Page 1

9

2011

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Letnik 19 • πtevilka 170 • 9/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica


TRibuna pORT MLAdih ©

Pozdravljeni! Sem Nika Glojnarič iz Sevnice. Stara sem enajst let. Že leto dni treniram atletiko v AK Brežice in se lahko že pohvalim z lepimi rezultati. Zasledila sem vašo revijo in me zanima, kako se lahko nanjo naročim, ker jo želim prejemati  na dom. V družini smo trije športniki, ki se pripravljamo na naslednjo sezono 2012. Trenirata še sestra Leja (U 10) in najmlajši bratec Anže med vrstniki U 8. Ker smo športna družina in ker mi atletika veliko pomeni, bi želela revijo prejemati na dom. Hvala in lep pozdrav! Nika Glojnarič

Mag. Juta Ošlak

Hura, snežni park Mladi smučarji in deskarji se že veselijo zime. Smučanje je zaradi novih oblik smučanja v snežnih parkih znova pritegnilo njihovo pozornost in marsikateri deskar na snegu si bo ponovno pripel smuči za vragolije v snežnem parku. Seveda s smučmi za prosti slog. Te so nekoliko širše, prednji in zadnji konci so zakrivljeni, kar omogoča smučanje naprej, vzvratno, zavijanje, skakanje, izživljanje s triki in seveda smučanje v snežnem parku. Smuči so poslikane, kot se spodobi za mlade. Smučarji so se tako znova pridružili svojim deskarskim vrstnikom in zdaj v snežnih parkih skušajo vsak po svoje izpeljati skok, lik ali peljati po grbinasti progi v snežnem parku. Snežni park Snežni parki so na skoraj vseh smučiščih, tam kjer ne motijo drugih uporabnikov. Na voljo imajo vlečnico, ki je v ceni uporabe snežnega parka, čeprav večina raje pešači na štart. V parku so različni objekti iz snega ali plastike: ograje, škatle, mize, skakalnice in snežni kanali. Delček parka je za začetnike. Na Rogli so za 1. MSP v deskanju že leta 1994 postavili tudi prvi snežni kanal v Sloveniji. V parku moramo zaradi varnosti upoštevati pravila obnašanja, napisana pa so navadno pri vhodu. Denimo: pred uporabo si oglejte objekte, pričnite od lažjega k težjemu, pri štartu upoštevajte vrstni red, začetek akcije nakažite z dvignjeno roko, po padcu se umaknite na rob, ne zadržujte se pod skakalnico. Varovanje Za smučanje v parku in vožnjo po ograji in škatlah ne smete imeti nabrušenih robnikov! Na smučišču so ti nujni za varno smučanje in deskanje, v parku z njimi tvegate poškodbo. Robniki morajo biti zaobljeni, da lepo zdrsijo po ograji ali škatli. Obvezno uporabljajte čelado in varovalo za hrbtenico. Priporočljivi so ščitniki rok, bokov in kolen. Za varno uporabo snežnega parka sta pomembna dobra telesna pripravljenost in osnovno znanje smučanja ali deskanja. Do prihoda zime rolajte, tecite, kolesarite, hodite v hribe in bodite dejavni pri urah športne vzgoje. Samo tako boste zimo pričakali dobro pripravljeni.

Olimpijski komite Slovenije – ZŠZ 1991-2011

Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisočerih Po tem ko so izzvenele slovesnosti ob 20-letnici OKS-ZŠZ, bo na dve desetletji osrednje slovenske športne organizacije spominjala knjiga, v kateri je urednik dr. Tomaž Pavlin s sodelavci skušal zajeti zgodovino slovenskega olimpizma, tudi še pred letom 1991. Prav zato ima delo simbolno vrednost, ki jo bomo znali prav ceniti šele čez leta. Že zdaj smo, ob brskanju po 180 straneh velikega formata, presenečeni, kaj vse se je že zgodilo v slovenski športni zgodovini minulih dveh desetletij in tudi pred tem. 2


TRibuna pORT MLAdih ©

JJEZIKOVNI KOTIČEK

Arnejev koledar za URI

BMX poligon v Mariboru Športno kolesarsko društvo BSX Racing Team iz Maribora je zelo dejavno, letos pa je pod Pohorjem, v bližini OŠ Tabor 1, uredilo največji BMX poligon v Sloveniji. Zatorej, ko obiščete štajersko metropolo, ne pozabite dati v prtljažnik avtomobila tudi kolo. Zagotovo boste uživali. BSX Racing Team ima največjo BMX tekmovalno ekipo v kateri je pet državnih prvakov v sedmih kategorijah, najmlajši član pa ima pet let. Kolesarska zveza Slovenije jim je letos podelila priznanje za najuspešnejši BMX klub v Sloveniji!

»Nekoč nam ni več življenjsko pomembno, če nam je zjutraj pred ogledalom zmanjkalo gela za lase, in svet se ne vrti več okoli našega mozolja na nosu … Osebno sem ta leta že davno pustil za seboj, nekje daleč pa so ostali tudi tisti časi, ko sta kariera in t. i. uspeh edini vrednoti. Zdaj mi več pomeni, če lahko nekaj podelim tudi z drugimi,« nagovarja fotograf Arne Hodalič ljudi dobre volje, da bi kupili koledar URI - Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije Soča. Lani je skupaj z društvom KROS in OŠ Ledina - Bolnišnično šolo na URI Soča prav tako nastal koledar »Dva obraza našega sveta«, zbrali pa so 54.000 evrov za otroke in mladostnike, ki so potrebni pomoči in celostne rehabilitacije na URI Soča in v bolnišnični šoli. V Soči so otroci in mladostniki, ki jim življenje teče precej drugače kot njihovim vrstnikom, prav tako tudi njihovim družinam. Že za najmanjši napredek se morajo zelo potruditi, seveda pa tega ne bi zmogli, če ne bi imeli podpore družine in okolice. K uresničitvi delčka njihovih želja in potreb bo tudi letos pripomogel koledar. Motivi koledarja so izbrani iz arhiva fotografij Arneja Hodaliča, vsaka pa bo opremljena z avtorjevimi besedili. Koledar je velik je 36 x 60 cm. Cena koledarja je 15 evrov. Naročila prek e-naslova tanja. babnik@gmail.com ali po tel. 040 471 784 sprejema Tanja Babnik. Naredite nekaj zase in za svoje bližnje - in naročite koledar. (http://www.drustvo-kros.si/index.htm)

Učenci iz OŠ M. Vilharja ekipni državni prvaki v atletiki

Uspeh – tudi s športnimi oddelki Pia de Paulis Debevec, ravnateljica Osnovne šole Miroslava Vilharja iz Postojne, je zapisala: »Naša šola že vrsto let sodeluje na šolskih atletskih tekmovanjih, letos pa se je prvič v zgodovini postojnskih osnovnih šol uvrstila na finalno tekmovanje. Športni pedagogi so že za področno tekmovanje izbrali najboljše, ki so se na finalno tekmovanje uvrstili z drugim seštevkom točk v državi. Na finalu so mladi postojnski športniki svoje dosežke še izboljšali in ekipi zagotovili zmagovalno stopnico. Najboljši so bili v tekaških disciplinah, v katerih so odnesli vsa prva mesta: Alen Nuhanović na 60 m, Blaž Otoničar na 300 m, Klemen Vilhar na 1000 m ter štafeta 4 x 100 m. Ekipa je zbrala 15603 točke in za 397 točk prehitela vsakoletne favorite OŠ Grm iz Novega mesta. Poleg tega je Alen Nuhanović prejel iz rok Borisa Mikuža, direktorja Atletske zveze Slovenije, tudi pokal za najuspešnejšega udeleženca tekmovanja. OŠ Miroslava Vilharja z zavzetim delom z mladimi športniki in z dodatnimi vlaganji v športne oddelke nadaljuje tradicijo osnovnošolske atletike na postojnskem. Prav tej panogi, natančneje tekom, je večino svojega strokovnega dela posvetil učitelj dr. Branko Peternelj, ki nosi zasluge tudi za izvrstne dosežke postojnskih tekačev na letošnjem finalu ekipnega atletskega državnega prvenstva.

3


4

vogal

Letnik 19 • πtevilka 170 • 9/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

9

2011

Dr. Herman Berčič

4

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Pogumno, med borce proti alko hlapom »Mladi naj se odžejajo s športom in ne z alkoholom,« je bil naslov predavanja dr. Hermana Berčiča, nekdanjega predavatelja Fakultete za šport v Ljubljani, na mednarodnem posvetu športnih pedagogov v Murski Soboti. Predavanje je bilo zelo zanimivo, nekaj odzivov je bilo tudi s strani udeležencev. Predavatelja smo tokrat, brez njegove vednosti, uvrstili v ČETRTI VOGAL, saj mu je treba čestitati za pogum, da se je lotil problematične teme v Sloveniji, ki je najbrž tako nezaželena kot skesanci iz vrst italijanske mafije. Alkohol in vse, kar je povezano z njim, je v naši državi zagotovo veliko večji problem, kot smo pripravljeni priznati. Prav zato je »notranje« priznanje, podprto z neposredno vednostjo, še toliko pomembnejše. O tej temi prevladuje tišina, ker nihče, vštevši z avtorjem prispevka, ni brez greha, torej tudi zlahka ne bomo našli nekoga, ki bi prvi vrgel kamen, če se izrazimo nekoliko svetopisemsko. Zanimiva je tudi povezava dr. Berčiča, enega od organizatorjev simpozija o dr. Francu Pedičku, človeku, ki je kratko obdobje deloval na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, saj je bila ena izmed njegovih predavateljskih tem povezana s promiskuitetnim vedenjem takratnih študentov in predavateljev omenjene ustanove, seveda pa ni treba ugibati, da je to vedenje zagotovo nekoliko povezano tudi z najpogostejšim slovenskim reagentom za mehčanje zavesti na spolzkih področjih. Nikakršna skrivnost ni, da je študij na Fakulteti za šport eden bolj »hedonističnih«, pač izhajajoč iz dejstva, da prestopajo vrata te ustanove predvsem mladi, ki jim je veselje do športa zameglilo mnoga druga obzorja, vedoč samo to, da lahko študij na FŠ povežejo z željo po nadaljevanju lastnega športnega udejstvovanja (pa čeprav na ljubiteljski ravni) in če k temu dodamo, da je študentsko življenje tudi velik »žur«, potem za pretirano uporabnost alkohola ne rabimo več posebnih dokazov. Seveda pa lahko nastopijo težave kasneje, pri delu v klubu ali v šoli, kjer je alkohol absolutno nezaželen spremljevalec. No, spomniti se je še treba, da so v Nemčiji že pred desetletji ugotovili, da je prav šport pomembna šola popivanja, saj se, tako v Nemčiji kot drugje po Evropi, pije na zmago in na poraz, da športniki z njim spodbujajo veselje ali tešijo žalost. To drži veliko bolj za ekipne kot pa za posamične športe. Nemška akcija izpred treh desetletij, kolikor mi je znano, ni dobila posnemovalcev nikjer drugje po Evropi, bila je samo krik ozaveščenih v velikem evropskem vinskem bazenu, v katerega spada tudi Slovenija. Ja, o povezavi alkohola in športa se v Sloveniji skorajda ne pogovarjajo, kaj šele, da bi povezavi nadeli problematičnost. »Kaj so nam hoteli povedati s tem čudnim predavanjem,« se je po nastopu dr. Berčiča ob točilnem pultu pošalil eden od udeležencev seminarja, »če bodo spodbujali take vsebine, kmalu ne bo več nobenega udeleženca seminarja športnih pedagogov,« je šegavo dodal udeleženec iz posavske regije in nazdravil z modro frankinjo. Dr. Berčič poudarja, da bi se morali prav vsi, ki imajo opravka z vzgojo, zavedati, da pri delu vzgojitelja, športnega pedagoga, nikoli ne sme biti niti najmanjše sledi alkohola. Ta doktrina bi morala biti zakon. Da bi lahko vzgojitelji mlade prepričevali o tem, morajo biti tudi sami zaprisežen član »generacije 0,0«. Strpnost do alkohola v zadnjih letih uspešno zatira predvsem prometna zakonodaja in šele grožnje z visokimi kaznimi za vinjene voznike so Slovence prisilile, da smo se začeli obnašati nekoliko bolj razumsko. Športa, kot priznanega družbenega fenomena, na vzgojni fronti proti pitju alkohola še nismo zasledili, saj očitno pitje alkohola še zmeraj spada v polje svobode in je za poprečnega Slovenca nedotakljivo. Športni pedagogi in vzgojitelji, ki spremljajo mlade na končnih izletih in drugih daljših druženjih, poročajo o izjemni iznajdljivosti mladih, ki se želijo podvreči temu obredu iniciacije v odraslost. Starši nemalokrat svoje naraščajnike pri takih dejanjih celo podpirajo, ob odvzemu dogovorjeno prepovedanega alkohola pa grozijo spremljevalcem s tožbo. Kako naj torej ravnajo vzgojitelji? Na to in na podobna vprašanja je deloma že odgovoril dr. Herman Berčič, izhajajoč iz temeljnega načela, da morajo vzgojitelji dajati zgled. Niko Slana

Mladi celjski skakalec s palico Robert Renner je briljantno končal sezono 2011, saj je postal mladinski svetovni prvak, na OFEM v Trabzonu pa je s 531 cm postavil svoj rekordni dosežek, hkrati rekord prvenstev OFEM.

Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport. ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

REVIJO IZDAJA

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr.  Pe­ter Kla­vo­ra, dr.  Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr.  Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar. NA­ROČ­ANJE NA REVIJO

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

Littera picta, d.o.o. NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic. Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­ me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.


vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 19/170 ■ NOVEMBER 2011

Sloga – na Opčinah

Zgodovina športa

8

Mladi protidopinški ambasadorji

V mesto, ki je nekoč kaj pomenilo, je spadal tudi velodrom. Imela ga je tudi Ljubljana, in to že leta 1897. A se je izgubil in pretopil. Vse pa kaže, da velodromom v Sloveniji usoda ni naklonjena. Na dolenjskem so ga zgradili za izpeljavo MSP v Češči vasi, a tudi ni imel dolgega veka. Mladi protidopinški ambasadorji, ki so se pripravljali v Nemčiji, delujejo v okviru protidopinške organizacije na Olimpijskem komiteju Slovenije, sodelujejo pa predvsem z dijaki v športnih oddelkih na gimnazijah.

12

Akcija FIDE – šah v šole

16

10 plus - mladi športniki

18

OFEM 2011 – Trabzon (4)

22

Šolska tekmovanja

29

Mladi razmišljajo

30

Tris BLOG

32

Srečanje športnih pedagogov

38

38 Avantura

Projekt FIDE, Mednarodne šahovske zveze, za popularizacijo šaha v šoli, vodi, v sodelovanju s Šahovsko zvezo Slovenije, Ali Nihat Yazici, podpredsednik FIDE, sicer pa, v sklopu Mednarodne šahovske organizacije, predsednik komisije za šah v šoli. Jahalki Lina Vertelj in Lana Nina Markelj, jadralec Liam Orel, atlet in smučarski tekač Miha Ličef, badmintonistka Kaja Stankovič, namiznoteniški igralci Emil Steiner, Nika Naglič in Tilen Cvetko. Judoista Adrian Gomboc in Aja Gačnik Zupanc. Zapis o olimpijskem festivalu evropske mladine v Turčiji je sestavljen iz treh delov, naslovnice, ki je namenjena Robertu Rennerju, na notranjih straneh ŠM pa je drobna polemika, predstavljamo še judoista in judoistko, ki sta bila na OFEM zelo uspešna.

foto

IGOR LAKOVIČ

Spominjam se nekega davnega pogovora o slovenskem jeziku in Slovencih v Italiji, v katerem je nekdanji Delov športni novinar Jože Dekleva - Pepi dejal, da se bo slovenski jezik najdlje obdržal med »zamejci«, saj ti edini znajo ceniti jezik kot vrednoto, ker so pač zaradi svojega položaja nenehno ogroženi z agresivnim in številnejšim italijanskim življem. Takrat te misli nisem dobro razumel. Spomnil pa sem se je ob nedavni proslavi 40-letnice športnega društva AŠZ Sloga. Leta 1971 so v štirih odbojkarskih društvih na vzhodnem Krasu sklenili, da se združijo v skupni klub, ki bo močnejši, uspešnejši, predvsem pa z namenom, da športna dejavnost, ki je bila namenjena mladim Slovencem v Italiji, preživi. Združitev je bila boj za obstanek dejavnosti, ki je izkazovala trdoživost slovenskega življa v takrat neprijaznem nacionalnem okolju. Ob obletnici se je Franko Drasič, slavnostni govornik in človek, ki je kot trener preživel kar pet desetletij z odbojko v slovenskih klubih v Italiji, spominjal tistih dni, ko so italijanski športni kolegi opazovali rast slovenskega športa izpod obrvi. Po uspešnih desetletjih kluba so na slovesnosti na Občinah spregovorili tudi italijanski športni funkcionarji in predstavniki CONI-ja, italijanskega olimpijskega komiteja, in seveda z vsem spoštovanjem čestitali športnikom Sloge ob visokem jubileju. Franko Drasič je v svojem govoru povedal marsikaj zanimivega, posebno za poslušalce iz Slovenije, ki dogajanje v slovenskem športu v Italiji gledamo samo od daleč. Spomnil se je, denimo, časov, ko v slovenskih ekipah ni bilo niti enega italijanskega igralca. Danes je veliko italijanskih naraščajnikov, ki igrajo v slovenskih klubih, celo toliko, da v komunikaciji prevladuje italijanski jezik. Brez dlake na jeziku se je vprašal, ali je takšen razvoj slovenskih športnih društev dober, še posebno, če je v ozadju takšnega stanja boljši športni dosežek. Za vprašanjem je postavil piko in te misli ni razvijal dalje. Športni pedagog in trener se je tudi glasno spraševal, ali je dobra tako ozka usmeritev športnih društev v šport in ali ne bi bilo treba znova razmisliti tudi o splošni vabi kot temelju za kasnejše specializirano športno urjenje. A današnji čas deluje po svojih pravilih. Razpotij, ki jih je omenil v svojem govoru, je bilo še veliko, in mnoga Mlada glasbena skupina U›pnska mularija so v obdobju finančne in gospodarske krize aktualna tudi za slovenski šport v matici. Zagotovo nam 40. obletnica AŠZ Sloga ponuja tudi izhodišča za razmislek o slovenskem športu. In še nekaj besed o proslavi v Prosvetnem domu na Opčinah. ����������������������������� Ž���������������������������� e to nekaj pove, da v Sloveniji ne najdemo več prosvetnega doma. Gospod Ivan Peterlin, ki je vodil prireditev in je eden najbolj dejavnih odbornikov v AŠZ Sloga, si je na začetku vzel čas in je z imeni in priimki naštel množico ljudi, ki so tako ali drugače pomembni za društvo. Ob podobnih dogodkih v Sloveniji pogosto zamahnemo z roko in se skrijemo za ITD. Žal med gosti na Opčinah ni bilo kakšnega visokega športnega funkcionarja iz OKS-ŠZŠ, iz lastnega zanimanja pa se je počastitve obletnice udeležil le dr. Tomaž Pavlin s Fakultete za šport. Skratka, dobili smo občutek, da je AŠZ Sloga resnično velik klub, za katerega složno delovanje skrbi velika množica prepričanih pripadnikov društva, ki imajo skupno željo – ohraniti športno organizacijo za prihodnje rodove. Prav zato je bilo na odru prijetno videti in poslušati dve veliki glasbeni skupini, ki so ju sestavljali pretežno člani AŠZ Sloga. Tudi v tej gesti so pokazali, da odborniki AŠZ Sloga nimajo mladih samo na koncu jezika.

6

N. S

V ospredju je bilo šolsko prvenstvo za srednješolce v judu, ki so ga deloma napisali dijaki Gimnazije Šiška, poleg tega pa je na strani 26 še zapis dijaka iz Gimn. Šentvid o ekipnem prvenstvu v atletiki. Žirovka Katja Stanonik, sicer pa zaprisežena tekačica na dolge proge, razmišlja o hujšanju in športu. Mladim, ki pišejo za ŠM, se je v tej številki pridružil tudi Jan Dovč, atlet in dijak Gimnazije Šentvid (str. 26 in str. 40). Milena Aras, Aleš Peče in Nina Puhan še naprej neumorno razmišljajo o športu mladih, a drugače - nevsakdanje. Strokovno srečanje športnih pedagogov je bilo tudi tokrat v Murski Soboti, ZDŠPS pa je svojim osmim članom izročila tradicionalna priznanja. Avantura se dogaja pod zemljo, je pa nekaj posebnega, saj so slovenski jamarji naredili nekaj posebnega in predvsem nenavadnega.

5


Iz zgodovine športa

piše dr. TOMAŽ PAVLIN

Velodrom v Ljubljani leta 1897

Velodrom, le kaj je tebe treba bilo! V strokovni vnemi po zagovoru diplomske naloge sem vneto sledil različnim časopisnim vestem in shranjeval ter shranjeval, a pride čas, ko se moraš s shranjenim tudi prostorsko spopasti in pregledati ter selekcionirati. Tako sem oni dan pregledal shranjene časopise in dobil v roke tudi članek iz Dnevnika 19. oktobra 2004. Objavljen je bil v torkovi športni rubriki Time out, zanimivi rubriki, ki prinaša intervjuje in zapise, tudi neke vrste reportažne zapise. Naslov je bil »Velodrom je samo še za v peč«, napisal pa ga je Metod Močnik, specialist za kolesarstvo in smučarski tek. V članku so tudi fotografije Bojana Velikonja, ki dobro podprejo naslov članka in prikažejo bedo in sramoto slovenskega infrastrukturnega snovanja.

Velodrom, Planica, Stadion, bazen Ilirije

6

A dolenjski velodrom, kolikor se spomnim, tedaj ni bil osamljen, v Planici se je podrla slavna Bloudkova ali planiška »mamutska velikanka«, skakalnica svetovnega formata in nosilka svetovnega rekorda. V Ljubljani so se vrstile polemike in kravje kupčije okoli bežigrajskega oziroma orlovskega Stadiona. Ker je imel pri njegovem urejanju prste vmes sam mojster Plečnik, je najnovejša doba Stadion poimenovala kar Plečnikov stadion, čeprav ga javnost kot takšnega pred tem ni poznala; mimogrede, ko je hotela Ilirija sredi tridesetih let preseliti na Stadion svojo dejavnost, je preurejanje Stadiona prevzel kdo drug kot – Stanko Bloudek, torej bi morali Stadion poimenovati Bloudek-Plečnikov! A huje kot to, je, da je bil Stadion pred leti spolitiziran in spomeniško varovan. To pa je vredno debate in premisleka, koliko je smiselno zavarovati aktualne športne objekte. Šport je namreč živa dejavnost, ki

spreminja in prilagaja pravila igre in potrebuje proste roke tudi pri igriščih in objektih. In če je slednji za sedanjost neprimeren, ga je treba ali preurediti ali pa preprosto podreti in zgraditi novega. Neprimerno spomeniško-kulturno administriranje in strankarsko politiziranje ter športno-investicijsko cincanje – spomnimo se »univerzitetne dvorane« v Ljubljani v devetdesetih 20. stoletja -, so lahko za športni razvoj zločin z daljnosežnimi posledicami za društvo/ klub in športno civilno družbo. Z vidika strokovne plati se sprašujem ali je bil, denimo, v primeru bežigrajskega Stadiona, razlog za spomeniško nedotakljivost in ohranitev športnega objekta, za aktualno dejavnost v neprimernem stanju, sodelovanje mojstra Plečnika? Ali je bila razlog dediščina, evharistični kongres, katoliška telovadba in šport���������������������������������������� ? Mar ni največja dediščina aktualni nogomet, aktualni šport, ne pa ograja, stebrišče in za šport neprimerna tribuna postavljena kot oltar na koncu telovadišča, torej prej za evharistični namen - tribune do kongresa ni

bilo -, kot pa športni namen; tribuna za golom, halo? In če bi se upoštevala zgodovina športa pri spomeniškem varovanju, in če bi komisije in birokrati vsaj povprašali, so dejstva naslednja: Stadion je bil urejen v nekdanji gramoznici, kot orlovsko telovadišče za telovadbo in zlete, in sprva le ograjen. Na Stadionu so že v tridesetih letih 20. st. člani katoliškega športnega kluba Planina prakticirali atletiko in so bila organizirana atletska tekmovanja, nogomet se je za stalno na Stadion naselil po drugi vojni, potem ko so podrli igrišče Primorja, do tedaj centralno nogometno igrišče s tribuno, nasproti Stadiona, tako rekoč čez cesto. Stadionsko dejstvo je šport, zato je prav, da se ob času in okolju primerni preureditvi dejavnost odvija naprej. Vse ostalo: ograja, tribuna, stebrišče - no, stebrišče pred Stadionom je vredno ohranitve, brez dvoma – so le arhitekturno-gradbeni dodatek in okrasek, ki ne sme hromiti športnega razvoja, kajti šport je dediščina, nematerialna, je sedanjost in je prihodnost in le tako bo ohranjal tudi dediščino. A kaj smo naredili? Zatrli šport, zavarovali materialno dediščino, to je gradbeno-arhitekturne stvaritve, ki propadajo. Par excellence! Da ne načnemo vprašanja bazena Ilirije.

Zločin je objekt prepustiti zobu časa Infrastrukturno skrpucalo je polovičarska politika izgradnje objekta, kot je to bil primer pokritega 33 m bazena v Tivoliju - in Ljubljana še danes nima pokritega olimpijskega bazena, pardon, ima, pokritega po gadafijevsko, s šotorom. Ali pa deloma tudi Hala Tivoli, naslonjena na vznožje hriba, in je zahodna stran za športno in drugo logistiko izgubljena. Tudi najnovejša pridobitev, stožiška večnamenska dvorana kar naenkrat ni primerna za hokej na ledu in odpade možnost organiziranja elitnih


svetovnih prvenstev. Zato pa morajo biti urejena parkirišča, se razume, vendar pa npr. v Monteralu osrednja dvorana za 16- in več tisoč gledalcev stoji sredi »down towna« in probleme reši javni promet. V pol ure po tekmi je 16-tisočglavi obisk že zgodovina, gledalci že analizirajo tekmo v pubih ali so na poti domov ali karkoli, dvorana pa se pospravlja. A zločin je zgraditi objekt in ga prepustiti zobu časa, kot je, denimo, če se vrnemo k izhodišču, velodrom v Češči vasi pri Novem mestu. Velodrom, kot nas spomni Močnik v članku iz leta 2004, in kot dobro vemo, je bil zgrajen za svetovno mladinsko prvenstvo leta 1996. Ni bil poceni, bil je vrhunski, Močnik je leta 2004 poudaril, da je bil eden od »50 lepših kolesarskih dirkališč v Evropi«, le da so bila evropska dirkališča pokrita. Žalibog pa je bil osem let pozneje športna sramota, klavrni spomenik nekomu in nečemu – so ga morda spomeniško zavarovali? Kolesar Jure Zrimšek je tedaj Močniku potožil, kakšna škoda je, da objekt propada, kajti »podlaga je ena najhitrejših na svetu. Že več kot leto dni nisem vozil na njem. Sedaj skoraj ne bi več upal, saj bi dobil za celo zadnjico trsk, če bi padel.« In danes, leta 2011?

