Issuu on Google+

   Letnik 19 • πtevilka 165 • 4/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

4

2011

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana


TRibuna pORT MLAdih ©

Tilen Pahor

Najmlajši hokejski sodnik v Sloveniji in v Evropi Posebnost mladinskega svetovnega prvenstva I. divizije, skupine B, je bil 19-letni Tilen Pahor, najmlajši sodnik v Sloveniji in tudi v Evropi. To je bilo zanj največje tekmovanje, v katerem je nastopil v sodniškem dresu. Tilen, ki je pri hokeju že od štirinajstega leta, se je pohvalil, da je bila letošnja sezona zanj najuspešnejša: »V Sloveniji sem sodil že članom na ligaških tekmovanjih, tudi v finalu in v članski tekmi za tretje mesto. Seveda pa sem zelo vesel vabila za svoje prvo mladinsko svetovno prvenstvo,« je povedal Tilen, ki je igral hokej pri Olimpiji in Slaviji. »Sam sem nehal igrati lani septembra, ker sem se odločil za sojenje. Prepričan sem bil, da bom uspešnejši kot sodnik in zato sem se posvetil temu delu športa.« Kdo lahko postane sodnik? »Sodnik ne more biti kdorkoli. Poznavanje pravil in dobra drsalna tehnika sta premalo. Mnogi to obvladajo in poznajo tudi pravila, a na izpitu za sodnika ne uspejo. Na drsalkah moraš biti zelo hiter, zelo dobro moraš poznati pravila. Najbolj pomembno je, da prav vsako tekmo, ki jo sodiš, vzameš zares, pa naj bodo to člani ali pionirčki. Prav takšen odnos me je pripeljal do vabila za sojenje na turnirju svetovne ravni.« Kako naš mladi sodnik gleda na fair play, saj pri hokeju včasih pojejo palice in pesti? Tilen pravi: »Hokejisti vedo, da je hokej trd šport in s tem se morajo sprijazniti. Na trenutke so tudi grobosti, ampak sodniki skušamo hitro kaznovati igralce, ki s trdimi udarci pretiravajo. Vse je del igre. Stik je dovoljen pri vseh selekcijah, razen pri ženskem hokeju. Do neke stopnje igralce pustimo, igre ne prekinjamo zaradi malenkosti, tako da je igra čim bolj zanimiva.« O grobosti igre pri mladincih pravi: »Pri mladincih je takega igranja z nedovoljenimi primeri največ. To je razumljivo, saj se mladi fantje želijo dokazovati. Mladi imajo veliko moči in se neprestano navijajo.« Tilen je študent podjetništva na Gea kolidžu. Dobro ve, da je pot sodnika na mednarodni oder počasna: »Mladi sodniki se le počasi prebijajo v ospredje. Zdaj moram biti hvaležen, da sem lahko sodil na mladinskem svetovnem prvenstvu. Mednarodni nadzornik me je pohvalil in seveda upam, da bom dobil še kakšno povabilo na velika tekmovanja.«

2

Bor Rajbenšu Med obiskovalci mladinskega svetovnega prvenstva v hokeju I. divizije, skupine B je bil tudi Bor Rajbenšu, učenec četrtega razreda z Osnovne šole Prežihovega Voranca v Mariboru. Bor ni bil naključni obiskovalec ledene dvorane, ampak eden najbolj zavzetih navijačev, pa čeprav je v slovenski reprezentanci igral samo en mariborski igralec.

»Letos bo že pet let, odkar sem začel trenirati, vadim pa pri Zvonku Čehu. On je zelo dober trener, nekoč je bil eden najboljših hokejistov v Sloveniji,« je pohvalil svojega hokejskega učitelja in še ponosno dejal, da mu gre zelo dobro tudi v šoli. »Treniramo po trikrat na teden, ob sobotah pa igramo. Z državnim prvenstvom smo že končali, naša ekipa pa je osvojila šesto mesto. Eno mesto pred nami je bila ekipa Slavije, zmagala pa je ekipa z Jesenic, vsaj zdi se mi tako,« se je Bor vrnil k hokeju. Fantič, ki igra centa ali pa na krilu, se že ozira v prihodnost: »Ko zrastem, bom igral še nekaj časa pri HK Maribor, potem pa bom skušal priti v NHL ekipo Kingsov iz Los Angelesa.« Seveda nas je zanimalo, če že trenira angleščino. »Ja, angleščino govorim že pet let. Naučil sem se je z gledanjem angleških risank. Na morju se pogosto pogovarjam s kakšnimi tujci, denimo, z Avstralci ali s Francozi. Nekaj znam tudi po francosko. Bon jour, je m‘appelle Bor,« je postregel s francoščino in s prevodom, da ne bi mislil, da se samo hvali. Bor nam je še povedal, da ni vse samo zmaga, ampak predvsem dobra igra in da se imaš dobro. Ja, tudi to je pomembno, da igraš pošteno,« je dejal. Mladi mariborski hokejist dobro ve, da pionirji skoraj vsako leto obiščejo veliki turnir pee wee-jev v Kanadi, želi si, da bi se v prihodnosti uvrstil v to ekipo. Razmišljanje o turnirju v Kanadi pa ga ni preveč ogrelo: »Najprej moram biti uspešen v šoli, potem pa bi moral še veliko trenirati, da bi prišel v reprezentanco za Kanado. A bom še nekaj let igral za pionirje, tako da imam še dovolj časa,« je menil. Na Osnovni šoli Prežihovega Voranca je še več hokejistov. Povedal je: »Hokejist je tudi moj brat Brin, pa Žan iz prvega razreda in Blaž iz tretjega. Včasih se dobimo in se pogovarjamo o hokeju.« Bor je pohvalil učiteljico Tejo Mitrović, predvsem zato, ker pri športni vzgoji obvlada gimnastiko.


TRibuna pORT MLAdih ©

LIKOVNI KOTIČEK

Nekaj pomislekov ob svetovnem dnevu jezikov

Kotalkarica Gaja Na dekliškem rokometnem finalu v Ajdovščini se je na kotalkah predstavila tudi ajdovska učenka Gaja, ki sicer trenira v Novi Gorici. Zanimivo je, da je pred svojimi vrstniki, ki so do zadnjega kotička zapolnili tribuno v športni dvorani, za svoje skoke požela veliko navdušenega ploskanja. Kdo bi si mislil, da imajo rokometni navijači toliko občutka za kotalkanje. Ko smo se želeli z Gajo po uspešnem nastopu še pogovoriti za Šport mladih, ji ni bilo kaj dosti do tega. Še nekaj časa je bila na kotalkah, stisnila se je na rob tribune in opazovalo odprtje tekmovanja, katerega del je bil tudi njen nastop. Morda pa bomo imeli prihodnjič več sreče in vam jo bomo predstavili v kakšnem bolj obširnem zapisu.

Podelitev priznanj za DP ženske Med mladinskim svetovnim prvenstvom I. divizije, skupine B, med tekmo Slovenija : Danska so organizatorji namenili nekaj pozornosti tudi hokejistkam, članicam ekipe Terme Maribor, ki so osvojile naslov državnih prvakinj. Podelili so jim medalje in pokale.

Vabilo na razstavo v Šentvid pri Stični Na Osnovni šoli Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični bodo 6. maja proslavili 150-obletnico rojstva slikarja Ferda Vesela, ob tej priložnosti pa bodo pripravili tudi slikarsko razstavo akademskega slikarja Franceta Slane. Ravnatelju Janezu Peterlinu je uspelo pridobiti še eno zanimivo, predvsem pa zelo dragoceno Veselovo platno, ki bo imelo na razstavi osrednje mesto. Odprtje razstave, na katero vabi vodstvo šole vse ljubitelje slikarstva, bo v avli ob 19. uri, razstava pa bo na ogled še 7. maja od 7.30 do 18. ure.

Silvo Kristan, Delo, Mnenja, 25. marca »… Kaže, da niti pristojna pedagoška in raziskovalna institucija ne skrbi za svoje domače strokovno izrazje, če njeni diplomanti nimajo občutka zanj. Celo Zveza društev športnih pedagogov svoje člane obvešča o Mednarodnem kongresu športnih pedagogov v angleščini in srbščini oziroma hrvaščini. Sramota! Še večja sramota je, če slovenski organizator tega kongresa (Fakulteta za šport) za uradni jezik razglasi angleščino, kakor se je zgodilo konec prejšnjega leta ...« Res, pogovorni jezik v športu je nekaj posebnega, in mnogim športnikom se zdi bolje, če si lahko pomagajo z angleškimi izrazi in se niti ne potrudijo, da bi kakšne izraze poslovenili. Za nekatere smo postali že neobčutljivi, denimo, fair play, time out, večina ljubiteljev deskanja borda, weika itd. Nekoč mi je kolega razlagal,

da je doživel kritiko, ker v svoji magistrski nalogi ni uporabljal tujk, mentor ga je poučil, da so tujke nujne, če želi narediti vtis … Na koga le? Med športi, ki so jih zaznamovala angleščina, srbohrvaščina in neustrezni prevodi iz angleščine, je v ospredju letalstvo. Na spletni strani www.opensoaring.com in njegovem forumu so odprli posebno poglavje samo v te namene in je tudi najbolj obiskana. Najbolj osovražene besede so polet, poleteti, plovilo. Slovenščina tega ne prenese, saj se pravilno reče let in vzleteti, plovila pa plujejo po morju in o njihovem gibanju in obnašanju v vodi govori Arhimedov zakon. Zanimivo je, da državna uprava, ki skrbi za letalstvo, govori o zračnih plovilih. Gibanju letala, ki izgubi hitrost in se zato zvrne na krilo, se reče zvrt, čeprav mnogi še zmeraj uporabljajo kovit, srbizem, ki se ga le počasi otresamo. In teh neustreznih izrazov je še veliko. Bodite pozorni na jezik, ko se pogovarjate, ko spremljate TV- in radijske športne oddaje, ko berete časopise. Občutka za pravilno rabo slovenskega jezik ni lahko pridobiti, a ko je v vaši zavesti, da to želite, boste nenadoma ugotovili, da nas obkroža veliko preveč tujih izrazov.

3


Letnik 19 • πtevilka 165 • 4/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

4

2011

Mile Čepin & Co. Zagotovo je bila smiselna odločitev tekmovalne komisije KZS, da je finalni turnir Pionirskega festivala starejših dečkov podelila deželi v senci TEŠ. Vodja domače ekipe, ki je bila premočan nasprotnik za vse, je bil športni pedagog Tomaž Herman, vse organizacijske niti je držala v rokah ravnateljica mag. Majda Zaveršnik Puc, kot siva eminenca pa je ekipi starejših dečkov sledil Mile Čepin, nekdanji celjski športni pedagog in predvsem košarkarski trener, ki je vodil mnoge slovenske ekipe. Pred leti so ga povabili v Šoštanj, da bi tudi tu poprijel za delo, ki ga zagotovo najbolj obvlada. V Šoštanju je bilo čutiti veliko pripadnost košarki, zdelo se je, da je vse povezano s košarko, celo na ragljah, ki so bile skoraj večje od mulčkov in frkelj, ki so jih vrteli, je pisalo: KK Elektra. A očitno je Mile Čepin s svojimi očetovsko pedagoškimi prijemi dosegel, da je med mladimi v Šoštanju nekaj pomenilo, če si treniral košarko. In tako, kot so se lotili dela z mladimi, je bil za domače in okoliške naraščajnike to najpomembnejši šport, ki je odpiral vrata iz sence TEŠ. Mladi, ki so želeli trenirati košarko, so se nenadoma znašli v središču košarkarskega sveta, vsaj v svoji kategoriji. Košarka je Šoštanj postavila pred Velenje. »Trenutno je že tako. A se moramo zavedati, da je v Velenju osem osnovnih šol, v Šoštanju pa samo ena,« pravi prof. Čepin. Ko smo se na finalu PF razgledali po tribunah, res niso bile polne gledalcev, a videli smo nekaj, kar na podobnih finalih skorajda ni mogoče videti – tekmovanje so si prišli ogledati starši igralcev, njihovi prijatelji in tudi odrasli ljubitelji košarke. In so do konca zavzeto spremljali svoje prihodnje košarkarske ase. Ti ljudje so pravzaprav pokazali, da jim Pionirski košarkarski festival nekaj pomeni, predvsem zaradi njihovega odnosa do košarke. Prof. Mile Čepin, človek, prežet s košarko, je zase povedal zelo zanimivo zadevo: »Vesel sem, da sem v Šoštanju dobil priložnost za delo z mladimi igralci. Če ne bi imel dvorane in vsega, kar spada poleg, tudi delati ne bi mogel. To mi veliko pomeni in zavedam se, da je to zame sreča.« V njegovih letih bi bil lahko – v pokoju je že od leta 1999 – kje drugje. Pripovedoval je, da se veseli dela z najmlajšimi. In najbrž je res veselje delati z mladimi, če v tebi vidijo košarkarsko modrost, znanje in občutek za mlade. »Presenetljivo je, da je na eni sami šoli tako močna ekipa v kraju, ki šteje samo 2500 prebivalcev. Jaz temu pravim čudež, ne glede na to, da smo na finalu štirih klubskih ekip KZS zasedli šele tretje mesto. Pri tako mladih ekipah to niti ni pomembno. Bolj smo veseli, da so fantje zelo motivirani. Radi trenirajo, zato imajo možnosti za svoj razvoj. V naši pionirski ekipi imamo vsaj pet zelo obetavnih igralcev. Tudi na ravni NLB lige. V rodu 1996 je devet igralcev, en igralec je letnik 1997, dva pa 1998.« Krilatica, da je s ceste pobiral fante in jih prepričeval za košarko. »To ne drži, ampak povedati moram, da sem zelo hvaležen zdajšnjemu županu Darku Menihu, ki nam je v telovadnici omogočil vadbo trikrat na teden v okviru interesnih dejavnosti. Na začetku je bilo otrok zelo malo, na prvem treningu so bili samo trije. Poklical sem še g. Cilenška iz Celja, v dveh letih smo imeli sto dvajset igralcev, seveda po zaslugi zagnanosti otrok, staršev in trenerjev. Pri nas ni velike selekcije. Če imamo v enem rodu samo trideset fantov, je to razumljivo. Čudež je, da smo med tako majhno izbiro našli petnajst tako sposobnih igralcev,« je razložil Mile za ekipo, v kateri vsi igrajo na vseh igralnih mestih. »Pri nas je vsakdo enka in vsakdo petka,« razloži načelo košarkarske vzgoje z mladimi. Profesor košarke se zdaj vrača k mladim letnikom 1997 in 1998: »Ti igralci sicer nimajo toliko potenciala kot njihovi starejši vrstniki, zmagovalci letošnjega PF, a bodo zagotovo uspešni. Sicer pa tudi ni mogoče, da bi bil vsak rod tako zelo uspešen. Zato pa pričakujem, da bodo znova izjemni igralci in letnika 1999.«

4

N. S.

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Profesor košarke se vrača k mlajšim letnikom

Ritmična gimnastika je zahtevna panoga, ki bi si zaslužila večjo pozornost gledalcev. Organizatorji največje aprilske prireditve na Galjevici sporočajo, da bo prihodnje srečanje že v športni dvorani na Stožicah. Na naslovnici - Evita Pšeničny. Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport. ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

REVIJO IZDAJA

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na

URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr.  Pe­ter Kla­vo­ra, dr.  Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr.  Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar. NA­ROČ­ANJE NA REVIJO

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

Littera picta, d.o.o. NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic. Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.

foto TADEJ BERNIK

4

vogal


vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 19/165 ■ APRIL 2011

Kdor ne prenese hrupa, naj se ne ukvarja s športom Župan francoskega mesteca Neuville-en-Farrain je dal iz mestne hiše odstraniti doprsni kip Marianne (glej zgoraj levo), simbola francoske revolucije, češ da ima prevelike prsi. (Delo, petek, 8. aprila 2011). Tako nekako kot francoski župan se počutim ob pisanju tega uvodnika, saj vendar ni nič narobe, če je na tribunah športne dvorane, ko gre za rokometno, odbojkarsko ali košarkarsko tekmo učencev ali učenk, ozračje nasičeno s hrupom tako zelo, da že povzroča fizično nelagodje. Pa saj je vendar to finale mladih, ki naj bi, zaradi svoje mladosti, imeli pravico, da pokažejo, kako zelo so na strani svoje ekipe, kako zelo znajo zanje navijati – sireno, pihati v trobila, razbijati po bobnih. Prof. Henrik Omerzu je bil na finalu deklic v rokometu v Ajdovščini brez glasu, ko je skušal med premori svoji ekipi razložiti, kako naj igrajo. In letos je bilo podobno marsikje, rekord vseh rekordov pa so dosegli v Sevnici na rokometnem finalu starejših dečkov, ker je bila tribuna polna, gledalci pa dobro opremljeni. Omerzu, sicer športni pedagog iz Brežic, je predlagal, da bi morali organizatorji na državni ravni v tekmovalna pravila zapisati, da je navijanje, torej povzročanje hrupa, na šolskih tekmah prepovedano. To bi bil vsekakor dober predlog, če ne bi bilo vse to že zapisano, saj problem ni od včeraj. V Informatorju piše: »Na vseh šolskih športnih tekmovanjih je pri navijanju prepovedana uporaba tehničnih pripomočkov, ki prekomerno povzročajo hrup (sirene, bobni, raglje ���) Na šolskih športnih tekmovanjih naj bo navijanje v skladu s športnim obnašanjem. Navijači naj spodbujajo lepe športne poteze nastopajočih v obeh ekipah.« To pravilo smo prepisali iz Razpisa šolskih športnih tekmovanj za šolsko leto 1998/1999, od takrat so ga uporabili vsako leto. Torej gre za že staro pravilo z dolgo brado. A kaj, ko skoraj ni organizatorja, ki bi poskrbel, da bi se to pravilo spoštovalo. Morda bi ga bilo smiselno umakniti, če pa ničemur ne služi. Letos je bila izjema prof. Anka Kunčič, koordinatorica odbojkarskih tekmovanj, ki je finale v Kanalu za trenutek prekinila in zahtevala, da vodje ekip poskrbijo, da se sirene, bobni, troblje in podobne zadeve umaknejo. Večina je »prošnjo oz. zahtevo« upoštevala, a skupina navijačev in vodja ekipe izza Trojan se je požvižgala na vse to … Na dekliškem rokometnem finalu v Ajdovščini so se navijači, prav tako s štajerskega konca, ko ni igrala njihova ekipa, razlezli po šoli in potovali po prostorni avli in hodnikih – s trobljami v rokah. Med hrupnimi sprehajalci sploh niso bili samo navijači, temveč so bile poleg tudi igralke ene od gostujočih ekip, ki so kot uročene pritiskale na sprožilec plinske troblje. Nihče od starejših se ni vtaknil v razigrane mladenke. Seveda sem lepotico s trobljo v dresu vratarke zaustavil in ji povedal, da je v tej stavbi samo gostja in naj se skuša obnašati temu primerno. Počutil sem se kot Don Kihot v boju z mlini na veter, saj bi vendarle morali gostujoči športni pedagogi in vodje ekip svojim že v avtobusu povedati, kaj se spodobi in kaj ne. A tega, da bi morali vedeti, da je nekje zapisano pravilo lepega vedenja za navijače, si seveda nisem upal niti pomisliti. Imamo srečo, da so petarde z zakonom prepovedane iz nekega drugega vzroka, saj bi jih sicer imeli tudi na tribunah šolskih tekmovanj. Vem, da sem dežurna sitnoba, kot so dejali organizatorji v Kanalu, zato dvigam roke v znak predaje. Našim otrokom je treba dovoliti vse. Zavedam se, da smo lahko samo veseli, da je razigrana mladež samo nekoliko glasnejša. Vem, da to spada k njim, saj so navsezadnje »starci« tisti, ki jih organizirajo in jim vsiljujejo tekmovanja. Sami so si krivi. Mladi pač pridejo, ker vedo, da je bolje biti na tekmi kot pri pouku v šoli, a če so prisiljeni v šport, se želijo zabavati po svoje. Vsega jim pa res ne moremo zaukazati. In za piko na i – kar dobro sem se počutil na finalu ŠKL, kjer nisem zasledil spornih navijaških pripomočkov. Bravo, morda bodo nekoč tudi naši navijači prepevali kakšno spodbudno navijaško pesem in ne samo muzicirali s plinskim trobilom. Jože Grajfoner

 6

Zgodovina športa

Športniki pogosto potujejo v sosednjo Italijo in čeprav vemo, da med mladimi stare zamere nimajo kakšnega posebne moči, pa je vendarle prav, da vedo, da na neki ravni, daleč od športa, še naprej poteka umazan boj, ki nima nič skupnega s fair playjem. Dejstvo je, da so se trenja med sosednjima narodoma začela na pobudo italijanskih fašistov,

ki so, mimogrede, požgali slovenski Narodni dom v Trstu. In tudi to je treba vedeti, da so italijanski fašisti streljali naše ljudi (glej plakat), danes pa bi želeli to resnico obrniti na glavo. Vedenje o tem bo športnikom prišlo prav za njihovo samozavest in zato se ta zapis ni naključno znašel v reviji ŠM.

17

Max, Juta in pes

18

Finale PF v košarki za učenke

19

Deset plus – mladi športniki

24

Zgodba – bowling

Drugi zapis ekipe Max, Juta in pes se je podal k deskanju na vodi. Najpomembnejše sporočilo prvega sestavka o jadranju na vodi je, da je za začetnike najpomembnejše, da se jadranja na deski začno učiti v nekem tečaju. Samo tečaj zagotavlja hitro in zanesljivo napredovanje. Pa saj sami veste, da je za učence navadno zelo mučno »medsosedsko« učenje, pri katerem učitelj komaj kaj ve o pedagoških prijemih. Čestitke gredo trenerjema in deklicam z Osnovne šole Grm v Novem mestu, ki so po treh letih uvrščanja v finale PF vendarle tudi osvojile naslov šolskih prvakinj. Še bolj pomembno pa je, da so o tem dogodku pisale kar same. To je tudi v skladu z usmeritvijo revije Šport mladih, saj želimo, da mladi o svojih tekmovanjih pišejo brez posrednikov. Hokejist Bor Rajbenšu (2), košarkarica Nika Barič ( ), vsestranska športnica Taja Krajnc, jadralka Lana Poljšak ( ), rokometaš Blaž Žitnik ( ), košarkar Roman Mevc ( ), jadralec Žan Luka Zelko ( ), ritmičarka Špela Kratochwill (31). Ameriško kegljanje je bilo letos prvič na sporedu šolskih športnih tekmovanj, odziv nanj pa je več kot dober in v prihodnjih letih pričakujemo, da bo to eno najzanimivejših tekmovanj za učence in dijake. Prvo prvenstvo je bilo posebno po marsičem in zato smo ga postavili v zgodbo.

5


iz zgodovine športa

piše dr. TOMAŽ PAVLIN

Manipulacija Verjetno ste že dostikrat slišali ali pa si morda rekli, da se zgodovina ponavlja. Pa se res? Ali pa je to le izgovor, da se zgodovino anulira ali pa historicizira. Hm, kako to razumeti? Nekako tako, da npr. kruh z nevšečnim okusom, a dobro skorjico na krajcu, prelevimo v okusen in dober kruh. In ker smo na koncu, mmm, saj ni tako slab, ma ne, celo dober je. Torej, dogodek, ki je bil le eden v nizu medsosedskih in nazorskih sporov in spopadov, prelevimo v obtožujoč konstrukt obračunavanja in izigravanja. Da bi se temu ognili, ker je to vendarle le eden od dogodkov v nizu vzročno-posledične verige konfliktov, nam pri razumevanju pomagata skok v zgodovino ter spoznavanje okoliščin in dejstev v daljšem obdobju. Potem sledi interpretacija, ki odpre polje diskusije in usklajevanja mnenj, lahko pa tudi skrajno polarizacijo, ki je še vedno boljša kot zamolčanje dejstev, kajti če vzrokov ne poznamo, ker smo prešpricali ali se nagulili in pozabili, kar postaja šolskoučni problem, potem smo na pladnju manipulacije in manipulatorjev in historizacije.

6

Zlorabljena fotografija - talci na njej so Slovenci in ne Italijani. Torej se ve, kdo je zločinec.

Manipulacija ima po Slovarju slovenskega knjižnega jezika več pomenov in le eden teh je slabšalen v pomenu «preračunljivo ravnanje, dejanje«, manipulantstvo pa »preračunljivo ravnanje s čim«. In če upoštevam ta pomen, le kako naj drugače razumem dogodek, ki se je pripetil v sklopu praznovanj italijanskega praznika dneva spomina na žrtve fojb februarja letos, na dan, ko je grozni vzhodni slovanski barbar oskrunil svetost italijanskega življenja. Praznovanja so bila različno obeležena, tudi samokritično, pa tudi manipulantsko, npr. v pokrajini Peruggia, v kateri so kot vabilo na praznični dogodek – ob sodelovanju s tržaško Unijo Istranov, organizacijo istrsko-dalmatinskih emigrantov po drugi svetovni vojni –, pripravili sporen, manipulativen plakat, na katerem so ob nacionalni trobarvici vod vojakov eksekutorjev in talci. Seveda, to naj bi bili Titovi »Slavi«, pobijalci, komunisti, skrunilci in bog si ga vedi, kaj bi se še našlo, ki streljajo domačine Italijane. V resnici je bil na plakatu vod italijanskih vojakov, ki so v italijanski protipartizanski ofenzivi leta 1942 v Ljubljanski pokrajini 31. julija 1942 streljali domačine v vasi Dane na Križni gori v Loški dolini. Zveza borcev NOB in Civilna iniciativa za Primorsko sta takoj protestirali ter poslali protestno pismo. Predsednik Civilne iniciative Marjan Bevk pa je še opozoril, da je zveza ponovno pokazala svoj pravi obraz, čeprav v tem primeru potrebuje zgodovino za svoj ozki egoistični aktualni interes. In očitno dobro manipulirajo in zlorabljajo svoje rojake v Italiji, ki na fotografiji ne prepoznajo vojakov v italijanskih čeladah in uniformah iz druge svetovne vojne. Ta manipulacija Uniji koristi, da vzdržuje svoje organizacijsko, finančno in družbeno življenje v tržaškem italijanskem okolju. Ne smemo pozabiti, da so se malo pred tem v Trstu sestali italijanski, slovenski in hrvaški predsednik in simbolno napovedali nove čase, ki naj bi slovansko-italijansko sosedstvo vodilo v spravljivejše medsosedsko življenje, ki bi lahko Trstu povrnilo nekaj starega blišča metropolitanskega mesta in kozmopolitizma ter bi bil ponovno »okno v svet« ter cankarjeva »pljuča slovenstva«. Manipulacije in nemoč vede zgodovine so žalostne, čeprav je bilo vloženega nemalo dela, mnogo raziskanega in pred leti oblikovana tudi mešana italijansko-slovenska zgodovinska komisija, ki je pripravila skupne zaključke in jih objavila v publikaciji v treh jezikih: slovenskem, italijanskem in angleškem. A glej ga vraga, v Sloveniji je šla na knjižne police, v Italiji pa …? Če se je kaj premaknilo, no, potem upam, da je res zavel nov veter, da se bo na osnovi nacionalno zgodovinske refleksije in vzročno-posledične razlage razumelo, da so fojbe posledica v nizu tragičnih dogodkov. Pa ne le za Italijane, v fojbah so končali tudi Slovenci in Hrvati, politični nasprotniki, izdajalci, kvizlingi, da ne govorimo o koncentracijskem taborišču na Rabu, kjer so obležali tisoči Slovencev. O fojbah je vse več znanega in ravno v tem letu so izšle nove publikacije. A ker zgodovinska interpretacija lahko podira stereotipe in postavlja pod vprašaj skrajnost, jo je treba pripreti ali pa zmanipulirati z vodom


Skelet požganega slovenskega Narodnega doma v Trstu

italijanskih vojakov. Ja, dobra preračunljiva unijska provokacija. In obenem farsa, nevednost in naivnost Peružanov, ki ne poznajo ali pa so prešpricali poglavja moderne zgodovine, zlasti tiste, ki govorijo o dogodkih vse od leta 1918, v katerih je kot prvi padel simbol ekonomsko rastočega in kulturno se komaj dobro samozavedajočega se tržakega slovenstva, tržaški Narodni dom. Domina je padla in padec je imel vzroke v rastočih nacionalizmih in iredentizmu sredi 19. stoletja ter težnjah po nacionalni prevladi. Čas po prvi svetovni vojni je bil za zmagovalca idealen in zmagovalec je bila Italija. Za posledice dobro vemo ali pa jih tudi v Sloveniji prešpricamo, kot nas ošvrkne pisatelj Boris Pahor. Tudi v Italiji jih nekateri priznavajo in dejansko bi moralo biti 21. stoletje čas, ko smo ali pa še bomo ob Jadranu vsi evropski državljani, kot je poudaril italijanski predsednik Napolitano. Na drugi strani, kot poroča Dnevnikov novinar Tone Hočevar 11. marca tega leta, je pisatelj Enzo Betizza, sin aristokratske družine iz Dalmacije, ki se nikoli ni pridružil fašističnim in skrajno desničarskim pogledom na zgodovino, »rojakom razložil, kako je bilo Italijanom, ko so morali zapustiti domove v stari domovini, vendar tudi to, kako je bilo Slovencem in Istranom, ko je Italija po prvi svetovni vojni zasedla njihovo ozemlje. Slovencem je vzela tudi imena in priimke, prepovedala njihov jezik, jih terorizirala, naposled pa si je kot okupator vse do Ljubljane nakopala sovražnost ponižanega in trpečega slovenskega prebivalstva.« In »maščevanje po vojni je bilo lahko pričakovano. Titove boljševiške metode s fojbami in jugoslovanski poskus zavzetja Trsta in Gorice so sovražnost še razpihali, kakor so jo prej začeli D‘Annunzijevi iredentistični pohodi. Nikoli tudi ne smemo pozabiti 13. julija 1920, ko se je s požigom slovenskega

Narodnega doma v Trstu za Italijo v resnici začelo fašistično obdobje in čas terorja nad Slovenci«, je poudaril Bettiza. Če se vrnemo še k mešani italijanskoslovenski zgodovinski komisiji, je bila njena naloga, da »celovito in natančno prouči vse pomembne vidike v zgodovini političnih in kulturnih odnosov med dvema narodoma«, sta poudarila vodji komisije dr. Milica Kacin Wohinc in prof. Giorgio Conetti. Končno poročilo je bilo sprejeto 27. julija 2000 in naslednje leto pripravljen knjižni dokument oz. publikacija. Komisija je na prvem zasedanju sklenila obravnavati odnose med leti 1880 in 1956, »to je od začetkov nacionalno politične diferenciacije obmejnega prostora do neposrednih posledic razmejitve po londonskem memorandumu.« Za zgodovinsko

Športniki pogosto potujejo v sosednjo Italijo in čeprav vemo, da med mladimi stare zamere nimajo kakšnega posebne moči, pa je vendarle prav, da vedo, da na neki ravni, daleč od športa, še naprej poteka umazan boj, ki nima nič skupnega s fair playjem. Dejstvo je, da so se trenja med sosednjima narodoma začela na pobudo italijanskih fašistov, ki so, mimogrede, požgali slovenski Narodni dom v Trstu. In tudi to je treba vedeti, da so italijanski fašisti streljali naše ljudi (glej plakat), danes pa bi želeli to resnico obrniti na glavo. Vedenje o tem bo športnikom prišlo prav za njihovo samozavest in zato se ta zapis ni naključno znašel v reviji ŠM.

razumevanje in preglednost je tematiko razdelila po uveljavljenih zgodovinskih periodizacijah: 1880–1918, 1918–1941, 1941–1945, 1945–1956. In prvi beg ali eksodus s tega ozemlja se ni pričel z italijanskimi Istrani in Dalmatinci, ki so nedolgo nazaj skupaj s Slovenci in Hrvati živeli v Avstro-Ogrski, pač pa po italijanskem zavzetju velikega dela tega ozemlja po prvi svetovni vojni. In ta eksodus je bil slovanski, slovensko-hrvaški, kdor je ostal, pa je postal »drugorodec« in poitalijančen. Je lahko sploh bilo kako drugače, kot da so padle prve žrtve borbe proti kratenju človeških in narodnih pravic prav med Slovenci na Primorskem? Žrtev nasilne fašistično-nacionalne asimilacije in italijanizacije je bil tudi slovenski šport. Še pred prvo svetovno ���������������������������� vojno sta bila člana tržaškega Sokola Jezeršek in Miklavec člana vrste Slovenske sokolske veze, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu 1913 v Parizu. Po prvi vojni tržaškega Sokola in njihove telovadnice v Narodnem domu ni bilo več. Pa ne le tržaški Sokol, vsi Sokoli so morali prekiniti z delovanjem. Z njihovim koncem so Primorci dejavnost preusmerili na šport in ga povezali s širšim mladinskim gibanjem, iz katerega je nastalo dobro organizirano športno združenje. V njem so se udejstvovali tudi poznejši mladi aktivisti slovenskega tigrovskega odpora proti fašističnemu nacionalizmu. Mnogi so bili leta 1930 obsojeni, štirje ustreljeni. Tudi to je eno od dejstev, ki jih plakat Unije in Peružanov gladko obide, kajti zgodovina se začne z njimi, kot še mnogokrat kdaj in mnogokrat kje, da pa je bil slovenski šport 1927. oblastno ukinjen, to jih pač ne zanima, ker je bil to ������������� šport »������ drugorodcev«, ki so kalili italijanski nacionalni red in nacijo. A o tem kaj več drugič, kajti bojim se, da je tudi nam marsikaj zbledelo in bi lahko nasedli manipulaciji.

7


spletni info kazalec

internet

programi

V sredo, 11. maja v Novem mestu

©olsko državno prvenstvo v krosu za O©, O©PP in S©

Pokrovitelj ČGP Dnevnik Letošnje tekmovanje, ki bo že 26. izvedba, bo v Novem mestu, pri Kmetijski šoli Grm na Bajnofu. Izvajalec tekmovanja je Grm Novo mesto – Center biotehnike in turizma, ki je šele šesti izvajalec izmed vseh dosedanjih. Novost letošnje prireditve je v tem, da bo tekmovanje potekalo sredi tedna. V zadnjih letih je bilo več pobud športnih pedagogov, da se tekmovanje izpelje med tednom, ker bi tako nastopilo več učencev in dijakov, ki so sicer ob koncu tedna zasedeni zaradi klubskih tekmovanj. Do uresničitve je prišlo šele letos. Priprave na tekmovanje potekajo, konec aprila bo tudi občinsko prvenstvo Novega mesta v krosu, ki bo hkrati generalka za državno prvenstvo. Prvo šolsko prvenstvo v krosu za osnovne in srednje šole je bilo davnega 20. aprila 1986 v Ljubljani v Tivoliju. Od skromne udeležbe v prvih letih se je število nastopajočih v naslednjih letih povečevalo in doseglo vrhunec po udeležbi v letih 2002 do 2004, ko je v Šmartnem pri Litiji nastopilo okrog 2700 tekmovalcev v vseh starostnih kategorijah. V teh letih je bila velika udeležba tudi v kategorijah s predšolskimi otroci in učenci prve triade, ki pa ni imelo tekmovalnega značaja. V zadnjih letih se število nastopajočih suče okrog 1300. Od prve prireditve dalje je medijski pokrovitelj prireditve časopisno podjetje Dnevnik d.d. iz Ljubljane. Vsako leto so v Dnevniku objavljeni intervjuji z zmagovalci ter vsi izidi po kategorijah. (Zdravko Peternelj)

1.Gorski tek mladih & 6. WMRA International Youth Challenge

8

Občina Gorenja vas – Poljane prireja 25. junija mednarodno tekmovanje v gorskem teku z imenom 1. Gorski tek & 6. WMRA mednarodni izziv mladih. Da bo to pravo tekmovanje za mlade govorijo že kategorije, ki se raztezajo od deklic in dečkov in so odprte lokalne tekme, pravico nastopa pa ima vsakdo, ki zadosti starostnemu kriteriju. Tekmovanje bo potekalo po travnikih na vzpetini nad osnovno šolo v Gorenji vasi. Start in cilj je za vse kategorije bo pri zdravstvenem domu. Proge bodo označene vsaj deset dni pred tekmo. Tekmi za mlajše mladinke in mladince sta mednarodni in potekata po pravilih mednarodne zveze za gorske teke. Nacionalne atletske zveze imajo pravico prijaviti največ dve 3-članski ekipi za vsako tekmo. Tudi ta tekma je odprtega tipa, saj poleg nacionalnih ekip lahko nastopa vsakdo, ki zadosti starostnemu kriteriju. Vsakdo nastopa na lastno odgovornost; organizator ne prevzema nobene odgovornosti v primeru kakršnihkoli poškodb. Prijave: posamične prijave bo sprejemal organizator v petek (24. Junija, od 16. do 20. ure v pisarni tekmovanja, in v soboto, 25. junija od 7,30 do 8,30 v bližini štarta. Kategorije, D-8, letniki 2004 in 2005, 350 m, 7 m vzpona oz. v/r, sledijo: dečki in deklice, D-10, letniki 2002 in 2003, 850 m, 25 m v/r, deklice in dečki, D-12, letniki 2000 in 2001, 850 m, 25 m v/r, deklice in dečki, D-14, mladinci in mladinke, letniki 1998 in 1999, 1900 m, 150 m v/r, D-16, mladinci in

mladinke, letniki 1996 in 1997, 2400 m, 170 m v/r. Tekma WMRA, D-18, mlajši mladinci in mlajše mladinke, letniki 1994 in 1995, 4600 m in 3600 m, 150 in 170 m v/r. Prijavnine ni. Razglasitev bo na ciljnem prostoru. Organizator bo poleg pokalov in medalj zagotovil spominsko majico za vse tekmovalce in topli obrok na cilju za vse udeležence. Informacije: Marjeta Šifrar, tel. 04 518 3120, gasper. debeljak@siol.net , iymrc2011@gmail.com in na spletni strani www.iymrc2011-slo.si

Poročilo o 3. seji odbora ©OM Na 3. seji odbora Športa otrok in mladine, ki je potekal 11. aprila na Ministrstvu za šolstvo in šport, je odbor sprejel nov pravilnik za natečaj Naj vrtec in naj šola ter merila za sofinanciranje izpeljave šolskih športnih tekmovanj in prireditev za prihodnje šolsko leto. Člani odbora so se seznanili tudi s potekom izpeljave programov ŠOM, potekom priprave programa za otroke stare od 2 do 6 let in organizacijskimi pripravami na Festival športa.


spletni info kazalec Novice ZDŠPS Pri ministru Že januarja so se pogovora na MŠŠ pri ministru dr. Igorju Lukšiču udeležili dr. Marjeta Kovač, Matjaž Plešec in Marjan Plavčak, sodeloval pa je tudi Marko Rajšter, direktor Direktorata za šport. Ministra so podrobneje seznanili s sklepi 23. posveta športnih pedagogov Slovenije in s problematiko pri šolski športni vzgoji in na področju športa otrok in mladine. Minister je podprl naša prizadevanja, vendar je hkrati dodal, da za naše predloge za izboljšanje dela pri športni vzgoji ni sredstev. Svetoval je, da čim več sodelujemo v razpravah o šolski športni vzgoji in se temu primerno s prispevki pojavljamo tudi v medijih. Sestanek je potekal v pozitivnem ozračju. Bela knjiga 31. marca je na Ministrstvu za šolstvo in šport potekala novinarska konferenca na kateri smo spregovorili o osnutku nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v RS, ki jo je oblikovala Nacionalna strokovna skupina za pripravo bele knjige. Na spletni strani na naslovu: www.belaknjiga2011.si/ resitve.php so objavljene sprejete rešitve, ki so jih pripravile področne strokovne skupine. Javna razprava o predlaganih rešitvah bo potekala še maju. Pripombe k predlaganim rešitvam lahko sporočite na elektronski naslov info(at) belaknjiga2011.si. Več informacij najdete na spletnem naslovu: www.belaknjiga2011.si. Posvet ZDŠPS bo novembra Potekajo že priprave za 24. posvet športnih pedagogov Slovenije, ki bo od 17. do 19. 11. 2011 v Murski Soboti, teme pa so: s športom proti debelosti, zdrav življenjski slog, dejavnosti v naravi, primeri dobre prakse na različnih stopnjah šolanja, proste teme, aktualna tematika. Marjan Plavčak, predsednik ZDŠPS

   KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ   IN PRIREDITEV www.sportmladih.net MAJ 2011 Finalna tekmovanja   6. Pohod po poti okoli Ljubljane, OŠ, SŠ, OŠPP   7. Tek trojk, OŠ, SŠ 11. Šolski ekipni kros, OŠ, SŠ, OŠPP 13. ples, finale, SŠ 19. kajak kanu – veliki kanu, Bohinjsko jezero, Ribčev Laz, OŠ 20. atletika, finale, Murska Sobota, OŠPP 25. atletika, posamezniki, finale, Ljubljana, SŠ 27. košarka, letnik 1998, učenci in učenke, finale, OŠ 28. lokostrelstvo, zunanje tekmovanje, finale, OŠ, SŠ 31. namizni tenis, finale, OŠ Polfinalna tekmovanja 1. nogomet, konec polfinalnih tekmovanj, SŠ Tekmovanja na področni ravni   6. atletika, posamezno, konec šolskih     in občinskih tekmovanj, OŠ, SŠ   8. Lokostrelstvo, zunanje, področna tekmovanja, OŠ, SŠ 13. atletika, konec področnih tekmovanj, OŠPP 15. Rokomet, letnik 1998, konec področnih tekmovanj, OŠ 20. atletika, posamezniki, konec področnih tekmovanj, SŠ 27. Odbojka, letnik 1998, konec področnih tekmovanj, OŠ 27. atletika, posamezniki, konec področnih tekmovanj, OŠ 27. mini odbojka, letnik 2000, konec področnih tekmovanj, OŠ 31. košarka, letnik 2000, konec področnih tekmovanj, OŠ

JUNIJ 2011   1. Festival športa mladih, OŠ, SŠ, OŠPP (finalna tekmovanja     v atletiki posamično OŠ, badmintonu ekipno OŠ,     plavanju OŠ in SŠ ter šolskem plesnem festivalu OŠ) Tekmovanja na področni ravni 10. nogomet, letnik 2000, konec občinskih tekmovanj, OŠ 12. nogomet, letnik 1998, konec področnih tekmovanj, OŠ

Maj v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani

©akali v Sloveniji

Zlati šakal (Canis aureus) je srednje velik predstavnik družine psov. Razširjen je v Afriki, južni Aziji in jugovzhodni Evropi. Z Balkanskega polotoka v zadnjih desetletjih po naravni poti prodira v Srednjo Evropo, tudi k nam. Prvi podatki o pojavljanju šakalov v Sloveniji izvirajo iz leta 1952, od začetka 80-tih let prejšnjega stoletja so pri nas na nekaterih območjih stalno navzoči. V vitrini četrtletja je na ogled lobanja mlade samice, ki je bila avgusta 2010 povožena ter dermoplastični preparat živali, ki je bil uplenjena na Hrvaškem, njeno kožo pa je, zaradi kršitev konvencije CITES, zasegla Carinske uprave RS. Biološka vitrina četrtletja je na ogled do 15. maja. DELAVNICA ZA OTROKE

Gozd je ozelenel

Kdaj: 14. maja ob 11. uri. Za koga: za otroke od 5. do 12. leta. Vsebina: spoznavanje listov in lubja dreves. Mladi obiskovalci bodo izdelali vsak svojo knjižico, ki bo v pomoč pri prepoznavanju rastlin na izletih v gozd. Delavnico vodi kustosinja dr. Staša Tome. KINODVOR

Svet oceanov Ob pripovedovanju morske želve spremljamo življenje v oceanu. Opazujemo jato orjaških ostrižev, bežimo pred belim morskim psom, sledimo morskim golobom, spoznamo družino kitov glavačev, spoznamo brazdaste kite, orke. Po 9000 kilometrih nas želva pripelje nazaj na obalo. Film si lahko ogledate 1., 7, 8., 14., 15., 21. In 22. Maja, enkrat ob 15. uri, drugič ob 17. uri. Info: www.kinodvor.org/kinobalon DRAMA LJUBLJANA

Mesec Williama Shakespearja Stopite v katero od naših kulturnih ustanov ali pa kar v Dramo in si vzemite spored. Veliko zanimivega boste našli. Na sporedu je več del Williama Shakespearja. Zagotovo bo zanimivo gostovanje Drame SNG Maribor z njegovim delom Kar hočete, ki bo na sporedu v soboto 14. maja. Sicer pa si lahko 11. maja ogledate še Sen kresne noči (gostovanje umetnikov iz Novega Sada) in 16. maja še Beneškega trgovca.

TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE Nedeljske prireditve Nedelja, 1. 5., od 14. ure: Brezplačna delavnica MK Vrhnika (www.mkv-klub.si) za otroke in mladino: Izdelovanja letalnih naprav. Nedelja, 8. 5., od 15. ure: ogled prikaz tkanja, predenja in klekljanja. Nedelja, 15. 5.: Dnevi elektrotehnike. Fakulteta za elektrotehniko: Zanimivi eksperimenti. Od torka, 10. 5., do petka, 13. 5., med 9. in 16. uro in v nedeljo, 15. 5., med 10. ter 18. uro. Nedelja, 15. 5., ob 17.00: Poizkusi Nikole Tesle. Nedelja, 22. 5.: Javno vodstvo in predstavitev konservatorske službe, ob 14. uri in 16. uri. Nedelja, 29. 5.: Toplozračni baloni in predavanje ge. Petre Matos (Ekologi brez meja). Nedeljske prireditve si lahko ogledate z nakupom muzejske vstopnice.

9


KOŠARKA

Turnir ob 10-letnici kluba M. Primorac MARIBOR, 28. marca - V počastitev 10-letnice Košarkarskega kluba Mario Primorac so se pomerile mlajše selekcije (D14, D12 in D10 let) Partizana iz Beograda, Heliosa (Domžale) in domačega kluba. V skupini najstarejših so zmagali mladi mariborski igralci. Vrstni red, D 14: 1. MP Branik Maribor, 2. Partizan (Bg), 3. Helios, D 12: 1. Partizan (Bg), 2. MP Branik Maribor, 3. Helios, D 10: 1. Partizan (Bg), 2. MP Branik Maribor, 3. Helios.

LOKOSTRELSTVO

Toji Černe srebro na EP CAMBRILS (��������������������������������������������������� Špa������������������������������������������������ ), 21. marca – Enotedenskega potovanja na evropsko dvoransko prvenstvo v bližini Barcelone so se udeležili David Rebec, Dejan Sitar, Slavko Turšič (člani s sestavljenim lokom), Brina Božič (mladinka z ukrivljenim lokom), Marko Hrup, Jan Rijavec, Klemen Štrajhar (mladinci z ukrivljenim lokom), Toja Černe (mladinka s sestavljenim lokom), Arne Černe (mladinec s sestavljenim lokom), ekipo pa sta vodila Gregor Končan in Matej Zupanc. Po uradnem treningu in slovesnem odprtju se je naslednji dan s kvalifikacijami začelo EP. V kvalifikacijah smo streljalo 60 puščic na razdalji 18 m. Zelo dobro se je uvrstila Toja Černe, ki je po kvalifika-

10

cijah zasedla 2. mesto in hkrati postavila državni rekord s 578 krogi ter Marko Hrup, ki je zasedel 3. mesto. Jan Rijavec je bilo med celotno preizkušnjo pretežno med prvimi tremi, a je v drugi polovici malce popustil in tako končal na 8. mestu. Ekipno so bili po kvalifikacijah mladinci tretji, z novim državnim rekordom (1725 krogov), člani pa peti. Po kvalifikacijah je sledil še prvi dvoboj (1/16). Večina se nas je prebila naprej. Slavko in David sta po izenačenem dvoboju izgubila v dodatnem strelu, ki je sicer pri obeh končal v 10, vendar so sodniki izmerili, da je nasprotnikova puščica bila bližje križcu. Arne in Jan sta prav tako morala priznati premoč nasprotniku. Tako sta bila individualno uvrščena na 17. mesto. V četrtek smo nadaljevali z dvoboji. Dejan je po napetem dvoboju izgubil v dodatnem strelu, Klemen in Brina (avtorica zapisa) pa sva po napetem dvoboju prav tako izgubila. Uvrstili smo se na 9. mesto. Marko Hrup je z odličnim streljanjem zasedel 7. mesto. V slovenski ekipi je

bila najuspešnejša Toja Černe, mladinka s sestavljenim lokom, ki se je prebila do finala. Dvoboji za zlato medaljo so se nadaljevali v soboto. Zadnji dan sta se naši dve ekipi z zmagama in novima državnima rekordoma prebili v boj za medalje. Žal sta, kljub odličnem nastopu, končali na 4. mestu. V soboto so potekali dvoboji za zlato, Toja Černe pa je osvojila srebrno medaljo. (Brina Božič)

ŠPORTNE IGRE

Športno srečanje v Campestrinu CAMPESTRINO (It) - Pred sedmimi leti se je uresničila zamisel Jožeta Mlakarja, ravnatelja Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Kot ljubitelj športa je spodbudil mednarodna športna srečanja sorodnih šol. Prvo v nogometu je gostila Škofijska klasična gimnazija, kmalu so poprijeli še drugi in vsako leto je druga šola pripravila tekmovanje v drugem športu. Dijaki in dijakinje so se preizkusili že v odbojki, rokometu, košarki, nogometu, letos pa je prišel na vrsto za organizacijo prof. Carlo Battaini iz Collegio Rotondi iz Italije. V Campestrinu je organiziral smučarsko tekmovanje in turnir v odbojki, ekipo pa so sestavljali fantje in dekleta. ŠKG je k sodelovanju povabila še Gimnazijo Moste iz Ljubljane, s katero pogosto sodelujejo. Že prvi večer sta se slovenski šoli predstavili z videom. V ponedeljek pa je že bilo smučarsko tekmovanje v kraju Pozzo di Fassa. Glavno orožje ŠKG je bila Lea Lazar, ki je z dvema odličnima vožnjama je to vlogo tudi upravičila s tretjim mestom. Pri fantih se je na četrto mesto uvrstil Tim Lazič Rigetti, tudi iz ŠKG. Po končani tekmi smo še nekaj časa smučali. Kmalu pa so nas čakale že prve tekme v odbojki. ŠKG je bila v skupini z Istitutom Comrensivo Ladino in Collegio Bentivoglio. Obe tekmi so dobili in se uvrstili v torkov polfinale. Drugi dan smo se znova odpravili na smučanje. Vreme nam je bilo malo bolj naklonjeno, saj se je megla razkadila. Popoldne pa so se začeli sklepni boji v odbojki. Prvi polfinalni dvoboj med domačim Collegio Rotondijem in Milanskim Istitutom Sacro Cuore je bil zelo zanimiv, saj sta ekipi obakrat morali igrati na razliko dveh točk, na koncu je bila srečnejša ekipa iz prestolnice Lombardije. V slovenskem polfinalu je bila Škofijska ekipa premočna. Sledila je tekma za 3. mesto, kjer so se Moščani dobro upirali, a na koncu le priznali premoč Italijanom iz Gorla Minore in osvojili 4. mesto med 10 ekipami. V finalu je ŠKG pokazala, da ima najboljši ekipi v obeh konkurencah. Igrali so izvrstno in se na koncu veselili zmage nad italijansko ekipo iz Milana s 25:22 in 25:13. Po večerji je sledila še sklepna slovesnost. Lea Lazar je prejela bronasto medaljo v smučanju, ekipa ŠKG pa je visoko dvignila pokal, ki so si ga priigrali z zmago na odbojkarskem turnirju. Dijaki iz Milana so z glasbo in neke vrste plesom še popestrili prireditev. Imeli smo se dobro, stkali smo nova prijateljstva, ostali bodo nepozabni spomini. Odbojka: 1. Škofijska klasična gimnazija (Lj), 2. ISC, Milano (I), 3. Collegio Rotodni, Gorla Minore (It), 4. Gimn. Moste (Lj), 5. CJD Christophorusschule – Droyßig (Nem), 6. Istituto Leopardi, Lecco (It) itd. Smučanje, veleslalom, dekleta: 1. Scapin Giorgia 50.84, 3. Lazar Lea 53.55, fantje: 1. Rasom Mauro 48.90, 4. Tim Lazic Rigetti 56.04 (Primož Obrč)

RITMIČNA GIMNASTIKA

Turnir MTM LJUBLJANA, 9. aprila – 24. mednarodni turnir mladih v ritmični gimnastiki, športna dvorana na Galjevici. Deklice: 1. Diana Silyanova (Rus) 39,542, 3. Aleksandra Podgoršek (Slo) 38,800, 5. Anja Tomazin 35,375, 8. Ana Kragulj 34,908, 9. Taja Karner 34,033, 10. Ana Lilik 33,650, 13. Teja Leskovšek 32,067, 14. Lara Pikovnik 32,025, 15. Gaja Malovrh 30,600, 16. Nina Vidmar 30,550, 17. Nuša Mencinger 29,733, kadetinje: 1. Anna Timokhina (Rus) 43,067, 2. Špela Kratochwill 42,917, 3. Karmen Petan 42,550, 4. Zala Dornig 42,492, 6. Aja Jerman 39,300, 11. Lana Lozej 38,125, 12. Timia Šeme 37,950, 13. Kaja Purič 36,617, 16. Urška Hrastovec 34,650, 18. Zoja Marija Ivančič (vse Slo) 34,392. Mladinke: 1. Katsiaryna Zhyrmont (BLR) 49,867, 2. Sara Kragulj 46,808, 4. Katja Bogdanič 43,650, 6. Saša Bilič 43,200, 10. Barbara Robar 40,192, 12. Zaya Martini 37,767, 16. Alja


Ferk 34,808. Članice: 1. Alina Maksymenko (UKR) 108,858, 6. Tjaša Šeme 94,767, 7. Evita Pšenični 89,725, 11. Emina Haračič 84,100, 13. Pia Arhar 83,233, 15. Manca Marcelan 82,225, 17. Veronika Cencen 80,283.

NOGOMET

Četrto mesto Šiškarjev na prvenstvu ISF FORTALEZZA (Brazilija) 18. aprila - Dvaindvajseto prvenstvo Mednarodne zveze za šolski šport ISF se je za ekipo Gimnazije Šiška končalo z uvrstitvijo na 4. Mesto, to pa je največji uspeh Šiškarjev na ISF svetovnih prvenstvih v nogometu. Ekipo Gimnazije Šiška je sestavljalo 18 dijakov iz 1. in 2. nogometnega oddelka, ker starejše letniki ne morejo nastopati. Priprave za nastop

so potekale od oktobra 2010: zbiranje denarja, zagotavljanje pogojev in selekcija ekipe. Za uvrstitev v šolsko ekipo se je potegovalo 40 dijakov, ki so morali zadostiti športnim in učnim merilom. Deset dni pred odhodom smo se morali zaradi obveznosti reprezentance NZS odpovedati štirim igralcem. Na koncu je v Bra-

zilijo odšlo 18 fantov, dva trenerja, sodnik in vodja delegacije. Ekipo so sestavljali: Siniša Borenovič, Jure Močnik, Branko Šušak, Jure Zukanovič, Nejc Plesec, Luka Tragin, Jernej Papež, Marko Kuntarič, Adam Zagorec, Janko Pene, Žiga Jurečič, Mateo Barukčič, Davor Rogina, Klemen Klobas, Matic Slavec, Gašper Škofljanc, Mišel Korpič in Aljaž Pažek, trenerja Dejan Jelnikar in Goran Sentič ter sodnik Dejan Balažič in vodja delegacije Bilka Strel. Za izpeljavo projekta je skrbela Desa Kapelj Gorenc, pomagali so še starši dijakov. V predtekmovanju so imeli fantje zahtevne nasprotnike: premagali so Belgijo 5:3, Južno Afriko 1:0, Švedsko 3:1, izgubili pa s Češko 0:1 in z Brazilijo 1:2. Iz predtekmovalne skupine so napredovali kot drugo uvrščeni. V nadaljevanju tekmovanja so najprej igrali z Belgijo, ki se je v rednem delu končala z 2:2, po prostih strelih pa so tekmo dobili Šiškarji s 7:6 in se tako uvrstili v boj za štiri najvišje uvrstitve. V nadaljevanju pa slovenskim nogometašem sreča ni bila naklonjena. Najprej so klonili proti Nemčiji z izidom 0 :1 in nato priznali premoč Turčije s 3:2. Strelci na tekmah so bili: Janko Pene, 6 zadetkov, Marko Kuntarič 3 zadetke, Žiga Jurečič 2 zadetka, po en zadetek pa so dosegli Nejc Plesec, Mišel Korpič in Gašper Škofjanec . Svetovni prvaki so postali Nemci, srebro je osvojil Iran, tretje mesto je pripadalo Turčiji.

HOKEJ

MSP v hokeju MARIBOR, 18. Aprila – Mladinsko svetovno prvenstvo I. divizije, skupina B. Vrstni red ekip: 1. Danska 12 (+21), 2. Slovenija 12 (+4), 3. Francija 8, 4. Belorusija 7, 5. Poljska 6, 6. Koreja 0. Izidi Slovenije: Slovenija : Belorusija 4:3, Slovenija : Poljska 2:0, Slovenija : Koreja 7:5, Slovenija : Danska 1:4, Slovenija : Francija 4:2. Ekipa Slovenije: Anže Bernik (Ol), Peter Bizalj (Jes), Matic Bergant (Tr Kr), Klemen Drozg (Mb), Matic Ferjan (Bled), Luka Gračnar (Salzburg), Vid Hribljan (Jes), Nik Humar (Ol), Vid Jazbec (Islanders), Luka Kalan (Salzburg), Nejc Kastelic (Ce), Gregor Koblar (Salzburg), Mitja Koren (OL), Nejc Kožar (Jes), Aljaž Kramberger (Mb), Miha Logar (Salzburg), Luka Oberfstar (Ol), Miha Pesjak (Chomutov), Luka Petelin (Mb), vodja ekipe Damjan Režek, trener Bojan Zajc, pomočnik Valerij Šahraj.

11


Zdrav življenjski slog

Eno uro – v OŠ na Igu Med šolami, ki so se odločile za projekt Zdravega življenjskega sloga, financiranega iz evropskega socialnega sklada in pod okriljem Zavoda za šport RS Planica in MŠŠ, je tudi Osnovna šola na Igu. Uro športne vzgoje smo si ogledali že v začetku marca, zapis pa je nastal precej kasneje. Vzrokov za zakasnitev je bilo več, predvsem pa povsem preprost razmislek o športni vzgoji. Zapis ni informativen in spodbuden, kot bi se za novost pričakovalo, pa vendarle se je iz ene same ure dalo razbrati, kaj lahko pomeni športna vzgoja za naraščajnike v prvi triadi osnovne šole. Ogled živahno naravnane ure športne vzgoje z učenci in učenkami tretjega razreda je bil, vsaj za nekoga, ki je kot športni pedagog neko razdobje preživel v šoli, zanimiv, celo navdu� šujoč. Zakaj? Človek komaj lahko verjame, koliko energije imajo mladi, koliko navdušenja, veselja in čustev je bilo pri navadni uri športne vzgoje, kjer so se prepletali tek, lovljenje, igre hitre odzivnosti, igra med dvema ognjema (MDO). Težko je verjeti, kakšne reakcije lahko sproži že skorajda zguljena igra MDO. Čudiš in �������������������������������������� sprašuješ se, koliko je otrokom po� menilo tistih nekaj minut svobode, ko so med gibanjem iskreno lahko pokazali svoja čustva, se prvinsko otroško dokazovali, se veselili ob uspehih ali jezili ob drobnih porazih. Morda se skriva razlaga v šolskem kontekstu štirih sten in intelektualnega napenjanja za dokazovanje pravilnosti miselnih tokov, ki se prilegajo učiteljevemu pogledu in njegovim nenehnim navodilom z izidom v redovalnici. Ura športne vzgoje je bila posebna samo toliko, kolikor je bila »nadstandardna« glede obsega gibalnih možnosti, ki so sicer na voljo tretješolcem zunaj projekta Zdrav življenjski slog (ZŽS). Nekaj posebnega je bilo v tem ok� viru tudi vodenje oziroma športni pedagog, ki deluje v projektu ZŽS. Zunanji opazovalec bi lahko v tej uri z malo domišljije videl igralce na

12

odru »impro lige«. Učenci-igralci so pokazali, kar so se naučili v domačem okolju in kar so no� sili v sebi. Če bi lahko odrasle v sredozemskem »malem mestu«, v katerem razrešujejo sosedske spore na uličicah in si žugajo kar skozi okna ali prek ograj balkonov, čudežno pomladil, bi videl te naraščajnike, kako pri športni vzgoji trenirajo svoje prihodnje življenjske vloge. Mar ni športna vzgoja skoraj edina, pri kateri to lahko to počnejo in h kateri morajo sicer priti čisti, zlikani, oprhani in z do vrha napolnjenimi torbami? Šola je zaradi svojega ustroja naravnana tako, da so veliko tednov in let obsojeni na samico, ki obsega stol, mesto za naslanjanje komolcev in natančno dodeljene trenutke svobode, ki se začnejo in končajo s šolskim zvoncem. S »forte« kričanjem ter prerivanjem in tekanjem gor in dol po stop� nicah, ki so še edini nenadzorovani poligon za polnjenje »psihofizisa«, skušajo uveljavljati potrebe svoje narave. Podzavestno, ker še ne vedo, da jih morda v prihodnosti čaka zapos� litev v velikih stolpnicah korporacij, kjer je vse pod absolutnim nadzorom, kjer delavci s kartico lahko živijo in delajo samo v svojem hodniku in v nobenem drugem, ko strogo na� dzorovani lahko pritisnejo osebno kartico na info zbiralnik gibanja med delovnim časom in se olajšajo, nevedoč, ali ni morda nekje v kotu

skrita kamera, ki jim sledi tudi v območju inti� me. Nedavno smo videli na TV film Evropejke, ki je mladost preživela na Japonskem in se je tja vrnila kot odrasla oseba, z željo, da se uveljavi v veliki znani firmi. Pravzaprav je bolje, da ne zapišemo, kaj je doživela na Japonskem, ki je daleč samo navidezno. Saj nekoč tudi nismo verjeli, da lahko na znani judoistični univerzi Kodokan dobi učenec med vadbo na tatamiju tudi kakšen udarec z bambusovo palico, če se učitelju zdi, da prizadevnost ni na ravni pričakovanega. Kdo so starši, ki so se odločili, da svoje naraščajnike pošljejo v naročje projekta Zdra� vega življenjskega sloga, pa čeprav niso imeli zagotovila, da bo človek, ki so mu dodelili to nalogo, pravi, da bo imel za njihove učence dovolj občutka in topline? Le kako so se od� ločili za kaj takega, če bi lahko ta čas porabili veliko bolj pragmatično pri urah matematike, violine, klavirja, tujega jezika? Če menite, da je moje vprašanje izmišljeno, stopite za trenutek na spletno stran kitajske deklice Zale (www.zalakravos.eu), ki živi v Bruslju, oče pa je slovenskega rodu, in vedeli boste, kar pripovedujem. Opazoval sem dečka z majico slovenske no� gometne reprezentance in skušal samemu sebi dopovedati nekaj o tem, kako je majica prišla


v njegovo garderobo, a sem se spomnil svoje podarjene majice od norveškega vrstnika, ki ga, žal, nikoli nisem spoznal. Že samo misel, da je prišla do mene majica v nacionalnih barvah Norveške, me je navduševala in šele veliko let kasneje sem si ogledal to čudovito deželo, s katero sem ujel stik prek navadne majice, ki v resnici ni bila nič posebnega. In tako je z vsemi stvarmi v tem svetu, ki gredo v dar otrokom – tudi navadna majica z znakom slovenske nogometne reprezentance, športni copati ali pa ura ali dve športne vzgoje več, kot jih doži� vijo vrstniki. V resnici pomenijo zelo malo, so samo drobec v gibalni eksploziji vsakega dne in vsakega mladostnika. Morda se bo nekoč obrestovala, kot vzdih japija sredi delovnega dne na parkirnem prostoru pod Nanosom, ko je odvrgel samoveznico in brez da bi ga kdo nagovoril, dejal: »Izklopil sem telefon, izklopil sem se iz današnjega dne, veselim se hoje na Plešo, da ne bom slišal nikogar in nič o poslu, da bom lahko sam s seboj.« Deklice so bile vse oblečene v pravo špor� tno opremo. Sklepal sem, da so njihovi starši predani radostim gibanja. Kako bi sicer vedeli, kakšna je športna oprema, v kateri se otrok dobro počuti? Zagotovo so o tem razmišljali ali pa so sami imeli v svojem, ne tako davnem otroštvu, dobre zglede. Tako bi se lahko po� stavil k vsakemu od teh dvajsetih naraščajnikov in jih družbeno »razvrščal« glede na oblačila. Ampak, čemu? Tudi za znameniti ŠV-karton se lahko vprašamo podobno, ker se pojavlja v šoli in s športno vzgojo, če dobro razmisliš, nima kaj opraviti. Zakaj pa bi bila športna vzgoja podvržena nenehnim meritvam, ki v

1

bistvu življenja ne pomenijo skoraj nič? Naši učenci so uživali. In to so delali zelo zavzeto in to je dovolj in največ. Seveda, strokovnjaki menijo drugače ... Športni pedagog (Miha Fajon) je povedal veliko takega, kar bi bilo potrebno zapisati, ampak ne bi več spadalo v ta okvir. Morda je pomembna njegova strokovna usmeritev pri pripravi ur. Zatrjuje, da se trudi svojim učencem podajati ure, polne gibanja, brez statike, duhamornega postopanja v vrstah, čakanja, da pride učenec ali učenka na vrsto. Brez ovinkov je dejal, da se pri starejših učencih in učenkah prilagaja njihovim željam.

Nič se ni trudil, da bi svojo usmeritev zavil v strokovnost, ki je nihče ne bi razumel. Tako nekako kot s šopkom, ki je umetelno zavit v šelesteč papir, a ga je treba odvreči, da prideš do razkošja vsebine. Tisti del, ki se ga bomo lotili morda prihod� njič, pa je njegovo počutje in razmišljanje, ki ga ima kot športni pedagog s posebnimi nalogami, z omejeno močjo in tudi plačilom, v družbi svo� jih kolegov, športnih pedagogov, ki so zaposleni za nedoločen čas. Po zaslugi projekta ZŽS se na šolah srečujeta dva pogleda na športno vzgojo. In zagotovo je to dodana vrednost. N. S.

Urška Peternelj in Vladimir Urh SD 4. junij

Uvrstila sta se na DP ILIRSKA BISTRICA – V strelskem društvu 4. junij deluje 25 članov in članic, razvrščeni pa so v štiri starostne kategorije. V klubu nastopata tudi 11-letna Urška Peternelj in njen vrstnik Vladimir Urh. Strelski par se je z zračno puško spoznal pred štirimi leti, njun prizadevni učitelj pa je Slavko Mahne. S ponosom govori o svojih mladih tekmovalcih. Urška in Vladimir sta si namreč izborila mesto za sodelovanje na državnem prvenstvu v Kidričevem. Zahvaljujoč talentom so mnogi izpolnila normo 181 krogov od 200 možnih. »To kar Urška in Vladimir je vredno čistega zlata. Že sedaj sta izvrstna, v prihodnji letih pa bosta zagotovo še napredovala,« je dejal Slavko. Tekst foto: Petar Nikolič

13


Šport Slovencev v Italiji

Pripravlja uredništvo WWW.SLOSPORT.ORG

Smučarke povsem na vrhu … Piše VERONIKA SOSSA

Čeprav je najbližji smučarski center oddaljen nekaj manj kot 150 kilometrov, je tekmovalno alpsko smučanje med Slovenci v Trstu in Gorici dokaj razvito. Najbolj uspešni so bili letos mladi smučarji, ki so se uvrstili tudi na državni finale. Trideset mladih iz dveh slovenskih smučar� skih klubov v Italiji – SK Brdine in SK Devina – je po poletnih pripravah na ledenikih nastopalo na regijskih tekmah v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Uradne smučarske tekme so namreč samo regijske: tam meri moči v štirih mladinskih kategorijah prek 300 tekmovalcev iz vseh štirih pokrajin – iz Trsta, Gorice, Pordenona in Vidma. Čeprav tekmovalci zamejskih smučarskih klubov zaradi oddaljenosti trenirajo nekoliko manj kot »hribovci«, so letos v mladinskih kategorijah stopili kar nekajkrat na stopničke, nekateri pa so se vseskozi uvrščali v najboljšo deseterico. Z uspešnimi nastopi so si ob koncu regijskih tekmovanj priborili tudi pravico do nastopa na državnem finalu lovorike Ostržek na smučeh, ki je po pomembnosti in konkurenci povsem primerljiva mladinskemu državnemu prvenstvu. Italijanska smučarska zveza FISI namreč prireja državno prvenstvo za dečke Čezmejno prvenstvo

14

Katrin Don (SK Brdina)

(1998–1999) in naraščajnike (1996–1997), na katero se slovenski tekmovalci letos niso uvr� stili, za najmlajše – babyje (2002–2003) in miške (2000–2001) – pa uradnega prvenstva ni, zato je zanje lovorika Ostržek na smučeh najpo� membnejša vsedržavna preizkušnja. Po uspešnih kvalifikacijah se je na državno tekmo uvrstilo sedem smučarjev, trije člani SK Devina in štirje tekmovalci SK Brdine. Nasploh gre za eno izmed najštevilnejših odprav zadnjih let, kar kaže, da je vadba mladih smučarjev kar kakovostna. Med najboljšimi smučarji iz vse Italije je naj� višjo uvrstitev dosegla miška Andrea Craievich (letnik 2000), ki je bila 23. med 109 tekmo� valkami iste starosti. Katrin Don, članica SK Brdine, pa se je uvrstila tudi na državno tekmo prestižne lovorike Topolino, kjer je bila 33. med 74 državnimi finalisti, le kanček sreče pa bi ji omogočil tudi preboj med dvajset najboljših v Italiji, ki so nato nastopili na mednarodni ravni, na kateri so v preteklih letih nastopili domala vsi smučarji, ki so kasneje krojili vrh svetovnega pokala. V zlato knjigo se je vpisala tudi najboljša slovenska smučarka Tina Maze, nato še Chri� stof Innerhofer, Lindsey Vonn, Julia Mancuso, Ivica Kostelić, Anna Fenninger, Anja Paerson, Elisabeth Görgl, Jean-Baptiste Grange, če ome� nimo le nekatere od zdaj dejavnih šampionov. Mladi smučarji športnega društva Mladina in

Slovenskega planinskega društva Gorica pa so nastopili samo na nekaterih regijskih tekmah.

Plodna čezmejna dejavnost Ob strogo tekmovalni dejavnosti ponujajo slovenska smučarska društva v Italiji tudi bogato rekreativno dejavnost za otroke, ki se smučanju posvečajo manj intenzivno. Že šestič je brezhibno stekel Primorski smučarski pokal, ki vključuje niz štirih rekre� ������ atvnih smučarskih tekem za člane slovenskih klubov v Italiji in člane klubov notranjsko� -primorske regije v Sloveniji. Čezmejni pokal, hkrati tudi 7. pokal Alternativa sport, je letos privabil 504 tekmovalce vseh starosti. V nizu so štiri veleslalomske preizkušnje, izpeljavo pa si izmenično izmenjujejo klubi v Italiji in v Sloveniji. Tri od štirih tekem so organizirali na smučišču Cimacuta v kraju Forni di Sopra, 3. Miškov pokal pa so pripravili na Cerknem. Največ tekmovalcev se je udeležilo zadnje preizkušnje za 23. Pokal prijateljstva treh dežel (288, med njimi 7 članov koroškega kluba St. Janž), na Miškovem pokalu in na prvi tekmi je bilo 245 tekmovalcev, na pokalu Trampuž, na pustno nedeljo, pa 230. Rekreativnih smučar� jev in smučark je bilo 251 v mladinskih in 253 v članskih kategorijah iz 17 klubov. Članov slovenskih društev v Italiji je bilo 162, torej 32,1 % vseh tekmovalcev. Med njimi je bilo

Mladi smučarji SK Devin

S predstavitve Primorskega pokala v Postojni - Ennio Bogatez, glavni pobudnik te športne prire


Novost

Čezmejna pvaka: Matreja Nanut (SPDG) in Samuel Borovinšek (SK Idrija)

več mladih smučarjev (letnik 1997 in mlajši), in sicer 55 %, članov pa je bilo 45 %. Z letošnjo izpeljavo je bil zelo zadovoljen tudi Ennio Bogatez, glavni organizator in načelnik smučarske komisije ZSŠDI, ki pro� movira projekt. Veseli ga, da je rekreativna prireditev potrdila trend iz prejšnjega triletja. »Prijavljenih klubov je razmeroma veliko, kar 17 jih je nastopilo na vseh tekmah, le peščica pa ni bila prisotna na vseh tekmah. Vselej pa je bistvo tekem druženje in nudenje možnosti tekmovanja tudi rekreativcem. Skratka, to je projekt za vse okuse,« je po uspešni šesti izpeljavi čezmejnega pokala povedal Bogatez, ki vseskozi poudarja tudi vlogo pokala, ki je tudi priložnost poudarjanja skupne kulture, slovenskega jezika in socializacije. Dodal je: »Vsakič,������������������������������������ ko priredimo tekmo, gremo s sloven� skim jezikom v srce Karnije; prav vse poteka v slovenskem jeziku. Tam nas vsi spoštujejo in nas imajo za sebi enake, kot dejavni del deželnega smučarskega gibanja.« Čezmejno sodelovanje pa se že sedmo leto nadaljuje tudi na Goriškem, kjer smučarski klubi iz Italije in Slovenije pripravljajo Goriško čezmejno prvenstvo. Tekmo ����������������� v veleslalomu iz� menično prirejajo na slovenskih in italijanskih smučiščih.

portne prireditve, pozdravlja goste.

Tudi letos – poletje na kranjskem kopališču … Jeseni 2009 se je rodila zamisel Zavoda za šport Kranj, da bi popestrili sončne ure na letnem bazenu v Kranju. Prvoten namen je bil zabavati kopalce in jih z igro vzgajati, motivirati ter jih oborožiti s pošteno igro. Animatorji smo pope� strili dejavnost najmlajših v mini bazenu, osnovnošolce smo zabavali v malem bazenu, srednješolce pa v olimpijskem. Na travi med bazenoma pa smo orga� nizirali igre. Za uspešno animacijo smo na najbolj viden del postavili šotor z glasbeno spre� mljavo. Ob našem prihodu na bazen se je precej otrok dolgočasilo, verjetno so jim po glavi rojile neprimerne vsebine ter podvigi. Zato je bilo še toliko bolj pomembno, da smo povabili prav te obiskovalce ter jih zabavno zaposlili. Vse dejavnosti med počitnicami so bile za vse obiskovalce brezplačne, za sodelovanje je bila dovolj le vstopnica. Zaradi velikega zanimanja otrok smo morali postaviti starostne meje za različne igrice. V malem bazenu so od pet- do sedem let stari obiskovalci »morali« iz dna bazena pobirati potopljive obročke, delfinčke, žabice ter zvezdice. Na travi med bazenoma se je hkrati začel nogometni turnir. V prvih dneh smo s težavo prepričali obiskovalce za sodelovanje v ekipah, a so nas v naslednjih dneh presenetile že oblikovane ekipe. Nogomet je za mlade še vedno najbolj priljubljen. Bojevitost se je kazala iz minute v minuto in tekmovalci so bili že krepko ogreti, ko sem zaklical: »Polčas!« Začudeno so me gledali, ker sem jih v odmoru polčasa presenetil z igro v vodi – za osvežitev. Imenovali smo jo tekmovanje na piratskih splavih. Nadaljevali smo z drugim delom nogometne igre. Vsi sveži in zagnani so zadevali kot na svetovnem prvenstvu. V dobri družbi in pod vročim soncem se je končal turnir v nogometu, prvim trem skupinam pa smo razdelili nagrade. Iz dneva v dan se je nabiralo več obi� skovalcev željnih po druženju in kori� stnem preživljanju prostega časa. Nekaj dni na koncu avgusta je bilo bolj oblačnih, a kljub temu je bilo obiskovalcev dovolj, da so animacije lahko nemoteno potekale. Veselilo nas je, da so se iz kopališkega kompleksa slišal smeh in veseli otroški vriski. Na koncu vsake animacije smo vsem povedali, da so animacije vse dni v tednu, prek vse letne sezone, in da so vabljeni tudi njihovi bratje, sestre, starši, prijatelji, znanci. Tudi letos vabimo mla� de v Kranju, da nas obiščejo na letnem kopališču in se udeležijo naših animacij, ki bodo še pestrejše in še bolj šegave. Luka Smrkolj

15


Prvaki PF - učenci iz Šoštanja Vrstni red: 1. OŠ Šoštanj, 2. OŠ Vrhovci, 3. OŠ Šmarje pri Jelšah, 4. OŠ Stražišče (Kr). Izidi:���������������������������������������� OŠ Šoštanj : OŠ Stražišče 74:35, OŠ Vrhovci : Šmarje pri Jelšah 45:39, za 3. mesto: OŠ Šmarje p/Jelšah : OŠ Stražišče p/Kranju 53:45, za 1. mesto: OŠ Šoštanj : OŠ Vrhovci 85:47. Naj, igralec: Roman Mevc (Š), peterka: Aljaž Šlutej (Š), Grega Bukovič (Š), Ammar Delič

(V L), Jan Bešter (S Kr), Rok Škorjanc (Š p/J). Naslov zmagovalcev pionirskega festivala pri starejših učencih je še en dragulj v športni kroni Osnovne šole Šoštanj, ki je lani zmagala na ekipnem atletskem prvenstvu. Sicer pa je šola lani prejela pečat gostoljubnosti in tudi priznanje in napis kulturna šola 2010. Skratka, OŠ Šoštanj nadaljuje tradicijo nekdanje OŠ

KOŠARKA

Pionirski festival – starejši dečki ŠOŠTANJ, 1. Aprila – Organizacija OŠ Šoštanj, finale PF v košarki za starejše dečke. Vrstni red: 1. OŠ Šoštanj, 2. OŠ Vrhovci, 3. OŠ Šmarje pri Jelšah, 4. OŠ Stražišče pri Kranju. Izidi: OŠ Šoštanj : OŠ Stražišče Kranj 74:35 (32:14, 18:15, 24:6), OŠ Vrhovci : Šmarje pri Jelšah 45:39 (20:15, 12:17, 13:7), za 3. mesto: OŠ Šmarje p/Jelšah : OŠ Stražišče p/Kranju 53:45 (15:15, 13:12, 25:18), za 1. mesto: OŠ Šoštanj : OŠ Vrhovci 85:47 (41:8, 17:19, 27:20). Naj, igralec: Roman Mevc, peterka: Aljaž Šlutej (Šoš), Grega Bukovič (Šoš), Ammar Delič (Vrho L), Jan Bešter (S Kr), Rok Škorjanc (Š p/J). OŠ Šoštanj: Žan Andrejc, Jan Kosi, Roman Mevc, Martin Petek, Borut Lenko, Igor Rojnik, Tadej Kosi, Aljaš Šlutej, Kaj Špegel, Jan

Biba Röck, ki je slovela po svoji košarkarski usmeritvi in ravnatelju Matjažu Natku, ustanovitelju KK Elekrta. No, kaže, da je v Šoštanju doma tradicija, saj tudi sedanja ravnateljica mag. Majda Zaveršnik Puc, sicer mama kadetskega košarkarskega reprezentanta Vida Puca, sledi športnim valovom, ki prevevajo edino šolo v kraju.

Balažic, Grega Bukovič, Timotej Plamberger, trener in vodja ekipe Tomaž Herman. OŠ Vrhovci: Tim Čebulj, Nejc Hočevar, Filip Artač Moižina, Tadej Šteblaj, Erazem Ocvirk, Rok Stražišar, Jan Fortihuber, Tibor Juhart, Tim Pavlič, Ammar Delič, Nace Pleško, Aleksander Vukovič, Klemen Hrovatič, Jernej Košir, Kristjan Laznik, Matevž Rugelj, trener in vodja Boris Završnik. OŠ Šmarje pri Jelšah:��������������������������������������� Aljaž Habot, Žan Cmerešek, Timotej Napast, Matic Valek, Gašper Valek, Rok Škorjanc, Žiga Anderlič, Denis Vehovec Pondelak, Martin Fijavž, Andrej Stupica, David Jecl, Rok Jeranko, Urban Fajs, trenerja Boris Emeršič in Tadej Ferme, vodja Boris Emeršič. OŠ Stražišče: Jan Bešter, Matic Gantar, David Konc, Tilen Košir, Matic Krištofelc, Aljaž Nastran, Primož Mihelič, Jan Tavčar, Martin Primc, Jure Bavdek, Žiga Traven, Aljaž Rožman, Andraž Pirnat, Nejc Cimerman, vodja Tomo Orešnik, trener Matej Kozjek.

Jadranje na deski Jadranje na deski je že dolgo priljubljena športna zvrst, ki je dostopna otrokom. Pogoj je dobro znanje plavanja, saj učenje ne gre brez padcev v vodo. Jadro lahko pade tudi Max, Juta in pes ... čez glavo, jadralec pa se mora izmotati s potopom ali pa z eno roko dvigne jadro in odplava izpod jadra. Brez plavanja in potapljanja torej ne gre. Za začetnike je pomembno - izkušnje pravijo, da je najbolje opraviti začetni tečaj jadranja na deski, kjer dobiš temeljno znanje o tehniki, varnosti in opremi. Izposoja opreme je vselej v ceni tečaja.

Oprema za jadranje na deski Na tržišču je velika ponudba desk in jader za začetnike in za izkušene jadralce. Začetnik potrebuje desko z gredljem, prostornina deske naj bo približno 180 litrov in več, široka pa naj bo 75 cm ali več. Začetniška deska je široka in stabilna in omogoča hitro pridobivanje znanja. Stojna površina naj bo obložena z mehko gumo (tufskin) na kateri ne drsi. Takšna deska omogoča preprosto jadranje v vse smeri in so primerne za vso družino. Izjema je jadro. Otrok, denimo 13-letnik, uporablja jadro s površino 3,5 m, odrasli začetnik pa jadro od 4,5 do 5 m. Z jadrom 3,5 m bosta lahko jadrala otrok in mama, težka do 65 kg. Oče bo potreboval večje jadro, ki bo postalo kasneje uporabno tudi za mladostnika. Obvezna je uporaba rešilnega jopiča, neoprenske obleke in copat.

Temeljni napotki za učenje jadranja na deski

16

Jadranja na deski se učimo v mirnem zalivu, kjer piha umirjen veter proti obali. Smer vetra določimo po zastavah na obali. Voda mora biti brez skal in dovolj globoka, da se ob padcu ne

poškodujemo. Temeljno pravilo je, da nam veter vselej piha v hrbet. Fantje to bolj razumejo, saj vedo, da se ne lulala proti vetru … Tako stojijo tudi na deski. Učenje pričnemo z desko brez jadra, po kateri hodimo, veslamo in se igramo. Ko brez padca naredimo obrat na deski, počep in se sprehodimo, smo pripravljeni na spopad z jadrom. Ko dvignemo jadro iz vode smo v osnovnem položaju (hrbet je obrnjen v veter, iztegnjena roka drži jambor, jadro je prazno, med desko in jadrom je pravi kot ali T položaj. S premikom jadra (jambora) proti prednjemu delu deske, se bo začela spreminjati smer vožnje, jadralec se bo začel obračati v smeri vetra, torej bo naredil obrat z vetrom. Z majhnimi koraki okoli jambora sledimo jadru in pazimo, da nam veter ves čas piha v hrbet. Obrača se deska, jadralec je ves čas obrnjen s hrbtom proti vetru. Ko se naučimo narediti obrat na mestu, s premetom jadra prek prednjega dela deske (premec), v eno in drugo stran, smo pripravljeni za štart, ki ga pričnemo iz osnovnega T položaja. Če vam uspe štartat, jadrajte nekaj metrov, preidete v osnovni položaj, naredite obrat na mestu. Nato


Boris Majer, vodja PF na KZS, je po uvodnih dveh tekmah dejal, da se mu zdi, da je kakovost letošnjega pionirskega festivala nekoliko slabša, a je takoj dodal: »Morda pa se mi tako samo zdi, ker je ekipa Šoštanja toliko močnejša od nasprotnikov.« Ja, po izdatni zmagi nad Kranjčani in zelo izenačeni tekmi med Ljubljančani in Šmarčani, je kazalo, da bodo domačini tokrat slavili. K zanimivosti je pripomogla izenačena tekma za 3. Mesto, kjer je z bolj umirjeno igro v finišu zmagala košarkarska šola iz Šmarja, ki sta jo vodila Tadej Ferme in Boris Emeršič. Poslej je bilo vse dogajanje umerjeno v finale in dvoboj domačinov in ljubljanske OŠ Vrhovci. Čeprav so domačini že v prvi tekmi s Kranjčani povsem potolkli vrstnike z ekipo za prvo tretjino, pa se je je tako in še bolj izrazito ponovilo tudi v tekmi z Ljubljančani. Delni izid 41:8 za prvo tretjino je eden najvišjih v vsej zgodovini pionirskega košarkarskega festivala. Tako je bilo že na začetku na dlani, da Ljubljančani nimajo več možnosti, da bi razliko zmanjšali ali Šoštanjčane celo ujeli. Močnejša druga postava Vrhovcev je drugo tretjino sicer dobila, a le z dvema točkama razlike. V zadnjem delu finala, ko sta bili na igrišču najboljši peterki, pa so v izenačeni igri domačini znova bili uspešnejši za nekaj točk. iz temeljnega položaja znova štartajte proti obali. Vaja dela mojstra.

Šole jadranja na deski Pridobivanje znanja v šoli jadranja na deski je najhitrejša in najvarnejša pot do znanja. Opremo si lahko tudi izposodiš, vendar le, če znaš jadrati. Da znaš jadrati pa pomeni, da lahko prijadraš nazaj na mesto, kjer si štartal, narediš obrat proti vetru in obrat z vetrom, jadraš v vse jadralne smeri in poznaš pravila srečevanja na vodi. Tečaji, ki se jih lahko udeležiš, so 3-urni, enodnevni, vikend tečaji ali večdnevni tečaji. Cene se gibljejo od 60 do 160 evrov za večdnevni tečaj. Za organizirane šolske skupine se cena oblikuje po dogovoru. Možnosti za učenje in izposojo opreme za jadranje na deski so na celini in na obali. Pri BD Sidro, na Brestrniškem jezeru pri Mariboru, dobite dodatne informacije pri prof. Ferdu Arnušu (041 699 645). Na slovenski obali so trije centri za jadranje na deski. V Žusterni pri Kopru se lahko odločiš za tečaj ali najem opreme (www.windsurfpoint.si ). V Portorožu, v bližini Hotela Bernardin, ponujajo šolo in najem opreme (www.keka.si ). Na glavni plaži v Portorožu imajo celovito ponudbo tečajev in najema opreme jadranja na deski, jadranja in veslanja. Za večdnevno dejavnost se lahko dogovorite tudi za ugodno namestitev s hrano, ki je primerna za individualne goste in še posebno za šolske skupine. Oglasite se pri prof. Sretanu Stanišiču. Ravnali boste modro, če se odločite za šolo jadranja na deski ali najem opreme, saj se cene za novo opremo (deska, jadro, jambor, lok, rešilni jopič) od 1200 do 1800 evrov. Pri nakupu se posvetujte s strokovnjakom, da bo oprema primerna vašemu znanju in moči. Pri nakupu rabljene opreme naprosite nekoga, ki že jadra, da vam svetuje. Ne precenjujte svojih sposobnosti in se odločite za začetniško opremo, da vam bo jadranje na deski zabavno in v užitek.

Taja Krajnc, OŠ T. Čufarja, Maribor

Veselim se jadranja z desko

Sem učenka devetega razreda Osnovne šole Toneta Čufarja v Mariboru. Treniram ritmično gimnastiko, zelo rada jadram, pozimi pa sta moja športa deskanje in smučanje. Že drugo leto se ukvarjam z jadranjem na deski. Na Pelješcu sem se vpisala v nadaljevalni petdnevni tečaj v šoli Jutawind. Treningi so me navdušili. Po preizkusu znanja so nas razdelili v skupine. Treninge smo imeli dvakrat na dan. Vsak dan sem bila bolj ponosna nase, saj sem zelo hitro obvladala desko in veter ter uskladila gibe. Imela sem tako voljo, da sem po treningih trenirala še sama. Jadranje na deski me je prevzelo. Vesela sem, da sem imela trenerko, ki je znala zanimivo podati svoje znanje. Dnevi so hitro minevali in že je bilo konec tečaja. Razšli smo se po prijetnem druženju ob večerji, ko smo si izmenjavali izkušnje. Veselim se letošnjih počitnic, zagotovo bom s seboj vzela jadralno desko in upala na čim več vetra.

17


Pionirski košarkarski festival – finale, učenke

Maruša Derlink

Ustvarile smo dogodek na facebooku

18

Ko smo košarkarice OŠ Grm izvedele, da bo finale pionirskega košarkarskega festivala v Novem mestu v športni dvorani Marof, nas je skrbelo, kako se bomo odrezale pred domačo publiko. Za navedeno prireditev smo dekleta na facebooku ustvarila dogodek: final 4 osnovnih šol za starejše pionirke. Objavljeni dogodek je pritegnil pozornost širše javnosti. Dekleta smo si želela osvojiti naslov državnih prvakinj. Zadnji teden pred finalom smo pridno trenirale, za ogrevanje pa smo za sprostitev igrale tudi nogomet in se pri tem zabavale s trenerjem Sašom. V finalu smo prvo tekmo igrale z OŠ Trzin. Nasprotnic nismo podcenjevale, saj smo vedele, da imajo v svoji ekipi zelo dobro košarkarico Anamarijo, ki trenira v klubu Domžale. Premagale smo jih za 56 točk, kar nas je še dodatno spodbudilo za odločilno tekmo. Čas med tekmama smo izkoristile za kosilo in kratek počitek. Pohvaliti moram organizatorja, ki je poskrbel za dobro hrano, za glasbo pa sva poskrbeli z Zalo. Nezadržno se je približeval finale in postajale smo nervozne. Naš nasprotnik je bila ekipa OŠ Luisa Adamiča iz Grosuplja. Večina deklet v njihovi ekipi trenira pri domačem košarkarskem klubu, tako kot tudi me, zato smo jih dobro poznale in se zavedale, da bodo močan nasprotnik. Z

nekaterimi smo stkale tudi prijateljske vezi. Med tekmo sem si močno prizadevala spodbujati ekipo, saj sem se zavedala, da lahko le s sproščeno igro in s pridobljenim košarkarskim znanjem ter nekajletnimi izkušnjami osvojimo naslov državnih prvakinj. Zadnjo minuto pred koncem tekme smo vodile za 15 točk. Trener Sašo me je poklical na klop, kjer sem se skupaj s soigralkami po tihem že veselila zmage. Po pisku sirene sem spustila nekaj solz sreče in stekla k svojim soigralkam na igrišče. Tisti trenutek sem slišala samo še vzklike iz tribune: »Grm! Grm! Grm!« Takrat sem doumela, da celoleten trud ni bil zaman. Skupaj s trenerjem smo pozdravile navijače in nato odšle do tribune, kjer so nas že nestrpno pričakovale prijateljice. Skupaj z nami so se veselile zmage. Sledila je podelitev pokalov ter medalj, hkrati pa tudi priznanj za najboljšo strelko in najboljšo igralko turnirja, našo Emo. Posebno nagrado je prejela tudi najboljša peterka, med katero sem bila tudi sama. V veliko čast mi je, da so nagrade in priznanja podelili obetavni košarkarji novomeške Krke, in sicer Edo Murić, Smiljan Pavić ter Zoran Dragić. Po končanem turnirju nam je trener Sašo dovolil, da mu polakiramo nohte z modro in oranžno, saj so to barve našega dresa. Tudi same smo si pred začetkom turnirja pobarvale nohte


skladno z barvami naših dresov. Skupaj s starši smo slavili v gostišču Marof. Ta dan je bil zame nekaj posebnega, saj mi je kot kapetanki s svojo ekipo uspelo osvojiti naslov državnih prvakinj. Posebno pa moram pohvaliti skupino navijačev učiteljice Irene Može, ki so nas v finalni tekmi glasno spodbujali in pregnali še tisto malo treme na začetku tekme. Ker sem devetošolka je bilo to tekmovanje še zadnje v osnovni šoli. Zagotovo bom ohranila lep spomin na dobra trenerja Slavka Seničarja in Saša Rebernika.

Ema Leskovšek

Trema je hitro izginila Naslova državnih prvakinj smo bili zelo veseli. Predlani smo bili tretji, lani drugi, letos pa prvi. To je dokaz, da smo iz leta v leto boljše, k zmagi pa so pripomogli tudi domača dvorana in veliko navijačev. Na 1. tekmo so jih pripeljale še učiteljice, na drugo tekmo so prostovoljno prišli in nas spodbujali. Psihično je bilo najtežje pred prvo tekmo. Razmišljali smo, kaj bo, če ne zmagamo in ne bomo v finalu. Ko smo si priigrale solidno razliko in ukradle veliko žog z zelo bojevito igro, so se dvomi razblinili. Ob koncu tretjine mi je povsem odleglo. Predvidevale smo, da bomo drugo tekmo igrale z OŠ Luisa Adamiča iz Grosuplja. Tudi pred finalno tekmo sem imela tremo. Tekme z omenjeno ekipo so mi bile zmeraj zoprne, še posebno zato, ker poznam skoraj vso ekipo in so vse prijazne punce. Prve minute smo igrali v »krču«. Oboji smo imeli veliko izgubljenih žog in zelo malo košev. Tekmo smo sicer vodile, vendar še zmeraj nismo imele popolne oblasti nad igro. Glavno razliko so naredile punce v drugi tretjini z odličnimi skoki in igro pod košem. Dober je bil tudi njihov pritisk na bekih, saj jim niso dovolile proste igre. Na koncu smo se veselile zmage. Zmaga je vsem veliko pomenila, saj smo dekleta prvič priigrala šoli naslov šolskih prvakinj.

10+ desetplusdesetplus 2

Roman Mevc KK Elektra Šoštanj

Košarka je njegov šport in življenje Zakaj nekega igralca opaziš, drugega pa ne? Roman je v enem od napadov prve pionirske ekipe OŠ Šoštanj v finalni tekmi z ekipo OŠ Vrhovci ujel odbito žogo in jo podal zunanjemu igralcu. Ta je metal in zgrešil koš, odbito žogo je znova ujel Roman ter jo podal zunanjemu na drugi strani. Znova je ujel odbito žogo, a tokrat jo je kar sam poslal v koš. Polovica šoštanjske ekipe, v kateri je igral Roman, si je priigrala lepo prednost, predvsem pa je bilo na dlani, da so se Šoštanjčani predstavili z zelo urejeno igro, lahko bi dejali, da celo z nekoliko preveč resno za pionirsko ekipo, tako da so drugi trije nasprotniki, ki so kandidirali za krono pionirskega košarkarskega festivala za starejše dečke, izpadli precej nebogljeno. »Morda se mi je zdelo, da je kakovost letošnjega finala slaba, predvsem zato, ker je izstopala ekipa OŠ Šoštanj,« je dejal Boris Majer vodja PF na KZS. Čeprav so bili v ekipi OŠ Šoštanj veliko bolj uveljavljeni igralci, ki že koketirajo z resnimi ekipami in jim pripisujejo lepo košarkarsko prihodnost, sem se po opisani akciji osredotočil na Romanovo vlogo. A ne bi mogel reči, da je v čemerkoli izstopal. Še naprej je delal za ekipo in tudi sam uspešno zadeval, na koncu pa so mu dodelili naslov »naj« igralca in strelca. V resnici je bil le eden od ekipe mnogih garačev, ki so enakovredno delovali v napadu in obrambi. Prav vsi in z njimi Roman so delovali kot dobro trenirana ekipa atletov. Visoki fantje so se tudi v resnici predstavili kot pravi športniki, ki vedo, kaj je naloga ekipe. Roman, devetošolec, je na vsa vprašanja odgovarjal na kratko, morda celo zadržano. »Ja, seveda sem vesel, da sem imel svoj dan, da sem igral dobro, ampak saj je tako vsakič. Enkrat imam svoj dan jaz in še kdo, drugič pa kdo drug. Tako je pri košarki,« je razložil 185 cm visok igralec, ki sicer živi na Ravnah nekaj kilometrov iz Šoštanja. Jeseni se bo zanj marsikaj spremenilo, saj bo začel obiskovati srednjo šolo v Velenju, seveda pa se ne bo odpovedal košarki. Dejal je: »Že zdaj bi se moral bolj posvetiti učenju, na srednji šoli pa bodo zahteve šole še večje.«

Zala Mavrič

Hvaležna za podporo Začetek dneva je bil izjemno napet že ob vstopu v dvorano. Vsi so od nas pričakovali visoko zmago. Malo smo se ustrašile, a smo se zbrale. Po prvi tekmi je bilo zelo veselo. Najbolj mi je bila všeč podpora navijačev s tribun, ki so zvesto navijali. Po drugi tekmi med Grosupljem in Konjicami smo dobile nasprotnice, a smo že vnaprej vedeli, da bodo to Grosupeljčanke. Finalna tekma je bila izjemno napeta, saj je bil izid v prvi četrtini izenačen, ker pa je naša ekipa dobro sestavljena, smo se v drugi četrtini zbrale. Z bojevito igro in množično spodbudo s tribun smo ponosno igrale do zadnje minute. Ta izkušnja je pomembna in nepozabna za vsako igralko, šolo, trenerja in navijače. Še enkrat se zahvaljujem vsem za podporo in dobro organizacijo. HVALA!

19


10+ desetplusdesetplusdeset 3

Nika Barič ŽKK Merkur Celje

Poker – pod košem in za mizo Kar dolgo je trajalo, da smo Niko ujeli za pogovor. Vsaj dve leti. V tem času je postala najboljša mlada evropska igralka in »naj« igralka lanskoletnega mladinskega evropskega prvenstva. Možnosti, da si ogledamo njen nastop pod košem v Postojni z gimnazijsko ekipo I. gimnazije v Celju, smo se razveselili. Seveda me je zanimalo, kaj je pravzaprav to, kar so opazili košarkarski strokovnjaki na dekletu, za katerega bi dejal, da je pred prvo sodniško žogo skoraj neopazno. Poskušajmo nekako opisati bistvo Nikine igre. Ne bom govoril o popolnem obvladanju žoge, pač pa bolj o njenem pogledu, ki me spomni na kopaste vojaške bunkerje, z ozkimi udrtimi linami. Takšen je njen pogled, s katerim, tako se zdi, uravnava neko notranjo moč, da je ne bi razneslo v trenutku, ko je treba izpeljati akcijo. Ko se odloči, naredi to tako prepričljivo, da se najbrž tudi nasprotnicam zdi povsem odveč, da bi ji sledile in ji skušale nastaviti »banano«, kar bi lahko izpeljale, saj Nika ni posebno visoka igralka. In prav s svojo prepričanostjo pri izpeljavi svoje gibalne zamisli, ki jo vselej popestri z varanjem z nogami, s telesom, z očmi, je skoraj neulovljiva. In ko nasprotnice že mislijo, da se bo sama vpisala med strelke, nenadoma poda soigralki, navadno tako nenavadno, da se mora gledalec vprašati, kako je dekle to kombinacijo opazilo. Nikin trener je Damir Grgić. V Trbovljah,

20

od koder je doma, košarko igra tudi njen mlajši brat Nejc (14). »Igra za dve leti starejše in je zelo dober,« pravi Nika. V šoli zatrjuje, da je imela nihanja. Ko se je kje zatikalo, so ji vsi pomagali, od ravnatelja do razredničarke in učiteljev. Dekle, ki zase zatrjuje, da je že vse življenje pri košarki, bo septembra dopolnilo 19 let, a takrat bo najbrž že povsem poklicna igralka, ki se bo kdajpakdaj z veseljem predala fotelju in si na TV ogledala nogometno ali teniško tekmo. Kaj ti je pomenil naslov NAJ igralke na evropskem prvenstvu?

»Tega priznanja sem bila zelo vesela, saj se mi je z njim potrdilo, da sem dobro delala, da sem na pravi poti. Naslova najboljše evropske igralke pa nisem niti najmanj pričakovala, čeprav se je šušljalo, da bom izbrana med TOP 3. Glede na vso konkurenco naslov najboljše mlade igralke v Evropi res ni bil pričakovan. Rusija, Ukrajina so velike dežele z množico dobrih igralk.« S čim si očarala ocenjevalce?

»Menim, da se bistvo skriva v tem, da zelo rada igram košarko, da se to vidi. Tudi to, da imam rada atraktivno košarko, s kakšnimi zanimivimi potezami in podajami. Menim, da je bil razlog predvsem v tem.« Je naslov najboljše igralke povezan s kakšno športno štipendijo?

»Zelo me je presenetila nagrada KZS, ki

ni bila denarna, pač pa lepa plaketa in velika fotografija z evropskega prvenstva. Ne vem pa še, če bom kaj prejela od FIBA – Europe. Obljubili so neko nagrado, ampak ne vem, kdaj mi jo bodo podelili.« Uspešni športniki, ki nastopajo na OFEM, dobijo športno štipendijo OKS …

»Ja, to je res. Ampak sama sem zelo zadovoljna tudi z nazivom, kajti če bom nadaljevala v tem slogu, se mi bo vse obrestovalo čez nekaj let, tudi v denarju.«

Si dijakinja 4. letnika I. gimnazije v Celju. Kje nameravaš nadaljevati svoje izobraževanje?

»Ne bom se vpisala na nobeno fakulteto, ker bom najprej opravila 4. letnik in maturo, po tem pa nameravam igrati nekje v tujini.


10+ desetplusdesetplusdeset

Ponudb je veliko, najbolj pa si želim v Španijo ali v Italijo. Nisem se še odločila, predvsem mi je pomembno, da bom igrala.«

4

Lara Poljšak

Imaš že svojega menedžerja?

»Ne, nimam ga. Odločila sem se, da ga ne bom imela. Pri mojih načrtih me podpirata trener in vodstvo kluba, s te strani dobivam veliko informacij, kako se je treba pogovarjati.« Ti je žal, da ženske nimate NBA?

»Ženske imamo NBA, če želite zvedeti kaj več, je treba pogledati na WNBA. Upam, da bom nekoč tam igrala tudi sama.« Najbrž ne igraš samo košarke. S čim se še ukvarjaš?

»V prostem času se veliko družim s prijatelji, rada hodim v kino, tudi kakšno knjigo preberem. Sicer pa zelo rada igram poker.« Si uspešna?

»Sem.«

Je kakšna povezava med varanji pri košarki in pokrom?

»Nekoč me je to nekdo že vprašal, rekel mi je, da je povezava med obema velika. Tudi sama jo vidim, ampak predvsem v tem, da je treba biti potrpežljiv. Menim, da lahko znanje iz pokra prenašaš v košarko in obratno.« Kažeš precej zaskrbljen videz. Je taka samo igra, ki si se jo navzela pri pokru?

»Ko zares igram na igrišču, sem resna. Razmejujem čas zabave in čas dela.« Še kaj zahajaš v Trbovlje ali si postala Celjanka?

»Seveda grem še domov vsak vikend, ko imam prosto.« Priporočaš športni oddelek na gimnaziji?

»Za tiste, ki se ukvarjajo z vrhunskim športom, zagotovo. Košarka ima v športnem oddelku povsem prilagojen šolski program, športnikom skušajo na šoli čim bolj pomagati.« Si znaš zamišljati, kaj boš počela čez deset let, ko boš stara 28 let?

»Tega si ne morem predstavljati, vendar pa upam in si močno želim, da bom v nekem vrhunskem klubu in da bom imela za seboj že nekaj let igranja v evropski ligi.« Imaš kakšno vzornico?

»Vzornic nisem imela nikoli, imam pa vzornike. To sta bila vselej Dražen Petrović in Michael Jordan.« Klasičnih počitnic, z namakanjem v morju, ne poznaš?

»Že kakšnih šest ali sedem let nisem imela takšnega odmora, da bi se lahko spočila, denimo, kakšen teden kopanja na morju. Ni mi žal, ker vem, da se bo vse, čemur se odrekam, nekoč povrnilo in bom morda zato kasneje bolje živela. Veselim se svetovnega mladinskega prvenstva v Čilu, ki bo konec julija in avgusta, čeprav ne bomo veliko videli in bomo pretežno preživljali dneve v športni dvorani.« Kako si se ujela z gimnazijsko ekipo?

»Na začetku šolskega tekmovanja nisem igrala, proti koncu pa sem morala tudi sama malo poprijeti.����������������������������� Trener ni bil posebno navdušen, ve, da se pred igro ne ogrevamo, kot bi se morali, in bi lahko prišlo do poškodbe. V klubu imamo treninge zjutraj in zvečer. Tudi zato je razumljivo, da trener ni navdušen.«

Morje – najljubši del Zemlje Stara sem 12 let, imam brata Dana, mamo Judito in očeta Davida. Omeniti moram še psičko Luno. Živim v Škofji Loki in obiskujem Osnovno šolo Škofja Loka-Mesto. Najbolj mi je všeč športna vzgoja, ker imam že nasploh rada šport in se ni treba učiti. Rada plešem hip-hop in jadram. Zaradi neustreznih urnikov sem morala treninge plesa opustiti, saj sem izbrala športno jadranje. Že tretje leto jadram na optimistu. Na moji polici se praši že 14 pokalov, Danovih pa je zagotovo že prek dvajset. Pri jadranju mi je všeč, ker sem ves čas na vodi, kar me sprosti. Prijeten je tudi občutek vetra na obrazu. Najboljše pa je, ko na regati pogledaš naprej in ni nikogar, nato pa pogledaš nazaj, kjer je velika skupina drugih jadralcev – seveda, če zmaguješ. Lani sem se uvrstila v reprezentanco za evropsko prvenstvo. Letos bi šla rada na svetovno prvenstvo, če mi to ne bo uspelo, pa na evropsko. Pri jadranju je oče tudi moj trener. Na treningu je do vseh enak in je pravičen. Med vožnjo na morje za sprostitev vedno poslušam glasbo, ki jo imam na svojem telefonu. Treninge imamo le ob vikendih in med počitnicami. Pogrešam možnost, da bi lahko šla vsak dan na morje. Decembra in januarja imamo en mesec premora. Takrat mi je doma zelo dolgčas. Kdaj pa kdaj pogledam v knjigo z regatnimi pravili ter spremljam vreme in veter na morju. V prostem času najraje prižgem televizijo in gledam kakšno serijo ali film. Najbolj so mi všeč serije, kot so CSI: Miami, Castle, Zdravnikova vest, Mentalist itd. Včasih peljem Luno na sprehod ali pa se zmenim s kakšno sošolko. Pa tudi doma moram pomagati. Z Danom se kdaj pa kdaj skregava, a ni hudega. Všeč mi je, ko greva z mamo nakupovat. Po navadi ne kupim veliko, ker sem pri oblačilih izbirčna. Najbolj sta mi všeč trgovini New Yorker in Tally Weil. Dan zelo rad riše ali slika jadrnice. Prejšnji mesec je v Škofji Loki razstavljal svoje umetnine. Tudi sama rada ustvarjam – rišem in izdelujem nakit. V Škofji Loki je lepo, čeprav je morje zame najljubši del Zemlje.

21


10+ desetplusdesetplusdeset 5

Žan Luka Zelko BD Sidro, Maribor

Zašel med jadralce – in tam ostal …

22

Lani sem se v jadralnem razredu Byte CII kvalificiral na mladinske olimpijske igre v Singapurju. Slovenijo sva v tem jadralnem razredu zastopala z Evo Peternelj. V tej jadralni sezoni sem poleg omenjenega jadralnega razreda tekmoval v razredih laser 4.7 in laser radial. V obeh razredih sem lani postal državni prvak. Na mednarodni regati v Puli februarja 2010 sem dosegel drugo mesto z laserjem 4.7. Letošnjo sezono smo začeli marca na regati v Piranu v razredu laser radial. Do sedaj smo naredili 5 kriterijskih regat (laser 4.7 – 2 regati, laser radial – 3 regate). Trenutno sem v vodstvu na obeh jadralnih kriterijskih lestvicah in se želim uvrstiti na obe svetovni prvenstvi.

V Mariboru, mojem rojstnem mestu, sem se novembra leta 1994 rodil mami Petri in očetu Matjažu. Trenutno obiskujem drugi letnik III. gimnazije v Mariboru. Zaradi tekmovalnega jadranja precej manjkam pri pouku. Na šoli mi profesorji pomagajo dojeti zamujeno in pripraviti program ocenjevanja. Hvaležen sem jim za njihovo podporo in razumevanje. V tretjem razredu Osnovne šole Bratov Polančičev v Mariboru sem se začel ukvarjati s športom, ki mi je povsem spremenil življenje. Do takrat sem igral nogomet, obiskoval celoletno šolo smučanja, igral tenis in jadral na deski. V okviru šolskih dejavnosti sem igral v dramskem krožku. Oče mi je pripovedoval, kako je kot otrok jadral in kakšni so bili njegovi začetki v tem športu. Njegove zgodbe so me zmeraj zanimale. Doma je imel tudi dnevnik, v katerem je imel zapiske in izrezke iz časopisov o njegovih jadralnih nastopih in dosežkih. Moja jadralna pot pa se je začela na spomladansko nedeljo leta 2003, ko sem se s starši in družinskimi prijatelji odpravil na kosilo v mehiško restavracijo ob Dravi. Po njem sva se s prijateljico Uno sprehajala ob reki, kjer sem naletel na skupino ljudi ob hangarju, polnem jadrnic. Najbrž sem pokazal zanimanje in nekdo izmed njih me je vprašal, če bi se vpisal v šolo jadranja. Presenečen sem obstal in nisem vedel, kaj naj rečem. Tisti trenutek mi je ostal v spominu. Medtem je prijateljica tekla nazaj do restavracije po očeta in mu povedala, da se sam vpisujem v šolo jadranja. Oče sprva ni verjel, nato pa sta oba z mamo prišla pogledat, kaj se dogaja. Očeta so jadralci poznali in na koncu mu ni preostalo nič drugega, kot da se je podpisal na prijavnico kot zakoniti zastopnik. Tako sem začel jadrati v Brodarskem društvu Sidro v Mariboru. Nekateri mi sprva niso verjeli in so me spraševali: »Kako to, da si začel jadrati, če pa si iz Maribora,« ali pa, »kje pa treniraš, saj ne živiš ob morju?« Ob tem moram poudariti, da sem kot majhen veliko časa preživel z babico in dedkom na jadrnici, z njima jadral in lovil ribe. Kupovala sta mi ribiško opremo in bil sem vztrajen ribič. Ob tekmovalnem jadranju se moram marsikdaj odpovedati prijateljem v Mariboru, saj tekmovanja niso samo na slovenski obali, ampak tudi v tujini. Še sam se ne zavedam, kdaj sem tako vzljubil ta lepi šport. Pred približno dvema letoma sem se začel v prostem času, ki ga nimam veliko, ukvarjati z računalništvom, natančneje s sestavljanjem PC-jev. Doma me pri tem podpirajo, nekoliko manj vesela je mama, saj vsakič, ko pospravlja, najde nove dele mojih računalnikov, vijake, izvijače ... Imam tudi svojo spletno stran http://zanlukazelko.webs.com/, na kateri so novice o mojih jadralnih vzponih in padcih ter pomembni dosežki od leta 2007. Stran osvežujem, kolikor mi dopušča čas. Rad kolesarim, jadram na deski, deskam na snegu in igram badminton, pohajam po mestu s prijatelji, obiskujem kino, pa tudi kakšne dijaške »čage« se udeležim. Imam zvestega pasjega prijatelja Tara, z zapletenim rodovnim imenom cavalier king charles spaniel, ki se me zmeraj razveseli in mi lepša dneve.


10+ desetplusdesetplusdeset 6

Blaž Žitnik ŠC Krško Sevnica

Žoga in ribiška palica Blaž je dijak 3. letnika strokovne šole, je vratar v kadetski reprezentanci, sicer pa igra rokomet pri mladincih, če dobi priložnost, pa tudi v članski ekipi. «Treniram s člansko ekipo pri Urošu Šerbcu. Prihodnje leto bom še dijak, kako bo s športom, ko bom nadaljeval šolanje, pa bo precej odvisno od mojega položaja v rokometu. Seveda bom skušal povezati študij in šport,« je dejal Blaž, ki je imel v šolski ekipi največ izkušenj in je tudi v vratih veliko pripomogel, da so Krčani, pretežno njegovi soigralci v klubu, osvojili naslov rokometnih prvakov za srednje šole. »S sošolci igramo skupaj v mladinski ligi, se dobro razumemo in smo tudi prijatelji,« je dejal in še povedal, da je kapetanski trak prepustil starejšemu rokometnemu kolegu. Blaž igra rokomet že od osnovne šole, zdaj pa trenira že približno deset let. Z njim je nastal spodnji pogovor. Kaj ti pomeni šport?

»Šola in šport, to je moje življenje, moj konjiček, vsak dan treniram po dve uri. V rokometu sem že takoj šel v vrata, tam sem se najbolje znašel. Poleg klubske vadbe so tu še reprezentančne obveznosti, denimo, evropsko prvenstvo in vse, kar spada poleg.« Letos se je vaša šola prvič uvrstila v finale srednješolskega prvenstva.

»Res, ves prosti čas gre za rokomet, nekaj je treba narediti še za šolo. Sicer pa mi ni nič težko, športno življenje mi je všeč, pa tudi rokomet je šport, ki mi ustreza. Če bi se še enkrat odločal za šport, bi znova izbral rokomet.« Je mogoče živeti od rokometa?

»Razmišljam o tej poti, ka���������������� ko pa bo, bo pokazala prihodnost.« Je vloga vratarja v ekipi zelo naporna?

»Tega smo bili zelo veseli. Prejšnja leta je bila močnejša ekipa Gimnazije Krško, tokrat pa smo jo dijaki strokovne šole premagali. To je za naš šolski center velik dosežek.«

»Po svoje ������������������������������������ je. Biti moraš zelo zbran. Pred tekmo se skušam osredotočiti na igro, med tekmo pa se tako ali tako vse odvija, kot se mora.«

Si mladinec in treniraš s člani ter igraš za mladince. Ti ostane še kaj prostega časa?

»191 cm visok Francoz Thierry Omeyer, najboljši rokometni vratar vseh časov, ki sicer

Kdo je tvoj vzornik?

igra v ekipi Kiela. Francoz ima v žepu olimpijsko medaljo iz leta 2008, tri medalje s svetovnih prvenstev (2001, 2009, 2011) in dve z evropskih (2006, 2010). V slovenskem rokometu je moj vzornik Rok Jelovčan, starejši klubski kolega, ki je izkušen, pogosto mi svetuje, lahko bi dejal, da se od njega učim.« Poskušaš parapsihološko vplivati na nasprotnika, ki je v položaju za strel?

»Morda����������������������������������� . Ko ubranim njegov strel, mu pokažem, da sem boljši. To je nekakšen psihološki dvoboj med igralcem v polju in vratarjem.« Kateri je zadnji dogodek, ki se ga rad spomniš?

»���������������������������������������� Evropsko prvenstvo v Črni gori, na katerem smo se uvrstili na 8. mesto in za las zgrešili finale. To je bila še zadnja uvrstitev, ki nam je zagotovila udeležbo na svetovno prvenstvo, ki bo od 8. do 21. avgusta v Argentini. Vsi skupaj že komaj čakamo to tekmovanje. Čeprav se na evropskem prvenstvu nismo uvrstili najbolje, upamo na dobro uvrstitev, seveda bomo skušali osvojiti medaljo. Na evropskem prvenstvu smo videli, da je vse mogoče. Naše želje so velike. Reprezentančne priprave se začnejo 15. julija.« Imaš kakšnega konjička?

»Ja, uživam tudi pri ribolovu s palico. Včasih, ko sem igral rokomet še za zabavo, sem pogosto lovil, zdaj je za ribiško palico ostalo bolj malo časa. Ribolov je privlačen, dogaja se v naravi, pozabiš na vse, če pa so poleg še prijatelji, je sploh prijetno.« Ali se po zmagoviti tekmi še kdo spomni, da je bil v ekipi tudi vratar? »Seveda, tu so trener, profesor, soigralci. V ekipi pač vsak prispeva svoj delež in tako tudi vratar.«

23


4

Privlačna sobota z bowlingom Bowling. To je tisto kegljanje, pri katerem tri prste vtakneš v kroglo in jo zalučaš na drugi konec steze, kjer te čaka deset kegljev. Med obema skrajnima točkama – stopali tekmovalca in prvim kegljem – sta dve tretjini steze naoljeni, da krogla samo drsi po površini. To je šport, pri katerem moraš nekaj znati, čeprav to ugotoviš šele kasneje, a za zadovoljstvo to ni pogoj. Že samo z opazovanjem boljših se lahko naučiš toliko, da lahko stopiš na stezo in vržeš. Prav po zaslugi šolskega državnega prvenstva in področnih tekmovanj oz. šolske lige je v letošnjem šolskem letu kar precej učencev in učenk naredilo ta prvi in najpomembnejši korak – prijelo je za kroglo, vzelo nekaj korakov zaleta, prepustilo kroglo fizikalnim zakonom in upalo, da bo med keglji naredila čim večje razdejanje. Najbrž se bo oglasil gospod Silvo Kristan, ki upravičeno preganja tujke iz slovenskega jezika, zlasti iz športa. Morda bo ugotovil, da bi bowling morali v Sloveniji imenovati »ameriško kegljanje«, saj prihaja od tam, a skoraj zagotovo to ne bo dober izraz, saj lju-

24

bitelji, torej športniki, ki to počnejo, pravijo da »boulajo«, seveda imajo v mislih dvojni v (w), in kadar podrejo vse keglje, skočijo v zrak in z navdušenjem povedo, da so naredili »strike«. Nobenega slovenskega približka nisem slišal, kar pa še ne pomeni, da ta igra ne

bi bila primerna za šolarje in šolarke. Ravno nasprotno. Na šolskem DP smo se prepričali, da je zadovoljstvo vseh podrtih kegljev v enem ali dveh zamahih (metih), ker ima vsak tekmovalec na voljo po dve krogli. Če že s prvo ne podre vseh deset kegljev in je nato neuspešen tudi z drugo kroglo, ki ji pravijo »čistilka«, sploh ne dobi možnosti za nastop. Robert Smith, svetovni as iz ZDA, primerljiv s Tigerjem Woodsom v golfu, je prišel pozdravit naše šolarje in jim ob tem pokazal delček svetovne tehnike pri tem športu. »Skoraj« z vsakim metom je spodnesel vse keglje. Njegova krogla doseže neznansko prečno vrtenje s 720 vrtljaji na minuto (kar je svetovni rekord), njegov met pa je tako popoln, da potuje krogla proti cilju, to je v žepek – prostor med prvim zunanjim ter prvim levim ali desnim kegljem – s 50 km/h. Najboljšim posameznikom je ameriški as celo segel v roke in se slikal z vsemi nastopajočimi, vsi pa smo občudovali njegovo razlago tehnike – v prevodu gospe Nataše Pirc Musar, ki je bila tokrat v vlogi organizatorice državnega šolskega prvenstva. »Keglje sem začel podirati pri šestih letih. Tudi sam sem metal najprej naravnost, a če želite v tem športu doseči kaj več, se morate naučiti vreči kroglo z vrtenjem,« je mladim položil na dušo. Ja, Natašo je treba pohvaliti, saj je vse teklo kot po maslu, od slovenske himne, za katero je prijazno in z zelo resnim glasom dejala, da je simbol Slovenije in naše državnosti. Res ni bilo nikogar, ki ne bi stal mirno in tiho poslušal nekaj taktov Zdravljice, sledile so nagrade na koncu tekmovanja, ki jih ni in ni hotelo biti konec – od podarjenih krogel za člane zmago-


valne ekipe, ki jim bodo mojstri zvrtali luknje po meri lastnika, do poleta z velikim balonom za celotno ekipo in še osem prijateljev, pa do … kdo bi vedel, kaj vse so prejeli najboljši. Edina napaka, ki pa ni bila v pristojnosti gospe Nataše, je bilo fotografiranje zmagovalcev. Eden od vodij ekipe se je namreč postavil povsem pred zmagovalne stopničke in fotografiral tako dolgo, da so najboljši sestopili. Vsi, ki so želeli fotografirati, so morali stopiti še za stopalo naprej, in tako so nekateri fotografirali podobno, kot bi metali na koš izza deske. Zanimivo je bilo tudi »učiteljsko« tekmovanje. Organizatorica nam je zaupala, da bodo prihodnje šolsko leto skušali izpeljati še prvenstvo za dijake in dijakinje. Prepričani smo, da bo odziv velik. Že zdaj vemo, da bodo kegljaški boji za prihodnji naslov osnovnošolskega prvaka veliko bolj trdi, kot so bili letošnji, čeprav tudi letos ni bilo veliko zelencev, saj postaja bowling vse bolj družaben šport. In kdo so bili udeleženci? Skoraj v celoti drži, da so prišli iz krajev, kjer je doma »bowling«, mnogi so se pohvalili, da so jih tam, na njihovih treningih, sprejeli z navdušenjem. Izjema je bil le Ptuj, od koder ni bilo na državno prvenstvo nikogar, a to je tudi po svoje razumljivo, saj mesto ločuje od zahodno postavljene Slovenije mogočna reka, vemo pa, da informacije po vodi bolj slabo plavajo. A ker vemo, da so za Ptujčane že davno postavili mostove, se vzrok za odsotnost najbrž skriva kje drugje. Prva zmagovalna ekipa na šolskem prvenstvu je prišla iz Osnovne šole Litija, sestava ekipe pa nam je povedala, da je »bowling« šport, v katerem so dekleta enako zastopana kot fantje. V litijski ekipi je Maruša Kokalj zagotovo največ pripomogla k zmagi, saj je že dobro leto športna kegljavka, tako da so se »strajki« ob njenem nastopu kar vrstili, fantje pa so skakali od veselja. V finale sta se uvrstili tudi dve postojnski ekipi, Mitja Muha pa je bil žalosten, ker sta se prav njegovi dve ekipi med seboj pomerili za bron. Bolečino je nekoliko ublažila športna pedagoginja z njegove šole, ki je na tekmi športnih pedagogov prav tako osvojila bron. Skratka, športna sobota v Dravljah, v Klubu 300, v »El Doradu« ameriškega kegljanja, je bila zanimiva.

Nino, malo za foro … Za mizo v Klubu 300 so sedeli Andraž, Nejc, Marko, sami nogometaši, poleg pa je bil še njihov sošolec Nino, učenec sedmega razreda z Osnovne šole Nove Jarše, ki sicer trenira bowling in je že dve leti zapored državni prvak do 14 let. Svoj nastop so že opravili in tako so se samo še zabavali. Tudi Nino, ki je prav takrat tekmoval na velikem mednarodnem tekmovanju v bowling in je bil med boljšimi slovenskimi tekmovalci, jim ni mogel pomagati, da bi se uvrstili v sklepni del tekmovanja. Nogomet je pač malo drugačen šport in ker je bilo tekmovanje ekipno, so potegnili kratko. Nino ni imel svojega dneva, čeprav je na tekmovanje prinesel svojo najbolj priljubljeno kroglo. Ja, na šolskem prvenstvu je bila konkurenca kar močna. Nina Stenka bomo posebej predstavili v prihodnji številki ŠM.

25


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog Milena Aras Harpf

Nekje mora počiti … Za vse učence je zadnji razred osnovne šole prav posebno leto. Ne glede na to, kakšno stopnjo zrelosti so dosegli, se morajo vsaj na splošno odločiti, kako bo potekala njihova pot v prihodnjih letih. Vpis v srednjo šolo je zagotovo stresna odločitev. Morda je to eden od glavnih razlo� gov, zakaj se večina odloči za izbiro gimnazije, za katero mislijo, da je še vedno najbolj splošna, varna izbira, ki omogoča nadaljevanje šolanja v širokem naboru fakultet. Športniku je ta izbira še posebno tež����������������������������������� ka, saj mora upoštevati večje obre� menitve v srednji šoli ter čas, ki ga bo porabil na treningih in tekmovanjih. Najboljšo možnost jim še vedno ponujajo prav »športne« gimnazije. Športniki so glede na svoje uspehe razdeljeni v tri kategorije – lahko si pridobijo status A, B ali C, ki prinese 10, 5 ali 1 točko. Menim, da naj bi športnik s statusom C ne imel možnosti konkurirati za športni oddelek. Panožne zveze so »preveč radodarne« s podeljevanjem statusa, športnikom v športnih razredih pa prav sistem omogoča, da svoje visoke športne obveznosti uskladijo s šolo. Prednost športnih oddelkov so

Aleš Peče

Naj ostanejo tam, nihče jih ne bo pogrešal Ob tem gospodarsko zaostrenem času se je napeto ozračje preneslo tudi v šolo. Vse je bolj storilnostno naravnano. Učitelji in s tem tudi športni pedagogi morajo izrabiti vsak trenutek, da bi delali z učenci na tehniki, moči, spretnosti itd. Sprašujem se, ali še kdo najde trenutek, namenjen preprostemu pogovoru, denimo, ob aktualnih dogajanjih, ki jih učenci lahko zasledijo na TV in v časopisih. V mislih imam, med drugim, nasilje ob športnih igriščih, še posebno, ko gre za merjenje moči med nogometaši Ljubljane in Maribora. Srečanje nogometašev v Ljubljani je bil povod za merjenje moči tudi na tribuni, kjer se zbere poleg »normalnih« ljubiteljev nogometa tudi del tistih, ki z nogometom nimajo veliko skupnega in zlorabljajo športno okolje za svojo agresijo, ki jih očitno izpolnjuje. Po tekmi, ki je bila zaradi neredov prekinjena, da o neprimernem skandiranju niti ne pišem, so svoje dodali tudi ko� mentatorji, a žal so se do dogodkov ob igrišču opredelili zelo mlačno. Čudil sem se, denimo, Zlatku Zahoviču, nekoč izvrstnemu igralcu, danes direktorju NK Maribor, ki je menil, da je to pač nekaj normalne� ga za nogometni derbi, čeprav bi pričakoval, da bi nogometaš, ki je bil vzornik mnogim mladim športnikom, vendarle razmišljal drugače. Morda bi bilo zanj bolje, da bi kaj povedal o igri, ki pa ni bila nič posebnega. Kakšna sreča, da igralci niso podlegli delu publike. Menim, da bi morali vsi, ki delujemo v športu, dajati podporo predvsem pozitivnim zadevam.

Prof. Nina Markun Puhan

Naša ali njihova

26

Marka Haddona z naslovom Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa med drugim predstavi tole zgodbo, kot izhodišče za razmišljanje glavnega junaka: V vlaku so se peljali ekonomist, filozof, in matematik. Ko so se pri� peljali prek škotske meje, so na pašniku zagledali rjavo kravo, ki se je mirno pasla. Ekonomist je rekel: »Na Škotskem so krave rjave.« Filozof je odgovoril: »Ni res. Na Škotskem je vsaj ena krava rjave barve.« Potem se je oglasi še matematik: »Ni res. Na Škotskem je vsaj ena krava, katere ena stran je videti rjava.« Zgodba lepo prikaže, da različni ljudje različno hitro sklepajo, poe�

bistveno manjši razredi ter možnost individualnega dela. Ali smo pre� pričani, da te prilagoditve potrebujejo športniki, ki se športnih dejavnosti udeležujejo na ravni C? Sama sem tokrat prvič obiskala informativne ure v športni gimnaziji, čeprav naš starejši mladostnik že obiskuje omenjeno šolo. Prva stvar, ki sem jo opazila, je bila zelo realna predstavitev šole na informativnem dnevu. Gimnazija je gimnazija, šola, na kateri pričakujemo, da učenci usvojijo določena znanja. Mladim športnikom je težko, imajo »tako rekoč« dve službi. Upamo, da se tega zavedajo dijaki športniki, njihovi starši in trenerji. Na šoli jim poizkušajo čim bolj pomagati, organizirajo tako dodatne učne ure za boljše dojemanje učne snovi na temeljni ravni kot tudi na ravni za učno odliko. A potrebna je dobra organizacija v trikotniku – starši, šola, trener –, da bi puščica dosegla cilj in da bi dijak/ športnik uspel tako v svoji športni panogi kot v šoli. Kdorkoli v teh okvirih poizkuša prevesiti tehtnico samo na svojo stran, je dolgoročno obsojen na neuspeh. Če ne bi bilo v športniku tako močne želje po športu, potem ne bi 90 % svojega prostega časa posvetil športu. Na strani športa imamo motiv. Trenerji včasih (nehote) sabotirajo in v ozadje odrivajo šolske obvez� nosti svojih mladih tekmovalcev ter nekako nočejo razumeti, da je za obvladanje učne snovi pogosto potrebno veliko ur učenja. »To je samou� Sam sem, ko sem še delal v šoli, o takih dogodkih vselej govoril s svojimi učenci. Mogoče sem bil včasih predolg, a prepričan sem bil, da se v takih trenutkih moram opredeliti do problema in da, če sem vzor svojim učencem, to svojo opredelitev prenesem tudi nanje. Tega sicer ni v nobenem učnem načrtu, ampak menim, da učitelj s smislom za delo z mladimi ne bi smel izpustiti take priložnosti in se z njimi na kratko pogovoriti. Enako je s fair playem. Ob dolgoletnem vodenju šolskih in klubskih ekip sem bil na vsaki tekmi zelo pozoren tudi na igro nasprotnika. Zavestno sem iskal priložnost, da pohvalim dobro akcijo nasprotnika. Prepričan sem, da je tudi to lahko razlog, da moji učenci v mnogih letih niso imeli težav zaradi pravilnega pojmovanja poštene igre oz. fair playa. Na nogometni tekmi v zadnjem letu moje službe smo s lepim strelom skoraj iz mrtvega kota prejeli zadetek, ki ga tudi naš dober vratar ni mogel ubraniti. Pravi »eurogol«, zaradi katerega smo izpadli iz nadalje� vanja tekmovanja. Naš najboljši igralec me je skoraj ogorčeno vprašal, zakaj sem zaploskal strelcu in začetek moje pedagoške lekcije je bil: A ni bil super gol? Sledila je še kratka lekcija in prepričan sem, da so od nje marsikaj odnesli vsi, ki so me morali poslušati. Takšen pristop je marsik� daj nadležen, a take priložnosti pravi pedagog nikakor ne sme izpustiti. Kultiviranje gledalcev se začne že v osnovni šoli in seveda v krogu družine. Najbrž bi morali o tem kaj spregovoriti poleg športnih pedago� gov tudi starši, pa seveda komentarji na TV in v častnikih, ki oblikujejo splošno mnenje. Ne vem, čemu so namenjene stereotipne opazke o navijačih, kot je »južnoameriško ozračje«, ki ga povzročajo z raznimi trobili, pirotehničnimi pripomočki itd. Skandiranje psovk spodbuja k nasilnemu razmišljanju in dejanjem. Vemo, da tekme visokega tveganja zahtevajo prisotnost intervencijskih policijskih ekip, obračunavanja pa se pogosto prenesejo na ulice. Seveda to intervencijo plačujemo državljani


ogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog mevno,« pogosto slišim, »saj šola ITAK mora biti ‹poštimana›!« Pri tem nekako pozabijo, da so prvi letniki srednje šole še dodatno obteženi s prehodom otrok v odrasle, z vsemi burnimi reakcijami, ki jih prinašajo prebujeni hormoni. Če od ur pouka in obvezne prisotnosti v šoli odštejem ure treninga, odhoda na in s tekmovanja, za učenje ostane bolj malo časa. Potem pa naletiš na trenerja, ki je poln »razumevanja«, tako da se šola in starši lahko obrnemo na glavo in seveda drži pri vadbi in tekmovanjih ritem, pri katerem mora nekje počiti! Primer za razmislek: normalen šolski dan: ponedeljek, organizirana sta skupna treninga, eden od 9.00 do 11.30, drugi od 14.00 do 16.30, med časom brez treninga je otrok komaj kaj pojedel. Po drugem treningu in kosilu se je že usedel in do večerja pripravljal za ustna in pisna preverjanja znanja, ki se kar vrstijo. A eden od trenerjev je še lahko pripomnil, da otrok ni prišel na trening – ob 18.30. Glede na to da je bil na treningu in tekmovanju vso soboto in večji del nedelje, ko se večina dijakov uči, ostane tistih nekaj ur. A če bi vedel tudi za tisti tretji trening, bi zagotovo prišel. Za naslednji dan je napovedan test iz matematike in najbrž bi pisal toliko slabše. A kaj potem! Seveda so tu še primeri togih učiteljev, ki nikakor ne morejo razumeti, da po odsotnosti od pouka (ob skoraj vseh zase� denih vikendih) učenci ne morejo obvladati vse snovi. A kako to doseči, če je treba dolge ure samo prepisovati »zamujeno«? Starši prepogosto vidimo samo oceno, zanemarjamo dejansko znanje, kar bi moral biti pravi cilj učenja. Dobro organizirana srednja šola je kos takšni obremenitvi: psihični in fizični, a kaj ko bo precejšnja količina resnično športnikov s statusom A komaj zmogla doseči potrebne točke za vpis – najmanj povprečno prav dober učni uspeh v vseh treh sklepnih razredih triade. – davkoplačevalci, če se s tem strinjamo ali pa ne. Mogoče pa je resnica tudi v tem, da policija mora nekje trenirati svoj nastop. Organizatorji tekem bi dobro premislili, kako se lotiti orga� nizacije, če bi bilo vse to varovanje njihov strošek. Naenkrat bi se klubske navijaške skupine »disciplinirale«. Reporterji to seveda komentirajo in s tem prilivajo olje na ogenj, kajti če ne bi nihče o tem pisal in govoril, je vprašanje, koliko časa bi takšne skupine živele. Vse kaže, da mnogi živijo ob teh dogajanjih. Nedavno je na osnovnošolskem finalu v Kanalu imela ena izmed ekip navijače, ki so bili očitno simpatizerji resne navijaške skupine. Vodja ekipe se v tem primeru ni izkazal in najbrž se jim je zdelo celo samoumevno, da fantje pač razgrajajo, tako kot se to dela na članskih tekmah. Nisem vedel, da je tako tudi pri odbojki. Vse to, kar vidimo na »velikih« tekmah med igralci in navijači, se bo prej ali slej ponovilo na tekmah najmlajših kategorij. Na igrišču skoraj ni več tekme, na kateri se igralci ne bi objemali, si skakali v objem, vpili od veselja ali od žalosti. Vsaka tekma je mala vojna, a to nikogar ne vznemirja. Da so športni dosežki, boljši ali slabši, hitro pozabljiva »roba«, bi moral mladim športnikom razložiti prav športni pedagog. Pravzaprav niti ne vem, kdaj se je tako obnašanje pojavilo, a zagotovo v zlatih letih šolskega športa tega nismo poznali. Nedavno sem si ogledal finale dečkov v rokometu v Sevnici, kjer so Boštanjčani tekmovanje vzorno izpeljali in bi po vseh merilih zaslužili najvišjo oceno. In to od otvoritve, biltena, kul� turnega dogajanja itd. Tekme sem začel gledati na tribuni, a sem sedel pred zvočnikom, skozi katerega so močno odmevali bučna glasba in občasni komentarji, kot je to najbrž v navadi na prvenstvenih tekmah. Menim, da so polne tribune učencev in spremljevalcev ustvarile primerno ozračje s svojim navijanjem in da prav nič ne bi izgubili, če bi se držali pravil in prišli spodbu� jat brez trobil, siren in podobne navlake. Korektno navijanje brez pripomočkov je že dolgo v pravilih, ki pa se jih nihče ne drži. Kje naj bi torej začeli z ukrepi za zniževanje hrupa na šolskih tekmah? Mimogrede, na tekmi Liverpoola in Arsenala so navijali s petjem, tekma se je začela s klubsko himno. Le kako so dosegli, da je 80.000 ljudi pelo, ne pa zmerjalo, kot se je to dogajalo pri nas pred dobrimi 1000 gledalci? In kakšno zvezo imajo vuvuzele s tem člankom ? Menim, da nobene, saj so doma v Južnoafriški republiki, kjer sem jih imel priložnost spo� znati. Od tam so in tam naj ostanejo. Nihče jih ne bo pogrešal. nostavljajo ali na osnovi majhne količine podatkov posplošijo videno, slišano, doživeto. Včasih s pretiranim poenostavljanjem njihova sklepanja niso več realna. Posebno, kadar gre za zaključevanje brez premisleka, na osnovi mnenja, ki so ga mimogrede ujeli na uho, pa tudi, kadar ne preverijo dejstev. Glavni junak in pisec uvodnega zapisa sklepa, da ekonomisti sploh ne razmišljajo kot znanstveniki, filozofi sicer znajo bolje razmišljati, svoje razglabljanje pa sklene z ugotovitvijo, da so najpametnejši matematiki. To me spominja na besede kolega športnega pedagoga, ko sem se odpravljala iz šole na delovno mesto svetovalke na Zavod RS za šolstvo: »Še včeraj si bila naša, od danes naprej si njihova. Ne zanima nas, ali gre za Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod za šolstvo, Inšpektorat za šolstvo in šport, Državni izpitni center, Zavod za šport ali kaj drugega. Sedaj spadaš v skupino ‚tistih tam zgoraj‘.« Prav nič prijazna popotnica za začetek dela, ki sem se ga lotevala na novo in brez izkušenj. Za enega od ciljev sem si takrat zadala, da ne bom

nikoli ‚njihova‘, ampak ostajam ‚naša‘, ker me veliko bolj kot slava in moč ter položaj zanimata in razveseljujeta vrisk zadovoljstva in veselje otrok ob uspešno opravljeni nalogi ali v trenutku, ko se naučijo kaj novega. Ni lepšega občutka kot videti nasmeh in iskrice sreče v očeh otroka, ki je splaval, se naučil smučanja, uspešno premagal zahteven poligon, preplezal do vrha žrdi, premagal strah pred višino … Do danes sem se v svoji službeni vlogi srečala z mnogimi učitelji, ne le športnimi pedagogi. Ugotovila sem, da je res kar nekaj takih, ki jim gredo ‹vsi tam zgoraj› na živce le zato, ker so tam. Z večino tistih, ki ne trdijo, da so vse krave rjave, še danes odlično sodelujemo, skupaj iščemo nove poti in rešitve, ki jih v teh letih ni bilo malo, ter se ne sprašujemo, kdo je ‹tam zgoraj› in kdo ‹tam spodaj›. Ko gre za skupni cilj, je to še najmanj pomembno. Zagotovo je veliko ekonomistov in filozofov, ki znajo odlično sklepati, zagotovo se najde tudi kakšen ‹malo manj najpametnejši› matematik. Prav tako kot na Škotskem zagotovo niso vse krave rjave. Preverjeno.

27


Zdrava prehrana – utopija ali realnost? V obdobju, ko sta hrana in njena proizvodnja eden največjih dobičkov multinacionalnih družb, je težko razložiti pomen zdravega prehranjevanja. Najprej moramo vedeti, kaj sploh je zdrava prehrana, katera živila in katere kombinacije naj bi jedli ob pravem času. Potrebe po hranilih so zelo raznolike, odvisno od spola, starosti, telesne dejavnosti in dednosti. Da bomo lažje dosegli cilj, predpostavimo, da je hrana, ki jo lahko kupimo na policah naših trgovin, v nasprotju s prepričanjem mnogih strokovnjakov, zdrava ali vsaj dopustno škodljiva našemu zdravju. Kaj torej kuhati in jesti, da bodo naši otroci zdravi? Če želimo, da izpolnimo potrebe po makrohranilih, moramo približno poznati potrebe po ogljikovih hidratih, ki jih potrebuje naše telo za normalno delovanje. Na dan potrebujemo približno 100 g ogljikovih hidratov za normalno delovanje živčnega sistema, ki je zelo odvisno od koncentracije glukoze v krvi. Nosilci ogljikovih hidratov so splošno znani in glavni problem prehrane sodobnika je, da pojemo preveč ogljikovih hidratov, smo zato vse bolj debeli in večini grozi sladkorna bolezen. Ogljikove hidrate moramo v prehrani torej omejiti oziroma jih več kot 100 g na dan lahko pojemo samo še z vsako dodatno uro intenzivnega

28

pi­π e dr. BOJAN KNAP

telesnega napora. Vsaka ura intenzivne telesne vadbe nam dovoljuje dodaten vnos okrog 100 g ogljikovih hidratov. Najslabši so ogljikovi hidrati iz samega sladkorja, ki ga v naravni hrani ni, v industrijski prehrani našega vsakdana pa ga je obilo. Dobrodošli so ogljikovi hidrati z nizkim glikemičnim indeksom, torej taki, ki zahtevajo več priprave, ki se bolj počasi presnavljajo in telesu bolj enakomerno dovajajo energijo in nas zato tudi bolj nasitijo. Kompleksni ogljikovi hidrati imajo zraven še celo zalogo mikrohranil, ki so prav tako pomembna za naše dobro počutje kot makrohranila. Stara domača hrana, v kateri so nosilci ogljikovih hidratov kompleksni ogljikovi hidrati, kot so ječmen, žganci, koruza, oves, pšenica, fižol ipd., je idealna izbira ogljikovih hidratov in je še posebno dobrodošla za odraščajočo mladino. Problem omenjene prehrane pa je, da je iz mode in da je potrebna dolgotrajnejša priprava, za katero povprečen Slovenec nima več časa ali pa si ga ni pripravljen vzeti. Omenjena hranila poleg zdravja veliko pripomorejo k večji energiji uživalca omenjene hrane, predvsem pa je z njimi tudi lažja pot do idealne telesne teže oziroma boljše adaptacije posameznika na telesno vadbo.


Na svetu so poleg omenjenih ogljikovih hidratov, ki so pregovorno zdrav vir hrane, še ogljikovi hidrati v podobi riža, testenin, ugalija in podobnih snovi, ki so v plodovih in ki vsebujejo ogljikove hidrate. Enostavne ogljikove hidrate, ki vsebujejo industrijska živila, lahko zaužijemo zelo izjemoma tik pred, ali še bolje, med in takoj po intenzivnem telesnem naporu, da izkoristimo okno priložnosti za obnovo glikogenskih rezerv, da pospešimo regeneracijo. Tako se prehranjujejo tudi kenijski tekači na dolge proge, ki takoj po teku pijejo zelo sladek čaj, sicer pa sladkorja ne uživajo. Tako telo dobi tudi dovolj mikrohranil in vitaminov, predvsem skupine B, ki so ključni pri presnovi ogljikovih hidratov. Omenjenih vitaminov nam lahko primanjkuje, če jemo preveč enostavnih ogljikovih hidratov. In kaj je narobe s kruhom? Pravzaprav nič, če je izdelan zdravo iz kakovostne moke in ga jemo prave količine in ob pravem času … V slabo voljo nas lahko spravi dokumentarec z naslovom: Kruh naš vsakdanji?, ki kaže pridelavo hrane v razvitih industrijskih deželah, kjer ugotovimo, da je z odnosom do marsičesa in tudi nas samih marsikaj hudo narobe, vendar je to že zgodba z začetka prispevka ... Prihodnjič nekaj več o praksi, proteinih ter maščobah.

Finale DP za OŠ v rokometu - učenci

Ponosni sva, da jih poznava V petek, 15. aprila sva se skupaj z navijači odpravili v Boštanj pri Sevnici, kjer se je odvijalo finale državnega prvenstva OŠ Slovenije v rokometu. Skupaj sva napeto opazovali igro v zvoku ragelj in siren. Med prvo tekmo se nama še ni dalo navijati, saj so med sabo igrali nasprotniki naših fantov. Že takoj naslednjo tekmo pa sva začeli močno kričati in spodbujajoče navijati za našo OŠ Ivana Groharja iz Škofje Loke. OŠ Solkan so gladko premagali s 15 : 12. Takoj naslednjo igro so se pomerili proti domačinom, a tokrat so imeli domačini srečo, saj so v zadnji sekundi dosegli odločilni zadetek. Po 45-minutnem premoru smo bili znova v akciji. Ločani so prepričljivo premagali OŠ Ormož in sicer za kar 9 zadetkov prednosti. Zmage smo se močno razveselili, a žal ni bilo dovolj za prvo mesto. Na zmagovalno stopničko so stopili domačini – OŠ Boštanj, drugo mesto so ponosno zasedli tekmovalci naše šole, za njimi pa so sledili še OŠ Solkan in OŠ Ormož. Omeniti morava našega odličnega vratarja Matica Debeljaka, ki je prejel nagrado za najboljšega branilca v državi. Kljub drugemu mestu, so bili fantje veseli, saj smo jim navijači dajali moč zadovoljstva. Ponosni sva, da jih poznava, MAJKEMI! Jerca Jenko in Sara Hafner

29


Zmanjševanje razlogov za opravičevanje (3)

Marjeta Kovač in Gregor Jurak

Zdravje otrok in mladostnikov Med razlogi za opravičevanje od športne vadbe se najpogosteje pojavljajo dejavniki, povezani s slabim zdravstvenim stanjem. Tako je po odgovorih učencev in dijakov na prvem mestu bolezen, na tretjem poškodba, učenke pa pogosto ne vadijo tudi zaradi bolečin ali slabosti ob menstruaciji in splošne slabosti ter glavobola. Slabo zdravstveno stanje je najpomembnejši dejavnik odsotnosti od športne vadbe tudi po statističnih podatkih zdravnikov, zato sklepamo, da večina slovenskih mladostnikov ne vadi zaradi opravičljivih razlogov. Zadnja dva razloga (slabost in glavobol) sta lahko tudi posledica subjektivne zaznave dejavnikov, kot so slab zrak, nemir, hrup, slaba svetloba, dehidracija in slaba prehrana.

Zanimiv pouk Tuji raziskovalci ugotavljajo, da se del mladostnikov, predvsem fantov, izogiba vadbe pri športni vzgoji zaradi nezanimivosti. Z vodenjem športne vzgoje niso zadovoljni zaradi izbora nezanimivih vsebin, slabe organizacije pouka, preveč ali premalo zahtevnih znanj, preveč demokratičnega opravičevanja, odklonilnega odnosa mnenjskih vodij do športne vadbe. Eden pomembnejših ukrepov za večjo zanimivost je prilagoditev vadbe posamezniku. Ustrezna individualizacija vadbe je tudi učenčeva in dijakova pravica. Mladostniki, ki so zaradi različnih vzrokov gibalno manj uspešni, potrebujejo posebno pozornost. Ne le da jih je teže pridobiti za športne dejavnosti, temveč jih z neprimernim pristopom lahko tudi odvrnemo od športa. Učitelj mora glede na zmožnosti in znanja učenca izbrati ustrezne vsebine, učne metode in oblike, učne strategije in postopke ter motivacijske strategije. Učenca lahko motivira s spodbujanjem in vrednotenjem njegovega napredka, zato je nujno, da učenci vedo, zakaj nekaj delajo in kakšne učinke ima njihova vadba. Osebni cilji učencev so različni in temeljijo na specifični storilnosti. Biti morajo takšni, da so jih učenci zmožni doseči. Učitelj vadbo zato organizira s primerno postopnostjo, tako da je prilagojena posamezniku, druge v skupini pa spodbudi, da pomagajo učencu, ki ima težave. Zanimivost lahko povečajo tudi nove vsebine, ki bi jih bilo treba vpeljati v šolske programe. Večina evropskih in ameriških raziskovalcev kurikula namreč ugotavlja, da so vsebine športne vzgoje največkrat precej drugačne od tistih, s katerimi se nato srečujejo ljudje v svojem prostem času, učitelji pa pri vadbi premalo uporabljajo sodobnejše, za mlade zanimive vsebine predvsem zato, ker jih ne obvladajo. Na temelju slovenskih raziskav in šolske prakse ugotavljamo, da predvsem med nekaterimi dijakinjami ni večjega navdušenja za športno vadbo. Takšna manj spodbudna klima je splet različnih okoliščin: neugodnih razmer za športno vadbo (neprimeren čas, slabo prezračene telovadnice, zastarela oprema), neustreznih higienskih razmer, neustreznega opravičevanja, negativnega mnenja mnenjskih vodij idr. Zavedati se moramo, da se mladi v tem obdobju s športom ukvarjajo pretežno zaradi zadovoljstva in socialnih odgovorov, ki sodijo med t. i. intrinzične vrednote, manj pogosti motivi pa so investicijske vrednote, kot so tekmovalni uspeh, boljša izpeljava gibalne oz. športne naloge, zdravje ipd. Temu primerno moramo načrtovati tudi pouk. Predvsem pri dijakinjah lahko v okviru možnosti, ki nam jih daje učni načrt, izberemo vsebine, ki so zanje zanimive (npr. ples, aerobika, pilates, rolanje idr.). Z individualnimi programi in spremljavo vadbe vključimo dijakinje v soustvarjanje pouka. S tem bomo zagotovili večjo motiviranost za delo, s pravilnim usmerjanjem (razlaga, zakaj in kako) pa tudi boljše razumevanje posameznih posredovanih vsebin.

30

foto

TADEJ BERNIK

Skladi šolske opreme za »pozabljivce« Drugi najpogostejši razlog za opravičevanje od športne vadbe je pozabljanje športne opreme. Z zanimivim poukom lahko vsekakor zmanjšamo pogostost tega razloga, vseeno pa se zmeraj najdejo učenci, ki zaradi različnih vzrokov k uri športne vzgoje ne prinesejo ustrezne športne opreme. Nekatere šole so za preprečevanje odsotnosti zaradi tega razloga


10+ desetplusdesetplus 7

Špela Kratochwill Klub za ritmično gimnastiko Narodni dom

TADEJ BERNIK

uvedle sklade šolske športne opreme. Učenec se tako ne more opravičiti od športne vadbe. Skladi so uspešni, zagotoviti pa je treba čisto športno opremo. Če isti učenci pogosto uporabljajo šolsko opremo, je treba poiskati vzroke za to in jih odpraviti. Seveda pa lahko srednja šola v svojih pravilih opredeli pozabljanje športne opreme kot lažjo kršitev (neprimeren odnos do pouka – Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah) ali celo kot težjo kršitev, saj mora potekati pouk športne vzgoje v primerni športni opremi zaradi zagotavljanja osnovne varnosti dijakov (neupoštevanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu – Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah). Dobre materialne razmere, kamor lahko štejemo telovadnico in njeno opremljenost, zunanje igrišče, garderobo s kopalnico, raznovrstne športne pripomočke itd., omogočajo, da so lahko ure športne vzgoje zanimive, vadeči pa po vadbi normalno poskrbijo za osebno higieno. Zanimive ure je mogoče izvesti tudi v slabših materialnih pogojih, vendar pa mora takrat imeti športni pedagog več znanja in iznajdljivosti. Prav v srednjih šolah so se pogoji za vadbo v zadnjih letih izrazito izboljšali (veliko število novih telovadnic, fitnesov, plesnih delavnic). Obstoječe materialne pogoje pa velja nadgraditi s samopostrežnimi posodami za vodo, pogostejšim prezračevanjem telovadnic in njihovim doslednim čiščenjem. Presenetljivo smo v Sloveniji namreč ugotovili, da učence višjih razredov osnovnih šol v šoli pretežno obremenjujejo dejavniki, ki niso neposredno povezani z učenjem in jih je mogoče z ustreznimi organizacijskimi ukrepi uspešno nevtralizirati.

Manjše skupine in bolj individualni pristopi Med pomembne pogoje za delo, ki vplivajo na kakovost učenja in poučevanja ter posledično na motivacijo učencev, sodi tudi normativ o številu učencev pri pouku športne vzgoje. Trenutni normativi so glede na mednarodne primerjave zelo ugodni, zato mora biti nadaljnja skrb krovnega združenja športnih pedagogov, da se normativ ohrani, športnih pedagogov pa, da vestno udejanjajo pouk s primerno velikimi skupinami (lanskoletno zmanjšanje števila dijakov v vadbeni skupini na 20 v vseh srednješolskih programih je potrebno dosledno spoštovati). Med razloge za povečano odsotnost od športne vadbe sodi tudi manj primeren urnik športne vzgoje. Marsikdaj športna vzgoja poteka pred začetnimi urami ali zadnje ure pouka, kar zmanjšuje motivacijo učencev za vadbo, predvsem v srednji šoli pa zaradi omejitev s prevozom tudi objektivno zmanjšuje prisotnost pri pouku. Zato je še toliko bolj neprimerna organizacija pouka športne vzgoje v t. i. ‚blok‘ urah, saj tako zmanjšamo pogostost športne dejavnosti mladih.

foto

Razmere za vadbo

Vsem želim pokazati, kaj znam Špela Kratochwill je 27. januarja dopolnila šele 13 let, vendar že ve, da v življenju želi biti uspešna. Zato se je pred osmimi leti začela ukvarjati z ritmično gimnastiko. »To je zelo lep in eleganten šport, kot nalašč za dekleta, ki želijo biti uspešna,« je dejala učenka sedmega razreda Osnovne šole Toneta Čufarja le nekaj minut po tistem, ko se je na mednarodnem tekmovanju MTM v domači dvorani Krim na Galjevici poigravala v vaji z žogo. Drobcena Špela, ki v višino meril le 150 cm in tehta 34 kilogramov, deluje samozavestno, kar je sad dolgoletnega treninga in velike psihične trdnosti. Vse to si je priborila z vsakdanjim trdim delom. »Treniram šestkrat na teden po štiri do pet ur. Največkrat štiri ure. Treningi so intenzivni in veliko truda moraš vložiti v svoje delo,« poudarja odličnjakinja, ki za svoj največji uspeh šteje tri zaporedne naslove državne prvakinje. Špela dobro ve, kaj hoče, povrhu pa ima tudi vse odlike in lastnosti, ki jih mora imeti telovadka. Pravi, da mora biti malo bolj suha, imeti smisel za telovadbo z rekviziti in se ne sme bati tekme. Ne sme imeti veliko treme, ki lahko vse pokvari. »Na tekmah se počutim svobodno. Vsem želim pokazati, kaj znam,« si je na jasnem. Njena oranžna žoga je delovala velika, vendar jo je dobro obvladovala. Dejala je: »Trenerke morajo sestaviti takšno vajo, da rekvizit prilagodijo tvojim lastnostim. Nekatera dekleta imajo bolj gibčne noge kot hrbet in morajo imeti vajo za noge.« Špelin najljubši rekvizit je obroč, ker je v vaji z njim lahko nasmejana, uživa in pokaže, da je sproščena. Ritmična gimnastika zanjo ni le igra, temveč dobra šola za življenje. »V bistvu je moj vsakdan,« je navrgla drobna deklica, ki jo na športni poti zelo zavzeto spremljata oče Mile in mama Petra, ter dodala, »nazadnje smo bili skupaj v Belorusiji in na Portugalskem. Povsod gresta z menoj in se odločata tudi o mojih dresih.« Špela bi poleg še kakšnega naslova državne prvakinje rada dosegala uspehe tudi na večjih mednarodnih tekmovanjih. Na evropskem prvenstvu, na katerega se bo skušala uvrstiti prihodnje leto kot mladinka, bi rada posegla vsaj med deseterico ali celo peterico. »To so višji cilji,« je priznala, vendar dela na tem, da jih bo tudi dosegla. Zaradi ukvarjanja s športom je njen urnik zelo natrpan, vendar je uspešna tudi v šoli. »Šola in šport mi vzameta ves dan. Zjutraj ob osmih grem v šolo, imam pouk do enih ali dveh, potem me mama ali oče peljeta iz šole na trening. Treniram štiri ure, ko pridem domov, naredim še nalogo in se učim, potem pa grem spat. V šoli imam status športnice, tako da me učitelji ne morejo poklicati pred tablo nenapovedano,« je opisala, kako preživlja dneve. Nekaj časa je še intenzivno smučala in bila v smučarski reprezentanci, vendar se je odločila za ritmiko, ker smučanja ni toliko trenirala in tudi zaradi drobne postave ni bila najbolj primerna zanj. V prihodnjih letih bo najbrž zrasla še nekaj centimetrov, vendar upa, da ne preveč, da ne bo imela težav s koordinacijo. V prostem času rada riše in fotografira sončne zahode. »Umetnica sem,« je pristavila zelo resno. Nekoč si želi postati arhitektka in oblikovalka notranje opreme. Pri ritmični gimnastiki so ji všeč tudi lepi in bleščeči dresi. Navdušujejo jo akrobatski elementi prijateljic in tekmic. »Nekatere punce naredijo tako akrobatsko stvar, da od začudenja samo odpreš usta in se vprašaš, kako jim to uspe.« Za vsak dres pove svoje mnenje in vsaka oblekica je barvno usklajena z rekvizitom, da se barvi ne tepeta. Za žogo ima oranžno-moder dres. Oblekica za vajo z obročem je v črni, zlati in rdeči barvi ter deluje odraslo, medtem ko kije vihti v modrem dresu. V prihodnjih dveh mesecih bo imela veliko testov v šoli in tudi tekem. Na domačem parterju bo njena najhujša tekmica Zala Dornik, ki je že vse od vrtca tudi njena najboljša prijateljica. Jasna Milinković

31


izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

ATLETIKA

12. Sevniški tek SEVNICA 10. aprila - AK Sevnica, Zavod KŠTM Sevnica in Športna zveza Sevnica so po nekaj letih znova priredili sevniški tek. Na krožni stezi po mestnih ulicah se je pomerilo 139 tekačev iz 48 klubov, društev in šol, ki so se pomerili v enajstih kategorijah. Da je bilo tekmovanje mednarodno, je poskrbela močna ekipa tekačev iz bosanskega Prnjavora in AD Veterana iz Zagreba. V absolutni konkurenci je v teku na 5 km pri moških zmagal Mitja Krevs (AD Štajerska), pred Mitjem Kosovelom iz TK Kobarid in Petrom Oblakom iz ŠD Poljane. V ženski kategoriji je slavila Lucija Krkoč iz ŠD Nanos, pred Petro Šink iz AK Velenje, tretja pa je bila Helena Javornik AD Štajerska. Tudi sevniški atleti so dosegli lepe uspehe, saj so Klara Zakšek, Karin Ferlin in Jan Samide zmagali v svojih kategorijah, Sara Karlovšek, Karin Gošek in Nik Rantah pa so pritekli v cilj takoj za zmagovalcem. Priznanja v mlajših kategorijah so podelili nekdanji atleti Borut Veber, Janja Košar, Janez Imperl ter nekdanji predsednik kluba Branko Kelemina in sevniški župan Srečko Ocvirk.

Start mlajših dečkov

JUDO

Pokal Ptuja PTUJ, 26. marca – Zmagovalci, mladinci: Tilen Pulko (Imp, 55 kg), Frigyes Szabo (Madž), Andraž Jereb (Ol, do 66 kg), Igor Potparič (Bež, do 73 kg), Tadej Mulec (Dupl, 81 kg), Matic Ovijač (Šiš, do 90 kg), Andraž Špiler (Sank, do 100 kg), Vito Dragič (Imp, nad 100 kg).

Zmagovalna kadetska ekipa JK Šiška

Mladinke: Anja Štangar (Ol, do 48 kg), Barbara Bizilj (Bež, do 52 kg), Katja Rigelnik (Sank, do 57 kg), Maja Povšnar (Tr Kr, do 63 kg), Aja Gačnik Zupanc (Sank, do 70kg), Tina Jazbec (P Jes, nad 78 kg). Kadeti: Luka Harpf (Šiš, do 50 kg), Aljaž Čeh (Dupl, do 55 kg), Jaka Bizjak (Šiš, do 60 kg), Martin Hojak (Bež, do 66 kg), Alojz Varšnik (Acron SG), Tadej Štruc (Acron SG, do 81 kg), Anže Pušnik (Vel, do 90 kg). Kadetinje: Ana Heberle (Šiš, do 48 kg), Barbara Bizilj (Bež, do 52 kg), Petra Bedene (Bež, do 57 kg), Patricija Brolih (Bež, do 63 kg), Živa Istenič (Bež, do 70 kg), Sara Ajtnik (Acron SG, nad 70 kg).

32

Ana Heberle (JK Šiška) – zmagovalka do 48 kg pri kadetinjah

Starejši dečki: Nik Lemež (Vel, do 38 kg), Luka Jankovič (Bež, do 42 kg), Matej Vidmar (Bež, do 46 kg), Jan Bakija (Bež, do 50 kg), Dejan Rogelj (Bež, do 55 kg), Jan Košak (Bež, do 60 kg), Martin Hojak (Bež, do 66 kg), Alen Šišič (Sokol, do 73 kg), Niko Gorjan (Lend, nad 73 kg). Starejše deklice: Maruša Štangar (Ol, do 40 kg), Tanja Anželak (Acron SG, do 44 kg), Maja

Eberhard (Bež, do 48 kg), Lana Korun (Bež, do 52 kg), Lea Mitič (Bež, do 57 kg), Petra Opresnik (Bež, do 63 kg), Sara Ajtnik (Acron SG, nad 63 kg). Mlajši dečki: Kevin Goršič (IR Ce, do 30 kg), Matej Anželak (Acron SG, do 34 kg), Matej Grnjak (Ljut, do 38 kg), Andrej Yankovsky (Acron SG, do 42 kg), Aleksander Ferenčak (MS, do 46 kg), Jernej Jarc (Ol, do 50 kg), Niko Cilenšek (D Pt, do 55 kg), Žiga Sušnik (NG, do 60 kg), Rok Rotman (Br B Mb, nad 60 kg). Mlajše deklice: Nina Kotnjek (Lend, do 28 kg), Nika Goršič (IR Ce, do 32 kg), Iva Dimec (IR Ce, do 36), Karmen Kostanjevec (Goriš, do 40 kg), Tanja Anželak (Acron SG, do 44 kg), Nika Šlamberger (D Pt, nad 57 kg). Cicibani: Uran Saramati (Krško, do 25 kg), Staš Kokotovič (Dupl, do 30 kg), Rene Gomilšak (D Pt, do 34 kg), Urban Marič (Vel, do 38 kg), Niko Bogatin (MS, do 42 kg), Klemen Bejek (MS, nad 42 kg). Cicibanke: Samanta Kajnih (D Pt, do 28 kg), Teja Kapun (Ljut, do 36 kg).

KOŠARKA

UMETNOSTNO DRSANJE Pokal Gorenjske BLED, 19. marca – Pokal Gorenjske. Članice: Bogdana Steblovnik (Jes) 16,30, 2. Eva Grilc (Jes) 14,36, mladinke: 1. Meta Čebokli (Jes) 35,43, 2. Lara Vah (Kra) 34, 3. Nina Brezar (Kra) 33,37, mladinec: Krištof Brezar (Kra) 45.01, Deklice A: 1. Evita Čelesnik (LAB) 36,82, 2. Saira Čatak (Jes) 34,52, 3. Nika Jagodic (Kra) 24,64, 4. Neža Kozjek (Jes) 22,89, 5. Eva Rebec (LAB) 211,56, 6. Veronika Omerzel (LAB) 21,56, 7. Manja Kraigher (Jes) 20,77, 8. Lana Rančigaj (Kra) 11,17. Deklice B: 1. Zemina Šabanovič (Jes) 24,78, 2. Tjaša Buršič (LAB) 19,86, 3. Saša Mišotič (Jes) 17,82, 4. Ela Mohorič (Jes) 17,39, 5. Lara Nemeček (LAB) 14,81, 6. Sara Suhodolnik (Kra) 14,40, 7. Tereza Pogačnik (LAB) 12,74, 8. Tajda Škraba (Kra) 12,47. Saira Čatak

DP U18 - Celjanke že četrtič PIVKA, 27. Marca - Finalni turnir državnega prvenstva mladink. Že četrtič zapored so zmagale igralke Celja, ki so na krilih Ane Turčinović in Tjaše Gortnar (20 točk, 6 skokov) s 83:60 odpravile Ježico. Vrstni red: 1. ŽKK Celje, 2. ŽKK Ježica, 3. KK Grosuplje, 4. KK Pivka. Izidi, za 1. mesto: Celje : Ježica 83:60 (27:11, 20:21, 12:18, 24:10), za 3. mesto: Grosuplje : Pivka 77:46 (15:15, 26:12, 25:9, 11:10), uvodni tekmi: Grosuplje : Celje 47:96 (13:22, 13:22, 14:18, 7:34), Ježica : Pivka 73:54 (22:15, 22:14, 9:12, 20:13). Naj, igralka: Ana Turčinovič (Ce), strelka: Ana Turčinovič (Ce, 34 točk in 16 skokov)), postava: Nika Barič (Ce), Alina Gjerkeš (Gros), Tjaša Gortnar (Ce), Tina Jakovina (Pivka), Eva Rupnik (Jež). Ekipa ŽKK Celje: Matea Tavić, Ana Turčinovič, Sara Čoh, Rebeka Abramovič, Sandra Jevtovič, Nika Barič, Tjaša Gortnar, Neža Belak, Tjaša Gaberšek, Urša Belak, Tjaša Brišnik, Tjaša Kopušar, Jelica Petrovič, Laura Vodišek. Alina Gjerkeš

MOTOKROS Slovenski pokal VRTOJBA, 27. Marca – Prva tekma slovenskega pokala. PP 65 juniorji: 1. Jan Pancar (Šentv p/S) 47, 2. Lukla Milec (Geodrioll RT) 47, 3. Mattia Lenarduzzi (It) 38, 4. Maks Herendič (Hrv) 38, 5. Maks Mausser (Tajfun sport) 32, 6. Staša Braniselj (MSK Notranj) 30, 7. Matevž Robek 28, 8. Gašper Polajžer (oba MK Fire group) 26, 10. Maja Šketelj (MK ZAI) 22, 11. Žan Tomšič (Lukov) 20, 12. Benjamin Vuk (MK ZAI) 18. PP 85 juniorji: 1. Luka Crnkovič (Hrv) 47, 2. David Gorkič (Vrtoj) 45, 3. Miha Bubnič (Beli kamen) 42, 4. Denis Vačovnik (Sp. Muta) 36, 5. Patrik Knez Bubnič (Beli kamen) 31, 6. Urban Ražman (Rihembe) 29, 7. Nace Vegelj (Tolm) 28, 8. Tin Križnik (Hrv) 26, 9. Jan Hribar (Fire group) 26, 10. Jaka Završan (MK ZAI) 22, 11. Žan Brinovšek (Sl. Gradec) 20, 12. Dušan Rossetto (EK Kp) 17.

Dečki B: 1. Matej Gregorc 34,86, 2. Jan Rebec (oba LAB) 22,96, 3. Miha Demšar (Jes) 17,92. Deklice C: 1. Nea Smolej 25,73, 2. Kaja Gril 24,50, 3. Nika Novak (vse Jes) 18,33, 4. Pia Omovšek (LAB) 16,89, 5. Alja Rančigaj (Kra) 14,07, 6. Ajša Ana Vičar (Jes) 12,81, 7. Trischa Gašperin (LAB) 10,83, 8. Ana Lavrič (LAB) 8,01, 9. Alja Resman (Kra) 7,03, 10. Kaja Sodja (Jes) 4,86, 11. Tinkara Urbančič (LAB) 4,68, 12. Ema Balanc (Kra) 4,31. Deklice D: 1. Pia Murnik (Jes) 1t5,53, 2. Lana Omovšek (LAB) 14,02, 3. Anja Demšar 11,86, 4. Lara Hrovat (obe Jes) 11,29, 5. Alina Košir (LAB) 8,91, 6. Maja Planinšek 7,69, 7. Eleonora Kralič (obe Jes) 7,08, 8. Ajda Silič 6,81, 9. Bela Mohorič 6,80, 10. Zala Eržen (vse LAB) 6,15, 11. Daša Smolej (Jes) 6,10, 12. Pia Koporec (Kra) 5,91, 13. Špela Capuder (LAB) 5,49, 14. Ajda Rutar (Kra) 4,50, 15. Anika Košir (LAB) 4,20, 16. Jera Ziherl 4,14, 17. Jerca Oman (obe Kra) 3,83, 18. Anina Plemelj (LAB) 3,26, 19. Sara Sedej (Kra) 1,68, 20. Tia Arh in Tara Ralič (obe Jes) po 1,26. Dečki D: 1. David Gregorc (LAB) 10,13, 2. David Sedej (Kra) 0,49.

KOLESARSTVO VN Šenčurja ŠENČUR, 16. Aprila - Kolesarsko društvo Šenčur je izpeljalo mladinsko cestno kolesarsko tekmo za veliko nagrado Šenčurja. Zmagal je Martin Otoničar, ki je 39 km dolgo progo prevozil s hitrostjo 44,64 km/h. Izidi: Martin Otoničar

1. Martin Otoničar (Hit NG), 2. Matej Mohorič (Sava Kr), 3. Doron Hekič (Radenska KD), 4. Luka Pibernik (Radenska KD), 5. Dani Pšajd (TBP Lenart), 6. Žiga Marolt (HIT NG), 7. Uroš Repše, 8. Daniel Biedermann (oba Adria Mobil), 9. Patrilk Gabrovšek (Sava Kr) 10. Jure Miškulin (Radenska KD), 11. Tadej Lemut (HIT NG), 12. Marko Pavlič (Perutnina Pt), 13. Nejc Majeršič, 14. Marko Curk (Hit NG).


TEKMOVANJA

VELESLALOM Srednješolsko prvenstvo ROGLA, 2. marca - Ekipno dijakinje: 1. II. Gimn. Maribor (Pernek, Rovšnik, Becner, Platnjak) 338, 2. Gimn. Š. Loka (Gartner, Luznar, Tolar, Šolar) 292, 3. Škofijska klasična gimn. (Lazar, Šmid, Potočnik, Bohinc) 279, 4. Gimn. Kranj (Stenovec, Resman, Sajovic, Rozman) 216, 5. I. Gimn. Celje (Ročnik, Žgajner, Medvešek, Pušnik) 210. Ekipno, dijaki: 1. Tehniški ŠC Kranj (Benedičič, Čufar, Sašo, Lotrič) 357, 2. ŠC Škofja Loka (Krek, Žakelj, Gašperin, Dolenc) 308, 3. I. gimn. Maribor (Jankovič, Jus, Korošec, Ketiš) 258, 4. Gimn. J. Vege Idrija (Konjar, Humar, Erjavec, Carl) 234, 5. Gimn. Šentvid (Lj) (Karnel, Wirth, Lindič, Lindič) 209, 6. II. Gimn. Maribor (Dovnik, Platnjak, Valek, Grapulin) 188, 7. Gimn. Brežice (Humek, Krivec, Žigante, Romih) 173, 8. Škofijska klasična gimn. (Lazič, Gubanc, Ogrizek, Logar) 156, 9. ŠC S. Konjice-Zreče (Brglez, Leskovar, Podkubovšek, Skaza) 147. Nekategorizirani Dijakinje 1994 in mlajše: 1. Manja Pernek (II G Mb) 29.03, 2. Eva Lazar (SKG) 29.53, 3. Saška Rovšnik (II G Mb) 29.88, 4. Hana Nataša Brvar (Lit L) 30.71, 5. Tina Ročnik (I G Ce) 30.74, 6. Anja Stenovec (G Kr) 30.75, 6. Pia Švarc (II G Mb) 30.75, 8. Gabi Robnik (Ekon Ce), 9. Diana Homec (ZEL), 10. Teja Malovrh (GLŠ), 11. Tina Gartner (SKL), 12. Neja Zupan (Lit), 13. Mateja Topič (SLG), 14. Urša Roženberger Šega (G Ce C), 15. Kristina Bajcer (GVE), 16. Jasna Kofol (Idr), 17. Sara Luznar (SKL), 18. Eva Šmid (SKG), 19. Lucija Košir (ZEL), 20. Pia Hafner (SKL), 21. Urška Golob (II G Mb), 22. Lea Grom (GLŠ), 23. Ana Petrovčič (GSL), 24. Maša Kenda (Idr), 25. Ema Kovač (I G Mb), 26. Teja Rupnik (G MS), 27. Sandra Rupnik (G MS), 28. Jerneja Žgajner (I G Ce), 29. Ana Bucik (Ajd), 30. Hana Resman (G Kr), 31. Lučka Slapnik (G Ce C), 32. Anja Pšeničnik (Zreče), 33. Katarina Piškotek (Zreče), 34. Monika Tiršek (HVC), 35. Vanja Kovše (Zreče). Dijaki 1994 in mlajši: 1. Luka Krek (CSL) 28.44, 2. Mitja Šolar (Radov) 28.76, 3. Jože Urtelj (ERV) 28.81, 4. Andrej Benedičič (T SK) 28.84, 4. Anže Čigon (Post) 28.84, 6. Jan Čufar (T SK) 29.25, 7. Nejc Poglajen (Trb), 8. Blaž Kreže (Lit L), 9. Jure Šmigoc (SPC), 10. Blaž Žakelj (CSL), 11. Nejc Droftina (GLŠ), 12. Matic Bradeško (CSL), 13. Jorg Karnel (GSL), 14. Urh Karničar (G Kr), 15. Gašper Egart (T SK), 16. Žiga Prodnik (E SK), 17. Domen Starman (CSL), 18. Erik Jankovič (I G Mb), 19. Jošt Kunej (SPC), 20. Matevž Konjar (Idr), 21. Urban Teržan (Ekon Ce), 22. Klemen Skok (MEH), 23. Žiga Grandovec (T SK), 24. Tim Lazič Righetti (SKG), 25. Nace Mohorič (G Vel), 26. Blaž Kunej (G Kr), 27. Jure Bidovec (T SK), 28. Lovro Humek (G Bre), 29. Martin Kozmelj (I G Ce), 30. Miha Rot (G Kr), 31. Matej Ribič (G Led L), 32. Tilen Gošnjak (I G Ce), 33. Rok Primožič (CSL), 34. Nejc Dovnik (II G Mb), 35. Luka Brglez (Zreče), 36. Uroš Erazem (Ekon Ce), 37. Luka Krivec (G Bre), 38. Matic Humar (Idr), 39. Aljaž Wirth (GSL), 40. Luka Čemažar (TSK), 41. Jaka Gubanc (SKG), 42. Marko Platnjak (II G Mb), 43. Jernej Dolar (Jes), 44. Luka Peklaj (GSL), 45. Blaž Leskovar (Zreče), 46. Rok Hajd (Zreče), 47. Primož Plohl (Zreče), 48. Aljaž Kavčič (E SK), 49. Maj Potočnik Zavrl (T SK), 50. Matevž Jus (I G Mb), 51. Gašper Bohinec (II G Mb), 52. Žiga Kovačič (I G Mb), 53. Gašper Tolar (E SK), 54. Jure Grajžl (MEH), 55. Mell Garmut (GSC), 56. Ferenc Kuntič (Zreče), 57. Klemen Frece (GSL), 58. Tim Grešak (GSC). Dijakinje 1991 in mlajše: 1. Špela Tolar (SKL) 30.12, 2. Klavdija Potočnik (SKG) 30.16, 3. Sara Juvančič (Trb) 30.43, 4. Ema Sajovic (G Kr) 30.95, 5. Brina Becner (II G Mb) 31.55, 5. Tjaša Herlah (G Vel) 31.55, 7. Nina Lešnik (Jes) 31.72, 8. Tina Lešnik (Jes), 9. Jasna Funtek (GSC), 10. Tjaša Šolar (SKL), 11. Tea Hofinger (SDV), 12. Ana Horjak (G Ce C), 13. Maja Platnjak (II G Mb), 14. Špela Medvešek (I G Ce), 15. Katja Lišič (I G Mb), 16. Lina Pušnik (I G Ce), 17. Polona Modic (Ajd), 18. Špela Princ (Trb), 19. Neža Bohinc (SKG), 20. Mateja Rupnik (Idr), 21. Laura Bohinc (SKG), 22. Manca Rozman (G Kr), 23. Maša Žnidaršič (GSL), 24. Urša Belaj (GSL), 25. Veronika Dvoršak (GLŠ), 26. Ajda Rampre (GSM), 27. Zala Fendre (G Vel), 28. Lina Hartman (I G Mb), 29. Katja Lobe (I G Ce). Dijaki 1991 in mlajši: 1. Jan Pisar (Ravne) 27.82, 2. Miha Kobal (G NG) 28.42, 3. Žiga Plahutar (G Lava Ce) 28.75, 4. Matjaž Demšar (ZEL) 29.06, 5. Aleš Sašo (T SK) 29.13, 6. Leon Krek (E SK) 29.48, 7. Rok Korošec (I G Mb), 8. Kristjan Pečnik Škrubej (ESC), 9. Jan Ketiš (SLG), 10. Rok Stegovec (NG 3), 11. Jaka Poljšak (Post), 11. Andraž Lazar (Lit), 13. Uroš Likar

(Post), 14. Stefan Valek (II G Mb), 15. Jan Ketiš (I G Mb), 16. Lenart Gregorič (SLB), 17. Matjaž Plešivčnik (SLG), 18. Tine Alegro (I G Mb), 19. Uroš Lotrič (T SK), 20. Klemen Erjavec (Idr), 21. David Vrtovec (TSM), 22. Gašper Camloh (G Ce C), 23. Domen Žigante (G Bre), 24. Nik Prešeren (Jes), 25. Sebastijan Jager (ESC), 26. Benjamin Ocepek (Post), 27. Jernej Gašperin (CSL), 28. Urh Grobljar (Lit), 29. Aljaž Pavlič (G Lav Ce), 30. Rok Špenko (T SK), 31. Janin Dolenc (CSL), 32. Rok Demšar (ZEL), 33. Matic Carl (Idr), 34. Bojan Kuhar (T SK), 35. Jošt Lajovec (G Led L), 36. Žan Jurič (ERM), 37. Tim Žižek (Ajd), 38. Mitja Lindič (GSL), 39. Aleš Dolenc (T SK), 40. Blaž Podkubovšek (Zreče), 41. Matej Lindič (GSL), 42. Pavel Virant (ESC), 43. Domen Podlipnik (TSK), 44. Daniel Ogrizek (SKG), 45. Žiga Božič (MEH), 46. Vid Vodopivec (SKL), 47. Iztok Hojnik (SLB), 47. Urban Smolar (SLB), 49. Uroš Skaza (ZRE), 50. Nejc Grapulin (Mb2), 51. Denis Hitrec (Zreče), 52. Jure Kalan (CSL), 53. Tim Sladič (T SK), 54. Grega Tratnik (G Ce C), 55. Jurij Mišič (T SK), 56. Luka Mavrič (GLŠ), 56. Luka Veren (G MS), 58. Jaka Logar (SKG), 59. Jaka Pruš (SLG), 60. Vito Suša (G MS), 61. Jan Korošec (I G Ce), 62. Tilen Wirth (GSL), 63. Sebastjan Roš (LAV), 64. Nace Kosak (ERM), 65. Matic Romih (BRE), 66. Matej Jelovčan (TSK), 67. Robert Koman (GLŠ), 68. Klemen Brovč (T SK), 69. Tomi Tušar (Idr), 70. Jaka Šmid (Jes), 71. Matej Kramljak (SLG), 72. Uroš Kraševac (SLB), 73. Rok Babič (G MS), 74. Žan Senica (GTC). Kategorizirani Dijakinje 1994 in mlajše: 1. Petra Ožbolt (GLŠ) 27.82, 2. Nika Kelc (II G Mb) 28.19, 2. Mariša Pirnat (GLŠ) 28.19, 4. Saša Brezovnik (I G Ce) 28.21, 5. Urška Ines Osojnik (ŠC Ravn n/K) 29.37, 6. Eva Klemenčič (ESIC) 29.44, 7. Patricia Teraž (G Š Loka), 8. Neža Čigon (SŠVP Ajd), 9. Tanja Buda (GLŠ), 10. Petra Potočnik (SBŠ Kr). Dijaki 1994 in mlajši: 1. Janez Golob (ŠC Ravn n/K) 26.61, 2. Jan Kunic (ŠC Ravn n/K) 26.81, 3. Jan Tasič (II G Mb) 26.83, 4. Gal Cirar (ŠC Vel) 27.10, 5. Gal Giacomelli (GLŠ) 27.66, 6. Urban Jurkovnik (ŠC Ce) 28.15, 7. Rok Žagar (SEŠ Ce), 8. Miha Sušnik (G Kr). Dijakinje 1991 in mlajše: 1. Alja Šubic (ESIC) 28.91, 2. Vanessa Mitrovič (SŠ S Bist) 30.73, Dijaki 1991 in mlajši: 1. Jan Breznik (SŠ S Bist) 25.91, 2. Andraž Pogladič (I G Ce) 26.46, 3. Blaž Pečuh (G Led L) 26.74, 4. Gašper Zajc (ŠC Ravn n/K) 27.00, 5. Deni Eferl (EŠ Mb) 27.29, 6. Luka Jedrejčič (ŠC Post) 27.47, 7. Luka Cirar (ŠC Vel) 27.54, 8. Gian Luca Holderjan (II G Mb) 27.56, 9. Matic Masterl (ESIC) 28.02, 10. Jaka Masterl (ESIC) 28.09, 11. Kristjan Schultz (G Led L) 28.35, 12. Jure Lapanja (TŠC NG) 28.46, 13. Staš Meglič (TŠC Kr) 29.66, 14. Bojan Pivk (TŠC NG) 29.86, 15. Rok Meglič (ESIC) 30.36, 16. Jan Giacomelli (GLŠ) 30.61.

DESKANJE Srednješolsko prvenstvo ROGLA, 2. marca – Ekipno, dijakinje: 1. Gimn. Š. Loka (Prevc, Pretnar, Hafner, Šolar) 246, 2. I. Gimn. Maribor (Paluc, Legvart, Čegovnik, Vrezner) 144. Ekipno, dijaki: 1. E.S.I. Center Kranj (Janjič, Murnik, Petrič, Bizjak) 263, 2. I. Gimn. Maribor (Vrenec, Kolar, Vele, Rokavec) 261, 3. Škofijska klasična gimnazija (Kokalj, Veber, Mekuč, Grasselli) 226, 4. II. Gimn. Maribor (Tručl, Trojner, Špindler, Zgubič) 222, 5. Tehniški ŠC Kranj (Pušavec, Prešeren, Šipec, Frčej) 202. Nekategorizirani Dijakinje 1994 in mlajše: 1. Taja Korpar (II G Mb) 32.32, 2. Brigita Prevc (SKL) 32.75, 3. Maša Mlinšek (Zreče) 32.90, 4. Linda Paluc (I G Mb) 36.13, 5. Urška Kalan (T SK) 36.89, 6. Špela Sternad (HV Ce) 37.85, 6. Rija Jurekovič (Ajd) 37.85, 8. Eva Pretnar (SKL), 9. Mojca Legvart (I G Mb), 10. Ula Bonajo (G Lav Ce), 11. Ana Vrezner (I G Mb), 12. Tina Červan (I G Ce). Dijaki 1994 in mlajši: 1. Jan Herman (G Ce C) 30.00, 2. Matevž Vrenec (I G Mb) 31.95, 3. Žan Kuder (MEH) 32.99, 4. Andraž Breznik (Eko Ce) 33.00, 5. Miha Praviček (GSM) 33.05, 6. Rok Pen (I G Ce) 33.54, 7. Jure Čufar (SBK), 8. Domen Janjič (ESK), 9. Ken Kolar (I G Mb), 10. Miha Tručl (II G Mb), 11. Blaž Fricelj (G Lav Ce), 12. Peter Ceferin (SBK), 13. Andrej Kokalj (SKG), 14. Peter Podlogar (RAD), 15. Matija Pušavec (T SK), 16. Timon Šturbej (I G Mb), 17. Žiga Jošt (Zreče), 18. Rok Murnik (E SK), 19. Luka Stante (GSC), 20. Luka Smajila (I G Ce), 21. Teodor Trojner (II G Mb), 22. Žan Novak (SB K), 23. Matija Oblak (SB K), 24. Jure Prešeren (T SK), 25. Sašo Bukovšek (Zreče), 26. Miha Veber (SKG), 27. Rok Šipec (T SK).

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

ŠOLSKA

Dijakinje 1991 in mlajše: 1. Nika Stipič (ES Ce) 32.54, 2. Sara Hafner (SKL) 32.96, 3. Eva Hrovat (II G Mb) 33.27, 4. Barbara Kumer (HVC) 33.42, 5. Kim Seles (G Lav Ce) 34.26, 6. Eva Seničar (GCC) 34.69, 7. Eva Jereb (Zreče), 8. Saša Požun Vukan (ZRE), 9. Petra Čegovnik (I G Mb), 10. Pia Šolar (SKL), 11. Kristina Jakopič (SBK), 12. Kaja Vrezner (I G Mb), 13. Lucija Rejc (ZEL). Dijaki 1991 in mlajši: 1. Gorazd Usovnik (G Lav Ce) 31.50, 2. Denis Langus (MEH) 32.52, 3. Rok Golob (G Ce C) 32.70, 4. Primož Mekuč (SKG) 33.68, 5. Luc Horvat (G Vel) 33.74, 6. Medart Petrič (E SK) 33.91, 7. Tim Cestnik (G Vel), 8. Matija Vesel (CSL), 9. Aljaž Šipec (T SK), 10. Rok Grasselli (SKG), 11. Rok Špindler (II G Mb), 12. Luka Bizjak (ESK), 13. Rok Frčej (T SK), 14. Tim Vele (I G Mb), 15. Miha Zgubič (II G Mb), 16. Anže Kotnik (SLG), 17. Domen Trkulja (GTC), 18. Anej Kokovnik (ZEL), 19. Klemen Zaletelj (Jes), 20. Cene Demšar (SKL), 20. Matej Čebular (T SK), 22. Anže Kolar (SLG), 23. Jure Šuligoj (NG 1), 24. Martin Anton Škoberne (Trb), 25. Nejc Rokavec (I G Mb), 26. Jure Weber (I G Mb), 27. Luka Pačnik (Ekon Ce), 28. Tim Knific (SKL), 29. Žiga Korošec (Ekon Ce), 30. Martin Paulovec (I G Mb), 31. Rok Cepuš (GSC), 32. Žiga Capl (Zreče), 33. Nejc Črnko (II G Mb), 34. Klemen Randl (Ajd), 35. Primož Podjed (MEH), 36. Tomaž Kosirnik (G Kr). Kategorizirani, dijakinje 1991 in mlajše: 1. Janja Zdovc (ŠC Ravne n/K) 27.99, 2. Iva Polanec (ŠC Ravne n/K) 28.14, 3. Maruša Grešak (SŠZZ) 32.77, 4. Ana Erjavec (G Kr) 36.17. Dijaki 1991 in mlajši: 1. Janez Slapnik (ŠC Ce) 36.11.

ŠAH Ekipno DP za osnovne šole

NOVA GORICA, 12. marca – Ekipno osnovnošolsko prvenstvo. Učenci: 1. OŠ Ivana Cankarja Ljutomer (Jernej Skuhala 7.0/9, Luka Skuhala 8.5/9, Barbara Skuhala 8.5/9, Matej Korošec 3.5/9), 2. OŠ Stražišče, Kranj (Anže Žnidaršič 6.5/9, Monika Rozman 6.0/9, Gregor Globevnik 6.0/8, Jan Dolinar 4.0/5, Matic Dolinar 5.0/5), 3. OŠ Nove Jarše (Laura Unuk 5.0/9, Julian Novakovič 6.0/9, Maj Markošek 5.0/9, Jan Unuk 4.0/5, Darko Djukanovič 2.5/4), 4. OŠ Šmarje pri Jelšah (Urban Vidmar 2.0/6, Rok Jeranko 2.0/8, David Opalič 6.5/9, Janez Petaue 6.0/7, Eva Petauer 4.0/6), 5. OŠ Preserje (Jernej Suhadolnik 6.5/9, Blaž Koščak 8.0/9, Gregor Klančar 2.0/9, Kaja Močnik 3.0/9), 6. OŠ Marjana Nemca Radeče (Martin Žan Povše 3.5/8, Tim Povše 3.0/8, Robert Barachini 4.0/8, Andrej Barachini 5.5/8), 7. OŠ Ig (Jaka Čop 5.0/8, Martin Debevec 3.0/8, Miha Jelen 4.0/8, Nika Janželj 4.0/8), 8. OŠ Otočec (Peter Urbanč 6.5/9, Maja Urbanč 6.0/9, Miha Radež 3.0/9, Matej Romc 1.5/6, Marzel Djuran 1.0/3), 9. OŠ Ivana Roba Šempeter (Kris Feltrin 2.5/9, Tine Markočič 3.5/9, Jure Zamar Kodelja 7.0/9, Evis Džamastagič 5.0/8, Diego Japič 0.0/1), 10. OŠ Antona Globočnika Postojna (Peter Tiselj 0.0./7, Matej Fajdiga 4.0/8, Jan Batič 5.0/8, Nik Krejič 6.0/8, Ivo Gustinčič 0.0/1), 11. OŠ Elvire Vatovec, Prade (Veronika Franc 7.0/9, Martin Mikolič 5.0/9, Matevž Knez 1.0/9, Andraž Knez 4.5/9), 12. Prva OŠ Slovenj Gradec (Ema Nikl-Hutinsk 6.0/8, Denis Syla 4.0/8, Matej Jakob 4.0/8, Rok Deberšek 0.5/8), 13. OŠ Domžale (Teja Vidic 5.0/8, Matevž Kokalj 2.0/7, Gašper Komatar 2.0/8, Jaka Šivavec 5.0/8, Jernej Kokalj 0.0/1), 14. OŠ Gorišnica (Tim Starčič 1.5/9, Alen Muhič 3.0/9, David Zagoršek 5.5/9, Gašper Peklar 6.0/9), 15. OŠ Solkan (Jernej Banevec 4.0/9, Kristjan Pahor 4.5/9, Lenart Zavrtanik 5.5/9, Nejc Šuligoj 0.0/2, Aneja Mervič 2.0/7), 16. OŠ Toneta Okrogarja Zagorje (Aleš Ravnikar 1.0/8, Tilen Baš 4.0/8, Tadej Šuhel 4.0/8, Andraž Vidic 3.5/8), 17. OŠ Maksa Pečarja, Črnuče (Nadja Viharev 2.5/8, Krištof Kogovšek 4.0/8, Makarovič-Vish 4.0/8, Samo Bergant 1.0/5, Luka Jeverica 0.0/3), 18. OŠ Frana Rozmana Staneta, Maribor (Sašo Nikič 2.0/8, Timotej Ledinek 1.0/8, Jan Sedlanič 3.0/8, Nejc Fir 5.5/8), 19. OŠ Ob Rinži, Kočevje (Domen Djuričič 7.0/8, Nik Pajnič 0.0/8, Matjaž Ciglič 0.0/8, Klemen Lavrič 3.0/8). Učenke: 1. OŠ Ig (Lara Jenželj 5.5/7, Urška Jakič 5.0/7, Maruša Čop 7.0/7), 2. OŠ Bogojina (Hana Nemec 4.0/7, Tjaša Plej 5.5/7, Tina Plej 3.0/7), 3. OŠ Frana Kranjca, Celje (Zoja Zorko 6.0/7, Klara Drofenik 4.0/7, Lana Bavcon 2.5/5, Tamara Seme Romih 0.0/2), 4. OŠ Blanca (Petra Pavlič 4.0/7, Lucija Krošelj 6.0/7, Aleksandra Krošelj 2.0/7), 5. OŠ Nove Jarše, Ljubljana (Anja Kandič 3.0/7, Tina Gazibarič 3.5/7,

33


izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

Idira Koštič Čižmeši 4.0/5, Metka Tomšič 1.0/2), 6. OŠ Gorišnica (Nives Janžekovič 2.5/7, Alja Janžekovič 4.5/7, Karmen Kolarič 4.0/6, Sara Čagran 0.0/1), 7. OŠ Dušana Flisa, Hoče (Nadja Verdev 1.0/4, Tina Malek 2.0/6, Staša Kučer 3.0/4, Andeja Tancer 3.0/4), 8. OŠ Rodica pri Domžalah (Nika Kobetič 3.0/6, Kaja Grošelj 3.5/6, Tanja Merše 2.5/6), 9. OŠ Ivana Roba, Šempeter (Tanja Jerič 1.0/6, Sabina Japič 2.5/6, Špela Markočič 5.0/6), 10. OŠ Bršljin, Novo mesto (Andrej Dobrovoljc 6.0/6, Barbara Doberdrug 0.5/4, Iva Rakoše 1.0/4, Ana Šubic 1.0/4), 11. OŠ Domžale (Jera Horvat 3.0/6, Nika Mazej 2.0/5, Nika Vodnjov 2.0/5, Nika Vidic 1.0/2), 12. Prva OŠ, Slovenj Gradec (Monika Logar 1.0/6, Dezire Radič 1.0/6, Rebeka Meh 1.0/6), 13. OŠ Ob Rinži, Kočevje (Kim Pajnič 2.0/6, Petra Šušteršič 0.0/4, Drea Kurtalj 1.0/6, Lana Luteršmit 0.0/2).

ŠAH

Ekipno DP za srednje šole NOVA GORICA, 13. marca – Ekipno srednješolsko prvenstvo. Dijaki: 1. Gimn. Bežigrad, Ljubljana (Janez Kavčič 4.0/8, Jan Gantar 7.0/8, Severin Mejak 7.0/8, Andrej Kobold 4.0/4, Bine Brank 3.5/4), 2. Gimn. Ledina, Ljubljana (Samo Rožič 6.0/8, Tim Janželj 6.0/8, Domen Hiti 6.5/8, Uroš Polanc 6.0/8), 3. Gimn. Nova Gorica (Matic Škrinjar 3.5/8, Gari Grosar 4.5/8, Žiga Pahor 5.0/8, Uroš Zavrtanik 7.5/8), 4. SŠ Slovenska Bistrica (Žan Tomazini 5.0/8, Aljoša Tomazini 7.5/8, David Lerher 1.5/6, Lenart Gregorič 3.0/6, Tadej Leskovar 2.0/4), 5. Gimn. Novo mesto (Aleš Brcar 2.5/8, Ambrož Čopi 3.5/7, Žiga Škvorc 5.5/8, Dejan Andolšek 3.0/6, Manca Hervolj 3.0/3), 6. Gimn. Murska Sobota (Matej Titan 5.5/8, Nino Cmor 3.5/8, Matej Grah 6.0/8, Domen Serec 2.0/5, Dominik Sedonja 0.0/3), 7. Gimn. Ptuj (Žan Belšak 5.0/8, Aljaž Belšak 2.0/8, Denis Mlinarič 2.5/8, Miha Rajh 1.0/8), 8. Gimn. Kranj (Mitja Rozman 3.0/8, Rok Škrlep 1.0/8, Matej Kapus 1.0/8, Matic Sitar 1.0/8), 9. I. gimn. v Celju (Gal Rojc 1.5/8, Luka Zorko 0.0/8, Matic Jevšenak 0.0/8, Jernej Gačnikar 2.0/7, Jan Geršak 0.0/1). Dijakinje: 1. I. gimnazija v Celju (Sara Vombek 4.0/6, Saša Drame 5.0/6), 2. Gimn. Bežigrad, Ljubljana (Neža Cankar 5.0/6, Leja Zajc 1.5/6), 3. Gimn. Ptuj (Lara Carli 2.5/6, Reberka Kovačec 1.5/3, Pia Milič 1.0/3), 4. Gimn. Škofja Loka (Barbara Robba 0.5/6, Liza Škrlep 3.0/6).

KOŠARKA

Pionirski festival – starejši dečki

ŠOŠTANJ, 1. aprila – Organizacija OŠ Šoštanj, finale PF v košarki za starejše dečke. Vrstni red: 1. OŠ Šoštanj, 2. OŠ Vrhovci, 3. OŠ Šmarje pri Jelšah, 4. OŠ Stražišče, Kranj. Izidi: OŠ Šoštanj : OŠ Stražišče Kranj 74:35 (32:14, 18:15, 24:6), OŠ Vrhovci : Šmarje pri Jelšah 45:39 (20:15, 12:17, 13:7), za 3. mesto: OŠ Šmarje p/Jelšah : OŠ Stražišče p/Kranju 53:45 (15:15, 13:12, 25:18), za 1. mesto: OŠ Šoštanj : OŠ Vrhovci 85:47 (41:8, 17:19, 27:20). Naj, igralec: Roman Mevc, peterka: Aljaž Šlutej (Šoš), Grega Bukovič (Šoš), Ammar Delič (Vrho L), Jan Bešter (S Kr), Rok Škorjanc (Š p/J). OŠ Šoštanj: Žan Andrejc, Jan Kosi, Roman Mevc, Martin Petek, Borut Lenko, Igor Rojnik, Tadej Kosi, Aljaš Šlutej, Kaj Špegel, Jan Balažic, Grega Bukovič, Timotej Plamberger, trener in vodja ekipe Tomaž Herman. OŠ Vrhovci: Tim Čebulj, Nejc Hočevar, Filip Artač Možina, Tadej Šteblaj, Erazem Ocvirk, Rok Stražišar, Jan Fortihuber, Tibor Juhart, Tim Pavlič, Ammar Delič, Nace Pleško, Aleksander Vukovič, Klemen Hrovatič, Jernej Košir, Kristjan Laznik, Matevž Rugelj, trener in vodja Boris Završnik.

34

man. K. Kač, P. Izda, L. Šutar, N. Brankovič, trenerka Alenka Hozjan. Končni vrstni red ekip: 1. OŠ Grm, N. mesto, 2. OŠ L. Adamiča, Grosuplje, 3. OŠ Ob Dravinji, Sl. Konjice, 4. OŠ Trzin, 5. OŠ I. Cankarja, Trbovlje, 6. OŠ S. Jenka, Kranj, 7. OŠ Šmarje pri Jelšah, 8. OŠ Šmihel, N. mesto, 9. OŠ F. Lešnika, Slivnica, 10. OŠ I. M. Sobota, 11. OŠ Brežice, 12. OŠ Žiri, 13. OŠ Pivka, 14. OŠ Šentvid (L), 15. OