojeni Lance dokaže svojo športno genialnost, tudi kot športni upokojenec, ko drugo polovico tekaškega maratona preteče hitreje kot prvo, in sicer z dosežkom 2:48. Poskusite ga posnemati in videli boste, za kaj gre. To preseganje samega sebe, svojih duševnih spon je veliko večji mik od zapravljanja denarja za prepovedano in za večni strah pred dejstvom, da bo športnik razkrinkan. Premislite, preden začnete goljufati, in predvsem razmislite, kaj doping prinaša. Lahko tudi jetrno odpoved znanega nogometaša in mnoge bolezni, ki se še bodo zgodile po končani eri mnogih goljufov … Absolutna tekma za vsako ceno za nekatere ni sprejemljiva in kdo je potem zares zmagovalec, je stvar osebne presoje, vendar Marion Jones, skesana šampionka, zame ni zapravila samo športnega ugleda, temveč tudi svoje življenje in svojo samopodobo, kar daleč presega pomen športne kariere, kajti vsemu navkljub je šport samo šport in življenje ponuja še marsikaj drugega …

Najuspešnejši  športniki Slovenske športne zveze   KRANJSKA GORA, 19. junija –  Mladi športniki in športnice Slovenske športne zveze (SŠZ) iz Celovca so bili najuspešnejši na 34. srečanju športnikov iz obmejnih dežel. Osvojili so tri zlate medalje ter po eno srebro in bron. Zmagali so nogometaši ter dekleta in fantje v namiznem tenisu, odbojkarice so bile druge, košarkarji pa tretji. V odbojki in košarki so zmagali slovenski športniki iz Italije, sicer člani ZSŠDI.  Tradicionalnega srečanja, ki ga je letos vzorno pripravila Kranjska Gora in je bilo namenjeno medsebojnemu spoznavanju mladih iz štirih sosednjih držav ter spoznavanju Slovenije, se je udeležilo približno 180 mladih športnikov in športnic iz Avstrije, Italije, Madžarske in Slovenije. V slovenski športni delegaciji iz Koroške (A) je bilo 45 športnikov in športnic, trenerjev, spremljevalcev in članov odbora SŠZ, na čelu s predsednikom Marijanom Velikom, podpredsednikom Danilom Prušnikom, poslujočim tajnikom Ivanom Lukanom, ekipe pa so vodili Mirko Oraže (namizni tenis), Daniel Waldhauser/Rudi Lampichler (nogomet), mag. Štefan Hribar (košarka) in Damir Ocepek/Peter Trampusch (odbojka).   Kot že lansko leto so bili zelo uspešni mladi športniki in (prvič po več letih) tudi športnice SŠZ v namiznem tenisu. Pod vodstvom izkušenega Mirka Oražeja sta Milan Sima in Thomas Vouk prepričljivo slavila ekipno zmago, Sima pa tudi v posamični konkurenci. V dramatičnem finišu je bila na koncu uspešna tudi dekliška ekipa Bettina Ratz/Marie Waltl.  Po dolgih letih so na zmagovalno stopničko znova stopili koroški nogometaši. Najprej so igralci Daniela Waldhauserja in Rudija Lampichlerja premagali slovenske vrstnike iz Italije (ZSŠDI) z 2:1 ter nato dobili še finale proti Madžarom (ZSM) z 1:0. Ekipo SŠZ so sestavljali naraščajniki (letnik 1996 in mlajši) iz centrov SAK-a v Celovcu in Pliberku in iz nogometne akademije na Slovenski gimnaziji, katero obiskujejo tudi mladi nogometaši iz Sel in drugih slovenskih krajev na Koroškem. Odbojkarice iz Doba so si z zmago z 2:0 proti domačinom in porazom 0:2 proti ZSŠDI zagotovili drugo mesto v končni razvrstitvi, medtem je bila dvakrat poražena mlada ekipa KOŠ-a, ki je osvojila 3. mesto. Prvo tekmo proti vrstnikom iz Italije so izgubile z 42:52, drugo proti domačinkam pa s 27:60.     Tradicionalno srečanje športne mladine iz štirih držav je tudi letos priredila Komisija za zamejski šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije-Združenju športnih zvez (OKS-ZŠZ) na čelu s predsednico Sonjo Poljšak, organizator je bil Zavod za turizem občine Kranjska Gora na čelu z direktorico Mirjam Žerjav, pokrovitelj pa je bila občina Kranjska Gora in župan Jure Žerjav, generalni sekretar organizacijskega odbora letošnjega srečanja je bil Blaž Veber. Uradna otvoritev dvodnevnega srečanja je potekala na trgu v Kranjski Gori, sklepna slovesnost pa je bila v hotelu Larix. Na slovesnem odprtju športnih iger se je za lep sprejem delegacij zahvalil predsednik SŠZ Marijan Velik, Ivan Lukan, tajnik Slovenske športne zveze, pa se je zahvalil organizatorjem v imenu mladih športnikov in športnic, trenerjev in spremljevalcev iz Italije, Avstrije in Madžarske.  Pri slovesni podelitvi kolajn so bili častni gostje predsednica Sonja Poljšak (Komisija za zamejski šport pri OKS), Miro Cerar, Vili Šekereš ter župan Jure Žerjav. 35. Srečanje mladih slovenskih športnikov iz sosednjih dežel bo junija 2011 v Kranju.  Uvrstitve, namizni tenis - dečki: 1. SŠZ Celovec, 2. Kranjska Gora, 3. ZSŠDI; namizni tenis – dekleta: 1. SŠZ Celovec, 2. Kranjska Gora, 3. ZSŠDI; nogomet (fantje): 1. SŠZ Celovec, 2. ZSM, 3. ZSŠDI, 4. Kranjska Gora; odbojka (dekleta): 1. ZSŠDI, 2. SŠZ Celovec, 3. Kranjska Gora; košarka (dečki): 1. ZSŠDI, 2. Kranjska Gora, 3. SŠZ Celovec. 

29


Razmišljanja mag. Romana Vodeba

Čemu slav(ljen)je? Uvodoma naj poudarim, da sem bil neizmerno žalosten, ko s(m)o izpadli iz nadaljnjega tekmovanja na SP v Afriki. Vendar pa sem (med drugim) tudi teoretik, športolog – s psihoanalizo »blodim« po športu sem ter tja. Pravijo, da včasih »celo« kaj pametnega povem. Tokrat se sprašujem: kako je mogoče, da se v Sloveniji slavi izpad iz nadaljnjega tekmovanja na SP v Afriki?

Patetično tromostovsko slavljenje

30

Podobno je Slovenija slavila prihod Zdovčevih košarkarjev z EP, kljub temu da nis(m)o osvojili niti medalje, za kar s(m)o bili zreli. Zakaj slavja niso prirejali francoskim in italijanskim nogometašem ali pa Srbom? Italijanske in francoske nogometaše je javnost hudo grajala. Medtem ko je bilo tromostovsko slavje in vsesplošno rajanje in proslavljanje po zmagi nad Rusi popolnoma upravičeno, pa tega ne bi mogli reči za postafriški direndaj. V očeh kakšnih tujcev je vsa ta slovenska postafriška galama izpadla malce bedno in patetično – v mojih (psihoanalitičnih) očeh celo latentno mazohistično. Izpadi iz nadaljnjega tekmovanja bi se morali objokovati, večina Slovencev pa se je veselila – takšen je bil namreč celoten vtis. Meni so se nogometaši nekako smilili, a so se verjetno tudi sami sebi – zato ker so izpadli, pa tudi zato, ker so morali svoj izpad na silo proslavljati. Izpadli so izjemno nesimpatično. Nogometni oboževalci so v tej »kalvariji« poglavje zase. Nezavedno sočustvovanje z izpadlimi nogometaši je latentno žalost obrnilo v svoje nasprotje: v transparentno veselje. V očeh mnogih Slovencev so bili naši nogometaši očitni moralni zmagovalci. Psihoanalitično gledano bi se dalo reči, da so evforični brniško-tromostovski fanatiki v vsesplošnem rajanju nezavedno zavračali in zanikali neljubo dejstvo, da smo Slovenci v resnici izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. Z določenega vidika razloga za slav(ljen)je ni bilo. Skozi teorijo gledano je mogoče zaznati celo paradoks in absurd hkrati – in to v tem, da se je na nek način slavil izpad iz nadaljnjega tekmovanja. Tak obrat, v katerem se žalost in jeza skozi zanikanje obrneta v svoje nasprotje, torej v veselje in oboževanje izpadlih poražencev, se očitno lahko zgodi samo majhnim narodom, Slovencem.

Arhetipska simbolna kastriranost Majhnost vselej pomeni kronično in arhetipsko simbolno kastriranost. Ljudje se navadno nehote in nezavedno identificirajo z zmagovalci – Slovenci pa se znamo pogosto identificirati tudi s poraženci. To je posebnost Slovenije – veliki narodi tega ne poznajo. Ljudje, ki pogosto izgubljajo, se znajo še kako vživeti prav skozi sočutje v vlogo poraženca. V sočutje s trpečimi nogometaši se znajo vživeti predvsem tisti ljudje, ki so navajeni trpljenja, skromnosti, ponižanja. Naši »nesrečni« nogometaši v Afriki sicer niso bili ponižani, so se pa očitno skozi sočutje usedli v srca mnogih Slovencev. Oboževalci pa so jezo in žalost ob izpadu iz nadaljnjega tekmovanja reakcijsko obrnili v svoje nasprotje, v neizmerno (brniškotromostovsko) evforijo. Psihično energijo, ki so jo imeli pripravljeno za slavje ob kakšnem večjem uspehu, so morali za nekaj pokuriti. Slav(ljen)je bil nekakšen obrambni obliž za prvotno žalost in jezo. Iz spoštovanja do nogometašev je na Tromostovje vleklo marsikoga. Toda ker niso vsi ljudje čredno sugestibilni, so mnogi (za)čutili patetiko slavja. V luči psihične priprave športnikov je v tem postafriškem kontekstu treba marsikaj dodati. Namreč: ta nacionalna (pre)majhnost slovenskim športnikom pogosto onemogoča preboj v svetovni vrh. To onemogočanje je seveda spontano, nehotno in nezavedno. Če bi bilo v moji moči – ukvarjam se tudi s psihično pripravo športnikov – bi preprečil, da se slavijo prihodi v domovino »kastriranih«, torej poraženih športnikov. Ker to ni nemogoče, navadno zaradi sponzorjev, bi športnike vsaj psihično

pripravil na tovrstno patetiko in konceptualno zablodo. V glave naših poraženih športnikov, tokrat nogometašev, bi bilo treba plasirati neko interpretacijo takšnih brniško-tromostovskih dogodkov. Le kaj naj si mislijo naši ambiciozni nogometaši, ko vidijo, da jih ljudje fanatično častijo in obožujejo, kljub temu da so (malce) razočarali? Resnici na ljubo: v naslednji krog se pač niso uvrstili. Vsako tovrstno organizirano slavljenje mora vsak športnik, tudi nogometaš, ustrezno oziroma pravilno razumeti. S povprečno pametjo nogometaši ne razumejo, da mnogi Slovenci ne pridejo na te žure zgolj iz spoštovanja, pač pa pridejo fantazmatsko (in nezavedno) tolažit simbolno kastrirane športnike v smislu: »Četudi ste izpadli, se ne sekirajte – super ste!«