Velodrom v Ljubljani leta 1897 Zgodba velodroma v Češči vasi me je spomnila na ljubljanski velodrom pred dobrimi stotimi leti. Da bi kolesarski šport v Ljubljani napredoval, so v Ljubljani sklenili, da - tudi po evropskih vzorih - zgradijo dirkališče, ki so ga slavnostno odprli 3. septembra 1897. Velodrom je bil urejen v današnjem Tivoliju in je bil predhodnik Letnega telovadišča Ljubljanskega Sokola oz. po drugi vojni Partizana Narodni dom, danes Športnega društva Narodni dom. Investicija je bila javno-zasebne narave, organizirali so konzorcij ali zadrugo, ki je prevzela poslovni del, občina pa je vložila prostor. Dirkališče je bilo dolgo 400 m, proga naj bi bila po starejšem kolesarskem viru izdanem ob 70 letnici kolesarstva posuta z ugaski in na ovalnih ovinkih dvignjena, Stepišnik pa piše, da je bila asfaltirana. Otvoritvi je prisostvovala večtisočglava množica in predstavniki mestnih

in deželnih kranjskih oblasti. Na otvoritvenih dirkah so nastopili poleg domačih kolesarji iz Trsta in drugih slovenskih mest ter iz Zagreba, Varaždina in Samobora. Dirkališče je obogatilo športno ponudbo in utrjevalo športno tekmo oziroma športni dogodek v mestu in v kratkem času prispevalo k športnemu razvoju, ki ga je pozneje prevzel nogomet. Na prehodu stoletja je dirkališče v najem prevzel do tedaj vodilni ljubljansko-slovenski kolesarski klub, žal pa je vzporedno v prvem desetletju 20. stoletja nastopila v športnem kolesarstvu kriza, ki je zaznamovala usodo dirkališča. Prireditev je bilo vse manj, stroški pa trajni. Za kolesarski klub je bilo vzdrževanje pretežko in tako ga je prepustil v najem Ljubljanskemu Sokolu, ki ga je preuredil v telovadišče. Dirkališčna proga je bila sprva ohranjena in bi se lahko še naprej prirejale tudi kolesarske tekme, vendar jih zaradi krize ni bilo in je bilo namesto piste urejeno tekališče. Objekt je izgubil prvotni kolesarski namen, a telesno-kulturna dejavnost se je nadaljevala. Ko si je ob koncu desetletja kolesarstvo opomoglo, je prešlo predvsem na cestne dirke, medtem ko so se dirkališčne tekme odvijale na velodromih v Trstu in Gorici. Tako je velodrom ali dirkališče postalo telovadišče s pestro dejavnostjo, saj so Sokoli prakticirali, danes bi mi tako rekli, tudi lahkoatletske discipline, sokolski mladinci pa so, kot piše Stepišnik, ob nedeljah »bìli žogo«, se pravi igrali nogomet. S telovadiščem je bilo rešeno tudi vprašanje organiziranja zleta in zletnih redovnih vaj (skupinska vaja v vrsti ali redu) in tako je že odmeven vsesokolski zlet ob soudeležbi čeških in hrvaških sokolov ter slovenskih sokolic (!) v Ljubljani leta 1904 potekal na dirkališču oziroma zdaj telovadišču.

Draga košarkarska obzorja zavirajo … Vzporedno se je širil anglo-saksonski šport, ki je imel ob kratkotrajnem zatonu kolesarstva odprto pot. Med panogami sta že prednjačila tenis, ki so ga igrali na telovadišču tudi sokoli, in nogomet. Ta se je vse bolj uveljavljal med mladino in posledično so se mladi v Ljubljani organizirali ter je bil leta 1911 ustanovljen Slovenski football klub Ilirija. Ilirija si je našla

Ostanki velodroma v Češči vasi pri Novem mestu

prvo domovanje v Tivoliju ob Latermanovem drevoredu, kar smo že poudarili v predprejšnji številki �������������������������������������� ŠM ����������������������������������� o ljubljansko-tržaških stikih, vendar je uprava zelo zgodaj spoznala, da mora klub za stabilno športno življenje in materialno preživetje čim prej urediti športni prostor s primernim prostorom za gledalce, ki bi se ga lahko ogradilo pred zastonjkarji oziroma »zijali«, kakor je npr. kritično poudaril Slovenski narod maja 1911: »Ne najdemo pa primernega izraza za one, ki zijajo zastonj. To so pa ljudje brez sramu. Taka tekma stane denar-gotovi ljudje pa se ne zavedajo, da se zastonj nič ne dobi ...« Ilirijani so se uzrli na bližnje telovadišče/dirkališče in navezali stik z Ljubljanskim Sokolom ter mestno občino - županoval je Ivan Tavčar. Poleti 1913 je bila pred vrati tekma z znamenito praško Slavijo in za dober obisk in finančni iztržek bi nujno potrebovali »dirkališče« s tribuno. Vendar je bil to v tako kratkem času utopističen projekt in tekma s Slavijo ter nasploh sezona 1913 je bila igrana na starem igrišču, medtem pa so se s Sokoli dogovorili, da bodo na telovadišču/dirkališču za leto 1914 uredili nogometno igrišče, kjer bi si tekmo z atraktivnim nasprotnikom lahko ogledalo od 4 do 5 tisoč gledalcev. Slovesno odprtje nogometnega igrišča na »dirkališču« ob prisotnosti župana Ivana Tavčarja in vicežupana Karla Trillerja je bila 24. maja 1914 s tekmo proti Češki tehniki iz Brna. »Dirkališče« so po izbruhu prve svetovne vojne zasedle vojaške oblasti in tam uredile skladišče. Ko je bil prostor par let po vojni izpraznjen, ga je ponovno prevzel Ljubljanski Sokol in ponovno uredil telovadišče, ki ga je za telesno vzgojo koristilo tudi ljubljansko šolstvo. Ilirija je poiskala novo lokacijo in jo našla nedaleč stran pri Koslerjih, lastnikih Cekinovega gradu, vprašanje pa je, kaj bi bilo, če objekt ne bi naselila vojska? Danes v Novem mestu želijo graditi novo dvorano za Evropsko prvenstvo v košarki, novomeški in-line hokejisti ne morejo zaživeti zaradi igrišča, dirkališčno kolesarstvo stagnira, kaj šele kolesarski trening pozimi, tudi atletom bi pozimi nedvomno prav prišlo pokrito tekališče, velodrom v Češči vasi pa ...

7


spletni info kazalec

internet

programi

Z mladimi ambasadorji proti dopingu Predstavitev ambasadorjev Oddelek za boj proti dopingu pri OKS-ZŠZ (Janko Dvoršak, vodja oddelka za boj proti dopingu in dr. Nina Makuc, vodja projekta Z mladimi ambasadorji proti dopingu) je izbral mlade protidopinške ambasadorje na predlog nacionalnih panožnih športnih zvez. Deset mladih ambasadorjev in trije koordinatorji, ki sta se jim pridružila še dva ambasadorja Evropske študentske športne zveze, so se s problemi dopinga in svetovnim bojem proti dopingu bolje seznanili junija letos, na mladinskem izobraževalnem taboru v Burghausnu v Nemčiji. Usposabljanje so vodili izobraževalci iz Centra za protidopinško preventivo iz Heidelberga, usmerjeno pa je bilo predvsem v pridobivanje komunikacijskih znanj, samozaupanje ambasadorjev in njihovo kritično, odzivno in odločno ravnanje pri izpeljavi projekta. Slovenski protidopinški ambasadorji so poleti že izpeljali predavanje in delavnico za udeležence OFEM v Trabzonu, jeseni pa so se predstavili širšemu krogu športnikov, ki se bodo januarja udeležili prvih zimskih olimpijskih iger za mlade v Innsbrucku. Poleg tega so sodelovali v programu ozaveščanja športnikov,

Danej Navrboc

ki ga je Slovenska protidopinška organizacija izpeljala na SP v veslanju na Bledu. Kdo so mladi protidopinški ambasadorji, ki sodelujejo v projektu »Z mladimi ambasadorji proti dopingu« in katerega namen je izobraževanje dijakov v športnih oddelkih srednjih šol in gimnazij za boljše razumevanje škodljivosti dopinga na vseh ravneh?

Ambasadorji in koordinatorica Tjaša Hojnik, atletinja, uspešna skakalka s palico, sicer pa študentka Fakultete za šport v Ljubljani; Tjaša Logar je rokometna igralka,

obiskuje pa Srednjo šolo Vena Pilona v Ajdovščini; Danej Navrboc, se ukvarja s sankanjem na umetnih progah, študira pa anglistiko na Filozofski fakulteti Ljubljani; Jan Družina se ukvarja s smučarskimi skoki, študira pa na Fakulteti za šport v Ljubljani; Matej Drinovec je nordijski kombinatorec, član reprezentance, sicer pa obiskuje Ekonomsko gimnazijo v Kranju; Veronika Dvoršak je bila atletinja in dijakinja športnih oddelkov na Gimnaziji Šiška v Ljubljani, zdaj pa študira na Ekonomski fakulteti v Ljubljani; Maruša Končar je prav tako nekdanja atletinja z Gimnazije Šiška in študentka ekonomije v Ljubljani; Tadej Jug je košarkarski trener mladih in študent na Medicinski fakulteti v Ljubljani; Luka Pirec je vaterpolist in študent Fakultete za organizacijske vede; Nina Miloševič je judoistka, mladinska evropska prvakinja leta 2010 in študentka Pedagoške fakultete v Mariboru; Sebastian Bauman je nekdanji kolesar, ki nadaljuje v športu kot trener, Karmen Gec (koordinatorka): je diplomirala je na Fakulteti za šport in je študentka podiplomskega študija na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, njena športa pa sta odbojka in baseball.

Z leve – Tjaša Hojnik, veslačica Caroline Lind in Matej Drinovec

Koordinatorka Karmen Gec

KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV DECEMBER Državna tekmovanja 3. šah, posamezniki, finale, SŠ 8. gimnastika, akrobatika, finale, OŠ, SŠ 23. rokomet, konec četrtfinalnih tekmovanj, SŠ Področna tekmovanja 9. odbojka, letnik 1997, konec občinskih tekmovanj, OŠ 16. rokomet, letnik 1997, konec področnih tekmovanj, OŠ 21. košarka, konec področnih tekmovanj, SŠ 22. košarka, letnik 1997, konec področnih tekmovanj, OŠ 24. badminton, konec področnih tekmovanj, SŠ 24. badminton, ekipno, konec občinskih tekmovanj, OŠ 24. streljanje z zračno puško, konec občinskih tekmovanj, OŠ 24. šah, ekipno, konec občinskih tekmovanj, OŠ

JANUAR

8

Državna tekmovanja 7. šah, posamezniki, finale, OŠ 14. Mladina in gore, finale, Ruše, OŠ 15. rokomet, konec polfinalnih tekmovanj, SŠ 18. med dvema ognjema, finale, Celje, OŠPP

24. badminton, posamezniki, finale, SŠ 25. športno plezanje, finale, tekma – B, Ljubljana, SŠ 26. športno plezanje, finale, tekma – A, Ljubljana, SŠ 25. gimnastika, mala prožna ponjava, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ 27. košarka, letnik 1997, konec četrtfinalnih tekmovanj, OŠ Področna tekmovanja 13. odbojka, letnik 1997, konec področnih tekmovanj, OŠ 15. nogomet, letnik 1997, konec področnih tekmovanj, OŠ 19. smučarski skoki, konec področnih tekmovanj, OŠ 24. streljanje z zračno puško, konec področnih tekmovanj, OŠ 28. košarka, letnik 1999, konec občinskih tekmovanj, OŠ 29. judo, konec področnih tekmovanj, OŠ 29. lokostrelstvo, dvoransko tekmovanje, področna tekmovanja, OŠ 29. streljanje z zračno puško, konec področnih tekmovanj, SŠ 29. lokostrelstvo, dvoransko tekmovanje, področna tekmovanja, SŠ 30. odbojka, konec področnih tekmovanj, SŠ 31. badminton, posamezniki, konec področnih tekmovanj, OŠ *Nekateri datumi tekmovanj se lahko, zaradi različnih razlogov, še spremenijo. Prosimo vse, da spremljajo najave tekmovanj na www. sportmladih.net oz. spremljajo obvestila preko e-pošte.


spletni info kazalec

internet

ZALOŽBA DIDAKTA Požirek kave v kavarni Azil Požirek kave, čaja ali podobnega, s francoskim rogljičem, v najbolj kulturnem okolju, dobite v mini kavarnici med knjigarnama Beletrina in Azil, na Novem trgu 2, ki je v stavbi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer vas čakajo pretežno domače in tuje humanistične in družboslovne knjige. V podaljšku veže-bifeja je še čudovit Atrij, vselej vreden ogleda, z razstavo ali brez nje. V oktobru je bila zanimiva razstava z naslovom Suhi zid na Krasu, ki sta jo postavila Domen Zupančič in Borut Juvanec. Ne jezite se, ker ste jo zamudili, saj lahko v Atriju vidite vsak mesec kaj novega.

Zanimivi novosti Zadnji novosti Založbe Didakta, deli Ane Wittula Strojarska hiša in Trte umirajo stoje Bogdana Novaka, segajo v slovenskem knjižnem prostoru v še neznano in slabo raziskano področje nemškega življa, denimo, v Mariboru in na Ptuju. Tam blizu kjer je pred I. gimnazijo v Mariboru kip generala Maistra, je nekoč stal doprsni kip Admirala Tegetthoffa, vojaškega kapitana avstroogrske mornarice, ki je pri Visu porazila italijansko mornarico. Sledove mnogih njegovih nemških rojakov, ki so živeli na tem prostoru, najdete samo še na mariborskem pokopališču, saj so po prvi in drugi svetovni vojni povsem poniknili. Obe deli se dotikata tudi tega zgodovinskega dejstva.

Dnevnik zadnje plovbe Jure Šterk Če me je užalostila vest, da Jureta Šterka ne bom več videval v Ljubljani, da ne bom več imel možnosti, da bi ga poslušal in užival, kako se v enem samem stavku lahko temeljito vživi v svoj jadralski svet, pa sem se razveselil novice, da bodo njegovi zapisi iz zadnje plovbe izšli v popotnem dnevniku v knjižni obliki. Ampak, če si kdo predstavlja, da je to veličastna knjiga, z velikimi in lepimi fotografijami, pravi festival knjižne in oblikovalske lepote, se je zmotil. Knjiga je takšna, kot življenje na odprtem morju, kjer mornarja razveseljujejo drobna zadovoljstva, od pisanja dnevnika, do razmišljanja o samem sebi, o prijateljih, ki jih lahko slišiš po radiu, polno skrbi zaradi vremena in neubogljivih jader, ali česa drugega, kar bi lahko vplivalo na popotovanje. Jadralci na samotnih poteh se bratijo s sanjami: »Sanjal, da sem bil na izletu na Norveškem …« je zapisal Jure 268. dan plovbe. Ja, ko vzameš v roke to knjigo, si ne moreš kaj, da ne bi pomislil, da jadralcem čas poteka drugače, ampak samo navidezno. Kajti, v resnici se mi vsi pogosto borimo s puščavami, ki nas obdajajo. Jure nam razloži, da je naše razpoloženje povsem odvisno od nas samih, da smo pogosto sužnji samih sebe. Jadralec Jure se je že davno pred svojo zadnjo plovbo odločil, da ga ta svet trde podlage ne bo zanimal kaj prida. Samo toliko, da mu bo nudil odskočno desko za morje. Bil je tako prepričan v svoj svet, da ga nič ni moglo iztiriti in v tem slogu je živel do konca. In prav zato bom odslej popotoval z njegovo zadnjo knjigo …

se zgodi na spletu. Eksotične počitnice, dobra kupčija, kultni film, vroče novice, prijateljstvo. Dogaja se ves čas, vsako sekundo. Z njim (spletom) je vse lažje, hitreje, bolj učinkovito, bližje, velikokrat tudi ceneje. Toda vsi na spletu ne igrajo po pravilih, zato je pomembno, da se zavarujete pred spletnimi prevarami: Ne nasedajte pravljicam, vedite, s kom imate

opravka, ne izpostavljajte se, podrobnosti zadržite zase, zavarujte računalnik, pazite na gesla. Kaj vse to pomeni, pa se pozanimajte sami – od vas je odvisno vse. HITRI VODNIK

ABC varnosti na spletu Od mene je odvisno vse www.varninainternetu.si Veste kaj je nigerijska prevara. V drobni knjižici in na zapisanem spletnem naslovu si lahko preberete in ogledate, kaj je to in kakšne prevare vam grozijo po spletu. Na uvodni strani Hitrega vodnika piše: Vse

Fotograf Edi ©elhaus v CD Nedavno preminuli fotograf Edi Šelhaus, človek, ki ga optimizem in prijaznost nista nikoli zapustila, ima nekaj svojih del razstavljenih v Cankarjevem domu, na koncu marmornate piste, tam kjer so upravni prostori CD. Družbo mu dela še nekaj velikih fotografov. Ko se podate na kakšen koncert ali kaj podobnega v CD, jih obiščite. Bili so čudoviti zapisovalci časa v katerem so živeli. Medvojni utrinek iz Črmošnjic

9


GIMNASTIKA

Spominsko tekmovanje Jana Gajdoše

BRNO (Češka), 13. Novembra – Na 20. spominskem gimnastičnem tekmovanju Jana Gajdoše je nastopila tudi slovenska vrsta, v kateri so bili Jan Miklavž, Luka Bojanc in Miha Šmigoc. Poleg domačinov so na tekmovanju sodelovali še telovadci iz Belgija, Nemčija, Nizozemska, Avstrija, Slovaška, Madžarska, Hrvaška in Slovenije. V mnogoboju je Miha Šmigoc zasedel 3. mesto, Luka Bojanc je pristal na 10. mestu, Jan Miklavž pa se je uvrstil na 19. Mesto. Mladi slovenski telovadci

so se na ekipni tekmi uvrstili na 4. mesto. V nedeljo, zadnji dan spominskega tekmovanja, je potekala zanimiva tekma mešanih parov. Z žrebom so določili pare prvih 12 fantov in prvih 12 deklic. Slovenijo sta zastopala Miha Šmigoc v paru s Čehinjo Aneto Krškovo, osvojila sta 7. mesto, Luka Bojanc pa je nastopal z Nemko Tabeo s katero sta osvojila odlično 3. mesto.

NORDIJSKA KOMBINACIJA

Obersdorf FIS velika nagrada za šolarje

10

OBERSDORF (Nem), 3. septembra – V znanem skakalnem središču je potekala FIS tekma za šolarje stare 13 in 14 let. Slovenijo je zastopalo osem kombinatorcev, ki so se pomerili na 60-metrski skakalnici. Skakalni konec tedna so v petek pričeli 13-letniki, ki so se uvrstili: 4. Vid Vrhovnik, 10. Ožbej Jelen, 14. Gašper Brecl, 21. Rok Jelen. Zvečer so mladi kombinatorci še tekli na 4 km po ulicah Oberstdorfa. Zmagal je Poljak pred Avstrijcem in domačinom nemškim tekmovalcem. Vid Vrhovnik je osvojil 4. mesto, sledijo: 15. Ožbej Jelen, 16. Gašper Brecl, 19. Rok Jelen. V sobotnem tekmovanju je kazalo dobro že po skokih: 2. Vid Vrhovnik, 14. Gašper Brecl, 15. Ožbej Jelen itd. Tekmovanje se je preselilo na rolersko progo na obrobje mesta. Prvi se je na pot podal petkov zmagovalec iz Poljske, za njim Vid in še njegov nemški vrstnik. Po napetem teku dolgem štiri kilometre je Vid s taktičnim tekom prvi prečkal ciljno črto, za njim sta pritekla v cilj domačin in Poljak, sledijo. 14. Gašper, 15. Ožbej in 21. Rok. Do 14 let: 18. Urban Klinc na 18., 21. Jaka Matko, 24. Tomaž Mlinšek in 26. Miha Poljanc.

JUDO

MSP v judu

CAPE TOWN, 6. novembra - Mladinskega svetovnega prvenstva se je udeležila ekipa šestih tekmovalcev in sicer Fittore Zenuni (do 52 kg) in Urška Gračner (do 78 kg) ter Igor Potparič (do 73 kg), Miha Žgank in David Kukovica (do 90 kg) ter Vito Dragič (nad 100 kg). Vsi so izgubili dvoboje že v uvodnem krogu, tako da se nikomur ni uspelo uvrstiti med najuspešnejšo deseterico. Tokrat so prepričljivo slavili japonski tekmovalci in tekmovalke, moški, do 55 kg: Sakhavat Gadzhiev (Rus), do 60 kg: Naohisa Tamato (Jap), do 66 kg: Sho Tateyama (Jap), do 73 kg: Shohei Ono (Jap), do 81 kg: Goki Maruyama (Jap), do 90 kg: Kazbek Zankishev (Rus), do 100 kg: Jose Armenteros (Kuba), nad 100 kg: Takeshi Ojitani (Jap). Ženske, do 44 kg: Hamaga Sakiho (Jap), do 48 kg: Endo Hiromi (Jap), do 52 kg: Takumi Miyakawa (Jap), do 57 kg: Anz Yamamoto (Jap), do 63 kg: Ota Haruna (Jap), do 70 kg: Bernadette Graf (Avstrija), do 78 kg: Mami Umeki (Jap), nad 78 kg: Manami Inoue (Jap). David Kukovica (Branik Brooker) je o svojem nastopu povedal: »Svetovno prvenstvo je bilo še eno veliko tekmovanje, predvsem pa velika izkušnja, ki mi bo na nadaljnji športni poti prišla se kako prav. Z nastopom nisem zadovoljen, ampak, takšen je šport. Včasih se lahko iz poraza naučiš tudi več kot iz zmage, tako da bom na ta neuspešen nastop gledal kot na dokaz, da je treba v prihodnosti le še bolj trdo trenirati in gledati naprej le s pozitivnimi mislimi, » zatrjuje David, ki je še dodal, »judo se je z leti zelo razvil. V ospredje prihajajo tekmovalci, ki

Z leve: David Kukovica, Miha Žgank, Igor Potparič, Aja Gračner, Fitore Zenuni in Vito Dragič

so dobri tehničarji, torej tisti, ki obvladajo veliko tehnik do popolnosti. Ne smemo pozabiti tudi na moč in hitrost, ki sta prav tako ključna, da si v današnjem judu lahko konkurenčen. Se pravi, da mora sodoben trening v judu temeljiti na raznolikosti tehnik, taktičnem gibanju in visoki stopnji spretnosti pri izpeljavi tehnik. Vzporedno s tem gredo pri vadbi tudi razne vaje. Torej morajo biti s sodobnimi pogledi podkovani tudi trenerji,« je dodal David, študent Fakultete za šport v Ljubljani.

Pokal Noricum

SLOVENG GRADEC, 20. novembra - Drugi del pokala Noricum je na odprto prvenstvo Koroške privabil 419 judoistov iz 58 klubov (cicibani, ml dečki in kadeti) iz Avstrije, Belgije, Bosne, Črne gore, Hrvaške, Italije, Litve, Ukrajine, Slovenije, Francije, Češke, Slovaške, Romunije, Madžarske, Nemčije in Rusije. Trenerju Ruslanu Yankovskemu je že drugo leto uspel pripraviti najmočnejši judoistični turnir za mlajše kategorije v Sloveniji in bližji okolici! Nekateri so prišli na turnir iz daljnih krajev, prišli pa so skoraj vsi klubi, ki so bili na turnirju že lani. Čestitke gredo odlični organizaciji – tudi in za veliko udeležbo. Priložnosti, ki jo ponuja močan turnir, niso izrabili slovenski klubi, saj je bilo v kategoriji U16 zelo malo tekmovalcev. Zmagovalci v skupnem seštevku v kategoriji so dobili za darilo čudovito Rho Dan kimono. Od slovenskih tekmovalcev sta to lovoriko osvojila Luka Harpf in Narsej Lackovič, pri dekletih pa Maruša in Anja Štangar ter Nastja Stopernik. Najboljši slovenski judoisti na turnirju v Slovenj Gradcu, kadeti: Andraž Špiler (nad 90 kg, Sankaku), mlajši dečki: Vinko Prelovšek (Acroni S. Gradec), Andor Palkovič (nad 60 kg, Šiška), cicibani: Andrej Yankovsky (do 46 kg, Acroni SG), Žan Kaizer (do 50 kg, Acroni SG), Klemen Bejek (nad 50 kg, M Sobota). Kadetinje: Andreja Leški (do 48 kg, Marezige), Patricija Brolih (do 63 kg, Bež), Klara Apotekar (nad 70


kg, Sankaku), mlajše deklice: Saša Ranc (do 32 kg, Ravne), Lea Čargo (do 36 kg, Bežigrad), Tanja Anželak (do 48 kg, Acroni SG), Hanna Mazouzi (do 52 kg, Beltinci), cicibanke: Nuša Perovnik (do 40 kg, Acroni SG), Andreja Tomažič (nad 48 kg, Impol)

Nika Ulyanova

NAMIZNI TENIS

Katrina zmagala med mlajšimi kadetinjami

ZAGREB, Na tradicionalnem 19. mednarodnem turnirju za mlade igralce v spomin na legendarnega hrvaškega namiznoteniškega igralca Antuna Tova Stipančića je med mlajšimi kadetinjami zmagala Katrina Sterchi (Arrigoni Izola). Dvanajstletna igralka je učenka na Osnovni šoli Voje Šmuc v Izoli, njen trener pa je Zdenko Švab.

Članice: 1. Sofia Tesmenitskaya (Rus) 101,750, 2. Nika Ulyanova (Slo) 89,725, 5. Pia Arhar (Slo) 83,300, mladinke: 1. Darya Pavlova (Rus) 90,117, 2. Monija Čebašek (Slo) 85,717, 8. Saša Bilič (Slo) 79,725, kadetinje: 1. Viktoria Sytnykova (Ukr) 47,825, 4. Lana Lozej 37,600, 5. Maša Bizjak 37,567, 6. Kaja Purič (vse Slo) 37,033.

