Issuu on Google+

17. maja je potekalo tekmovanje v kanujih na Bohinjskem jezeru. Tekmovali smo tudi učenci iz OŠ Dr. Janeza Mencingerja. Tekmovali sta dve skupini, Bohinj 1 in Bohinj 2. V prvem kanuju so veslali: Rok Šmit, Anja Lužnik, Jure Sinkovič, Luka Plahuta, Žan Lužnik, Lenart Ribnikar in krmar Jan Šmit, v drugem pa Taja Smukavec, Maja Fartek, Špela Bajrič, Matej Fajdiga, Gregor Medved, Jan Markelj in krmarka Jerca Žmitek. Prvo mesto na stopničkah je zasedla prva skupina. Tekmovanje je potekalo v veselem ozračju, med skupinami ni bilo občutiti tekmovalnosti. Spoznali smo nove prijatelje, veliko smo se smejali. Ker je bilo vroče, so se nekateri ohladili v našem jezeru, čeprav je imelo le 13 stopinj Celzija. Na obali so za nas navijali zvesti navijači, na cilju pa nas je zabaval prijazni napovedovalec z odlično glasbo. Ne le, da smo meli pouka prost dan, dobro smo se pozabavali in nasmejali, domov pa smo odšli ponosni na svoje uspehe. Jerca Žmitek, učenka

2012

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Dobro smo se pozabavali

176

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

foto STANE KLEMENC

Letnik 20 • πtevilka 176 • 5/2012 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica


TRibuna pORT MLAdih ©

18. miting mladih – v spomin na Vučka

Kros na Grmu

KRANJ, 19. maj – Tradicionalni miting se je »prijel«, kar dokazuje množična udeležba skoraj 800 atletov iz Slovenije, Srbije, s Hrvaške, z Madžarske ter iz Bosne in Hercegovine. Ob odprtju je bil prvič prisoten kranjski župan g. Mohor Bogataj, Tomaž Kukovica, predsednik AK Triglav, pa je povedal: »Udeležba je iz leta v leto večja, tudi kakovost nastopov v nekaterih kategorijah se zvišuje, posledično gre tudi za visoko raven strokovnega dela v klubu.« Videli smo veliko odličnih dosežkov, izstopali pa so mlajši mladinec Tadej Smerke 11,11 na 100 m, Frelih Žan v daljavo 674 in Jaka Zupan (vsi TRK) 49,46 na 400 m.

Po koncu krosa so organizatorji obsedeli v senci »šolskega« bifeja in sproščeno razmišljali o izpeljavi, ki so jo tokrat z odliko opravili že drugič. Kdor ni bil na krosu, ne more vedeti, da je priprava zahtevala izjemno veliko dela, ki so ga lahko opravili samo vsi skupaj – dijaki in

Mednarodno priznanje za šolski pokljuški maraton Nenad Pilipovič, športni pedagog na Osnovni šoli Gorje, prvi steber pri izpeljavi šolskega pokljuškega maratona, je skupaj s soorganizatorji (Zavod za šport RS Planica, OŠ Gorje) slavil, saj je kongres FIS v Koreji (30. maja) postavil zimski šolski tekaški praznik, z množico dodatnih dejavnosti, med tri najodmevnejše na svetu. Prva nagrada Snow Kidz Award 2012, ki je namenjena promociji dejavnosti na snegu, sicer ni šla za prireditev na Pokljuki, čeprav je imela med člani, ki so glasovali, veliko zagovornikov. Ob velikem priznanju se je treba spomniti vseh, ki so pripomogli, da je prireditev sploh zaživela, v prvi vrsti pa je bil Janez Peterlin, v odločilnem obdobju koordinator vseh dejavnosti športa otrok in mladine na državni ravni.

športni pedagogi. A s sklepnim dejanjem, pospravljanjem, ni bilo nič manj dela. Pričakujem kakšen podatek, da se je vodstvo šole ekipi učiteljev in učencev nekako oddolžilo (finančno, z izletom itd), saj je imelo za to v rokah poleg škarij tudi platno. O morebitnih tovrstnih potezah dobre volje vodstva šole bomo še pisali – če bomo le kaj zvedeli.

Ples Aus Schwitz

2

Ko sem gledal animatorko na strehi reklamnega avtobusa, v družbi z dvema fotografskima ostrostrelcema, sem bil vesel, da nisem maturant 2012 v Ljubljani. Saj ji niti ne vem imena, ampak ko sem jo poslušal, kako je na dvorišču GR, z zvočnikom v roki, razporejala dijake in dijakinje in jim vseskozi vbijala v glavo taboriščni koncept: kdo, kdaj, kje, kam, brez premora, se mi je zdelo, da je frustracijska toleranca naših dijakov neznansko visoka in da se jim, kdo ve, ali se motim, prav zato v življenju slabo piše. Kako lahko mlad človek zbere toliko potrpljenja in tako dolgo prenaša možgansko masažo z navodili, kaj naj dela. Vmes so morali poslušati vseh vrst neslanosti, sodb, kvazi estetskih ocen o dogodku, ki se je zgodil natančno ob 12. uri. Ko se je masa prihodnjih intelektualcev končno premaknila na cesto, jim je poosebljena in samooklicana karizmatična voditeljica začela v podplate in možgane nabijati samozavest: »A ste ponosni, da bodo samo zaradi vas zaprli Dunajsko in Slovensko ulico?« Takoj so ji postregli z glasnim: »Da!« In potem je njihovo enkratnost poudarila z najdaljšo vrsto na svetu, ki jo bodo spletli, in z največ dežniki na svetu in podobno navlako. Obup. Mlade povsem razumem, da se ga po taki obravnavi morajo napiti. In so se ga. Na zdravje! Že 11 let plešemo z Bubuleom.


TRibuna pORT MLAdih ©

Trobilca zmagala v Vipavi Finale Pionirskega košarkarskega festivala za mlajše deklice, ki je bil v Vipavi, je dobila domača ekipa, sledijo pa učenke iz OŠ Grm iz Novega mesta, OŠ Tabor 1 iz Maribora in OŠ III. iz Murske Sobote. Izpeljava finala v majhni telovadnici je kar zahtevna zadeva, a tokrat sta lepo število gledalcev terorizirala dva neutrudna pihalca na trobljo, tako da je bilo zatohlo ozračje onesnaženo še zvočno. Zanimivo je, da nikogar od organizatorjev nista motila že starejša »patrona«, ki sta tako želela pritegniti pozornost, mirni so bili celo starši majhnih otrok, ki so si ves finalni dvoboj zatiskali ušesa. Ne vemo, kako je potekala podelitev priznanj, kajti dvorano smo po zadnjem sodnikovem žvižgu zapustili. Mimogrede, na dekliškem rokometnem finalu v Brežicah ni bilo niti enega pihalca.

JEZIKOVNI KOTIČEK

Izjemno, izvedeno – serija in zaključek Ker na TV1 že dolgo nisem ujel kakšnega tekmovanja v gimnastiki, sem se v soboto, 12. maja, razveselil TVprenosa evropskega prvenstva za ženske v Bruslju. Ker navadno pozorno poslušam komentatorja, me je najprej motilo nekaj besed, nato pa sem si začel zapisovati slovenistično dvomljive izraze, na koncu sem obupal, tako da sem svinčnik in papir odložil in preklopil program. Tekmovalke so vse po vrsti dobro ali slabo »izvedle« svoj program, in potem so izvajale program, tako ali drugače. V slovenščini imamo za »izvesti«, ki je sploh dvomljiva beseda srbsko-hrvaških korenin, lep slovenski izraz IZPELJATI. Sicer pa se je strokovnemu komentatorju, ki je gledalce seznanjal s podrobnostmi, ki bi bile za trenerski seminar, v nekem trenutku ponesrečilo z ustreznim opisom preskoka Mustafine: »To je bil zelo lep stegnjeni jurčenko z dvema obratoma.« Torej je bilo mogoče tudi iz njegovih ust slišati neko akcijo tudi brez »izvedbe«. No, zato pa smo spoznali, da Slovenci še zmeraj delujemo na obratih. Obrat, ki smo ga Slovenci prevedli iz obrtajev, je po slovensko vrtljaj. Ko je nastopila Vanessa Ferrari, smo

Gimnastika v Brežicah V novi športni dvorani v Brežicah so svoj prostor pod soncem dobili tudi telovadci, ki so se že pred časom morali umakniti iz dotrajanega sokolskega doma. Nanje smo naleteli ob dekliškem rokometnem finalu in v gimnastični dvorani jih je bilo kar precej. V novih razmerah si lahko obetamo uspešno rast brežiške gimnastike, ki ima že dolgo tradicijo.

znova slišali o vrhunski izvedbi premeta vstran na gredi. Slišali smo lahko, denimo, da je pri gimnastiki »tek pomembna kategorija«, seveda se je ta kategorija nanašala na slog teka neke tekmovalke, ki je pri zaletu nekoliko bolj drobila korake, kar pa za hitrost in za izpeljavo skoka ni pomembno. Strokovni komentator je užival v »zaključnih serijah«, denimo, premetov in prevratov. Besedna povezava je slaba, saj se mnogi še dobro spomnimo jugo nostalgične besede »zaključak«, a če prelistate doktorate in diplomske naloge na Fakulteti za šport, na koncu skoraj ne morete najti ustreznejšega »SKLEP-a«. Tudi besedica serija je že zdavnaj na smetišču športnega izrazoslovja, saj smo se v slovenskem jeziku oprijeli ustreznejše besedice »niz«. Strokovni komentator je gledalce seznanil, da so Rusinje »fenomenalne«. Kaj neki ta besedica v slovenščini pomeni? Tudi stopnjevanje »zelo vrhunsko« je brez občutka za pravo mero. Dovolj bi bilo, če bi dejal, da se je vaja Mustafine, ki mu je bila še posebno pri srcu, začela »vrhunsko«. Pa saj je to že stara zadeva, nad katero je bentil že pokojni atletski strokovnjak dr. Jože Šturm, ki je dejal, da je nekdo lahko v formi, ne more pa počasi prihajati v formo. Tudi z vrhunskostjo je podobno. Biti še boljši od vrhunskega je pač pretiravanje. Naš gimnastični strokovnjak svojih komentarjev najbrž nikoli ne posluša. Če bi jih, najbrž ne bi nikoli dejal za neko telovadko in njeno prvino, da je bila »izjemno visoko izvedena«. Ja, gospodična Iordache je tisti salto zavrtela visoko. Kot vselej, in ne le izjemoma. (ns) 3


4

17. maja je potekalo tekmovanje v kanujih na Bohinjskem jezeru. Tekmovali smo tudi učenci iz OŠ Dr. Janeza Mencingerja. Tekmovali sta dve skupini, Bohinj 1 in Bohinj 2. V prvem kanuju so veslali: Rok Šmit, Anja Lužnik, Jure Sinkovič, Luka Plahuta, Žan Lužnik, Lenart Ribnikar in krmar Jan Šmit, v drugem pa Taja Smukavec, Maja Fartek, Špela Bajrič, Matej Fajdiga, Gregor Medved, Jan Markelj in krmarka Jerca Žmitek. Prvo mesto na stopničkah je zasedla prva skupina. Tekmovanje je potekalo v veselem ozračju, med skupinami ni bilo občutiti tekmovalnosti. Spoznali smo nove prijatelje, veliko smo se smejali. Ker je bilo vroče, so se nekateri ohladili v našem jezeru, čeprav je imelo le 13 stopinj Celzija. Na obali so za nas navijali zvesti navijači, na cilju pa nas je zabaval prijazni napovedovalec z odlično glasbo. Ne le, da smo meli pouka prost dan, dobro smo se pozabavali in nasmejali, domov pa smo odšli ponosni na svoje uspehe.

2012

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Dobro smo se pozabavali

Ambasador poklica - športni pedagog Po naključju sva se pogovarjala 25. maja, na nekoč najznamenitejši dan, s katerim je nekdanja skupna država simbolično izkazovala pripadnost mladim rodovom. Peter si je za pogovor vzel šolsko uro, ko je imel na urniku luknjo. Ko sem zapuščal Osnovno šolo Petrovče, na kateri je zaposlen kot športni pedagog, se mi je zdelo, da se je tam čas ustavil že davno, a v pozitivnem smislu. Klepetala sva o odnosih v šoli, o tem, kako učenci dojemajo poklic športnega pedagoga, pa o vsem, kar šola ponuja učencem, o tem, kako se trudijo, da bi bili oaza v vse bolj krutem svetu denarja, a velikokrat brez potrebe. Ko na OŠ v Petrovčah organizirajo šolo v naravi, se trudijo, da ne bi nikogar pustili doma, in tudi nikogar javno in na glas ne imenujejo ali sprašujejo, češ, zakaj ne gre v ŠN in ali rabi pomoč. Tu še zmeraj zbirajo odpadni papir in še kaj in ko na koncu pride na učenca nekaj deset evrov, ki pocenijo ŠN, govorijo o tem denarju s spoštovanjem. Seveda nimajo vsi opreme, denimo, za smučanje in deskanje, za zimske dejavnosti v ŠN ali na zimskih šolah v naravi ali zimskem športnem dnevu, ki so globoko zapisani v tradiciji šole. Brez obešanja na veliki zvon jo najdejo pedagogi pri sebi doma, saj imajo tudi sami svoje otroke, ki smučajo in deskajo, po okoliških klubih, prijatelje prepričujejo, da naj staro opremo ali tisto, ki je več ne potrebujejo, odstopijo šoli. Ne, pomanjkanje opreme za smučanje v Petrovčah ni vzrok, da kakšen učenec ali učenka ne bi okusil šole v naravi. »Seveda,« zatrjuje Peter, »ne zagotavljam, da se bodo ti otroci, ki smo jim pripomogli do šole v naravi, kasneje tudi sami podali na sneg. Za nadaljevanje bi rabili spodbudo tudi doma, vendar pa bodo lahko kdaj kasneje tudi sami stopili na smuči ali na desko.« Po naključju sem pogledal v telovadnico, v kateri so se skupine učencev kar same organizirale za svoje igre z žogo, učitelji so bili samo dežurni opazovalci. Kje sploh še imajo rekreativni odmor? V Petrovčah teče kot nekaj najbolj samoumevnega. Rokomet, judo in še kakšen šport so trdno zasidrani v kraju in tradicijo šola tudi podpira. Sogovornik je pohvalil ravnateljico, ki ima veliko razumevanje za športno vzgojo in športne dejavnosti. Ja, Peter je športni pedagog, ki oddaja pozitivne valove, čeprav nima polne obveznosti in zato dela tudi v podaljšanem bivanju. Največ ur ima z učenci nižjih razredov. Še nedavno je delal v projektu Zdrav življenjski slog, zdaj pa je to prepustil mlajšemu kolegu, za katerega zatrjuje, da je izjemen animator mladih. »Vesel sem, ko vidim, da se učenci na šolskem igrišču po pouku kar sami od sebe zbirajo in igrajo. To je znamenje, da smo jim privzgojili prave športne navade,« pravi učitelj, ki je prišel v šolo iz novinarskih vrst. Kdo ga ne pozna kot športnega komentatorja? Je skoraj sinonim za Ljubljanski maraton in še za marsikatero drugo prireditev. Letos bo kot športni novinar oz. komentator šel tudi na poletne olimpijske igre v London. »Veselim se sodelovanja, že zdaj sem navdušen, ker vem, da bom svetovne atlete in atletinje videl v živo. V Londonu bodo že moje šeste olimpijske igre.« Za fotografiranje sva stopila čez cesto, do ograje, kjer je vadila skupina otrok iz vrtca. Peter jim je za šalo dejal, naj pokažejo, kako skače Robert Kranjec. 4-letniki so se brez izjeme postavili v skakalno prežo in se odrinili, enkrat, dvakrat. Ne vem, ali so malčki vedeli, kdo je Peter Kavčič. V bife ob šoli so prihajali krajani, zdi se, da so vsi športni delavci, saj se je z nekaterimi takoj dogovoril za nekatere zadeve okoli neke popoldanske dejavnosti. Ja Peter je v Petrovčah mag za vse, kar je povezano s športom. Zakaj se ni oprijel novinarskega dela, saj je imel veliko možnosti in jih še ima? »Zato, ker si mi zdi delo športnega pedagoga veliko bolj ustvarjalno kot poklic športnega komentatorja. Tam prideš do neke točke, kjer postane vse le še obrt. Odnosi s športniki so zanimivi, vse drugo pa so le prenosi in priprava nanje,« je razložil, zakaj bolj uživa v šoli kot športni pedagog, in še dodal, »tu je vse veliko bolj živo, odnosi in stiki so neposredni, občutim lahko veselje, ko koga vidim, da napreduje, denimo, otroka, za katerega veš, da je sposoben, a je zavrt. In razmišljaš, kako mu odpreti svet športa …« Ja, s takim navdušenjem že dolgo nisem nikogar slišal govoriti. Seveda sva se pogovarjala o podcenjevanju poklica športnega pedagoga. »Včasih naletiš na kolege, ki niso zadovoljni s svojim položajem, toda zanimivo delo odtehta vse,« je dejal. In še marsikaj. Morda bomo v prihodnji številki ŠM objavili celoten pogovor s Petrom Kavčičem. Sam sem bil vesel, da sem ga srečal v vlogi športnega pedagoga, z obilico pozitivne energije, ki jo razdaja okoli sebe. (n.s.)

176

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Peter Kavčič

Letnik 20 • πtevilka 176 • 5/2012 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

foto STANE KLEMENC

4

vogal

Jerca Žmitek, učenka

Vožnja z velikim kanujem je najmlajše šolsko tekmovanje, ki še nima tradicije, vendar pa so učenci in učenke, ki se ga udeležujejo, navdušeni. Prihodnje leto bo udeležba zagotovo veliko večja. Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport. ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

REVIJO IZDAJA

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr.  Pe­ter Kla­vo­ra, dr.  Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr.  Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar. NA­ROČ­ANJE NA REVIJO

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

Littera picta, d.o.o. NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic. Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­ me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.


Vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 20/176 ■ MAJ 2012

 4

Nagrada FIS – za idejo in za OŠ Gorje Ne poznam nikogar, ki je ta trenutek naredil toliko za šport otrok in mladine kot Nenad Pilipovič, športni pedagog na Osnovni šoli Gorje, saj je njegova zasluga, da je FIS, na svojem kongresu v Koreji, šolski pokljuški maraton (ŠPM), eno največjih in najbolj odmevnih akcij za učence in učenke, dijake, pa starše in ljubitelje smučarskega teka in zimske narave, postavila med osem največjih svetovnih prireditev v svoji akciji in prizadevanju, kako spraviti na sneg čim več otrok. Tretje mesto in nagrada je zato še toliko več vredna. Morda se zdi komu zadnji stavek kot oguljena fraza, toda v okolju grožnje uničenja ŠOM in s tem športa otrok in mladine je utrditev zavedanja, da je 16let šolskega pokljuškega maratona dogodek posebnega pomena prav zaradi svoje razsežnosti. ŠPM je dejavnost, ki je v rokah ljudi, ki želijo šolarjem ponuditi nekaj čudovitega, kar je treba doživeti vsaj enkrat v letu ali pa, če želite, vsaj enkrat v življenju, in je prav zaradi svoje narave pomemben kamenček v mozaiku domoljubja. Gorjani, ki v tem okolju živijo, vedo, kaj pomenijo smučarski tek, pohod na smučeh in hoja po zimski idili Rudnega polja, in prav zato to lahko izpeljejo in ponudijo slovenskim šolarjem. ŠPM ne more prevzeti nobena profitna organizacija ali kakšna nacionalna športna zveza in ga, kot takega, ponuditi šolarjem. Če se bo zgodilo kaj podobnega, bo to konec ŠPM, zgodbe, ki po finančni plati, v igri velikih cekinov, dejansko ni vredna piškavega oreha. Toda, človek, ki zdaj odloča o ŠOM in hkrati o ŠPM, žal, tega dogodka še nikoli ni doživel sam, ker se, kot bi dejali Latinci, pretor ne ukvarja z malenkostmi. Šolski pokljuški maraton, ki bi mu bolj pristajal naziv Zimski športni praznik, so, na pobudo Janeza Peterlina, prvič izpeljali leta 1996. Od takrat pa do letos so ga, z eno izjemo, izpeljali vsako leto. In če je bil v prvih letih organizacijsko še v rokah Ministrstva za šolstvo in šport, na katerem je deloval Peterlin, je izpeljavo velikega dogodka sčasoma prevzela Osnovna šola Gorje. Takšna organizacijska preobrazba ŠPM je bila smiselna, saj so Gorjani zanj živeli vse leto, poleg tega pa so svojo športno usmerjenost še bolj, kot je bilo do takrat v navadi, prilagodili smučarskemu teku in teku nasploh. Seveda je bila njihova naklonjenost ŠPM povezana tudi s smučarsko tekaško tradicijo kraja. Janez Peterlin, ki se je delu koordinatorja športa otrok in mladine sam odpovedal, ker je bil razočaran nad šibkim zavedanjem svojih nadrejenih, kaj šport v šoli in sistem šolskih športnih tekmovanj pomenijo za osnovne šole, je bil vesti o priznanju FIS za šolski pokljuški maraton zelo vesel: »Priznanje FIS je bolj dragoceno, kot si to lahko predstavljamo, predvsem pa je velika spodbuda prof. Nenadu Pilipoviču in celotni ekipi na osnovni šoli v Gorjah, predvsem pa učencem in učenkam, ki znajo na Rudnem polju pričarati lepote zime. Ne morem pozabiti zadnjega šolskega pokljuškega maratona letos februarja, ko so učenke in učenci v narodnih nošah, kljub temu da je termometer kazal 20 stopinj Celzija pod lediščem, plesali, ponujali udeležencem dobrote in predvsem s prijaznim obrazom govorili, da jim mraz ne more do živega.« Zanimiv je bil dogodek z letošnjega ŠPM, ki ga je obiskala tudi Petra Majdič. Ne samo da je na začetku pozdravila udeležence, ampak je bila tudi štarter in, kot se spodobi za ambasadorko športa, tekačev ni takoj spustila v smučino, pač pa jim je razložila, da bi bilo, kljub mrazu, lepo, če si sosedje na štartni črti sežejo v roke, si pogledajo v oči in si zaželijo srečno pot. Učenci so jo najprej gledali z začudenjem, na koncu pa so sledili njeni pobudi. Skoraj vsa letošnja šolska športna tekmovanja, ki jih vodi Zavod za šport RS Planica, so sledila njenemu zgledu. Stisk roke in pogled v oči je nekaj, kar je treba v Sloveniji očitno vzgajati, kajti, tako pravijo modri ljudje, je laže živeti v revščini kot pa v razmerah, ko sosedu, najbližjim, prijatelju ali komurkoli ne upaš pogledati v oči. Niko Slana

Četrti vogal – Peter Kavčič

Športni pedagog in hkrati televizijski komentator, ki ga množice mladih poznajo po spremljanju Ljubljanskega maratona, je kot športni pedagog zaposlen v Osnovni šoli Petrovče. Po odnosu do svojega temeljnega poklica bi lahko bil tudi ambasador športne vzgoje.

5

Mini uvodnik

6

Šolska tekmovanja

7

Mladi športniki

Na kongresu FIS (Mednarodna smučarska zveza) so izbirali tudi akcijo, ki na sneg pripelje največ mladih. V širši izbor je prišlo najprej 21 prireditev, med njimi tudi Šolski pokljuški maraton. Velika zimska prireditev, ki jo pripravljata Osnovna šola Gorje in Nenad Pilipovič, se je uvrstila tudi med osem »finalistov«, na koncu pa se je uvrstila na tretje mesto. Za ŠPM je to veliko priznanje. Šolsko prvenstvo v veslanju s kanuji, Bohinj (1), šolsko prvenstvo v krosu, BC Grm, Novo mesto (14), šolsko prvenstvo v lokostrelstvu, Gornji Grad (16), posamično srednješolsko prvenstvo v atletiki, Ljubljana (20), osnovnošolsko prvenstvo v malem nogometu, Velike Lašče (26), finalni turnir pionirskega košarkarskega festivala, Idrija (31). Atletska brata Matevž in Davorin Cimermančič (15), lokostrelka Ana Kostanjevec (17), atleti Jaka Zupan (21), Uroš Veselič, Maruša Mišmaš, Veronika Podlesnik, Jernej Kokalj in Nika Jančič (22 in 23), nogometaši Klemen Zlatnik, Aljaž Slokan in Tadej Bizilj, ritmičarka Gaja Malovrh, sabljači brata Selan, Eva Helena Zorman ter Izza in Filip Pfeifer (36 in 37).

12

Blogerji ŠM

28

Ordinacija in dr. Bojan Knap

29

Mladi razmišljajo – Katja Stanonik

Nina Puhan, svetovalka za športno vzgojo na Zavodu za šolstvo RS, in Aleš Peče imata skupno točko – knjigo in branje. Milena Aras Harpf pa pravi: »Mogoče je kdaj potrebno povedati, da so dobri učitelji in prvovrstni pedagogi (tudi športni) neprecenljivi. Če pa jih ne moremo vedno finančno nagraditi, vsaj prepoznajmo kakovost tistih, ki izstopajo po svojem angažmaju.« Dokazali so, da tudi kronični bolniki, ne glede na starost in bolezen, z redno telesno vadbo pridobijo in imajo boljšo telesno pripravljenost v primerjavi s telesno nedejavnimi vrstniki. Šport iz prostočasne dejavnosti postaja vse pomembnejša dejavnost razvitega sveta.

Katja Stanonik, dijakinja gimnazije iz Idrije, sicer pa atletinja in športnica, tokrat razmišlja: »Naš svet se spreminja. Ali pa nemara še bolje, naš svet se pripravlja na spremembe. Spremembe so dobre ali slabe. Nekatere nas prizadenejo bolj, druge pa nas le bežno oplazijo, kot rahel pomladni vetrič, in nam ne puste, da bi se jih pravzaprav dobro zavedali. A spremembe so in ostajajo. Ne nazadnje so nujno potrebne, saj naredijo naše življenje zanimivo in drugačno.«

30

Mladi razmišljajo – Ana Karin Kozjek

Plavalka, sicer pa dijakinja Gimnazije Bežigrad, se je poglobila v poklic – športnika: »Pri športu, natančneje v bazenu, vztrajam že skoraj deset let. In ne le zato, ker sem že kar zasvojena z endorfinskim opijem in občutkom, da sem nekaj naredila zase, tudi zaradi druženja, vsakovrstnih dogodivščin …”

5


Iz zgodovine športa

piše dr. TOMAŽ PAVLIN

Mira Marko Debelak planinka in alpinistka

Aprila so v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine zaprli razstavo o Slovenki v moderni dobi. Kot smo že poudarili v prejšnjih številkah, je bila v sklopu razstave vključena tudi njena telesnokulturna plat, to je na eni strani športna in telovadna, torej športna v ožjem zgodovinskem pomenu in telovadna s poudarkom na Sokolici, ki je popeljala Slovenko v mednarodno gimnastično in olimpijsko areno, na drugi strani pa je planinska in alpinistična, kjer sta bili izpostavljeni Mira Marko Debelak in Pavla Jesih. O planinski zgodbi je pregled pripravil mlajši zgodovinar in doktorski kandidat Peter Mikša, ki se je tudi podpisal pod člankom v muzejskem razstavnem katalogu. Ko govorimo o planinkah, govorimo o človekovem vstopu v kraljestvo vršacev in planinskem društvenem organiziranju v drugi polovici 19. stoletja oziroma na Slovenskem ob koncu 19. stoletja v Slovenskem planinskem društvu (1893). Planinstvo na Slovenskem si je v moderni telesnokulturni zgodovini pridobilo posebno mesto in stkalo tradicijo, ki ima v primerjavi s športno dobro popisano zgodovino in delovanje, najsi bodo to publikacije, ki so izšle pod patronatom Planinske zveze ali pa npr. zajetna monografija Toneta Strojina, da ne govorimo o člankih v tradicionalni in redno izhajajoči reviji Planinski vestnik. V tem pogledu, bi lahko rekli, je Planinska zveza s svojo založniško politiko in obravnavo ter graditvijo tradicije vzorčni model za druge športne organizacije in naslednik sokolskega založništva. Ne nazadnje je vzorčni primer tudi v pogledu športnega muzealstva z zgraditvijo muzeja planinstva v Mojstrani, MEDTEM KO Muzej športa vegetira in je v prvem planu novo gnezdo, namesto, da bi se kadrovsko-strokovno spopolnil. Če bi športni muzej imel kustose, tako kot planinski, bi bilo v desetih letih obstoja lahko marsikaj narejenega. Tako pa …

Planinstvo in prve plezalke

6

K modernemu planinstvu in alpinizmu je pripomoglo razsvetljenstvo (18. stoletje). To je odpiralo pot razumski razlagi in debati ter oblikovalo moderno znanost, ki je stopila iz ozkega kroga posvečenih in sholastične dogmatike. Evropejca ni zanimalo le, kaj je prek morja in ravnine, pač pa tudi vrh gore, kolikšna je višina gore in kakšna je njena sestava, flora in favna. Gora pa je bila zastrašujoča, vraževerni so se bali vrhov gora in po visokogorju so se potikali le »raubšicerji« (črnolovci) in pastirji. Zdaj so se v gorski svet odpravili raziskovalci, ki so izmerili vrhove in razblinili bajke in legende. Sledili so jim ‹dolinci›, meščani in avanturisti, družbo je zajel val gorskega ljubiteljstva, ki se je sredi 19. stoletja prenesel v organiziranje planinskih društev. Gore so bile vse bolj zaznamovane in prehojene, gradili so koče in vzpostavljali gorske reševalne službe. Drznejši so si na prehodu stoletja drznili plezati, kar je vodilo v alpinizem ali, kot so nekaj časa na Slovenskem to poi-


menovali, turistiko. In ker je bilo to početje drzno, nevarno in herojsko, je bila to »moška zadeva«. No ja, bila naj bi, ampak Slovenka ni stala ob strani. Dejavno je posegla v vratolomno »turistiko«, najprej v paru z moškim. Med prvimi, kakor poudarja v svoji diplomski nalogi o ženskem alpinizmu Tanja Bjedov, je bila že v prvi polovici dvajsetih let Nevina Rebek, ki je sredi avgusta 1924 skupaj s Slavkom Prevcem, Stanetom Hudnikom in Stankom Skokom preplezala Triglavsko severno steno. Kaj kmalu se je vrnila in steno preplezala tudi s sestro Nado in bratom Radom. To so bili prelomni časi mlajše povojne neobremenjene generacije, ki se je združevala v okviru društva Skala, katerega član je bil tudi mladi filozof Klement Jug, tragična žrtev slovenskih Alp in glasnik slovenskega alpinizma po prvi svetovni vojni, ki se je soočal s predsodkom o tveganem in samomorilskem početju.