Športniki bi morali (ne) zavedno razmišljati V luči psih(oanalit)ične priprave športnikov je treba reči, da se nacionalna pričakovanja včasih na zelo neposrečen način vtkejo v sfere nezavednega pričakovanja in ambicije teh športnikov, tudi nogometašev, čeprav se le-ti pravilno psihično »naglihajo« v matičnih (tujih) klubih. Z vidika psihične priprave športnikov pa vendarle ni dobro, da se slavijo poraženci – v aktualnem primeru afriški »izpadleži«. Vedeti je treba, da gre pri mnogih oboževalcih v resnici za nezavedno tolažbo teh poraženih nogometašev, pri drugih pa morda vendarle za spoštovanje, nikakor pa ne za slavljenje, kot je izpadlo na Brniku in Tromostovju. Ravno ta nehotna, spontana in nezavedna tolažba ni ravno dobra popotnica – ne za naše nogometaše niti ne za bodoče rodove mladih nogometašev. Mladi nogometaši nezavedno sicer preberejo vso to galamo okrog zvezdništva, toda v nezavedni spomin se jim usede tudi logika, da Slovenija ni narod, ki bi posegal v vrh svetovnega nogometa. Športniki – v tem primeru nogometaši – bi morali zavestno in predvsem nezavedno razmišljati: »Ne zaslužimo si oboževanja in slavljenja! Ne bomo in ne smemo slaviti izpada iz nadaljnjega tekmovanja! Zaslužimo si višjo uvrstitev na SP! Mi smo (naj)boljši!« Seveda športniki – v tem primeru nogometaši (lani so bili to košarkarji) – v resnici nimajo nič neposredno s temi patetičnimi slav(ljen)ji. Vanje so kar nekako pahnjeni. Sami si jih gotovo ne želijo. V tem vsesplošnem direndaju so v bistvu še najbolj problematični organizatorji teh tradicionalnih žurov. Prav organizacija oziroma idejna konceptuali-


ŠKL zacija takšnih žurov je spolzela iz (idejnega) nadzora. Simičeva NZS je domala brez moči. Kakorkoli že, nogometaši so v Afriki očitno dali vse od sebe, kar ni bilo dovolj za napredovanje. Paradoksalno pa vendarle je, da je bilo za večino Slovencev to dovolj in da so kljub izpadu slavili, vsaj videti je bilo tako. To je podobno znani nacionalni arhetipskih fantazmi, ki spotika mnoge slovenske športnike. Fantazma je ukoreninjena v nezavedno – na dečka jo naslavlja t. i. intrapsihični Drugi. V Sloveniji je to infantilna mama s svojim nehotnim in nezavednim apelom: »Bodi moj luzer – tak kot oče –, natančno takega te ljubim!« Ravno s to ponotranjeno nezavedno fantazmo oziroma z materinim apelom je največ problemov, saj kakšnega kroničnega poraženca – sicer pa dobrega športnika – psihično pripravi, ker ne zna zmagovati. Jasno, da ne zna, ker v sebi nosi nezaveden odpor do zmage in različne konstrukte nezavednega dvoma v zmago(vanje). Takšna slavljenja, kakršnemu smo bili pretekli mesec priča na Tromostovju in Brniku, so posredno (na žalost) lahko v škodo samim športnikom. Na nek specifičen način so bili v bistvu bolj »koristni« in »konstruktivni« neotesani italijanski, francoski in srbski navijači – torej javnost, ki je izžvižgala svoje izpadle nogometaše. Da je javnost pogosto zelo nora (in vselej analizabilna), verjetno ni treba posebej poudarjati.

Prehitro zadovoljni Res je, Slovenci smo izpadli v spletu nesrečnih okoliščin. Toda, resnici na ljubo, blesteli smo le v prvem polčasu tekme proti ZDA. Tekma z Alžirijo je bila psihično specifična in bolj »pripravljalna« za ostala dva derbija. Če bi bili Slovenci res véliki, bi Američane potolkli tako, kot so Portugalci ponižali Severne Korejce, véliki Nemci pa vélike Angleže. V prvem polčasu so Američani dobili (nezaveden) občutek, da so simbolno kastrirani. S spontano ponesrečeno (zaprto) taktiko naše ekipa pa so Američani v drugem polčasu (pri)dobili občutek, da vendarle (še) niso dokončno simbolno kastrirani. Ganci te napake proti ZDA niso naredili – zato so jih premagali. Naši nogometaši so bili sposobni vélikim Američanom zabiti še par golov, a tega nezavedno niso vedeli oziroma si tega niso »upali«. A Američani so si opomogli, ne toliko na svoj račun, pač pa na naš. Niso se otresli našega pritiska, pač pa smo mi nehali pritiskati, kar je bila največja (taktična) napaka naših nogometašev na SP v Afriki. Ne gre za to, da so nam Američani dali dva oziroma celo tri gole. Gre za to, da smo se mi v navalu dajanja golov ustavili, zadovoljili smo se z 2 : 0 – in tega véliki nogometni narodi ne delajo. Gledano skozi psihoanalizo je fenomen (simbolne) kastracija osnovna paradigma, ki pomaga razumeti šport – tudi psihično pripravo športnikov (in trenerjev). No, to pa je že višja matematika psihoanalitičnega razumevanja športa, ki ji na žalost ni kos niti športna stroka. Pri ritualu oboževanja in javnega glorificiranja skesanih poražencev, ki jih javnost prelevi v zmagovalce, je mogoče prepoznati arhetipsko posebnost slovenskega naroda, če že ne kar mehki patos. Problematična v tej zgodbi je

torej Slovenija kot narod. Slovencem bi bilo treba naviti ušesa. Pa ne zato, ker slavijo skesane poražence – rekli smo, da je pri postaafriškem direndaju šlo bolj za nezavedno tolažijo –, pač pa zato, ker se ti Slovenc(eljn)i nikoli ne zberejo v tolikšnem številu kot na brniško-tromostovskem žuru na ligaških derbijih. Prazne tribune na prvoligaških derbijih izkazujejo pravi nogometni obraz slovenskega naroda. V času zadnjega EP v nogometu sem v intervjuju za SP Dela dejal: »Dokler se na prvoligaških derbijih in reprezentančnih tekmah ne bo zbiralo vsaj toliko gledalcev kot v smučarski Planici, Kranjski Gori in na Pohorju, toliko časa slovenski nogomet ne bo napredoval.« V spletu nekih super(nad)kompenzacij smo se uvrstili na SP – to pa je tudi vse. In s tem smo očitno kolektivno nadvse zadovoljni. Sami nogometaši pa zagotovo ne. Če hočemo kdaj predstavljati nogometno velesilo, ne bi smeli družno slaviti izpada iz nadaljnjega tekmovanja. Nam bližnji Italijani in Francozi pa naši »bratje« Srbi svojega izpada zagotovo niso slavili. In prav zato ti narodi predstavljajo svetovno nogometno velesilo. Iz te nogometne oziroma nacionalne zagate ni enostavnega izhoda. NZS je domala brez moči (in pameti). Problem je v tem, da je v spontani kolektivni zablodi cel narod.

ŠKL in priznanje

Slovenija ima multitalent V popravi vseh mogočih talentov je prav, da predstavimo tudi športno pedagoginjo prof. Majdo Bertoncelj, ki, poleg poučevanja na Osnovni šoli Cvetka Golarja v Škofji Loki, trenira gimnastiko, navijaške in pom pom skupine in zabijanje. Njen in šolski razpoznavni znak so Cvetke, navijaška skupina, ki zmeraj znova navdušuje doma in tudi v tujini. Skupina je uspešno tekmovala na državnih in evropskih prvenstvih in se domov vračala z medaljami. Ko dekleta in tudi fantje končajo osnovno šolo, se pridružijo skupini Smart, ki se ponaša za naslovom evropskih prvakinj in mnogimi medaljami. Trenira tudi zabijanje, ki je med mladimi zelo priljubljeno – s skupino Eagles so osvojili naslov državnih prvakov. Majda Bertoncelj je tudi selektorica državne reprezentance navijaških skupin. Z reprezentanco se je se udeležila treh svetovnih prvenstev.

Orel – med kurami Nizka pričakovanja in posledično (pre)hitro veselje in hitra zadovoljitev (pre)nizkih ambicij je povsem neproduktivna za doseganje športne odličnosti. Nacionalna pričakovanja v tem kontekstu včasih odigrajo odločilno vlogo, ker se povsem nehote in spontano vtkejo v nezavedno pričakovanje, torej tudi ambicije športnikov. Če sem s tem razmišljanjem koga posredno prizadel, se (spet) oproščam. Moje umovanje je vselej teoretsko in dobronamerno – zagotovo pa legitimno. Klub temu da mi srce bije za nogomet, se teoriji pač ne odrekam. Ravno zaradi nje in skozi njo slovenske ljubitelje nogometa v brniško-tromostovskih izlivih čustev popolnoma razumem. Po drugi strani pa razumem tudi bes francoske, italijanske in srbske javnosti, ki ga je mogoče celo obsojati, ker ni etično. Slovenija je bila bistveno bolj etična in obzirna do svojih poražencev – celo preveč. Za konec pa še poduk Anthonyja de Mella: »Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in skupaj z njimi zrasel. Vse svoje življenje je delal to, kar so delali piščanci, prepričan, da je eden izmed njih. Brskal je po zemlji za črvi in žuželkami. Kokodakal je, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo. Leta so minevala in orel se je zelo postaral. Nekega dne pa je nad seboj na jasnem nebu zagledal mogočno ptico. Graciozno je drsela med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo s strahospoštovanjem: 'Kdo je to?' je vprašal. 'To je orel, kralj ptic,' mu je dejal sosed. 'On pripada nebu, mi pripadamo zemlji - mi smo kokoši.' Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da to je.«