DESKANJE

Cilka v finalu, fantje solidni RITMIKA

Slovenski turnir izzivalk

LJUBLJANA, 5. novembra - Klub za ritmično gimnastiko Šiška je v športni dvorani Gimnazije Šentvid izpeljal 13. turnir izzivalk, na katerem je nastopilo 85 tekmovalk iz 14 držav. Domačinke so osvojile kar osem medalj, najbolj pa so navduševale tekmovalke iz Rusije, Gruzije, Italije, Izraela in Ukrajine. Rusinje so zmagale v mnogoboju kar v treh kategorijah, samo pri kadetinjah so morale priznati premoč ukrajinski državni prvakinji. Med Slovenkami se je najbolje odrezala mladinka Monija Čebašek, ki je osvojila tri srebrne in eno bronasto medaljo. Med članicami je v mnogoboju po pričakovanih zmagala ruska reprezentantka Sofija Tesmenitskaya, ki je prepričljivo opravila s konkurenco; v vaji z obročem je dosegla tudi najvišjo oceno turnirja, 26,275 točk. Najbolj se ji je približala domačinka Nika Ulyanova, ki je zasedla drugo mesto. Med mladinkami je v mnogoboju slavila Rusinja Darya Pavlova, na drugem mestu pa ji je z odličnimi nastopi sledila slovenska predstavnica Monija Čebašek. Kadetinje so tekmovale v vaji z žogo in z rekvizitom po izbiri. V mnogoboju je bila najboljša ukrajinska državna prvakinja Viktoriia Sytnykova, med najmlajšimi deklicami pa se je zlata v mnogoboju veselila Rusinja Anastasiya Plotnikova. Monia Čebašek

SAAS FEE (Švica), 3. november – Cilka Sadar je nastopila v finalu tekme za svetovni pokal v snežnem žlebu. Po dveh skokih, ki ji nista uspela najbolje, je zasedla 6. mesto. Sicer je bil nekoliko boljši prvi skok, za katerega je prejela oceno 28.0, ji je pa današnja uvrstitev prinesla 400 točk. Do prepričljive zmage je prišla Španka Queralt Castellet (z oceno 87.0). V moški konkurenci je slavil Švicar Podladčikov, 22. Filip Kavčič (17), 29. Tim Kevin Ravnjak (15 let).

UMETNOSTNO DRSANJE

Skate Celje 2011

CELJE, 13. Novembra - Prva tekma za evropski kriterij v sezoni 2011, 2012, Ledena dvorana v Celju. Ekipno: 1. Lega Nazionale (Ita) 167, 2. Sc. Sportland Budimpešta 118, 3. KK Leda Zagreb 64, 4. DKK S. Bloudek 53. 8. DK Celje 53, 9. DD Labod Bled 44, 12. DK Jesenice 41, 25. DK Kranj 8. Posamični izidi, mladinke: 1. Paticia Gleščič, 4. Pina Umek, 7. Naja Ferkov, 12. Zala Prestor, 13. Urša Krušec (vse Slo), Deklice, letnik 1996/97: 1. Valentina Barberini (Ita), 3. Patricija Juren, 4. Zala Lienea Rutar, 9. Neža Kozjek , 10. Valerija Štrumf, 11. Eva Rebec, 12. Anja Habulin (vse Slo), Dečki, letnik 1998, 1999: 1. Jiri Belohradski (Češ), 3. Matej Gregorc (Slo), 8. Michael Chrastecky (vsi Slo), Deklice, letnik 1998: 1. Elizaveta Sizova (Rus), 14. Nika Jagodič (obe Slo), Deklice, letnik 1999: 1. Chiara Calderone (Ita), 4. Stela Habjan, 6. Nina Polšak, 9. Maruša Udrih, 13. Ana Blaž, 20. Saša Mišotič, 21. Liza Brilej, 23. Ela Mohorič, 24. Tinkara Omladič, 25. Tereza Pogačnik (vse Slo), Deklice, letnik 2000: 1. Laura Facska (Mad), 5. Zemina Šabanovićm, 6. Mina Švajger, 16. Sara Suhadolnik, 18. Larisa Šafarič (vse Slo), Deklice, letnik 2001: 1. Anastasia Gambino (Ita), 5. Lara Guček, 7. Kaja Gril, 9. Pia Omovšek, 13. Nicole Vrunč (vse Slo), Deklice, letnik 2002: 1. Klára Štepanova (Češ), 10. Nika Novak, 17. Anja Knez, 19. Maša Doler, 22. Ajša Vičar, 24. Andreja Rebernik, 25. Alja Rančigaj, 28. Alja Resman (Slo), 30. Trischa Gašperin, 31. Ana Lavrič, 32. Ema Balanič (vse Slo), Deklice, letnik 2003: 1. Eliza Pančeva (Bol), 9. Manca Podnar, 10. Lana Omovšek, 26. Zala Eržen, 30. Alina Košir, 31. Ajda Silič, 32. Ajda Omladič, 38. Luna Hrušovar, 39. Anina Plemelj (vse Slo), Dečki, (cubs): 1. Vassil Dimitrov (Bol), 6. David Gregorc, 8. Jaka Brilej (oba Slo), Deklice, letnik 2004: 1. Dóra Nagy (Mad), 7. Daša Smolej, 9. Lara Hrovat, 10. Pia Murnik, 15. Eleonora Kralič, 16. Pia Koporec, 17. Aneja Klopotan (vse Slo), Deklice, letnik 2005: 1. Zoé Gal (Mad). 4. Bela Mohorič, 6. Petra Novak, 8. Anika Košir, 9. Melanija Mencinger, 11. Lina Lukman (vse Slo). Petra Hrovat

11


Športni drobir

Rad igram nogomet – kjer je šolski nogomet konkurenčen Zimska liga Rad igram nogomet U-8 in U-10 vstopa v trinajsto sezono. Vsa ta leta smo skrbeli, da v mrzlem delu leta mladim nogometašem ni bilo dolgčas. Prvoten projekt je prerasel meje pričakovanega, saj se je v zadnjem letu v zimski ligi podilo za žogo okoli 6000 otrok. Čeprav so zmagovalci navadno predstavniki klubov, se tudi šolske ekipe zadnja leta vse bolj in bolj približujejo vrhu. Pred več kot desetletjem je gibanje Rad igram nogomet izkoristilo zatišje in prvič priredilo ligo RIN. Do danes se je zvrstilo že ogromno turnirjev, padlo je še več zadetkov, glavni moto tekmovanja pa je nastopati v ozračju fair playja. Tudi letos bodo športne dvorane po Sloveniji zapolnili osem- in desetletni otroci. Prvi igrajo s tremi igralci v polju na malo manjša vrata ter na približno polovično dolžino rokometnega igrišča. Dve leti starejši fantje pa se že spopadejo čez celo igrišče, pet proti petim. Seveda igrajo tudi dekleta. Prave lige RIN za nežnejši spol sicer še ni, a posamezni MNZ-ji prirejajo vse več turnirjev in v

prihodnje si lahko obetamo še dodaten razvoj dekliškega nogometa. Turnirji potekajo v več delih, izločilni so pod okrilji MNZ-jev, na finalnem nastopu pa se soočijo dve najboljši ekipi z vzhoda in dve z zahoda. V letošnjem vipavskem velikem finalu so zmagali Mariborčani (U-10) in Sobočani (U-8). Klubski predstavniki so pričakovano vsako leto najmočnejši, a tu pa tam pride tudi kakšna šolska ekipa, ki meša štrene. V lanski sezoni so se, denimo, šolarji iz Rakeka prebili v četrtfinale pri osemletnikih, v starostni skupini U-10 pa je OŠ Šmarje pri Jelšah izpadla v četrtfinalu le zaradi slabše razlike v zadetkih v primerjavi z Mariborom, kasnejšim zmagovalcem lige, in Simer Šampionom, na koncu četrtouvrščeni ekipi v Sloveniji. Tudi letos se nam torej obeta pestra nogometna zima. Marko Premrl

Hoja za fair playem Epilog dvoboja med Žgankom in Ovijačem, enim naših najobetavnejših tekmovalcev v višjih kategorijah, tekmovalcem, ki se je v zadnjih letih na kadetskih EP in mladinskih EP uvrščal med peterico in se je v Lignanu s 3. mestom kvalificiral za MSP, se je na srednješolskem prvenstvu končal nenavadno. Ovijač je izgubil za ippon, po boju je odšel z blazin in nikogar več ni bilo iz njegovega tabora ali od organizatorjev, ki bi imel moč prepričevanja in bi ga pripravil, da bi se vrnil na blazino in čestital nasprotniku – kot veleva športna etika, še posebno v judu. Stanko Topolčnik, sodnik na blazini, je stopil do žirije in jih prosil, da tudi uradno pokličejo tekmovalca nazaj na blazino. Ker se ni odzval, je v sodniški maniri dostojanstveno razglasil zmagovalca. Tu bi lahko bilo konec zgodbe, ki bi ji nadeli oznako anti fair-playa, tekmovalca bi označili kot človeka, ki se v vseh letih, kar se ukvarja z judom, pač ni naučil športnega obnašanja. Morda bi v komentar zapisali, da je s svojim vedenjem slabo vplival na vrstnike, predvsem pa na mlajše kolege, kajti to bi bilo lahko znamenje, da se je odslej dovoljeno odzvati na sodniško odločitev, tako kot se komu zljubi. No, kasneje smo vendarle zvedeli, zakaj se je tekmovalcu zgodila tako močna frustracija, da je odšel z blazin in se še pred sodnikovim dovoljenjem izključil iz športnega risa. Odveč

fotografija in osebi na njej nista povezane z vsebino

Revija, ki zate navija ... 12


Naša fotografija je iz Osnovne šole Hruševec Šentjur, kjer je v šahovskem razredu štirideset učencev, ki uživajo ob igri na novih šahovnicah.

FIDE za šah v šoli Projekt FIDE, Mednarodne šahovske zveze za popularizacijo šaha v šoli, vodi, v sodelovanju s Šahovsko zvezo Slovenije, Ali Nihat Yazici, podpredsednik FIDE, sicer pa, v sklopu Mednarodne šahovske organizacije, predsednik komisije za šah v šoli.

bi bilo iskati vzroke v odsotnosti športnega pedagoga, saj judoisti že od nekdaj nastopajo pretežno sami s klubskimi trenerji. A ta povezava v tej navezi očitno ni delovala in starejši tekmovalci JK Šiška, ki so nastopali za GLŠ in za druge šole, niso imeli pravega vodstva. Trener je bil poleg samo formalno. Očitno je bilo, da je zadnji impulz k nenavadnemu ravnanju pripomogla odločitev, da je bil met »regularen«, čeprav je večina menila, da ga je nasprotnik izpeljal zunaj borilnega prostora. A sodniških odločitev v športu nikoli ne komentiramo – tudi pri judu. Ovijač je, čeprav se je v Lignanu kvalificiral na MSP, nastopal z resno poškodbo hrbtenice, ki bi jo moral že zdavnaj zdraviti. Kljub temu da že nekaj časa ni mogel resno trenirati, je fant samo vzdrževal kondicijo z lažjo vadbo v fitnesu. In tako je, ne da bi ga kdo silil, še naprej tekmoval, ker si najbrž ni mogel zamišljati daljše športnega premora. Dokler se mu ni zgodil dvoboj v Kopru. Že prej se mu je izmaknil nastop z reprezentanco na MSP, v Lignanu se je boril sam, ker trenerju, ki bi moral stati ob blazini, organizatorji tega niso dovolili, ker ni bil odet v ustrezno oblačilo ... Najbrž bi našli še kakšen frustracijski dejavnik. Na srednješolskem prvenstvu v Kopru je bil v ozadju klasični imperativ športnega dosežka, ki pri mladih ne bi smel imeti besede. Zdravje in šola sta dve temeljni postavki v življenju mladih, ki bi morali zanimati klubske delavce in športne pedagoge, pa žal ni bilo tako. A vrnimo se k dogajanju v Kopru. Slabo je, da judoistom po tekmi ni nihče dejal, da tekmovalec ne more nikoli zbežati z blazine in da so sodniške odločitve dokončne. N. S.

Projekt Mednarodne šahovske zveze je delček širšega programa za popularizacijo šaha med mladimi, ki se izvirno imenuje CIS 100 (Chess in Schools - 100) in temelji na programu učenja šaha v šoli, ki so ga z velikim uspehom sprejeli po svetu. Mednarodna šahovska zveza uvaja program razvoja ������������������������������������� šahovske����������������������������� vzgoje tudi zato, da bi pripomogla k šahovski rasti nacionalne šahovske zveze. V šahu so trije možni izidi – zmaga, poraz ali remi. V projektu ŠVŠ 100 (CIS 100) so prav tako možni trije izhodi – zmaga, zmaga in zmaga. Slovenski mladeži se v tem svetovnem športu prav tako ponuja zmaga – zahvaljujoč vedenju strokovnjakom FIDE, kako vzgajati šahovsko mišljenje mladih v skladu z družbenimi možnostmi, ki jih ponuja šahovska igra. Zmagovalec bo tudi Šahovska zveza Slovenije, ne samo zato, ker bo pridobila na članstvu in na svojih prihodkih, ki so povezani z množičnostjo, pač pa bo pridobila predvsem s šahovsko kulturo v celotni državi. FIDE, Mednarodna šahovska zveza, pa je zmagovalka, saj je naredila še en korak k svojemu cilju – zdaj je že na polovici poti –, k enemu bilijonu šahistov na planetu, ki bodo združeni v igri duha in zdravja. In tako bo reklo Gens una sumus. (Vsi smo ena družina.) še bolj držalo. Samo štiri mesece je minilo, odkar smo se začeli pogovarjati o projektu, in tri mesece, odkar smo s Šahovsko zvezo Slovenije podpisali dogovor o sodelovanju, zdaj pa že z veseljem ugotavljamo, da projekt teče na sto šolah po Sloveniji. Prispevek FIDE k projektu v Sloveniji je podpora v znanju, FIDE je šolam izročila sto velikih demonstracijskih desk, 2500 šahovnic s pripomočki ter mnogo knjig in učbenikov. Celoten vložek bo tako vreden približno 40.000 evrov. Pomembno vlogo v tem projektu ima Šahovska zveza Slovenije, ki je povezana z lokalnimi okolji, v katerih bodo poskrbeli za izobraževanje šahovskih učiteljev. Za boljše seznanjanje s projektom je Šahovska zveza Slovenije predstavila projekt na svoji spletni strani. Samo v dveh dnevih in pol po objavi razpisa so oddali interesentom v projektu vseh sto demonstracijskih desk. Seminarji za učitelje so potekali septembra, odzivi udeležencev pa so bili zelo spodbudni. Obljubljeno gradivo je Šahovska zveza Slovenije prejela v začetku oktobra, ko se je začelo razpošiljanje šahovskega gradiva po šolah. Večina šol je že v polnem pogonu, no, nekaj šol pa šahovske pripomočke še pričakuje. Prihodnje leto projekt FIDE predvideva, da bodo s šahovskimi pripomočki temeljito opremili naslednjih sto šol. FIDE se zahvaljuje Šahovski zvezi Slovenije za korektno sodelovanje v prvi fazi projekta, pa tudi učiteljem, ki delajo z otroki po šolah. Seveda so to šele prvi koraki velikega in vznemirljivega projekta. Gens una sumus. Ali Nihat Yazici

13


Šport Slovencev v Italiji

Pripravlja uredništvo WWW.SLOSPORT.ORG

V Italiji – veliko slovenskih trenerjev Naši bralci iz Slovenije verjetno poznajo le „zveneča“ imena slovenskih športnikov, ki nastopajo v višjih ligah v Italiji, kot so, denimo, košarkarji lige A Slokar (Virtus Roma), Milič (Cremona), Golemac (Avellino), Jurak (Biella), nogometaši Samir Handanovič (Udinese), Iličič (Palermo), Birsa (Genoa), odbojkarji Gasparini (Verona), Urnaut (San Giustino) in drugi. Marsikateri bralec naše revije pa ne ve, da nastopa za ekipe slovenskih društev v Italiji in pri teh klubih opravlja trenerski posel tudi veliko slovenskih športnikov in strokovnjakov v raznih športnih panogah, o katerih mediji v Sloveniji ne poročajo. Pa skoraj ni slovenskega društva v Italiji, da bi v svojih vrstah ne imelo vsaj enega športnika ali trenerja iz Slovenije.Pa oglejmo si stanje v treh najbolj popularnih športih med zamejci v Italiji. Za druge športne panoge bomo o njih pisali v eni izmed naših prihodnjih številk Športa mladih.

KOŠARKA

Peter Brumen, skoraj 40 let zvest zamejskim klubom Pravi starosta trenerjev iz Slovenije je gotovo košarkarski strokovnjak Peter Brumen, ki je od leta 1974 navezan na zamejska društva

14

Med obiskom slovenskega reprezentanta in igralca NBA Primoža Brezca na poletnem tečaju v Dolini leta 2010. Prvi z desne - Tomo Krašovec, trener Bregove košarkarske ekipe.

v Italiji in se pri nas počuti kot doma, čeprav je skoraj dnevno potovanje od Ljubljane do Trsta in nazaj večkrat zelo naporno, seveda pa tudi delo z omejenim številom igralcev ni vedno lahko in spodbudno. Brumen pa je, kljub mnogim ponudbam v Sloveniji, ostal zvest zamejski stvarnosti in je med najzaslužnejšimi za rast slovenske košarke v Italiji. Ljubljanski strokovnjak, sicer pa Mariborčan, v tej sezoni vodi Kontovelovo ekipo v ligi D in še nekaj mladinskih moštev. Poleg Brumna pa je še vrsta drugih trenerjev, ki vadijo pri slovenskih košarkarskih društvih v Italiji. Boban Popovič trenira Bor Radensko in Tomo Krašovec Breg, v ligi C2,

Peter Brumen (stoji prvi z leve) – z mladinci Brega. V tej sezoni med drugim tudi trener združene mladinske ekipe Brega U 17

Mario Gerjevič, Borut Sila, Jan Zavrtanik, Zoran Lazarevski pa vadijo v nižjih in mladinskih ligah. Marko Meden, nekdanji košarkar Kraškega zidarja, uspešno igra pri Boru v ligi C2, pri Bregu pa nestrpno čakajo na dovoljenje italijanske košarkarske zveze za registracijo Elvisa Klarice, ki je sicer pred leti že nastopal za Jadran in za Breg.

NOGOMET

Pri NK Krasu največ trenerjev iz Slovenije NK Kras, ki je najvišje postavljeno slovensko društvo v Italiji (elitna liga) in ki združuje mladinske ekipe vseh tržaških nogometnih društev, ima več trenerjev iz Slovenije. Člansko ekipo sicer trenira Belorus Sergej Alejnikov, nekdanji reprezentant Davor Vitulič, Sovjetske zveze in nato trener mnogih član italijanskega pr- slovenskih voligaša Juventusa, v ekip v Italiji, strokovnem štabu pa sta letos na krmilu trener vratarjev Gulič in proseškega fizioterapevt Bombač. Primorja S člansko ekipo igrata Radenko Kneževič in Rok Božič. Krasove mladinske ekipe v raznih ligah vadijo Kos, Malnar, Makijevič, Pahor in Prodanovič. Če se omejimo na članske ekipe, za �������� Juventino iz Štandreža igra Gulič, za Sovodnje Reščič,


Ob Krasovem trenerju Sergeju Alejnikovu še člana strokovnega štaba, Slovenca Matej Bombač in Bojan Gulič

proseško Primorje trenira Davor Vitulič, kot igralec nastopa Peroša, za Zarjo pa odlični napadalec Marko Kočič. Na mladinskem področju na Goriškem vadita Rok Černe pri doberobski Mladosti (nastopa tudi za člansko moštvo) in Luka Cijan, ki je med najzaslužnejšimi, da je mladinska nogometna dejavnost pri Sovodnjah ponovno zaživela.

Radenko Kneževič, dolgoletni član NK Kras. Na sliki: ob prejemu plakete za 130 tekmo in 100 zadetkov s Krasom, desno Krasov predsednik Domenico Centrone

ODBOJKA

Zoran Jerončič dekan trenerjev Kar je Peter Brumen za zamejsko košarko, to je Zoran Jerončič za odbojko. Slovenski odbojkarski strokovnjak je začel trenirati

Danilo Berlot, prvi z desne (stoji), trener združene ženske odbojkarske Zaleta, ki nastopa v italijanski ligi D.

spletni info kazalec

internet

Novi sedež ZDŠPS Zveza društev športnih pedagogov Slovenije se je preselila v okrilje Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, kjer skrbi za stike športna pedagoginja prof. Jasmina Mauko Dimovski. Njen e-naslov: jasmina.mauko@guest.arnes.si, naslov SZŠ pa Poljanska cesta 61, 1000 Ljubljana, tel. 01 3001 611.

Likovni natečaj

Zlati sončki na izletih Zavod za šport RS Planica, ki koordinira program Zlatega sončka na državni ravni, razpisuje likovni natečaj Zlati sončki na izletih. Tokrat so v ospredju utrinki z jesensko-zimskih pohodov. Navodila: Sodelujejo lahko vsi predšolski otroci in učenci od 1. do 3. razreda OŠ. Ustvarjajo lahko v poljubni tehniki. Format je omejen na 40 x 50 cm. Dela so lahko tudi skupinska. Na hrbtni strani izdelka s tiskanimi črkami napišite ime in priimek avtorja, ime in naslov vrtca ali šole ter podatke o mentorju. Dela zbiramo do 31. januarja 2012 na naslovu Zavoda za šport RS

pri nas v osemdesetih letih pri raznih klubih, predvsem na Goriškem. Gotovo je eden izmed najzaslužnejših za razvoj tako moške kot ženske odbojke na Goriškem. Sedaj uspešno vodi goriško Olympio, ki jo je v prejšnji sezoni Zoran Jerončič privedel v ligo C. Andrej Berdon trenira Sočo iz Sovodenj v moški ligi C, ki bi za ekipo lahko tudi igral, toda zaradi pravil italijanske zveze ne more kot igralec dati svojega doprinosa, ki bi bil seveda velik, saj ima Berdon prvoligaške izkušnje. Sicer pa pri Soči že nekaj let uspešno igra vrsta odbojkarjev iz Slovenije kot Kragelj, Testen, Lipušček in Valentinčič. Danilo Berlot pa je eden izmed trenerjev Zaleta, ženske združene vrste na Tržaškem. Največja »igralska okrepitev« za zamejsko odbojko pa je nekdanji slovenski provligaš in reprezentant, 37-letni Gregor Jerončič, ki igra za Slogo Tabor v državni ligi B2. Jerončič je obenem tudi trener Slogine mladinske ekipe.

programi

Planica, Dunajska c. 22, 1000 Ljubljana (Mateja Reberšak Cizelj). Nagrade (z žrebom): deset otrok bo prejelo vrečko za športno opremo z logotipom Zlatega sončka, deset mentoric bo prejelo T-majico Zlatega sončka, izžreban vrtec ali šola bo prejela trideset balonov Zlatega sončka. Likovna dela ne vračamo.

Mednarodni Novoletni Cheerleading in CheerCamp vabita Decembra bo na OŠ Dobrova tekmovanje za »cheer« navdušence Evrope ter pravi »cheer« kamp, ki bo potekal od petka, 16. do nedelje, 18. Decembra. Znanje s pomočjo inštruktorjev iz Slovenije, Japonske, Finske bodo izpopolnjevali navijači, plesalci in trenerji. Na kampu bo poskrbljeno za prenočišča in prehrano, predvsem pa bo veliko zabave ter novega znanja in poznanstev. V soboto se bodo navijači, plesalci in akrobati pomerili na Novoletnem tekmovanju, v štirih starostnih razredih (otroška, mladinska, članska in senior) ter v kar 15. tekmovalnih kategorijah za začetniške skupine. www.zveza-znps.si ali znps@siol.net.

15


10+ desetplusdesetplusdeset

1

Lina in Lana KK Lesce

Prihodnjo sezono na višino 110 cm

Lana Nina Markelj

2

Sva Lina in Lana, nerazdružljivi prijateljici, ki naju povezuje velika ljubezen do konjev. Obe sva se prvič usedli na konja, ko nisva imeli še niti sedem let. Jahati sva začeli v KK Lesce, in tukaj trenirava še danes. Prve ure sva sedeli na konju kot kladi in bilo naju je strašno strah, če se bo konj nepravilno prestopil ali pospešil ko� rak. Zdaj je strah ostal prisoten samo še takrat, ko se moraš izkazati na treningu ali tekmi, ko veš da moraš poleteti čez oviro, pa se konj ne obnaša, kot si želiš, in veš, da se bo pred oviro ustavil, ti pa mu zgrmiš čez glavo, naravnost na oviro. Ampak o tem kasneje. Na začetku se moraš navaditi sedeti v sedlu in med konjevim lahkim tekom, kar imenu� jemo kas, vstajati z nogami v stremenih, pod budnim očesom inštruktorja. Sprva se nama je zdelo to skoraj nemogoče in »auuuu«, kakšen »������������������������������������������������ muskelfiber������������������������������������� « je bil naslednji dan��������������� , pa še nasled� nji in naslednji … Potem pa si vse boljši, več treniraš, vse bolj napreduješ. In ko sva nabirali kilometrino v sedlu na konjevem hrbtu, naju je ljubezen do konjev in konjeništva zastrupila do konca. Jahaču pa s časom lahko postane dolgčas, če zadeve ne postajajo vse bolj zahtevne, ad� renalinske. Takrat mora napredovati, najprej se mora naučiti galopirati. To je res preskok iz počasne hoje in lahnega kasa v hiter tek. Bolj ko konju valovi griva, večji je užitek in ko imaš tudi galop v »mezincu«, sledi izpit »jahač 1«. Ko ga opraviš, dobiš izkaznico, kar pomeni, da gre zares. Ko si prvič sposoben skočiti čez niz� ko oviro, ki je le malo nad tlemi, narediš izpit »jahač 2«. Zdaj se lahko prvič podaš z učiteljem jahanja na teren. Ker pa konj nima pedala za zavoro, rešita te lahko le tvoje znanje in razso� dnost, kadar se na terenu splaši in se požene v

Kaja Stankovič BK Ljubljana

Vstopam v vrhunski šport …

16

Sem Kaja Stanković, stara sem 17 let in živim v Ljubljani. Trenutno obiskujem tretji letnik Gimnazije Vič. Šola mi ne povzroča težav, saj si znam stvari dobro organizirati. Potrebno je tudi veliko reda, brez kate� rega v športu ne gre. V zadnjem času me veliko ljudi sprašuje o mojem nadaljnjem šolanju, a je moj odgovor zmeraj enak: »Ne vem še.« Vse poti so mi odprte, veliko stvari me zanima, a trenutno se moje življenje vrti okoli badmintona. Zavedam se, da bom kmalu postavljena pred odločitev o izbiri fakultete, ki bo najverjetneje odvisna od badmintona: kje bom trenirala, ali bo to v tujini, na kakšni ravni … Badminton me spremlja že od sedmega leta, torej dobrih deset let. Zadnjih nekaj let pa so treningi, priprave in tekmovanja postali bolj resni. Počasi vstopam v vrhunski šport, v katerem odkrivam, kako naporno je, koliko dela in truda je treba vložiti, da lahko posežeš po

dobrih dosežkih. Vendar mi ni niti malo žal, saj je končna nagrada lah� ko zelo dobra. Moj cilj v prihodnosti je vsekakor mladinsko evropsko prvenstvo leta 2013, rada pa bi postala poklicna vrhunska igralka in se seveda udeležila olimpijskih iger. Treniram v BK Ljubljana na Dolgem mostu, kjer imamo dobre razmere za trening, odlična trenerja Nikolaja Pešehonova ter Matjaža Sketlja. Treniram vsak dan, tudi dvakrat. Težava je le v tem, da je dan prekratek, saj mi včasih šolsko delo jemlje dragocen spanec, ki ga rabim za počitek in regeneracijo. Pri vsem me zelo podpira družina, ki me usmerja in ko mi je težko, verjame vame. Brez njih bi bilo res težko. Letos sem dobro igrala na mladinskih in članskih turnirjih. Na mla� dinskem turnirju v Laussane v Švici sem dosegla 3. mesto med ženskami posamezno, na mladinskem turnirju v Sloveniji pa 2. mesto posamezno


10+ desetplusdesetplusdeset brezglavi dir, je na terenu spet prisoten strah. Veliko je zgodb, ki so se nama pripetile, ko sva jahali po terenu, ampak o tem morda kdaj drugič, ko napiševa knjigo Najini tereni (hec). Sledilo je novo obdobje, ko sva se morali odločiti, kaj pravzaprav želiva. Ali bova ja� hali samo ljubiteljsko ali se bova pomerili v preskakovanju ovir ali pa tekmovali v dresuri … Za naju se zdaj pričenja čas preskakovanja ovir na temelju dresure, ki jo morava, radi ali ne, trenirati, saj bova s tem dosegli poslušnost konja. Najprej sva preskakovali tako imeno� vane križke, zelo nizke ovire, ki jih konj, če je malo bolj len, včasih kar prestopi. Nato sva prišli že do 60 cm visokih ovir, kar je prva višina, s katero se lahko srečaš na tekmi. Ampak na tekmo ne moreš, dokler ne opraviš tekmovalne licence, ki jo je potrebno vsako leto obnavljati, in sicer z izpitom v sedlu in ustnim izpitom pred predstavniki Konjeniške zveze Slovenije, predvsem pred trenerji. In potem, juhuhu, sledi prva tekma. Midve nisva začeli s 60 cm, temveč z 80 cm, da pa bi se bolje odrezali na tekmi, sva pregovo� rili starše in posebej za tekmo najeli še trenerja Janija. Dan pred tekmo nisva spali, navdušenje je bilo na višku, dosežki pa odlični. Obe sva dobili prvo rozeto, nagrado za tekmovalce, ki brez napak prejahajo tekmovalni prostor, ime� novan parkur. V prvi sezoni sva tekmovali na štirih tekmah, na višini 80 in 100 cm, v letošnji sezoni pa na sedmih tekmah, prav tako na 80 in 100 centimetrov visokih ovirah. Do prihodnje sezone bova pridno trenirali, saj upava, da bova tako preskakovali višino 110 cm. Od tu naprej je zgodba drugačna. Pričen� jajo se pokali in stopničke za doseženo mesto. O tem pa takrat, ko prideva do tja.

Lina Vertelj

in v mešanih dvojicah z Mitjo Šemrovom. Osvojila sem 1A turnir pri ženskah posamezno in prišla v glavni del članskega tekmovanja na Slovaškem ter zmagala v prvem krogu med ženskami posamezno na Madžarskem. Zelo rada potujem in čeprav sem bila na mnogih tekmovanjih, nisem videla veliko krajev. Tekmovalci vidimo le kraje ob poti, navadno avtocesto in dvorano. Prednost dajem igri med posameznicami, vendar vseeno zelo rada igram tudi dvojice in mešane igre. Glavno tekmovanje v letošnji sezoni bo državno člansko prvenstvo, ki bo zame velik izziv. Kot vsak športnik tudi sama redko občutim prosti čas. Kljub treningom in tekmovanjem pa mlad človek potrebuje sprostitev. Prosti čas najraje preživljam s prijatelji, hodim na pijačo, v kino ali samo na sprehode. Prav tako zelo rada berem knjige, poslušam glasbo in plešem. Velikokrat se zamislim, koliko stvari zamujam v življenju, ki jih moji vrstniki počnejo, a mi ni niti malo žal, saj me je šport veliko naučil in me še vedno uči koristnih stvari za življenje.

17


11. OFEM - TRABZON, Turčija (4)

Pismo iz Celja Na uredništvo ŠM je prišlo nepodpisano pismo.

18

Prepričan sem, da že naslov vaše revije pove, komu je le-ta namenjena. Ne glede na to pa pri svojih 48. letih tudi sam rad pokukam vanjo. Vsaj do zdaj sem. Razmišljanje avtorja (Niko Slana) članka 11. OFEM-TRABZON, Turčija (2) v številki 168 me je tako presenetilo in šokiralo, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se odločil za pismo. Dejstvo, da članek ni podpisan, me še najmanj moti. Roko na srce. Tudi sam se ne bi želel podpisati pod takšno skropucalo. Vsi vemo, da so mladi zmedeni, a ne? Ja, seveda so, če pa prebirajo članke, kot je bil vaš! Kaj zdaj? Zastava ja ali ne? Himna ja ali ne? Domoljubje ja ali ne? Se bo moral avtor tudi sam pri sebi odločiti. »Ruska himna se mi gabi, pa nemška, avstrijska …« Kar zmrazi me ob takšnih izjavah. Potem se pa sprašujemo, zakaj in od kje nestrpnost med nami! Pametovanja o carski Rusiji in dirigentu Hitlerju pa resnično ne sodijo v članek o največjem srečanju športne mladine sveta. Če je zastava nekaj preživelega in sramotnega, ne razumem, zakaj avtorja moti način nošenja zastave Roberta Rennerja na slovesnem odprtju OFEM. Morda pa je bil fant z mislimi pri tekmi, na kateri je (mimogrede povedano) tudi zmagal in dobesedno pometel s konkurenco.

Kar pa se tiče Roberta Rennerja – kot Celjan in ljubitelj atletike najostreje protestiram proti takšnem pisanju. V celem članku je omenjen samo njegov odnos do zastave, ki pa je po avtorjevem prepričanju tako ali tako nekaj »nebodigatreba«. Ali si SVETOVNI PRVAK med mlajšimi mladinci in zmagovalec OFEM resnično zasluži takšen odnos? Imamo v Sloveniji res toliko svetovnih prvakov, da dosežkov naših mladih športnikov niti ne omenjamo? Prilagam tudi fotografijo, ki se je kar nekaj časa nahajala na naslovni strani IAAF (htto:// www.iaaf.org/wyc11/photo/index.html). Fant je v Sloveniji na Svetovnem prvenstvu za mlajše mladince priboril zlato medaljo, skače pa v klubskih hlačkah, ker mu AZS ni uspela zagotoviti slovenskega dresa. To pa je sramota! Še o takšnih stvareh napišite kakšno besedo! Globoko v sebi sem prepričan, da vam je omenjeni članek ušel iz nadzora. Zavoljo mladih bodite v bodoče bolj previdni. Opravljate čudovito poslanstvo (delo z mladimi športniki) in škoda bi bilo, če bi se zaradi pisanja neodgovornih, neresnih in prepričan sem tudi, strokovno nepodkovanih avtorjev, to poslanstvo spremenilo v nekaj čisto drugega. Pa lep pozdrav!


Odgovor v Celje

Znova čestitke Robertu Rennerju za vse letošnje uspehe, tudi za naslov svetovnega prvaka med mlajšimi mladinci ter za zmago in rekord prvenstev OFEM (največje evropsko tekmovanje mladih pod olimpijskimi krogi) in državni mladinski rekord, ki ga je dosegel v Trabzonu. 531 cm, kolikor je preskočil, je zavidljiv dosežek. To že lahko rečem tudi brez trenerskih referenc za skok s palico. Robert v Trabzonu in tudi na svetovnem prvenstvu v Lillu ni imel razpoloženih nasprotnikov in je zmagal v velikem slogu. Tako kot je napovedal na predstavitvi ekipe OFEM pred odhodom v Turčijo. Ker gre za zelo atraktivno in zahtevno atlet� sko zvrst, si ljubitelji športa lahko samo želimo, da bi Robert svojo bleščečo športno pot tudi nadaljeval v tem slogu. Vemo, da na spolzki poti vrhunskega skakalca odločajo malenkosti ter da barva dresa in simboli na njem najbrž nimajo pomembnejše vloge. Zato lahko samo upamo, da bo imel Robert na svoji športni poti še naprej pravo strokovno oporo, doma pa tudi prave sogovornike na poti v življenjsko in športno zrelost. Ker smo se v Športu mladih odločili, da do� gajanja na OFEM opišemo v več nadaljevanjih, smo si drznili najboljšega slovenskega atlet� skega udeleženca pustiti bolj za konec. Pismo iz Celja je prišlo kot nalašč, da na Rennerja ne bi pozabili. Avtor zapisa z velikimi simpatijami spremljam skok s palico, Robert pa je v ŠM zato omenjen najbrž pogosteje kot njegovi atletski kolegi, tako da v tem pogledu nimam slabe vesti. Z velikim veseljem bom (osebno) Robertu poklonil knjigo Otočje Gulag, da si bo prebral, kaj se je dogajalo pod zastavo, za katero sem zapisal, da mi ni posebno pri srcu. Pa ne zaradi rdeče ideologije, ampak pokvarjenosti ljudi, ki tako ali tako zlorabijo vsako idejo – povsod in vselej. Članek z naslovom Zastave, grbi, himne mi ni ušel iz nadzora, z njim sem želel samo karikirano nakazati dogajanje, kjer je bilo zastav in vsega tega nacionalnega preveč, kot je preveč sladkorja v turškem medu. Želel bi si, da fantje in dekleta, mladi atleti, ob vsem prijetnem, kar jih obdaja, začno razmišljati s svojo glavo, da jim pride v zavest, da kot reprezentanti na trenutke živijo v umetnem okolju, v športni

pravljici, ki s pravim življenjem nima kakšne posebne povezave. Na tekmovanju v Turčiji so zato morda premalo izrabili pri� ložnost, da bi spoznali še kakšne druge odtenke z dežele islama. Na robu olimpijske vasi, morda samo kakšnih 150 m od glavnih vrat, se je že začenjalo tradicio� nalno življenje domačinov, ki so, najbrž brez dela, sedeli v senci džamije, pili čaj in se pomen� kovali – kdo bi vedel, o čem že. Zagotovo so z enim očesom opa� zili vrvenje v olimpijski vasi, ki je bila zanje simbol nekega drugega sveta, vse bolj prisotnega tudi v Turčiji. Njihov hodža, oblečen v preprosto civilno oblačilo, je bil evropsko razgledan gospod, saj je služboval v razvitih državah zahodne Evrope, tako da bi se lahko lepo pogovarjal tudi s športniki������������������������ . A mlade je pri spozna� vanju bližnjega okolja olimpijske vasi varovala visoka železna ograja. Predvsem pa jih je, kar je razumljivo, zanimal šoping. Morda bi lahko dojeli strpnost islama ob grškem pravoslavnem samostanu Sümela (375–395, iz obdobja cesarja Teodosija), v gorskem svetu nad Trabzonom. V bližini je bila še pravoslavna Hagia Sophia (1250). A prevladala je trgovina, čeprav so si v »civiliziranem« svetu podobne kot jajce jajcu. Tudi čaj v prijateljskem ozračju bi lahko srkali samo v Turčiji in zvedeli še kaj več o svetu. A programi in urniki športnikov so napeti, naravnani so čredno, vsi za vse, tako da ni bilo časa za individualnost. Zagotovo so Turki s prevzemom izpeljave velikega tekmovanja želeli pokazati tudi kaj tega. Prepričan sem, da so športniki iz vse Evrope občutili, da so bili odveč morebitni strahovi in da je nestrpnost, kot lahko vsak dan beremo v časopisih, pravzaprav doma v civiliziranem zahodnem svetu. Ljudje v Turčiji ne poosebljajo zla. Nasprotno, so veliko bolj prijazni kot Evropejci. Če so športniki dojeli to, so Turki z OFEM že nekaj dosegli. Niko Slana

19


10+ desetplusdesetplusdeset 11. OFEM - TRABZON

3

Adrian Gomboc JK Z dežele Sankaku

Včasih si privoščim pico … Adrian ob svojih nastopih na OFEM v Tra� bzonu ni kazal čustev veselja ali jeze. Nekdanji soboški judoist se je v kategoriji do 60 kg prebil do finala, v katerem pa se je ujel v zanko Izra� elca Alexa Raskopina in šele takrat smo lahko na njegovem obrazu zaznali znamenja jeze. Tri mesece po Turčiji je v domačih ligaških tekmovanjih prestopil v višjo kategorijo in po vrsti odpravil vse nasprotnike, tudi člane. Ta� kratnih dogodkov se je spomnil z nasmehom: »Nekaj dni sem bil jezen. Šele nato sem dojel, da je bila moja uvrstitev v finale lep dosežek. Izraelca bi lahko premagal, kot sem ga že na uvodnih tekmah. Dosežki med kadeti še nič ne pomenijo, so samo dobra popotnica. Do čla� nov je še dolga pot,« je povedal judoist, ki bo v novi sezoni že med mladinci, člansko DP pa bo zanj prvo večje tekmovanje v novi sezoni. »V domači ligi sem nastopal do 66 kg. Dobil sem vse boje, v enem pa je bil tekmec Marcel Ognjenovič, skoraj veteran, izenačen. Ključna je bila kondicija, če bi jo imel nasprotnik, bi zmagal. Sam sem zbijal težo in nisem bil v dobri koži.« Premagal si tudi Mohoroviča.

»Imel sem srečo, naredil je napako. Imel sem 62 kg in bil sem zadovoljen, da sem se enako� vredno boril s tako izkušenim tekmovalcem. Januarja, ko bom mladinec, se bom dokonč� no odločil za kategorijo. Vsekakor pa želim prihodnje leto izpolniti normo za mladinsko evropsko in svetovno prvenstvo, na katerem si želim medalje. Težko bo, ker je veliko dobrih mladincev. Na domačih blazinah sta v kate� goriji do 66 kg močna predvsem brata Kuralt in Tim Kovačič. Pri članih je močan Matjaž Terbovc, ki je včasih moj partner pri vadbi.« V Trabzonu si bil zelo resnoben.

»Pri judu je vse v glavi. Seveda je pomemb� na fizična priprava, vendar menim, da je 75 odstotkov uspeha na tekmi odvisno od psihe, od priprave na nasprotnika. Že preden stopiš na blazino, je treba boj podoživeti, treba se je zbrati za vse mete. O vsem tem sem začel razmišljati prvo leto, ko sem začel obiskovati večja kadetska tekmovanja,« je o vizualizaciji povedal Adrian, ki ga je v Turčiji navdušilo veličastno odprtje tekmovanja in 25.000 gledalcev. Si v novem klubu zadovoljen?

»Zelo. In s šolo tudi. Del vadbe v klubu občasno namenjamo tudi vajam, ki naj bi preprečevale poškodbe. Pa tudi sicer trenerji razumejo, da včasih zaradi drobnih poškodb judoist ne more vaditi na polno. Takrat vadi, kar lahko. Na I. gimnaziji v Celju sva z Ajo Gačnik Zupan v istem letniku. Sošolci so zelo zavzeti športniki,« pravi judoist, ki mu je blizu misel na študij na Fakulteti za šport. V Celju si bil najprej v dijaškem domu.

20

»Po prvem letniku sem ga zapustil. Tam se ni bilo mogoče spočiti. Veliko je bilo po�


nočevanja, za tako življenje pa nisem imel ne časa ne volje.« S čim si krajšaš dolgčas?

»Za kakšne konjičke nimam časa. Ko mi ni treba ničesar početi, počivam. Rad imam raču� nalniške igrice, sicer pa sem ljubitelj geografije, rad potujem. Zanimam se za športno prehrano. Vem, da je pomembna zdrava prehrana, zato po hitri prehrani ne posegam, tudi zato, ker moram paziti na težo. Že kakšnih pet dni pred tekmo se začne dieta, takrat na jedilniku prevladuje sadje, brez sokov, saj so polni slad� korja. Sicer pa je za žejo najboljša voda. Sam si pripravim zajtrk, nato pa je topel obrok v šoli. Po treningu pride prav kaj lahkega, zvečer pa tako ni priporočljivo veliko jesti. Sadje je še najboljše. Pico si privoščim zelo redko.«

4

Aja Gačnik Zupanc JK Z dežele Sankaku

Če se potrudiš, ni nič težko … Za Ajo Gačnik Zupanc, dijakinjo športnega oddelka drugega letnika na I. gimnaziji v Celju, bi težko dejali, da je na OFEM v Trabzonu presenetila s srebrno medaljo v kategoriji do 70 kg, saj je medaljo enakega leska osvojila že na evropskem kadetskem prvenstvu na Malti. Aja, vsaj na prvi pogled z ničemer ne vzbuja pozornosti in tudi na novembrskih reprezen� tančnih pripravah na Rogli, kjer smo se z njo pogovarjali, je natančno sledila navodilom trenerja Marjana Fabjana. Skoraj fanatično. Hkrati pa je na Rogli sledila še trenerskemu izobraževanju, ki ga je pripravil prof. Štefan Cuk v okviru izobraževanj JZS. Igor Trbovc, eden od mlajših trenerjev, ki jo je spremljal tudi na evropskem prvenstvu in na OFEM, je o njeni zagnanosti dejal: »Menim, da je izobraževanje, ki ga vodi trenerski kolega Štefan Cuk, zelo pozitivno. Judoisti, ki so še sami dejavni in tekmujejo, se morajo tako še bolj poglobiti v judo. Če želi nekdo mlademu tekmovalcu kaj razložiti, mora biti razlagalcu jasno, kaj želi povedati.« Aja, ki zatrjuje, da jo zanima študij medicine, očitno že razmišlja o svojih prihodnjih dejanjih v življenju, seveda v povezavi s športom. »Če se potrudiš, ni nič težko,« zatrjuje za šolo, a očitno je dojela, da tudi pri judu ni nič drugače. Aja je obiskovala Osnovno šolo v Grižah, eno izmed šol, s katero je JK Sankaku povezan

prek judoističnega krožka, ki je že dal nekaj izvrstnih tekmovalcev. Na začetku osnovne šole je obiskovala atletsko vadbo, ob tem pa je opazovala judoiste. Všeč so ji bili tekmovalci v belih kimonah, in tako je bila kmalu njihova. Kaj je Aji manjkalo, da bi na OFEM stopila še korak višje? »Najbrž malo več zbranosti. Na evropskem prvenstvu pa bi potrebovala malo več športne sreče. Na obeh tekmovanjih so bile odločilne moje napake,« zatrjuje in dodaja, »po vsakem boju razmišljam, kaj sem delala narobe in kaj bo treba popraviti. Z januarjem bom zapustila kadetsko konkurenco. Pri mladinkah bo precej bolj zahtevno, saj so močnejše in bolj

izkušene. A se nove konkurence ne bojim,« pravi dekle, ki med bojem v parterju pogosto uspešno uporablja davljenje in vzvode, všeč so ji klasični nožni meti. »Na treningu je treba zmeraj razmišljati o svojih akcijah,« še našteva Celjanka, ki je bila s klubom tudi že na treningu na Japonskem. »Bilo je naporno,« je bil prvi vtis, »treningi so bili precej drugačni, boji so bili naporni, veliko več se je bilo treba boriti. Japonke imajo zelo dobro tehniko in tam, kjer smo vadili mi, so bile punce precej starejše. V primerjavi z njimi sem bila neizkušena. Tudi to je bila razlika med nami in njimi. Na hrano pa se je bilo treba navaditi.« Aja o stvareh in dogajanjih razmišlja umirje� no, tudi o svojih športnih nasprotnicah: »V Slo� veniji med kadetinjami ni posebne konkurence, večja je med uveljavljenimi članicami. Doslej je bila moja velika nasprotnica Hrvatica Brigita Matič, ki sem jo premagala na evropskem pr� venstvu, na OFEM pa sem z njo izgubila. Pri mladinkah bo veliko močnih judoistk, med njimi obe sestri Marič, Avstrijka Graff.« Aja zatrjuje, da si ne zastavlja velikih špor� tnih ciljev, saj lahko poškodba še prehitro vse obrne na glavo. »Potrudila sem bom, ker želim doseči čim več, a ne gradim motivov na visokih pričakovanjih,« pravi športnica, ki, za razliko od mnogih vrstnic, zelo rada bere, predvsem romane. V roke rada vzame kitaro, uživa ob skladbah skupine Yu2, rada ima živali, vodo, smučanje ...« »Sem optimistična in skušam vse narediti kar najbolje,« je dejala na koncu pogovora. Aja se je kmalu po pogovoru in pripravah na Rogli udeležila mladinskega svetovnega prvenstva v Južni Afriki, na katerem pa ni bila posebno uspešna. A najbrž je bila zadovoljna tudi z ogledom največjega mladinskega tekmovanja, še posebno, ker je Avstrijka Graffova, s katero se včasih pomerita na blazinah, osvojila naslov svetovne prvakinje. Zagotovo je bila za Ajo tudi to zanimiva spodbuda – za razmislek o svojem športu.

21


Pišejo DIJAKI GIMNAZIJE ŠIŠKA

Judoisti GLŠ – še zmeraj najboljša ekipa Na državno prvenstvo srednjih šol smo peljali močno ekipo Gimnazije Šiška. Tako kot v minulih letih smo tudi tokrat odhajali iz Kopra kot zmagovalci pri fantih. Veseli smo, da smo ubranili primat naše šole. Di� jakinje pa so se prvič uveljavile kot resne tekmice. Če ne bi bilo poškodb, bi verjetno ekipno srebro, ki smo ga zelo veseli, spremenili v zlato. Poznavalci bi vprašali, ali je v ekipi težko nadomestiti Andraža Jereba, Jana Rateja in druge, ki so doslej prinašali pokal zmagovalca v šolske vitrine? Naša zelo pomlajena ekipa je uspela, predvsem zato, ker smo se uveljavili kot gimnazija s športnimi oddelki, ki podpira in spodbuja judo. Poleg tega smo enakomerno razporejeni po vseh letnikih, letos je celo doslej največ vpisanih judoistov v prvem letniku. Dijaki iz nižjih letnikov so se izkazali, predvsem pa zagotavljajo, da bo tudi v prihodnje treba računati na močno ekipo GLŠ. Na letošnjo tekmo smo se odpravili kot prava skupina, z enim avtobusom, združeni iz vseh večjih ljubljanskih klubov (Bežigrad, Golovec, Olimpija in Šiška). Bili smo dobro razpo� loženi in motivirani, če ne verjamete, poglejte fotografije na http:// www.mojalbum.com/daniloembersic/dp-judo-november-2011. Tekmovanja so se udeležili tudi poškodovani tekmovalci, saj so prav tako del ekipe. Med seboj smo se spodbujali, bili smo ob blazinah kot pravi trenerji prijateljem iz šole. Na takem tekmovanju velikokrat poizkušaš zaradi ekipe narediti več, kot bi sicer, saj te žene ekipa, za katero tekmuješ. Tekmovalcem, ki se udeležujejo največjih tekmovanj, evropskih in svetovnih prvenstev, ni težko nastopiti za šolo. Za nas je to pomembno tekmovanje, na katerem želimo pokazati največ.

Luka Kuralt, JK Bežigrad

Dve medalji iz srednješolskega DP Luka, ki tekmuje za JK Bežigrad, nastopa v kategoriji do 66 kg, na srednješolskem prvenstvu pa je dijak 3. letnika Gimnazije Šiška iz Ljubljane zabeležil v svojo tekmovalno knjižico poleg posamične zmage tudi ekipno, saj je bila judoistična vrsta dijakov iz GLŠ tudi ekipno najbolj prepričljiva. Luka je eksploziven. Po tej svoji lastnosti je podoben svojemu trenerju Gregi Brodu, ki je v svoji tekmovalni karieri zbiral lovorike prav s to sposobnostjo. Na prvenstvu v Kopru sta ga spremljala trenerja Dejan Vogrinec in Japonec Kubota. Šola in judo ga povsem zaposlujeta, a včasih zaide na youtube, kjer je veliko posnetkov zanimivih judoističnih bojev.

Zmagovalna ekipa GLŠ

Ko je bilo prvenstva konec, nas je prof. Truda Švarc Urbančič, naša stalna voditeljica, peljala na kosilo. Po lastni izbiri smo se odločili za Mc'Donalds. Čeprav je menila, da je njihova hrana neprimerna za športnike, ni nasprotovala naši izbiri. Za prihodnje leto ne obljubljamo zmage, lahko pa obljubimo, tako kot letos, dobre boje in veliko ekipnega duha, po katerem je znana naša »judoistična« gimnazija. V ekipi GLŠ smo bili, dijakinje, 5. mesto: Barbara Bizilj (1.a), 1. me� sto: Patricija Brolih (1.a), dijaki: Miha Naprudnik (4.a, do 66 kg), Jakob Gričar (1.e, do 73 kg), 7. mesto: Jan Majdič (3.a, do 90 kg) in Jan Kern (1.a, do 60 kg), 5. mesto: Blaž Vrankar (1.f, do 81 kg), 3. mesto: Igor Potparič (4.a, do 73 kg), Matija Harpf (3.a, do 81 kg), Luka Harpf (1.a, do 60 kg), 2. mesto: Janez Vidmar (2.a, do 60 kg) in Jaka Feist (2.a, do 55 kg), 1. mesto: Primož Marinčič (4a, do 81 kg), Luka Kuralt (3a, do 66 kg).

Na srednješolskem prvenstvu si odpravil vse nasprotnike, Adriana, Timija in …

»Tudi brata Jureta. Z njim se kar dobro poznava, na tekmi je zmeraj vprašanje, kdo bo zmagal, saj je eno leto starejši od mene.« S šolo se lahko pohvalite, profesorji vas razumejo.

»Ja, res, tokrat so nam organizirali prevoz na tekmo, vodstvo, pa še kosilo po tekmi. S šoli teče vse zelo dobro.« V JK Bežigrad imate japonskega trenerja. Ste z njim v klubu veliko pridobili?

»Seveda, zelo dobro zna pokazati tehniko, v njej smo zelo napredovali. Tudi sicer je v klubu pravo tekmovalno ozračje, vadbene razmere so dobre. Letos smo nameravali oditi za en mesec na trening na Japonsko, pa nam finančno ni zneslo. Upam, da se bo želja uresničila prihodnje leto. Tam so dobri tekmovalci in veliko bi lahko pridobili. Rad bi začutil japonske borce.« Kam boš šel po srednji šoli?

»Še ne vem, morda bom študiral šport, trenersko delo bi bilo lahko zanimivo, rad bi ostal v športu, predvsem pa čim dlje pri judu. Vse bo odvisno od tega, kako bom uspešen. Za zdaj mi kar dobro kaže. Dvakrat sem osvojil 5. mesto na kadetskem EP (Slovenija, Češka). Mladinska sezona se bo začela kmalu po novem letu. Rad bi dosegel kakšen dober izid in se uvrstil na evropsko in svetovno prvenstvo. Seveda mi ne gre samo za udeležbo, ampak za čim boljšo uvrstitev.« Kako si pričakoval dvoboj z Gombocem?

»Nisem bil prepričan, da ga bom premagal, seveda pa sem si zmage želel. Bil sem utrujen od treningov. Na pripravah na Rogli sem imel z njim nekaj bojev in vse je bilo zelo na meji.« Se spomniš letošnjih počitnic?

»Morja ni bilo, ker sem se pripravljal za evropsko prvenstvo, pa se nanj, žal, nisem uvrstil. Zato pa sem bil na pripravah v Izoli, kjer pa sem se tudi kopal.« Kakšne so možnosti, da se nekoč uvrstiš na olimpijske igre?

22

»Morda leta 2016, če …,« je bil kratek bežigrajski judoist, ceni Jigora Kana, ustanovitelja modernega juda, »če ne bi bilo njega, ne bi bil judo to, kar je danes – pomemben olimpijski šport.«


Gimnazija Šiška ponovno najboljša Srednješolska tekmovanja so nekaj poseb� nega, so skupna točka vseh dijakov judoistov. Na srednješolskih tekmovanjih tudi pride do izraza enakopravnost, saj je pomemben vsak član ekipe, pa naj bo to «četrtarček« ali pa »fazan«. Dobro je, da tudi individualisti enkrat nastopimo za šolsko ekipo. Z judom se ukvarjam od 10. leta, obiskujem pa četrti letnik Gimnazije Šiška. Kot član šolske ekipe sem zmeraj rad nastopil na srednješol� skem tekmovanju. Ob tem sem bil že tudi na mnogih klubskih in reprezentančnih tekmova� njih, nazadnje sem nastopil na mladinskem sve� tovnem prvenstvu v Južni Afriki tako, da lahko rečem, da je vsako srednješolsko tekmovanje nekaj, česar bi se vsak šolar moral udeležiti, če se le ukvarja s športom in ne glede na to, kako je dober. Že to je dober občutek, da lahko že samo z udeležbo pripomoreš do uspeha šole. Pomembno je sodelovati! Čeprav tekmujem v posamičnem športu, dobro vem, kaj to pomeni biti del ekipe, saj ni vse odvisno od tebe, ampak

Kategorija do 73 kg (z leve) – Matic Omerzu, Blaž Fekonja, Marcel Brajdič in Igor Potparič

od vseh, ki tekmujejo. Podpora prijateljev ob blazini je pogosto odločilni dejavnik pri tem ali boš zmagal ali ne, takrat ko je najtežje. Zelo zanimivo je tudi to, da se tekmovalci, ki sicer tekmujejo za različne klube in so si na klubskih tekmovanjih nasprotniki, združijo v eno ekipo in tako izgine tudi medsebojno rivalstvo. Končni uspeh je odvisen od tega kako dobro ekipa deluje in kako s skupnimi močmi premaguje ovire. V zadnjih letih je moška ekipa Gimnazije Šiška že serijska zmagovalka srednješolskega prvenstva, na kar sem zelo ponosen in upam, da bo tako ostalo tudi po tem, ko bom končal šolanje na GLŠ. Glede na uspešno sodelovanje klubov in šole uspeh tudi v prihodnje verjetno ne bo izostal. Igor Potparič, Gimnazija Šiška

Čestitke – zadnje dejanje dvoboja z Zenunijevo (levo)

Maja Povšnar

Naslov srednješolske prvakinje – presenečenje Maja Povšnar, članica JK Triglav Kranj, je stara 17 let, na judoističnih blazinah pa je že prava veteranka, saj ima za seboj že devet let vadbe. Je že skoraj simbol ženskega juda v Kranju, saj v zadnjih letih ni tekmovanja, na katerem ne bi nastopila. Dijakinja Ekonomske gimnazije v Kranju je v zadnjem času lepo napredovala, njena zadnja lovorika pa je naslov srednješolske prvakinje. Kranjski judoisti vadijo v slabih razmerah, Maja zatrjuje, da v klubu nima pravih partnerjev za vadbo in prav zato se rada udeleži priprav v okviru JZS. Šolsko prvenstvo 2011 v Kopru si bo zapomnila, ker je osvojila naslov državne prvakinje in v finalu kategorije do 56 kg odpravila Fitore Zanuni, tekmovalko, ki se je letos udeležila mladinskega svetovnega prvenstva. »Zmaga nad Zanunijevo je bila zame veliko presenečenje, morda sem bila malo težja od nje. Presenetila me je z nastopom v moji kategoriji. Še pred tem pa sem premagala Katjo Rigelnik. To je bil zame še večji dosežek. Sploh pa je zmaga na srednješolskem prvenstvu presenečenje,« je bila navdušena Maja, ki od letošnje sezone pričakuje veliko, a dodaja, »rada bi se uvrstila na kakšno veliko tekmovanje, denimo, na evropsko prvenstvo. Ne zanima me samo nastop, ampak tudi uvrstitev.« Kranjčanka ni želela na glas razmišljati o svojih željah za MEP, saj dobro ve, da so velika tekmovanja zahtevne preizkušnje, lep primer za to je prav Zanunijeva, ki na domačih blazi� nah skoraj ne izgubi dvoboja, na svetovnem prvenstvu pa se je morala posloviti iz bojev že v uvodnem krogu. Ampak o tem se najbrž pogovarja s svojim trenerjem Branetom Vuzmom. Maja, dijakinja tretjega letnika, vsaj približno ve, kam jo bo peljala pot po srednji šoli, a je na to vprašanje odgovorila v slogu športne zasvojenke: »Morda se bom vpisala na ekonomsko fakulteto, morda pa na Fakulteto za šport.« Seveda, Fakulteta za šport je za mnoge prva misel, za vse pa vendarle ni zadnja. Kranjčanka za branje nima časa. »Zdaj je doba interneta, na facebooku imam veliko prijateljev, a samo tiste, ki jih poznam,« pravi ljubiteljica živali, ki ima doma, kot zatrjuje, cel živalski vrt, od psa do mačk in še hrčka … In kaj je Maja še povedala? »Upam, da bodo v šoli opazili moj dosežek, in da bom pri športni vzgoji dobila kakšno petico.« Maja (levo) v boju s Perkovičevo

23


10+ desetplusdesetplusdeset

5

Miha Ličef AK Jesenice

Vrhunski šport je garanje Vzrok za obisk na Osnovni šoli Gorje je bil Miha Ličef, gorski tekač, z oktobrske naslov� nice Športa mladih, s številko 35. Poiskali smo ga v devetem razredu. Seveda ga vsi poznajo, saj je pravi ������������������������������������ športnik���������������������������� - tekmuje na atletskih ste� zah, krosih, maratonih, gorskih tekih, pozimi pa teče na smučeh. Je odličen učenec, v jeseni pa bo šolanje nadaljeval na gimnaziji Jesenice. Medtem ko Miha že nestrpno pričakuje prestop v novo šolsko okolje, pa Nenad Pilipović, njegov športni pedagog, žalostno zatrjuje, da takega športnika na šoli še dolgo ne bodo imeli. Bil je najmočnejši člen v tekaški ekipi Osnovne šole Gorje. Starša Renata in Matjaž sta ga popeljala v naravo in v ljubiteljski šport že zelo zgodaj. V tretjem razredu osnovne šole je začel na Je� senicah trenirati atletiko, vendar ni imel prave družbe. Vadil je pri različnih trenerjih in kmalu je začel uspešno nastopati na gorenjski zlati ligi v Kranju. V ospredju sta bila skok v daljavo in tek na 200 m. V 6. razredu pa ga je Janez Petkoš iz OŠ Gorje povabil k smučarskim tekom. Takoj se je navdušil za novi šport, tu zato, ker je dobil prijatelje. Vendar pa zagrizen Gorjan atletike ni opustil. Atletski trener Slavko Lučič ga je pisno vodil skozi atletske treninge, pri tem pa sta mu pomagala tudi starša in lahko se pohvali, da je letos s pionirsko atletsko repre� zentanco opravil nekaj nastopov. Miha nima urnika za učenje, izkoristi čas, kadar ga pač ima, in tako deluje tudi pri športu. Vse leto mu mine skoraj brez premora. Ko je konec atletske sezone se poda v smučino, in ko je konec smučarskih tekov se preseli na atletsko stezo. »Zimski treningi so mi všeč, saj veliko tečemo, tudi po 20 km na dan,« pravi Miha, ki ne pozna počitka. Tudi na morju, med počitnicami, ne more brez teka, če ne gre drugače pa vsaj kolesari.

24

Za svoje največje dosežke v atletiki je skro� mno izpostavil le dva: uvrstitev na šolskem teku na ljubljanskem maratonu leta 2010, ko je zmagal med leto starejšimi in državno atletsko prvenstvo 2010 na Ptuju, ko je postavil državni rekord za kategorijo pionirjev U 14 v teku na 1000 m (2:50,48). V smučarskih tekih se je naj� bolj veselil uvrstitev na mednarodnih otroških igrah v Kanadi - 2. mesta v drsalni tehniki in dveh prvih mest v klasiki in štafeti. »Najbolj naporno je spomladi, ko se tekme v smučarskih tekih kar vrstijo, potem pa pride še kros in tudi atletika že trka na vrata,« zatrjuje športnik, ki mu je stres izziv. Zmeraj teče na zmago, uživa, če mu uspe dober dosežek ali celo rekorden tek, slabi nastopi pa ga tudi po� trejo. A očitno imajo tudi slabi trenutki smisel, saj ga zbudijo iz prevelike samozavesti. Miha je prepričan, da se vse zgodi z razlogom. Ob svojem zadnjem nastopu na krosu v Murski Soboti ga je, samo sto metrov pred ciljem, prehitel Jaka Kožar, ki je sicer nogometaš. »Pije mi kri, vendar vem, da ga lahko tudi premagam. Dobro poznam svoje nasprotnike in tudi tiste malo starejše atlete, denimo, Petra� ča, Grunfelda, Rudolf pa je moj vzornik. Pri smučarskih tekih se bom letos boril predvsem s Klemenom Razingerjem (Bled) in Jako Ma� roltom (Olimpija).« Miha za mizo ni izbirčen, je vse, razen ku� mar, najraje ima meso in sladice. »Stara mama peče slasten jabolčni zavitek in jogurtovo pe� civo,« pravi in požre slino, »rad imam sokove, posebno iz ananasa. Sem nasprotnik poživil. Za uspeh v športu sta potrebna samo trening in psihična stabilnost. Pred štartom sem rad sam.« Da odpravi tremo in se umiri in notranje spodbudi za odločen začetek tekme. »Pred štartom se vselej prepričujem, da napori, ki me čakajo, ne bodo tako veliki, da jih ne bi zmogel.

Po štartnem strelu moraš biti odločen,« zatrjuje športnik iz Gorij pri Bledu. Miha je spregovoril o želji, ki se je pri njem pojavila že pri desetih letih – njegov največji cilj je medalja na olimpijskih igrah, a ni povedal, v katerem športu: »Odločilno bo prihodnje leto, saj sta mi oba športa ljuba.« Bralcem Športa mladih pa Miha sporoča: »Šport je nekaj naj� lepšega v življenju, če je rekreativen, se glava najbolj spočije, vrhunski šport pa je garanje.« Mojca. Zupan

7

Emil Steiner NTK Križe

Fant ima roko … Namiznoteniški igralec Emil Steiner igra v 2. SNTK, prepoznaven je po športnih copatih adidas, lesenem delu loparja Timo Böll ALC, gumo stiga calibra, ter po hitri in mirni desnici. Petnajstletni dijak 1. letnika Srednje šole Iskra, smer tehnik mehatronik, je doma v majhni vasici Jelendol, približno sedem kilometrov od Tržiča. Ker avtobusne povezave ni, vstaja že ob 5.30. Oče Jože ga vsak dan iz jelendolske doline vozi v tržiško kotlino, zjutraj in še popoldan pa na treninge. Zgovornost ni njegova vrlina, a je povedal, da se mu je s športom marsikaj spremenilo: »Včasih je bilo fletno doma, sedaj, ko vsak dan treniram, pa sem si družbo poiskal v klu� bu, kakšen večer pa se s skuterjem odpeljem do nekdanjih sošolcev ali do prijateljice.« Emil skoraj nima prostega časa, zato proste minute izkoristi ob računalniku, ob prostih vikendih spi tudi do štirinajst ur, med letnimi počitnicami rad igra odbojko,


10+ desetplusdesetplusdeset

6

Liam Orel Jadralni klub Jadro, Koper

Jadranje je lep šport Sem Liam in bom konec novembra dopolnil 11 let. Super, 11 je moja srečna številka. Moja oznaka na jadru je SLO 911. Jadram na jadrnici Optimist. S številko 11 se velikokrat srečam in vsakič vem, da pomeni nekaj dobrega. Jadrati sem začel s šestimi leti. V jadralni klub me je pripeljal Jure. Vsi v družini radi jadramo. Poleti se vsi skupaj odpravimo s potovalno jadrnico na dopust, kjer rad lovim ribe. Večkrat se je že zgodilo, da sem z ulovljenimi ribami nahranil družino in še prijatelje, ki so z nami dopustovali. Poleg jadranja rad igram biljard, košarko, nogomet in računalniške igrice, denimo, Counter strike.

Že lani sem se uvrstil v državno reprezentanco in jadral na evropskem prvenstvu. Ni mi šlo dobro. Letos mi gre veliko bolje. Dosti sem treniral tudi pozimi. Včasih me je malo zeblo. Pozimi imamo navadno krajše treninge, ki jim sledi topla pijača, da se ogrejemo. Letos smo v klubu veliko trenirali in se udeležili mnogih regat. Štiri od teh so štele kot izbor za državno reprezentanco. Zmagal sem štiri od petih regat. Zelo sem bil vesel. Tudi drugi jadralci iz našega kluba so dobro jadrali. Za državno reprezentanco sem jadral na evropskem prvenstvu na Portugalskem. Med 140 jadralci starimi do 15 let sem med Evropejci končal na 13. mestu, v jakostni skupini do 12 let pa sem zmagal. Zelo sem bil srečen, saj sem močno popravil dosežek prejšnjega leta. Na podelitvi nagrad sem prejel tudi posebno nagrado za najmlajšega tekmovalca na prvenstvu. V septembru sem osvojil še naslov državnega prvaka za dečke do 12 in 15 let, teden dni za tem, s pomočjo Martina, Tjaše, Luke in Vitjana, pa še naslov državnega prvaka v ekipnem jadranju. Tri zlate medalje v tako kratkem času so res lep dosežek. Za prihodnjo sezono bomo veliko trenirali in jadrali na regatah na Hrvaškem, v Španiji, tudi pozimi … Treniranje se obrestuje! Jadranje je lep šport in vsi bi ga morali doživeti. Ko začneš, ne moreš več nehati. Preveč je vse super. Se vidimo na prihodnji regati, sam pa bom o jadranju še kaj napisal.

kolesari, teče in uživa ob tržiškem bazenu. »V namiznem tenisu bom še nekaj časa vztrajal, vse pa bo odvisno od letošnjih izidov. Za zdaj je bil moj prestop iz kadetske v mladinsko kategorijo uspešen,« pravi Emil, ki je zmagal že turnirja v Cerknici in Tržiču, sledijo pa še štirje. Emilov cilj je osvojiti TOP med mladinci, kar ni majhen zalogaj, tudi njegova pričakovanja so visoka. Sproščeno je dejal: »Otresel sem se treme.« Emilovi največji uspehi so: v sezoni 2008–2009 je postal državni prvak v dvojicah skupaj z Nejcem Kraljem, v sezoni 2009–2010 je osvojil 2. mesto na DP v paru z Darkom Jorgićem, v sezonah 2009–2010 in 2010–2011 je postal skupni zmagovalec Alpe–Adria, v MRNTZ pa dvakratni zmagovalec šestih turnirjev do U-15. Na 2. Odprtem mladinskem turnirju v Izoli se je uvrstil med šestnajsterico. »Hvaležen sem Dejanu Stojanoviću in Janezu Muziku, ki sta me vpeljala v ta šport, saj namizni tenis ni preprost, kot morda zgleda na TV ali s tribune. Potrebno je ogromno kondicije, hitrosti, veliko koncentracije, pa še glava mora delati,« je dodal z nasmehom. Emil in trener Klemen Mrak sodelujeta že šest let. »Spominjam se, ko je prvič prišel v dvorano. Bil je tih in miren, a zelo prizadeven. Z dobrim delom na treningih se je kmalu pokazalo, da ima nekaj več kot drugi igralci – namreč zelo dober občutek za žogico. Takim pravimo, da »imajo roko«. Kmalu se bo pokazalo, če bo odskočil v slovenski vrh. Verjamem vanj, njegova igra je iz dneva v dan boljša, dozoreva tudi psihično, kar je pomembno za stanovitno igro. Ima podporo staršev, kar je eden izmed dejavnikov za uspeh.« Mojca Z.

25


Super dogodek srednješolska ekipna atletika

Piše: JAN DOVČ, Gimnazija Šentvid

SLOVENJ GRADEC, 12. oktobra - Otvoritev finala ekipnega prvenstva v atletiki za srednje šole za srednje šole je bila zelo domiselna. Medalje, ki so jih podelil na koncu, so na stadion kar priletele. Prinesli so jih namreč padalci, ki so pristali na sredini stadiona. Videli smo še nekaj narodnih noš in koroški ples, sledil je še nagovor predsednika Atletske zveze in podžupana Slovenj Gradca, zapeli smo himno in pričeli s tekmovanjem. In tako smo na zadnji prijetno topel jesenski dan tekli, metali in skakali v dobrih razmerah. Dijakinje so tekmovale v sedmih disciplinah: tek na 100 m, 1000 m, 400 m v štafeti 4 x 100 m, v skoku v daljavo, višino in suvanju krogle. Dijaki smo poleg tega tekli še na 2000 metrov. Naslov državnih prvakov smo že četrtič zapored osvojili dijaki Gimnazije Šentvid iz Ljubljane. Za to je nedvomno odgovoren tudi atletski trener Primož Praprotnik, naš profesor športne vzgoje, ki nas spodbuja in vsa leta odkar je na šoli skrbno sestavlja atletsko ekipo. Malce presenetljivo so drugo mesto osvojili dijaki šolskega centra Novo mesto. Ti so prehiteli tretjeuvrščene dijake Gimnazije Ljubljana Šiška, vendar samo za pičlih 250 točk. Pri dijakinjah so zmagale gimnazijke iz Bežigrada,

26

druge so bile dijakinje Gimnazije Ljubljana Šiška, tretje mesto pa je osvojila ženska ekipa z II. gimnazije v Mariboru. Seveda je v ključnih trenutkih tekmovalcem pomagalo navijanje sošolcev - kar pa na koncu pripomore tudi k skupni uvrstitvi šole. Menim, da so navijači prvih šol svoje delo odlično opravili. Dodaten motiv daje tekmovalcem nedvomno tudi rivalstvo med šolami, še posebno je opazno med ljubljanskima gimnazijama iz Šentvida in Šiške. Razlog, da so letos dijaki Šiške zaostali tudi za Šolskim centrom Novo mesto je tudi ta, da eden od tekačev GLŠ na 100 metrov ni nastopil, ker je zamudil na avtobus. To se je pri točkah poznalo, še posebno, ker je bila ekipe Šentvida popolna, ob vseh uspelih nastopih pa njihova zmaga tako ni bila vprašljiva. Drugouvrščene so ugnali kar za 940 točk, toliko točk pa lahko doseže le odličen atlet. Pri fantih ni bilo nikogar, ki bi presegel to številko. Z 880 točkami je najboljši dosežek postavil Denis Koren, ki je 400 metrov tekel v 50,05 sekunde. Pri dijakinjah je Kaja Debevec s svojim tekom na 100 m (12,45) dodala k seštevku ekipe krepkih 954 točk. Ženska štafeta, prav tako dijakinj GLŠ, je posegla še više in je ekipi

svoje šole z zmagovitim tekom štafete prinesla kar 964 točk. Dijaki se na šolski tekmo navadno ne pripravljajo. Ekipno prvenstvo srednjih šol poteka ob koncu sezone, ko so moči že izčrpane, a včasih kljub temu padajo rekordi, tako osebni kot državni, prav na takih in podobnih tekmah, četudi jo ne organizira Atletska zveza Slovenije. Tekme se selijo po Sloveniji, kar je prav tako zanimivo. Letos, ko je Slovenj Gradec dobil nov atletski stadion s šestimi stezami, je bila šolska tekma tudi reklama za šport v občini in za mesto pod Uršljo goro. Slovenj Gradec so v zadnjih letih lepo uredili, še posebno središče mesta, kjer je isti teden potekalo tudi prvenstvo Slovenije v uličnem teku. Okolica mesta se kar sama hvali z neštetimi hribi, če so obsijani s soncem, pa je še toliko lepše. Nam mladim ta tekmovanja dajejo širok pogled na lepo Slovenijo, prav tako pa se srečujemo z vrstniki iz vse države. Tekmovanje se je končalo nadvse prijetno. V mraku so prizorišče osvetlili reflektorji, »zagorelo« je zahajajoče nebo in pričaralo prijeten spomin na prvo večjo tekmo na novem stadionu, ki smo ga krstili dijaki in dijakinje.


27


pi­π e dr. BOJAN KNAP

Prehrana pred maratonom: Navodila in razmislek Prehrana je ključna in pomembna pri načrtovanju optimalnega osebnega dosežka v maratonskem teku, za trditev pa sta najmanj dva razloga. Prvič - zdrava prehrana nam omogoča idealno telesno težo in drugič pripomore k dobri regeneraciji in s tem omogoči adaptacijo na trening. Oboje pa je temelj zdravju tekača in ob zdravem življenjskem slogu omogoča optimalni razvoj tekaških sposobnosti. Torej, bistvo je temeljna zdrava prehrana ob primernem življenjskem ritmu, z dovolj počitka, spanja in, kar je prav tako pomembno, veselja nad življenjem.

Pravilna, zdrava ali športna prehrana so praktična prehranska navodila, ki omogočajo tekaču zdravo počutje in optimalne dosežke, seveda v skladu s treningom in genetiko. Za začetk naj poudarim, da je zdrava čim manj predelana hrana. Vrnitev k naravi, k lokalnim pridelovalcem hrane, je prava pot k zdravemu prehranjevanju. Če želimo telesu ponuditi vse kar potrebuje, je na krožniku je zelo pomembna mavrica barv zelenjave in sadja. Od živalskih

beljakovin je najbolje izbrati ribe, purana in drugo perutnino. O ribjem olju, lososu, skušah, postrveh, slanikih je zaradi nenasičenih maščobnih kislin, ki so ergogene substance, odveč izgubljati besede. Potrebno je skrbeti za enakomeren vnos vseh treh makrohranil (beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe) vsake tri ure, da ne podležemo volčji lakoti in z lahkoto kontroliramo zmernost hranjenja.

Od zajtrka do učenja kuhanja Zajtrk je najpomembnejši obrok, je dejstvo za katerega je potrebno poskrbeti v praksi. Redno uživajte dovolj tekočine, denimo, približno dva litra na dan, in kot dodatek liter na uro obremenitve. Načrtujte hranjenje pol ure po treningu, in poskrbite za regeneracijski obrok. Ględę na potrebe in po posvetu s strokovnjaki se odločite za prehranske dodatke, kateri so potrebno bolj izjemoma kot po pravilu. Naučite se kuhati in si čim več hrane pripravite sami. Vzemite si čas za pripravo hrane, za redne obroke in za redno telesno vadbo. Količino makrohranil je potrebno prilagajati, če trenirate zelo intenzivno, to pomeni več kot 14 ur na teden. Najzahtevnejši prehranski režim pa je za športnike, ki trenirajo zelo in-

tenzivno in več kot tri ure na dan. Za večina rekreativnih tekačev bi lahko izbrana temeljna prehrana zadostovala za zadovoljitev prehranskih potreb športnika.

Zadni teden in zadnji dan pred nastopom Z zdravo temeljno prehrano in ob razpolovljenem treningu poskrbimo za optimalno zapolnitev glikogenskih zalog. Zadnji teden pred nastopom mora tekač osvežiti telo in duha in že temeljna prehrana naj bo sestavljena iz več manjših obrokov, s poudarkom na vnosu ogljikovih hidratov, ki so glavno gorivo tekačev. Zadnjih sedem dni se lahko poveča vnos ogljikovih hidratov celo na 10g na kilogram telesne teže na dan, še posebno pri tistih, ki še veliko trenirajo. To pomeni pri 70 kg težkem tekaču 700g ogljikovih hidratov (OH) na dan. Če se v obdobju počitka pred maratonom trenira zelo malo, kar velja za večino rekreativcev, je dovolj 7g/kg telesne teže na dan. Takoj po treningu, tudi v obdobju zmanjšanega treninga, naj bi tekač zaužil 1.2g OH/kg telesne teže na dan, da bi takoj popolnil vse glikogenske rezerve v mišicah. Najbolje je zaužiti več manjših obrokov prek dneva, namesto enega velikega. Večer pred maratonom ni nič narobe večerja s klasičnimi testeninami. Lahko si privoščite tudi riž, testenine, palačinke. Zajtrk, od 2 do 4 ure pred tekmo, naj bi vseboval od 200 do 300g OH, malo maščob in proteinov. Odvisno od navad, lahko tekač 1 uro pred tekmo zaužije še 1g OH/ kg telesne teže, in sicer v obliki izotoničnega napitka, gela ali energetske ploščice.

Pomemben je preizkus

28

Večkrat se zgodi, da na dan tekme s težavo zaužijemo dovolj ogljikovih hidratov, zato so dobrodošli prehranski dodatki, ki vsebujejo idealno količino sladkorjev v idealni obliki, da nam zagotovijo dovolj goriva pred, med tekmo in dobro regeneracijo po tekmi tudi takrat, ko ne moremo uživati ustrezne hrane. Na razpolago so prehranski dodatki v obliki gelov, ploščic in izotoničnih napitkov, ki so nosilec ogljikovih hidratov v tekoči obliki. Zelo pomembno je, da ves prehrambeni režim, z vsemi dodatki, večkrat preizkusite najprej na treningu, potem pa na kakšni manj pomembni tekmi.


Regeneracija Regeneracijski režim je tesno odvisen od intenzivnosti, še bolj pa od trajanja napora. Tek, ki traja eno uro ali manj, lahko preživimo samo z izotoničnim napitkom, pri daljšem naporu pa je potrebno poskrbeti za dovolj sladkorjev, mineralov in vode med samo obremenitvijo. Zelo pomembna je tudi regeneracija po teku, da izboljšamo stanje telesa in lahko kmalu pobiramo sadove našega naprezanja tudi dolgoročno. Vsak bi moral na dolgih tekih preizkusiti svoja goriva, režim pitja tekočine in približno izračunati koliko ogljikovih hidratov potrebuje. Podobno bi moral imeti dodelan regeneracijski režim.

Navajam nekaj jedi z ogljikovimi hidrati Navajam nekaj jedi, ki vsebujejo 50 g OH: • od 800 do 1000ml izotoničnega napitka, • 500ml sadnega soka ali gazirane pijače, • dva športna gela, dve veliki žitni ploščici (35g) ali tri male (25g). Jedi, ki poleg 50g OH vsebujejo še 10g beljakovin: • 500ml nemastnega mleka, 60 g energetske ploščice, žitarice z 200ml mleka, • 200ml sadni jogurt, 250 ml Enšure (tekoči nadomestek obroka), sadna solata z jogurtom 200ml, komercialni napitki za regeneracijo, ki vsebujejo OH in beljakovine. Slednje jedi so primerne kot nadomestilo obroka dve in več ur pred štartom, še bolj pa za regeneracijski obrok takoj po teku, ko je potrebno takoj poskrbeti za regeneracijo telesnih tekočin, obnovitev glikogenskih zalog. Za omenjeno poskrbijo izotonični napitki, vendar je zelo pomembna tudi takojšnja regeneracija poškodovanih mišic in glede nato, da nam razen tekočine normalna hrana še ne tekne, je tu okno priložnosti za tekoča prehranska dopolnila, ki vsebujejo poleg sladkorjev, mineralov, vitaminov, tudi kratkoverižne aminokisline in glutamin, da se takoj začne poprava škode, ki je nastala med izjemnim naporom na tekačevih mišičnih vlaknih. Potem, ko opravimo to regeneracijsko nujo, svetujemo klasično regeneracijo s hojo ali z iztekanjem ter kasneje zdravim obrokom hrane, a šele, ko si organizem že opomore od hudega stresa tekme.

  MLADI RAZMIŠLJAJO

Katja Stanonik

Šport, le zakaj? »Joj, spet sem se zredila,« zastoka sošolka med malico v šolski menzi. »Spet se bom morala začeti ukvarjati s športom,« sklene svojo ugotovitev, in poznavalsko nadaljuje, »nekajkrat bo treba na popoldansko telovadbo, orbitrek ali kolo, pa bo v redu,« se nasmehne. Situacija je najbrž dobro znana vsem, ki se s športom ne ukvarjamo, tako rečeno, profesionalno. In vsa športna zagrizenost se začne nekega ponedeljkovega jutra, ko tehtnica pokaže kakšen kilogram preveč. Potem, kar nenadoma, pade kocka in šport postane številka ena na vsakodnevnem urniku, vsaj dokler, zaradi prevelike vneme, že hoja po stopnica ne postane boleče mučenje. Če pa temu dodamo še nevrotično stradanje, tehtnica kaj kmalu spet postane tvoja najboljša prijateljica, ko te razveseli z želeno telesno težo. Potem se šport znova umakne na stranske tirnice in življenje teče po tistem dobrem, starem in nekoliko lenem ritmu. Tako se sklene začarani krog, ki mu ni in ni videti konca. Poznam zelo priročno rešitev. Redno ukvarjanje s športom in zdrava prehrana, namreč! Ampak včasih je že misel na to preveč. Da bi vsak dan kot nor tekal po gozdu, dvigoval uteži in se kopal v lastnem znoju. Ali pa se odpovedoval koščkom čokolade?! Uff, preveč. No ja, priznam, da je za neveščega tekača že 15 minut teka lahko mučenje, vendarle, zakaj ne bi preprosto začeli s kratkimi sprehodi. Ali z odbojko s prijatelji, rolanjem ali smučanjem v zimskih mesecih? Šport je vse prej kot samo tek in vožnja s kolesom. Šport je lahko presneto zabaven, če se ga lotiš pravilno. Zakaj bi rekreacijo vedno povezovali s hujšanjem in vrhunskimi dosežki? Kam za vraga pa je šla tista zabavna stran športa, ki ti nariše velik nasmeh na obrazu in skrbi za tvoje zdravje. V vsem tem podivjanem svetu, polnem neutrudnega pehanja za čim večjim zaslužkom, se kdaj zazdi, da je zdravje zmeraj bolj zapostavljena vrednota. Zakaj ne bi poskrbeli zanj le z dobro voljo in z ukvarjanjem s čim zadovoljujočim. In če pogledamo v preteklost, se lahko zavemo, da človek ni namenjen sedenju pred televizorjem in računalnikom, temveč gibanju in druženju z ljudmi. Življenje za zdravje je pomembna odločitev, za katero se je dobro odločiti takoj. Zato vrzi tehtnico skozi okno in pokliči prijatelje ter se do solza nasmej pri igri košarke in tvoj svet bo zagotovo lepši. Skoraj 20-tisočera udeležba na letošnjem ljubljanskem maratonu kaže, da postaja zdravje Slovencem pomembna prioriteta.

29


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog Milena Aras Harpf

Mali so veliki Dokler nisem začela spremljati juda, se je zame Slovenija končala na obrobju Ljubljane. Vsako veliko mesto ponuja skoraj vse, kar potrebujemo – trgovine, kulturo in šport, ogromno je možnosti za uresničitev želja, hotenj in izobraževanja tudi za mlade športnike. Ko sta otroka začela tekmovati v judu, pa so se razgrnile še mnoge druge manjše lokacije, ki sem jih prepoznavala po športnih dvoranah (pogosto v šolah) in po obrazih prijaznih trenerjev. Po vsej Sloveniji, od Silva Kavčiča do Iztoka Babiča, če vzamem slovensko diagonalo. V najslabšem primeru so bili ti trenerji s svojimi klubi oddaljeni uro in pol vožnje z avtomobilom od Ljubljane, dejansko pa so bili v mnogih pogledih veliko dlje od centra, denarja in vpliva. Lokalne klube pogosto podpirajo manjše občine, šole in lokalna podjetja, seveda, če imajo v vodstvu kluba nekdanjega judoko, ki je prepoznal dobre vplive tega športa na mladi rod. Trenerji so v obrobnih klubih zvezda stalnica, ki jih zlahka ne zamaje prav nič, saj delujejo skoraj na etični pogon in v odločnem prepričanju, da je treba čim več otrok

Aleš Peče

Na šolski tekmi tudi športni pedagog. Zakaj? Ko gre za šport mladih bi se rad izognil moraliziranji in pisanju o konkretnih osebah, a včasih se med vrsticami kdo tudi najde. Največkrat si dopovedujem, da je najbolje zamahniti z roko in pozabiti na problem, pa se zmeraj znova vračam k tem temam, ki so me spremljale vse življenje, čeprav so pogosto neugodne. Zame, ki pišem, in za tiste, o katerih pišem. Ob nedavnem obisku v svoji nekdanji šolski telovadnici, mi je eden izmed trenerjev mladih košarkarskih ekip opisal incident, ki se je zgodil na eni izmed medšolskih tekem v košarki. Poudariti moram, da tekma ni bila sporna, zmagal je nasprotnik domače ekipe. V nasprotju s pravili tega tekmovanja je sodil en sam sodnik. Gledalcev ni bilo veliko, na eni strani nekdanji učenci, na drugi strani pa med drugimi tudi oče enega od gostujočih igralcev. Eden od nekdanjih učencev je precej neprimerno komentiral sodnika, ki je imel s sojenjem precej težav. Pravico urejanja nastalega položaja si je vzel omenjeni oče, nekdanji košarkarski reprezentant, ki naj bi bil tudi vrhunski športnik ... Po kratki izmenjavi besed, ki niso bile na kulturni ravni, je sledil gostilniški udarec namenjen mlademu navijaču. Domači trener je skočil med oba udeleženca, ju razdvojil in preprečil še kaj hujšega. Kolikor vem, je kasneje posredovala tudi

Prof. Nina Markun Puhan

Bistvo se skriva v podrobnostih

30

Študijskih srečanj s športnimi pedagogi se vedno lotevam zelo resno. Poiščem čim več uporabnega strokovnega gradiva, da informacije ne bi bile enostranske. Delavnic v razredu so se učitelji že zdavnaj naveličali, od predavanj se ne odnese veliko. Večkrat se zataknemo pri razlagi zakonodaje, na katero, žal, ne morem neposredno vplivati. Res je, ko sem prišla iz šole na delovno mesto svetovalke za športno vzgojo, sem bila prepričana, da bom lahko vplivala k izboljšanju položaja športnih pedagogov in delovnih razmer na tistih področjih, za katera sem čutila, da so nedorečena. Vendar sem zelo hitro pristala trdo na realnih tleh: MŠŠ je pristojno za zakonodajo in njeno tolmačenje, Zavod za šolstvo pa za strokovno razvojno delo na področju športne vzgoje. Zato skušam spodbujati strokovne debate in iskanje čim ustreznejših rešitev v danih razmerah – tako materialnih in normativnih, posebno pa pri iskanju pristopov, kako spodbuditi mlade, da bi gibanje, tako kot hrana in pijača, postalo sestavni del njihovega vsakdana. Pri poučevanju namreč težko govorimo o rutini večletnega dela, prej bi rekli, da

in mladostnikov pripeljati na blazine, torej v šport, saj vedo, da je v majhnem mestu to pogosto edino, kar imajo mladostniki za izpolnjenje prostega časa in svoje nakopičene energije. Na drugi strani so samo gostilne. Pogosto so mi pojasnjevali, da se mladi zbirajo ob športnih dvoranah ali za točilnim pultom, tisti, ki so imeli srečo, pa v športni dvorani, na blazinah ali na parketu ob kakšni drugi dejavnosti. Zadnji so neskončno bolj zdravi, čustveno bolj izpolnjeni in bogati. Trenerji v malih klubih, daleč od večjih mest, se morajo boriti za vsakega športnika. Ne smejo zamahniti z roko in reči: »Če ti ne boš treniral, bo pa kdo drug.« Poznam primer, ko je mladega judoista iz odročne vasi na trening vozil trener, saj družina ni imela avtomobila, podaril mu je svoj rabljeni judogi, ker je bil tudi ta predrag, da bi si ga lahko privoščil. Je to že pozabljen primer altruizma, ljubezni do športa in nekega poslanstva? Trenerji iz manjših klubov so veseli vsake pozitivne spremembe, na tekmovanjih se prijazno pogovarjajo s starši iz drugih klubov, pozorni so na vsako prijazno besedo, ki je namenjena njihovim tekmovalcem. Ti trenerji iz leta v leto gledajo okrog sebe, lobirajo med znanci, prijatelji in sorodniki, naj pripeljejo tisto ali tistega malega navihančka na trening, zagotavljajo, da ga bo judo naučil obvladovanja samega sebe. Največkrat so prav ti najbolj prijazni trenerji in zmeraj najdejo čas za družaben pogovor. Pogosto razmišljam, kako se trener malega kluba, kjer ni v bližini prave

policija, ki je naredila zapisnik in kaznovala prepotentnega očeta. Nesprejemljivo je, da si je nekdo od odraslih vzel pravico v svoje roke, in le mislimo si lahko, kakšen vzorec obnašanja je dobil njegov sin in drugi mlajši opazovalci. »Dovolj velika kazen za norega očeta je že to, da ga je moral gledati sin,« je zapisal eden od dopisovalcev na forumu, kjer je ta dogodek vzbudil precej pozornosti. Moje razmišljanje je zavilo v drugo smer. Po tem, ko sem se pozanimal, kako se je incident končal, sem ugotovil, da razen trenerja domače ekipe, ni reagiral nihče, niti trener gostujoče ekipe, niti sodnik, da ne govorim o športnih pedagogih, ki jih pri tej šolski tekmi sploh ni bilo poleg. Menim, da šolske tekme sploh ne bi smelo biti brez prisotnosti športnega pedagoga, kar je bila v mojih časih ena izmed temeljnih zapovedi Odbora za šolska športna tekmovanja. Vemo, da starši na tekmah šolskih ekip zaupajo šoli in posredno športnim pedagogom, seveda, dokler se ne zgodi nič in je vse v redu. Ko pa … Pri načrtovanju letne delovne obveznosti mora športni pedagog računati s tem, da se bo moral udeležiti tekmovanj, za katere je prijavil svoje učence. Športni pedagog na šoli zagotavlja spremstvo, strokovno vodenje tekmovalcev in navsezadnje (tudi kazensko) odgovarja za varnost nastopajočih učencev. Za nas je bilo to tudi nekaj samoumevnega, a če tega pravila ni več, ta del mojega pisanja kar pozabite. Vendarle pa je s tem dogodkom povezanih še nekaj vprašanj. Ali je potrebno ponovno dosledno postaviti pravila organiziranja in izpeljave šolskih športnih tekmovanj? Ali so potrebni redarji, ki bodo skrbeli za red in varnost nastopajočih in gledalcev? Ali bodo tekme na tej ravni potekale še bolj anonimno in še z manj gledalci? Koliko pa te tekme, denimo, šolsko prvenstvo, zadeva športnega pedagoga, je novo vprašanje, saj nekateri


ogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog srednje šole, sprijazni, da njegov športnik preprosto mora zamenjati klub in prestopiti v bogatejše športno okolje, da bi se lahko še naprej razvijal. In kako se počuti mladi športnik, ki mu je dober trener dajal najboljše, a mora na neki točki priznati, da to ni več dovolj. Ali je kaj lažje otrokom, ki morajo prestopiti iz osnovne šole v srednješolski center v večjem mestu, saj morajo zamenjati klub, prijatelje in trenerja? Vem, da so trenerji »malih« klubov pravzaprav veliki, ko prepustijo »velikim« slavo in ime. Vedo, da nikoli ne bodo ob blazini, ko se bo nekoč njihov mladi judoka na olimpijskih igrah, v neposrednem prenosu, boril za medaljo. Trenerji manjših klubov so vselej na izgubi: če je otrok dober, bo odšel iz kluba, ker je dober, ker je trener naredil prav vse za njegov odhod. Pogosto pomislim, kdo je sploh velik trener. Morda tisti, ki bi najraje treniral le nadarjene mladeniče in mladenke, ali tisti drugi, ki nadarjenega mladeniča kmalu usmeri k trenerju, ki deluje v boljših razmerah in zato na višji ravni, sam pa se znova vrača k mlajšim, da jim predstavi temelje judoistične spretnosti, od začetka, brez grenkobe in zamere? Včasih se v manjših mestih ustvari kritična masa trenerskega znanja in ljubezni do športa, ki pripomoreta k rasti judoističnega centra, kot je to zdaj v Celju. Lahko jim samo iskreno čestitamo – tudi za prvo mesto v I. slovenski judo ligi.

Prof. Marjan Horvat z Gimnazije Murska Sobota in trener Silvo Kavčič (JK Murska Sobota)

strokovnjaki zagovarjajo, da je njihovo delo povezano samo s športno vzgojo – po novem s športom. Verjetno so snovalci nove terminologije, ki je zame sporna, pomislili tudi na to obveznost športnega pedagoga, in jo vnesli v »razvid« del in nalog. No, saj čutite, da sem nekoliko zloben, pa čeprav mislim povsem resno. Tudi zato, ker smo se športni pedagogi na šolskih tekmah zmenili še marsikaj v zvezi s svojim delom. Včasih so trdili, da je tekmovanje učencev nadgradnja dela pri športni vzgoji, torej je bilo smiselno, da so na šolskih tekmovanjih tudi športni pedagogi. Marsikateri učitelj tudi z drugih predmetnih področij je spoznaval učence v čisto novih situacijah. Spominjam se prof. matematike, ki je prišla na košarkarsko tekmo, ki jo je sodil njen mož. Učenci tega niso vedeli in jih je njena prisotnost neverjetno motivirala in še nekaj časa je bila njena prisotnost na šolski tekmi predmet pogovora med njimi. Sam sem se tega reda držal ves svoj službeni čas. Izšolal sem kar veliko trenerjev, ki so me na začetku spremljali kot pomočniki, v nadaljevanju pa so vedno bolj prevzemali naloge trenerja. Kljub temu sem bil vedno prisoten na tekmovanjih šolskih ekip. Poleg teh pa sem si pogosto ogledal tekmovanja učencev v klubskih tekmovanjih v različnih športnih panogah. Posebej sem si rad ogledal kakšno tekmo učenca, ki je imel sloves problematičnosti. Res je, da tak prijem vzame mnogo časa in da praviloma zanj ni plačnika. Vendar menim, da to ni pomembno, saj mora športni pedagog vedeti o svojih učencih še kaj več kot le to, kar lahko vidi pri urah športne vzgoje. Morda tako razmišljanje ni za današnji čas, lahko pa zatrdim, da v preteklem času tako ravnanje ni bilo redkost.

gre za mnogokrat po eno leto izkušenj. Vsako leto je namreč učiteljem vsaj malce drugačen strokovni izziv. Včasih so študijske skupine filter za sproščanje nezadovoljstva in slabe volje. Takrat tudi tisti, ki ima pozitivno izkušnjo, raje zadrži mnenje zase, kar je škoda. Vedno pa sem vesela, če se z izmenjavo mnenj razvije strokovni pogovor. Najboljše in tudi najbolj učinkovito je kadar udeleženci sami predstavijo svoje strokovne prijeme, organizacijske in vsebinske izkušnje v telovadnici. Žal pa nekateri, kljub temu, da zelo samozavestno in strokovno kakovostno izpeljejo ure športne vzgoje z učenci, svojega znanja ne želijo predstaviti kolegom. Pravijo, da ne znajo nastopati, da ne počno nič posebnega ... Žal niso dovzetni za razlago, da je praktični del samo izhodišče za razpravo, kajti bistvo se skriva v podrobnostih, do katerih pridemo potem, ko sami preizkusimo neko dejavnost. Letos sem imela srečo. V vsakem študijskem središču mi je uspelo najti učitelja - praktika, ki je bil pripravljen predstaviti delček svojega dela. Spoznali smo in ponovno obudili nabor ter organizacijske oblike različnih vaj in nalog ter štafetnih in elementarnih iger z žogami in improviziranimi rekviziti. Preizkusili smo igre, namenjene ogrevanju pri nogometu, ki poleg obvladovanja žoge z nogo spodbujajo razvoj koordinacije gibanja, orientacijo v prostoru, taktično razmišljanje, predstavljeno je bilo krpljanje ter primer izpeljave programa Zdrav življenjski slog. Udeleženci so doživeli in občutili učinke vadbe pilates. Posebno so bile zanimive tiste elementarne igre, pri katerih z dopolnjevanjem pravil stopnjujemo zahtevnost in tako spodbujamo učence, tudi že na razredni

stopnji, da sami ‚najdejo‘ različne taktične rešitve. Poleg mehanskega ponavljanja gibanja morajo vključiti svojo domišljijo, ustvarjalnost, razmišljajo ob iskanju možnih rešitev. Prav to se izkaže kot ena izmed pomembnih podrobnosti, omenjenih v prejšnjem odstavku. Soočenje s porazom nikoli ni prijetna izkušnja, zato se ji želijo učenci izogniti, predvsem pa najti razloge zunaj sebe. Izpostavljen je bil znan primer, ko se sodelujoči pritožujejo, da sestava ekip ni pravična, da sojenje ni pravično, da je nekdo višji in drugi nižji, da so rekviziti različni, skratka, zmeraj se najde nekaj, kar ‚ni fer‘. Eden od učiteljev je povedal, da v tem primeru ne porabi veliko časa in se ne razburja. Učencem pove, da je življenje v marsičem nepravično in da se je na to treba navaditi. Čim prej, tem bolje. Ne sliši se prijetno, vendar učenci sprejmejo to razlago in, če pomislimo, koliko stvari je v življenju fair in pravičnih, spoznamo, da trditev kar drži. Zagotovo je zanimivo preizkusiti tudi pravilo igre brez besed. Pri predstavitvi vadbe pilates je bila, zanimivo, dejavna večina udeležencev delavnice. Povprašala sem����������������������������������������������������� učitelje, kako jim ��������������������������������� uspeva taka organizacija (in vsebina) vadbe z dekleti in kako s fanti. Dekleta dokaj hitro sprejmejo razlago o ploskem trebuhu in lepi drži ter skladni postavi, medtem ko pri fantih enaka razlaga ni posebno učinkovita. Fantom pomeni izziv navodilo: Kdo opravi nalogo desetkrat, petnajstkrat, težjo različico, tehnično najbolj pravilno. Bolj kot kaj je torej pomembno kako, in na tem področju je zagotovo še veliko pomembnih podrobnosti, ki popestrijo vadbo in obvarujejo vse vpletene pred slabo voljo.

31


Posvet športnih pedagogov

Odslej - samo navzgor MURSKA SOBOTA, 18. novembra – Zveza društev ne bomo se spraševali, kje so bili vsi tisti profesorji športnih pedagogov Slovenije se je letos že znašla v položaju, velike in najpomembnejše kadrovske šole za šport, ki ko navijam zanjo. Tako kot v tekmi dveh neenakovrednih so prav tako živeli in še živijo od tistih, ki so se odločili nasprotnikov sem na strani šibkejšega. Udeležba še naprej za poklic športnega pedagoga. Slaba je tolažba, če Srbi upada, mlajših športnih pedagogov je bilo samo za vzorec, pa pravijo, da je lahko brez tistih, ki jih ni. še ti so bili tam, ker je bila ena od tem projekt Zdrav življenjski In še beseda o vsebini. Tako zanimivih predavanj slog. A ker smo že pri navijanju, bi bilo dobro vedeti, kdo so zadnja leta ni bilo. O alkoholu v športu je spregovoril nasprotniki, ki so tako zdesetkali nekoč močno organizacijo. dr. Berčič, s tem pa je odprl temo, ki bi jo kazalo imeti So to nadvse neugoden družbeni trenutek in recesija, rav� na svetlem bolj pogosto. Gregor Starc je pripravil natelji, ki zatrjujejo, da ni denarja za kotizacijo, je to morda zanimivo predavanje o pomenu gibanja v povezavi nezanimiv program? V vse tri naštete vzroke dvomim. Iskati z debelostjo, a precej zunaj okvirov znanega razmi� vzroke za padec stanovske organizacije zunaj članov bi bilo šljanja, odgrnil je zastor novih spoznanj sodobne najlažje in naivno. fiziologije. Žal pa njegovega predavanja, za katerega Menim, da večina športnih pedagogov sploh ni vedela za bi mu lahko pripisali deset točk, organizatorjem ni Mednarodni posvet športnih pedagogov v Murski Soboti ponudil v pisni obliki. Brez tega je vrednost njego� in da je bil to bistveni razlog. Morda so vsaj nekateri imeli vega podajanja precej manjša. A spoznanje je tu, tridnevni termin, ki so ga skrajšali na dva dni, shranjenega poslušalcem je dal izhodišča, kje poslej iskati znanje Prof. Marjan Plavčak, nekje v podzavesti, a jih stanovska problematika premalo za nekatere odgovore, še posebno, ker je očitno predsednik ZDŠPS zanima, da bi ga (termin namreč) ozavestili. Dobro bi bilo, če veliko znanja zastarelega in neuporabnega. Tudi to bi se motil. Slišal sem ravnatelja Janeza Peterlina, ki zatrjuje, bi lahko bil razlog za udeležbo. No, če je ameriški da nihče ne more dejati, da šole nimajo denarja za kotizacijo, ki zaradi svoje zahod znanilec mnogih (dobrih in slabih) novosti v razvoju zahodne višine ni vredna omembe. Nikogar nisem slišal, da je program slab, ker nihče, civilizacije, naj povemo, da je vse več znamenj, da bodo ameriške oblasti s katerim sem se pogovarjal, ni vedel, o kakšnih temah bo tekla beseda. In morda začele tudi sodno preganjati starše prekomerno debelih otrok. Žal neugoden družbeni trenutek? Ruslan Yankovsky, judoistični trener v Slo� pa tudi ta zunanja podoba skriva veliko neznank in vzrokov raznih vrst, venj Gradcu, je na OP Koroške, na tekmovanje za mlade, pritegnil več kot pogojenih tudi sociološko. 400 tekmovalcev in tekmovalk, pridobil je kopico lepih nagrad, na turnir Dr. Berčič je pri svojem razmišljanju o stanovski organizaciji uporabil so prišli celo iz Rusije. Zanj ni bilo krize. Vprašati se moramo, še posebno, prispodobo znamenitega protestantskega pastorja Martina Luthra (1483– ker smo športni pedagogi odslej tudi nekoliko bolj v sorodu s športom, kako 1546), da bi namreč kazalo na vrata Fakultete za šport nabiti teze, kot jih je mu je to uspelo. Poznate odgovor? Luther na vrata wittenberške katedrale, ko ga je prešinilo spoznanje, da je Deloma ga je na posvetu nakazal dr. Herman Berčič, upokojeni profesor s svetemu sedežu in katolištvu samo še do denarja. Dr. Berčič je vsebino tez Fakultete za šport, ki je dejal, da je nastopil čas, ko se bo moral vsak športni simbolično prepustil športnim pedagogom. Menil pa je, da bi najbrž morali pedagog zase vprašati, kaj lahko naredi za svojo stanovsko organizacijo tudi zaposleni na FŠ razmišljati o svojem delu, in o stanovski organizaciji, ki in ne, kaj bi lahko ZDŠPS naredila zanj. Športni ������������������������������ pedagogi imamo eno sa� ��� združuje njihove kadre, po tem ko zapustijo Gortanovo (in podobne ulice). mozdruženje in ko ga ne bo več, bo prepozno tarnati. Dr. Berčič, športni No, protestantska logika tudi ne bo odveč vodstvu ZDŠPS, če se bo lotila upokojenec, je plačal članarino, kotizacijo, predvsem pa se je odločil, da bo prenove organizacije: nič ne pride samo od sebe. Za vse se je treba potruditi. kot človek, ki je vse življenje poučeval zmeraj nove rodove športnih peda� ZDŠPS se obetajo zanimivi časi, prav tako tudi športnim pedagogom. Se gogov, sodeloval z organizacijo iz svojih etičnih vzgibov in ne za denar. Ne, vidimo na prihodnjem srečanju …

Danijela Sedlar, Srednja ekonomska šola, Ljubljana Kot športna pedagoginja dela že dvaintrideset let, svoje športno poslanstvo je pričela na Osnovni šoli v Polhovem Gradcu, od leta 1981 pa poučuje na Ekonomski šoli v Ljubljani, kjer je mentorica odbojkarskega krožka, sicer pa dijakinje navdušuje za kolesarjenje in pohodništvo. Je strastna kolesarka in hribolazka, navdušena nad lepotami Slovenije. S svojimi strokovnimi sodelavci skrbi za visoko kakovost športne vzgoje v sicer skromnih vadbenih razmerah. Je mentorica pripravnikom za strokovni izpit s področja športne vzgoje in izobraževanja, sodeluje s Katedro za športno vzgojo na Fakulteti za šport. Za sodelovanje na mestnih tekmovanjih in prireditvah, denimo, na Ljubljanskem maratonu, je od nekdanje Agencije za šport Ljubljana prejela posebno priznanje. Posluh za pedagoško delo, za strokovne prijeme ter za novosti jo uvrščajo med športne pedagoge, ki so povzdignili ugled športne stroke.

Stojan Sedlar, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana

32

Delati je začel na Osnovni šoli Dobrova pri Ljubljani, zdaj pa že vrsto let deluje na Gimnaziji Bežigrad, ki se ob kakovostni športni vzgoji lahko pohvali tudi z odmevnimi akcijami za svoje dijake. Znana je, denimo, skrb šole za kakovostne košarkarje, že vsa leta dajejo s svojimi ekipami zagon ŠKL, predvsem pa nagrajenec skupaj s stanovskimi kolegi spodbuja mlade športnike na njihovi športni poti. Je tudi začetnik in organizator športne vzgoje v mednarodnih oddelkih, v zadnjem obdobju pa se posveča dijakom in dijakinjam v športnih razredih. Stojan Sedlar je zelo ponosen na uspehe dijakinj – atletinj na ekipnih šolskih finalnih tekmovanjih. Na Gimnaziji Bežigrad imajo izvrstne šahiste, sam je vodil šolsko ekipo »cheerleaderjev«, ki so kar trikrat osvojili naslov državnih prvakov. Nagrajenec s svojo osebnostjo, ki temelji na doslednosti, prijaznosti ter etiki in morali, oblikuje mlade ljudi, ki ob njem čutijo, kaj sta fair play in športna kultura.


Mario Čep, OŠ III Murska Sobota Diplomant Pedagoške akademije iz Maribora se je leta 1978 zaposlil na OŠ Gornji Petrovci in kmalu, še z nekaterimi navdušenci, ustanovil prvi košarkarski klub na Goričkem. Po vojaščini se je zaposlil na Osnovni šoli III v Murski Soboti, kjer je šolsko športno društvo pripeljal med najboljše, tako da je ŠŠD prejelo zlato plaketo Centra ŠŠD RS. Z novo športno dvorano ob šoli so se odprle nove možnosti zmag. S svetovalcem za športno vzgojo Tonetom Pračkom pa sta pripomogla, da je šola postala središče mentorskega dela za prihodnje športne pedagoge, ki so prihajali na prakso z vseh kadrovskih šol, predvsem pa s Pedagoške akademije iz Maribora. Njegova ljubezen je ostala košarka, honorarno je delal kot trener v Ženskem košarkarskem klubu Pomurje. Po njegovi zaslugi so učenke leta 2006 postale državne prvakinje, učenci pa so leto kasneje postali viceprvaki pionirskega košarkarskega festivala. Svetovalec Mario Čep namenja posebno pozornost športni vzgoji na razredni stopnji. Njegova velika želja pa je dokončanje atletskega stadiona ob Osnovni šoli III v Murski Soboti.

Branko Fuchs, OŠ Poljčane Športni pedagog z Osnovne šole Poljčane je legenda med športnimi pedagogi, saj je Šolsko športno društvo Bogdana Krajnca, ki mu predseduje, s pomočjo mentorjev, med katerimi je bil, doseglo vse, kar je bilo možno doseči, od niza zlatih plaket, ki jih je najboljšim podeljeval Center ŠŠD RS, pa do zlate značke mentorja, ki jo je prejel med prvimi. Dolg bi bil seznam njegovega udejstvovanja, v ospredju pa so bili plesi. Več let je vodil izobraževanje za kolege športne pedagoge po šolah v državi, s svojim folklornim društvom Košuta, v katerem je bilo veliko njegovih učencev in učenk, pa se je predstavil marsikje po Evropi. Izdal je tudi priročnik Ljudski plesi v osnovni šoli, na Fakulteti za šport je bil sodelavec na katedri za ples. Kar devetintrideset let je šport že njegovo življenje.

Marjan Kristan, OŠ Livada v Velenju Čeprav se je težišče njegovega dela od športnega pedagoga premaknilo k vodstvu šole – že nekaj let je pomočnik ravnatelja – pa je njegovo delo v športu pustilo močno sled, saj ima šport na šoli pravo vrednost. Osnovna šola, na kateri deluje, ima upravičeno naziv športne šole, tu so doma košarka, rokomet in atletika, že desetletje in pol pa je šola športno najuspešnejša v občini. Tudi po njegovi zaslugi so učenci in učenke že zmagali na finalu ŠKL, kar šestkrat so bili doslej v finalu pionirskega košarkarskega festivala. Nagrajenec je bil med ustvarjalci projekta »Športna vzgoja vsak dan na razredni stopnji«, vodil je tudi akcijo donatorskega zbiranja denarja za opremo šolske telovadnice. Sicer pa je znan kot pedagog, ki je znal učencem privzgojiti odnos do športa – tudi z lastnim zgledom.

Andrej Perhavec, OŠ I Murska Sobota V šolstvu je od leta 1979, najprej je delal na OŠ Puconci in OŠ III Murska Sobota, zdaj pa skrbi za športno vzgojo na OŠ I v Murski Soboti. Njegov šport je plavanje, svoje izkušnje v njem vlaga v razvoj plavalne pismenosti ter v rekreativno in tekmovalno plavanje. Že od leta 1979 vodi akcijo Naučimo se plavati, zadnja leta pa je tudi predsednik Plavalnega kluba v Murski Soboti. Učenci in učenke njegove šole so uspešni športniki, poleg plavanja delujejo še v nogometu, odbojki, v atletiki pa so bili učenci že dvakrat ekipni finalisti šolskega državnega prvenstva, na kar so seveda ponosni. Na ekipnih šolskih prvenstvih v plavanju so se v finalu uvrstili na 3. mesto, med osvajalci medalj pa so njegovi učenci in učenke tudi na posamičnih plavalnih tekmovanjih. V lanskem šolskem letu se je OŠ I v Murski Soboti uvrstila na 6. mesto med petdesetimi šolami, ki so se predstavile s športnimi programi.

Drago Vrhovšek, OŠ Zreče Uspešno pot športnega pedagoga je začel leta 1981. Že vsa leta je mentor šolskega športnega društva, v njegovi izpeljavi potekajo mnoga šolska športna tekmovanja, sicer pa je vzporedno tudi višji nogometni trener s profesionalno licenco. Pred leti se je izkazal kot selektor in trener nogometne reprezentance občine Slovenske Konjice, ki je bila uspešna v državnem merilu (od leta 1984 do leta 1987), s šolsko nogometno ekipo, ki je nastopala za barve TVD Partizan Zreče, pa je uspešno nastopal v okviru Medobčinske nogometne zveze Celje. Bil je eden od ustanoviteljev NK Zreče, v klubu je sodeloval kot trener, sedaj pa je strokovni vodja. Seveda je bil uspešen tudi s šolskimi ekipami v malem nogometu – dvakrat so osvojili naslov šolskih državnih prvakov. Nagrajenec izkazuje svojo športno širino tudi kot član disciplinske komisije Odbojkarske zveze Slovenije.

Jože Zadnk, OŠ Vojke Šmuc, Izola Med svojimi učenci je nadvse priljubljen in spoštovan učitelj, saj cenijo njegovo umirjenost, poštenost in delavnost. Prav zato z lahkoto sodeluje v mnogih športnih organizacijskih ekipah. Mnogi poudarjajo, da je vse lažje izpeljati zaradi njegove zagnanosti in organizacijskih spretnosti. Leta 2007 je sodeloval v projektu Od srca k srcu, v katerem je s svojimi šolarji obiskal predolimpijski tabor v Pekingu, naslednje leto pa je v sodelovanju z OKS – ZŠZspremljal kitajske šolarje, ki so jim vrnili obisk. Jože je bil uspešen atlet, sledilo je obdobje trenerskega dela v AK Koper in AK Nova Aurora. Kot poznavalec atletske vadbe je bil zaželen kondicijski trener, z žensko reprezentančno rokometno ekipo kadetinj pa je sodeloval tudi na evropskem prvenstvu. V šoli je svoje športnike in ekipe vodil na mnoga šolska finalna tekmovanja v atletiki, namiznem tenisu, rokometu, nogometu, odbojki, odbojki na pesku in vaterpolu.

33


izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

Matej Dimovski

1. Veronika Grabnar (Ol Krmelj), 2. Nina Zaplatar (Ol Krmelj), 3. Katja Oder (Acron SG) in Maja Eberhard (Bež), 5. Hana Prelog (Ljut) in Tjaša Brumen (Duplek), 7. Jovana Guskič (Prijedor BiH), do 57 kg: 1. Manja Kropf (Duplek), 2. Anja Perkovič (Golovec), 3. Lana Korun (Bež), do 63 kg: 1. Patricija Brolih (Bež), 2. Nina Mislej (Golov), 3. Ajda Požar Krajnc (Šiš), 4. Živa Potočnik (Ljutomer), do 70 kg: 1. Betina Ivanjšič (Ljut), 2. Ajda Koračin (Ol Krmelj), 3. Živa Istenič (Golovec), nad 70 kg: 1. Urška Torkar (Tr Kr), 2. Renata Kralj (Goriš), 3. Sanja Cahuk (M Sobota). Betina Ivanjšič

JUDO

Nagaoka 2011 LJUBLJANA, 27. novembra – 48. spominsko tekmovanje Kokičija Nagaoke. V dveh dneh je nastopilo rekordnih 798 tekmovalcev in tekmovalk in tako po številu udeležencev prehitelo tekmovanje iz leta 1984. V sobotnem sporedu so nastopili 303 cicibani in cicibanke, v skupini mlajših deklic in dečkov je nastopilo 157 tekmovalk in tekmovalcev, pri starejših deklicah in dečkih pa 91, skupaj se je na treh borilnih prostorih pomerilo kar 551 otrok iz Italije, Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. Starejših tekmovalcev je bilo 247, prišli so iz Japonske, Italije, Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. Pokal Mini-Nagaoka je osvojila ekipa judo kluba Bežigrad. Ocenjujejo, da je bilo v dvorani Franca Rozmana Staneta vsaj 900 gledalcev.

Luka Harpf in Žiga Cankar (v zraku)

Kadeti Do 50 kg: 1. Matej Dimovski (Ol), 2. Dominik Kukokovec (Ol), 3. Matej Vidmar, 4. Grega Novak (Ljut), 5. Tobias Mihelčič (Tatami), do 55 kg: 1. Nikola Mikavica (Sarajevo), 2. Nasul Mešinovič (Travnik BiH), 3. Dominik Vidoš (Uranage) in Žiga Šendlinger (LJut), 5. Jan Bakija (Bež) in Rok Planinc (Polyt), 7. Lovro Markus (M Zg), in Nejc Klemenčič (Šiš), do 60 kg: 1. Luka Harpf (Šiš), 2. Žiga Cankar (Šiš), 3. Dario Hausvišča (Uranage) in Peter Krajnc Požar (Šiš), 5. Žiga Košec (Šiš) in Filip Ivanovski (Golovec), 7. Jan Kern (Bež) in Maks Ciuha (Bež), do 66 kg: 1. Janez Vidmar (Bež), 2. Jaka Bizjak (Šiš), 3. Martin Hojak (Bež) in Filip

Nekaj lepih bojev - Aljaž Čeh

34

Tratnjek (Beltinci), 5. Aljaž Čeh (Duplek) in Jan Kovič (Šiš), 7. Jan in Matej Hvalec (oba Bež), do 73 kg: 1. Gregor Kocmut (Duplek), 2. Tomaž Cvetko (Bež), 3. Filip Koljaj (Center) in Jakob Gričar (Ol), 5. Damjan Marčetič (Prijedor BIH) in Žiga Grdadolnik (Branik Br), 7. Nik Blažič (Žel) in Lenart Ivančič (Ol), do 81 kg: 1. Blaž Vrankar (Šiš), 2. Narsej Lackovič (Ljut), 3. Alojz Varšnik (Acron SG), David Foršnarič (Goriš), 5. Damir Miholič (Belt) in Aljaž Slatnar (Vel), 7. Josip Krakan (M Zg) in Rok Miljutin (Ol), do 90 kg: 1. Gregor Pišotek (Imp), 2. Dejan Stanarčevič (JC Prijed), nad 90 kg: 1. Harun Sadikovič (Una Bihač), 2. Dino Prepelič (Imp), 3. Mitja Prešern (Branik Br). Kadetinje Do 48 kg: 1. Anja Štangar (Ol), 2. Patricija Gregočič (Ol Krmelj), 3. Antea Mihovič (Ura Nage), do 52 kg:

Mlajši člani Do 60 kg: 1. David Kukovec (Ol), 2. Michele Maserin (CG Torino), 3. Andrej Zurovac (Sarajevo) in Rok Plešnik (Sank), 5. Dominik Vidoš (Ura Nage) in Sašo Starčevič (MS), 7. Jan Kern (Bež) in Luka Zver (Imp), do 66 kg: 1. Luka Kuralt, 2. Jure Kuralt (oba Bež), 3. Tim Kovačič (Beltinci), 5. Tim Toplak (Sank) in Milan Stankovič (Golov), 7. Janez Vidmar (Bež) in Rok Šendlinger (Ljut), do 73 kg: 1. Tadej Čeh (Duplek), 2. Igor Potparič (Bež), 3. Tadej Čutuk (Branik B) in Uroš Kavčič (MS), 5. Aldin Ribo (Ravne), 7. Drago Stankovič (Golov), do 81 kg: 1. Filip Mihalič (Ol), 2. Primož Marinčič (Šiš), 3. Denis Beljič (L Zg), 5. Patrik Vojsk (Ljut) in Antonio Banovac (Uranage), 7. Darko Nemec (Lendava) in Franko Gospodinovič (Centar), do 90 kg: 1. Božo Skela (Imp), 2. David Kukovica (Branik B), 3. Aljaž Peteh (Golov) in Oskar Jeljenič (Uranage), 5. Jure Senčar (Ljut) in Jakob Vrhovec (Polyteam), do 100 kg: 1. Hadis Ramič (Una Bihač), 2. Žan Logar (Ol), 3. Rok Djakovič (Sank), 4. Mitja Prešern (Branik B), nad 100 kg: 1. Ivan Čović (M Zg), 2. Jan Ratej (Bež), 3. Vito Dragič (Imp), 4. Andraž Špiler (Sank).

Anja Štangar (levo)

Mlajše članice Do 48 kg: 1. Anja Štangar (Ol), 2. Antea Mihovič (Uranage), do 52 kg: 1. Beata Guszak (Lika Zg), 2. Adela Pločič (Uranage) in Sara Maserin (Torino), 4. Veronika Grabnar (Ol Krmelj), 5. Tjaša Brumen (Duplek), do 57 kg: 1. Katja Rigelnik (Sank), 2. Manja Kropf (Dupl), 3. Tena Šikič (L Zg), 4. Maja Povšnar (T Kr), do 63 kg: 1. Patricija Brolih (Bež), 2. Tina Fink (Polyteam), 3. Tanja Kociper (Goriš), 4. Mojca Vek (Imp), 5. Nina Mislej (Golov), do 70 kg: 1. Ivana Mroček (L Zg), 2. Živa Istenič (Golov), 3. Beina Ivanjšič (Ljut), 4. Hana Štraus, 5. Dora Štraus (obe Tatami), do 78 kg: Anka Pogačnik, nad 78 kg: 1. Urška Urek (D Pt), 2. Sanka Cahuk (MS).

KOŠARKA Finalni turnir četverice – pionirke U 12 NOVO MESTO, 12. novembra – Sklepni turnir klubskega državnega prvenstva za mlajše pionirke U 12. Vrstni red: 1. ŽKK Krka, 2. ŽKK Triglav, 3. ŽKK Konjice, 4. ŽKD Ježica A. Izidi, za 1. mesto: Krka : Triglav 56:17 (19:8, 26:4, 11:5) , za 3. mesto: ŽKK Konjice : ŽKD Ježica A 41:40 (13:16, 13:13, 15:11). Najboljše, igralka: Špela Matkovič (Krka), skakalka: Valentina Leskovar (Konjice), strelka: Tinkara Zoran

(Krka), peterka: Valentina Leskovar (Konjice), Gala Kramžar (Jež), Eva Prevodnik (Trig), Tinkara Zoran, Špela Matkovič (obe Krka). ŽKK Krka: Iva Rakoše, Nika Koračin, Jana Jurečič, Tinkara Zoran, Maša Abunar, Iva Mervar, Urška Skube, Lara Lesjak, Špela Matkovič, Sarta Blatnik, Ida Vrščaj, Anja Špoljar, Špela Saje, Špela Šetina , trener Anže Strmec, pomočnik Sašo Rebernik ŽKK Triglav: Hajdi Korče, Špela Seljak, Tajda Tavželj, Lara Kozina Bubnič, Eva Križaj, Alma Durakovič, Larisa Meglič, Eva Prevodnik, Ana Šarič, Tajda Urankar, Darja Petrovič, Tjaša Gaberc, Tamara Vindišar, Sara Fejzič, trener Rok Rupnik. ŽKK Konjice: Tara Gorinšek, Maruša Ledinek, Valentina Leskovar, Zala Skrbinšek, Tia Šporar, Eva Žnidarič, Tia Tajhar, Neža Šrot, Julija Kene, Maša Fink Lampreht, Tanita Krajnc, Maruša Podgrajšek, trener Stojan Fink, pomočnik Iva Klančnik. ŽKD Ježica: Doroteja Grgič, Meta Šeruga, Noka Žujo, Gala Kramžar, Lenča Jakus, Lucija Lončar, Nadja Viharev, Jasmina Adrovič, Liza Lap, Marija Plazar, Ela Friedl, Lara Dekleva, trener Andrej Petrovič. Državne prvakinje U12 so zapisale Sklepni turnir štirih najboljših ekip mlajših pionirk U12 se je končal z zmago ŽKK Krka, ki je tako v dvorani Marof dosegle enega največjih uspehov kluba. Dekleta so svoje vtise opisale takole:

»Na turnir smo se pripravljale dalj časa in vsak dan. Trenirale smo tehniko in akcije. Veliko smo se pogovarjale o sobotnem turnirju in ga pričakovale z nestrpnostjo. Za uvrstitev na turnir se moramo zahvalit trenerjem. Naše prve nasprotnice so bile košarkarice iz Ježice. Na začetku smo imele veliko treme, igrale smo v krču. Čeprav smo to ekipo že večkrat premagale, je bila pot do zmage zelo težavna. Na koncu nam je uspelo, čeprav v koših ni bila velika razlika. Finalno tekmo smo čakale zelo nestrpne. Zelo smo si želele zmage. Še prej smo si ogledale tekmo za 3. mesto med Ježico in Konjicami. Igralke iz Konjic so bile zelo majhne, a jim je uspelo premagati veliko višje nasprotnice. Tako smo videle, da se z voljo in zagnanostjo veliko doseže. Na tekmi za 1. mesto smo se sprostile in naše največje nasprotnice premagale z veliko razliko. Naša prva postava je dobro začela. Vse tekmovalke na klopi so nas glasno spodbujale, slišale smo tudi starše s tribun. Med igro se je tempo vse bolj dvigal, koši so »padali« in razlika se je povečevala. Naša trenerja Anže Strmec in Sašo Rebernik sta nas spodbujala. Tudi onadva sta napeto čakala, kakšen bo izid. Po tekmi smo vse tekmovalke stekle na igrišče in se s trenerjema v krogu veselile in na ves glas kričale. Ker smo prvič v zgodovini novomeške ženske košarke postale državne prvakinje, smo na to še bolj ponosne. Čeprav je bil dan naporen, sem si na koncu želela, da ne bi nikoli minil.«

Finalni turnir četverice – pionirji U 12 LJUBLJANA, 20. novembra - Sklepni turnir klubskega državnega prvenstva za mlajše pionirje U 12. Vrstni red: 1. KK Krka, Novo mesto, 2. KK Union Olimpija, 3. KK Pingvini Ljubljana, 4. KK Helios Domžale. Izidi, za 1. mesto: Krka : Union Olimpija 60:51 (15:21, 17:6, 28:24), za 3. mesto: Pingvini Ljubljana : Helios Domžale 59:47 (17:17, 17:7, 25:23), predtekmovanje: Krka : Pingvini 36:35 (18:9, 11:13, 25:23), Union Olimpija : Domžale 61 : 51 (21:21, 14:17, 26:13). Naj, igralec in strelec: Luka Dončič, Krka: Veldin Aličič, Rok Vidrih, Jure Rajk, Gal Bordelius, Nejc Gabrijel, Martin Jančar Janc, Jan Kastelic, Jakov Stipaničev, Nik Dragan, Miha Škedelj, Nejc Šmajdek, Alen Volkar, trener Simon Jeraj. Union Olimpija: Nejc Cerkvenik, Samo Gaberšek, Jan Blatnik, Fin Lucu Dražovič, Vid Lenarčič, Filip Pfeifer, Maksim Gorbačov, Rok Korelc, Luka Dončič, David Kralj, Mark Jelen, Tilen Keržan, trener Gašper Verbič.


Zmagovalci – ekipa Krke Pingvini Ljubljana-Šmartno: Jure Babnik, Miha Bohinc, Žan Breznikar, Vasja Došen, Matic Eržen, Boris Jovanovič, Martin Jurkovič, Domen Kalčič, Klemen Kostrevc, Matej Košič, Nikola Krajnovič, Mark Kravos, Jaka Ločniškar Luka Podboršek, Gašper Potočnik, Robin Rismal, David Nathan Sovre Nemanič,Vid Škrbinc, Stefan Tovilovič, Robert Weiss, David Zajc in trenerja Darijo Geljič in Matic Dragojevič. Helios Domžale: Matevž Mažgon, Jan Peterka, Gregor Gorjan, Nejc Klavžar, Klemen Narat, Lnart Zupanc Oberwalder, Luka Trojanšek, Nejc Leben, Anže Štih, Jan Krivec, Žiga Kališnik, Domen Čebulj.

NAMIZNI TENIS II. odprti turnir za mladince in mladinke IZOLA, 20. novembra –NTK Arrigoni Izola je izpeljal 2. mladinski odprti turnir. Pri moških je zmagal Ludvik Peršolja (Vrtojba Iskra Avtoelektrika), ki je v finalu odpravil Darka Jorgiča (Hrastnik), na 3. mesto sta se uvrstila Mario Kolbl (Sobota) in Tilen Novak (Krka). Uvrstitve od 5. do 8. mesta: Patrik Sukič (Kema Puconci), Denis Pintar

SMUČARSKI SKOKI Poletna državna prvenstva

Ekipa Velenja

Ludvik Peršolja

Darko Jorgič

(Triglav), Ervin Železen (Kema Puconci), Tom Šviligoj (Olimpija), od 9. do 16. mesta: Iztok Dolamič (Sobota), Admir Muratovič (Arrigoni), Mitja Pečnik (Sobota), Denis Kožul (Logatec), Erik Pavlin (Arrigoni), Emil Steiner (Križe), Aljaž Šmaljcelj (Krka) in Darko Hergan (Ptuj). Pri mladinkah je bila najuspešnejša Nina Zupančič (Logatec), v finalu je premagala klubsko kolegico Katjo Gutnik, na 3. mesto sta se uvrstili Maja Milenkovski (Arrigoni Izola) in Tjaša Založnik (Ljubljana). Od 5. do 8. Nina Zupančič

(Zagor) 186,6 (58.5, 58), 3. Agata Stare (Bohinj) 170,3 (55.5, 56.5), 4. Anita Seretinek (Costella Il) 155,1 (54, 52.5). MOSTEC, 8. oktobra, deklice do 11 let: 1. Pia Slamek (Vel) 220,6 (19.5, 20), 2. Pia Mazi (Costella Il) 207,9 (19, 19), 3. Katja Markuta (Tr) 204,1 (18, 19), 4. Maja Drinovec (Trž TRif) 203,2 (18,5, 17), 5. Jerneja Repinc Zupančič (Trž Trif) 201,2 (18, 18.5), 6. Jerneja Brecl (Vel) 200,6 (18.5, 18.5). KRANJ, 16. oktobra, DP do 9 let: 1. Špela Mastnak (Vizore) 189 (11.5, 11.5, 11.5), 2. Eva Krek (Alp) 182.5 (9.50, 11.25, 11.25), 3. Vida Ravnikar (Rateče Pla) 171,5 (9.5, 10.5, 10.5).

mesta: Nika Veronik (Fužinar), Tjaša Mihevc (Logatec), Zala Veronik (Fužinar), Katrina Sterchi (Arrigoni), od 9. do 16. mesta: Pia Grm Urbančič, Rebeka Lukič (Preserje), Simona Sovdat (Rakek), Alja Benčina (Kajuh Slovan), Tamara Pavčnik (Hrastnik), Julija Kelečevič (Logatec), Lea Matjašič (Preserje) in Urška Čokelj (Arrigoni Izola).

KRANJ, 8. oktobra, DP za člane: 1. Jurij Tepeš (Dolom) 259,8 (106.5, 112), 2. Dejan Judež (Trigl) 251,6 (106, 106), 3. Matic Kramaršič (Costella Il) 249,9 (105, 105). MISLINJA, 16. oktobra – DP za dečke do 15 let: 1. Matevž Samec (Vel) 230 (65.5, 64.5), 2. Matija Štemberger (Costella Il) 224,6 (64.5, 64.5), 3. Rok Juvančič (Zagorje) 215,2 (63, 62.5), 4. Florjan Jelovčan (Alp) 205,8 (61, 61), 5. Jakob Šilar (Trigl) 205,5 (60.5, 62),

6. Tilen Bartol (Costella Il) 202.7 (61.5, 59). MISLINJA, 16. oktobra – DP za dečke do 14 let: 1. Bor Pavlovčič (Rateče Plan) 225,5 (62, 65.5), 2. Timi Zajc (Vizore) 223,1 (61.5, 65), 3. Aljaž Osterc (Vel) 211,9 (61.5, 62), 4. Jan Kus (Costella Il) 206,3 (61, 61), 5. Gregor Šen (Logat) 203,4 ( 58.5, 62.5), 6. Vid Vrhovnik (Vel) 203,1 (60, 61.5). MOSTEC, 8. oktobra – Dečki do 11 let: 1. Damjan Suzič (Costella Il) 237,2 (20.5, 21), 2. Luka Robnik (Vizore) 222,8 (19.5, 19), 3. Marsel Lihteneger (Ljubno BTC) 219,3 (19.5, 19), 4. Jan Bombek (Vel) 213.5 (18, 19.5), 5. Rok Oblak (Alp) 211.8 (20, 18.5), 6. Jaka Muhedinovič (Čaplja) 210.5 (18.5, 19). MOSTEC, 8. oktobra – dečki do 10 let: 1. Mark Hafnar (Trigl) 242,8 (22, 21.5), 2. Juš Sušnik (Trž Trif) 236,1 (21, 21), 3. Karlo Vodušek (Vizore) 231.8 (20.5, 20.5), 4. Erazem Stanonik (Alp) 213,3 (19.5, 19), 5. Sandi Ačko (Šmartno n/P) 209,8 (19, 19, 19.5), 6. Jon Tepeš (Dolom) 205.5 (18.5, 19). KRANJ, 16. oktobra, DP do 9 let: 1. Vid Rošer (Mislin) 196,5 ( 11.75, 12, 12), 2. Matevž Marinko (Dolom) 194,5 (11,75, 12,25, 11,50), 3. Matic Hladnik (Tržič Trif) 194 ( 11,50, 12,25, 10.75), 4. Miha Lipovšek Ročnik (Čaplja) 193 (12,5, 12,75, 12.75), 5. Matija Zelnik (Tr) 192 (11.75, 11.5, 11,25), 6. Nejc Peklaj (Dolom) 189,5 (10.25, 12, 11.50), Ženske KRANJ, 8. oktobra, DP za članice: 1. Ema Klinec (13, Alpina) 234,5 (99, 106, 2. Špela Rogelj (17, Costella Il) 232,9 (97, 106), 3. Maja Vitič (18, Zabrdje) 224,7 (94.5, 107,0), 4. Katja Požun (18, Zagorje) 220,5 (93.5, 104), 5. Barbara Klinec (17, Alpina) 219,1 (94, 103), 6. Urša Bogataj (16, Costella Il) 176,8 (92.5, 97). MISLINJA, 16. oktobra – DP za deklice do 15 let: 1. Ema Klinec (Alp) 220,6 (63, 63.50), 2. Julija Seršen

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

Katja Gutnik

Naj 13-letnice (z leve) Tanja Fricelj, Anita Seretinek, Pia Slamek

ŠOLSKA

TEKMOVANJA

JUDO DP za srednje šole

KOPER, 11. Novembra – Srednješolsko prvenstvo v judu. Ekipno, dijakinje: 1. Gimnazija Bežigrad, 2. Gimn. Ljubljana Šiška, 3. Šolski center Slovenj Gradec, dijaki: 1. Gimn. Ljubljana Šiška, 2. Šolski center Celje, 3. Šolski center Ravne na Koroškem. Dijaki Do 50 kg: 1. Matej Dimovski (G Bež Lj), 2. David Štrakelj (ŠC Ce), 3. Dominik Kukovec (G Šentv Lj), do 55 kg: 1. Rok Plešnik (ŠC Celje), 2. Jaka Feist (GLš), 3. Rok Planinc (Škof KGL), 4. Žiga Klemenčič (G JP Lj), do 60 kg: 1. Besard Zenuni (ŠC Ravne), 2. Janez Vidmar (GLŠ), 3. Luka Harpf (GLŠ) in Filip Tretnjek (G MS), 5. Matej Hvalec (G Vič Lj) in Sebastjan Boltar Svanjak (S zdravstvena Iz), 7. Jan Kern (GLŠ) in Filip Ivanovski (G Bež Lj), do 66 kg: 1. Luka Kuralt (GLŠ), 2. Adrian Gomboc (I G Ce), 3. Jure Kuralt (G Bež Lj) in Tim Kovačič (G MS), 5. Luka Gruber (S zdrav Ce) in Simon Madžarac (II G Mb), 7. Milan Stankovič (G Moste Lj) in Maraya Vlaj (Waldof Lj), do 73 kg: 1. Blaž Fekonja (ŠC Ravne), 2. Matic Omerzu (G Vič Lj), 3. Marcel Brajdič (S zdrav Ce) in Igor Potparič (GLŠ), 5. Žiga Cibic (S zdrav Nm) in Tadej Štruc (ŠC SG), 7. Aldin Ribo (G SG) in Gregor Ivanjšič (S poklic in teh MS), do 81 kg: 1. Primož Marinčič (GLŠ), 2. Aljaž Lebar (ŠC SG), 3. Matija Harpf (GLŠ) in Tadej Klemenc (G SG), 5. Gašper Muhič (Splošna G Nm) in Blaž Vrankar (GLŠ), 7. Blaž Brumec (Prometna Mb) in Maks Cvelbar (SEŠTG Nm), do 90 kg: 1. Miha Žgank (ŠC Ce), 2. Aljaž Peteh (Ekonomska Lj), 3. Dean Maslo (G GRC Koper) in Jakob Vrhovec (Škofijska KG Lj), 5. Anže Pušnik (ŠC Vel) in Gregor Pišotek (S zdrav Ce), 7. Jan Majdič (GLŠ), do 100 kg: 1. Andraž Špiler (ŠC Ce), 2. Rok Djakovič (ŠC Ce), 3. Mitja Paulinek Prešern (Prometna Mb), 4. Matic Kovač (G Šentv Lj), nad 100 kg: 1. Luka Grum (S zdrav Ce), 2. Jure Zlatolas (ŠC Ce). Dijakinje Do 48 kg: 1. Anja Štangar (G Bež Lj), 2. Andreja Leški (ŠTŠ Kp), 3. Ana Heberle (G Bež Lj), do 52 kg: 1. Manja Kropf (II G Mb), 2. Asja Babič (STŠ Kp), 3. Katja Oder (ŠC SG), 4. Mateja Krpič (G MS), 5. Tjaša Brumen (Oblikovanje Mb), do 57 kg: 1. Maja Povšnar (ESIC Kr), 2. Fitore Zenuni (ŠC SG), 3. Katja Rigelnik (I G Ce) in Anja Perkovič (Ekonom Lj), 5. Katja Ložar (G Poljane Lj) in Barbara Bizilj (GLŠ), do 63 kg: 1. Patricija Brolih (GLŠ), 2. Vanesa Topler (ŠC Ravne), 3. Nina Mislej (G JP Lj) in Ajda Kranjc Požar (G Bež), 5. Žana Lah (I G Ce) in Špela Turkovič (G Moste Lj), 7. Natalija Varga (DSŠ Lendava), do 70 kg: 1. Živa Istenič (G Bež Lj), 2. Urška Primanšek (S zdrav Ce), do 78 kg: 1. Urška Gračner (S zdrav Ce), 2. Tina Pestotnik (G Polj Lj), 3. Melita Gonc (DSŠ Lendava), do 78 kg: Samnja Čahuk (G MS).

35


Namizni tenis

NTK Muta – klub s tradicijo V Muti se lahko pohvalijo z namiznoteniško tradicijo. To pa pomeni, da skoraj vsi krajani vedo o namiznem tenisu skoraj vse, saj so mnogi v minulih tridesetih leti bili tudi člani kluba. Iz leta v leto prihajajo v klub zmeraj novi naraščajniki in tradicija se obnavlja. V letošnji sezoni je v klubu petindvajset začetnikov, dvajset pa jih že redno tekmuje. Mladi se zgledujejo po starejših članih in članicah, ki so v slovenskem vrhu, v moški in ženski članski prvi ligi, delujejo pa tudi vse druge kategorije. Strokovno delo v klubu vodita Damjan Cvetko in Matej Petar.

Tilen Cvetko, NTK Muta

Šport, košarka in …

Sedmošolec Tilen je svojo prvo večjo športno odločitev sprejel že pri sedmih letih, ko je ugotovil, da kar dveh športov, nogometa in namiznega tenisa, ne bo spravil v sklad s šolskimi obveznostni. Nogomet je obdržal za druženje s prijatelji, namiznega tenisa pa se je lotil bolj temeljito. Tako je v šoli ohranil zadovoljstvo ob dobrih ocenah, da ne omenjamo še dramskega krožka in tekmovanj iz slovenskega jezika in matematike, pri športu pa so tudi že kmalu nastopili uspehi. Sicer pa vihti lopar in se spopada z odboji in vrtenjem majhne celuloidne žogice že štiri leta. Seznam Tilnovih športnih nastopov je dolg, s športom je prepotoval že dobršen del Evrope. »Uspešni nastopi v namiznem tenisu so me spodbudili, da sem začel trenirati še bolj zavzeto kot doslej. Na teden opravim od pet do osem treningov, moj cilj pa je postati vrhunski igralec. Do sedaj sem se udeleževal državnih in mednarodnih tekmovanj, letos pa sem se uvrstil v reprezentanco mlajših kadetov. Na jakostni lestvici NTZ sem na tretjem mestu. Tretji sem bil tudi na državnem prvenstvu, v dvojicah pa sva s soigralcem Erikom Pavlinom (kadeti) zmagala. Z reprezentanco sem se udeležil treh zanimivih mednarodnih tekmovanj, in sicer v Strasbourgu (Francija), na Madžarskem in na evropskem otroškem tekmovanju v Rotterdamu na Nizozemskem. Poleg tega sem bil uspešen tudi na turnirjih v Varaždinu, v Zagrebu in na turnirjih Alpe– Adria. Na državnih tekmovanjih pa sem se letos zmeraj uvrščal med prve štiri najuspešnejše tekmovalce med vrstniki mlajših

Trener CvetkoDamjan in …

kadetov,« je v svojem življenjepisu zapisal mladi športnik iz Mute. Tilen skrbi za zlato prinašalko Dino, enkrat na dan se z njo sprehodi po bližnji okolici. Športni del njegovega dne pa se začne takoj po pouku. »Prvi trening z Matejem Petarjem traja eno uro, ob petih popoldne pa sem znova na treningu, ki traja dve uri. Zvečer še malo pogledam v šolske knjige in zvezke ali pa poiščem na televiziji kakšen film,« pravi Tilen, ki bere obvezne knjige za šolo ali bralno značko, sicer pa se branja iz svojega veselja loteva samo na počitnicah na morju. Pri Tilnu ne gre brez vzornikov. Razumljivo je v ospredju njegovega športnega obzorja nemški reprezentant in najboljši evropski igralec Timo Boll, pomembni zanj pa so seveda vrhunski japonski in kitajski igralci, katerih igre lovi na You Tube. Prav zato že razmišlja, kako bo čez dve leti: »Upam, da bom med uspešnejšimi kadeti in da se bom udeleževal

zanimivih tekmovanj z reprezentanco. Če bom uspešen, bom nadaljeval z igranjem namiznega tenisa. Vpisal bi se v športni oddelek gimnazije na Ravnah na Koroškem, kjer bi najbrž lahko opravil tudi del treninga. Sicer pa se bom posvetil gimnaziji in kasneje študiju. Mika me igranje za kakšen klub v tujini, morda bi se lahko s tem preživljal. Če mi to ne bo uspelo, bi me zanimal poklic športnega pedagoga ali trenerja namiznega tenisa.« Tilen je kritično ugotovil, da je pri fantih največ zanimanja za nogomet, v Muti pa ga ne manjka tudi za namizni tenis. »V Sloveniji je premalo zanimanja za naš šport, ki se tudi prepočasi razvija. Več bi moralo biti namiznoteniških prenosov prek TV, da bi ljudje spoznali ta šport in da bi bilo med mladimi več zanimanja za vadbo. Premalo ljudi se odloča za ljubiteljsko igranje, ki ni naporno, je pa lahko zelo zabavno. Sicer pa je treba imeti za namizni tenis kar veliko kondicije. Včasih je treba igrati po tri ali štiri tekme zapored,« se je razgovoril Tilen, ki ima dobre sošolce, izvrstno pa se razume s tremi prijatelji: Martinom Jernejcem, Primožem Lesjakom in Janom Ošlakom, ki je tudi namiznoteniški igralec. »Smo iz istega razreda, včasih igramo košarko, saj sta Martin in Primož košarkarja. Da nam ni dolgčas, pa včasih kakšno ušpičimo …« se mu je zagovorilo, a podrobnosti ni izdal, razen, da so v šoli vsi uspešni.

Vabilo za nove člane

36

NTK Križe vabi v svoje vrste nove mlade igralke in igralce. Stiki: Vanja Novak, Namiznoteniški klub Križe, Cesta Kokrškega odreda 4, 4294 Križe. Ker si klub zaradi finančnih težav ne more privoščiti še enega trenerja, išče med tržiškimi podjetji sponzorje, ki bi pripomogli k rasti uspešnega kluba.


Na kratko – NTK Križe

Nika Naglič, NTK Muta

Ob namiznem tenisu – vsestranska »Sem učenka 7. razreda na Osnovni šoli Muta, že pet let pa treniram namizni tenis. Vadim enkrat na dan po dve uri, dvakrat na teden pa imam interval po 45 minut. Moja trenerja sta Matej Petar in Damjan Cvetko. Na lestvici Namiznoteniške zveze Slovenije sem v kategoriji mlajših mladink trenutno uvrščena na prvo mesto, upam, da bo tako tudi ob koncu sezone 2011/2012. Med kadetinjami sem trenutno uvrščena na sedmo mesto, moj cilj pa je pridobiti še kakšno mesto na lestvici. Udeležujem se tekmovanj v kategoriji mladink. Igram tudi za reprezentanco, Slovenijo pa zastopam v kategoriji mlajših kadetinj. Približno tri- do štirikrat na leto se udeležim reprezentančnih priprav. Svojo državo sem zastopala že v Franciji, Belgiji, na Dunaju sem sodelovala na enotedenskem evropskem športnem taboru (Werner Schlager akademy) in na mednarodnem turnirju na Madžarskem, kjer sem se uvrstila med osem najboljših. Lani sem se v Franciji, med deklicami letnika 1999, uvrstila na 16. mesto, kar mi je omogočilo nastop na TOP turnirju v Belgiji, kjer pa sem se uvrstila na 13. mesto. Na ta dosežek sem zelo ponosna. Tudi letos sem bila na turnirju v Franciji, kjer sem se uvrstila na 17. mesto. V tem kratkem obdobju tekmovanj sem doživela že zelo veliko izkušenj in upam, da jih bom še več, saj me igranje namiznega tenisa zelo veseli in ga igram zelo, zelo rada,« je za Šport mladih zapisala športnica iz Mute. A Nike ne zaposluje samo šport, saj zelo rada bere, pozimi uživa na smučanju, rada plava. Tudi učenje ji je v veselje, v minulem šolskem letu je bila odlična. Ko je omenila knji-

ge, se je razgovorila: »Berem Harryja Potterja, romane, grozljivke. Ja, grozljivke so zanimive, če je vsebina strašna, me pritegne. Tudi takšne filme gledam,« pripoveduje Nika, ki rada hodi in se ne boji nočne hoje po gozdu, še posebno, ker je skoraj zmeraj v družbi s prijatelji. Rada ima hribe, veselijo jo šolski izleti, po hribih pa rada hodi tudi s starimi starši. »Včasih gremo na kmetije v gore,« se je spomnila in je še omenila, da na Triglavu še ni bila, zato pa je že večkrat uživala v razgledu z Uršlje gore. Letos se je začela učiti nemški jezik, saj meni, da je znanje nemščine pomembno zaradi sosedov in tekmovanj v tujini. Sicer pa je naštela svoje igralske kolegice, s katerimi so dvoboji vselej zanimivi in napeti, in sicer: Katarina Sterč, Pija Mihevc, Špela Trelec in Nuša Tomis.

Igralke in igralci Namiznoteniškega kluba Križe so pod vodstvom trenerja Klemena Mraka začeli s treningi za novo sezono že v začetku avgusta. Trenirajo dvakrat na teden v Dvorani tržiških olimpijcev in trikrat v šolski telovadnici v Križah. Mimo so se že prva tekmovanja. Članski ekipi se je letos uspelo uvrstiti v drugo slovensko namiznoteniško ligo. Po treh krogih so še vedno nepremagani. Dve ekipi nastopata v gorenjskih ligah, vsi igralci pa sodelujejo na odprtih turnirjih za pokal Alpe–Adria, za pokal MRNTZ Ljubljana in na odprtih državnih prvenstvih za mladince in mladinke, za kadete in kadetinje ter za mlajše kadete in kadetinje. Uvrstitve so za začetek sezone kar spodbudne. Pri dekletih v kategoriji U-15 so v ospredju Sabina Dobrin, Nina Štular in Anja Bolte, v skupini U-12 Nuša Bolte, pri mlajših (U-10) pa Tjaša Novak. Pri fantih (U-19) so med uspešnejšimi Haris Bapić, Nejc Legat in Emil Steiner. Igralci in igralke iz Križ uspešno nastopajo tudi na odprtih turnirjih za pokal MRNTZ Ljubljana. Po dveh turnirjih so Tržičani v seštevku uvrščeni takole, 1. razred: 2. Tina Ulčnik, 4. do 5. razred: 2. Tjaša Novak, 6. do 7. razred: 1. Nuša Bolte, 17. Dejan Ulčnik, 8. do 9. razred: 1. Nina Štular, 3. Anja Bolte, 12. Jan Oman, dijaki in dijakinje: 4. Sabina Dobrin, 1. Emil Steiner, 2. Nejc Legat, 3. Haris Bapić. NTK Križe je v letošnji sezoni izpeljal že dva močna turnirja v namiznem tenisu. Drugega oktobra je bil 1. odprti turnir Slovenije za mladince, lepa udeležba pa je bila tudi na oktobrskem 1. odprtem turnirju za pokal MRNTZ Ljubljana za učenke in učence ter dijakinje in dijake. Decembra (18.) bo v Dvorani tržiških olimpijcev še 3. odprti turnir za pokal Alpe–Adria.

37


Besedilo MOJCA STRITAR

Avantura

foto PETER GEDEI

Kako iz jame nastane skozenjc Kopanje izhoda iz Žirovcove jame Za Žirovcovo jamo verjetno še niste slišali. Zakaj neki bi? V njej se osnovnošolcem ne razkazujejo človeške ribice kot v Postojnski jami, ne uživa svetovnega slovesa velikanskega kanjona Škocjanskih jam niti ne dosega tisoč- in večmetrskih globin brezen na Kaninu, za katera se zdi, da hočejo prav do središča Zemlje. Pa vendar je Žirovcova strašno frajerska jama. Tako zelo, da je v Katastru jam, enotni evidenci podatkov o vseh slovenskih luknjah, dobila laskavo zaporedno številko 10.000. Še malenkost bolj frajerska pa je tudi zato, ker smo iz navadne jame z enim vhodom, kakršna je bila, z nekaj kopanja in prelitega znoja naredili skozenjc. Tako greste zdaj lahko skozi eno luknjo v jamo, skozi drugo pa ven!

Z lopato, krampom in nogami

38

V kratkem, tesnem rovu, v katerem bi lahko stal kvečjemu en človek, pa še ta ne prav udobno, se nas gnete pet. Prostovoljca na čelu z lopatko in krampom odmetavata material s sten, sredinski igralec ga poriva navzdol po rovu, zadnji v štafeti pa ga tlačiva naprej v

malo večjo dvoranico. Prehod pod skalo, pod katero sva stisnjeni, je tako nizek, da niti slučajno ne moreva sedeti, kaj šele stati. Delo najprej opravljam na komolcih in kolenih, ko pa ti že kričijo od modric, končno dojamem, da gre bistveno lažje, če ležim na hrbtu in zemljo odrivam naprej z nogami. Od valjanja po tleh sem tako rjavo panirana, da je rdeča barva mojega kombinezona že oddaljen spomin. Kruta realnost slovenskih jam je tudi, da temperatura nikoli ni idealna ali vsaj udobna: kadar sem pri miru, me v hladni vlagi trese od mraza, če sem dejavna, pa švicam kot maratonec. Trenutno seveda pot lije z mene, čeprav sem si odpela vse možne zadrge. V temni, neprijetni luknji se gremo krte že več kot dve uri in počasi začenjam dvomiti, ali ima naše delo sploh smisel, tedaj pa se v odkopanem pojavijo prve koreninice … odmrlo listje … glistice, zardele ob nepričakovanem srečanju z začasnimi soprebivalci planeta brez svetlobe … še malo, samo še malo … Jamarstvo je tako kompleksna dejavnost, da jo njeni izvajalci le neradi imenujejo «šport». Udobno sprehajanje po temi je večinoma na sporedu samo v kateri od fletnih jam, urejenih za turistični obisk, z betonskimi stopnicami in okusno razsvetljeno kapniško bogatijo. Veliko običajnejši del podzemnega vsakdana so spuščanje po vrveh v globine brez dna, nad katerimi človek nehote že stotič preveri, ali vsa

oprema res deluje tako, kot bi morala; plazenje skozi tesne prehode, ki so poseben izziv za nas, zmerne klavstrofobe; in črvičenje nazaj gor po istih vrveh, samo da zdaj lezejo v brezna brez vrha. Še pomembnejši kot ta, lahko bi rekli športno-turistični, pa je raziskovalni vidik jamarstva. Kje lahko v današnjem gugliziranem svetu najdete kotičke, o katerih človeški firbec še ni posnel dokumentarca za Discovery? No, mogoče v zelenih prostranstvih papuanskih pragozdov, toda tik pod domačim pragom? Iskanje jam v Sloveniji še zdaleč ni končanu. Ker pa je vse, kar je opazno na prvi pogled, v glavnem že odkrito, je sodobno pionirstvo vohljanje za vhodi v kraških goščavah, razbijanje skal, kjer so rovi preozki celo za najbolj gumijastega jamarskega črva, potapljanje v podzemne sifone ali plezanje v blatne kamine. Zadeva je fotografsko nekoliko manj ulovljiva kot prvi stik s še neodkritim amazonskim plemenom, je pa cenovno in časovno vsekakor dostopnejša.

Lavinska oprema v akciji Zgoraj opisana kopaška drama, ki se je odvijala v Žirovcovi jami, je bila le eno v nizu slikovitih dejanj. Prvo se je odigralo pred leti, ko je Milan, njen glavni akter, s pomagači na Zaplani pričel slediti močnemu prepihu v ozko, neugledno razpoko v tleh. Sčasoma so prodrli v eno največjih slovenskih jamarskih


odkritij zadnjih let. V dolomitni kamnini, v kakršni naj daljše jame sploh ne bi nastajale, so pričakovali nekaj sto metrov rovov – dobro, no, v najbolj fantastičnih sanjah kak kilometer. Danes je labirintasti splet meandrov, brezenc in kanjonov dolg več kot pet kilometrov! Žirovcova je, kot se za prave jame spodobi, blatna, zapletena in naporna, tako da so tudi raziskovanja v njej zamudna ali, bognedaj, celo duhamorna. Zato so bili fantje več kot navdušeni, ko so jo natančno izmerili in narisali. Primerjava načrta jame z zemljevidom površja je pokazala, da se eden od stranskih rovčkov zelo približa površju, in tako so se začele sanjarije: če bi teh nekaj metrov odkopali, bi dobili nov vhod, ki bi poenostavil in skrajšal nadaljnja raziskovanja. Z njim bi se izognili nekaj spustom po vrvi, pa telovadbi po kanjončku, ki pod zemljo vijuga sem in tja in od uporabnika ves čas zahteva plezanje, plazenje, spoštljiv razkorak nad globino ali vsaj splošno previdnost. Ampak sanjariti je eno, narediti iz jame skozenjc in pogledati na površje, kjer izhoda sploh ni, pa nekaj drugega. Ideja drugega dejanja je torej bila, da bi na površju določili točko, s katere je najbližje v jamo, in skopali do obstoječega rova. Pri tem je bila nepogrešljiv pripomoček, ki le redko najde pot pod zemljo, lavinska žolna. Preizkusili smo, ali ta preprosti oddajnik in sprejemnik, ki se navadno uporablja pri zimskem gorništvu in turnem smučanju za iskanje pogrešanih pod plazom, deluje tudi skozi več metrov zemlje in skal. Tako je Andrej z eno žolno šibal v notranjost jame na konec rova, kjer naj bi bil najbližje površju. Ostali smo čakali nekje nad njim sredi gnusno strmega, drseče vlažnega gozdnega pobočja na mestu, za katerega smo predvidevali, da je približno pravo, in z vso močjo duha napeto spodbujali svoje žolne, ki so hrepeneče pričakovale Andrejev signal. Kdaj bo, kdaj bo? Ali sploh bo? Točno ob dogovorjeni uri se je signal podzemne žolne res pokazal in v vsega nekaj minutah smo enoglasno določili točko, kjer je bilo med napravicama najmanj razdalje. Prihodnji novi vhod je bil spočet, sedem metrov med njima pa se mi je zdelo tako malo, da bi jih lahko odkopal še otročiček z lopatko za peskovnik.

foto PETER GEDEI

Kopaška ekipa iz Žirovcove jame. foto ANDREJ HLIŠ

In bil je dan! Vse je relativno. Ko smo pol leta kasneje že dve uri premetavali zemljo in skale v zadušnem rovu, se mi sedem metrov niti slučajno ni zdelo otročje malo. Milanov poskus kopanja v jamo s površja se je zaradi nepreglednega terena izjalovil, tako da smo se dela morali lotiti z druge strani, iz notranjosti. Pretelovadili smo skozi dobršen del jame, pri čemer me je na sitnih mestih bodrila misel, da nam, če se bo vse izšlo po pričakovanjih, tod ne bo treba nazaj. Taka luksuzna tolažba je v jamah na voljo le redko! Težaško krtarjenje, ki nas je čakalo, je teden dni prej že zastavila manjša izvidnica, in prostorna dvoranica, v katero smo odmetavali material, se je morala po dveurnem garanju naše peterice kar otepati kupa, ki smo ga narili. Da se bližamo površju, nam je najprej povedala vedno bolj humusna prst, ki smo jo

Umazano, vroče, nizko – kopanje v Žirovcovi jami. foto MIHA STAUT

premetavali. Ali se res slišijo glasovi ali je to samo nekakšna fatamorgana? Nenavadnim zvokom se je kmalu pridružilo še bobnenje, kot da se zgoraj sesuva svet. Udarci Milanove ekipe, ki čisti teren na površju! Verjetno si nihče med nami ne bo nikoli znal predstavljati, kako so se lani počutili čilenski rudarji, ki so bili rešeni po 69 dneh pod zemljo. Vsaj v delčku odstotka pa sem začarani poljub dneva začutila, ko se je posula še ena kepica prsti in je skozi koreninice in zemljo k nam v Žirovcovo jamo posvetil prvi žarek naravne svetlobe. Zavoljo pesniške vrednosti trenutka zanemarimo dejstvo, da je bil zunaj prav turoben, mrzel in siv dan – tedaj se mi je, in to

Zimski dostop do Žirovcove jame v tipičnih jamarskih «uniformah». foto PETER GEDEI

zgolj po nekaj uricah prostovoljnega bivanja v temi, zazdel kot dotik neba. Skozi novorojeni vhod smo se splazili na plano, in to točno na mestu, ki so ga predvideli Milanovi izračuni in dialog med lavinskima žolnama. Ampak dolgo na neprijetni, zasneženi strmini in mrazu, ki nas je, čisto premočene od potu, zagrizel do kosti, nismo zdržali. Prav hitro smo se spet skotalili v blatno, a občutno toplejšo podzemno dvoranico in samo vonj po pipi, ki ga je zdaj vleklo s površja k nam pod zemljo, nas je spominjal, da se je spremenilo še eno zrnce v peskovniku slovenske jamarije. Žirovcova jama je postala skozenjc.

39


Orientacijski tek BENETKE, 13. novembra – Znova in znova nas sprejmejo. Tako kot letos, ko je MOV (Meeting di Orientamento) potekal že 32. leto. Eno najstarejših orientacijskih tekmovanj poteka ob koncu orientacijske sezone v središču Benetk, vsako leto pa se zberejo tekmovalci iz vsega sveta. Letos se je velikega tekmovanja udeležilo kar 4379 tekmovalcev iz 511 klubov, med njimi pa je bilo tudi 93 Slovencev. Mesto nas zmeraj lepo sprejme in vsako leto je boljša tudi organizacija. Za prebivalce smo tekači že uveljavljen novembrski pojav, ki razgibamo ozračje pred njihovimi domovi. Z zanimanjem pa nas sprejmejo množice turistov, ki se okoli poldneva začnejo prelivati po beneških ulicah. Opazujoč znamenitosti in doživljajoč lepote svetovno znanega mesta kanalov in mostov včasih preprosto ne opazijo tekačev, ki z zemljevidom in kompasom drvijo po ozkih ulicah in prek neštetih mostov. Za nastopajoče pridejo zanimivosti in s soncem pozlačene lepote na vrsto po opravljeni nalogi. Tekmovalci imajo različne tekmovalne proge. Medtem ko najmlajši (kategorija do 10 let) nastopajo v najkrajši disciplini, se izkušenejši tekači podajo na najdaljšo in najtežjo preizkušnjo srečanja. V kategorijah moške in ženske elite sta letos slavila Litvanec Jonas Gvildys in Čehinja Sarka Svobodna. Med Slovenci sta se najbolje odrezala Jan Dovč (OK Tivoli) s 5. mestom med mladinci do 18 let in Tibor Mrak (OK Azimut) s 14. mestom med mladinci do 20 let. Če ima tako staro in lepo mesto tako turistično kot tudi športno obarvano stran, se v njem zagotovo skriva mavrična paleta še neodkritih plati. V Benetke še pridemo! Jan D.

40

Beneški zaklad tekačev s karto

Revija ŠM 170/2011  

Revija o športu otrok in mladine

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you