Mira Marko Debelak Večinoma so ženske plezale v navezah z moškimi soplezalci ali moškimi vodniki. Samostojne akcije so bile redkost, čeprav je že leta 1925 plezala v steni Triglava prva ženska naveza Pavle Jesih in Dane Kuralt. Prav tako so delovale še druge plezalke, večinoma članice društva Skala, med vsemi pa sta v času med obema vojnama izstopali Mira Marko Debelak in Pavla Jesih, »po svojih uspehih prvi in edini dami evropskega alpinizma druge polovice dvajsetih in začetka tridesetih let,« poudarja Tanja Bjedov in dodaja, »v svetovnem merilu … edini ženski v medvojnem obdobju, ki sta bili popolnoma neodvisni od vodnika ali moškega soplezalca«. Osredotočimo se tokrat na Miro, ki je bila rojena 1904. v Ljubljani. Bila je zanimiva in vsestranska osebnost svobodnega duha, plezalka in tudi raziskovalka, zbirateljica – zlasti o Triglavu, o njem je pripravljala tudi monografijo – , publicistka, predavateljica in umetnica. Zaradi krute bolezni je žal umrla konec septembra 1948. Nekaj tednov pred smrtjo je v pismu možu Edu Deržaju zapisala: »Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin! Več pač ne moreš doseči v življenju.« O njenem delovanju je pred leti, v okviru zbirke Pomembne osebnosti slovenskega športa, pisal Tone Strojin v publikaciji Strmine njunega življenja – plezalna naveza Mira Marko Debelak-Edo Deržaj (2000). Miro so gore že mlado navdušile in po prvi svetovni vojni se je pridružila »Skalašem«, članom alpinistično usmerjenega društva z imenom Skala. Poleg rednega publiciranja je leta 1933 izdala priročnik Plezalna tehnika. Delo je eno prvih ali pa celo prvi strokovni priročnik. V njem je povzela svoje plezalske izkušnje ter obenem opozorila na alpinistovo »duševno zrelost« in poznavanje meja sposobnosti ter poudarila, da četudi si preplezal vrsto sten, »… nimaš pravice tvegati svojega življenja in z njim življenja tovarišev. Smrt v gorah ni junaštvo!« Kot predavateljica je imela vrsto predavanj, tekoče je obvladala

angleško, nemško, italijansko in francosko ter bila doma tudi v latinščini. Med drugim je predavala avstrijskim kolegom na Dunaju. Za to predavanje je Paul Kaltenegger, urednik avstrijskega alpinističnega glasila in alpinist, v dopisu Henriku Tumi zapisal: »Zdi se mi, da imate prav vi, starosta in mentor slovenskih alpinistov, pravico zvedeti, kako je vse potekalo. Že v naprej poudarim: uspeh je presegel vsa pričakovanja. Jaz sam sem poznal gospo Marko že prej in sem vedel, kakšna famozna ženica je to. Vendar sem na tiho vendarle imel pomisleke o tem, kako bo potekal ves sprejem. Zdaj lahko trdim, in pomisleki so bili odveč, saj so celo težki kanoni kluba, ki so zelo zahtevni in ki prežijo na predavatelja kot tigri, bili do kraja navdušeni in očarani. Odveč je poudariti, da je gospa Marko vse navzoče na mah osvojila.« Henrik Tuma je cenil njene kvalitete in njeno ukvarjanje z morfologijo krajinskih oblik ter iskanjem domačih izrazov, kakor poudari Strojin. Tuma ji je postal nekakšen mentor in ji v pismu v začetku novembra 1929 pisal: »Iz vaših opisov tur sklepam, da ste edina med našimi alpinisti, ki se trudi priti do precizne terminologije in da ste med najodločnejšimi opazovalci gorskih oblik. ... Pomislite na izraze za plezalno orodje, za turistovsko obleko, za gibanje pri plezanju in smučanju, gorske oblike in oblike sten. Najbolje je, da jih iz sebe iščete, po svojem jezikovnem čutu, popolnite pa jih lahko tudi z nemškimi izrazi ter poiščete pravilne besede zanje. Nabrane besede pregovoriva ter izbereva za stalno terminologijo. ...«

Mira v nepreplezljivi severni steni Špika Mira je opravila okrog sto alpinističnih vzponov, od tega triindvajset prvenstvenih

smeri. Leta 1930 je kot prva ženska v zgodovini postala članica Avstrijskega alpinističnega kluba. Njeno plezalsko plodovito leto je bilo 1926. V tem letu je plezala tudi s Pavlo Jesih, nato sta se njuni poti plezalsko razšli. Kot piše Tanja Bjedov, je Mira leto 1926 začela v Nizkih Turah, se nato potepala po Veliki planini in Komni, jo maja mahnila iz Vrat na Kriške pode in Razor. Konec junija je bila v Triglavskem pogorju, sredi julija v navezi s kolegom Tonetom Guerro v Zahodnih Julijcih. Tam sta 21. julija opravila prvenstven vzpon čez južno steno Divje koze in to v času, ko o slovenskih navezah v Zahodnih Julijcih, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Italiji, ni bilo sledu. Mira je v svojem opisu ture v Planinskem vestniku to poudarila in zapisala, da je »veliko premalo … zanimanja za krasne zahodne Julijske Alpe. Zlasti mi, Skalaši, bi lahko tam osvajali steno za steno.« Avgusta je ostala v Julijcih, plezala v steni Prisojnika in počivala v Martuljku, kjer jo je uročil Špik. Pa ne le Špik, tam je spoznala bodočega moža Eda Deržaja, življenjskega sopotnika in sopotnika v stenah. Špik jo je s svojo devetstometrsko steno in dotedanjo nepreplezanostjo in domnevno nepreplezljivostjo vse bolj mikal. Z daljnogledom je proučevala steno z vseh možnih strani in pripravila načrt. Plezanje v družbi skalašev Jože Čopa in Staneta Tominška se je začelo zgodaj zjutraj 5. septembra 1926. Mira Marko je vseskozi plezala kot vodilna v navezi. Čop je čez čas zaradi slabosti sestopil, pozneje so ugotovili, da je imel vnet slepič. Pozno popoldne sta s Tominškom postavila bivak in zgodaj zjutraj 6. septembra nadaljevala ter po enaintridesetih urah dosegla vrh. Vzpon je bil tedaj izjemen, saj je stena veljala za eno večjih težav Alp. Mira je v Planinskem vestniku poudarila, da »te stene doslej ni še nihče preplezal. Letos je morala pasti!« V njej so se poizkušali tako domači kot tuji plezalci. Zanimivo je, da sta poleti istega leta tam plezala Edo Deržaj in Alojz de Reggi ter jo opozarjala na nepreplezljivost. A Mira se ni ustrašila, zapodila se je v steno in jo premagala. Od Špika pa je, kot je kasneje zapisala v svoj dnevnik, dobila veliko več kot prvenstveno Direktno smer: »Špik mi je s svojo severno steno daroval mnogo. To, kar sem si želela vedno: prvovrstnega tovariša alpinista. Zaradi Špika sem se spoznala z Deržajem in od tistih dni sva delila skupaj v Alpah žalost in radost, uspeh in poraz.« Mira Debelakova je premikala meje nemogočega in podirala predsodke o ženski alpinistki. Že o plezanju ali alpinizmu je bilo kopica predsodkov, kaj šele o ženskem. Ni bila osamljena, bila pa je edinstvena, kakor bi lahko rekli za vsako od žensk, ki so se pognale v stene. Kot smo že poudarili, je bila ena od teh tudi Pavla Jesih, ki je z Jožo Čopom junija 1945, v izdihljajih pravkar končane druge svetovne vojne in tako težko pričakovanega miru, preplezala znameniti Osrednji steber v severni triglavski steni danes imenovan Čopov steber. A o Pavli več prihodnjič.

7


Od mladih nog, za ZDRAV ŽIVLJENSKI SLOG, naokrog! Cilj projekta Zdrav življenjski slog (ZŽS), ki se delno sofinancira tudi iz evropskih socialnih skladov in poteka pod okriljem Zavoda za šport RS Planica (za obdobje 2010–2013), je dodatno spodbuditi osnovnošolske otroke k oblikovanju zdravega življenjskega sloga in s tem ublažiti negativne posledice današnjega pretežno sedečega življenja in neustreznih prehranjevalnih navad otrok in mladine. Po študiji je največ takšnih otrok med 6. in 10. letom starosti, kar pa se v pozni puberteti pri marsikom le še stopnjuje. Ker nam v Osnovni šoli Stranje za »naše« otroke ni vseeno, smo (omenjeni projekt v naši okolici teče še na OŠ Marija Vera in OŠ Šmartno v Tuhinju) kandidirali za sodelovanje v projektu. Program je namenjen učencem od 1. do 9. razreda in teče med podaljšanim bivanjem, takoj po končanem pouku, pred poukom ter občasno ob sobotah in med počitnicami. Otrokom brezplačno zagotavljamo še 2 ali 3 ure vodene športne vadbe na teden. Tako smo zapisali na prijavne listke, ki smo jih konec lanskega šolskega leta razdelili med vse učence. Kljub zaskrbljenosti za zadostno udeležbo, zaradi natrpanih urnikov ter mnogih šolskih in obšolskih dejavnosti, smo bili prijetno presenečeni nad množičnim odzivom. Septembra smo polni idej zavihali rokave in se najprej, s pomočjo »čarovniške paličice«, spopadli z urnikom. Vadba je nato stekla sama od sebe. V prvem mesecu se nam je pridružilo še okoli 40 otrok, zaradi dobre reklame in počutja njihovih sošolcev na urah ZŽS-ja. Število otrok in njihova vsakodnevna prisotnost je povedala vse: v projektu sodeluje 65 % učencev in učenk. In kaj vse smo in bomo počeli poleg rednih športnih dejavnosti? Jeseni smo se nekajkrat odpravili na krajše in daljše izlete v planine, skupaj z dobro organiziranim šolskim planinskim krožkom in z mentorico go. Kočar. Tudi oblačnost in dokaj nizke temperature nam v začetku novembra niso vzele volje, da ne bi kolesarili v OŠ Šmartno v Tuhinju in s sovrstniki odigrali prijateljske tekme nogometa. Spoznali smo se s plezanjem na umetni steni v kamniškem kulturnem domu. Ko se je v mesto »privlekla« zima, žal, brez snega, smo drsali in kegljali. Januarja smo se odpravili na sneg v alpsko dolino Tamar ter na ogled Planinskega muzeja, ki je prava paša za oči in male sive celice. Vsako soboto se z mladimi levjesrčnimi gorskimi tekači pridružimo 3. zimski tekaški ligi

8

na Sv. Primoža, se skupaj potimo do cerkvice in se tam ob dobrem čaju še kaj pomenimo … Sneg nam je v februarju podaril tudi nekaj prijetnih uric teka na smučeh kar okoli šole ter sankanja in »deskanja« po vaškem hribu. Pomladi so zacvetele nove zamisli. V okviru akcije GRS Dan varne hoje v planine smo bili na Veliki Planini. Tudi v prihodnje nam dobrih idej ne bo zmanjkalo! Mnogo je bilo takšnih in drugačnih trenutkov, ki so nas in nas še bodo vezali pri prijetnih urah športnega druženja. Ostal bo spomin, ki ne bo zbledel. To je moj CILJ. Da »naši« otroci stopajo po POTI športa, pri tem uživajo in so sproščeni, da so, kar v resnici tudi so – samo otroci. Razigrani in nasmejani, z iskricami nagajivosti v očeh … Naj živi zdrav življenjski log, hura! Tinkara Karmen Šerkezi, OŠ Stranje


Pohod ob Savinji do ribnika Vrbje Projekt Zdrav življenjski slog (ZŽS) živi tudi na osnovnih šolah Spodnje Savinjske doline. V projektu so OŠ Braslovče, OŠ Polzela, OŠ Šempeter in OŠ Petrovče. Strokovni vodje v projektu so profesorji in profesorice športne vzgoje, ki radi popestrijo program otrokom s skupnimi druženji. Eno takšnih je bilo v soboto, 21. aprila, ko so se učenci in njihovi mentorji������������������������ iz vseh naštetih osnovnih šol zbrali pri športnem igrišču v Ločici ob Savinji. Skupaj so se peš odpravili ob Savinji proti ribniku Vrbje. Vseh udeležencev pohoda in spremljevalcev je bilo 73. Na začetku so bili otroci zadržani in nič kaj zgovorni, saj se med sabo niso poznali. Vsak se je držal svojega para in le počasi sta prihajali na plano otroška igrivost in radovednost. Po prvem skupnem fotografiranju pa je postalo jasno, da se bodo na ta dan stkale nove prijateljske vezi. Pot ob Savinji je lepa in polna presenečenj, opazovale so nas čaplje, opazovali smo ribe v vodi, na poti srečevali kolesarje in tekače ... Preskakovali smo najdaljše in najširše luže na svetu, metali kamenje prek Savinje, tekmovali v metanju »žabice« po vodi, telovadili ob rekreativnih tablah in jedli najboljše sendviče. A najboljše je šele sledilo, saj so bila pogosta vprašanja: »Kdaj bomo igrali

nogomet?, Kako daleč je še do ribnika Vrbje?« Otroci so komaj čakali športne boje med osnovnimi šolami. Pot ob Savinji jih je pripeljala do severnega dela ribnika Vrbje, kjer jih je najprej pozdravil velik lesen krokodil, nato pa še vse druge živali, ki domujejo v ribniku ali ob njem. Ob ribniku so table z opisi vseh njegovih prebivalcev. Prebrali smo vse opise in si hkrati lomili jezike z latinskimi imeni živali. Ob tem so se spremljevalci otrok najbolj namučili. Pri turistični hiški ob ribniku jih je pričakal velik ponirek, ki je povabil otroke na boje med šolami v nogometu in med dvema ognjema. In tako se je začelo najboljše tega dne: druženje ob žogi in teku. Rezultati sploh niso pomembni, pomembni so odzivi otrok. Ti so bili obarvani z veseljem, srečo in zadovoljstvom. Nekaj vprašanj in opažanj otrok: »Ali bomo še dolgo hodili? Komaj čakam nogomet!« (Arnej Podbregar, 2. r.), »������������������������������ ������������������������������� Važno je sodelovati in ne zmagati. Ali ne?« (Urh Račnik, 2. r.), »Me bomo pa kar navijačice!« (dekleta, 2. r.), »Joj, kako sem utrujen!« (Krištof Svatina, 2. r.), »Najbolj smešen je bil ponirek, ker nam je ves čas nagajal.« (Ula Gantar, 2. r.). Katja Kronovšek, OŠ Braslovče

Lokostrelski tabor Lokostrelska zveza Slovenije organizira v Bohinju od 24. do 29. junija tradicionalni lokostrelski tabor, za začetnike in mlade tekmovalce ter športne navdušence do 18 leta starosti. Do zasedbe mest sprejema prijave Lokostrelska zveza Slovenije na e-naslov: lzs.solskiprogram@ gmail.com, vendar le do 20. junija. Vodja tabora je Matija Žlender (tel. 051 666 128)

9


ATLETIKA BRESSANONE (It), 27. maja - Na 30. mitingu Brixia za mlajše mladince je za reprezentanco nastopilo po 16 atletov in 16 atletinj, osvojili pa so 3. mesto. Najboljši dosežki: Matija Muhar kopje 69,20 (1. mesto), Jan Kramberger na 110 m ovire 14,11 (2. mesto), dve bronasti medalji je pritekla štafeta 4x100 m (Smerke, Vodeb, Janežič, Kramberger) in v metu diska Denis Kumek 51,45 m. Pri mladinkah sta v metu kopja slavili Katja Zof 53,59 in Tjaša Stanko (47,82), srebrne so bile še Aneja Simončič na 200 m (25,20), Mateja Pokrivač na 1500 m (4:41,55) in Tina Božič v daljavi (600 cm), bronasta pa Veronika Domjan v metu disk (43,56). Ekipne uvrstitve, mladinci: 1. Lombardia 192, 2. Baden Wuerttemberg 179, 3. Slovenija 168,5, mladinke: 1. Baden Wuerrtemberg 157, 2. Slovenija 153, 3. Veneto 149. Skupno: 1. Lombardia 340, 2. Baden Wuerttemberg 336, 3. Slovenija 321,5.

Tjaša Stanko (obe Slo) 47.82, 4x100 m: 1. Baden Wuerrtemberg 47,18, 2. Veneto 47,38, 5. Slovenija 47,80 (Tina Božič, Maja Petrovič, Aneja Simončič, Kaja Debevec), 7-boj 1. Giulia Sportoletti (Lombardia) 4978, 5. Staša Tralkovič (Slo) 4529.

UMETNOSTNO DRSANJE

Peto tekmovanje EK CANAZEI (It), od 9. do 14. aprila – Peta tekma evropskega kriterija. Mladinke (15): 1. Patricija Gleščič (SBL) 112,88, 2. Pina Umek (Ce) 97,04. Mladinci (2): 1. Miroslav Kupka (Češ) 130,95, 2. Krištof Brezar (Kr) 97,92. Deklice 1996, 1997 (12): 1. Martina Scoccimarro (It) 72,97, 3. Patricija Juren (Cel) 65,70, 8. Evita Čelesnik (LAB) 61,22. Deklice 1999 (16): 1. Lara Roth (Avst) 60,19, 12. Nina Polšak (Ce) 38,03, 15. Maruša Udrih (Ce) 31,69, Dečki 1998, 1999 (8): 1. Adrien Bannister (It) 76,91, 3. Matej Gregorc (LAB) 58,71. Deklice 2000 (16): 1. Sara Conti (It) 46,19, 16. Tjaša Buršič (LAB) 27,87. Deklice 2001 (16): 1. Elena Yotova (Bol) 44,20, 13. Pia Omovšek 8LAB) 27.87. Deklice 2003 (24): 1. Alena Ilina (Rus) 43,58, 19. Ajda Silič 24,78, 20. Lana Omovšek 24,02, 21. Alina Košir (vse LAB) 21,19. Dečki 2002, 2003 (14): 1. Vassil Dimitrov (Bol) 54,63, 14. David Gregorc (LAB) 30,94. Deklice 2005 in mlajše (9): 1. Zoe Gal (Mad) 22,03, 6. Anika Košir (LAB) 13,61. Dečki 2004, 2005 in mlajši (4): 1. Angelo Scarinzi (It) 32,20, 4. Maj Novak (Jes) 6.62.

Evropski kriterij 2012

10

Izidi, mladinci 100 m: 1. Marco Gianantoni (ER) 11,02, 5. Luka Janežič 11,23, 8. Tadej Smerke (oba Slo) 11,34, 200 m 1. Pietro Pivotto (Lomb) 22,07, 4. Janez Jakob Vodeb (Slo) 22,74, 400 m: 1. Andrea Felotti (Lombar) 48,54, 4. Jaka Zupan (Slo) 49,77, 800 m: 1. Guido Lodetti (Lomb) 1:55,19, 4. Lucijan Zalokar (Slo) 1:58,00, 1500 m: Mattia Padovani (Lomb) 4:05,49, 12. Žan Krivec (Slo) 4:21,14, 110 m ovire: 1. Tim Nowak (Bad Wuerrt) 14,09, 2. Jan Kramberger (Slo) 14,11, 400 m ovire: 1. Luca Cacopardo (Lomb) 53,20, 5. Aleš Šilar (Slo) 57,41, 2000 m zapreke: 1. Patrick Karl (Bayern) 6:17,58, 5. Bor Grdadolnik (Slo) 6:29,51, daljava: 1. Harold Millet Barruecos (Veneto) 723, 8. Žan Frelih (Slo) 639, višina: 1. Tobias Potye (Bayern) 2.04, 4. Ahac Moretti (Slo) 2.00, palica: 1. Ruben Mayer (Bayern) 430, 5. Ambrož Tičar (Slo) 390, krogla: 1. Marc Salzer (Bad Wuert) 17.62, 4. Nace Pleško (Slo) 15.68, disk: 1. Andrea Caiaffa (Veneto) 55.93, 3. Denis Kumek (Slo) 51.45, kopje: Matija Muhar (Slo) 69.20, 4x100 1. Baden Wuerrtemberg 42,53, 2. Lombardia 42,56, 3. Slovenija 42,92, 8-boj 1. Edoardo Pellisetti (Piemon) 5671, 5. Aljaž Brlek (Slo) 4881, mladinke, 100 m: 1. Denise Rega (Lombar) 12,22, 2. Kaja Debevec (Slo) 12,46, 200 m: 1. Johanelis Herrera (Veneto) 24,99, 2. Anja Simončič (Slo) 25,20, 400 m: 1. Eleonora Mateja Pokrivač Vandi (Marche) 55,56, 4. Anja Benko (Slo) 57,49, 800 m: 1. Lara Ann Schwede (Bad Wuerrt) 2:14,38, 6. Kaja Strgaršek (Slo) 2:17,47, 1500 m: 1. Maria Dietz (Bayern) 4:39, 41, 2. Mateja Pokrivač (Slo) 4:41,55, 100 m ovire: 1. Virginia Morassutti (Veneto) 14,08, 5. Maja Maver (Slo) 14,86, 400 m ovire: 1. Irene Morelli (Lombar) 1:01,66, 10. Ajda Lenardič (Slo) 1:08, 70, daljava: 1. Ottavia Cestonaro (Veneto) 607, Tina Božič (Slo) 600, višina: 1. Anne Klebsch (Bad Wuert) 1.80, 4. Ina Kruljac (Slo) 1.72, krogla: 1. Laura Wehrle (Bad Wuert) 14.80, 3. Veronika Domjan (Slo) 13.77, 4. Tjaša Stanko (Slo) 13.69, disk: 1. Maria Antonietta (ASD E. S. S.) 45.49, 3. Veronika Domjan (Slo) 43.56, kopje: 1. Katja Zof 53.59, 2.

Uvrstitve klubov (104): 1. UISP Lega Nazionale Sport Ghiaccio (Ita) 732, 4. Drsalno društvo Labod Bled LAB 135, 5. Drsalni klub Jesenice 133, 7. Drsalni klub Celje 127, 8. DKK Stanko Bloudek Ljubljana 123, 18. Drsalni klub Kranj 50, 76. Hokejsko drsalni klub Maribor 6, 84. DKK Olimpija (Lj) 1. Skupne posamične uvrstitve EK, mladinke (55): 1. Patricia Gleščič (SBL) in Pina Umek (Ce) po 30, 3. Naja Ferkov 15, 24. Urša Krušec (obe SBL) 8, 39. Lara Vah, Eva Rebec, Nina Brezar (vse Kra) in Zala Prestor (SBL) vse po 1, mladinci (3): 1. Krištof Brezar (Kra) 42, Deklice 1996, 1997 (39): 1. Valentina Barberini (It) 36, 2. Patricija Juren (Ce) 35, 5. Evita Čelesnik (LAB) 18, 17. Zala Linea Rutar (SBL) 9, 19. Neža Kozjek (Jes) 8, 24. Katja Vodlan (SBL) 6, 26. Saira Čatak (Jes) 5, 31. Anja Habulin (Ce) in Valerija Štrumpf (SBL) po 3, 35. Eva Rebec (Kra) 2, 37. Veronika Omerzel (LAB) 1. Deklice 1998 (42): 1. Paolina Popova (Bol) 27, 35. Nika Jagodic (Kra) 1. Deklice 1999 (51): 1. Lara Roth (Avst) 40, 6. Stela Habjan (SBL) 26, 10. Nina Polšak (Ce) 13, 13. Ana Blaž (SBL) 11, 14. Maruša Udrih 10, 26. Liza Brilej (obe Ce) 3, 31. Saša Mišotič (Jes) 2, 40. Tinkara Omladič (Ce), Ela Mohorič (Jes) in Tereza Pogačnik (LAB) po 1. Dečki 1998, 1999 (16): 1. Marco Bozzuto (It) 42, 2. Matej Gregorc (LAB) 37, 5. Michael Chrastecky (SBL) 15. Deklice, letnik 2000 (58): 1. Sara Conti (It) 42, 5. Zemina Šabanovič (Jes) 16, 17. Mina Švajger (SBL) 8, 29. Tjaša Bursič (LAB) 5, 36. Sara Suhadolnik (Kr) in Larisa Šafarič (Ce) po 2, 46. Nina Pušnik (Ce) 1. Deklice 2001 (60): 1. Elena Yotova (Bol) 39, 5. Lara Guček (Ce) 23, 9. Kaja Gril (Jes) 14, 24. Pia Omovšek (LAB) 6, 27. Neja Smolej (Jes) 4, 34. Nicole Vrunč (Ce) 2. Deklice 2002 (75): 1. Presiyana Dimitrova (Bol) 34, 12. Nika Novak (Jes) 13, 27. Alja Rančigaj (Kra) 5, 31. Maša Doler (Ce) 4, 34. Andrejqa Rebernik in Anja Knez (obe Ce) po 3, 39. Trischa Gašperin (LAB) in Alja Resman (Kr) po 2, 48. Ajša Vičar (Jes), Ema Balanič (Kr) in Ana Lavrič (LAB) po 1. Deklice 2003 (79): 1. Eliza Pančeva (Bol) 42, 23. Manca Podnar (SBL) in Lana Omovšek (LAB) po 6, 31. Alina Košir (LAB) in Luna Hrušovar (Ce) po 3, 37. Ajda Silič (LAB) 2, 47. Anina Plemelj, Zala Eržen (obe LAB), Jerca Oman (Kra) in Ajda Omladič (Ce) po 1. Dečki 2002, 2003 (23): 1. Vassil Dimitrov (Bol) 45, 4. David Gregorc (LAB) 22, 20. Jaka Brilej (Ce) 5. Deklice 2004 (64): 1. Dorqa Nagy in Csenge Rabb (obe Mad) po 39, 4. Lara Hrovat (Jes) 24, 9. Pia Murnik (Jes) 10, 15. Daša Smolej (Jes) 8, 35. Aneja Klopotan (Ce) 2, 39. Eleonora Kralič (LAB), Pia Koporec (Kr), Manca Krmelj (Jes) in Tamara Jelušič (LAB) 1. Deklice 2005 in mlajše (34): 1. Zoe Gal (Mad) 45, 3. Bela Mohorič (LAB) 22, 4. Anika Košir (LAB) 21, 6. Petrqa Novak (Jes) 12, 27. Melanija Mencinger (LAB) 4, 31. Lina Lukman (Ce) 2, 33. Jasmina Skelič (SBL) 1. Dečki 2004, 2005 in mlajši (10): 1. Angelo Scarinzi (It) 45, 2. Maj Novak (Jes) 29.


NOGOMET

Pred Brandenburškimi vrati

Evropsko prvenstvo U17 LJUBLJANA, 16. maja – Slovenija je gostila evropsko prvenstvo v nogometu za fante do sedemnajst let, igrali pa so v Ljubljani, v Mariboru, v Domžalah in v Lendavi. Slovenska ekipa se ni uvrstila v sklepni del tekmovanja. V finalu je Nizozemska premagala Nemčijo, v polfinalu je Nemčija premagala Poljsko z 1:0, Nizozemska pa Gruzijo z 2:0. Izidi Slovenije: Slovenija : Nizozemska 1:3, Slovenija : Poljska 1:1, Slovenija : Belgija 1:3. Slovenska reprezentanca: Gregor Zabret, Adnan Golubovič (vratarji), Simon Hvastija, Haris Heljezovič, Tilen Klemenčič, Dino Paljušič, Emir Dautovič, Damjan Vukliševič (branilci), Dino Hotič. Bine Kavčič, Domen Črnigoj, Daniel Vujčič, Petar Stojanovič, Sven Dodlek (zvezni igralci), Tobias Mencigar, Maks Barišič, Luka Zahovič, Roy Rudonja, Bian Paul Šauperl (napadalci), selektor Miloš Kostić.

JUDO

Turnir spomladanskih upov MOSKVA, 28. maja - Aleksander Ferenčak se je s trenerjem Silvom Kavčičem udeležil mednarodnega turnirja v Moskvi na katerem je sodelovalo kar 782 mlajših dečkov iz 21 držav. V kategoriji do 50 kg je osvojil 2. mesto in je bil tudi edini finalist iz Evrope. Turnir je eden najmočnejših v Rusiji za to starostno skupino. Aleksander je imel v svoji kategoriji 78 tekmovalcev, premagal je šest vrstnikov, v finalu pa izgubil z majhno razliko. Dobil je tudi nagrado za najbolj požrtvovalnega tekmovalca. S trenerjem sta ostala tudi na dvodnevnih pripravah. Trener Ruslan Yankovski se je tekmovanja udeležili s tekmovalci iz JK Akron Slovenj Gradec. V kategoriji do 38 kg je nastopal Vid Sekolonik, do 42 kg Žan Kajzer, do 46 kg Jaka Bernard in Andrej Yankovski. Andrej je v svoji kategoriji s tremi zmagami na koncu pristal na 9. mestu. Aleksander Ferenčak s trenerjem S. Kavčičem

kadetov in kadetinj, tekmovalci in tekmovalke so osvojili eno 1. mesto ( Anja Štangar, JK Olimpija, do 48 kg) in dve 3. mesti (Andreja Leški, JK 15. maj Marezige, do 48 kg, ter Luka Harpf, JK Šiška, do 60 kg). Na 5. mesti, takoj za nosilkami medalj, sta se uvrstili Patricija Brolih (JK Bežigrad, do 63 kg) in Klara Apotekar (JK Sankaku, nad 70 kg). Aljaž Čeh (JK Impol, do 66 kg) je končal z 9. mestom. Judoisti so se v Teplicah veselili družabnega srečanja po koncu uradnega tekmovanja v disku v prostorih modernega hotela. Svoje izkušnje s tekme je večina udeležencev dopolnila še na dvodnevnih pripravah po turnirju, ko se vrstniki lahko srečajo v bolj sproščenem ozračju pri vadbi novih prijemov in tehnike. Na tekmovanjih v Sloveniji je v vsaki kategoriji približno 20 tekmovalcev, na velikih turnirjih pa nastopi tudi do 80 judok v isti kategoriji, zato je vsaka uvrstitev med 7 najboljših dejansko velik uspeh. Norme za nastop na letošnjem EP za kadetinje in kadete so izpolnili: Anja Štangar (JK Olimpija), Andreja Leški (JK 15. maj Marezige) in Ana Heberle (JK Šiška), vse tri v kategoriji do 48 kg, Patricija Brolih (JK Bežigrad), Klara Apotekar (JK Sankaku) nad 70 kg ter Luka Harpf (JK Šiška) do 60 kg. Gregor Kocmut (JK Duplek) do 73 kg ima trenutno izpolnjeno polovično normo. To je hkrati ekipa, ki bo med 22. in 24. junijem zastopala Slovenijo v Črni Gori na kadetskem EP. Ana Heberle bo zaradi omejenega števila tekmovalcev za posamezno državo (2) ostala prikrajšana za to pomembno izkušnjo.

LOKOSTRELSTVO

Klemen Štrajhar – evropski podprvak Aleksander je bil vesel medalje

Teplice in Berlin – uspešni postaji mladih LJUBLJANA - Slovenski kadeti in kadetinje so 5. in 6. maja nastopili še na tretjem kvalifikacijskem turnirju za nastop na evropskem kadetskem pokalu v Berlinu. Nastopilo je 646 tekmovalk in tekmovalcev iz 27 držav. Edina uspešna uvrstitev je bila 7. mesto Luke Harpfa (JK Šiška) v kategoriji do 60 kg. V Sloveniji je bila selekcija za udeležbo zahtevna, saj je bil pogoj uvrstitev na enem od treh tako imenovanih A-turnirjev, ki izstopajo po kakovosti. Ker letos ni svetovnega kadetskega prvenstva, je, denimo, Japonska poslala v Berlin svoje najmočnejše predstavnice, kjer so »pometle« s konkurenco in osvojile 5 zlatih odličij. Tekmovalci so imeli priložnost, da so se sprehoditi po Berlinu in si ogledati nekatere znamenitosti velemesta, denimo, muzej holokavsta, Bundestag in Brandenburška vrata. Zato je uspeh slovenske vrste na predhodnem A-turnirju v Teplicah na Češkem, kjer je nastopilo kar 778 tekmovalk in tekmovalcev iz 28 držav, toliko bolj odmeven. Na njem je nastopala tudi večina slovenskih

AMSTERDAM, 26. Maja – Kamniški lokostrelec Klemen Štrajhar in njegov trener Matej Zupanc sta z 2. mestom na tarčnem članskem evropskem prvenstvu dosegla največji uspeh slovenskega lokostrelstva. Zmagal je Nizozemec Rick Van Der Ven, ki je v finalu odpravil Klemna s 84:71. Zmagovalcu so v finalu izločilnega boja uspeli trije nizi s po 28 zadetki, Klemenovi trije nizi pa so bili 19, 27, 25. Klemen je še mladinec, sicer pa je dijak Gimnazije Šiška v Ljubljani in obiskuje športni oddelek. Klemen je v Amsterdamu nastopil tudi v bojih za nastop na OI, vendar je za las izpadel v četrtfinalu in pristal na 9. mestu. Klemen Štrajhar

11


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog Milena Aras Harpf

Športnemu pedagogu - hvala Judoistično tekmovanje pokal Bežigrada, ki poteka v začetku aprila v Ljubljani, je eno od šestih tekmovanj za slovenski pokal v letu 2012. Tekmovanje je vedno tako kakovostno, kot so udeleženci na njem. A tokrat ne bom pisala o turnirju, o udeležbi in o zmagovalcih, čeprav je bil turnir kakovosten in zanimiv. Na začetku tribune smo se zbrali starši, ki se že dolgo poznamo in zmeraj najdemo kakšno skupno temo za živahen pogovor. Tekmovanje je v našem mestu, tako da se celo kakšen prijatelj ali sorodnik opogumi in pride pogledat judo, šport, ki je napolnil naše omare in vrvice za obešanje perila s »pekovskimi« hlačami, kot včasih kdo hudomušno pripomni. Sredi živahnega pogovora opazim znan obraz, a tokrat iz šolskega okolja. Ker sta oba sinova učenca gimnazije s športnimi oddelki, mi športni koordinator Gimnazije Šiška ni tujec. Kljub temu sem bila presenečena, saj je bilo tokrat tekmovanje za kadete, mlajši tekmovalci so imeli svoje tekmovanje že v soboto, a če se prav spomnim, tudi tam še ni bilo njegovih potomcev, ki bi razložili njegov prihod. Prof. Klemen Gutman mi je prijazno razložil, da še nima »svojih otrok« v tem ali podobnem borilnem športu in da je prišel pogledat le SVOJE

Aleš Peče

Razmišljanje ob koncu šolskega leta Konec šolskega leta bi lahko opisal, denimo, s pričakovanji otroka ob prazniku dedka Mraza ali pa Miklavža, popolnoma vseeno. Mešani občutki in pričakovanja, ki jih je bilo težko natančneje pojasniti. Oboje je pri meni pomenilo vznemirjenje, ki se me je držalo vsaj še dva tedna v poletne počitnice. Po eni strani se je zadovoljstvo ob opravljenem delu mešalo z melanholijo ob odhodu še enega rodu učencev in učenk, pa do razmišljanja, ali je bilo narejeno vse in dovolj. O tem sem nekoč že nekaj napisal. Cilji, ki sem si jih zastavil, navadno niso bili zapisani v nobenem načrtu dela, ki so jih letno izumljali ljudje po pisarnah. Vsekakor mi je vsako leto ostajalo mnogo neuresničenih zamisli, ki so se uresničile v naslednjem letu, dveh ali pa nikoli. Navadno sem prvih deset do štirinajst dni počitnic porabil, da sem se izmuznil življenju, ki me je spremljalo vse šolsko leto. Ura je bila še dolgo moj gospodar in še zmeraj sem se, če sem se peljal mimo šole, oglasil v tajništvu. Sledil je počitniški del, saj je v tem času mirovalo tudi delo v mojem športnem društvu. Zmeraj pogosteje je bila v mojih rokah knjiga, ki sem jo hlastno pre-

dijake – judoiste prvega letnika. Verjetno sem bila videti popolnoma presenečena. »A je kakšna težava?« sem vprašala. »Ne, preprosto me zanima, kaj delajo. Tako se lažje pogovarjamo ter delamo na urah športne vzgoje. Z veseljem jih pridem pogledat. Splošne prvine so tako ali tako skupne vsem športom,« je dejal. Naj dodam, da je profesor dolgoletni državni prvak v squashu. Skupaj sva si pogledala nekaj bojev, ob tem sem mu razložila, kako jim trenutno gre, kakšna je njihova forma in katera so prihodnja tekmovanja. Dan se je iztekel. Judoistična tekmovanja so po navadi precej nepredvidljiva in dolgotrajna – včasih se lahko končajo v eni minuti, včasih trajajo zelo dolgo, od tehtanja do podelitve medalj je enkrat minilo 15 ur. No, bežigrajska tekma ni bila maratonska, vendar je bilo vsega konec precej pozno popoldne. Naš športni koordinator je pozorno spremljal tekmovanje do konca, vmes se je pogovoril tudi s svojimi dijaki. Sobote je bilo tako konec. Nadvse me je presenetilo, da je profesor prostovoljno »žrtvoval« enega od svojih prostih dni, da je pogledal le enega od športov, le enega od razredov svoje šole. Zavedam se, da je to naporno. Če ne sodeluješ z vsemi, kaj hitro izgubiš stik z učenci. A vendar je tako ravnanje tako pravilno in pomembno. Tako delajo pravi športni pedagogi! Dejansko bi moral športni pedagog vedeti in biti vsaj površno seznanjen s tem, kaj delajo dijaki, kakšni so napori, katere so posebnosti vsakega športa posebej. Ali naj sploh omenjam šolska tekmovanja v določenih panogah, ki so povezana s šolskim pedagogom le toliko, kolikor je potrebno časa za vpis izostanka v redovalnico? Niti se ne bi poglabljala v to, ali spada takšen obisk tekmovanja v njegov urnik. Med vprašanji, o katerih se bolj malo govori, je tudi to, ali naj bi učitelji na biral in jih kar nekaj v cekarju prinašal iz knjižnice. Kako težko sem se spravil k discipliniranemu branju, saj sem bil v mislih podzavestno še zmeraj v šoli. Strani sem na začetku počitnic bral površno, zdelo se mi je, da me nekdo preganja in da se mi kar nekam mudi. Šele čez čas sem ujel pravi ritem branja, začutil sem vsebino in če sem morda zataval med branjem v nek drugi svet, sem se raje tu in tam vrnil za kakšno stran nazaj. Proti koncu počitnic se je to stanje še »poslabšalo«, saj sem vedel, da z novim šolskim letom prihaja čas, ko se bo dogajalo marsikaj in za branje do prihodnjih počitnic ne bo pravega časa. Včasih pomislim, da so v podobnem položaju tudi učenci. Po eni strani so zasuti z različnimi nalogami (po svoji izbiri ali po izbiri svojih staršev), po drugi strani pa so jim z radiem in televizijo, brez lastnega napora, postrežene »prijetne« vsebine. Nič več ni potrebno zbrano sedeti ob knjigi, ker je ob gledanju televizije možno početi še kaj drugega. Ali se znamo odrasli, predvsem pedagoški delavci, spustiti na raven 12- do 15-letnikov in jim pomembnost pisane besede predstaviti ne le kot zoprno nezanimivo početje, za katerega nihče ne ve, čemu je namenjeno? Pedagoški prijemi se z leti najbrž tudi spreminjajo, saj nobena stvar, ki jo morajo mladostniki početi na ukaz, ne doseže cilja. Obvezno branje se zmanjša na branje povzetkov in kdo ve, če to ne velja še do pisanja esejev ob koncu srednje šole. Tu bi svoje razmišljanje končal in se seveda opravičujem, ker sem posegel na področje, ki ni povsem športno. Z odhodom v pokoj se je v glavnem to spremenilo, čeprav mi je zdaj jasno, zakaj upokojenci nimajo nobenega pravega časa. V mojem življenju prevladujejo opravila, ki so bila na stranskem tiru, ko sem bil še zaposlen. Teh je,

Prof. Nina Markun Puhan

Pabdgq kot različno obrnjeni isti predmeti

12

Branje, kot ena od temeljnih spretnosti, nam omogoča uspešno delovanje v družbenem in socialnem okolju. Otroci naj bi se tehnike branja naučili v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju in nadgradili tehniko v spretnost in nazadnje kompetenco do stopnje, ki omogoča razumevanje prebranega in s tem tudi usvajanje različnih vrst znanja. Če ne znamo dobro brati, smo prikrajšani za mnoge informacije, ki se z njimi srečujemo vsak dan, na vsakem koraku: obvestila, navodila, novice, sporočila, opozorila, prometne znake, kažipote, zemljevide, skice, podnapise, cene …, pa tudi poezijo in prozo. Tega, da ves čas nekaj beremo, se sčasoma niti ne zavedamo več. Da pa beremo z razumevanjem in da znamo iz množice izbrati prave informacije , se moramo posebej izuriti. Športna vzgoja je predmet, kjer se večina učno-vzgojnega �������������������������� procesa dogaja praktično, v gibanju, vendar ob natančnejšem pregledu opazimo, da je sposobnost branja tudi pri tem predmetu velikega pomena: branje navodil, opisov, vremenske napovedi, prepoznavanje sodniških znakov, branje skic, zemljevidov, grafov, tabel, znakovnih sporočil, sledenje markacijam, opozoril na ovire ali nevarnosti, razbiranje podatkov s štoparice ali metra, razumevanje

sporočil oznak na bazenu, smučišču, … kar je lahko življenjskega pomena. Nekateri imajo zaradi specifičnih lastnosti ali posebnosti težave z branjem in pisanjem, ker težje prepoznavajo ali poimenujejo nekatere črke- znake za glasove. Najpogosteje se težave pojavljajo pri črkah, ki so si po obliki podobne, pomenijo pa znake za različne glasove: a, b, d, p, g, q, pa tudi n, u, h, r. Seveda tisti, ki te znake razlikujemo, težko sprejmemo ali razumemo, da nekdo tega ne zmore. Težko razumemo tudi dejstvo, da se z večjo količino branja in pisanja te težave ne da izboljšati ali odpraviti.


ogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog šolska prvenstva peljali svoje učence ali dijake samo v panogah, ki delujejo v okviru šole. Naj to razrešijo strokovno bolj usposobljeni. Misel je bila predvsem namenjena tistim, ki lahko, ki želijo, ki zmorejo narediti več. Lepa gesta, ki je pokazala učencem, da so vidni in videni. Verjetno se je tudi profesor naučil še nekaj več o judu, a predvsem je pokazal svojim dijakom, da so zanj pomembni. To pa ne pomeni, da bi o njem morda mislila, da je slab profesor za šport, če nikoli ne bi zunaj šolskega urnika naredil še česa več. Nikoli nisem komentirala, da v vseh teh letih, ko sta oba sinova uspešno tekmovala za ekipo osnovne šole, športnih pedagogov šole nikoli ni bilo na tem šolskem tekmovanju. Smešno se mi je zdelo, da prevoz na šolsko tekmovanje organizirajo klub in da starši (na področni ravni) plačajo štartnino. Spoznala sem, da je otrokom pomembna identifikacija s šolo, za katero tekmujejo. Učenci želijo, da njihovi sošolci in profesorji vedo, če so v nečem uspešni in dobri. Od profesorjev na šoli pa slišim, da bi jih z veseljem pohvalili na razredni uri, a kaj, ko niti učenci sami nič ne povedo o svojih športnih uspehih. Če se ustvari prijazna komunikacija z dijaki, ko dejansko veš nekaj več o njih, vsaj ko vpisuješ opravičilo za ure izostanka zaradi športne odsotnosti, lahko ob vprašanju, kako je bilo, tudi izveš kaj več. To niso dejanja, ki bodo kadarkoli plačana ali ovrednotena, a so včasih neprecenljiva. Delajo namreč na tistem občutljivem področju vzgoje (in ne samo izobraževanja), kažejo voljo in ljubezen do posebnega poklica – učitelja. Srečna sem, da sta obe »moji« razredničarki prav takšni dobri vzgojiteljici in ne samo kakovostni profesorici. Ko slišim nove predloge vlade, da bi povečali število dijakov v razredih, da jim

je vsaka investicija v šport v šolah samo nepotreben strošek, zmanjšali bi število ur športne vzgoje ipd., me zmrazi. Mogoče je kdaj POTREBNO povedati, da so dobri učitelji in prvovrstni pedagogi (tudi športni) preprosto neprecenljivi. Če pa jih ne moremo vedno finančno nagraditi, vsaj prepoznajmo kakovost tistih, ki izstopajo po svojem trudu, in jih občasno z eno lepo besedo – POHVALIMO.

resnici na ljubo, zelo veliko in počasi bledi spomin na delo in na hišo, v kateri sem preživel ustvarjalna leta. Zadnjih štirinajst let službovanja sem sodeloval v športnem projektu štirih, danes pa petih mest (Budimpešte, Bratislave, Dunaja ter Ljubljane in v zadnjih letih še Zagreba), v katerem se v šestih športnih zvrsteh, vsako leto v drugem mestu, pomerijo vrstniki v atletiki, košarki (dekleta), odbojki (dekleta), nogometu (fantje), rokometu (fantje) in namiznem tenisu. Ne bom podrobneje opisoval dogodkov, omenil bi le, da bo to tekmovanje letos v Ljubljani, od 28. junija do 1. julija. Seveda bi vam rad zaupal, kakšna je moja vloga na tem športnem druženju. Zanimivo je morda to, da vsa leta nisem opravljal neposrednega dela z mladimi športniki, ampak sem bil prevajalec, saj je nemški jezik uradni jezik tekmovanja. Moje znanje srednješolske nemščine sem v letih dobro izpopolnil iz praktičnih razlogov, saj sem z avtoštopom prerajžal velik del Evrope in sklenil dolgoletna prijateljstva z zanimivimi ljudmi. V okviru medmestnega tekmovanja ni manjkalo pogostih stikov ob tekmovališčih, istočasno pa sem spoznal v omenjenih mestih ljudi, s

katerimi smo postali prijatelji. To drži tudi za vse tiste v Ljubljani, ki skrbijo za naše ekipe, torej za ljudi, ki so mi bili prostorsko blizu, pa jih nikoli nisem srečal. Preveč jih je, da bi jih našteval, čeprav vem, da prebirajo moje pisanje. Veselim se ponovnega srečanja z vsemi. Ta daljši uvod je bila priprava, da napišem, kar mi ta vsakoletna prijetna obveznost v resnici pomeni. To je zame skoraj edina potrditev in priznanje, ki sem ga dobil vsako leto med tekmovanjem in po njem. Take potrditve nisem dobil pogosto, niti v šoli, čeprav se mi zdi, da sem delal kar dobro. To je bilo priznanje za delo, ki zame ni bilo temeljno, govorilo pa je o tem, da znam v življenju početi še kaj drugega. Šolski prostor, vsaj po moje, ne daje dovolj delovnega zadovoljstva in ne spodbuja dovolj ustvarjalnosti tudi na kakšnem drugem področju. Naj si sposodim misel svojega mlajšega kolega prof. Andreja Kokalja, ki je v Športu mladih nedavno dejal, da so pedagoški delavci ob vseh omejitvah in pritiskih zavezanih rok: »Ljudje, ki delamo v športu, smo po svoje kastrirani, saj smo omejeni z mnogih vidikov.« Dolgoletno delo v isti šoli, v istih prostorih, z istimi pripomočki in zelo podobnimi otroki, z omejenimi možnostmi ima svojo praktično vrednost, žal pa tudi krni ustvarjalnost. To je veljalo zame, ki sem se tej težavi izogibal z delom tudi na mnogih drugih področjih. Naj končam optimistično: Zavedati se morate, da imate, vsaj večina, mnogo smisla in talenta za različna dela v okviru šole in tudi zunaj nje. Preizkusite se, počutili se boste bolje. Želim vam mirne počitnice.

Ker tudi nimam poglobljenega znanja s področja težav branja in pisanja si pomagam s prispodobami. Zelo slikovita je naslednja. Predstavljajmo si nek predmet, denimo, stol. Tudi če ga obračamo v različne smeri ali ga obrnemo na glavo, bomo vsakič ta predmet poimenovali enako, torej stol. Za osebe, ki imajo težave s prepoznavanjem črk, so skupine črk a, p,g,d,b,q ali pa n, u,h,r le različno obrnjeni stoli. Ne vidijo, da ima vsak ‹položaj stola› svoj pomen, zato morajo razviti različne druge strategije učenja oz. jim gre veliko lažje, če najdejo sami svojo strategijo. Velikokrat si pomagajo tako, da si besedilo, ki jim ga prebere nekdo drug, skušajo čim bolj natančno zapomniti po svojem osebnem, originalnem načrtu- podobno kot nekdo, ki si zapomni veliko količino števk v pravem zaporedju. Žal ne poznam vira, pa tudi natančnost vsebine ni prav velika, vendar kljub vsemu želim���������������������������������������������������������������� ��������������������������������������������������������������������� predstaviti poanto v nadaljevanju opisane izkušnje. Predstavljajmo si, da imata oče in sin enako težavo pri branju in pisanju. Oče je v času svojega izobraževanja razvil odlično lastno strategijo učenja, s katero mu je uspelo uspešno opraviti osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje, pa tudi izbrani študij na univerzi. Ko se je izkazalo, da ima tudi njegov sin enake težave pri branju in pisanju, si je na vse pretege prizadeval, da bi ga naučil uporabljati svojo, zanesljivo, preizkušeno strategijo. Poskušal je znova in znova, zmeraj enako. Podobno, kot bi želeli, z večkratnim branjem in prepisovanjem enakega besedila v neskončnost doseči, da bi si oseba, ki ima težave pri prepoznavanju znakov za posamezne glasove, le-te zapomnila. Kljub velikemu naporu in trudu obeh, očeta in sina, napredka ni bilo. Sinu očetova strategija ni bila

blizu. Oče je bil morda zaznavni tip, ki si je posamezne besede zapomnil kot slike, šifre, številke…, sinu pa očetova strategija, preverjeno učinkovita na lastni izkušnji, ni koristila. Morda ga je pri odkrivanju njegove lastne strategije celo ovirala. Na to opozarjam, da bi lažje razumeli zadrege otrok s specifičnimi učnimi težavami in učiteljev, ki se z njimi srečujemo ter jim želimo pomagati kot najbolje znamo. Želim podkrepiti velikokrat uporabljeno, vendar ne vedno prav razumljeno trditev, da ni mogoče zapisati enega načina - recepta, ki bi bil uporaben za vse z enako drugačnostjo. Celo dva ali trije primeri rešitev za isto težavo ne bi bili dovolj. V mislih imam vse, ki trdijo, da jih ravnanja z učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ni nihče naučil. Delo s takimi učenci je vedno izziv za vse udeležene. Uspeh nam lahko zagotovi poleg dobrega strokovnega poznavanja področja, ki ga poučujemo in strokovnjaka, tudi dobro sodelovanje učitelja z učencem. V tem primeru prevzame učenec vlogo eksperta za lastne izkušnje in prakso, učitelj pa je njegov podpornik in zaveznik, ki pomaga povezati znanje in izkušnje obeh. Tako skupaj odkrijeta rešitev, ki je morda enkratna, vendar uporabna in učinkovita za tega učenca. Spoznanja s področja branja in pisanja lahko prenesemo tudi na področje učenja pri drugih predmetih, tudi športno vzgojo. Metodika po navadi predstavlja zaporedje korakov, postopek podajanja znanja, vendar velikokrat upošteva ali daje prednost zaznavnim tipom (vidnim, slušnim, tipnim) , podobnim avtorju ali učitelju Predstaviti znanje na različne načine in na različnih stopnjah zahtevnosti je namreč naloga, ki niti sploh ni preprosta

13


Kros

Tekaški dogodek – šolski kros na Grmu

14

NOVO MESTO, 9. maja – Zmagovalci šolskega državnega prvenstva v krosu za šolsko leto 2011, 2012 so - moški: Martin Tome (OŠ Ob Dravinji, S. Konjice, letnik 2001), Jan Vukovič (OŠ Hudinja, Celje, letnik 2000), Matevž Cimermančič (OŠ Grm, Novo mesto, letnik 1999), Klemen Vilhar (OŠ M. Vilharja, Postojna, letnik 1998), Miha Ličef (OŠ Gorje, letnik 1997), Kristjan Srpčič (OŠ Brežice, PP), Jan Petrač (Gimn, Šentvid, dijaki 1995 in mlajši) ter Jan Dovč (Gimn. Šentvid, dijaki letnik 1992 in mlajši). Ženske: Nika Jančič (OŠ P. Trubarja, Laško, letnik 2001), Klara Zakšek (OŠ S. Kladnika, Sevnica, letnik 2000), Zala Ahtik (OŠ P. Trubarja, Laško, letnik 1999), Neža Sintič (OŠ Šentjernej, letnik 1998), Ana Noner (OŠ Ob Dravinji, letnik 1997), Patricija Preskar (OŠ Brežice, PP), Eva Aljančič (Gimn. Bežigrad, Ljub, dijakinje letnik 1995 in ml) ter Klara Krošelj (ŠC R. Maistra, Kamnik, letnik 1992 in mlajše). Skupne ekipne uvrstitve, osnovne šole: 1. OŠ Grm N. mesto 112, 2. OŠ Ob Dravinji, S. Konjice 104, 3. OŠ F. Bevka, Tolmin 95, 4. OŠ I. Groharja, Š. Loka 92, 5. OŠ Stična 90, 6. OŠ Ljudski vrt, Ptuj 82, dijaki: 1. Gimn. Šentvid 22, 2. Tehniški šolski center Kranj 14, 3. Gimn. Bežigrad (Lj) 13, dijakinje: 1. Gimn. Bežigrad (Lj) 16, 2. Gimn. Šentvid (Lj) 12, 3. Škofijska klasična gimnazija Ljubljana 12, 4. ŠC R. Maistra, Kamnik 11, 5. Gimn. Jesenice 7, 6. Gimn. Brežice 5, 7. Če smo bili lani nad novim prizoriščem šolskega državnega prvenstva v krosu vzhičeni, tako kot vsi, ki so bili letos tukaj prvič, pa lahko letos na


celoto pogledamo manj čustveno. Če začnem s pohvalami, bi jih naslovil na vse mlade tekače, ki so se potrudili in jim je treba za naporni tek čestitati. Zmagovalci so v tej družbi zagotovo izbranci, ki so si svoj položaj pridobili z redno vadbo in svojo naravo, katera jim omogoča, da se učinkovito spoprimejo z napori teka. Udeležba je bila za spoznanje boljša kot lani, a bistvenega premika ni bilo. Izgleda, da smo se dotaknili meje, ki je še nekaj časa ne bomo premaknili. Govorim o številu udeležencev. Toda, kaj nas preganja, da si na krosu želimo več udeležencev? Je to sploh smiselno in čemu bi služil podatek, da je v tekmovalnem delu šolskega prvenstva nastopilo, denimo, 1500, 2000 ali celo 2500 učencev in učenk ter dijakov in dijakinj? Kot zunanjega opazovalca dogajanj me zanima predvsem stališče športnih pedagogov in vodstev šol do teka in do krosa, upajoč, da je med športnimi pedagogi in vodstvi šol neka pozitivna povezava. Žal, ne vemo, ali so športni pedagogi, kot prva stopnja omenjene povezave, obvestili učence o krosu, tako kot se nam zdi, da bi bilo prav. Seveda ne zadnji trenutek, saj se je za tek pač treba pripraviti. Če se državnega prvenstva udeleži samo petina šol, že lahko dvomim o pozitivnem odgovoru na zastavljeno vprašanje. Menim namreč, da imajo učenci pravico do nastopa, športni pedagogi pa dolžnost, da jih obvestijo, saj imajo vendar edini v rokah informacijo. Vse, ki bi jih tek zanimal, bi morali tudi prijaviti, čeprav je spopad s prijavnim obrazcem prek spleta in kodo (zanjo še zmeraj uporabljamo tujko) zamuden. Če so se temu tekmovanju odpovedali, bi učencem to morali povedati, da pač vodstvo šole (ravnatelj in športni pedagogi) tek zaradi takšnega ali drugačnega vzroka ne zanima. Nerodno je to, da učenci nimajo druge poti do nastopa, pač pa samo s prijavo prek šole. Na to hibo sistema šolskih tekmovanj smo nekoč že opozorili, a se doslej s to težavo še ni nihče spoprijel. Nenad Pilipovič (OŠ Gorje) je, denimo, povedal, da je za prijavo velike ekipe porabil nekaj ur. A kljub temu, brez kakršnihkoli vrednostnih predznakov, športni pedagogi bi to nalogo morali opraviti, tako kot OŠ Toneta Čufarja, za katero že vsa leta uspešno teče Tina Žlogar. Zakaj pravzaprav takšno navijanje za kros? Na dlani je pač, da je tek globalno gibanje, ki ima tudi v Sloveniji svoje mesto. Torej se mu tudi šole naj ne bi izogibale, in tudi s tem dejanjem pripomogle k ozaveščanju učencev, da je tek, čeprav samo ljubiteljsko, dejanje za bolj zdravo življenje. Če na vseh koncih in krajih govorimo o gibanju za življenje (sem spadajo tudi hoja in druge dejavnosti) je vendarle prav, če naklonjenost do teka z udeležbo na šolskem prvenstvu pokažejo tudi šole s strokovnimi delavci, ki skrbijo za športno ozaveščenost šolarjev. Pri osnovnošolcih je OŠ Franceta Bevka iz Tolmina, lanskoletna zmagovalka, morala prepustiti prvo mesto ekipi OŠ Grm iz Novega mesta. Sicer pa je šolsko državno prvenstvo v krosu postreglo z nekaj novimi imeni. Od lanskoletnih prvakov so naslov ubranili Jan Vukovič, Klara Zakšek, Ana Noner, pri dijakih pa Jan Petrač in Jan Dovč. Udeležba dijakov je še zmeraj nespodbudno pičla. Sicer pa so tekmovalci lahko za spomin obdržali štartno številko s svojim imenom in priimkom – to pa je tudi že tradicija šolskih tekmovanj.

Klara Zakšek in Klara Lukan

Učenka Ana in trener Vlado Artnak

Djurdjica Peulić

Zala Ahtik

15


xxxxxxxxxx

Lokostrelstvo

Tarče, puščice, loki in …

16

Lokostrelstvo je navidezno dolgočasen šport, s kopico kategorij, v katerih nastopajo tekmovalci z različnimi loki. Na šolskem prvenstvu streljajo 10-krat po tri puščice, tako da je popoln izkupiček 300 krogov. Če pogledate v izide, vidite, da so bili mnogi učenci in dijaki zelo natančni. Za to natančnostjo pa se skriva marsikaj, od redne vsakodnevne vadbe, tudi na svojem dvorišču, daleč od pogledov trenerja, pa še do raznovrstnega treninga brez loka. veliko je treba vedeti o tehniki in sploh o fizikalnih zakonitostih loka. Vsi, ki so nastopili na šolskem DP, so pretežno poznavalci. A če bi začeli razčlenjevati podrobnosti, bi morali na pomoč poklicati Matijo Žlendra, Mateja Zupanca ali koga, ki mu je lokostrelstvo že dolga leta konjiček ali pa poklic. In na koncu bi priznali, da je lokostrelstvo veliko bolj zanimivo, ko se zdi na prvi pogled. In na vrhu te zgodbe je Klemen Štrajhar, ki je samo nekaj dni po šolskem DP osvojil srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Po naključju sva izmenjala nekaj besed s tržiškima bratoma Marjanom in Milanom Radosavcem. Prvi je trener lokostrelcev, drugi pa občasno sodeluje, kakor zatrjuje, pri psihološki pripravi športnikov. Zatrjujeta, da je lokostrelstvo naporen šport in prav zato trenerji zelo cenijo tekmovalce, ki se po zadnjem strelu veselijo svojega najboljšega dosežka v karieri. In tudi na šolskem prvenstvu je bilo veliko lokostrelskih naraščajnikov, ki so se lahko pohvalili, da še nikoli doslej niso zadeli toliko krogov kot prav v Gornjem gradu. Od Špele Slana, ki je med deklicami od 1. do 3. razreda dosegla največ točk, poleg tega pa je bilo to tudi njeno prvo državno prvenstvo.

Sploh pa ni in ni mogla dočakati trenutka, ko so ji podelili zlato šolsko lokostrelsko medaljo. Ja, eden od posebnosti šolskega lokostrelskega tekmovanja je prav veliko kategorij in veliko priznanj – za trud. Upravičeno. Seveda, medalj in priznanj je bilo veliko, a lahko bi našli množico lokostrelcev in lokostrelk, ki jim je morda en sam strel na rob tarče pokvaril sicer dober strelski niz. Nekaj jih je bilo, ki so bili tako razočarani, da so želeli zapustiti tekmovanje kar sredi tekmovanja. A vselej je tako, da se je po vsakem tekmovanju treba zbrati, razmisliti o svojem nastopu in se znova in znova lotiti vadbe. Te pri lokostrelstvo ni nikoli dovolj. Na koncu, tako pravijo izkušeni, ostane samo še ljubezen do svojega nenavadnega športa. Takrat izginejo vsi veliki cilji, mladi in malo manj mladi streljajo samo še iz veselja do lokostrelstva. Na desni strani dolge strelske črte so navadno tekmovalci, dijakinje in dijaki, ki streljajo s preprostimi loki, in bolj zahtevnimi, denimo, ukrivljenimi, ki imajo svoje mesto tudi na olimpijskih igrah, in seveda sestavljenimi, ki pa so že zelo umetelne strelske naprave. Najbrž je bilo največ tekmovalnega naboja prav med dijaki z ukrivljenimi loki, saj je tekmovala slovenska kadetska elita, najuspešnejši pa je bil Marko Hrup, ki je tokrat vzel mero celo Klemnu Štrajherju, ki je zadel fantastičnih 293 krogov. Od Klemna je bil uspešnejši za en sam krog. A najbrž je imel Marko psihološko prednost, saj je nastopal bolj sproščeno od Klemna, ki je bil v mislih že v Amsterdamu, na članskem evropskem prvenstvu, kjer bo skušal doseči skoraj nedosegljivo – olimpijsko normo. »Moja na-

loga je, da imam pred seboj najvišji cilj, kajti pred prvim strelom imamo vsi tekmovalci enake možnosti. Seveda pa vsi vemo, da bo na to tekmovanje in z olimpijskimi igrami v mislih, prišla še množica tekmovalcev,« je že veliko pred tekmovanjem povedal Klemen. Klemen je imeli v Amsterdamu tudi družbo lokostrelcev, ki so nastopili na šolskem državnem prvenstvu. Dejali bi lahko, da so prav vsi udeleženci šolskega prvenstva zato tekmovali tudi v olimpijskem ozračju – vsaj posredno. Sicer pa mi je bilo najbolj všeč nekaj povsem drugega. Med organizatorji tekmovanja je bila tudi Lilijana Bele, ravnateljica Osnovne šole Frana Kocbeka. Na koncu je bila med podeljevalci priznanj, poleg tega pa je pomagala je tudi pri izpeljavi šolskega tekmovanja. Res, rečemo lahko, da je lokostrelstvo doma prav na tej šoli, ravnateljica pa kaže pot. Tudi zato so lahko učenci in učenke iz vse Slovenije doživeli enega od biserov naše domovine – pa čeprav s tekmovalnim lokom v rokah. Lokostrelski krožek na Osnovni šoli Frana Kocbeka v Gornjem gradu je eden najbolj dejavnih v Sloveniji, Matija Žlender, ki skrbi za šolska tekmovanja v lokostrelstvu pa je dejal, da si boljše izpeljave šolskega tekmovanja ne bi mogli zamisliti: »Vse je bilo na svojem mestu, celotno strelišče je bilo izvrstno opremljeno, pri izpeljavi je sodelovala velika ekipa lokostrelskih ljubiteljev. In še celo voda z okusom limone, ki so jo dobili vsi tekmovalci, je bila z uradno nalepko šolskega državnega prvenstva. Kaj takega smo videli prvič. Tudi vse drugo, kar udeležencem ni bilo vidno, je teklo kot po maslu.« Res, ekipi iz Gornjega grada, ki je tekmovanje brezhibno izpeljala. Čestitamo.


17


10+ desetplusdesetplusdeset

1

Matevž Cimermančič AK Krka Novo mesto

Matevž in Davorin – prvaka med bratskimi navezami Šport je nalezljiv, še posebno med brati in sestrami. To drži tudi za atletiko in teke, pa čeprav se slednjim mnogi izogibajo, ker so naporni. Na šolskem prvenstvu v krosu je bilo po družinski navezi znova v ospredju nekaj tekačev, denimo, družina Plaznik. Maja se je uvrstila na 2. mesto, Anja na 3. mesto pri dijakinjah in Matic na 5. mesto pri dijakih. Za Matevž

2

barve Osnovne šole Zadobrova sta že nekaj let izjemno uspešni Djurdjica in Djurdjina Peulić, skromni deklici, ki sta tokrat med vrstnicami letnika 1997 osvojili 2. in 3. mesto. Še za stopnjo uspešnejša pa je bila novomeška bratska naveza Cimermančič, saj je Matevž (OŠ Grm, Novo mesto) zmagal, njegov starejši brat Davorin (ŠC Nm, Elektro), že priznani tekač AK Krka iz Novega mesta, pa se je tokrat uvrstil na 2. mesto. Zagotovo je bilo med tekmovalci še več bratov in sester, a tokrat omenjamo to trojico, pogovarjali pa smo se z Matevžem Cimermančičem. Matevž je na šolskem državnem prvenstvu nastopil tudi lani, uvrstil pa se je na 4. mesto. Letos je bilo precej bolje. »Nisem pričakoval zmage. Noge so me bolele že od začetka, tako da nisem bil v ospredju. Šele na koncu sem potegnil in tako zmagal,« se je teka spominjal Matevž, ki trenira kar 5-krat na teden, navadno v bratovi družbi. »Treniram v novomeškem atletskem klubu, k teku pa me je pritegnila športna pedagoginja Majda Križe, ki je bila moja prva trenerka. Vesel sem bil, da proga ni bila daljša, saj tudi v klubu treniram predvsem na 1000 m. Tek me spremlja, odkar pomnim, in ko je začel trenirati brat, sem tudi sam pogosto tekel z njim. Najbrž je hotel imeti pri teku družbo, začel me je navduševati za resnejši trening. Ko sem začel vaditi še pri prof. Majdi Križe, sem bil že povsem zapisan atletiki. Tek imam že nekako v krvi,« je bil zgovoren Matevž, ki je doslej najhitreje tekel na 1000 m 2:55.0. Sedmošolec na cilju ni bil videti posebno

utrujen, kar potrjuje, da z bratom kar dobro trenirata. »Septembra bom skušal zmagati na državnem prvenstvu v skupini vrstnikov v kategoriji U-14,« je bil samozavesten mladi novomeški tekač, ki pa bo do takrat nastopil še na mnogih tekmah in tudi na šolskem državnem prvenstvu 6. junija v Kopru. »Trening mi na dan vzame dve uri, ampak nimam težav, saj se vse dogaja v sklopu šole in takoj po pouku,« zatrjuje Matevž, ki tudi dobro pozna knjige o dolgoprogaših, ki jih je v slovenski jezik prevedel Janez Penca. In kaj počne novomeški tekaški naraščajnik poleti? »Treniram. Tudi letos med počitnicami bom, ker pač želim biti uspešen. Kljub temu mi ne bo dolgčas, saj so vsi moji prijatelji v klubu in večina bo na štadionu. Veliko se pogovarjamo, ampak ne med treningom. Vemo, da pride klepet na vrsto kasneje. Vadimo skupaj in je zabavno. Seveda bom šel za nekaj dni tudi na morje, kopal pa se bom bolj malo. Predvsem bom tekel.« Se z bratom tudi doma pogovarjata o teku? »Ja, veliko. Brat mi pove marsikaj zanimivega, svetuje mi, kakšno taktiko je treba ubrati. Od njega dobim različne vitaminske napitke. Razmišljava tudi o počitku. Če imam v istem tednu več tekem, si je treba vzeti čas za počitek. Tudi to spada k treningu, da telo ne pretreniram,« je dejal šolski prvak v krosu. Matevž in Davorin pa imata še eno skupno lastnost. Oba zanima tehnika. Čeprav ima Matevž do konca osnovne šole še dve leti, pa mu je že zdaj jasno, da se bo v življenju ukvarjal s tehniko.

Nika Jančič OŠ P. Trubarja, Laško

Vsestranska športnica

18

Stara sem enajst let in obiskujem 5. razred Osnovne šole Primoža Trubarja v Laškem. V prostem času treniram atletiko in skupaj z družino kolesarim. V šoli obiskujem tudi plezalni krožek. Atletiko sem začela trenirati pri sedmih letih zaradi druženja z vrstniki in zdravega življenja. Udeležila sem se veliko kolesarskih in atletskih tekem. Letos sem na državnem prvenstvu v šolskem prvenstvu v krosu zmagala. Veselijo me kolesarski vzponi, v katerih sem večkrat zmagala. Z družino veliko kolesarimo in s tem pridobivam kondicijo in spoznavam kraje. Rada grem na izlete s kolesom, ki jih organizira naš klub. Včasih so to zelo dolge proge, tudi po 100 km in več. Moja vzornica je moja trenerka Anica Živko, ki je bila na olimpijskih igrah v Sydneyju. Tako kot njo me gorski teki zelo veselijo, ker sem v naravi, tečem po gozdu in ne po asfaltiranih ter urejenih stezah. V Laškem imamo kar veliko hribov in gozdov. Ko imava z očetom čas, tečeva in osvajava hrib za hribom. Veliko mi pomeni, da sem v naravi. Tudi morje in sonce obožujem, rada plavam in skačem s skal v vodo. Želim si, da bi nekega dne nastopila na olimpijskih igrah, ne vem pa še, ali kot gorska tekačica ali kot kolesarka.

Nika Jančič (173)


10+ desetplusdesetplusdeset Brata Davorin in Matevž

Davorin

3

Aljaž Slokan OŠ Ljutomer

Šport in skrbi Na šolskem nogometnem finalu ni bilo čustveno bolj zavzetega igralca, kot je bil Aljaž, saj ni mogel preboleti poraza v finalu, pa čeprav je bil časten. Le kako naj vratar ubrani kazenski strel z razdalje sedmih metrov? Možno, a samo po sreči. Aljaž je bil namreč v vratih in je bil torej neposredni dejavnik v igri živcev med vratarji in strelci kazenskih strelov. To, da je tekmo izgubila prav njegova ekipa Osnovne šole Ivana Cankarja iz Ljutomera, je še dolgo po tekmi jemal kot svoj osebni poraz. Tolažiti so ga morali sošolci in spremljevalci. Aljaž je tudi vratar v ekipi NK Ljutomer v postavi U14. Ko je povedal, da je doma med vratnicama že polnih devet let, sem pogledal, če ima še ��������������������������������������������������� svoje ������������������������������������������������ komolce. Zatrdil je, da mu jih še niso zamenjali. S svojimi paradami je navdušil dekleta, saj je ob skoraj vsakem lovljenju žoge letel po zraku v slogu znamenitega Vladimirja Beare, ki je bil nekoč vratar jugoslovanske ekipe in je s svojimi obrambami spravljal v obup celo reprezentante Velike Britanije, ko je leta 1953 na Wemblyju v Londonu branil za evropsko reprezentanco. Če bi malo pretiravali, bi lahko dejali, da je bil Aljaž več v zraku kot pa na tleh. In najbolj čudno je bilo, da se je po takem trdem pristanku vselej v trenutku pobral in vrgel žogo soigralcu daleč v napad. »Nastop na šolskem prvenstvu mi pomeni veliko. Že občutek, da smo se uvrstili med štiri najboljše ekipe, je izjemen. V Velike Lašče smo prišli po zmago, ampak vse ekipe so močne, vse znajo igrati. Tokrat smo že drugič zapored v finalu, lani smo bili drugi in letos je nastopil čas, da zmagamo,« je razmišljal pred finalom. Toda športna sreča ima svoje zakonitosti. Ker pa sreča nima stalnega domovanja, je upal, da bodo letos vsaj v klubskem prvenstvu potegnili daljši konec. Lani so bili pomurski prvaki, a so naleteli na močnejšo ekipo NK Maribor Tezno. Letos bodo znova nastopili v kvalifikacijah za I. SNL U14 in morda jim tokrat uspe. Aljaž bo po osnovni šoli šel na Ekonomsko šolo v Mursko Soboto za logističnega tehnika, in glede na to, da za šport vsak dan porabi po dve uri, se bo moral potruditi pri učenju. »Doslej sem se učil takoj po pouku in po treningu, po novem pa se bo zagotovo kaj spremenilo,« je povedal Aljaž, ki si je v šoli pridobil značko »zlatega bralca«, pa tudi sicer je vsako leto prebral vse, kar je zahteval program bralne značke. Prepričljivo je še dodal: »Veselijo me knjige. Pogosto grem v knjižnico.« Fantje v ekipi Osnovne šole Ljutomer so med seboj prijatelji in se zelo dobro razumejo. Vsi igrajo tudi v klubu, trenira jih Tine Špilak. Aljaž za zabavo rad igra košarko in odbojko. Dejal je: »Vesel sem, da je naša odbojkarska reprezentanca dobra. Zanjo navijam. Sploh me šport zabava, saj se ob njem lahko sprostim in pozabim na vse skrbi.« In na kakšne skrbi je mislil? »Včasih so to slabe ocene, pa ljubezen. Ja, ljubezen. Zdaj je takšen čas, da je treba začeti zgodaj. Šport je lahko tudi rešitev pred starši, ki včasih glasno izražajo nezadovoljstvo, pa jo hitro pobrišem na trening. Grem na svoje gorsko kolo in se odpeljem. Že vožnja na trening me zabava, saj je užitek skakati prek roba pločnika. S kolesom še nisem vozil po resnejših klancih, tega si želim, nekoč bom opravil tudi tako vožnjo.«

19


Atletika Tek na 1000 m

Finale teka na 100 m

Praznik srednješolske atletike Srednješolski prvaki 2012, dijaki, 100 : Jan Kramberger (ŠC S Konj Zreče) 10,88, 400 m: Jaka Zupan (BC Naklo) 49,53, 1000 m: 1. Jan Petrač (G Šent L) 2:42,93, 2000 m: 1. Jan Dovč (G Šent L) 5:35,03, 4 x 100: 1. G. Šentvid L 43,31, višina: 1. Uroš Veselič (I G Mb) 200, daljava: 1. Jernej Kokalj (G Kr) 681, krogla: 1. Jaka Muhar (G Jes) 19,07. Dijakinje, 100 m: 1. Manca Šepetavc (GLŠ) 11,99, 400 m: 1. Eva Trošt (G Bež L) 56,71, 1000 m: 1. Maruša Mišmaš (G Vič L) 2:46,36, 4 x 100 m: 1. Gimn. Šiška (L) 48,84, višina: 1. Veronika Podlesnik (SZKŠ Mb) 170, daljava: 1. Petra Koren (G Bež L) 564, krogla: 1. Veronika Domjan (G Pt) 14,81. Samo ponovimo lahko, kar smo zapisali že večkrat – na posamičnem srednješolskem prvenstvu v atletiki je bilo prijetno ozračje, fantje in dekleta so izboljšali kar precej svojih osebnih rekordov, predvsem pa so se počutili, kot se spodobi za njihovo tekmovanje: udobno, prijetno in nasmejano. »Morda je za nekaj časa zadnje,« je dejala dežurna vedeževalka prihodnosti, a mladih to ni motilo. Tako kot jih ni motila grožnja nevihte na obrobju štadiona. Negativnih valov niso čutili. Še posebno, ker je v teku na 100 m pihal veter tekmovalcem na rahlo v hrbet. Zato naj za začetek zapišemo misel Jake

Zupana-Ramba, dijaka prvega letnika z Biotehničnega centra v Naklem, prepričljivega zmagovalca na 400 m, ki je dejal (in tudi uresničil), da bo na svojo majico zapisal: »Kdor ni z menoj, je za menoj!« Geslo Zavoda za šport RS Planica je med mladimi očitno dobro sprejeto, vsi najboljši, ki so stopili na zmagovalne stopnice, pa so tudi prejeli majico z napisom, ki je v današnjih družbenih razmerah še posebno aktualno. In ko smo že pri teku na 400 m, pri dekletih je tokrat zmagala Eva Trošt, Bežigrajčanka s pripadnostjo Mass-a, in se oddolžila Anji Benko (G MS) za lanski »šolski« poraz. Tesno za zmagovalko sta bili še Kaja Strgaršek (GESŠ Trb) in Lara Janežič (GLŠ). Ko smo kasneje spremljali podelitev priznanj, smo se lahko čudili, kaj zmorejo krhka dekleta. Po tradiciji se je tekmovanje začelo s tekom dijakov na 2000 m. Na prvih sto metrih je bila gneča in nekaj nenamenskega spotikanja okoli Davorina Cimermančiča (ŠC Nm SEŠTG), položaj je bil na robu množičnega padca, a na srečo ni bilo hujšega. Kmalu se je tesna skupina raztegnila, zadnji krog pa je bil v znamenju Jana Dovča (G Šent L), ki je bil prvi v nizu dijakov in dijakinj z novim osebnim rekordom. Drugouvrščeni Jernej Šemrov (SVŠ), dijak četrtega letnika, ki se je Jana držal skoraj do konca, je

Tek na 2000 m

Veronika Domjan

Ahac Moretti Štafeta

20

bil s svojim tekom zadovoljen. Svojo tekaško pot bo v jeseni nadaljeval v Celju, kjer si obeta hitrejši tekaški napredek. Moška in ženska preizkušnja v skoku v višino je bila zanimiva, saj je bilo nekaj dramatičnosti pri napredovanju. Uroš Veselič, dijak I. gimnazije iz Maribora, ki že nekaj časa skače prek dveh metrov, se je razveselil skoka prek tega mejnika, a do osebnega rekorda (206 cm) in srednješolskega rekorda 217 cm je bil še daleč. Tudi Ahacu Morettiju dan ni bil naklonjen. Pri dekletih je bilo veliko vzklikov veselja in presenečenja ob uspešnih tesnih prehodih letvice, zmaga Veronike Podlesnik pa je bila zanesljiva. Skakalki, ki sta ji sledili, pa sta zabeležili 167 cm, Ina Kruljac pa je pristala na 5. mestu s 164 cm. Kaj pomeni za atlete in atletinje soliden dosežek, ki že diši po višji kakovosti, je pokazal tek na 100 m. Najprej je bilo veliko veselja ob fantovskem finalu, saj so bili kar štirje tekači hitrejši od 11 sekund (Kramberger, Čehovin, Janežič, Smerke). Zmagovalec Kramberger, sicer tekač na ovirah, je poskrbel za zanimivo štartno pripravo, saj je svojo mimikrijo pred vstopom v štartni blok še izpopolnil, pokazal pa je, da mu dobro dene tudi tek brez ovir. Pod mejo 12 sekund se je spustila tudi Manca Še-


10+ desetplusdesetplus

petavc, ki je Robiju Hergi, uradnemu komentatorju, dejala, da je njena zmaga pravzaprav stvar športne pravice in da si je zaslužila tako hiter tek, saj je pridno trenirala in ni manjkala na nobenem treningu. Najbrž je bila vesela tudi Kaja Debevc s stotinko slabšim časom, pa tudi Maja Petrovič, ki je na ciljni črti sledila senci prednjih tekačic, ni veliko zaostajala. V prihodnjih letih bodo njihova medsebojna srečanja še zanimiva. Jernej Kokalj, skakalec v daljavo, je konkurentom pokazal, da traja tekma do zadnjega skoka, saj je nasprotnike preskočil v zadnjem poizkusu. Tudi pri dijakinjah je Laura Strajnar izgubila vodstvo v sklepnem delu tekmovanja. Pri suvanju krogle sta bila najbolj predvidljiva oba metalska veterana Jaka Muhar in Veronika Domjan. Tako kot si je Jaka Muhar prislužil pokal za najboljši dosežek pri moških, je to priznanje v ženski konkurenci pripadlo Maruši Mišmaš za tek na 1000 m, v katerem je postavila svoj osebni rekord (2:46,36), predvsem pa je za več kot polovico sekunde izboljšala 15 let stari rekord Sonje Roman. Maruša se je tako uspešno premestila iz teka prek nizkih ovir na srednje proge. Zanimiv je bil tudi moški tek na 1000 m, v katerem je slavil Jan Petrač, a se bo moral v prihodnjih letih potruditi, da bi se približal lanskoletnemu rekordnemu teku Žana Rudolfa (2:24:43). Na cilju teka na 100 m

4

Jaka Zupan AK Triglav Kranj

Bo vojak, atlet ali pisatelj? Na srednješolskem državnem prvenstvu je Jaka drugič v življenju tekel 400 m hitreje od 50 sekund. Za dijaka prvega letnika je to lep uspeh. Nenadoma je prišel na naslovno stran, pa ne častnika Dela, ker športnih mojstrov v tem mediju šport mladih ne zanima, pač pa na prvo stran zanimanja različnih atletskih trenerjev in poznavalcev, ki že dolgo sledijo obetavnim mladim atletom in o njem tudi veliko vedo. Še pred njegovim nastopom je tekla beseda o njem in mnogih nadarjenih tekačih, ki so prileteli v orbito kot komet, a so tudi hitro doživeli svoj konec. »A fant trenira pri Polaku v Kranju?« je vprašal nekdo iz skupine pivcev kave in je dal vedeti, da je v rokah dobrega trenerja, druge je zanimalo, kako trener dela z mladimi atleti: »Če ga bodo navili že pri tej starosti, se mu slabo piše,« pravi nekdo in spomni na legendarnega ljubljanskega trenerja Marjana Skuška, ki je nebrzdano rast svojih mladih atletov znal krotiti. »Saj ima še veliko časa za napredovanje. Poglejte našega Erika, ki je prav tako zablestel, zdaj pa ne ve, kaj bi sam s seboj. Še dobro, da ga ni potegnil denar in da še vedno živi v svojem svetu. Fant ima dve dobri izbiri, študij in atletiko. Ko atletu ostane samo ena izbira, se lahko kaj hitro izgubi,« je modroval tretji, četrtega pa je zanimalo, če bo Tržičan še kaj zrasel. Atletika za dosežek ni prav nič humana, dosežek je dosežek in ve se, kako do njega priti,« je menil. Še dobro, da so v atletiki ljudje, ki odločajo in hkrati vedo, kaj naj bi bila atletika za mlade tekmovalce. Ampak, Jaka je tudi pravi model, na videz je miren in uglajen, ampak zna hitro skočiti iz svoje kože. Kot je že nekoč sam zapisal za Šport mladih, si je za poklic izbral delo v vojaški uniformi, čeprav je nekoč v mladosti napisal knjigo Samuraj Jaka na potovanju. Še zmeraj sliši na ime Rambo, in če boste zanj navijali z Jaka, Jaka, se lahko zgodi, da vam bo med tekom povedal, da je Rambo. O svojih ciljih pravi: »Želim teči čim hitreje. Že to je dovolj velik cilj. Ne bom rekel, da bi se rad spustil pod mejo 49 sekund na 400 m. Enkrat mi bo že uspelo. Ne bom se obremenjeval s tem, kdaj se bo to zgodilo. A takrat ne bom skakal od veselja, saj bo naslednji cilj še hitrejši tek, to pa ni tako preprosto,« je dejal. S svojo novo majico, na katero je z roko napisal: »Vsi so za mano – 49,53,« mu bo najbrž lažje.

Veselje ob uspešnem skoku v daljavo 21


10+ desetplusdesetplusdeset

5

Uroš Veselič AD Poljane, Maribor

Skakalec, ki ga zanima kemija in OI Risal se je lep spomladanski dan, ko so finalisti I. gimnazije iz Maribora odhajali na finalno atletsko tekmovanje v Ljubljano. Uroša, dijaka 4. letnika s I. gimnazije, in sošolce je čakal dolg dan, predvsem pa poln pričakovanj. Velika želja mu je bila ponoviti lansko zmago in se že drugič zapored, letos zadnjič, vpisati med zmagovalce skoka v višino na finalnem atletskem tekmovanju. Po področnih tekmovanjih je prinesel v Ljubljano najboljši dosežek in s tem postal glavni favorit za zmago. Upravičil je svoja pričakovanja in pričakovanja trenerja, klubskih kolegov in sošolcev ter ob koncu tekmovanja zasluženo stopil na najvišjo sto-

pničko. Res, še ena pohvala za odličnjaka, ki je zmeraj pripravljen pomagati, predvsem pa je priljubljen med klubskimi kolegi in sošolci. O atletiki je začel razmišljati že zgodaj, še preden je dopolnil sedem let in preden je začel drgniti šolske klopi na OŠ Rada Robiča v Limbušu. Že kot otrok je rad spremljal olimpijske igre in kraljico športov, ki ga je vedno znova prevzela. Njegov prvi šport pa je bil ples. Že po nekaj tednih je presedlal h gimnastiki, v kateri je po nekajmesečnem treningu postal področni prvak v skokih s trampolinom. Vse to je bilo v tretjem razredu osnovne šole. Nekega spomladanskega dne pa se je z Osnovno šolo

Rada Robiča iz Limbuša udeležil atletskega športnega dne na atletskem stadionu Poljane. Opazil ga je trener Robert Herga, s katerim sta se hitro dogovorila o nadaljevanju športne poti pri atletiki. AK Poljane Maribor se je pridružil pri desetih letih. Na začetku se je učil atletske abecede, se spoznaval z mnogimi disciplinami in veliko tekmoval v mnogoboju. Leta so tekla in odločil se je, da bo skok v višino njegova prva disciplina. Na prvem tekmovanju pri enajstih letih je preskočil 148 cm. Vsako leto je svoj osebni rekord popravljal in ponosno lahko doda, da je lani, kot starejši mladinec, preskočil letvico na višini 206 cm. Je reprezentant v skoku v višino in je občino Maribor, kot osnovnošolec, kar tri leta zastopal na mednarodnih igrah šolarjev. Bil je tudi na MIŠ v Los Angelesu, kjer je zmagal. Njegov vzornik je Stefan Holm, majhen, eksploziven švedski skakalec v višino, ki je preskakoval 240 cm. Imel je eno najboljših tehnik skoka v višino in odriv, ki ga ima malokateri košarkar. Uroševa želja je, da se nekoč udeleži olimpijskih iger, za kar je pripravljen trdo trenirati. V prihodnosti si želi predvsem čim višjih skokov in čim manj poškodb. Uspešno želi končati tudi gimnazijo in se vpisati na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo. Robert Herga

22

6

Maruša Mišmaš AD Mass

Šala – na meji … Maruša Mišmaš (Gimnazija Vič, 3. letnik), državna prvakinja na 1000 m s časom 2:46,36, kar je novi državni rekord, izboljšan za kar 52 stotink, ki je bil kar 15 let last Sonje Roman. »Rekord smo načrtovali, želela sem teči celo pod 2:46,00, pa mi tokrat še ni uspelo. Treniram pri AD Mass Ljubljana, skupaj s fanti. Moji disciplini sta tek na 1500 m in 800 m. Letos sem na Dunaju že dosegla normo za svetovno prvenstvo na 1500 m. Všeč mi je, da me trenira g. Svjetlan Vujasin, isti trener, ki je treniral že

mojega očeta,« je povedala atletinja, še malce v šoku zaradi uspeha in čestitk, pripravljena na odhod na dopinško kontrolo, kot so ji dejali v ciljni ravnini. Razburjenje je elegantno in z nasmehom rešil g. Franci Bohinc, prof. športne vzgoje na Gimnaziji Šiška in vodja podelitve priznanj. »Ujel sem se v šalo o dopingu, vendar sem bil vesel, da se je dijakinja prikazala na prostoru za protokol, kjer sem ji lahko osebno čestital in ji dejal, da je dopinški test uspešno prestala s stiskom roke.«


10+ desetplusdesetplusdeset

7

Jernej Kokalj AD Triglav Kranj

8

Veronika Podlesnik AK Almont, S. Bistrica

Zmagal upornik Jernej je tako mrkega pogleda, ko gre na tekmi zares, da smo ga fotografirali skoraj ilegalno. Da ne pozna šale, sta občutila tudi Žiga Vrščaj in Žan Brus, oba je na šolskem državnem prvenstvu prehitel v zadnjem skoku. Potem ko je nekaj kapelj dežja ovlažilo pesek, nekaterim ni bilo več do tega, da bi kopali globoko pod površino. Jernej je delal do konca – in zmagal. Ker je bil hiperdejaven, je želel, najbrž tudi na pobudo staršev, postati nogometaš, vendar pa je prevladala atletika. Trenira že od 9. razreda v AK Triglav, seveda pri Matjažu Polaku. Obiskuje Gimnazijo Kranj, študij pa bo nadaljeval na Elektrotehniški šoli v Ljubljani. Dolgo je igral sintesajzer oz. električni klavir.

Lavante caffe – z vonjem po Provansi Veronika Podlesnik (Srednja zdravstvena in kozmetična šola Maribor, 3. letnik), državna prvakinja v skoku v višino, 170 cm. »Prvega mesta in naslova sem zelo vesela, treniram v AD Almond Slovenska Bistrica, moj trener je g. Jure Pirš. Spomnim se začetkov pred šestimi leti, ko sem do višine 145 cm skakala škarjice in zmagala že v U14. Moj osebni rekord je 172 cm in največji uspeh je bil lani v Turčiji (Trabzon) na OFEM, kjer sem pristala na 15. mestu. Komaj čakam velika tekmovanja, na katerih je napeto in je huda konkurenca, ker se potem bolj potrudim. Dan prej imam tremo, na tekmi pa mislim samo na skoke. Skakati začnem pri 160 cm in najboljša motivacija sta misel in pogled na letvico, ki v glavi počasi postaja vse nižja, in takrat skočim. Letošnji cilj je višina 175 cm, naslednje leto pa me čakata le še evropsko in svetovno prvenstvo,« je povedala dijakinja, ki v šoli zelo uživa, še posebno na praksi, saj se je odločila, da bo medicinska sestra. »Ni lepšega občutka, kot takrat, ko se vračam domov z mislijo, da sem in bom pomagala ljudem v bolezni ali starosti. Rada jih tudi nasmejim. Toplino, razumevanje in drugačnost sem začela sprejemati tudi skozi športno pot in v meni je vse večje bogastvo, vedno več stvari lahko naredim iz srca.« In v prostem času, ki ga Veronika nima? »Čas, ki ga ni, si vzamem za družinske izlete v hribe, vsi v družini smo športniki – rekreativci, skupaj kolesarimo, sestra pa mlajše trenira atletiko. Všeč mi je, da imam doma tako veliko podporo, prijateljice pa so vse v Mariboru. Že nekaj časa imam vozniški izpit in tako so mi prijateljice že bliže. Z avtom prihranim čas na poti v šolo, na trening, dobila pa sem tudi malo več svobode. Vsako soboto dopoldan si s sestro privoščiva najboljšo kavo, ki jo strežejo v kavarni »Lavante caffe«, pri hrani mi ni treba paziti. Ne uživam nobenih športnih dodatkov ali poživil, odrekla pa sem se tudi sladkarijam.« Pametno, kajne?

V tem kratkem sestavku bi najbrž morali povsem na začetku napisati, da je že od malega upornik, zmeraj neuklonljiv in vselej se o vsem odloči sam. Ja, v Sloveniji manjka ljudi s takim značajem. Doma je v Letenicah pri Golniku, očetu pa pomaga na kmetiji, izjavo meseca pa je povedal po tekmi v Ljubljani, ko je preskočil 681 cm: »V Sloveniji sem ustanovil že več podjetij, pa so šla vsa v stečaj ...« Želeli smo kaj več zvedeti o tem, pa smo s svojim zanimanjem stopili v prazno. Mojca Zupan

23


10+ desetplusdesetplusdeset

9

Uroš Veselič AK Poljane, Maribor

Z višine se ozira za kemijo Risal se je lep spomladanski dan, ko so finalisti I. gimnazije iz Maribora odhajali na finalno atletsko tekmovanje v Ljubljano. Uroša, dijaka 4. letnika s I. gimnazije, in sošolce je čakal dolg dan, predvsem pa poln pričakovanj. Velika želja mu je bila ponoviti lansko zmago in se že drugič zapored, letos zadnjič, vpisati med zmagovalce skoka v višino na finalnem atletskem tekmovanju. Po področnih tekmovanjih je prinesel v Ljubljano najboljši dosežek in s tem postal glavni favorit za zmago. Upravičil je svoja pričakovanja in pričakovanja trenerja, klubskih kolegov in sošolcev ter ob koncu tekmovanja zasluženo stopil na najvišjo stopničko. Res, še ena pohvala za odličnjaka, ki je zmeraj pripravljen pomagati, predvsem pa je priljubljen med klubskimi kolegi in sošolci. O atletiki je začel razmišljati že zgodaj, še preden je dopolnil sedem let in preden je začel drgniti šolske klopi na OŠ Rada Robiča v Limbušu. Že kot otrok je rad spremljal olimpijske igre in kraljico športov, ki ga je vedno znova prevzela. Njegovo pozornost so pritegnile predvsem tehnične discipline. Z največjim zanimanjem je spremljal skok v daljavo, skok v višino in s palico. Njegov prvi šport je bil ples. Že po nekaj tednih je presedlal h gimnastiki, v kateri je

10

24

Gaja Malovrh KŠRG Narodni dom

Ob športu ustvarjalnost »Moj najljubši rekvizit je obroč, vse bolj pa rada tekmujem s trakom. Moja vzornica je Tjaša Šeme, ki trenira v istem klubu, v katerem sem že šest let. Med dosežki mi največ pomeni 2. mesto iz leta 2009, ko sem bila druga na tekmi za DP v skupinskih vajah v skupini mlajših deklic. Leta 2010 sem bila srebrna v Sarajevu na MT Olimpik in leto kasneje sedma na MT Friends cup v Avstriji. Zelo mi je všeč, ker veliko potujem, saj si med poletnimi počitnicami s starši ter sestrama Pijo in Nino privoščimo cel mesec morja. Tam veliko plavam in skačem v vodo. Pozimi smučamo v Avstriji in Italiji tudi z babico in dedkom,« je povedala šestošolka iz OŠ Polhov Gradec. Ritmične gimnastičarke so elegantna, gibčna in svetleče bleščeča bitja, ki poleg elegance izstopajo in presenečajo s svojimi dresi. To so že prave večerne oblekice in Gaji jih šiva gospa Romana Hren. Na njihov pogled krhki, drobni deklici, pri 150 cm ima le 35 kg, zažarijo oči, ker je moda njeno veselje. »Všeč mi je, ker lahko sodelujem pri izbiri blaga in dodatkov, pri barvah, kroju in pri glasbi. Rada bi bila modna oblikovalka. Takrat, ko ne počivam pred TV, rada narišem kreacijo, ki mi dozoreva v glavi.« V šoli ima Gaja najraje zgodovino. Zanima jo, kako so ljudje včasih živeli, ima veliko petic brez učenja, uživa, ko lista po knjigah o vesolju, in kljub temu da štirikrat na teden trenira, še kaj prebere. Nazadnje je bila to knjiga Dese Muck Blazno resno popolni. Ko imajo starši dober dan, je dober tudi zanjo, ker malce popustijo pri vzgoji in sme spiti kokakolo, njeno najljubšo pijačo. Mojca Zupan


10+ desetplusdesetplusdeset 11

po nekajmesečnem treningu postal področni prvak v skokih s trampolinom. Vse to je bilo v tretjem razredu osnovne šole. Nekega spomladanskega dne pa se je z Osnovno šolo Rada Robiča iz Limbuša udeležil atletskega športnega dne na atletskem stadionu Poljane. Opazil ga je trener Robert Herga, s katerim sta se hitro dogovorila o nadaljevanju športne poti pri atletiki. AK Poljane Maribor se je pridružil pri desetih letih. Na začetku se je učil atletske abecede, se spoznaval s skoraj vsemi disciplinami in veliko tekmoval v mnogoboju. Leta so tekla in odločil se je, da bo skok v višino njegova prva disciplina. Na prvem tekmovanju pri enajstih letih je preskočil 148 cm. Vsako leto je svoj osebni rekord popravljal in ponosno lahko doda, da je lani, kot starejši mladinec, preskočil letvico na višini 206 cm. Je reprezentant v skoku v višino in je občino Maribor, kot osnovnošolec, kar tri leta zastopal na mednarodnih igrah šolarjev. Za največji uspeh pa si šteje nastop na mednarodnih igrah šolarjev v Los Angelesu, na katerih je zmagal. Njegov vzornik je seveda Stefan Holm, majhen, eksploziven švedski skakalec v višino, ki je preskakoval 240 cm. Imel je eno najboljših tehnik skoka v višino in odriv, ki ga ima malokateri košarkar. Uroševa edina in največja želja je, da se nekoč udeleži olimpijskih iger, za kar je pripravljen trdo trenirati. V prihodnosti si želi predvsem čim višjih skokov in čim manj poškodb. Uspešno želi končati tudi gimnazijo in se vpisati na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo. Robert Herga

Ana Kostanjevec LK Bistra

Šola, lok in prijatelji Šolsko državno prvenstvo v lokostrelstvu po starostnem razponu presega vsa druga tekmovanja – na njem na strelski črti, z ramo ob rami, tekmujejo prvošolčki in asi, ki že nastopajo na članskem evropskem prvenstvu, kot Klemen Štrajhar, ki je osvojil na članskem EP osvojil 2. mesto, kar je največji uspeh slovenskega lokostrelstva, in se je potegoval tudi za vstopnico za olimpijske igre. Med tekmovalkami, ki so v tem širokem loku v kakovostnem vrhu, je bila tudi Ana Kostanjevec. Letos je v Poreču nastopila na tekmi evropskega pokala. Evropski nastop v Poreču (od 7. do 12. maja) je bil zanjo zanimiva izkušnja. »Prvič sem nastopila na tako velikem tekmovanju. Ob vsem dogajanju sem bila šokirana, trema je naredila svoje. Pričakovala sem več, kot sem dosegla, na koncu tekmovanja pa sem bila s svojim nastopom vseeno zadovoljna. Med desetimi tekmovalci sem se uvrstila na 6. mesto. Tekmovanje mi je bilo všeč, tudi družba,« je iz še svežih vtisov izluščila nekaj utrinkov. Ana, ki se z lokostrelstvom ukvarja že devet let, zatrjuje, da je lokostrelstvo njen življenjski slog. »Začela sem z golim lokom, nadaljevala z olimpijskim (ukrivljenim), zdaj pa streljam s sestavljenim. Ob šoli je vse podrejeno lokostrelstvu. Ko pridem iz šole, v roke primem lok. Veliko treniram, predvsem iz veselja, seveda pa želim v lokostrelstvu nekaj doseči.« Dekle ima strelišče kar pred hišo. In ker se v športnem svetu stopnjuje vročica pred olimpijskimi igrami, je še dodala, da si želi tudi olimpijskega nastopa, če bo kdaj priložnost za kaj takega. Dijakinja prvega letnika Srednje frizerske šole v Ljubljani, ki se je povsem posvetila svojemu športu, trenira pri Dejanu Sitarju. In ko sva se začela pogovarjati o olimpijskih igrah, sva takoj našla težavo, saj s sestavljenim lokom na njih ni mogoče nastopiti. »Seveda razmišljam tudi o tem. Govorijo, da bodo morda na olimpijskih igrah v prihodnosti streljali tudi s sestavljenim lokom,« upa dekle, in ker se na govorice in prihodnost ni mogoče zanašati, je možno, da bomo Ano nekoč na strelski črti videli z napetim ukrivljenim lokom in veliko željo, da bi izpolnila normo za največje športno tekmovanje. Ko je govorila o svojih letošnjih ciljih, je naštela nekaj zanimivih, a ni bila prepričana, da se ji bodo izpolnili, saj so tekmovanja na drugem koncu Evrope kar draga. »Rada bi se udeležila podobnega evropskega prvenstva (EMPOK) na Danskem. V disciplini arrowhaed sem povabljena v reprezentanco in morda bom nastopila avgusta v Franciji, če bom dosegla normo. V FITA tekmovanju sem za letos opravila, prihodnje leto pa bodo pred menoj novi izzivi.« In še zanimiva Anina misel: »Ne potujem veliko, zato mi potovanja veliko pomenijo.« Mimogrede je povedala, da se bo morala angleščine še malo bolj oprijeti. Srednješolka zaradi športa ne zanemarja prijateljev. Zatrjuje, da so poleg športa stalnica v njenem življenju. »Res so pomembni. Saj ne moreš govoriti in razmišljati samo o lokostrelstvu, ob sebi je treba imeti nekoga, s katerim lahko govoriš o svojih življenjskih križiščih.« Ana svoje prijatelje vabi med lokostrelce, a odzivi so bolj skromni. Zanimanja med njimi je sicer dovolj, zadržki pa so povezani s časom in denarjem.

25


Mali nogomet Velike Lašče

B. Novak: »Uspelo nam je …« To, kar si nekateri organizatorji želijo, so uresničili na šolskem finalnem turnirju v malem nogometu v Velikih Laščah. Iz šolskega državnega prvenstva so naredili šolski praznik. Ne samo, da so Laščani bili za eno sam kazenski strel uspešnejši od svojih vrstnikov iz Ljutomera in osvojili naslov šolskega prvaka, pač pa je s tekmovanjem, od prvega do zadnjega trenutka, dihala vsa šola. Mini tribune so bile polne navijačev, ki so znali spodbujati vse, domače in gostujoče ekipe. Za celotno izpeljavo turnirja je stal športni pedagog Bojan Novak, ki je sploh neke vrste posebnež. Že nekaj let spremljamo njegove akcije s katerimi želi pri učencih in učenkah vzbuditi resnično in ne samo deklarativno zanimanje za šport. Z učenci obiskuje velike športne prireditve, nanje se v šoli pripravijo, seveda je v ospredju fair play. Poleg tega prireja različne kvize, s tekaškimi prireditvami spodbuja tek in na vsakem koraku poudarja pomembnost teka. Novost v izpeljavi šolskega tekmovanja je bila udeležba učencev prvih in Bojan Novak z zmagovalno ekipo

26

drugih razredov, ki so na slovesnem odprtju tekmovanja in predstavitvi ekip spremljali tekmovalce z roko v roki. Seveda so se zgledovali pri navadah, ki so jih še ne dolgo tega vpeljali na velikih evropskih nogometnih prireditvah. Zanimiva simbolika, o kateri bi kazalo še kaj napisati, je tako našla svoje mesto tudi v Velikih Laščah. Uroš Vidmajer, vodja programov ŠOM (šport otrok in mladine) je nadaljeval z pobudo Petre Majdič s šolskega pokljuškega maratona, ko je, kljub -20 stopinjam Celzija, predlagala tekačem na štartni črti, da si sežejo v roke. Prav na tekmovanju v Laščah so bili udeleženci turnirja zelo dovzetni za nekoliko drugačno potezo fair playja. Uroš Vidmajer je s svojim kratkim pozdravnim govorom znanilec novega razmišljanja, pa ne samo v športu, ki temelji na pozitivnih čustvih in dejanjih. Po izidih sodeč ni bilo na turnirju nič pretresljivega, v resnici pa je bil ves turnir, zahvaljujoč izenačenosti ekip, ena sama čudovita športna prestava v slogu napetega dogajanja pri katerm

bi si še Agatha Christi in Alfred Hitchocock, če bi bila navijača katere od ekip, grizla nohte, še posebno v finalu. Ljutomerčani so prišli na turnir z veliko željo, da se jim v prvem krogu ne bi bilo treba srečati z ekipo OŠ Domžale. Pa se je zgodilo prav to, kar si niso želeli. In ker so stopili na parket z velikim spoštovanjem do nogometašev iz Domžal, so zmagali kar s 4:2. Seveda so vsi zadetki padli iz nepredvidenih zapletov, ki jih prinaša samo nogometna igra. V drugi tekmi prvega kroga so Laščani, po izenačenem prvem polčasu, v nekaj potezah matirali Ormožane, pa čeprav so imeli s seboj popolno ekipo navijačev, v sebi pa veliko željo po zmagi in tudi dovolj dejanske zagrizenosti na igrišču. Boj za medalje je bil prav tako zanimiv. Bojan Novak, športni pedagog na OŠ Primoža Trubarja, je zapisal: »Uspelo nam je nekaj velikega! To so besede, ki sem jih izrekel učencem na koncu finalnega turnirja v malem nogometu za starejše učence. Ekipi


OŠ Primoža Trubarja iz nogometno majhnih Velikih Lašč je uspelo to, v kar na začetku leta ni verjel nihče. Prišli smo do konca, do naslova državnih prvakov. In to pred svojimi navijači, po pravi živčni poslastici, ki se je končala s petim nizom strelov s šestih metrov. Z ekipo smo prepotovali Slovenijo od Metlike do Tolmina in na tej poti spoznavali neverjetno ljubezen do športa, do nogometa. Ekipo krasi moštva povezanost, nepopustljivost, predvsem pa lastnost, da ne odnehamo tudi takrat, ko je položaj težaven, ko zaostajamo, ko nam ne gre. Na četrtfinalu smo se vrnili v zadnji tekmi, ko smo bili že skoraj odpisani. A prav nepopustljivost, optimizem in trma sta nas, ob podpori navijačev in kančku sreče, postavila korak višje od sodelujočih ekip, ki so prav tako prikazale odlično igro. Hvala Kristjanu, Galu, obema Nejcema, Alenu, Luki, Žigi in Jakobu za nepozabno popotovanje od medobčinskega tekmovanja do naslova državnih prvakov. Res nam je uspelo nekaj velikega.«

Klemen Zlatnik, Ormož

Cilj – poklic nogometaša Klemen Zlatnik je devetošolec, ki ga na šolskem prvenstvu v malem nogometu niso razglasili za najboljšega igralca, pa vendar je bil med najboljšimi in ima veliko zaslug, da je ekipa, v kateri je igral, osvojila 3. mesto. Trenira nogomet, kar je bilo opazno v vsaki njegovi potezi. To morda ne bi bilo nič posebnega, a na turnirju, na katerem je bila večina igralcev članov klubskih nogometnih selekcij, se je bilo treba zelo potruditi. Kakšna je tvoja vloga pri nogometu? »Sem obrambni igralec ali pa napadalec. Kakor kdaj in kot je potrebno.« Kako si doživel šolski finale? »Bil je odlično izpeljan, na Osnovni šoli Velike Lašče so nas zelo lepo sprejeli, vse štiri tekme so bile na visoki ravni. Tudi navijanje je bilo korektno.« Nekoliko ste bili razočarani, ker niste osvojili naslova državnih prvakov. »Res je. Zdaj se lahko izgovarjamo, da ni nastopil Gašper Horvat, eden naših najboljših igralcev v obrambi. Tako smo se morali znajti brez njega, z igralci, ki ne igrajo na tako visoki ravni.« So bili v vaši ekipi sami nogometaši? »Ne, imeli smo samo tri nogometaše, vsi drugi pa so rokometaši.« Klemen bo jeseni že dijak Srednje šole za strojništvo na Ptuju, kar pa še ne pomeni, da ga šport ni zasvojil. Dejal je: »V življenju bi se rad ukvarjal s športom, to pomeni, da bi bil rad poklicni nogometaš.«

Tadej Bizilj, OŠ Domžale

Že sedem let pri NK Domžale Devetošolec iz Osnovne šole v Domžalah je prvič igral v šolskem finalu. V eni sapi je natančno povedal, kaj se je z njihovo ekipo dogajalo na šolskem državnem prvenstvu v malem nogometu. »Menim, da smo se v tekmo za naslov prvakov podali preveč sproščeno, preveč lahkotno. Morali bi se malo bolj boriti. Enim je stopilo v glavo, saj smo prišli v Velike Lašče kot zmagovalci, vendar so nas premagali z bolj bojevito igro,« je povedal in prav nič se ni izgovarjal in iskal vzrokov za dva poraza zunaj svoje ekipe. Nogomet je njegova velika ljubezen, njegov največji cilj pa je povezan z željo, da bi nekoč igral za veliki Real Madrid. Zatrjuje, da ga knjige posebej ne vlečejo, a da je prebral vse, kar so zahtevali v šoli. Tadeja zanima računalništvo in po osnovni šoli se bo usmeril v stroko, ki ga najbolj zanima. Za zdaj sam še ne ustvarja programov, vendar obvlada nalaganje računalniških iger.

27


pi­π e dr. BOJAN KNAP

Primum nil nocere Šport v vseh njegovih obrazih je pomemben del gibala razvoja družbe, kajti, recimo, vrhunski šport s svojimi izjemnimi dosežki zahteva popolno posvečenost duha in telesa ter maksimalno mobilizacijo psihičnih in fizičnih potencialov človeka … Hkrati je novo znanje o zmogljivosti telesa in njegovi izjemni prilagodljivosti na dražljaje lahko tudi izziv medicini, da lahko z znanjem, pridobljenim na področju vrhunskega športa, pomaga prizadetim v procesu rehabilitacije po bolezni. Po drugi strani izkušnje zdravljenja bolnikov najdejo aplikacijo v športu, predvsem pri zdravljenju športnih poškodb. Meja med zdravjem in vrhunskimi dosežki se bliža tudi s spoznanjem, da hitrejši tek tekača v zrelih letih pomeni tudi boljše zdravje. Dokazali so, da tudi kronični bolniki, ne glede na starost in bolezen, pridobijo z redno telesno vadbo in imajo boljšo telesno pripravljenost v primerjavi s telesno nedejavnimi vrstniki. Šport iz prostočasne dejavnosti postaja vse pomembnejša dejavnost razvitega sveta. Medicina je vpletena v sodoben razvoj dosežkov že s tem, da omogoča zdravje športnikov, ki pretiravajo s treningom v lovu za skrajnimi dosežki. In smo pri temelju: špor-

28

tnik naj bi bil zdrav, čeprav vrhunski šport ni vedno zdrava dejavnost. Vrhunski šport je, kot vsaka vrhunska dejavnost s svojo hojo po robu, skrajen preizkus telesa in tisti najboljši zmorejo po dolgih letih načrtovane vadbe izjemne obremenitve … Sodobna medicinska športna znanost služi tudi in predvsem kot pomoč telesu, da vzdrži ves potek treninga in se doseže ustrezen odziv dražljajem, katere povzroča športni trening. Uporaba farmakoloških preparatov za izboljšanje človeških sposobnosti je presegla vse meje in danes so nekateri športniki tudi psihološko povsem odvisni tako od dovoljenih kot tudi od nedovoljenih farmakoloških pripravkov, čeprav obstajajo tudi danes športniki, ki so v vrhu brez pretiranih manipulacij s strani farmakologije. Trenutno in brez premora poteka vojna med svetovno agencijo proti dopingu in svetom, v katerem so v boju za dosežek dovoljena vsa sredstva, znanstvena in neznanstvena, v katerem velja zmaga za vsako ceno. So tudi posamezniki, ki opozarjajo na klasične angleške vrednote športa, in prav omenjene vrednote vzgajajo mladega človeka in so mu lahko popotnica tudi po končani športni poti. O zdravju in morebitni škodi za zdravje


nihče ne razmišlja več, ali pač? Spremljanje parametrov o funkcijskem stanju telesa je trenerju lahko večinoma nujna bližnjica, ki mu lahko ponudi več razlag o tem, ali je določena obremenitev primerna, premajhna ali prezahtevna. Ugotoviti pravilen, zadosten dražljaj v pravem času je velika umetnost treninga in prav spodbujanje regeneracije omogoča napredek v obsegu in intenzivnosti treninga. Če je več bolje, bo še pokazal čas, vendar se dosežki v mnogih disciplinah bližajo mejam človeške zmogljivosti. Timsko delo večine strokovnjakov je pri obravnavi in vodenju treninga vrhunskih športnikov redna praksa. Preprečiti zlorabo treningov v previsoke cilje je še posebno pomembno pri mladih, pri katerih so posledice kasneje v življenju še bolj očitne, zato je potrebno še skrbneje spremljati zdravje mladih športnikov. Primum nil nocere bi moralo veljati kot zlato pravilo spremljanja in treniranja otrok v vrtcih pa do seniorjev v rekreativnih klubih. Zmernost v vsem je za 21. stoletje težko dosegljiv cilj.

  MLADI RAZMIŠLJAJO

Veter sprememb Naš svet se spreminja. Ali pa nemara še bolje, naš svet se pripravlja na spremembe. Spremembe so dobre ali slabe. Nekatere nas prizadenejo bolj, druge pa nas le bežno oplazijo, kot rahel pomladni vetrič, in nam ne puste, da bi se jih pravzaprav dobro zavedali. A spremembe so in ostajajo. Ne nazadnje so nujno potrebne, saj naredijo naše življenje zanimivo in drugačno. Zadnje čase se besedam, kot so recesija, varčevanje, kriza in zategovanje pasu tudi v vsakdanjem življenju preprosto ne moremo izogniti. So pač besede, ki odražajo potrebo po času za spremembe. In tako se v duhu vsesplošnega krpanja lukenj v našem javnem sistemu kdajpakdaj vprašamo, kje bodo naši politiki še odkrili zlate rezerve. Znesek denarja, ki je namenjen posameznim ministrstvom, se krči, manj sredstev bo tako namenjeno za šolstvo, manj za zdravstvo in najbrž bo okleščen tudi športni proračun. Le upamo lahko, da ne bo vrh slovenske politike odkril zlate luknje rezerv prav v promociji športa med mladimi. Skozi leta sprememb in inovacij se je namreč marsikaj spremenilo tudi v odnosu otroci in telesna dejavnost. Dandanes je namreč na videz bolj normalno, da najmlajši proste popoldneve preživljajo pred računalnikom in televizorjem, kakor da bi se podili po travniku ali igrali nogomet. Enega izmed večjih presenečenj sem letos doživela na informativnem dnevu Fakultete za šport. Ob prihodu v živahno rumeno obarvano telovadnico, polno najrazličnejših živobarvnih telovadnih pripomočkov, je eden izmed profesorjev pomenljivo pokazal na vrvi, ki so visele s stropa. »Strokovnjaki ugotavljajo, da imajo naši otroci slabo razvito ramensko muskulaturo. Ker je plezanje po drevesih tako rekoč izumrlo, jih moramo k dejavni uporabi ramenskih mišic pritegniti drugače,« je povedal. V današnjem času gibanje žal ni več nekaj samoumevnega. Prevozna sredstva nam prihranijo sleherni korak in še do fitnesa in nazaj se največkrat zapeljemo kar z avtom. Po tem takem se tudi otroci le redko preveč športno udejstvujejo in jih je zato vedno znova potrebno h gibanju spodbuditi. Pa najsi bo to z živobarvnimi športnimi pripomočki, z različni športnimi programi, kot so Zlati sonček, Krpan …, ali s športnimi tekmovanji. Zdrava tekmovalnost in nepozaben občutek samopotrditve po uspešno opravljenem tekmovanju je po mojem mnenju tisto, kar pomaga otroku razviti prvinsko in zadnje čase vedno bolj pozabljeno čustvo:

Katja Stanonik na ljubezen do športa. Ljubezen do gibanja in veselje, ki ga prinaša dejavnost. Najbrž ni naključje, da so šolska tekmovanja mnogo bolj barvita in zabavna od državnih. Osebno so mi znana predvsem tista iz vrst atletskih disciplin in vedno mi je bilo čast stati na zmagovalnem odru katere izmed šolskih športnih prireditev. Za mnoge je prav šolski tek na Ljubljanskem maratonu eden izmed vrhuncev sezone in posebno veselje je gledati reko zadovoljne športne mladine. Zakaj bi torej varčevali pri dejavnostih, ki otroke spodbujajo k zdravemu življenjskemu slogu in rišejo širok nasmeh na obraz? Vsak evro, vložen v promoviranje športa med mladimi, se po mojem mnenju bogato obrestuje. Športna mladina je zdrava in manjkrat bolna. Skozi šport razvija dragocene delovne navade ter se nauči postavljati visoke, a dosegljive cilje. Tako v športu kot tudi v življenju. In ne nazadnje se lahko le iz športne in zdrave mladine razvijejo olimpijski prvaki, ki s svojimi uspehi promovirajo našo ljubo domovino in ponašajo njeno ime daleč v širni svet. Morda pa je ravno sedaj pravi čas, da se spremeni naš odnos do športa. Nemara je prav šport tisto zdravilo, ki nam bo pomagalo skozi čas sprememb ter nam pomagalo do spoznanja, da ni zgolj denar tisto, kar osreči človeka. Tudi cenejše in na prvi pogled povsem samoumevne vrednote lahko bistveno izboljšajo naš vsakdan. Atleti in atletinje z Gimnazije Jesenice

29


Razmišljanje športnice

dijakinja

Ana Karin Kozjek, 3. letnika na Gimnaziji Bežigrad

Poklic - športnik 3, 2, 1 ... Hop! Odriv. Delfinski udarci pod vodo. Brcanje. Zavesljaji. Frekvenca. Dihanje. Pulz 185. Neustavljivo kopičenje mlečne kisline v rokah in nogah. Pekoča bolečina. Še malo, in – cilj! Zadovoljstvo.

30

Obožujem ta občutek. Je, med drugim, posledica endorfinov, ki se sproščajo po vadbi in delujejo kot naravni opij za lajšanje bolečin. Kemija v naših telesih je začudujoča; včasih si predstavljam, kot da bi nam po hudem naporu na mišice privili pipce in bi iz njih pritekel kefir, mlečno kislino pa bi lahko izvažali v Ljubljanske mlekarne. Kaj vse se ne porodi v možganih, zadetih od hipoksije! Pri športu, natančneje, v bazenu, vztrajam že skoraj deset let. In ne le zato, ker sem že kar zasvojena z endorfinskim opijem in občutkom, da sem nekaj naredila zase, pač pa tudi zaradi druženja, vsakovrstnih dogodivščin in moje gurmanske razvade, zaradi katerih se zmeraj znova vračam na kopališče Kodeljevo. Včasih bolj, včasih manj zagreto. Povečini se raje izognem posploševanju, ven� dar ni športnika, ki ne bi doživljal vzponov in padcev. Poglejte Jakova Faka. Še ne pred letom dni je bilo nadaljevanje njegove športne kariere pod vprašanjem zaradi omrzlin na “strelskem” prstu. Takšne vzpone in padce v življenju, brez izjem, doživljamo prav vsi. Hm, torej živimo športniki dvojno življenje? Dvojno življenje je morda pretiran izraz, zagotovo pa sta dve hkratni vlogi dijakinje in športnice velik izziv, sploh v letih, ko se odločam, “kako naprej”. Naenkrat se mnogi znajdemo na razpotju med akademsko kari� ero in vrhunskim športom. Odločitev, čemu bomo namenili svoj čas, ni preprosta, sploh za športnike, ki so uspešni ali pa imajo svoj šport preprosto radi. Iz leta v leto se je namreč težje soočati s šolskimi obveznostmi in z resnim treningom. Slej ko prej trpi eno ali drugo. S trudom in organiziranostjo se vseeno zmo� re marsikaj. Živ dokaz za to je Sara Isaković, nekdanja dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je dosegla srebro na OI v Pekingu, zadnja leta pa se na kalifornijski univerzi Berkley navdušuje nad nevropsihologijo ter hkrati trenira in tek� muje. Žal je v resnici možno to le v Ameriki. Saro omenjam, ker sva se ob najinem dru� ženju na višinskih pripravah v francoskih Pirenejih pogovarjali tudi o tem. O vrhunskem športu���������������������������������������� , o izobrazbi, o vrednosti enega in dru� gega. Med pogovori in napornimi tedni v sicer nepozabnem okolju sem se začela spoznavati z življenjem vrhunske športnice. Ob omenjenih pripravah je utrujenost prva beseda, ki mi pade na pamet. Neizmerne količine vloženega truda, ure in ure v vodi (ali na štadionu, na parketu, na smučkah, na gredi ...), vnete mišične ovojnice (musklfiber), zbranost, vizualizacija, pravilna prehrana, obvezen počitek in še������������� ��������������� in še������� ��������� . V po� klicu vrhunskega športnika ni nič prepuščeno naključju. Za vsakim vrhunskim dosežkom

Sara Isaković

Damir Dugonjič Anja Čarman

stoji ekipa, ki je za dosego cilja vložila mesece, večinoma pa leta trdega dela in ogromno znanja z različnih področij. Vrhunski dosežek je torej cilj, a mik vrhun� skega športa ni zmeraj v doseženem cilju. Tisti pravi čar, ki dela vrhunski šport tako privlačen, se skriva v skupni poti in v viziji, ki združuje vse ���������������������������������������� člane����������������������������������� ekipe. Medsebojno sodelovanje, po� sredovanje izkušenj, zaupanje in navsezadnje tudi druženje in mnoge dogodivščine so plusi, zaradi katerih je vse skupaj preprosto – vredno. Nad ekipo, s katero smo trenerali v Franciji, sem bila navdušena. Bili smo namreč pisana druščina. Vsako jutro je turški zdravnik nežno potrkal na vrata sobe, tiho vstopil ter nam s posebno napravo izmeril utrip ter saturacijo kisika v krvi. Nekaj minut pozneje si lahko na hodniku srečal Mankoča, s kozarčkom svežega urina v roki – s tem so preverjali našo hidracijo Jernej Godec

– ali pa si se zaletel v zgroženo Belorusinjo (dva meseca kasneje si je priplavala naslov svetovne prvakinje), ki je ravnokar ugotovila, da kaže zdravnikova tehtnica pol kilograma več kot prejšnji dan, ���������������������������������� č��������������������������������� eprav je bilo to bolj malo verje� tno, saj sta za naše dnevne dejavnosti skrbela kar dva trenerja: eden v in eden zunaj bazena. Ko k vsemu prištejem še maserja, ki je bil del turške reprezentance, a je bil na razpolago vsem, je bil servis popoln. V tem okolju sem pogrešala domače naloge. Hec, njihova odsotnost me res ni pretirano potrla, vsekakor pa bi sama v takšnem življenju pogrešala intelektualne izzive. Ugovarjam, da se nam športnikom ne da učiti; za učenje ob tolikšnem telesnem naporu preprosto ni več moči. Vsak trening je tudi mentalni izziv, naše zaloge zbranosti so žal omejene. Ob učenju nam začno črke in številke kaj kmalu plesati pred očmi in snov se zdi veliko zahtevnejša, kot je v resnici. Ne dvomim, da ste to že kdaj izkusili. Na nadmorski višini 1800 metrov se je moja želja, da v treh tednih preberem roman V vrtincu, izkazala za utopično. Moj prosti čas so zapolnjevali dr. House, nekaj dobrih filmov in pa strateška igra Naseljenci otoka Katan, s katero smo si popestrili naše skupne večere. Vseeno pa sem po dobrih dveh tednih razmišljala le še o vrnitvi domov ... In če������������������������������������� ��������������������������������������� se vrnem v šolske������������������� ������������������������� klopi; na naši gi� mnaziji je kar precej bolj ali manj vrhunskih športnikov, ki zopet, eni bolj in drugi manj, skrbijo za svojo izobrazbo. Ključne za nas so lepo izoblikovani prednosti in cilji – mnoge lahko samo spoštujem in si mislim “kapo dol”, so pa spet drugi, ki vse prepogosto iščejo izgovore za neopravljanje šolskih dolžnosti v športu in pomanjkanju časa. Ti so zame bleferji. V njih ne vidim tiste ključne vrline vrhunskega športnika – “fair playa”. Vendar poznam športnike, ki jim je šport smisel ������������������������������������������ življenja��������������������������������� in je preprosto del njih. Poose� bljajo vse, kar je v športu lepega: željo, energijo, veselje in trdo delo, s katerim se marsikateri športnik izoblikuje v pokončnega človeka. Ti ljudje so trdni temelji temu poklicu, ki je pogosto očrnjen zaradi dopinških afer ali pa prepotentnosti tistih, ki jih je uspeh pokvaril. Naj bo vrhunski športnik, naj bo umetnik ali znanstvenik, vsaka pot je vredna toliko, kolikor jo naredimo vredno sami. Vsem želim le dvoje: vztrajnost in dovolj samozaupanja.


Košarka, mlajši dečki Jan Dovč

Športno življenje – gre naprej Vse več ljudi živi za šport. Število prebivalcev Slovenije se ne povečuje tako hitro, kot se povečuje števil tistih, ki se udeležujejo množičnih športnih prireditev. Samo teka trojk se je udeležilo 1909 ekip, leta 2000 pa jih je nastopilo le 266. Kakšen porast tekačev, med tema številkama pa je le dobro desetletje razlike. Pri tem pa niti ne omenjam pohodnikov po poti zelenega prstana okoli Ljubljane. Ljudje se iz leta v leto bolj zavedajo pomembnosti časa, ki ga dejavno pre� živijo na svežem zraku. Ko se pelješ po ulicah, mimogrede opaziš skupino tekačev in če je dan res lep, se pri vsakem semaforju nabere vrsta kole� sarjev. Zdi se, da sta prav kolesarstvo in tek športa, s katerima se vse bolj ukvarja prebivalstvo prestolnice. Na kolesu in v tekaških copatih opazimo vse generacije, zdi se, da prevladujejo tisti z dopolnjenim dvajsetim letom. Torej bi težko dejali, da se je mladina polenila? Menim, da ne. Oglejmo si primer šolskega prvenstva v krosu. Množice mladih iz vse Slovenije se udeležujejo že tradicionalnega dogodka, ki poleg športne vrednosti kaže še družabno plat. Glavni motiv, da mladi prihajajo na krose in podobne prireditve, so profesorji in učitelji, ki svoje učence spodbujajo in usmerjajo skozi šolanje. Ponavadi tisti najbolj požrtvovalni pustijo lep pečat na naraščajnikih. Človek že po svoji naravi hoče vedno več. In če hočeš več, moraš imeti dovolj energije. Kako jo dobiš? Za napor je treba v vadbo pripraviti telo in um. Pridobljeno energijo pa je treba usmeriti v dobro. To je cilj vseh odličnih pedagogov, ki soustvarjajo nove rodove. Nadobudni mladostni� ki potrebujejo le pravo spodbudo in kompas, pa jih magnetna igla sama začne vleči v pravo smer. Slovenija gre naprej. In z njo tudi šport mladih. Jan Dovč, dijak

Ekipa OŠ Mirana Jarca (L) in Luka Dončič IDRIJA, 1. junija – Finalni turnir Pionirskega festivala za mlajše deč� ke. Vrstni red: 1. OŠ M. Jarca (L), 2. OŠ Idrija, 3. OŠ dr. V. Kraigherja (L), 4. OŠ Šoštanj. Izidi, prvi krog: OŠ Idrija : OŠ VK Ljubljana 52:46 (21:22, 8:15, 23:9), OŠ MJ Ljubljana : OŠ Šoštanj 70:29 (29:7, 18:3, 23:19), za 3. mesto: OŠ VK (Lj) : OŠ Šoštanj 45:37 (25:15, 8:3, 12:19), za 1. mesto: OŠ MJ (L) : OŠ Idrija 78:41 (38:12, 18:12, 22:17). Naj igralec in strelec: Luka Dončič (MJ L), peterka turnirja: Vasja Došen in Vitalij Krupenko (oba MJ L), Fin Lucu Dražović (VK L), Andraž Stropnik (Šoš), Cene Vidmar (Idr). Ekipa OŠ M. Jarca: Vito Čelič, Tilen Čeničič, Luka Dončič Gaj Debevec, Arne Dolenc, Luka Dončič, Vasja Došen, Domen Jelič, Tomotej Jerovšek, Vitalij Krupenko, Mark Loboda, Jaka Ločniškar, Nejc Rebec, Aleksander Tolimir, Darko Tolimir, Tim Vlastelica, vodja Uroš Rozman, trener Jaka Zalaznik, ravnateljica Danica Večerić. Pred polnimi tribunami mladih navijačev se je košarkarjem iz OŠ Idrije uspelo za las izo� gniti porazu z vrstniki iz OŠ dr. Vita Kraigherja (L), v drugi tekmi prvega kroga pa je ekipa iz OŠ Mirana Jarca (L) tako temeljito odpravila vrstnike iz Šoštanja, da se je zdelo, kot da se s košarko ukvarjajo ljubiteljsko. V drugem krogu, v finalni tekmi za naslov šolskega prvaka med mlajšimi, so takšen zastoj doživeli Idrijčani. Razlaga za takšen razplet so bili izvrsten Luka Dončič, čudežen košarkarski virtuoz, ki se že spogleduje s prvimi dogovori za sodelovanje z Realom iz Madrida, in seveda njegovi soigralci. Boj za bronasto medaljo med Kraigherjem in Šoštanjem je bil dokaj izenačen.

31


izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

SABLJANJE

Izidi DP v sabljanju

Floret, dečki B: 1. Tim Trstenjak (Duel), 2. Luka Starc (Duel), 3. Luka Mravljak (RC Vel) in Filip Pfeifer, 5. Matjaž Kogovšek in Noah Novšak (vsi Duel), 7. Domen Selan (Rudolf Vel), 8. Rok Kovac (RC Vel), 9. Borut Mohorko (Rudolf C Vel), 10. Dominik Gajšek (RC Vel), dečki C: 1. Jan Šfrer (Duel), 2. Borut Mohorko (RC Vel), 3. Dominik Gajšek (RC Vel) in Matija Verbič (Duel), 5. Andrej Zunar (Duel), deklice B: 1, Tara Trstenjak, 2. Nikolaja Vezjak, 3. Maša Golob, 4. Izza Pfaifer, 5. Lucija Verjup Ostan, 6. Sara Caharijas (vse Duel), deklice C: 1. Katja Canalez (Gladio), 2. Liza Adamič Tomič, 3. Anja Juvan, 4. Alja Kregar, 5. Lna Voljč (vse Duael), kadeti: 1. Jure Mravljak (RC Vel), 2. Dan Pavlovič (Duel), 3. Lovro Fjavž (RC Vel) in Tim Trstenjak (Duel), 5. Luka Mravljak (RC Vel), 6. Luka Starc, 7. Urban Sodnik (oba Duel), 8. Rok Kovač (RC Vel), 9. Maj Trilar, 10. Jan Ahačič (Duel), 11. Domen Selan (RC Vel), kadetinje: 1. Klara Korenčan, 2. Ula Pavli, 3. Tara Trstenjak in Nikolaja Vezjak (vse Duel), mladinci: 1. Klemen Selan (RC Vel), 2. Dan Pavlovič (Duel), 3. Lovro Fijavž (RC Vel) in Robert Koman (Tabor), 5. Jure Mravljak (RC Vel), 6. Urban Sodnik (Duel), mladinke: 1. Klara Korenčan, 2. Gaja Kores, Vesna Iršič, in Iva Sodnik, 5. Ula Pavli (Vse Duel). Meč, dečki C: Gregor Pors, 2. Nikolar Erdelji (oba SK Branik), 3. Tadej Babič in Matija Grizon (oba Gladio), Deklice C: 1. Kaja Canalaz (Gladio), 2. Ani Rusjan (SD Gorica), 3. Ela Debeljak (SD Go) in Ema Kecalovic (Br Mb), dečki B: 1. Vid Koprivšek, 2. Domen Bezjak, 3. Jost Trucl in Tijan Wenzel (vsi SK Br Mb), kadeti: 1. Matvež Mramor (Tabor), 2. Jure Mravljak (RC Vel), 3. Andraž Kofol (Gladio) in Žiga Žmauc Kvar (Br Mb), mladinke: 1. Gaja Kores (Duel), 2. Eva Zorman (SK Br Mb), 3. Tamara Mihalič in Ina Vrabec (Gladio), mladinci: 1. Gal Gluhič (Tabor), 2. Matevž Mramor, 3. Robert Koman (vsi Tabor) in Žiga Žmauc Kvar (SK Br Mb). Sablja, deklice B: 1. Anastazija Zajec, 2. Marija Romih, 3. Tjaša Dornik (vse Eraz) in Eva Zorman (Br Mb), dečki B: 1. Martn Pintar, 2. Žorž Zaviršek, 3. Peter Krajnc in Tilen Povirk (vsi Eraz).

Š O L S K A

T E K M O V A N J A

BADMINTON

LENDAVA, 17. aprila – Ekipno tekmovanje v badmintonu, izpeljava DOŠ I Lendava in prof. Igor Šendlinger. Kategorizirani, vrstni red: 1. OŠ Mirna (Nika Arih, Nastja Stovanje, Ema Cizelj, Urban Herman, Domen Laznik), 2. OŠ Sladki vrh (Anja Koman, Sara Nikl, Patricija Očkerl, Jure Petek, Vid Žohar, Luka Velički), 3. DOŠ I Lendava (Marko Bajs, Maša Doler, Vito Hozjan, Jesikia Kustec, Nejc Šendlinger, Lara Simon). Izidi: Mirna : Sladki vrh 5:0, Mirna : DOŠ I (Lend) 4:1, Sladki vrh : DOŠ I (Lend) 3:2. Nekategorizirani, predtek, skupina A: 1. OŠ Veržej, 2. OŠ L. Pliberška Mb, 3. OŠ Brežice, skupina B: OŠ Mirna , 2. OŠ Nove Jarše, 3. OŠ Ljudski vrt, Ptuj, skupina C: 1. OŠ Veržej, 2. OŠ Križe, 3. OŠ Mirna. Igre, od 1. do 3. mesta: 1. OŠ Veržej (Rene in Žanin Heric, Nejc Kuzma, Tine Sukič, Ana Šterman), 2. OŠ Križe (Živa Janškovec, Tilen Yasin Jouhari, Blaž Mirt, Ula Pintarič), 3. OŠ Mirna (Maja Vojnovič, Ana Abina, Nik Hribar, Anže Crljenkovič, Andraž Zaplotnik), skupina B: 4. OŠ L Pliberška (Teja Alegro, Jure Frank, Karin Pristovnik, Nejc Sitar, Gal Slaček), 5. OŠ Nove Jarše (Miha Jan Strehovec, Kaja Markun, Barbara Mihelč, Blaž Smrkolj), 6. OŠ Venclja Perka, Domžale (Bernard Čižman, Klemen in Luka Gnidovec, Matija Kovčič Ivanjko, Nika Šušteršič, Polona Zabret) . od 7. do 9. mesta: OŠ Brežice (Matic Černec, Dominik in Laura Kobali, Dijana Vujič), OŠ Ljudski vrt Ptuj (Filip Emeršič, Nuša Majcenovič, Vito Petkovič, Anja Rakuš), OŠ in vrtec Škofljica (Hana Ahdali, Matevž Dražumerič, Žan Kuštrin, Jakob Novak, Lucija Petretič).

ODBOJKA DP za dijakinje

32

MARIBOR, 23. aprila – Šolsko DP za dijakinje, izpeljava II. Gimn. Maribor in prof. Darij Kotnik. Vrstni red: 1. II. Gimn. Maribor, 2. I. Gimn. V Celju, 3. Gimn. Jesenice, 4. Gimn. Koper. Izidi: II. Gimn. Maribor : Gimn. Jesenice 2:1 (26, -23, 8), I. Gimn. Celje : Gimn. Koper 2:0 (23, 20), za 3. mesto: Gimn. Jesenice : Gimn. Koper 2:1 (-20, 17, 13), za 1. mesto: II. Gimnazija Maribor : I. Gimn. V

Celju 2:0 (21, 23). Naj, napadalka: Anastazija Žnidar (I. G Ce), igralka: Nika Blagne (II G Mb), podajalka: Ana Pehnec (II G Mb). Gimn. Maribor: Nika Blagne, Urška Intihar, Marina Kaučič, Elena Kučej, Sara Najdič, Ana Pehnec, Saša Planinšec, Nuša Polanec, Eva Vedlin Gojčič, vodja Jurij Čopi. Prva Gimn. v Celju: Tamara Bolari, Manja Cafuta, Maša Ferme, Lena Gaberšek, Jasna Golež, Špela Holc, Anja Hribernik, Veronikla Kobal, Maja Melanšek, Ana Oprenovič, Brina Pavlovič, Nina Petranovič, Anja Pintar, Neli Stojnič, Anja Škof, Manja Toplianec, Zala Zbičajnik, Jerneja Žgajner, Anastazija Žnidar, vodja Bojan Jaklič. Gimn. Jesenice: Doroteja Brgant, Tajda Bulovec, Tinkara Bulovec, Nika Knez, Metka Noč, Ela Pintar, Sara Pivač, Eva Pivk, Katjuša Rozman, Lucija Soklič, Alja Suljanovič, Lana Tišlar, Aleksandra Trkulja, vodja Boštjan Modrijan in Lidija Dornig.. Gimn. Koper: Nuša Ferlinc, Petra Flego, Matea Gorenc, Sara Hodži, Tjaša Janar, Lana Jovi, Tina Korošec, Sara Kušar, Dajana Lucas, Ana Pišot.

9. Tomaž Lenarčič (MV Post) 35,20, 10. Goran Kelava (Vodm L) 35,10, 11. Primož Vižin (MV Post) 35, 12. Luka Vuk (Solkan) 35, 13. Erik Galina (DB Kp) 34,70, 14. Teo Olič (DB Kp) 34,30, 15. XY (Krmelj) 33,30, 16. Ervin Šehič (DB Kp) 33,30, 17. Miha Miklič 32,70, 18. Žan Repovž (oba Krmelj) 30,70. Ekipno: 1. OŠ Solkan 142,80, 2. OŠ D. Bordona (Kp) 142,30, 3. OŠ Krmelj 96,70, 4. OŠ Vodmat 71,10, 5. OŠ M. Vilharja (Post) 70,20, 6. OŠ Gradec 38,30, 7. OŠ Koper 37,50.

DP za dijake

Mlajše deklice: 1. Neli Štruc (KJ Rav) 39, 2. Neva Kovač, 38,90, 3. Pija Kapš (obe Šmi Nm) 38,90, 4. Ruvejda Ibušoska (RJ Lj) 38,60, 5. Teja Simčič (EV Iz) 38,50, 6. Tjaša Guštin (Šmi Nm) 38,50, 7. Maja Zaman (Grm Nm) 38,50, 8. Inti Puš Treven (Vodm L) 38,50, 9. Asja Benčec (OŠ III MS) 38,40, 10. Žana Sabadin (DB Kp) 38,40, 11. Leonora Balaj (RJ L) 38,40, 12. Rebeka Grižon (AU Kp) 38,30, 13. Veronika Franič (DB Kp) 38,20, 14. Elma Topčagič (Kp) 38,10, 15. Lana Jarnovič (MŠ Lj) 38,10, 16. Sara Letič (G Nm) 38,10, 17. Marina Vodišek (DB Kp 1) 37,40, 18. AM Ozvatič (RJ 2) 37,30, 19. Teja Poljšak (DB Kp) 37,30, 20. Vita Fras (RJ 1 Lj) 37,30, 21. Nika Bremec (MV Post) 37,20, 22. Lora Eržen (Šmi Nm2) 37,20, 23. Ela Štiglic (RJ 2 Lj) 37,20, 24. Liza Marčetič (DB 1 Kp) 37,10, 25. Polona Cepak (AU 1 Kp) 37, 26. Laura Pivk (MV Post) 37, 27. Eva Ravbar (Šmihel Nm) 37, 28. Ajla Šabič (RJ 1 Lj) 37, 29. Nika Vončina (VV Lj) 36,90, 30. Pija Prodan (AU 1 Kp) 36,80, 31. Špela Ujčič (DK Lj) 36,80, 32. Kelly Guček (DB Kp) 36,80, 33. Ana Rade (RJ 1 Lj) 36,80, 34. Tina Strehovec (VV Lj) 36,70, 35. Zina Ban (AU Kp) 36,70, 36. Lara Gerželj (MV Post) 36,60, 37. Lana Rebec (Vodm L) 36,60, 38. Antea Matkovič (RJ 2 Lj) 36,50, 39. Tia Berdon (AU 1 Kp) 36,40, 40. Kristina Slapernik (DB Kp) 36,40, 41. Lea Kobe (VV Lj) 36,40, 42. Katjuša Simčič (MV Post) 36,30, 43. Kaja Furlan (Vodm Lj) 36,20, 44. Ida Vavpetič (RJ2 Lj) 36,10, 45. Vanessa Blažek (MV Post) 36, 46. Loti Špes (Šmi Nm) 36, 47. Nina Fon (RJ Lj) 35,80, 48. Maša Kočevar 35,60, 49. Nastja Bratož 35,40, 50. Ana Poljanec (vse Šmihel Nm) 35,30, 51. Eva Batagelj (AU Kp) 35,20, 52. Lana Černe in Alja Porobič (obe VV Lj) po 34,90, 54. Izza Mlakar 34,90, 55. Tija Furlan (obe Vodm Lj) 34,50, 56. Nastja Vrbošek 32,90, 57. Hana Mole 32,50, 58. Tia Vidmar 31,60, 59. Urška Krašovec (vse Krmelj) 30,70. Ekipno: 1. OŠ E. Vatovec (Iz) 147,10, 2. OŠ D. Bordona (Kp) 147, 3. OŠ V. Vodnika (L) 2 146,10, 4. OŠ Stična 142,10, 5. OŠ V. Vodnika 1 (L) 139,90, 6. OŠ Krmelj 125,80. Najmlajše deklice: 1. Maja Žele (EV Iz) 38,30, 2. Ana Knez (AU Kp) 38, 3. Ana Strehovec (VV 2 L) 37,30, 4. Eva Griparič (DB Kp) 37, 5. Maša Faganelj (DB Kp) 36,90, 6. Ela Tramte Kastelic (VV 2 L) 36,90, 7. Gaja Centa (EV Iz) 36,80, 8. Lija Vidic (DB Kp) 36,70, 9. Martina Aničič (EV Iz) 36,60, 10. Neja Planko (Stič) 36,60, 11. Tiana Jarnovič (MŠ L) 36,60, 12. Ana Letnar (VV 1, L) 36,30, 13. Valentina Simčič (EV Iz) 36, 14. Gaja Koren (DB Kp) 35,90, 15. Maja Gregorič (VV 2 L) 35,80, 16. Nika Jaklič (Stič) 35,70, 17. Špela Plajnšek (DB Kp) 35,50, 18. Mateja Mlakar (Stična) 35, 19. Alja Štefanič (EV Iz) 34,80, 20. Hana Dolinar (VV L) 34,50, 21. Patricija Germ (Stična) 34,30, 22. Tina Vovk (VV 1 L) 34,20, 23. Manca Zadel (VV 1 L) 34,20, 24. Lea Vidali (DB Kp) 34, 25. Mia Nardin 34, 26. Nur Stonjšek (VV 2 L) 34, 27. Lara Srakar 33,60, 28. Naja Krajnčič (obe VV 1 L) 33,20, 29. Nina Gole (Krmelj) 32,90, 30. Neža Ambrož (Stič) 32,80, 31. Klara Možina (Krm) 32,50, 32. Tinkara Vidovič (VV 2 L) 32,40, 33. Anja Gruden 30,30, 34. Alina Smodiš 29,30, 35. Laura Kos (vse Krmelj) 28,10. Ekipno: 1. OŠ E. Vatovec Izola 147,10, 2. OŠ D. Bordona 147, 3. OŠ V. Vodnika 2 (Lj) 146,10, 4. OŠ Stična 142,10, 5. OŠ V. Vodnika 1 (L) 139,90, 6. OŠ A. Ukmarja (Kp) 72. Najmlajši dečki: 1. Gaj Brudar 34,10, 2. Bory Golob 31,90, 3. Mark Polanc 31, 4. Klemen Juntez 30,90, 5. Jaka Miklič 29,90, 6. Nejc Repovž (vsi Krmelj) 29,50. Ekipno: 1. OŠ Krmelj 129,10. Dijakinje: 1. Rebeka Šarec (G Šiš) 38,90, 2. Ivana Kamnikar (G Led L) 38,10, 3. Ilaria Grižon (EPŠ Kp) 38,10, 4. Gaja Hladnik (G Led L) 37,70, 5. Laura Slana (G Polj L) 37,70, 6. Kety Kodrič (EPŠ Kp) 37, 7. Ada Rus (G Polj L) 36,80, 8. Pia Ban (EPŠ Kp) 36,70,

MARIBOR, 23. aprila – Šolsko DP za dijake, izpeljava II. Gimn. Maribor in prof. Darij Kotnik. Vrstni red: 1. Gimn. N. mesto, 2. Gimn. Ravne n/K, 3. ŠC N. mesto SETG, 4. II. Gimn. Maribor. Izidi: Gimn. N. mesto : II. Gimn. Maribor 2:0 (23, 13), Gimn. Ravne : ŠC N. mesto 2:0 (23, 27), za 3. mesto: ŠC N. mesto : II. Gimn. Maribor 2:0 (12, 15), za 1. mesto: Gimn. N. mesto : Gimn. Ravne 2:1 (-21, 21, 11). Naj, napadalec: Jan Brulec (ŠC Nm), podajalec: Jure Kasnik, igralec: Anže Zalar. Gimn. Ravne: Žiga Bogataj, Miha Borko, Gašper Jezernik, Jure Kasnik, Matic Kert, Nace Lednik, Blaž Magdi, Jurij Miler, Luka Potonik, Matej Prikeržnik, Peter Šavc, Nejc Urši, Marko Vezovnik, vodja prof. Stane Lodrant. ŠC N. mesto, SEŠTG: Klemen Borin, Jqan Brulec, Nejc Hočevar, Jan Jankovi, Miha Kastrevc, Matic Novak, Gregor Ožbalt, Jernej Primi, David Renko, Sašo Smerke, Primož Vidmar, Žiga Vidmar, vodja prof. Bojan Jaklič. Gimn. N. mesto: Janez Halas, Jan Ganik, Žiga Gliha, Simon Košir, Jurij Krsnik, Anže Može, Jaka Pileti, Jure Plut, Gašper Pucelj, Nejc Tomazin, Anže Zalar, vodja prof. Ivan Maričič in prof. Sebastjan Mikša. II. gimn. Maribor: Tadej in Urban Bratina, Žiga Dornik, Jan Bojan Javornik, Dominik Klinc, Žiga Kos, Gal Kranjc, Matevž Ledinek, Alen Maksimovič, Denis Ploj, Matija Primec, Rok Špindler, vodja Darij Kotnik.

GIMNASTIKA Gimnastika PONIKVA, 23. aprila – Šolsko ������������������������������� DP v gimnastiki, organi������� zacija OŠ Blaža Kocena ter Klemen Zdolšek in Andrej Podgoršek, GZS, Zavod za šport RS Planica. 03 GIM Starejši dečki: 1. Luka Bojanc (OŠ Brš Nm) 39,10, 2. Jure Vrbec (VV Lj) 37,90, 3. Rok Vodopivec (VV Lj) 36,90, 4. Urh Mlakar (Vod Lj) 36,10, 5. Luka Mešič (OŠ III MS) 35,30, 6. Matija Povšič (OŠ Solkan) 35,30, 7. Marcel Polanc 34,10, 8. Anže Jene 32,10, 9. Iztok Petre (vsi Krmelj) 29,90. Ekipno: 1. OŠ Krmelj 96,10, 2. OŠ V. Vodnika Lj 74,80, 3. OŠ Bršljin 39,10, 4. OŠ Vodmat L 36,10, 5. OŠ III M. Sobota 35,30, 6. OŠ Solkan 35,30. Starejše deklice: 1. Ajda Bergoč (RJ L) 38,90, 2. Ela Sabadin (DB Kp) 38,80, 3. Anet Rožnik (EV Iz) 38,60, 4. Maja Dobnik (RJ L) 38,10, 5. Než Simšič (MV Post) 37.80, 6. Iva Loborec (EV Iz) 37,80, 7. Ula Simšič (MV Post) 37,80, 8. Urška Šušmelj (Kp) 37,50, 9. Zala Vidic (DB Kp) 37,50, 10. Kaja Tratnjek (OŠ III MS) 37,40, 11. Martina Čeper (BM Divača) 37,40, 12. Maruša Magister (VV L) 37,40, 13. Veronika Bažec 37,30, 14. Robin Žorž (obe Kp) 37,30, 15. Diana Flego (DB Kp) 37,30, 16. Lea Jerkovič (AU Kp) 37,20, 17. Tina Kegl (OŠ III MS) 37,10, 18. Kaja Božič (VV L) 37,10, 19. Valentina Zečevič (DB Kp) 37, 20. Klara Simčič (MV Post) 36,90, 21. Petra Kirič (RJ L) 36,70, 22. Nika Sergaš 36,60, 23. Ema Vukovič (obe Kp) 36,40, 24. Sara Furlanič (EV Iz) 36,30, 25. Kristina Kreže 36,20, 26. Nika Miklavčič (obe DB Kp) 36,10, 27. Veronika Ratnik (RJ L) 35,80, 28. Nina Karas (DB Kp) 35,30, 29. Neja Bremec (MV Post) 35,30, 30. Brina Foški (VV L) 34,30, 31. Špela Majcen 29,40, 32. Nina Pavlin 28,70, 33. Ines Metelko (vse Krmelj) 26,90. Ekipno: 1. OŠ D. Bordona (Kp) 150,80, 2. OŠ R. Jakopiča (L) 149,50, 3. OŠ Koper 149,20, 4. OŠ M. Vilharja (Post) 148, 5. OŠ E. Vatovec (Iz) 112,70, 6. OŠ V. Vodnika (L) 108,80. Mlajši dečki: 1. Žan Alojz Mahkovic (Gradec Lit) 38,30, 2. Matija Bažec (Kp) 37,50, 3. Eriok Flego (DB Koper) 37, 4. Jakob Zupančič (Solkan) 36,20, 5. Mark Istenič (Vodm L) 36, 6. Matej Zupančič (Solkan) 35,90, 7. Jaka Gerjevič (DB Kp) 35,80, 8. Urban Pavšič (Solk) 35,70,


KROS Šolsko DP v krosu NOVO MESTO, 9. maja – Izpeljava Center biotehnike in turizma, KŠ Grm in biotehniška gimnazija, trasa prof. Damir Škerlj. Nastopilo je 1250 učencev, z najmlajšimi pa približno 1700. Skupne ekipne uvrstitve, OŠ: 1. OŠ Grm N. mesto 112, 2. OŠ Ob Dravinji, S. Konjice 104, 3. OŠ F. Bevka, Tolmin 95, 4. OŠ I. Groharja, Š. Loka 92, 5. OŠ Stična 90, 6. OŠ Ljudski vrt, Ptuj 82, 7. OŠ Gorje 79, 8. OŠ S. Kladnika, Sevnica 70, 9. OŠ Sv. Tomaž 69, 10. OŠ Železniki 69, 11. OŠ Trebnje 68, 12. OŠ Dolenjske Toplice 60, 13. OŠ F. Goloba, Prevalje 52, 14. OŠ Drska 40, 15. OŠ Brežice 27, dijaki: 1. Gimn. Šentvid 22, 2. Tehniški šolski center Kranj 14, 3. Gimn. Bežigrad (Lj) 13, 4. Gimn. N. mesto 13, 5. Gimn. Jesenice 10, 6. Gradbena, geodetska in ekonomska šola 10, 7. Gimn. Brežice 9, 8. ŠC R. Maistra, Kamnik 8, 9. ŠC Novo mesto (zdravstvena in kemijska) 5, dijakinje: 1. Gimn. Bežigrad (Lj) 16, 2. Gimn. Šentvid (Lj) 12, 3. Škofijska klasična gimnazija Ljubljana 12, 4. ŠC R. Maistra, Kamnik 11, 5. Gimn. Jesenice 7, 6. Gimn. Brežice 5, 7. ŠC N. mesto (zdravstvena) 4. Šole s prilagojenim, učenci (1000 m): 1. Kristjan Srpčič 3:49,4, 2. Mihale Baškovič 4:20,2, 3. Zekri Morina (vsi Brež) 4:54,0, učenke: Patricija Preskar (Brež), ekipno: OŠ Brežice 1. Učenci, letnik 2001 (1000 m): 1. Martin Tome (OD S Konj) 03:38,3, 2. Marko Pepelnak (OŠ M) 3:44,1, 3. Mitja Kordež (I OŠ S Grad) 3:48,2, 4. Anže Trebše 3:51.6, 5. Klemen Sladič (oba SK Sevnica) 3:55,0, 6. Matjaž Brežnjak (Šentjern) 3:56,2, 7. Jan Fink (D Topl) 3:57,6, 8. Luka Pihler (LV Pt) 3:58,1, 9. David Živič (Goriš) 3:59,2, 10. Tim Racman (SK Sevn) 4:00,4, 11. Aljaž Pekovšek (Vojnik) 4:00,8, 12. Andrej Stavrov (ATL Radov) 4:01,3, 13. Niko Homan (D Topl), 14. Nik Majcen (VV Lj), 15. Igor Dular (JD Krško), 16. Ambrož Abunar (Grm Nm), 17. Jan Bevc (Drska), 18. Blaž Kanalec (FB Tolm), 19. Jure Šterman (Veržej), 20. Tan Černigoj (FB Tolm), 21. Žiga Hrastar (Drska), 22. Benjamin Poljšak (Grm Nm), 23. Valentin Dowhyj (ATL Radov), 24. Matevž Ilar (Stična), 25. Gašper Rudolf (Verž), 26. Jure Ribič (JD Krško), 27. Niha Nosan (Brusn), 28. Aljaž Plohl (Sv. Tomaž), 29. Vanč Florjančič (Cerkno), 30. Aleksander Krebs (VV Lj), 31. Erik Kajdič (Ig), 32. Alen Cvijanovič (FB Tolmin), 33. Jaka Eržen (IG Š Loka), 34. Njec Berce (IG Š Loka), 35. Jan Erik Gunther (I. OŠ S Gradec), 36. Vid Oštrbenk, 37. Gal Kolman (oba OŠ Brež), 38. Rok Kočevar (Blanca), 39. Joško Švirk (Otoč), 40. Ibro Hodžič (Stič), 41. Matic Strgar (Otoč), 42. Gregor Glas (JD Krš), 43. Elvino Kuhar (Goriš), 44. David Pintar (Želez), 45. Matej Mandeljc (Gorje), 46. Martin Kristan (OD S Konj), 47. Jošt Mulej (Gorje), 48. Filip Škedelj (Drska), 49. Lovro Horžen (Cerklje o/Krki). Učenke, letnik 2001 (1000 m): 1. Nika Jančič (PT Laško) 3:55,0, 2. Nina Rman (OŠ M Majcna) 3:55,9,3. Ana Kovačič (NH Rajka) 3:56,9, 4. Pia Gerbec (FB Tolm) 3:58,7, 5. Dina Horvat (Šmarjeta) 4:04,8, , 6. Nina Pintarič (Vojnik) 4:06,1, 7. Petra Klasič (Cerkno) 4:07,4, 8. Lara Rozmarič (Veržej) 4:07, 9. Lara Strgaršek (IS Zagor) 4:08,1, 10. Patricija Ožir (I OŠ S Grad) 4:09,6, 11. Neja Turk (D Topl) 4:11,8, 12. Maja Brdnik (OD S Konj) 4:12,4, 13. Sara Serdinšek (LV Pt), 14. Kristina Ipavec (Cerkno), 15. Urška Dretnik (FG Preval), 16. Petra Glušič (FG Preval), 17. Ines Kastelic (Grm Nm), 18. Nika Malnar (ATL Rad), 19. Maja Zaman (Grm Nm), 20. Ana Dular (D Topl), 21. Neža Rant (IG Š Loka), 22. Tjaša Križnar (IG Š Loka), 23. Anja Jerele (Šmarjeta), 24. Amadeja Mencin (Šentjern), 25. Sara Grubič (Šentjer), 26. Klara Vindišar (Gorje), 27. Neža Koprivnik (Drska), 28. Evelina Pristovšek (Vojnik), 29. Ana Artnak (FM, Šentjur p/C), 30. Ana Luštek (Šentjer), 31. Maja Mesojedec (Šmarjeta), 32. Melisa Špelič (Tržišče), 33. Maša Fink Lampreht (OD S Konj), 34. Danijela Bec (M. Majcna), 35. Julija Amon (ATL Rad), 36. Ines Kristl (Goriš), 37. Urška

Belšak (Sv Tomaž), 38. Klara Jordan (Grm Nm), 39. Alja Perovšek (LA Grosup), 40. Sara Hribar (Stična), 41. Tina Boškovič (Drska), 42. Urška Čeh, 43. Ela Valenko (obe LV Pt), 44. Mirjam Gartner (Želez), 45. Mia Kristan (FB Tolm), 46. Nikol Savič (SK Sevn), 47. Janka Oblak (IG Š Loka), 48. Manja Čokl (Hruševec Šent), 49. Nina Lamper (FB Tolm), 50. Lina Trefalt (SK Sevn). Ekipno, letnik 2001: 1. OŠ D. Toplice 25, 2. OŠ Grm N. mesto 24, 3. OŠ F. Bevka Tolmin 23, 4. OŠ AT Linharta Radovljica 22, 5. OŠ Ob Dravinji, S. Konjice 21, 6. OŠ Cerkno 20, 7. OŠ S. Kladnika Sevnica 19, 8. OŠ Drska 18, 9. OŠ I. Groharja, Š. Loka 17, 10. OŠ Šentjernej 16, 11. OŠ Vojnik 15, 12. I. OŠ S. Gradec 14. Učenci, letnik 2000 (1000 m): 1. Jan Vukovič (Hud Ce) 3:19,3, 2. Nik Rantah (SK Sevn) 3:32,1, 3. Boštjan Podlogar (PT Laško) 3:34,4, 4. Gregor Rabuzin (PT Laško) 3:35,3, 5. Pavel Hosta (Šentjer) 3:36,1, 6. Tadej Hrovat (ATL Rad) 3:37,5, 7. Timotej Rešetič (Šentjern) 3:41,2, 8. Tjan Cugmas (OD S Konj) 3;42,4, 9. Tilen Strmšnik (FM Šentjur) 3:43,2, 10. Jakob Tome (OD S Konj) 3:34,7, 11. Luka Drol (FB Tolm) 3:45,4, 12. Vid Bačar (Stopiče) 3:45,9, 13. Žiga Kogovšek (ATL Rad), 14. Domen Komat (Dobrova), 15. Marko Čmrlec (Dobrepol), 16. Nejc Čenčič (Želez), 17. Niko Šalamun (LV Pt), 18. Jan Šere (Grm Nm), 19. Maj Tavčar (IG Š Loka), 20. Samo Košir (IG Š Loka), 21. Andrej Rovtar (Želez), 22. Leon Lovrec (LV Pt), 23. Tine Habjan (Želez), 24. Gašper Dular (JD Krško), 25. Gaber Kokovnik (PT V Lašč), 26. Gašper Čopi (FB Tolm), 27. Sebastian Lesjak (FB Tolm), 28. Tevž Pokorn (IG Š Loka), 29. Gal Kordež (FG Preval), 30. Jan Redek (Trebnje), 31. Rok Kozamernik (Gorje), 32. Danijel Rapuš (Šmarjeta), 33. Primož Drenik (Šentjer), 34. Gašper Mali (IG Š Loka), 35. Blaž Pelko (D Topl), 36. Žiga Hartman (Beltin), 37. Lan Gašperin (Treb), 38. Urban Gnilšek (LV Pt), 39. Matevž Femec (Stična), 40. Blaž Pečnik (PT V Lašče), 41. Primož Pirkovič (Šmarjeta), 42. Matic Silič (ATL Rad), 43. Žiga Franko (Grm Nm), 44. Grega Bratina ( (Ig), 45. Tadej Oprčkal (Vojnik), 46. Sebastjan Jordan (Raka), 47. Aleks Glogovšek (Šmarjeta), 48. Domen Romih (Hruševec Šentj), 49. Andraž Bradač (D Toplice), 50. Domusej Zlatouh (Prebold).

Učenke, letnik 2000 (1000 m): 1. Klara Zakšek (SK Sevn) 3:28,5, 2. Klara Lukan (Šentjern) 3:30,4, 3. Karin Gošek (SK Sevn) 3:35,8, 4. Tija Ocvirk (OŠ Vojnik) 3:42,9, 5. Klara Rozman (Pirniče) 3:53,6, 6. Maša Kustec (IG Š Loka) 3:56, 7. Alja Jurič (BA Luče) 3:57,6, 8. Eva Pepelnak (JZ OŠ M) 3:58,9, 9. Ela Tekavec (Stična) 4:02,8, 10. Eva Vrščaj (G Nm) 4:04,3, 11. Katarina Venko (PG S Konj) 4:04,7, 12. Maša Žgajner (Vojnik) 4:05, 13. Meta Ivanuša (Sv Tomaž), 14. Ajda Berkopec (Stopiče), 15. Rebeka Hudovernik (Gorje), 16. Jana Cerovšek (OD S Konj), 17. Ana Blaževič Arko (Stična), 18. Teja Golob (Mirna), 19. Laura Bučar (C Nm), 20. Blažka Ortar (FB Tolm), 21. Tanja Bernard (IG Š Loka), 22. Dona Ferš (LV Pt), 23. Ajda Ramšak (Stična), 24. Klara Lotrič (Želez), 25. Saša Mlakar (LV Pt), 26. Valentina Osterc (Verž), 27. Jasna Potecin (Hruševec Šent), 28. Nataša Grešak (PT Laško), 29. Tamara Mlakar (OD S Konj), 30. Urša Stražar (Ig), 31. Meta Sokol (Šentjern), 32. Leja Drolc (Prebold), 33. Tjaša Horvat (Goriš), 34. Sergeja Gaberšek (Hruševec Šentj), 35. Leja Preložnik Šegel (OD S Konj), 36. Eva Novak (Šentjern), 37. Nežka Štrucelj (D Topl), 38. Lina Gorenc (Šmarjeta), 39. Zala Frelih (Želez), 40. Špela Sušnik Paradiž (FG Preval), 41. Žana Račnik (FG Preval), 42. Aleksandra Tepavčević (C Nm), 43. Klavdija Leben (IK Borovn), 44. Barbara Kok (Prebold), 45. Julija Košir (Otočec), 46. Ana Grobler (Drska), 47. Jana Jurečič (Grm Nm), 48. Julija Kordež (FG Preval), 49. Špela Šturm (Grm Nm), 50. Laura Lepir (Gorje). Ekipno, letnik 2000: 1. OŠ Šentjernej 29, 2. OŠ Ob Dravinji (S Konjice) 28, 3. OŠ I. Groharja (Š Loka) 27, 4. OŠ S. Kladnika (Sevn) 26, 5. OŠ Ljudski vrt, Ptuj 25, 6. OŠ Železniki 24, 7. OŠ Grm, N. mesto 23, 8. OŠ Vojnik 22, 9. OŠ FB Tolmin 21, 10. OŠ Stopiče 20, 11. OŠ Stična 19, 12. OŠ Gorje 18. Učenci, letnik 1999 (1000 m): 1. Matevž Cimermančič (Grm Nm) 3:11, 2. Timotej Rozman (Prirniče) 3:11,5, 3. Marko Kotar (Trebn) 3:15,5, 4. Luka Sagadin (Cirkovce)

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

9. Sara Bezjak G Polj) 36,30, 10. Tadeja Urbas (obe G Polj L) 36,20, 13. Sunita Šerifoski (G Piran) 36,10, 14. Anja Juvanec (G Šiš L) 35,80, 15. Zoja Kogoj (G Piran) 35,30, 16. Ema Otavnik 34,60, 17. Lea Kezmič (obe G Led L) 32,10, 18. Sabina Blaževič (G Piran) 31,70, 19. Nina Tovornik (G Led L) 30,60. Ekipno: 1. Gimn. Ledina (L) 111,90, 2. Srednja EPŠ Koper 111,80, 3. Gimn. Poljane (L) 111,70, 4. Gimn. Piran 103,10, 5. Gimn. Šiška (L) 38,90, 6. Gimn. Šiška (L) 35,80, 7. Gimn. Ledina (L) 30,60. Dijaki: 1. Izidor Kavšek (GLŠ) 37,90, 2. Žan A Setnikar (GLŠ) 37,20, 3. Matej Opara (ŠC Nm) 37, 4. Matjaž Pezdirc (GLŠ) 36,20, 5. Peter Petek (GLŠ) 34,90, 6. Robert Vičič (G Piran) 33,90. Ekipno, dijaki: 1. Gimn. Šiška (L) 111,30, 2. ŠC N. mesto 37,00, 3. Gimn. Piran 33,90.

3:17,2, 5. Martin Rihtaršič (IG Š Loka) 3:20,3, 6. Miha Kotar (Trebn) 3:21, 7. Mitja Roban (BA Luče) 3:22,2, 8. Danijel Šturm (FB Tolm) 3:23,3, 9. Jakob Hočevar (PT Laško) 3:23,8, 10. Tine Klofutar (ATL Rad) 3:24,8, 11. Urh Pirc (Stična) 3:25,2, 12. Žiga Zabukovšek (FM Šentjur) 3:25,9, 13. Domen Fink (D Topl), 14. Jan Gorenc (Raka), 15. Matic Štiglic (FM Šentj), 16. Tine Hren (Pirniče), 17. Tomaž Hvala (Prebold), 18. Enej Golež (OD S Konj), 19. Maj Popelar(SK Sevn), 20. Jure Vobner (LV Pt), 21. Jakob Judež (Grm Nm), 22. Kristjan Hočevar (Tržišče), 23. Luka Mandelj (Šmartno), 24. Rok Novak (IK Borov), 25. Erik Intihar (Šmart), 26. Tom Kladnik (BA Luče), 27. Tim Kutin, 28. Kevin Podreka (oba FB Tolm), 29. Domen Cimperman (Ig), 30. Matej Mohorič (IG Š Loka), 31. Martin Medvešek (PT Laško), 32. Jaka Gržej (MV Post), 33. Gašper Korošec (ATL Rad), 34. Matej Korez (Sv Tomaž), 35. David Podgornik (Stična), 36. Teodor Hočevar (C Nm), 37. Izhak Šumar (Grm Nm), 38. Jaka Kostanjevc (LV Pt), 39. Rok Vrtačič (Šentjern), 40. Matevž Turkuš (FG Preval), 41. Lovro Leben (Brež), 42. Tilen Kolar (Gorišn), 43. Erik Zorman (Šmarjeta), 44. Luka Trontelj (MK Lj), 45. Darko Hrka (Drska), 46. Nejc Gorišek (Blanca), 47. Rok Krošelj (Blanca), 48. Rudi Pintar (Želez), 49. Nejc Kuzma (Verž), 50. Miha Forjančič (IG Š Loka). Učenke, letnik 1999 (1000 m): 1. Zala Ahtik (PT Laško) 3:30,7, 2. Ema Abina (Mirna) 3:40,9, 3. Ana Krajnc Zagrušov (Hud Ce) 3:41,9, 4. Martina Gorenc (Bičevje) 3:45,1, 5. Lara Kolar (Vojnik) 3:51,0, 6. Hana Kranjec (Blanca) 3:52,2, 7. Alenka Benedik (Želez) 3:53,2, 8. Irena Bačar (Stopiče) 3:53,5, 9. Katja Rutar (FB Tolm) 3:56,5, 10. Sara Mohorič (ATL Rad) 3:57,3, 11. Eva Lajhar (PG S Konj) 3:58,1, 12. Maruša Mlakar (OD S Konj) 3:58,5, 13. Jerneja Prah (Blanca), 14. Blažka Ilovar (Šmarjeta), 15. Ema Podobnik (IG Š Loka), 16. Nika Vindišar, 17. Anja Mandeljc (obe OŠ Gorje), 18. Urška Arzenšek (FM Šentjur), 19. Eva Žnidaršič(Trebn), 20. Maša Abunar (Grm Nm), 21. Nina Knez (FM Šentjur), 22. Maruša Medvešek (Blanca), 23. Lucija Šušteršič (Preska), 24. Laura Pečarič (OK Lj), 25. Sara Glušič (FG Prevalje), 26. Nika Gajanič (FM Šentj). 27. Nika Hribernik (OD S Konj), 28. Kaja Bregar (Stična), 29. Sara Vrečko (OD S Konj), 30. Špela Kavčič, 31. Jerca Kavčič (obe Železn), 32. Eva Lončar (Mirna), 33. Tina Česnik (FG Prevalje), 34. Ema Molan (C Nm), 35. Ajda Praprotnik (ATL Radov), 36. Carmen Panger (OK Lj), 37. Vida Bačar (Stopiče), 38. Maša Pavlič (Drska), 39. Nika Brulc (Drska), 40. Patricija Kremžar (Stična), 41. Klara Turk (Šentjernej), 42. Rebeka Slak (LA Grosup), 43. Lucija Staniša (Grm Nm), 44. Sara Kovačič (Šmartno), 45. Ina Šunta (Treb), 46. Teja Perše (FB Tolm), 47. Natalija Pečovnik (BA Luče), 48. Edina Delić (C Nm), 49. Sara Čosić (Brež), 50. Lea Jeriček (Drska). Ekipno, letniki 1999: 1. OŠ F. Malgaja, Šentjur 26, 2. OŠ Trebnje 25, 3. OŠ Grm, N. mesto 24, 4. OŠ A.T. Linharta, Radovljica 23, 5. OŠ F. Bevka, Tolmin 22, 6. OŠ Blanca 21, 7. OŠ Stična 20, 8. OŠ I. Groharja 19, 9. OŠ B. Arniča, Luče 18, 10. OŠ Ob Dravinji 17, 11. OŠ P. Trubarja, Laško 16, 12. OŠ Center N. mesto 15. Učenci, letnik 1998 (1500 m): 1. Klemen Vilhar (MV Post) 5:04,4, 2. Gašper Mrzelj (Stična) 5:06,2, 3. Jon Bonajo (F. Kranjca) 5:07,1, 4. Ambrož Amon (Lesično) 5:08,3, 5. Boštjan Nahberger (Breg Pt) 5:15,5, 6. Aljaž Nagode (Trebn) 5:22,5, 7. Luka Keserič (Grm Nm) 5:23,7, 8. Mitja Zupančič (Raka) 5:24,6, 9. Jernej Krivec (BA Luče) 5:26,4, 10. Marko Živkovič (Bršljin Nm) 5:27,3, 11. Timotej Prijol (Sv Tomaž) 5:57,8, 12. Jernej Glavič (Dobrova) 5:28,5, 13. Aljaž Robida (Stična), 14. David Remar (M. Majcna), 15. Luka Knez (Hruševec Šentj), 16. Egon Metelko (JD Krško), 17. Anže Slatinek (OD S Konjice), 18. Jure Zelič (SK Sevnica), 19. Miha Brusl Kolar (OD S Konj), 20. Aljaž Kolar (Goriš), 21. Marko Primožič (Goriš), 22. Gašper Leskovec (MV Post), 23. Kristjan Bregant (Gorje), 24. Luka Preložnik (OD S Konj), 25. Rok Kenda (Gorje), 26. Primož Kosi (Sv Tomaž), 27. Florjan Pahovnik (BA Luče), 28. Žan Horvat (Goriš), 29. Gregor Pevec (Šmart), 30. Luka Užmah (Lesično), 31. Rok Gerbec (IG Š Loka), 32. Primož Krajnc (OD S Konj), 33. Andraž Rant (IG Š Loka), 34. Luka Jamnik (IG Š Loka), 35. Urban Zupančič (Stična), 36. Nino Špelič (Trebnje), 37. Kristjan Prijol (Sv Tomaž), 38. Anže Primožič (Prebold), 39. Andrej Mohorič (IG Š Loka), 40. Entoni Gorenc (OK Lj), 41. Žan Prijatelj (Tržišče), 42. Andraž Maier (ATL Tadov), 43. Gašper Gorenc (Šmarjeta), 44. Aleksander Buh (Dobrova), 45. Alen Kovačevič (Gorje), 46. Blaž Lenarčič (Trebnje), 47. Gašper Cafuta (D Toplice), 48. Jure Dretnik (I. OŠ S Gradec), 49. Natan Leban (OŠ FB Tolm), 50. Žan Kramar (Želez). Učenke, letnik 1998 (1000 m): 1. Neža Sintič (Šentjernej) 3:33,8, 2. Maja Plaznik (Pirniče) 3:36,8, 3. Tina Žlogar (TČ Lj) 3:38,4, 4. Tinkara Gregorčič (FB Tolm) 3:42, 5. Nika Čepon (IK Borov) 3:48,4, 6. Tara Pleško (Grm Nm) 3:48,7, 7. Ema Štukelj (ŠmarjetA) 3:49, 8.

33


izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

Katja Petek (sv Tomaž) 3:53,2, 9. Tjaša Perpar (Stična) 3:54,1, 10. Veronika Tome (OD S Konj) 4:00,5, 11. Tjaša Čopar (BA Luče) 4:00,9, 12. Zala Volčanjšek (Brež) 4:01,4, 13. Neža Šmid (IG Š Loka), 14. Lara Boštic (Ig), 15. Aneja Einfalt (OD S Konj), 16. Anja Meško (Sv Tomaž), 17. Lara Omerzu (Brež), 18. Klara Rutar (FB Tolm), 19. Arijana Suljanovič (Prebold), 20. Teja Jenko (D Ketteja), 21. Lejla Habjan (Želez), 22. Anamarija Levart (OD S Konj), 23. Nika Zupanec (Vojnik), 24. Karin Ferlin (A Bohoriča), 25. Sabina Kopun (Veržej), 26. Ana Staniša (Grm Nm), 27. Valentina Čeh (LV Pt), 28. Nastja Stovanje (Mirna), 29. Nuša Majcenovič (LV Pt), 30. Nina Kustec (IG Š Loka), 31. Karin Križman (LA Gros), 32. Nina Longar (Trebnje), 33. Eva Veselič (LV Pt), 34. Karin Livk (Šmarjeta), 35. Tara Adamčič (Grm Nm), 36. Tanja Gruden (PT Laško), 37. Dunja Polenčič (Šentjernej), 38. Ana Ambrožič (Gorje), 39. Ajda Pršina (D Topl), 40. Špela Javornik (LA Gros), 41. Meta Mohorič (IG Š Loka), 42. Tjaša Volčjak (C Nm), 43. Tina Pučnik (OD S Konj), 44. Eva Žagar (Mirna), 45. Maja Selič (PT Laško), 46. Jerneja Burger (PT Laško), 47. Maruša Flajs (ATL Radov), 48. Maja Brzin (Mirna), 49. Alina Verhovnik (I. OŠ S Gradec), 50. Ksenija Klemenčič (D Topl). Ekipno, letniki 1998: 1. OŠ Ob Dravinji 25, 2. OŠ Sv. Tomaž 24, 3. OŠ Stična 23, 4. OŠ Grm N. mesto 22, 5. OŠ I. Groharja Š. Loka 21, 6. OŠ Trebnje 20, 7. OŠ Gorje 19, 8. OŠ Šentjernej 18, 9. OŠ F. Bevka Tolmin 17, 10. OŠ Ljudski vrt Ptuj 16, 11. OŠ Šmarjeta 15, 12. OŠ J. Dalmatina, Krško 14. Učenke, letnik 1997 (1000 m): 1. Ana Noner (OD S Konj) 3:26,8, 2. Djurdjica Peulić 3:36,7, 3. Djurdjina Peulić (obe OŠ Zadobr) 3:41,7, 4. Urška Pušnik (PT Laško) 3:45,7, 5. Mojca Centrih (Lesično) 3:47,9, 6. Nika Žnideršič (JD Krško) 3:51,3, 7. Saša Pevec (Videm Dobr) 3:51,8, 8. Valentina Kostanjšek (JD Krško) 3:55,3, 9. Monika Meško (Sv Tomaž) 3:56,1, 10. Manja Može (Grm Nm) 3:56,6, 11. Simona Sedonja (OŠ III M Sob) 3:58,4, 12. Tjaša Pečnik (Stična) 3:58,9, 14. Ana Poglajen (Šmartno), 15. Sara Homan (Šentjern), 16. Liza Noč (ATL Radov), 17. Nika Štamfelj (Želez), 18. Veronika Jakopic (Gorje), 19. Katja Cesar (Grm Nm), 20. Ana Abina (Mirna), 21. Eva Brdnik (OD S Konj), 22. Tea Ramšak (OD S Konj), 23. Saša Kejžar (Želez), 24. Janja Hojnik (JD Krško), 25. Rebeka Muršec (FG Preval), 26. Nina Kukman (Otočec), 27. Dijana Simončič (Šentjern), 28. Klavdija Šušteršič (SK Sevn), 29. Anja Rekič (Brež), 30. Glorija Drobec (Sv Tomaž), 31. Petra Perko (Sv. Tomaž), 32. Tjaša Pintar (ATL Radov), 33. Lara Hafner (IG Š Loka), 34. Lea Šalamun (LV Pt), 35. Ana Maja Bernhard (LV Pt), 36. Martina Jakopic (Gorje), 37. Tina Pretnar (Želez), 38. Metka Slivnik (Gorje), 39. Natalija Bratec (SK Sevn), 40. Mima Pruš (FG Preval), 41. Tjaša Bradač (Stična), 42. Melisa Bevc (Šmarjeta), 43. Petra Povše (Mirna), 44. Leja Šenica (Mirna), 45. Jerca Kunšič (Gorje), 46. Nina Jan (FB Tolm), 47. Rebecca Perše (Grm Nm), 48. Tjaša Potočar, 49. Eva Lužar (obe Drska), 50. Tamara Meško (Sv Tomaž).

34

Učenci, letnik 1997 (1500 m): 1. Miha Ličef (Gorje) 4:50,2, 2. Žan Štrukelj (Šmarjeta) 4:59,8, 3. Žiga Maver (Vavta vas) 5:01,8, 4. Tadej Plohl (Sv Tomaž) 5:04, 5. Luka Petek (Goriš) 5:10, 6. Žiga Hrovat (Stična) 5:12,4, 7. Jernej Glas (JD Krško) 5:14,9, 8. Gregor Šorli (FB Tolm) 5:15,5, 9. Davor Kaučič (I OŠ Ce) 5:17, 10. Dejan Angov (Dobrova) 5:18,2, 11. David Škrbec (Brusnice) 5:18,9, 12. David Pipan (SK Sevn) 5:19,4, 13. Peter Škrinjar (Grm Nm), 14. Urban Poglajen (Šmartno), 15. Luka Kenda (Gorje), 16. Lenart Megušar (IG Š Loka), 17. Miha Zelenik (Goriš), 18. Jaka Kralj (Brusnice), 19. Denis Dragovič (D Topl), 20. Valentin Mlakar (Trebn), 21. Matija Kavčič (FB Tolm), 22. Marcel Kepa (Trebnje), 23. Martin Šavli (FB Tolm), 24. Matic Kotar (Trebn), 25. Miha Damiš (LV Pt), 26. Žiga Lipušček (FB Tolm), 27. Janez Goršin (Šentjern), 28. Žiga Koren (FB Tolm), 29. Urban Rangus (Šentjern), 30. Urban Šribar (Raka), 31. Valter Hudovernik (Gorje), 32. Tin Tomažin (Raka), 33. Kristjan Gaber (Vojnik), 34. Aljoša Habjan (Želez), 35. Vito Rutar (Gorje), 36. Matija Črne (Šmartno), 37. Simon

Savič (MV Post), 38. Jure Skubic (M. Majcna), 39. Žan Bukvič (LV Pt), 40. Blaž Plestenjak (JD Krško), 41. Mitja Romih (JD Krško), 42. Gregor Potrebuješ (Trebn), 43. Jure Janc, 44. Jakob Fabjan (oba Center Nm), 45. Rok Avsenik (Gorje), 46. Domen Bauman (LV Pt), 47. Matej Mesojedec, 48. Rok Pirkovič (oba Šmarjeta), 49. Luka Jedlovčnik (Drska), 50. Jan Bolha (Ig). Ekipno, letniki 1997: 1. OŠ J. Dalmatina Krško 22, 2. OŠ Gorje 22, 3. OŠ Šentjernej 20, 4. OŠ Grm N. mesto 19, 5. OŠ Sv. Tomaž 18, 6. OŠ Stična 17, 7. OŠ Šmartno 16, 8. OŠ Ljudski vrt 15, 9. OŠ Železniki 14, 10. OŠ Ob Dravinji, S. Konjice 13, 11. OŠ F. Bevka, Tolmin 12, 12. OŠ S. Kladnika, Sevnica 11. Dijaki, letnik 1995 in mlajši (2000 m): 1. Jan Petrač (G Šent L) 6:17,5, 2. Lucijan Zalokar (I G Ce) 6:19,3, 3. Matjaž Pregart (ŠC Nm zdravstvena) 6:26,0, 4. Žan Krivec 6:43,4, 5. Klemen Lendaro (oba I. G Ce) 6:52,5, 6. Gaber Arh (G Jes) 6:55,3, 7. Urban Cehner (G Bež L), 8. Alen Kolman, 9. Jon Božič (G Nm), 10. Aldin Mujagič (G Brež), 11. Žiga Trontelj (G Šent L), 12. Klemen Razinger (TŠC), 13. Jan Kočevar (ŠC Nm), 14. Matic Zupan (G Jes), 15. Žiga Gradišar (ŠKG), 16. Marcel Senica (PKŠ), 17. Gašper Komatar (ŠC RM Kamn), 18. Matej Mesec (TŠC), 19. Matjaž Zupančič (G Jes), 20. Miha Kozole (G Brež), 21. Blaž Petrovič (G Brež), 22. Jan Lipovšek (ŠC RM Kamn), 23. Miha Hribar, 24. Jan Zupančič (oba G Nm), 25. Jošt Merčon (SGŠ). Ekipno: 1. I. Gimn. V Celju 11, 2. Gimn. Šentvid Ljubljana 10, 3. Gimn. Jesenice 9, 4. Gimn. Bežigrad Ljubljana 8, 5. Tehniški šolski center Kranj 7, 6. Gimn. Brežice, 7. Gimn. N. mesto 5, 8. ŠC R. Maistraa Kamnik 4, 9. ŠC Novo mesto (zdravstvena in kemijska) 3, 10. Škofijska klasična gimnazija Ljubljana 2. Dijakinje, letnik 1995 in mlajše (2000 m): 1. Eva Aljančič (G Bež) 5:20,3, 2. Anita Horvat (Vzgojiteljska) 5:27,6, 3. Anja Plaznik (G Šentv) 5:37, 4. Špela Derčar (G Nm) 6:02, 5. Tea Pečnik (Zdravstvena) 6:04,8, 6. Petra Zoubek (ŠKG Lj) 6:05,7, 7. Ajda Lenardič (G Bež), 8. Eva Pavlič, 9. Neva Pančur (obe G Jes), 10. Ela Hudovernik (ŠKG Lj), 11. Ana Vrečar (G Šentv), 12. Petra Rebernik (ŠC RM Kamn), 13. Jasmina Šmic (ŠC Nm), 14. Ana Šumah (G Bež), 15. Nina Jež (G Šentv), 16. Žana Zorko (G Brež), 17. Nika Medle (ŠC RM Kamn), 18. Lucija Primožič (ŠKG Lj), 19. Karmen Pirc (G Brež), 20. Anita Stupar (ŠC Nm), 21. Lara Sever, 22. Anja Drstvenšek (obe G Brež), 23. Alenka Vovko (Grm Nm), 24. Elena Jurman (G Brež), 25. Vanja Šiljak (TŠC). Ekipno: 1. Gimn. Bežigrad Ljubljana 8, 2. Gimn. Šentvid Ljubljana 7, 3. Škofijskla klasična gimn. Ljubljana 6, 4. Gimn. Jesenice 5, 5. ŠC R. Maistra, Kamnik 4, 6. ŠC N. mesto zdravstvena in kemijska). Dijaki, letnik 1992 in mlajši (2000 m): 1. Jan Dovč (G Šentv L) 6:06,6, 2. Davorin Cimermančič (ŠC Nm elektro) 6:14,8, 3. Lovrenc Valič (G Šentv) 6:20,8, 4. Jan Samide (ŠC Nm (elektro) 6:22,1, 5. Matic Plaznik (STŠ Lj) 6:27, 6. Urban Cvek (G Šentv) 6:48,3, 7. Žiga Čadež (TŠC), 8. Matej Šturm (SERŠ), 9. Klemen Furman (SERŠ), 10. Gregor Lazar (Medijska Lj), 11. Borut Zupet (Grm Nm), 12. Luka Končina (G Šentv), 13. Primož Mav (ŠC RM Kamn), 14. Vid Smrke (G Nm), 15. Primož Tanko, 16. Mitja Kotnik (oba SGŠ), 17. Timotej Skledar (SERŠ), 18. Janez Kranjc (G Nm), 19. Bine Brank (G Bež), 20. Timotej Jurček (G Bež), 21. Avdija Silič (ŠC Nm), 22. Anže Krajnčič, 23. Marko Govednik (oba Grm Nm), 24. Klaudio Lokar (G Brež), 25. Mitja Nučič (TŠC). Ekipno: 1. Gimn. Šentvid Ljubljana12, 2. ŠC Novo mesto (elektro in tehniška) 11, 3. Elektri in računalniška šola Maribor 10, 4. Gradbena, geodetska in ekonomska šola 9, 5. Gimn. N. mesto 8, 6. Tehniški šolski center, Kranj 7. Dijakinje, letnik 1992 in mlajše (1500 m): 1. Klara Krošelj (ŠC RM Kamn) 5:25,3, 2. Tina Kozjek (SŠ za farmacijo Lj) 5:36,2, 3. Breda Škedelj (G Nm) 5:37,3, 4. Lea Železnik (G Bež) 5:42,7, 5. Klara Ljubi (Ekonomska Nm) 5:49,1, 6. Neža Ahčin (G Bež) 5:58,4, 7. Urša Jakelj (G Šentv), 8. Tina Vehovar (G Brež), 9. Anja Bukovec, 10. Katja Hren (obe ŠKG Lj), 11. Tina Klinar (G Jes), 12. Zala Avguštin (G Šentv), 13. Suzana Orehek (ŠC RM Kamn), 14. Ana Golob (G Jes), 15. Tadeja Čepin (G Brež), 16. Katarina Šeme (ŠKG Lj), 17. Karin Smrekar (G Šentv), 18. Patricia Vrhovšek (G Nm), 19. Darja Požun, 20. Anja Jazbec (obe G Brež). Ekipno: 1. Gimn. Bežigrad (Lj) 8, 2. ŠC R. Maistra Kamnik 7, 3. Škofijska klasična gimnazija, (Lj) 6, 4. Gimn. Šentvid (Lj) 5, 5. Gimn. N. mesto 4, 6. Gimn. Brežice.

TEK TROJK LJUBLJANA, 12. maja - Učenci (3 km): 1. OŠ Gorje 1 (Miha Ličef, Luka Kenda, Valter Hudovernik) 11:45, 2. OŠ Bovec 2 (Mitja Makuc, Robi Erzetič, Enej Kovač) 11:55, 3. OŠ Vrhovci 3 (Luka Koprivšek, Nejc Kek

Skušek, Bruno Šulman) 12:09, 4. OŠ Gorje 2 (Kristjan Bregant, Rok Kenda, Vito Rutar) 12:25, 5. OŠ V. Kraigherja 2 (Andraž Gostiša, Anže Egete, Matej Vidmar) 12:31, 6. OŠ M. Kranjca 1 (Žan Horvat, Tadej Lakner, Peter Cvek) 12:41, 7. OŠ I. Groharja, Š Loka (Lovro Megušar, Blaž Oblak, Mark Hafner) 12:58, 8. OŠ D. Kumar, Ljubljana (Gašper Kovač, Matej Kovač, Urban Znoj) 13:00, 9. OŠ Gorje 3 (Izidor Kamšek, Urban Klobčič, Jošt Mulej) 13:02, 10. OŠ Bovec 1 (Žiga Kravanja, Jan Erzetič, Matija Kutin) 13:03, 11. OŠ T. Šraja Aljoše 2 (Jaka Milavec, Nejc Šraj, Meris Dulič) 13:10, 12. OŠ J. Moškriča 4 (Natan Maksimovič, Lan Struna, Filip Mramor) 13:19.

Učenke (3 km): 1. OŠ Pirniče (Klara Rozman, Maja Plaznik, Brina Vozelj) 13:13, 2. OŠ Naklo 1 (Tais Vozelj, Marta Legat, Ema Grašič) 14:18, 3. OŠ V. Vodnika (Lj) 5 (Lara Podgoršek, Teja in Maja Gregorič) 14:25, 4. OŠ V. Kraigherja (Špela Kumelj, Saš Moćnik, Martin Jurkovič) 14:30, 5. OŠ Žiri 2 (Karin Jesenko, Blažka Rupnik, Katja Podobnik) 14:31, 6. OŠ Bistrica 1 (Nina Klemenčič, Elizabeta Mokorel, Neža Perko) 14:42, 7. OŠ Dobrova 10 (Tajda Pelc, Eva Koprivec, Aleks. Krajnović) 14:51, 8. OŠ Naklo 2 (Meta Bajželj, Katarina Pikec, Urša Bajželj) 15:11, 9. OŠ Bistrica 2 (Ana Marin, Liza Kavčič, Rozi Osmič Golmajer) 15:12, 10. OŠ Gorje 4 (Nika Vindišar, Anja Mandeljc, Veronika Jakopič) 15:23, 11. OŠ D. Kumar, Lj (Lara Anžur, Ana Dolinar, Eva Stefanovski) 15:27, 12. OŠ Gorje 5 (Ana Ambrožič, Špela Knafelj, Martina Jakopič). Mladinci (3 km): 1. Gimn. Šentvid (Jan Dovč, Jure Gabrovšek, Valič Lovrenc) 10:40, 2. I. Gimn. V Celju (Simon Navodnik, Klemen Lenardo, Žan Krivec) 10:46, 3. Gimn. Šentvid 2 (Žiga Kašpar, Jan Petrač, Luka Končina) 10:59, 4. Gimn. Jesenice (Gaber Arh, Matjaž Zupančič, Aljaž Markelj) 11:20, 5. Gimn. Bežigrad 7 (Urban Cehner, Luka Mejač, Nik Mohorko) 11:34, 6. ESIC Kranj (Matic Stanek, Anže Marin, Janez Lampič) 11:56. Mladinke (3 km): 1. Gimn. Bežigrad (Lea Einfalt, Lea Železnik, Eva Aljančič) 12:49, 2. GLŠ 2 (Kaja Žgajnar, Lara Janežič, Eva Kavka) 12:59, 3. Gimn. Šentvid 3 (Urša Jakelj, Ana Vrečar, Anja Plaznik) 13:05, 4. Gimn. Jesenice 5 (Neva Pančur, Eva Pavlič, Manca Mrak) 13:06, 5. ŠK Gimn, Ljubljana (Petra Zoubek, Lucija Primožič, Ela Hudovernik) 13:37, 6. GLŠ 1 (Tina Mlakar, Anita Žnidaršič, Anita Klemenčič) 13:48.

LOKOSTRELSTVO DP za osnovne in srednje šole GORNJI GRAD, 19. maja – šolsko DP, izpeljava OŠ F. Kocbeka, Gornji grad. Licencirani, razredi, od 1. do 3., deklice: Špela Slana (Škofljica) 229, učenci: 1. Miha Godeša 283, 2. Primož Mekina (oba JK Rakek) 261, 3. Aljaž Kaluža (MV Post) 257, 4. Aljaž Pavčič (Dravlje L) 247, 5. Dejan Savič 241, 6. Klemen Godeša (oba JK Rakek) 232, Razredi 4., 5. in 6., učenke: 1. Eva Golob (FK GG) 263, 2. Nala Jurca (AG Post) 258, 3. Sara Gril (D Topl) 245, 4. Eva Vene (Domž), 5. Vida Fleischman (Sv J o/Ščav) 228, 6. Veronika Godeša (JK Rakek) 223, 7. Metka Vodušek (FK GG) 218, 8. Živa Weis (MJ Črnom) 207, 9. Blanka Gorše (D Topl) 202, 10. Karin Jozelj (HJH Stari t p/Ložu) 201, učenci: 1. Gašper Mlačnik (NT Dravog) 262, 2. Domen Horjak (VP Domž) 258, 3. Jakob Rop (FK GG) 253, 4. Gašper Pršina (D Topl) 252, 5. Luka Zalesnik 241, 6. Jan Purnat 236, 7. Amadej Podkrižnik (vsi FK G grad) 232, 8. Maks Ježovnik (Kp) 231, 9. Vid Ramšak (PV Ravne) 228, 10. Žiga Bricman (KJ Ravne) 228, 11. Urh Pečnik (FK GG) 226, 12. Jure Štangelj (Drska Nm) 221, Razredi 7. do 9., učenke: 1. Nina Hočevar (MV Post) 279, 2. Barbara Štefula (TB Kamn) 279, 3. Katja Murn (ZO Kočev) 277, 4. Stella Vardič Grahek (MJ Črnom) 270, 5. Sara Besal (ZO Koč) 269, 6. Iva Ferlinc (NT Dravog) 263, 7. Natali Panič (DB Vip) 261, 8. Anja Lukšič (DTopl) 256, 9. Hana Čurk (Loka Črn) 250, 10. Ivana Laharnar (MJ Črn) 249, 11. Teja Slana (Škoflj) 233, 12. Iva Rusjan (TČ Lj) 222. Učenci: 1. Gašper Štrajhar (FA Kamn) 295, 2. Peter Požar (MV Post) 288, 3. Žiga Ravnikar (Preser p/Rad) 285, 4. Anže Hubman


Nelicencirani, od 1. do 3. razreda, učenke: 1. Ajda Meglič (Križe) 223, 2. Katarina Makovec (Dobralje GL) 214, 3. Daša Butinar (OT Logat GL) 190, učenci: 1. Tom Papež (Solk) 245, 2. Tomaž Pršina 236, 3. Maks Umek (oba D Topl) 231, 4. Aljaž Škufca (JK Rakek GL) 226, 5. Nejc Černigoj 216, 6. Nik Defrančeski (oba MV Post GL) 198, 7. Gal Pazlar (Bistr) 197, 8. Matevž Vilhar 189, 9. Matic Povh ( oba MV Post GL) 188, 10. Adrian Hutevec (D Topl) 188, 11. Tibor Srečkovič (OT Logat) 187, 12. David Lupša (Križe) 153. Razred 4. do 6., učenke: 1. Tia Gašperlin (Križe) 184, 2. Kaja Križ (ZO Kočev) 162, 3. Nika Nardin (D Topl) 160, učenci: 1. Anže Glavič (Tržič GL) 253, 2. Matej Šenica (D Topl) 239, 3. Andrej Štefančič (ZO Kočev) 212, 4. Peter Erčulj (Dob) 206, 5. Primož Urh (Križe) 202, 6. Ivo Riher (FK GG) 200, 7. Anže Kališnik (Stranje) 180, 8. Matic Jager (MV Post GL) 175, 9. Primož Vardič Grahek (MJ Črnom) 174, 10. Nikola Temkov (Pivka DL) 162, 11. Twan Lange 152, 12. Aleks Turk (oba Dob) 141. Razredi, od 7. do 9., učenke: 1. Kaja Dizdarevič (MJ Črnom) 230, 2. Asja Šmitek (Tržič GL) 230, 3. Nika Toporiš (Bistr) 210, 4. Aleksandra Bizič (HJH Stari trg GL) 201, 5. Urška Bahor (Loka Črnom) 191, 6. Neža Terzijev (Križe) 168, 7. Urška Konda (MJ Črnom) 159, 8. Anita Dežman (Bistr) 146. Učenci: 1. Kristjan Ceraj (MŠ NG) 278, 2. Nejc Kavčič (DL Ajd) 277, 3. Anže Obertan (Črna) 267, 4. Aleš Ravnikar (Dob) 247, 5. Boštjan Obertan (Črna) 244, 6. Rok Vesel (JK Rakek GL) 234, 7. Nik Turk Patrik (OR Kočev) 228, 8. Matej Gaspeti (Dob) 226, 9. Žiga Škufca ( (JK Rakek GL) 219, 10. Janko Ferjančič (DB Vip) 209, 11. Luka Avsec (JK Rakek) 208, 12. Matic Žagar (OR Kočev) 201, 13. Andrej Soklič (Bistr) 195, 14. Žan Škerjanec (Križe) 194. Dijakinje, goli lok: Silvija Gregorčič (G Litija) 180, dijaki: 1. Miha Flisek (G Litija) 277, 2. Rok Drnovšek (G Lit) 219, 3. Kris Saksida (TŠC NG) 143, Goli lok: Rok Bujanovič (STGŠ Radovl) 214.

ATLETIKA Šolsko DP za srednješolce LJUBLJANA, 23. maja – Izpeljava Gimnazija Šiška, prof. Igor Slobodnik, Timing Ljubljana in Zavod za šport RS Planica.

Dijaki, 100 m (finale): 1. Jan Kramberger (ŠC S Konj Zreče) 10,88, 2. Urban Čehovin (G NG) 10,94, 3. Luka Janežič (BIC) 10,95, 4. Tadej Smerke (G Kr) 10,96, 5. Aljaž Brlek (G Pt) 11,03, 6. Ervin Smajič (GLŠ) 11,04, 7. Armin Makovec (G NG) 11,31, 8. Timotej Kos (G Jes) 11,39, iz kvalifikacij – 9. Jakob Zupanc (TŠC Kr) 11,58, 10. Blaž Brudar (SŠ Metlika) 11,59, 11. Blaž Murn (ŠC Nm SEŠTG) 11,71, 12. Tomaž Rodica (G Kp) 11,73, 13. Tilen Karo (SZŠ Ce) 11,77, 14. Mitja Muhar (SŠ Radov) 11,79, 15. Gregor Bakan (SPTŠ MS) 11,82, 16. Blaž Podkrajšek (ŠC Konjice Zreče) 11,83, 17. Timotej Mrzelj (SŠ JJ Stična) 11,86, 18. Timon Orlič (G Nm) 12,03. 400 m: Jaka Zupan (BC Naklo) 49,53, 2. Žan Kozan (ŠLC SK) 49,71, 3. Nac Visočnik (Vel G) 50,41, 4. Janez Vodeb Jakob (ŠCL SK) 50,69, 5. Leon Štrok (SZŠ Ce) 51,02, 6. Žiga Kašper 51,33, 7. Luka Končina (oba G Šent L) 51,42, 8. Tadej Enci (ŠC Vel ERŠ) 51,50, 9. Matic Omulec (Lesarska Mb) 51,82, 10. Žiga Bizjak (G Šentv L) 51,84, 11. Borut Rebolj (GLŠ) 52,07, 12. Primož Fank (III G Mb) 52,22, 13. Simon Brecl (ŠC Ce SSGL) 52,41, 14. Gašper Dežman (G Šent L) 52,85, 15. Jan Dolenc (G Kr) 52,94, 16. Matej Lindič (G Šent L) 52,98, 17. Dušan Živkovič (ŠC Nm SZKŠ) 53,00, 18. Luka Rajh (I G Ce) 53,12, 19. Jure Zukanovič (GLŠ) 53,22, 20. Matjaz Macuh (GLŠ) 53,28, 21. Tine Lenart (III G Mb) 54,91. 1000 m: 1. Jan Petrač (G Šent L) 2:42,93, 2. Lovrenc Valič (GLŠ) 2:43,48, 3. Lucijan Zalokar (I G Ce) 2:43,48, 4. Aleš Zver (G MS) 2:45,53, 5. Anže Zupan (ŠC RM Kamn) 2:45,69, 6. Emrah Djambič (ŠC PET) 2:46,73, 7. Žan Krivec (I G Ce) 2:47,03, 8. Jan Kramer (ŠC Vel Rdar) 2:47,24, 9. Bor Grdadolnik (SFŠ) 2:47,34, 10. Matjaž Pregrat (ŠC Nm SZKŠ) 2:48,07, 11. Primož Plohl (ŠC S Konj Zreče) 2:50,18, 12. Jan Samide (ŠC Nm SEŠTG) 2:50,67, 13. Mitja Zorčič (ETŠ Brež) 2:51,27, 14. Jan Kočevar (ŠC Nm SEŠTG) 2:51,98, 15. Mark Slatinek (ŠC Ce PTSŠ) 2:52,11. 2000 m: 1. Jan Dovč (G Šent L) 5:35,03, 2. Jernej Šemrov (SVŠ) 5:41,10, 3. Davorin Cimermančič (ŠC Nm SEŠTG) 5:42,78, 4. Tim Kovačič (ESIC Kr) 5:54, 5. Martin Vadnu (G Šiš L) 5:55,19, 6. Matic Plaznik (SŠTS) 5:58, 7. Gregor Verbošt (II G Mb) 6:02,48, 8. Nik Mernjik (ŠC Ce PTEKŠ) 6:07,29, 9. Kevin Dolar (ŠC Vel Rudar) 6:08,05, 10. Miha Šimenc (GLŠ) 6:09,68, 11. Miha Kvas (SP SB) 6:10,01, 12. Tim Seničar (SZŠ Ce) 6:10,64, 13. Urban Cvek (G Šent L) 6:12,21, 14. Simon Navodnik (I G Ce) 6:14,23, 15. Miha Ciglarič (II G Mb) 6:14,63, 16. Blaž Fužir (ŠC Ravne G) 6:17,80, 17. Anže Božič (G Kr) 6:18,77, 18. Anej Likar (SETŠ NG) 6:19,93, 19. Klemen Lendaro (I G Ce) 6:29,57. 4 x 100: 1. Gimn. Šentvid Ljubljana 43,31, 2. ŠC Velenje Gimn. 43,81, 3. Gimn. Šiška 44,34, 4. Gimn. Kranj 44,57, 5. ŠC S. Konjice Zreče 44,98, 6. Gimn. N. mesto 45,64, 7. ŠC PET 45,75, 8. SPTŠ M. Sobota 45,90, 9. II. Gimn. Maribor 45,93, 10. ŠC Nm SEŠTG 46,10, 11. Zdravstvena šola Celje 2 46,12, 12. I. Gimn. V Celju 1 46,19, 13. SŠ Črnomelj 1 46,21, 14. Gimn. M. Sobota 47,48. Višina: 1. Uroš Veselič (I G Mb) 200, 2. Ahac Moretti (G Nm) 192, 3. Michael Lovrec (VIZ AMS Mb) 186, 4. Blaž Levičnik (GLŠ) 183, 5. Tilen Zupanc (G Most L) 180, 6. Jaka Fefer (GLŠ) 180, 7. Nejc Klinar (I G Ce) 180, 8. Luka Rutar (TŠC NG) 180, 9. Daniel Žabar (G VP Ajd) 175, 10. Matej Zevnik (TŠC Kr) 175, 11. Nejc Iskra (G Jes) in Timotej Bečan (GLŠ) po 170, 13. Franc Povše (G Nm) 170, 14. Lucijan Fižuleto (SEŠ Ce) 165, 15. Blaž Ajlec (G MS) 165, 16. Gašper Muhič (G Nm) 165, 17. Bine Slovnik (ŠC PET) 160, 18. Urban Drvarič (G MS) 160, 19. Franc Reberšak (ŠC Vel) 160. Daljava: 1. Jernej Kokalj (G Kr) 681, 1. Žiga Vrščaj (IC Mem) 669, 3. Žan Brus (I G Mb) 667, 4. Robert Renner (ŠC Ce PTEKŠ) 665, 5. Blaž Kamin (SŠ JJ Stična) 651, 6. Tilen Košir (ŠC PET) 640, 7. Jan Šerbinek (VIZ AMS Mb) 628, 8. Sebastjan Rupret (GLŠ) 608, 9. Rene Perko (II G Mb) 608, 10. Klemen Hrovat (ŠC Nm SEŠTG) 603, 11. Klemen Frece (G Šent L) 602, 12. Andrej Copot (G FM Ljut) 597, 13. Jan Gašparin (G NG) 597, 14. Klemen Penca (ŠC Nm SGLŠ) 593, 15. Ismail Mujanović (ŠC SG PSZŠ) 591, 16. Leon Rašo (G Nm) 580, 17. Blaž Valenčič (ŠC RM Kamn) 575, 18. Dominik Blatnik (I G Ce) 565, 19. Žiga Pirnat (SVŠ) 565. Krogla: 1. Jaka Muhar (G Jes) 19,07, 2. Jaka Žulič (G Nm) 16,83, 3. Nace Pleško 15,84, 4. Matic Kovač (oba GLŠ) 14,35, 5. Rene Ljubec (SZKŠ Mb) 14,25, 6. David Kastrevc (G Nm) 13,75, 7. Denis Vörös (G MS) 13,28, 8. Davor Rožac (Ekon Nm) 13,21, 9. Denis Kumek (GLŠ) 13,16, 10. Miha Žuran (G Pt) 13,10, 11. Klemen Simončič (I G Ce) 12,96, 12. Luka Pucko (SZŠ MS) 12,95, 13. Uroš Adamlje (SŠJJ Stična) 12,78, 14. Tadej Borko (SZŠ MS) 12,39, 15. Gregor Bolko (SŠ VP Ajd) 11,57, 16. Tilen Fortič (VIZ AMS Mb) 10,60. Dijakinje, 100 m: 1. Manca Šepetavc (GLŠ) 11,99, 2.

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

(KJ Rav) 285, 5. Jan Hlačun (Mozir) 283, 6. Matija Režonja (IC Ljut) 279, 7. Gašper Tonin (Preser p/Rad) 278, 8. Jošt Pahovnik (FK G grad) 277, 9. Anže Dodič (T Logat) 275, 10. Jakob Kumelj (D Topl) 274, 11. Črt Markočič (OK Škofi) 273, 12. Žan Žagar (Mozir) 272, 13. Jure Kosmač (Pres p/R) 271, 14. Franci Ferjančič (DB Vip) 271, 15. Jakob Weingerl (TB Kamn) 271, 16. Aljaž Hudrap (KJ Ravne) 270, 17. Žan Lukšič (D Topl) 267, 18. Nejc Perko (JK Rakek) 261, 19. Matjaž Ciglič (OR Kočev) 260, 20. Blaž Praper (NT Drvog) 259, 21. Aljaž Veršnik (FK GG) 258, 22. Luka Arnež (Domž) 256, 23. Anže Rusjan 250, 24. Jaka Rusjan (oba TČ Lj, goli lok) 243, 25. Timotej Božič (Kamn) 242. Dijakinje, ukrivljen lok: 1. Špela Fajdiga (ŠC Post) 278, 2. Cita Lukančič (SFŠ Lj) 271, 3. Špela Petkovšek (BIC Gimn Lj) 268, 4. Metka Špende (G Šentv) 244, 5. Maša Rajh (G Bež) 242, 6. Zala Ferlinc (G Ravne) 234, sestavljen lok: Ana Kostanjevec (SFŠ Lj) 282, goli lok: 1. Nika Janežič (BIC Gimn Lj) 253, 2. Katja Skrt (Ekon Gimn) 238, 3. Ana Strmec (SVZ Metl) 213, Dijaki, standardni lok: 1. Jernej Švajger (SS Črn) 261, 2. Jan Slapar (SGTŠ Iz) 257, ukrivljeni lok: 1. Marko Hrup (STŠ Kp) 293, 2. Klemen Štrajhar 292, 3. Jan Rijavec (oba G Šiš Lj) 290, 4. Beno Šircelj (STŠ Kp) 289, 5. Anže Veršnik (ŠCC G Lava Ce) 289, 6. Andrej Majdič (ER SŠG Lj) 283, 7. Teo Makoter (G FM Ljut) 282, 8. Matic Kadiš (G Ravne) 281, 9. Rok Bizjak (ŠG Vip) 278, 10. Dejan Perčič (G FM Ljut) 270, 11. Blaž Stojanovič (STGLŠ S Grad) 265, 12. Žiga Lipovšek (ŠC RM Kamn) 251, sestavljen lok: Matic Brulc (SVŠ Metl) 240, goli lok: 1. Rok Grahovar (SEŠ Lj, dolgi lok) 272, 2. Rok Komljen (SŠ Koč) 267, 3. Jure Cezar (SŠ Domž) 264, 4. Luka Gradišar (SGGEŠ Lj) 260, 5. Andrej Grudnik (ŠC Vel) 257, 6. Miha Živec (STŠ Kp, dolgi lok) 221.

Kaja Debevec (GLŠ) 12,00, 3. Maja Petrovič (EŠ) 12,04, 4. Tina Slejko (G NG) 12,31, 5. Samanta Vegelj ( (ETŠ Brež) 12,45, 6. Nejka Černič 12,47, 7. Danaja Dover (obe S Bistr) 12,48, 8. Petra Ovčjak (ŠHVU Ce) 12,91, 9. Mihela Polanec Berčnik (II G Mb) 13,21, 10. Klara Orešnik (G Bež L) in Katja Golja (G Jes) po 13,22, 12. Andreja Bobnar (G Bež L) 13,23, 13. Nina Luzar (ŠC Nm SZKŠ) 13,34, 14. Alja Kamnik (ŠC S Grad G) 13,39, 15. Tina Jug (I G Ce) 13,41, 16. Diana Bitenc (G Šent l) 13,44, 17. Ana Čufar (ŠG Vipava) 13,46, 18. Jerneja Žgajner (I G Ce) 13,47, 19. Alja Planinc (G Nm) 13,61, 20. Maja Ferle (G Š Loka) 13,72, 21. Ana Selan (G Šentv L) 13,80, 22. Anita Repše (G Nm) 13,81. 400 m: 1. Eva Trošt (G Bež L) 56,71, 2. Anja Benko (G MS) 57,52, 3. Kaja Strgaršek (GESŠ Trb) 57,97, 4. Lara Janežič (GLŠ) 58,20, 5. Maruša Berlot (ŠC Vel G) 59,00, 6. Eva Kavka (GLŠ) 59,50, 7. Anja Plaznik (G Šentv L) 1:00,20, 8. Ajda Lenardič (G Bež L) 1:00,56, 9. Tina Držaj (G Led L) 1:00,65, 10. Ana Kljajič (GSKŠ Mb) 1:01,19, 11. Doroteja Domjan (G Pt) 1:01,34, 12. Blažka Šturm (G NG) 1:01,45, 13. Katja Bohinc (G Š Loka) 1:01,46, 14. Maja Pogorevc (ŠC S Grad G) 1:01,48, 15. Lea Železnik (G Bež L) 1:01,56, 16. Pin Lihteneger Vidmajer (ŠC Ravne G) 1:01,96, 17. Urša Cmok (I G Ce) 1:02,01, 18. Breda Škedelj (G Nm) 1:02,24, 19. Urška Martinec (ŠC Pet) 1:02,38, 20. Špela Derčar (G Nm) 1:02,66. 1000 m: 1. Maruša Mišmaš (G Vič L) 2:46,36, 2. Mateja Pokrivač (II G Mb) 2:54,29, 3. Vesna Kašnik (ŠC Vel Rudar) 3:02,09, 4. Sonja Neger (G FM Ljut) 3:02,98, 5. Eva Aljančič (G Bež L) 3:03,08, 6. Andreja Žagar (G NG) 3:05,52, 7. Anita Horvat (SVŠG) 3:06,82, 8. Klara Krošelj (ŠC RM Kamn) 3:07,37, 9. Katja Radmilovič (AMS Mb) 3:10,03, 10. Klara Ljubi (Ekon Nm) 3:10,71, 11. Kaja Zupančič (SŠ JJ Stič) 3:12,69, 12. Sara Jesenko (VP Ajdov) 3:13,36, 13. Neža Ahčin (G Bež L)

3:13,82, 14. Sara Karlovšek (G Nm) 3:13,86, 15. Karla Ljubi (Ekonom Nm) 3:14,03, 16. Jasna Golež (I G Ce) 3:14,29, 17. Anja Cimerman (Promet Mb) 3:15,52, 18. Brina Pavlovič (I G Ce) 3:17,04. 4 x 100 m: 1. Gimn. Šiška (L) 48,84, 2. Gimn. Bežigrad (L) 49,29, 3. SŠ S Bistrica 49,35, 4. Gimn. Šentvid (L) 50,98, 5. II Gimn. Maribor 51,13, 6. ŠC Sl. Gradec (Gimn) 51,16, 7. Gimn. Ptuj 51,76, 8. I. Gimn. V Celju 51,79, 9. Gimn. Jesence 52,33, 10. Gimn. N. mesto II 53,00, 11. Gimn. M. Sobota 53,24, 12. ŠC N. mesto (SZKŠ) 53,84, 13. Gimn. Šentvid II 54,24, 14. Gimn. N. mesto 1 54,25. Višina: 1. Veronika Podlesnik (SZKŠ Mb) 170, 2. Lara Gril (SŠ S Bistr) 167, 3. Alenka Hojč (SŠ JJ Stična) 167, 4. Petra Kovačič (G NG) 164, 5. Ina Kruljac (I G Ce) 164, 6. Nuša Maver (II G Mb) 161, 7. Ema Leskošek (G Nm) 161, 8. Staša Trajkovič (SŠ S Bistr) 158, 9. Manca Potočnik (G Š Loka) 155, 10. Katja Tekavc (SVŠG) 150, 11. Tjaša Mehle (GLŠ) 150, 12. Tina Vaupot (G Bež L) 150, 13. Zita Bednar (G FM Ljut) 150, 14. Anita Stupar (ŠC Nm SZKŠ) 150, 15. Klara Drakovič (G FM Ljut) 145, 16. Neja Zore (G Jes) 145, 17. Nika Kotnik (I G Ce) 145, 18. Nika Marolt (ŠC RM Kam) 145, 19. Ana Jankulovski (G NG) 135. Daljava: 1. Petra Koren (G Bež L) 564, 2. Laura Strajnar (G Šentv L) 549, 3. Martina Jan (GLŠ) 543, 4. Jerca Petrovič (G Nm) 527, 5. Urška Miklavčič (G Kp) 523, 6. Maja Maver (II G Mb) 518, 7. Tjaša Bucik (G NG) 512, 8. Neja Filipič (G JV Idr) 506, 9. Nastja Klanjšek (G Pt) 495, 10. Meta Marcola (G Tolm) 488, 11. Maja Pristavec (G Jes) 487, 12. Evelina Cizej Štamol (I G Ce) 486, 13. Eva Mustar (G Bež L) 485, 14. Klara Zupančič (G Nm) 484, 15. Maša Hrastar (G Nm) 478, 16. Kaja Sušnik (G Jes) 467, 17. Klara Mihina (ŠC Nm SZKŠ) 464, 18. Alica Petrovič (SEŠ Celje) 440. Krogla: 1. Veronika Domjan (G Pt) 14,81, 2. Eva Vivod (II G Mb) 13,81, 3. Anja Mesiček (SEŠ Mb) 12,67, 4. Nina Ramšak 8I G Ce) 12,30, 5. Manca Avbelj (SFŠ) 12,23, 6. Janja Kožar (Grm Nm CBT) 12,05, 7. Petra Bergant 11,25, 8. Anja Pirc (obe ŠC CE SSGL) 11,02, 9. Živa Gornik (BIC) 10,86, 10. Špela Flegar (G MS) 10,78, 11. Petra Kolenc (Ekonom Nm) 10,63, 12. Veronika Klančič (G NG) 10,45, 13. Tamara Dizdarevič (GLŠ) 10,25, 14. Katarina Juršič (G Nm) 10,17, 15. Ingrid Kadivnik (Grm Nm CBT) 10,14.

35


Piše MOJCA ZUPAN

foto NIKO SLANA

Sabljanje

Filip Pfeifer

Žiga čestita nasprotniku

Klemen in Domen Selan

Žiga Žmavc Cvar, SK Branik

Pravi strup – z mečem Državno sabljaško prvenstvo v Luknji, pod vzhodno tribuno nogometnega stadiona v Ljudskem vrtu, si je ogledalo le nekaj poznavalcev. No, med osrednjimi mlajšimi tekmovalci je bil na svojem terenu med zanimivejšimi zagotovo Žiga Žmavc Cvar, pritegnil pa je najprej polfinalni boj s sabljo med Boštjanom Gspanom in Žigo, torej boj med sabljaškim veteranom in mladincem. Gspan je zanimiv tekmovalec, ki se je po nekajletnem premoru vrnil na borilno stezo, Žiga pa se je nedavno vrnil s kadetskega svetovnega prvenstva v Moskvi. Gspan je vsaj za glavo večji in seveda so njegove dolge roke, podaljšane z orožjem, izjemno nevarna grožnja za vsakogar. Čeprav je bil Gspan bolj ali manj v napadu, pa mu je Žiga pokazal, kar se je naučil v zadnjih letih. V finalu pa je s 15:11 premagal še Janžeta Jarca in tako med člani z mečem stopil na zmagovalni oder. »V Moskvi sem bil kar uspešen, v meču sem se med kadeti uvrstil na 49. mesto med več kot 110 tekmovalci,« je povedal dijak III. gimnazije iz Maribora. Žiga je bil na državnem prvenstvu še poln vtisov, predvsem pa je samo še utrdil svojo športno filozofijo. »Bolje se je nečemu odpovedati, da bi bolj napredoval v športu,« zatrjuje Žiga in še pojasni, da sta šola in šport na prvem mestu, vse drugo pa je v ozadju. »V šoli imam precej težav, ker zaradi športa puščam učenje za na konec šolskega leta ampak, bom skušal vse uskladiti,« pravi Žiga. »Prihodnje leto bo vse podrejeno pridobivanju točk za uvrstitev v reprezentanco. Prvo leto bom mladinec, tako da bom najbrž nasrkal,« je opisal svoj športni položaj z narečnim izrazom, ki pomeni, da se bo moral potruditi.

Domen Selan, SK R. Cvetko, Velenje

Čestitke - sotekmovalcem

36

Sem Domen Selan, hodim v sedmi razred OŠ Livada v Velenju in sem član kluba Rudolf Cvetko, v katerem sabljam že četrto leto. Na sobotnem državnem prvenstvu v Mariboru sem zelo užival in pridobil veliko novih izkušenj. Zelo žel mi je bilo, ko sem izločil mojega klubskega prijatelja. V bojih sem poskušal izkoristiti šibke točke nasprotnikov, kolikor mi je to pač uspelo. Vsem sotekmovalcem za uspehe iskreno čestitam.


Eva Helena Zorman, SK Branik Maribor

Eva Helena Zorman

V ospredju šola in borilni športi Osmošolka, ki obiskuje OŠ Pesnica, je mečevalka, saj trenira že pet let. Lahko se pohvali tudi z velikim uspehom iz lanskega leta, saj je na turnirju v Zagrebu (Pokal AAD Zagreb 2011) osvojila prvo mesto. Pa vendar je bilo na letošnjem DP zanjo trikrat prvič: prvič je tekmovala brez treninga, prvič je tekmovala s sabljo, ki jo je tudi prvič držala v rokah. Osmošolka, odličnjakinja, ki ji najbolj leži angleščina, trenira tudi nogomet in iaido v Klubu japonskega me� čevanja (samurajsko mečevanje). Samurajska tradicija jo privlači, tako kot vse, kar prihaja z vzhoda: oblačila, vera, kultura, zgodo� vina. Izjema je hrana, ki ji ne diši. Za vse tiste, ki še nismo slišali za iaido, povejmo, da v prevodu pomeni pot duševne prisotnosti in takojšnjega odziva. Prvi naj bi jo uporabil Nakayama Hakudo. Eva nam razloži:« Gre za hiter poteg meča (katane) iz nožnice (saye). Pri vadbi se uporablja bokken (leseni meč), saj iaido v svoji filozofiji ne podpira nikakršnih tekmovanj. Ko oblečem široke črne japonske hlače (hakama), ki se zavežejo s trakovi okoli pasu, se počutim odlično, sem v drugem svetu. Šport mi pomeni vse,« je povedala odkrito ter dodala: »Ko v šoli pade kakšna trojka, kar se redko zgodi, imam prepoved treningov in s to odločitvijo staršev se strinjam, saj vem, da zmorem vse in še več.«

Iza in prijateljice

Filip ...

Filip in Iza Pfeifer, Sabljaška sekcija Duel Tabor Ljubljana

Sabljanje - za veselje Filip (33) in Izza (14) sta brat in sestra, oba se ukvarjata s sablja� njem. Osmošolka Iza je pri tem športu bolj zavzeta, saj je to njen edini in glavni šport, a v isti sapi zatrjuje, da ga tudi ona ne jemlje preveč zares. Filipa pa zanimajo še drugi športi. Izza ima kljub vsemu rada sabljaške tekme: »Sabljanje je dober šport, je nekaj posebnega. Najbolj všeč so mi treningi in družba. Aljoša Cetinski je moj trener in še Jure in Matevž. Mama je ugotovila, da je dejavnost na Taboru v Ljubljani, pa sem se skupaj s prijateljico Nikolajo vpisala, nato pa je prišla še sošolka.« Kakšen šport je sabljanje? Iza je dejala, da je treba nekoga pre� magati, igra pa se do 5 ali 15 zadetkov. »Uporabljaš lahko mnoge parade in kavacije. Trener nam je razložil, da ne gre samo za zadetek, ampak povezanost z nasprotnikom, da lažje ugotoviš njegove hibe in jih izrabiš. Za to je treba dobro opazovanje. Ne vem, če sem že na tej stopnji znanja,« je razložila ljubljanska sabljačica, ki nam je še enkrat povedala, da bo še naprej tekmovala in trenirala samo za sprostitev in zabavo. Iza se zaveda, da je uspešnost pogojena z zbranostjo, hitrostjo in spretnostjo in vedenjem, kaj lahko narediš v določenem položaju. »Točko lahko dosežeš na kakršenkoli na� čin, a bolje je, da med tekmo uporabljaš pravilne sabljaške napade in obrambe, ker samo koristijo. Če nisi zbran, ne moreš kar nekaj mahati,« pravi tekmovalka, ki jo v življenju zanima medicina in arhitektura. Včasih prime v roko svinčnik in riše. Filip je pričel s sabljanjem, ker ima v bližini doma sabljaški klub. Po odhodu Zorana Cvetkoviča je v klubu glavni trener njegov sin Matevž, pomaga pa mu Aljoša Cetinski. Oba sta tudi Filipova tre� nerja. Mladi sabljač trenira od leta 2008, takrat je tudi prvič tekmoval na domači stezi in osvojil prvo medaljo na državnem prvenstvu. Za redkobesednega fanta bi lahko dejali, da je brez želja, omenil je le, da se najbolje počuti na treningih košarke, ker so tam njegovi soigralci in prijatelji. Pri Olimpiji igra desno krilo ali prenašalca, že tri leta je v selekcijski ekipi, v U10 so bili državni prvaki, leta 2011 pa podprvaki v U12. Filip gre velikokrat z družino na letališče, kjer je z očetom, ki je bil v preteklosti jugoslovanski državni prvak, že izkusil jadralno letenje. »Užival sem. Ko si visoko, je fajn, višina, razgled in občutki so bili nepozabni. Naslednje leto, ko bom dopolnil 14 let, se bom vpisal na tečaj jadralnega letenja,« nam je zaupal. Seveda, tudi iza je z očetom že jadrala in je iz zraka videla že lep del Slovenije. Ne zdi se ji nič posebnega.

... in Iza

Dečki in deklice tudi s sabljo Na DP v Mariboru so dečki in deklice letos prvič nastopili v sablji. Na� stopili so člani Sabljaškega kluba Erazem, ki pod vodstvom Andreja Zajca trenirajo samo s sabljo. Nekdanji prvak Jugoslavije je z naraščajniki zelo zadovoljen. Mladi sabljači vadijo dvakrat na teden na OŠ Polje. Občutki otrok po prvem nastopu na državnem prvenstvu so bili pozitivni, všeč jim je bilo celotno dogajanje. Trener Andrej Zajec pravi, da sta se prepletala presenetljiva bojevitost in spoštljivost do nasprotnika.

Velenjčani

Tim Trstenjak in Luka Starc

Najboljše v sablji

37


Košarka Najbrž ni treba razlagati, da sem košarkarski navdušenec in da že od otroštva spremljam vse, kar je povezano s košarko in z ligo NBA. Letos sem čudovito izkušnjo, povezano s tem športom in omenjeno ligo, doživel v Orlandu, ki je bil tisti vikend središče ameriške košarke. Ker sem lani sodeloval z Američani, so mi letos ponudili možnost, da obiščem Orlando prav takrat. Vse naj bi se dogajalo med našimi zimskimi šolskimi počitnicami in prav zato sem priložnost prijel za vrat.

Zdaj ali nikoli

Kljub mnogim nevšečnostim, ki spremljajo potnike v ZDA, sem sklenil poizkusiti. Saj veste, prstni odtisi, podatki itd. Postavil sem si zase še sprejemljiv finančni okvir, prek ka� terega ne bi šel, in po neštetih kombinacijah potovanja z letali in mnogimi prestopanji sem vendarle prišel do sprejemljive cene in spakiral sem potovalko. Na koncu sem ugotavljal, da sem se pravilno odločil, tudi zato, ker sem si v ZDA nakupil nekaj poceni garderobe – in račun se je izšel. Tudi hrana ni bila finančen zalogaj, saj sem se zjutraj v hotelu vedno dobro najedel do sitega, čez dan pa sem pojedel še kakšno malenkost. V ZDA so tako vse ma� lenkosti precej večje in obilnejše kot v Evropi. Konec februarja sem se torej odpravil v Ameriko, poglavitni namen pa je bil ogled spektakla – ameriškega košarkarskega vikenda zvezd ali «All Stars Weekend«. Dogodek, ki je vsako leto v drugem ameriškem velemestu, se je letos odvijal v Orlandu. Pričel se je v četrtek, 24. februarja, z odprtjem Jam Sessiona, ter končal 26. februarja, s tekmo zvezd. Nekaj, o čemer sem sicer poznal nekaj dejstev, o podrobnostih pa se mi ni niti sanjalo.

Pravi koš in žoga – za vse 38

Moje potovanje se je pričelo z letom prek Atlantika do New Yorka, od tam do Atlante

All stars vikend v Orlandu

in do Orlanda. Na cilju so me, z razliko od zimske Ljubljane, pričakali toplo vreme in temperature do 24 stopinj Celzija. Prvi dan sem se skušal odpočiti od dolge vožnje z leta� lom ter čim bolje prestati časovno razliko, ki mi je prek celotnega obiska povzročala nekaj manjših preglavic. Drugi dan sem obiskal »NBA Jam Session«, nekakšen skupek košarkarskih dogodkov na 40 različnih košarkarskih igriščih. Igrišča so razdeljena na več sklopov: za najmlajše, na katerih se lahko predšolski otroci zabavajo z penastimi žogami, ogromnimi kot velike balonom podobne žoge, ki jim pripada tudi ogromen koš. Otroci lahko uživajo v igrah košarkarski vorteks – več košev se vrti v krogu, otroci pa jih skušajo zadeti. Zanimiva je tudi igra, pri kateri skušajo najmlajši z ogromno fračo zadeti koše na drugi strani igrišča. Pre� izkusijo se lahko tudi v zabijanju, saj imajo razporejene koše po velikosti, tako da vsi, tudi najmanjši, najdejo takega za zabijanje in svoje veselje. Da pa otroci ne bi preveč iskali prave višine, jih ob prihodu izmerijo in jim dodelijo koš, na katerega lahko zabijajo kot profesionalni košarkarji. Na drugem nizu igrišč so dobrodelne organizacije, ki s pomočjo obiskovalcev ozaveščajo o problemih v ameriški družbi. Obiskal sem igrišče, ki je s pomočjo zadetih košev, sorazmerno z zadetki, darovalo za revne otroke, za šolanje otrok, ki prenehajo s šolanjem, itd. Znano je namreč, da zelo veliko učencev zapusti šolo, posebne dobrodelne organizacije pa jih skušajo tudi s pomočjo košarke vrniti med knjige. »Eko« igrišče je pomagalo pri ozaveščanju in skrbi za okolje, igrišče za pomoč bolnim otrokom je poma� galo pri zbiranju sredstev za bolne otroke itd. Seveda je vsako igrišče imelo svojo barvo, animatorja ter košarkarsko igro, v kateri so sodelovali obiskovalci. Ti so s svojo dejav� nostjo pripomogli pri zbiranju sredstev za otroke, hkrati pa so bili deležni ozaveščanja. Sam sem se izkazal tako, da sem se na enem od

igrišč z naslovom NBA Cares javil za pomoč pri urejanju in prenovi hiše. Dobili smo vodi� ča, vsakemu posebej je razložil, kaj je njegova naloga, dobili smo orodje in lotili smo se dela. V kratkem času smo naredili veliko.

Povsod nagrade – manjše in večje

Tretji sklop je bil namenjen košarkarski igri. Na teh igriščih se je odvijal turnir košarkarskih šol. Postavljeno je bilo igrišče, na katerem si lahko preizkusil svojo košarkarsko spretnost, tudi igrišče za košarkarsko taktiko, ter igrišče, na katerem si se lahko pomeril s tremi visokimi igralci »street balla – ulične košarke«. Vsako igrišče je imelo svojega vodjo ter animatorje in vse je potekalo vodeno. Seveda se je beležil izid, zmagovalci dneva so prejeli nagrade, sodelujoči pa so prav tako dobili manjša praktična darila. Četrti sklop se je ����������������������� odvijal ob parketu. Po� stavljene so bile figure znanih košarkarjev v naravni velikosti, z njihovimi športnimi copati in velikostjo njihovih rok. Vsak obiskovalec se je lahko primerjal z največjimi košarkarji v ameriški profesionalni košarkarski ligi. Imeli so prostor, v katerem si lahko obiskal njihovo slačilnico, lahko si se slikal z reprezentanco ali pa s pokalom lige NBA. Tu in tam si lahko pridobil kakšen avtogram, kajti vsako uro so na dogodek prišli tudi igralci, ki so si vzeli čas za svoje oboževalce in navijače. Pri tem je bila zelo zabavna nagradna igra, ker si poskušal s ši� fro odpreti omaro Labrona Jamesa v slačilnici. Tistim, ki je to uspelo, so dobili lepo nagrado.

Sponzorji, reklame, reflektorji

Na dogodku so bili tudi animatorji na ho� duljah z malimi koši, na katera si lahko zadel, godba na pihala iz lokalne srednje šole, DJ, ki je spremljal vsak dogodek ter skrbel za splošno ozračje. Seveda je bilo v izobilju, po ameriških merilih, hrane in pijače. In ko sem mislil, da sem videl že vso


Piše STOJAN MILENKOVIČ

razsežnost dogodka, so me odpeljali na konec ogromne dvorane, k osrednjemu dogodku. Ogromne montažne tribune ter igrišče na sredini. Samo za ta dogodek so postavili mon� tažne tribune, ki sprejmejo približno 5000 obi� skovalcev in z igrišči na sredini. V naslednjih dveh dnevih je bila tekma paraplegikov, pa znanih osebnosti, za njimi so igrale vzhajajoče ameriške zvezde, med drugima tudi Jerremy Lin, igralec New Yorka. Ko so mi povedali, da je to eden izmed manjših Jam Sessnov, sem bil še bolj začuden. Košarkarskih dogodkov je bilo toliko, da imam še sedaj občutek, da sem več kot polo� vico dogajanja zamudil, kljub temu da sem tam preživel skoraj dva dneva. Izjemen dogodek na ogromnem prostoru. Seveda ne smem pozabiti na množična fotografiranja ob vsakem igrišču, na katerih so s posebnimi efekti lahko ozadje spremenili tako, da si se kot navijač znašel na tribuni dvoran, na igrišču med igralci ali celo na novinarskem stolčku med komentatorji NBA dogodkov. Manjkalo ni niti stojnic s sponzorji ali velikih trgovin, v katerih si lahko kupil ogromno različnih izdelkov, povezanih z NBA dogodkom. Že prihod na dogodek je bil spremenjen v veliko igrišče z reflektorji ter navijači. Vsak obiskovalec, ki je prišel skozi vrata, je najprej pomislil, da je prišel na igrišče NBA dvorane ter da vsi navijajo prav zanj. Res zanimiv občutek.

Predstava – na cesti, v dvorani in povsod

V soboto sem svoj obisk nadaljeval v dvo� rani, v kateri sem si ogledal spektakel v spre� tnosti, zabijanju, trojkah ter tekmovanju, na katerem so igralci tekmovali v parih z otroki, ki so se prek raznih iger uvrstili na tekmova� nje. Zmagovalec je dobil popolno štipendijo za šolanje. Dvorana je bila ogromna. Kot da bi na Sto� žice postavili še ene Stožice. Dvorana sprejme 17.000 obiskovalcev in je tako velika, da je razdeljena na pet nadstropij. Pred dvorano so vsakega obiskovalca pregledali z detektorjem kovin, izprazniti si moral žepe kot pri letali� škem nadzoru. Šele po temeljitem pregledu si smel vstopiti. V notranjih hodnikih okoli dvorane se je ponovno začel dogodek. Bilo je ogromno trgovin s hrano in pijačo, s športnimi izdelki, reklamnimi panoji ter tudi predstavi� tvijo zgodovine dvorane ter ekipe Orlando Magic, ki domuje v tej dvorani. Spored je trajal tri ure, začinjen je bil s koncerti, video vsebinami, ki so jih prikazali na ogromni video kocki, ki je visela s stropa. Seveda ni manjkalo maskot in slavnih oseb, ki so že imele svoje mesto v hiši slavnih – poleg so bili igralci prvega Dream Teama. Zadnji dan se je pričel s pred zabavo na ulicah Orlanda, pred dvorano in pred tekmo. Na velikih odrih so bile glasbene skupine, ki se v ZDA ������������������������������������������� še����������������������������������������� le uveljavljajo, zaprte so bile cele uli� ce, na katerih so obiskovalci lahko spremljali koncerte, jedli in pili in se zabavali, preden so odšli na tekmo zvezd. Tekma je bila, podobno kot dan prej, pospremljena s spremljevalnim programom ter koncertom med polčasom, nastopil je znani ameriški glasbenik Pitbul.

39


Prireditev

Dan Ljubljane, Slovenije in Evrope

40

»12. ������������������������������ maja skoraj moram priti v Lju� bljano, to je prireditev, ki je ne smem zamuditi. Navsezadnje je to dan Ljubljane, dan Slovenije in tudi dan Evrope, to je spomin na dogodke, ko je bila Evropa združena proti istemu zlu,« je dejal nek pohodnik po radiu. Spomnil sem se učenca na šolskem državnem prvenstvu v krosu, povsem v ozadju, nekdo od organizatorjev ga je spodbujal, da bi tekel vendarle malo hitreje. »Ne, ne, moram biti spočit za tek trojk,« mu je odgovoril. Ja, kdor je tisto soboto dopoldne v Lju� bljani spremljal nastop okoli 2000 tekaških trojic, je bil lahko samo navdušen. Vsi, ki smo stali ob strani, iz takega ali drugačnega vzroka, smo se najbrž počutili bolj slabo. Edina pametna misel, ki je opazovalcem prišla do zavesti, je bila, da bi morali biti med tekači. Seveda smo vsi takoj pomislili, da so morali tekači kar veliko narediti, da so se sploh lahko podali v tekaških copatih na takšno razdaljo. Najbolj me je razveselila neznana trojka odraslih fantov s Primorske, ki se je želela fotografirati s Petro Majdič. Očitno pri teku že učinkuje kritična masa ljudi, ki imajo do teka, pa naj bo na snegu ali po asfaltu, pozitivni naboj, tako da se začenja verižna reakcija. Vse več ljudi razmišlja o teku, ljudje se združujejo v interesne skupine, skupaj vadijo, znanje o teku in športni prehrani se širi, najbrž se pri vsem tem najbolje počutijo trgovci, ki veselo tržijo nastalo zanimanje za tek. In v tem znamenju je bil tudi Kongresni trg in 56. Tek trojic, v sklopu prireditev Poti ob žici, ki je bila ena od prireditev brez startnine. To pa je v današnjih časih zagotovo sporočilo, ki daje upanje. Upa� nje, da je v tem virtualnem svetu marsikaj izmišljeno – tudi kriza. Predvsem pa je to tekaška prireditev, ki združuje ljubljanske osnovne šole. Če se že niso odločili za nastop na šolskem državnem prvenstvu v krosu, so, kar je hvalevredno, prižgali zeleno luč za tek po ljubljanskem asfaltu, makadamu in poljskih poteh. Pomemben je samo tek in prijateljstvo ter sproščeno ozračje – brez politike. (ns)


Revija ŠM 176/2012