Majdin drugi dom je telovadnica z vso opremo za gimnastiko, kjer trenirajo najmlajši – od štirih let, do odraslih, njen delovni dan pa se navadno konča z vadbo aerobiko za ženske. Od kod ji energija in zagon za vse, kar počne. Zagotovo so to otroci in mladi, ki z veseljem prihajajo na njene treninge. Uspehi so prav tako velika nagrada za naporno delo, opazili so ga tudi v občini in Majdo nagradili z občinskim priznanjem. Zagotovo pa Majda ponosna na sina Saša, ki ga je usmerila v šport, z njim naredila prve korake in ga danes, ko je v svetovnem gimnastičnem vrhu na konju z ročaji, ponosno spremlja na športni poti. S Sašom sta tudi trenerski tandem, saj je Sašo vrhunski telovadec in hkrati trener, oba pa delujeta v družinski športni firmi ŠD Matrica. To ni nek pridobitniški klub, kajti, kot je povedala Majda za Šport mladih: »Delujemo na šoli, kjer imajo vsi učenci in učenke vadbo brezplačno, prek ŠD Matrica pa že nekaj časa ustvarja Gorenjsko gimnastično metropolo,« pravi in seveda ne pozabi poudariti, da je na njeni šoli doma gimnastika. »Bolj kot z dosežki na tekmovanjih se rada pohvalim s tem, da učenci in učenke na naši šoli kot za šalo delajo med odmori po hodnikih stoje in kolesa. To njihovo veselje do gibanja mi pomeni največ.«

31


Varnost pri športni vzgoji (1)

Piše: dr. Marjeta Kovač

Objektivne in subjektivne nevarnosti Izpeljava športnih dejavnosti pri pouku športne vzgoje in v prostem času mora zagotavljati udeležencem varnost. Pri športni vzgoji je zaradi posebnosti (za varno izpeljavo gibalnih nalog je potrebna določena razvitost gibalnih sposobnosti in raven tehničnega znanja, pa tudi ustrezna opremljenost prostora in primerna osebna oprema vadečih) več možnosti, da se učenec poškoduje, kot pri drugih učnih predmetih. Poškodbe se lahko pojavljajo tudi pri drugih šolskih predmetih (npr. pri tehniki, kemiji, fiziki, v srednjih šolah tudi pri praktičnih predmetih), a so pri športni vzgoji najpogostejše. Ameriški strokovnjaki navajajo, da se več kot 50 % vseh nesreč v šoli zgodi na igriščih ali v telovadnici, v zadnjih desetih letih pa je v ameriških šolah opazen porast poškodb za 150 odstotkov. V vsakdanjem življenju smo vsak dan izpostavljeni mnogim nevarnim okoliščinam, na katere pravzaprav nimamo vpliva. Res pa je, da je teh možnosti v športu več, a je na srečo nastanek poškodb predvidljiv. V prostočasni športni dejavnosti je vsak sam odgovoren za svoja dejanja in odločitve, ki odražajo varnost in skrb za lastno zdravje. V organiziranih dejavnostih, posebno še, če so obvezne (kot je npr. šolska športna vzgoja), pa je skrb za varnost predvsem odgovornost organizatorja športne vadbe. Ne le, da mora poskrbeti za vse dejavnike, ki bi lahko ogrožali vadeče, in tako v danih okoliščinah čim bolj zmanjšati tveganje, njegova naloga je, da jih nauči varnega ukvarjanja s športom ter prepoznavanja dejavnikov nevarnosti tudi v njihovem prostem času, ob poškodbi pa mora delovati mirno in premišljeno.

Učni načrt za športno vzgojo in varnost

32

Že v splošnih izhodiščih za delo učitelja je v učnih načrtih za športno vzgojo navedeno, da mora učitelj spoštovati predpisane standarde in normativna izhodišča ter poskrbeti za varnost pri vadbi, v uvodnem poglavju pa je priporočeno, da je lahko pri rednem pouku športne vzgoje zaradi varnosti in priporočene individualizacije v posamezni vadbeni skupini največ 20 učencev; pri plavanju, smučanju, kolesarjenju in pohodništvu mora šola upoštevati posebna normativna izhodišča. Dejavniki, povezani z varnostjo, se pojavljajo pri vsakem od štirih sklopov ciljev. Ustrezna telesna pripravljenost, primerno tehnično znanje, odnos do lastnega zdravja, primerno obnašanje in spoštovanje drugih so namreč ključni za varnejšo vadbo. Cilji učnega načrta tako niso usmerjeni le v poznavanje neposrednih dejavnikov (ne)varnosti, temveč tudi v razumevanje načel varne vadbe in ustreznih podpornih dejavnikov (prehrana, hidracija), v upoštevanje in spoštovanje pravil,

Opozarjamo na z zakonom predpisano nošnjo čelade. Zakon o varnosti na smučišču (Uradni list RS, 110/2002) določa, da je smučarska čelada obvezna za smučarje in sankače (na urejenem smučišču ali sankališču) do 12. leta starosti. Prav tako pa mora obvezno med vožnjo nositi na glavi pripeto atestirano zaščitno čelado kolesar, mlajši od 14 let (Varno na kolo, 2010).

povezanih z varnostjo, pa tudi v primernost obnašanja do sošolcev. Med vsebinami, ki so del učnega načrta, so v sklopu teoretičnih vsebin, povezanih s posameznimi športi, tudi takšne, ki so neposredno (npr. spoznavanje nevarnosti v vodi) ali posredno (npr. zakaj se ogrevamo) povezane prav z opozarjanjem na (ne)varnost pri športni vadbi. Prav tako so dejavniki varnosti navedeni med splošnimi teoretičnimi vsebinami. V specialno-didaktičnih priporočilih je posebno poglavje namenjeno varnostnim ukrepom, ki jih mora upoštevati učitelj, poleg tega pa učni načrt priporoča, da učitelj skladno z napotki zdravnika prilagodi vadbo učencem z zdravstvenimi indikacijami; upošteva razvojne posebnosti učencev; spoštuje razlike med spoloma; upošteva ustrezne obremenitve pri vadbi. V poglavju Izvedbeni standardi in normativi je navedeno tudi strokovno priporočilo, da vsak učenec pri športni vadbi potrebuje 20 m2 površine, ki v izjemnih okoliščinah ne sme biti manjša od 10 m2; prostori, orodje in oprema morajo ustrezati higienskim in zdravstvenim načelom, tako da učencem in učiteljem zagotavljajo varno športno vadbo. Zakonska podlaga za organizacijo pouka pa so šolski pravilniki, povezani z določitvijo normativov in standardov.

Varnost in zakonodaja Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (2005) in Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva (2010) določata največje število učencev v oddelku ali skupini pri izpeljavi različnih dejavnosti, kar predstavlja za učitelje in za učence standard kakovosti in stopnjo varnosti. Tako je pri rednem pouku športne vzgoje od 1. do 5. razreda osnovne šole lahko v vadbeni skupini največ 28 učencev, od 6. do 9. razreda


in pri izbirnih predmetih šport in plesne dejavnosti pa največ 20 učencev. Nov pravilnik za srednješolsko izobraževanje (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva, 2010) določa, da je tudi v vseh srednjih šolah, ne glede na to, ali imajo svojo telovadnico in športne površine ali pa jih najemajo, praviloma, v vadbenih skupinah 20 dijakov (in ne več do 32, kar je bil normativ za šole, ki so za izpeljavo pouka najemale športne površine, ker so bile brez njih, ali pa so imele svoje vadbene površine premajhne glede na število dijakov). Pri rednem pouku športne vzgoje so učenci od vključno 6. razreda osnovne šole ter v srednji šoli razvrščeni v vadbene skupine po spolu. Pri izbirnih predmetih v zadnjem triletju osnovne šole ter pri športnih dnevih in šolah v naravi poteka pouk v spolno mešanih skupinah. Oba pravilnika posebej določata velikost vadbene skupine pri poučevanju plavanja in smučanja, v srednji šoli pa tudi velikost skupine pri pohodništvu. V osnovni šoli je v skupini neplavalcev lahko največ osem učencev, v skupini plavalcev pa dvanajst, v srednji šoli je v skupini plavalcev lahko največ 12 dijakov. V osnovni šoli ne sme biti v vrsti več kot deset smučarjev začetnikov in dvanajst učencev smučarjev, v srednji šoli pa je v skupini pri smučanju dvanajst dijakov. Normativi za velikost skupine pri pohodniškem športnem dnevu v osnovnošolskem pravilniku niso določeni; so le priporočila učnega načrta o številu učencev glede na zahtevnost terena in letni čas izpeljave pohoda (Kovač in Novak, 2001, str. 65). Prvič se je pojavil normativ za pohodništvo v srednješolskem pravilniku leta 2010; ta navaja, da se za oblikovanje skupin in vodenje planinskih izletov pri pohodniških in gorniških vsebinah smiselno uporabljajo normativi, ki so za vodnike Planinske zveze Slovenije (Bobovnik in Koželj Stepic, 2006). Tako naj bi bilo na enega vodnika največ 14 udeležencev, če pohod poteka po lažjih kopnih poteh, in 8, če je pot zahtevna. Oba pravilnika o normativih in standardih imata (kljub opozorilom stroke ob vsakokratnih spremembah) še zmeraj nekatere pomanjkljivosti, saj ne določata normativov za izpeljavo različnih športnih dejavnosti, ki jih šole ponujajo na športnih dnevih ali v šoli v naravi (npr. kolesarjenje, veslanje ipd.); normativov za velikost vadbenih skupin pri interesnih športnih dejavnostih v šoli (tudi za izpeljavo športnih programov v društvih v Sloveniji ni zakonsko določenih normativov); zmanjšanja števila učencev ali dijakov v vadbeni skupini, če je v njej učenec ali dijak s posebnimi potrebami, ki ima z odločbo zagotovljen prilagojen program. Nekatera druga zakonodaja (npr. Zakon o varstvu pred utopitvami, Zakon o varnosti cestnega prometa, Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Zakon o varnosti na smučišču, Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja …) prav tako posega na področje varnosti pri športni vzgoji. Varnost zagotavljajo tudi ustrezni certifikati, ki jih morajo imeti športna oprema in pripomočki.

Nevarnosti, ki se pojavljajo pri izpeljavi športne vzgoje Nevarnosti, ki se pojavijo pri športni vzgoji, lahko razdelimo na objektivne (zunanje) in subjektivne (notranje). Objektivne (zunanje) nevarnosti izvirajo iz okolja in največkrat niso odvisne od udeležencev športno-vzgojnega procesa. Navadno so lažje predvidljive od subjektivnih, pred njimi pa se lahko učitelj zavaruje že pred izpeljavo dejavnosti, tako da: • pred načrtovanjem analizira razvojno stopnjo, sposobnosti, značilnosti in znanje otrok ter glede na to določi operativne cilje in izbere vsebino, ki jo posreduje; • v načrtovanju upošteva vse nevarne okoliščine, do katerih bi lahko prišlo pri izpeljavi športnovzgojnega procesa. Te so lahko povezane z organizacijo vadbe (ustrezna izbira prostora, orodja in pripomočkov; postavitev orodja; primerna osebna oprema vadečih; predpisana velikost skupine; čas vadbe …) ali pa s strokovno doktrino posredovanja določene vsebine (metodični postopki, primerni razvojni stopnji in sposobnostim otrok; didaktična načela). Pri izpeljavi dosledno upošteva strokovno doktrino, načela varnosti in normativne zahteve. Nekatere najpogostejše objektivne nevarnosti, ki se pojavljajo pri pouku športne vzgoje, so: • neprimeren prostor (premajhen za izpeljavo določenih vsebin; slaba osvetlitev; neprimerna temperatura; drseča tla; slaba prezračenost; pesek ali druge ovire na zunanjih igralnih površinah; pregloboka voda v bazenu …); • neprimerne naprave, orodja in pripomočki glede na razvojno stopnjo otrok; • poškodovane in/ali nevzdrževane naprave, orodja in pripomočki (npr. smuči, kolesa, potapljaška oprema, fitnes oprema, jame za skok v daljavo …); • neprimerna postavitev naprav, orodij in pripomočkov (ni zavarovano, npr. ni dodatnih blazin pod orodjem; preblizu stene ali drugih ovir; ni dobro pričvrščeno; blazine pod orodjem drsijo …); • neprimerna osebna oprema vadečih (drseči copati; neprimerni copati za določeno vsebino; predolge in preohlapne hlače …); • neprimerna urejenost vadečih (ure; nakit; spuščeni daljši lasje; slabo pričvrščena očala …); • vadba brez potrebne varovalne opreme (ščitnikov za kolena, komolce in zapestja; čelade; smučarskih očal …); določene športne panoge imajo natančno zapisana navodila za varovalno opremo (npr. hokej na ledu; kolesarjenje, čelada za otroke smučarje, sankače in kolesarje – po zakonu); • preveliko število vadečih (glede na velikost prostora, vsebino, organizacijsko obliko); • neugodne vremenske razmere, ki se pojavljajo pri športnih dejavnostih na zunanjih športnih površinah in v naravi. Tu so nevarnosti povezane z neprimerno izbiro kraja, prostora ali časa izpeljave športne dejavnosti, s slabo opremo prostora (zunanja igrišča, plavališča) ali z neprimerno osebno opremo udeležencev. Posebno moramo biti pozorni na objektivne nevarnosti v gorah, na smučiščih in plavališčih ter zunanjih športnih površinah, saj so nesreče tam pogostejše in imajo usodnejše posledice. • Gore – padajoče kamenje; poledenela pobočja; svež, neuležan sneg; strma in mokra travnata ali zasnežena pobočja; megla; veter; slaba označenost poti; neprimerna pohodniška obutev in oblačilo; pomanjkanje oblačil, očal … • Plavališča – slaba dostopnost obrežja; mokra tla na bazenih; motna voda, poraščeno dno, ježki in skale; pregloboka voda; vrtinci, deroča voda, močni tokovi; vročina, močno sonce … • Smučišča – poledenela smučišča; prestrma smučišča, smučišča z neprimernim iztekom glede na znanje otrok; kamenje; slabo označene proge; svež, mehak sneg, težak južen sneg; močno sonce; neprimerne ali nevzdrževane smuči, smučanje ali sankanje brez varovalne čelade … • Zunanja igrišča – kotanjasta travnata površina, mokra travnata površina; pesek na asfaltni površini; črepinje ali drugi nevarni predmeti na površini; nepričvrščeni goli ali koši; nevzdrževana igrala … Kljub temu vedno del nesreč nastane naključno. Videmškova s sodelavci (2010) ugotavlja, da se v vrtcih zgodita dve tretjini nesreč zaradi nepredvidene situacije. Subjektivne nevarnosti Subjektivne nevarnosti so nevarnosti, ki so odvisne od udeležencev vadbe. So težje predvidljive, posebno če o udeležencih nimamo dovolj podatkov. Med subjektivne nevarnosti lahko uvrstimo: • nekompetentnost izvajalca vadbe (neznanje; nepripravljenost na izpeljavo ure; pomanjkljiva organizacija, varnostni ukrepi; opustitev nadzora); • neprimerno izbrana vadba glede na nekatere značilnosti vadečega (morfologija; neznanje ali pomanjkljivo gibalno in/ali teoretično znanje; telesna in/ali psihična utrujenost; strah vadečega); • opustitev temeljnih načel varne vadbe. Ogrevanje je eden od preventivnih dejavnikov; vsebina in prijemi morajo biti vedno v podporo vadbe v glavnem delu vadbene enote; • nepoznavanje ali neupoštevanje zdravstvenih posebnosti udeležencev vadbe (učitelj ne pozna zdravstvenega stanja, npr. epilepsije, srčnih bolezni; ne upošteva zdravstvenega stanja, npr. vadba po poškodbi, pod vplivom zdravil ipd.; slabo počutje); • pretiravanje (prevelika ali predolgotrajna obremenitev; vadba ob neprimernih okoliščinah, npr. ob vlažnem, vročem vremenu …); • precenjevanje sposobnosti (npr. izbira težavnega smučarskega terena); • podcenjevanje nevarnosti (posebno pri pohodništvu, potapljanju, veslanju; izpeljava prvin brez ustreznega varovanja …); • nespoštovanje pravil (splošnih ali tistih, ki jih postavi učitelj); • neprimerno obnašanje, kot so agresivnost, pretepi. 33


Gimnastika Aleksander Šajn in Jernej Domanjko

Telovadki Althea in Ana navdušile šolarje

Althea na gredi

Janina blues Slovar: Janina je športna dvorana pri I. Osnovni šoli v Rogaški Slatini; blues je jazzovska glasbena zvrst, prežeta z občutji. Miro na bradlji

Tone Ižanc - zahvala telovadcem

Tone in Aljaž

34

Tone Ižanc, športni pedagog na Osnovni šoli I. v Rogaški Slatini, je ob odprtju prenovljene športne dvorane Janina v sodelovanju z ravnateljico Anito Skale ter Gimnastično zvezo Slovenije in Gimnastičnim društvom Center Maribor in Studenci pripravil mešanico otvoritvene slovesnosti z mnogimi uglednimi gosti in športnega dne. Nekaj posebnega je bil prvi del, in sicer slovesno odprtje dvorane, ko se je na tribunah zbrala vsa šola, na častnem mestu v prvi vrsti pa Miro Cerar, Aljaž Pegan in množica domačih športnih pedagogov, prijateljev športa, župan itd. Domačemu športnemu pedagogu gredo čestitke za prijem, ki ga doslej ni uporabil še nihče. Najprej je povabil pred blazine župana, ki je bil nekoč košarkar, in ga nagovoril, da je naredil preval naprej. S tem se je utrgal plaz, pozivu domačega športnega pedagoga so sledili Miro Cerar z zgibami na bradlji, Aljaž Pegan s stojo na bradlji, Milan Bastašič, košarkarski trener, s kratko vajo na bradlji, dva nekdanja Ižančeva učenca, eden že krepko opremljen z »bojlerjem«, sta se predstavila s premetom naprej, sicer pa je vsak pokazal nekaj svojega. Na koncu se je na bradljo in drog spravil še sam Tone Ižanc, čeprav z natrgano Ahilovo tetivo. Tako so učenci in učenke lahko videli gimnastiko v pravi luči, takšno, prizemljeno, prav nič vzvišeno. Morda bo prav ta predstava pripomogla, da bodo učenci in učenke te šole gimnastično opremo uporabljali z večjim veseljem. »Ne, ne moremo se pohvaliti, da bi bila gimnastična šola, ki deluje na šoli, dobro obiskana. Zanimanje učencev za gimnastiko je bolj šibko,« nam je povedala ena vodilnih na šoli, čeprav imajo šestošolci s projektom GZS Slovenija telovadi in s prizadevnimi trenerji in vaditelji Gimnastičnega društva Center Maribor, ki v Rogaški Slatini skrbi za

gimnastične naraščajnike, lepo možnost, da spoznajo temelje tega športa. Za bolj uglajeno, že vrhunsko gimnastično predstavo so v tem predstavitvenem delu poskrbeli telovadki z GD Studenci (Althea in Ana ter Jernej in Srečko), predstavo pa je s komentarji popestril trener Aleksander Šajn. In ko je bilo vsega konec, so v dvorano prišli mnogi učenci in učenke ter obstopili telovadce in telovadke, seveda z lističi za avtograme. Nepredstavljivo je bilo videti dečke in deklice, ki so lahko v živo stopili do, denimo, Aljaža Pegana, ki je potrpežljivo delil podpise. Gledali so ga kot čudež, ki se je pojavil v njihovi družbi, prav nič vzvišen, v opremi, v kateri je telovadil – v čevljih, dolgih hlačah in puloverju. Po predstavi z gosti je Aleksander Šajn opravil gimnastično vadbeno uro z učenci, seveda na novih blazinah in orodjih. Tega večina ni več videla. Bistvo celotne predstave ob odprtju prenovljene dvorane je bilo prav v teh »nevidnih« prizadevanjih mariborskega trenerja in vaditeljev, ki si po svojih močeh prizadevajo, da bi se uprli neznansko močnemu toku lahkotnega poigravanja s košarkarsko ali nogometno žogo, na prav tako prenovljenih igriščih ob šoli, kamor učence ni treba prav nič vabiti. Dovolj je že, da imajo svojo žogo. Ja, danes je vprašanje, kako učence navdušiti, da bi se športa oprijeli tako resno, da bi tudi redno trenirali. Če se zdi, da je pri igrah z žogo to še nekako uresničljivo, pa se zdijo prizadevanja Gimnastične zveze in klubov že tako rekoč »misija« nemogoče. Gospa Katarina iz prve vrste, ki je skrbela za prvo pomoč, je mimogrede razložila še socialno plat mnogih ljudi v Rogaški Slatini. Šele ob njeni pripovedi sem dojel, da so vlaganja v šport, v športne dvorane in igrišča še ena od redkih pozitivnih prizadevanj za mlade, ki se jim socialni prostor vse bolj zapira. Ob koncu obiska na I. osnovni šoli v Rogaški Slatini mi je Tone Ižanc zaupal, da so podobno prenovo športnih objektov izpeljali tudi na sosednji II. Osnovni šoli.


DP za U16 in U14 PTUJ, 12. septembra – DP za pionirje in pionirke U12, U14 in U16. U16 fantje 100 m: 1. Jan Kramberger (ASB) 11,23, 2. Aleš Gorjup (Šta) 11,81, 3. Jan Kohek (Mass) 11,84. 300 m: 1. Gašper Dežman (Mass) 37,40, 2. Žiga Tavčar (Bled) 37,72, 3. Tim Zalokar (Trk) 37,78. 1000 m: 1. Jan Petrač (Mass) 2:35,68, 2. Kristian Grunfeld (Špela) 2:43,35, 3. Daniel Barila (KLC) 2:44,53. 3000 m: 1. Jan Petrač (Mass) 9:31,20, 2. Kristian Grunfeld (Špela) 9:36,18, 3. Danijel Barila (KLC) 9:39,38. 100 m ovire: 1. Jan Kramberger (ASB) 13,35, 2. Aljaž Brlek (Pt) 14,53, 3. Armin Makovec (Go) 14,59. 300 m ovire: 1. Gašper Dežman (Mass) 40,98, 2. Žiga Bizjak (Mass) 43,71, 3. Iztok Mladič (Šta) 44,91. Višina: 1. Ahac Moretti (Krka) 185, 2. Jaka Fefer (Vrh) 168, 3. Simon Erjavec (Med) 160. Palica: 1. Luka Jereb (KLC) 350, 2. Ambrož Tičar (Bre) 320, 3. Miha Predalič (Mass) 230. Daljava: 1. Žan Frelih (Trk) 625, 2. Klemen Hrovat (B20) 622, 3. Jakob Zupanc (Trk) 608. Troskok: 1. Armin Makovec (Go) 12,78, 2. Rok Miklavčič (Go) 12,66, Jan Luxa (Go) 12,37. Krogla: 1. Blaž Zupančič (Mass) 14,45, 2. Rene Ljubec (ASB) 13,18, 3. Denis Kumek (Dom) 12,74. Kopje: 1. Matija Muhar (SAT) 50,57, 2. Nace Pleško (Mass) 48,17, 3. Rok Miklavčič (Go) 47,51. Disk: 1. Denis Kumek (Dom) 45,47, 2. Blaž Zupančič (Mass) 44,27, 3. Rok Miklavčič (Go) 41,70. Kladivo: 1. Jan Pustovrh (Bre) 45,38, 2. Jan Lokar (Bre) 38,74, 3. Denis Kumek (Dom) 37,30. U16 dekleta 100 m: 1. Kaja Debevc (Mass) 12,51, 2. Maja Petrovič (Vrh) 12,85, 3. Anja Benko (Pan) 12,87. 300 m: 1. Anja Benko (Pan) 41,31, 2. Maja Pogorevc (SLG) 42,37, 3. Maruša Berlot (Vel) 42,72. 1000 m: 1. Mateja Pokrivač (Orm) 3:00,62, Anja Plaznik (Nav) 3:02,56, 3. Doroteja Domjan (Pt) 3:02,96. 2000 m: 1. Mateja Pokrivač (Orm) 6:33,43, 2. Vesna Kašnik (Vel) 6:43,42, 3. Sara Karlovšek (Sev) 6;45,43. 80 m ovire: 1. Manca Šepetavc (Mass) 12,08, 2. Katja Bevc (Bre) 12,37, 3. Anita Repše (Krka) 12,60 12,60. 300 m ovire: 1. Manca Šepetavc (Mass) 44,56, 2. Anja Lipovšek(Trk) 46,45, 3. Kaja Bajda (Žal) 46,46. Višina: 1. Ina Kruljac (Šen) 159, 2. Katja Bevc (Bre) 156, 3. Nina Zajc (ASB) 156. Daljava: 1. Katja Bevc (Bre) 555, 2. Maja Petrovič (Vrh) 537, 3. Ema Barbič (Kro) 503. Troskok: 1. Tjaša Bucik (Go) 11,13, 2. Maja Maver (P Mb) 10,48, 3. Jerca Petrovič (B20) 10,46. Palica: 1. Nika Peček (Mass) 276, 2. Neža Bizjak (Mass) 270, 3. Lorella Vašcer Erban (Bre) 260. Krogla: 1. Tjaša Krajnc (P Mb) 11,94, 2. Anja Mesiček (P Mb) 11,34, 3. Nina Ramšak (KLC) 11,08. Disk: 1. Veronika Domjan (Pt) 31,69, 2. Tjaša Krajnc (P Mb) 27,98, 3. Anja Jarc (Trk) 27,82. Kopje: 1. Katja Zof (Špela) 43,25, 2. Melani Hentak (Pt) 42,88, 3. Tina Černič (Krka) 33,88.Kladivo: 1. Gabriela Kumek (Dom) 39,58, 2. Katarina Juršič (Krka) 36,80, 3. Veronika Rahotin (Kp) 32,34. U14 pionirji 60 m: 1. Nino Celec (Pan) 7,60, 2. Primož Velkner (Šta) 7,90, 3. Grega Medvešek (Mass) 8,00. 200 m: 1. Nino Celec (Pan) 25,66, 2. Primož Velkner (Šta) 26,25, 3. Blaž Otoničar (Mass) 26,83. 1000 m: 1. Miha Ličef (Jes) 2:50,48, 2. Cene Rakušček (Žir) 2:59,77, 3. Davor Kaučič (KLC) 3:01,03. 60 m ovire: 1. Nino Celec (Pan) 9,29, 2. Grega Medvešek (Mass) 9,61, 3. Nejc Pustavrh (Bre) 10,10. Višina: 1. Axel Luxa (Go) 160, 2. Matic Kovačič (Bre) 154, 3. Blaž Mramor (Mass) 154. daljava: 1. Nina Celec (Pan) 593, 2. Vid Železnik (P Mb) 515, 3. Tomotej Pevec (Med) 509. Krogla: 1. Jernej Marčič (Vrh) 12,51, 2. Jure Bezjak (P Mb) 11,42, 3. Jakob Kocjančič (Bled) 10,71. Vortex: 1. Aljaž Juhart (Žal) 57,82, 2. Rok Balantič (Dom) 57,39, 3. Boštjan Nahberger (Pt) 54,17. U14 pionirke 60 m: 1. Tjaša Lukas (Šta) 8,09, 2. Vika Rutar (PSČ) 8,19, 3. Tina Božič (ASB) 8,20. 200 m: 1. Tjaša Lukas (Šta) 27,13, 2. Kaja Štante (KLC) 27,36, 3. Nuša Pintar (KLC) 27,72. 1000 m: 1. Maja Plaznik (Nav) 3:11,39, 2. Neja Mavrič (Bov) 3:12,34, 3. kaja Strgaršek (KLC) 3:13,20. 60 m ovire: 1. Aneja Simončič (Žal) 9,70, 2. Nika Okorn (Mass) 9,77, 3. Ema Loparnik (Trk) 10,04. Višina: 1. Tina Božič (ASB), 2. Lara Omerzu (Bre) 150, 3. Pia Zupan (Vrh) 147. Daljava: 1. Tina Božič (ASB) 586, 2. Tina Vaupot (Dom) 516, 3. Lea Pavlin (B20) 512. Krogla: 1. Kim Barbič (B20) 11,70, 2. Lara Omerzu (Bre) 10,09, 3. Lea Pavlin (B20) 9,91. Vortex: 1. Kim Barbič (B20) 55,73, 2. Tina Vaupot (Dom) 49,39, 3. Andreja Miklavčič (Go) 39,94.

KAJAKAŠTVO DP za mlajše CELJE, 28. avgusta – Na državnem prvenstvu v kajaku in kanuju na divjih vodah za mlajše kategorije so se tekmovalci pomerili v posamičnih in ekipnih vožnjah.

K1, slalom, starejši dečki: 1. Niko Testen (SE) 61,31, 2. Vid Karner (NC) 61,71, 3. Vid Kuder Marušic 65,20, 4. Žan Jakše (oba Tacen) 65,51, 5. Nejc Konda (NC) 66,56, 6. Matic Klobučar (SE) 70,66, 7. Jurij Žmavc (Lj) 71,53, 8. Jani Jarc (SE) 72,21, 9. Jaka Pivk 79,31, 10. Anže Urankar (oba Lj) 81,19, 11. Žan Zagrajšek (SE) 81,37, 12. Jan Zupančič (Straža) 83,56, 13. Val Manfredo Vidrih (Tacen) 83,91, 14. Gašper Kovačič 90,67, 15. Rok Gomizelj (oba SE) 95,34, 16. Jakob Stanič (Krško) 96,28, 17. Patik Vogric (SE) 98,05, 18. Miha Mazovec (Straža) 104,19, 19. Aljaž Makovec (SE) 105,17, 20. Jan Avsenik (Straža) 110,29. Ekipno: 1. Nivo Celje (Nejc Konda, Vid Karner, Teo Karner) 75,33, 2. KK Soške el. (Matic Klobučar, Jani Jarc, Niko Testen) 85,02, 3. Tacen 1 (Vid Kuder, Žan Jakše, Leon Breznik) 85,14, 4. KK Ljubljana (Jurij Žmavc, Anže Urankar, Jaka Pivk) 102,15, 5. KK Soške elektrarne (Gašper Kovačič, Patrik Vogrič, Žan Zagrajšek) 171,20, 6. KK Straža (Jan Zupančič, Žiga Šiler, Miha Mazovec) 235,74. Mlajši dečki: 1. Teo Karner (NC) 66,40, 2. Jakob Jež (SE) 79,29, 3. Urh Turnšek (NC) 84,86, 4. Tine Kancler (SE) 84,88, 5. David Rozman (NC) 84,90, 6. Matija Pušnik 94,19, 7. Marko Petek (oba Lj) 96,83, 8. Domen Višnar (NC) 99,98, 9. Timotej Bavec (SE) 106,74, 10. Blaž Anžlovar (Lj) 106,79, 11. Luka Kajzer (Tacen) 108,62, 12. Klemen Kauzar (Hrast) 116,79, 13. Martin Černilec (Simon) 163,69, 14. Brin Colnar (Tacen) 176,91, 15. Dante Brelih (SE) 178,59, 16. Jan Ločnikar (NC) 185,79, 17. Jaka Bernat (Tacen) 208,19, 18. Žan Gerčer (Lj) 245,94, 19. Gašper Krivic (Simon) 273,32, 20. Blaž Franko (SE) 316,44. Ekipno: 1. KK Soške el. (Timotej Bavec, Tine Kancler, Jakob Jež) 111,20, 2. KK Ljubljana (Marko Petek, Blaž Anžlovar, Matija Pušnik) 182,15, 3. KK Nivo Celje (Urh Turnšek, Domen Višnar, David Rozman) 225,60. Starejše deklice: 1. Neža Vrevc (Tacen) 76,69, 2. Beti Medved 80,89, 3. Alja Kozorog (obe SE) 84,59, 4. Urška Cimperšek (NC) 86,09, 5. Teja Vrbnjak Erbežnik (Tacen) 86,57, 6. Ana Mihelič (Straža) 139,81, 7. Ema Lenarčič (Tacen) 162,11, 8. Anja Klobučar (Straža) 204,32. Ekipno: 1. KK Tacen (Teja Vrbnjak, Ema Lenarčič, Neža Vrevc) 109,43, 2. KK Soške Elektrarne (Beti Medved, Alja Kozorog, Eva Jeklin) 156,46, 3. KK Simon (Špela Krivic, Varja Čučulović, Eva Hočevar) 202,24. Mlajše deklice: 1. Nika Teršek 99,38, 2. Živa Brglez (obe Hrast) 116,67, 3. Lea Novak (Tacen) 160,05, 4. Eva Jeklin (SE) 171,62, 5. Lara Jaklič (Tacen) 224,40, 6. Mia Medved 227,66, 7. Špela Krivic (oba SE) 319,21, 8. Hana Kerin (Krš) 327,40, 9. Eva Hočevar 367,86, 10. Varja Čučulović (obe Simon) 464,48. C1, starejši dečki: 1. Jakob Jeklin (SE) 74,01, 2. Leon Breznik (Tacen) 74,61, 3. Jure Kljun (Simon) 78,88, 4. Nejc Stopar (Straža) 158,25. C2, starejši dečki: 1. Niko Testen, Jakob Jeklin (SE) 93,43, 2. Jurij Žmavc, Anže Urankar (Lj) 110,23, 3. Jure in Grega Kljun (Simon) 112,35, 4. Anja Klobučar, Ana Mihelič (Straža) 262,54.

MOTOKROS

KONJENIŠTVO DP v preskakovanju ovir

izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi

ATLETIKA

LIPICA, 13. avgusta – Mlajši mladinci: 1. Nina Pangeršič (Graf Sandro, ŠD CKŠ Ce) 0,00, 2. Robert Kučer (Efkusweg, Velebiro) 4,00, 3. Alica Uhan (Harlequin, KK Ježa pri Ježu) 1,00, 4. Ajda Zabret (Helios des Peux, KK Ježa pri Ježu) 4,00, 5. Nina Jovovič (Taraccina H., KK Velebiro), Tanit Baukman (Bara 8, KK Karlo, Mb) in Daša Smlatič (All Tiger, KK Gibanje) vse po 12,00, 6. Evita Čelesnik (Dorango Van de Zwingelstal, ŠD CKŠ Ce) in Sara Jambrovič (Alexandra 37, KK Vel) po 16,00, 7. Anže Šišernik (Lord, KK Karlo, Mb) 20,00, 8. Zala Miklavc (Karintija, KK S. Gradec) 24,00, 9. Manca Grden (Dingo, KK Krka Nm) 27,00, 10. Ana Mahkovec (Tajdman, KK PIP Lj) 61,00.

Ekipno: 1. KK Krka pri Ježu 1 (Ajda Zabret, Alica Uhan) 1,00, 2. KK Velebiro 1 (Nina Jovovič, Robert Kučer) 4,00, 3. ŠD Center konjeniškega športa, Celje 1 (Evita Čelesnik, Nina Pangeršič, Patricija Burgar) 4,00, 4. KK Karlo, Mb (Anže Šišernik, Tanit Baukman) 8,00, 5. KK PIP Lj 1 (Ana Mahkovec, Lara Poznič) 69,00. Mladinci: 1. Lana Tanko (Unique, ŠD CKŠ Celje) 4,00, 2. Bizjak Boštjan (Cantiano, ŠD CKŠ Ce) 5,00, 3. Tadej Skaza (Armagedon S, KK Vel) 22,00, 4. Nastja Udovič (Garfield, ŠD CKŠ Ce) 35,00, 5. Martin Kučer (Coco, Kk Velebiro) 52,00, 6. Aleksandra Ščap (Lagos H, KK Vel) 60,00, 7. Sara Trobec (Rival 13,KK Vel) 62,00, 8. Klara Tuš (For Love, KK Ce) 80,00. Ekipno: 1. ŠD Center konjeniškega športa, Celje 1 (Boštjan Bizjak, Lana Tanko, Nastja Udovč) 9,00, 2. KK Velenje 1 (Aleksandra Ščap, Sara Trobec, Tadej Skaza) 44,00. Mladi jahači: 1. Mirjam Vesenjak (Spotfire, KK Ljubljana) 16,00, 2. Izza Vele (Acapulco, KK Velebiro) 19,34, 3. Andrej Pavlovič (Irame, KK Velebiro) 37,43, 4. Jan Vehar (Lando, KK Ljubljana) 40,59, 5. Neža Jurko (Chira II, KK Celje) 61,27, 6. Urša Pišek (Censor 11, KK Celje) 61,87. Ekipno: 1. KK Velebiro 1 (A. Pavlovič, H. Bajrovič, I. Vele) 32,68, 2. KK Ljubljana (J. Vehar, M. Vesenjak) 40,59, 3. KK Celje 1 (N. Jurko, U. Pišek) 66,14.

KOLESARSTVO

Slovenski pokal

Pokal Slovenije 2010

STIČNA, 5. septembra – Poligon v Dolini pod Kalom, 5. dirka za slovenski pokal, tekmovanje si je ogledalo 2000 ljubiteljev motokrosa. Izidi mlajših kategorij: Juniorji 65 kubikov: 1. Jan Pancar (AMD ŠPS, kaw) 50, 2. Jaka Završan (MK ZAI kaw) 44, 3. Žan Rijavec (GAS Vrtejba, ktm) 38, 4. Staša Braniselj (MSK Notr, ktm) 38, 5. Matevž Robek (MK Fire G, ktm) 32, 6. Maja Šketelj (MK ZAI ktm) 30, 7. Gašper Polajžer (MK Fire G, ktm) 14. Podmladek PP MX 85 kubikov: 1. Jernej Mozetič 50, 2. Luka Ličen (oba ABC SK yam) 44, 3. Matjaž Kumar (MD Brda, honda) 38, 4. Jure Gerl Intihar (MSK Notr, suzuki) 35, 5. Domen Race (MK B kamen, honda) 33, 6. Žan Vaupotič (MK Notr, yam) 32. Juniorji PP MX 85 kubikov: 1. Nick Škorja (TRK Tajfun, ktm) 50, 2. Anej Braniselj (MSK Notr, suzuki) 44, 3. Urban Ražman (MK Rihemberk, suzuki) 38, 4. David Gorkič (GAS Vertojba, ktm) 34, 5. Denis Vačovnik (MK S Grad, yam) 31, 6. Nejc Čuk (GAS Vrtejba, yam) 31, 7. Nace Vegelj (AMD Tolm, kaw) 27, 8. Jan Hribar (MK Fire G, suz) 27.

Mlajši mladinci: 1. Martin Otoničar (HT Go) 108, 2. Matej Mohorič (Sava Kr) 106, 3. Jure Miškulin (Radenska KD Živ) 91, 4. Gašper Katrašnik (Sava Kr) 69, 5. Blaž Šuštar (Radenska KD Živ) 67, 6. Patrik Gabrovšek (Sava Kr) 55, 7. Blaž Žakelj (Radenska KD Živ) 51, 8. Simon Komprešak (PBP Lenart) 46, 9. Miha Poljanec (Sloga 1902 Idr) 31, 10. Klemen Polajnar (Radenska KD Živ) 29, 11. Jure Gaber (Radenska KD Živ) 23, 12. Nace Korošec (Sava Kr) 22, 13. David Per (Adria Mobil) 21, 14. Klemen Kuhar (Adria Mobil) 14, 15. Marko Curk (Hit Go) 13, 16. Aleksander Peter (Adria Go) 8, 17. Urban Svoljšak (Radenska KD Živ) 7, 18. Aljoša Bricelj (Hit Go) 6, 19. Matic Širec 6, 20. Uroš Kosec (oba Perut Pt) 6, 21. Denis Kebelj (Adria Mob) 4, 22. Primož Mav (Sava Kr) 4, 23. Luka Papler (Perf Bled) 3, 24. Sašo Mikulič (Perut Pt) 3, 25. Mitja Pogačnik (Sava Kr) 2, 26. Žiga Ručigaj (Perut Ptuj)1.

Nick Škorja

Kolesarski Pokal Loka

ŠKOFJA LOKA, 18. septembra – Tekma mlajših kolesarjev na progi Gorajte, Papirnica, Škofja Loka. Dečki A: 1. Jon Božič (Adria Mobil) 49,54, 2. Žan Jerkič (Hit), 3. Jan Gabrijel, 4. Luka Pajek (vsi Adria Mobil), 5. Kristjan Kumar (Hit), 6. Halid Durakovič, 7. Matic Veber (oba Gorje Alkem), 8. Grega Novak (Perftech Bled), 9. Mitja Serdinšek, 10. Manuel Bedenik (oba Perut Pt) vsi v času zmagovalca, 11. Luka Čotar (Hit) 51,32, 12. Benjamin Burgar 51,47, 13. Matic Kristanc (oba Sava Kr) 51,48, 14. Anže Pazlar (Gorje Alkem), 15. Tilen Jankovič 53,24, 16. Simon Vogrinc 53,25, 17. Alen Planjšek (vsi Perut Pt) 53,26, 18. Luka Rajk, 19. Maj Sivec (oba Adria M), 20. Jure Stepišnik (Raden KD Ž) itd. Dečki B: 1. Žiga Kreft (Raden KD Ž) 42,29, 2. Gorazd Per (Adria M), 3. Žan Levičnik (Raden KD Ž), 4. Vito Petrič (Adria Mobil), 5. Patrik Komel (Hit), 6. Borut Rakovec (Sava Kr), 7. Nejc Rogina, 8. Aleš Korpar (oba Perut Pt), 9. Matej Mesojedec, 10. Benjamin Muhič (oba Adria M), 11. Matevž Sever (Raden KD Ž) vsi v času zmagovalca, 12. Alk Oluški (Gorje A) 44,43 itd.

35


Konjeništvo

Piše:  Metka Demšar Goljevšček

foto

ROBI KROFIČ

Raznolike priložnosti za vse

Ni je živali, ki bi skozi tisočletja odigrala toliko raznolikih vlog in ki bi tako močno zaznamovala človekovo zgodovino, kot jo je konj. Že od ledene dobe se je življenje konja tesno prepletalo z življenjem človeka: konj je bil njegov pomočnik pri prenašanju in vleki tovorov, bil je splošno in mnogo stoletij najhitrejše prevozno sredstvo, bil je domišljijsko bitje, ki je bil že od nekdaj vir umetniškega navdiha. Konji so pripomogli k prepoznavnosti velikih zgodovinskih narodov in osebnosti: Perzijcev, Aleksandra Velikega, Mongolov z Džingiskanom, skupaj z Napoleonom I. so krojili usodo sveta ...

Človekov partner pri športu in rekreaciji

36

V Stari Grčiji je konj postal človekov partner tudi v športnih disciplinah. Starogrške olimpijske igre so poznale tri konjeniške panoge: dirke z dvo - in s četverovprego in konjske dirke, podobne današnjim galopskim dirkam. Ko je konj v 19. in 20. stoletju zaradi razmaha industrije in tehnologije začel izgubljati strateško gospodarsko in prometno vlogo, se je njegova vključenost v sfero dela zmanjševala, okrepila pa se je njegova vloga v športu in prostem času. Razvijati so se pričele različne konjeniške športne discipline: dresurno jahanje, preskakovanje ovir, military, galopske dirke, kasaške dirke, western stil jahanja, rekreativno jahanje ... Prevelike tekmovalne ambicije jezdecev so konja pogosto pahnile v vlogo športnega rekvizita. K sreči se danes vedno več ljudi zaveda, kako pomembno je, da je med konjem in človekom ustrezen odnos, ki temelji na vzajemnem spoštovanju in upoštevanju naravnih potreb. Konja smo sprejeli kot partnerja, kot bitje, ki nam vrača zaupanje, ljubezen in prijateljstvo; bitje,


Dvojica iz KD Podhojca

ki je z nami v lepih in v slabih trenutkih; bitje, ki je dovzetno, da ga učimo in nam dopušča možnost, da se tudi mi od njega učimo. Takšen pogled je temelj, na katerem konjeništvo postaja ne le prostor športnega udejstvovanja, temveč raznolikih priložnosti za vse: za otroke, mladostnike, odrasle; osebe s posebnimi potrebami; za tiste, ki si želijo nekaj tekmovalnih izzivov, ter tiste, ki si želijo le sprostitve. Mnogi s konjem iščejo nove prijeme za preživljanje prostega časa. Jahanje in druge dejavnosti ob konjih so priložnost za rehabilitacijo, terapijo ali učnodidaktična spodbuda. Na temelju tega posebnega odnosa med konjem in človekom so se v zadnjih petdesetih letih začele razvijati dejavnosti in terapije s pomočjo konja, ki se v svojih temeljih opira na specialno-pedagoško, psihosocialno in medicinsko obravnavo oseb s posebnimi potrebami, oseb s težavami duševnega zdravja ter socialno izključenih družbenih skupin.

Konj – terapevt in pomočnik Sistematičen razvoj področja dejavnosti in terapije s pomočjo konja (Equine Assisted Activities/Equine Assisted Therapy) se je pričel v 50. letih 20. stoletja, ko so zdravniki in fizioterapevti začeli odkrivati pozitivne učinke konjevega gibanja na človekov gibalni, živčni in mišični sistem. Plaz raziskav je sprožil uspeh mlade danske jahačice Liz Hartel, ki je, kljub preboleli otroški paralizi in posledični paraliziranosti, na olimpijskih igrah leta 1952 osvojila srebrno medaljo v konkurenci z »zdravimi« jahači. Terapijo s pomočjo konja so najprej izvajali predvsem za osebe z motnjami, težavami ali poškodbami gibalnega in živčno-mišičnega sistema. Strokovnjaki so kmalu začeli beležiti tudi druge blagodejne učinke, ki jih konj lahko vnaša v človekovo življenje in delovanje, ne le na telesnem, temveč tudi na psihosocialnem in kognitivnem področju. Možnosti za različne oblike obravnav s pomočjo konja so se skokovito razvijale, prav tako se je širil krog potencialnih uporabnikov tovrstnih storitev. V razvitejših evropskih državah področje dejavnosti in terapije s pomočjo konja že predstavlja pomemben del medicinske, pedagoške in psihosocialne obravnave oseb z motnjo v duševnem razvoju, oseb s težavami v duševnem zdravju, oseb z vedenjskimi motnjami, socialno izključenih oseb, dolgotrajno bolnih oseb, oseb z boleznimi centralnega in perifernega živčnega sistema, oseb z boleznimi gibalnega aparata, oseb, ki potrebujejo rehabilitacijo po nesreči ali možganski kapi … V Sloveniji se je to področje začelo bolj sistematično razvijati šele pred dobrim desetletjem in je še vedno prepredeno s precej inovativno metodo dela z omenjenimi ciljnimi skupinami. V prihodnjih številkah bomo korak za korakom pokukali v paleto raznolikih možnosti, kaj vse lahko počnemo ob konjih, z njihovim sodelovanjem in pomočjo.

Sara in Dreamer Sara je stara 17 let, obiskuje 3. letnik Srednje kozmetične šole v Ljubljani, je prikupna temnolaska, vitke postave in kadar jaha, nosi hlače iz jeansa, z veliko luknjo na kolenu. Na konju jo prepoznate po klobuku iz filma na divjem zahodu. A ko požene svojega Sanjača v dir, ji klobuk zdrsne za vrat in lasje ji zaplapolajo v toku vetra. Med pogovorom, ob kozarcu soka, pomislim, ali je sploh bila kdaj razposajena najstnica. Govori resno in preudarno. Morda je takšna, odkar se druži s Sanjačem. Vsak dan vstaja ob 5. uri. Spat pa hodi, ko opravi s svojim ljubljencem, in če ne pade v posteljo kot pokošena, naredi še kaj za šolo. Včasih se pripravi nanjo šele zjutraj. Ko pride domov, gre najprej k svojemu Sanjaču. Pogosto so jahalni sprehodi dolgi več ur. Sanjač je star devet let, Sara pa pravi, da so za konja to najlepša leta. »V roke sem ga dobila pred letom in pol, a sem se z njim ukvarjala že prej. Bil je kasač in ni veliko znal. Zdaj je povsem drug, veliko se je naučil. Nekdanji lastnik bi ga najraje odkupil, a ga ne dam več od sebe,« zatrjuje Sara. Dekle tekmuje v disciplini endurance, po slovensko v vztrajnosti. Šprinterske discipline so krajše (do 40 km), nekatere pa so precej daljše (60 km in več). Kaj je bistvo vztrajnostne konjeniške preizkušnje jahača in konja? »Najbolj pomembno je, da jezdec oziroma tekmovalec razmišlja o konju, kajti na poti so kontrole, da jezdec konja ne bi gnal prek njegovih zmožnosti. Tekmovanje je v bistvu potovanje, ki mora biti prilagojeno konjevi treniranosti. »Tudi v cilju sodniki preverjajo, da konj nima previsokega srčnega utripa, s posebnimi prijemi ugotovijo, ali ni konj med potjo morda trpel žeje, tudi nobena poškodba se ga ne sme lotiti.« Sara nam je zaupala, da je njen Sanjač na hrbtišču staknil žulj: »Kmalu bo konec tekmovalne sezone in takrat bova s Sanjačem počivala, da se bo pozdravil, spomladi pa se bova znova pripravila za tekmovanja,« pravi in ga ljubeče podrgnila po vratu. Sara je ponosna na svoje konjeniške »licence«, spričevala, ki govorijo, da obvlada učenje dresure in preskakovanja ovir, včasih tekmuje tudi v spretnostnem jahanju, letos pa se želi udeležiti še galopskega tekmovanja na kratki travnati stezi. »Da bova uživala v hitrosti in da bova videla, kako hitra sva. Navijajte za naju,« nas je prijazno povabila dijakinja iz vasi Krka. Zagledal sem se v luknjo na kolenih. Zasmejala se je in razložila: »Nedavno sva bila s Sanjačem v gozdu, slabo sem ocenila zavoj. Z nogo sem zadela v drevo, še dobro, da je bilo trhlo in staro, sicer bi se mojemu kolenu slabo pisalo. Tako pa se je podrlo, za spomin pa sem ohranila strgane hlače.« Sara si nekoč želi imeti svojo jahalno šolo. Mladim bo povedala, da se je treba držati vzravnano in da je treba za jahanje marsikaj znati …

37


Sin vetra

Mirko in Prdko (9)             

Kaj se je zgodilo? Mirko v soboto povabi prelestno atletinjo Antonieto v kino. A s spletom naključij ali usode se v Kolosej odpravita tudi Antonietin fant Dado in Kazimir, prav tako tudi Mirkov prijatelj in sošolec Prdko, da o njihovem trenerju Bastelicu niti ne govorimo ... Totalna frka.

4.51 Kolosej Mirko zaklene kolo in zavzame razgledno točko na vrhu stopnic. Sever – severozahod. Mestni avtobus odloži antonieto pred brezosebnim potrošniškim kompleksom. vzhodno od raja pešačita zdaj še dobro razpoložena atleta Dado in kazimir. Na zahodu nič novega. v pomanjkanju prostih parkirišč in ob negodovanju anike poizkuša trener Bastelic svojega preširokega golfa parkirati med smetjake in pločnik. južnjaška uteha. Prdko se na osmih koleščkih utečeno poganja proti kinu.

Nevarna razmerja »Dado, da mi ne bi uvalil kakšnega šreka!« »kazimir!« ju zmoti Prdko, ko z rolerji pleza po stopnicah navzgor. kazimir se obrne v prepričanju, da srečanja niso več naključna. »Prdko me že dva dneva zasleduje,« pomisli. »ti tudi v kino? je tvoj želodec že okej, a je v pondeljek trening in kaj greš gledat?« v enem dahu vpraša Prdko. Dado pogleda nervoznega kazimirja in hitro poseže vmes. »ej, mali, v življenju je nekaj stvari, ki ne grejo skupaj, se izogibajo ... kot led in ogenj ali volk in ovca. kot vidva s kazimirjem. razumeš?« »Zakaj naj bi bil kazimir ovca?« radovedno vpraša Prdko. »Bušman, odvij si nekaj koleščkov z rolerjev, pa si jih vstavi v glavo, prav?« sikne kazimir in nadaljuje vzpon proti kinu.   »jo,  kazimir je srborit, a zna bit tud duhovit,« si tiho zarepa preobuvajoči se Prdko. Mirko je antonieto spoznal že od daleč. Manekenka v kavbojkah, ki se giblje kot srna. »Živjo!« skuša svoj vznemirjeni glas umiriti Mirko. »čao, uuu, si se pa upicanil, a si pol s katero zmenjen?« »Ne!...tebe sem čakal!« »lepo, Mirko. karte imava?« »jasno! Imava srečo, da celo sediva skupaj!« »a ne ga lomt?« se namuzne diva. »Greva.«

Nevarna razmerja - Drugič »Dve multi soli pa ene kokice ...« »velike!« ga opozori antonieta.

»Največje,« pred dvorano naroča Mirko, ko ga od zadaj nagovori znani glas. »ej, stari, naroči še eno malo porcijo zraven.« »Prdko?« nejevoljno vpraša Mirko. »antonieto že poznaš.« »Seveda, kakšno naključje. Cel atletski klub v kinu. vidva, pa kazimir, pa tisti tvoj prijatelj antonieta, kaj je že?« v kinu se začne odvijati nepredvidena drama. Dekle prebledi in otrpne. Nato počasi obrne glavo in v vrsti za karte ugleda kazimirja. kazimir nagonsko ujame pogled in opazi skrivajoče se dekle. antonieta iztrga Mirku karte in steče proti najbližji dvorani, Mirko pa za njo. »ej, Dado, ne boš verjel, mislim, da sem pri kokicah videl antonieto?!« Dado se požene proti trgovini, kot bi bil na vzmeteh. tam ga pričaka osamljeni Prdko. »Sem vama naročil hrano in vitamine!« Dado ga ignorira. »kazi, ti si pijan, ali pa se ti blede! antonieta se doma pifla.« Nato vzame mobič in pokliče njeno številko. antonieta se z Mirkom skrije v prvo dvorano pri vhodu. ob negodovanju otrok se zrineta na rob sedme vrste. »Me veveričke smo vesele, tralala ...« s platna vreščijo glodalci. DrIN ...DrIN ...DrIN se oglaša antonietin mobič. »vodilno vlogo v gozdu bomo prevzele. tralalala.« antonieta v stiski poskuša zadušiti aparat. Drin...Drin...Drin... »oči, a lahko lečeš teti, da ugasne mobič, ker moti pesmico!« se oglasi Simonca z osme vrste. Drin ...Drin ... Zveza se prekine. antonieta se za hip oddahne, ko mobič ponovno oživi. Drin ... Drin. »če že zamudite, bi lahko vsaj ugasnili aparat, pa da se ne bi kaj mečkala tukaj pred otroki,« poseže vmes Simončin oče.

38

Fotografije niso v povezavi z besedilom


Konjeništvo

Življenje s konji

Dekle nerado izklopi aparat. tiii ...tiii ... oprostite, številka je nedosegljiva. »Matr! Prekinilo je,« zarenči Dado. »Ni mi več do muvija, kazi. Grem k njej domov pogledat, če je vse v redu.« antonieta se počuti kot Pepelka ob polnoči. Dado teče in bo kmalu pri njej doma. Potem pa bo ... »Najhitreje moram priti domov, razumeš, Mirko?« zašepeta antonieta, vstane in se napoti proti izhodu. »Simonca, si videla, kako ju je tvoj tati pregnal,« se pohvali oče. »a je lahko že enkrat mir,« se oglasi jernejeva mama z devete vrste. a Dado še ne teče, ker ga na izhodu iz koloseja prestreže trener Bastelic. »Zdravo, Dado. Si sam? kje imaš antonieto?« »Se uči,« se prepričuje Dado in se ob tem počuti bedasto. »Bi nama z aniko lahko priporočil kakšen film?« »ja, veverice so zakon! Se vidimo v ponedeljek, kouč,« hitro konča Dado in pohiti proti šiški. Used se gor na štango, bova tko hitrej pršla ... Mirko na kolesu, z antonieto v naročju, pedalira proti zahodu. veter ga boža z njenimi lasmi in kot v transu zamomlja. »antonieta, bolj se me okleni, ker greva na obvoznico!« In tako se je na avtocesti ob hupanju in mežikanju drvečih avtomobilov začela spletati skrivnostna pajčevina ljubezni.

Za stvar sta potrebna dva Cin ... ciiiin. »Hojla, Dado, kaj bo dobrga,« ležerno vpraša antonieta, z mokro glavo, oblečena v trenirko. »klical sem te, pa se nisi javila! Sem mislilu, da je kaj narobe,« zasopiha fant. »Dado,« ga pomirjajoče prime za roko dekle, »vse je v redu, nisem slišala, ker sem si umivala lase!« Dado jo skuša poljubiti, a antonieta se umakne v hišo. »Da se ne bom prehladila.« »antonieta ... čisto sem nor nate! Ne morem živeti brez tebe! ... Spal bi s tabo!« iskreno prosi Dado, ki ima že tri mesece v žepu nedotaknjeno škatlico kondomov. »Dado ... ne že spet! Malo še počakajva, saj veš, da se odnos še malo razvije.« Nato ga z globokimi modrimi očmi poboža s pogledom. »Nisem še pripravljena, veš?« »Ne vem, koliko časa te bom lahko še čakal.« »Dado, naredi tako, da bo najbolje zate! ... Zdaj pa moram pomagati mami na vrtu. Pokliči kaj!« se poslovi antonieta. Prihodnost. Prdko nenačrtovano trenira tudi v soboto, saj teče iz kina proti domu. tokrat ne beži pred volkovi, ampak pred besnim kazimirjem, ki se na vse pretege trudi, da bi Prdka ujel ... in razbil.

Že kot majhana sem si vedno želela jahati in se ukvar- Alica Uhan jati s konji. ko sem dopolnila 6 let, sta mi starša omogočila jahanje v konjeniškem klubu ježa pri ježu v radomljah, ki je dokaj blizu mojega doma. konji so me že na začetku čisto prevzeli in nikoli nisem pomislila na to, da bi prenehala jahati. jahala sem dvakrat tedensko, kmalu pa sem tja prihajala že vsak dan. jahala sem šolske konje, ko pa sem si na njih pridobila dovolj izkušenj, sem si zaželela svojega konja. Po skoraj šestih letih treningov je prišla v naš klub kobila Harlequin in ko sem jo prvič zajahala, sem se vanjo zaljubila. takoj sem vedela, da je to pravi konj zame. takrat je bila stara 14 let in že zelo izkušena v preskakovanju ovir, saj je imela vedno dobre jahače, ki so z njo zmagovali tudi na višini 140 cm. Presrečna sem bila, ko sem jo po dobrem mesecu jahanja dobila za rojstni dan od staršev. S tem ko sem postala njena lastnica, sem prevzela tudi veliko odgovornost zanjo. k njej prihajam šestkrat na teden, saj imajo konji en dan v tednu prost. vsak dan jo moram pred in po jahanju skrtačiti, ji očistiti kopita, razčesati rep in grivo, jo zasedlati in zauzdati, nato pa jo prejaham. ko so dnevi vroči, jo po jahanju tudi okopam. kar nekaj časa je trajalo, da sva se s kobilo ujeli in potem sem z njo začela preskakovati ovire. Na srečo imam zelo dobrega trenerja (Matevža Dremlja) in trenerko (Nežo šarc), ki se vedno trudita z mano in mi pomagata napredovati. treninge imam dvakrat na teden, pred tekmovanji pa trikrat. tako sem leta 2009 opravila izpit za licenco za preskakovanje ovir in se začela udeleževati tekem. vedno sem bila uspešna, čeprav kdaj tudi nisem jahala tako, kot bi si želela. Po enem letu tekmovanj sem se udeležila državnega prvenstva v lipici, kjer sva s prijateljico ajdo Zabret postali ekipni državni prvakinji za otroke do štirinajstega leta. Naslednji dan pa sem v posamični konkurenci osvojila še tretje mesto. Zelo sem vesela, da hodim v ta klub, saj so vsi zelo prijazni, vselej mi pomagajo in jih imam zelo rada. Delo z mojo kobilo mi je v največje veselje, želim si, da bi bil nekoč moj poklic povezan s konji. AliCA uHAn

Ajda Zabret (levo), Matevž Dremelj (sredina), Alica Uhan (desno)

39


Žiga Avsec

Golf

Znova med olimpijskimi športi Načrtno delo z mladimi v šolah, ki jih zanima golf, bo merljivo čez leta. Že zdaj se število tekmovalcev golfa povečuje. Golf zveza Slovenije, ki združuje približno 50 golf klubov, načrtno promovira ta šport, ki je znova uvrščen med olimpijske športe. Ali bo kdo od najboljših slovenskih mladih igralcev odšel na olimpijske igre leta 2016 v Brazilijo in igral v družbi najboljših igralcev golfa, bo odvisno od uvrstitev na evropski amaterski golf lestvici. Po septembrskih podatkih je Katja Pogačar iz GK Arboretum uvrščena na 353. mestu, dve mesti za njo je njena kolegica, gimnazijka Urša Orehek, tretja na tej pomembni lestvici, na 427. mestu pa je Brigita Brumec. Anja Kirn je na 574. mestu, Tajda Šarkanj na 612. in Pia Jenko Zala na 751. mestu. Med najboljšimi slovenskimi mladimi igralci je pričakovano najvišje uvrščen Tim Gornik. Lani je postal sredozemski prvak, s pomočjo športne štipendije pa študira na ameriški univerzi Duke in zanjo igra golf. Med letošnjimi počitnicami je bil uspešen na posamičnem evropskem prvenstvu na Finskem, saj je pristal na 28. mestu. Dosegel je še nekaj odmevnih uspehov na odprtih prvenstvih Velike Britanije, Francije in Avstrije. Tim Gornik, član GK Bled, je na 229. mestu na evropski lestvici in 830. na svetovni letvici med amaterji. Žiga Avsec iz Radencev je na evropski lestvici na 696. mestu, na svetovni pa na 2516. mestu. Martin Stanič je na evropski lestvici na 808. in 2942. na svetovni, Domen Slabe je na evropski na 882. in 3339. na svetovni, Aljaž Brumen pa 995. na evropski in 3824. na svetovni. GZS je letos na dvanajstih igriščih organiziral 44 tekmovanj v 61 tekmovalnih dnevih. V različnih ligah je igralo 2100 igralcev, od mladincev do seniorjev. Razmislite, morda se jim pridružite.

Tim Gornik – po izkušnje v ZDA

Katja Pogačar

Besedilo in foto: Mirko Kunšič

Martin Stanič

Nastja Banovec, Urša Orehek in Katja Pogačar 40

Urša Orehek


Revija ŠM 7/2010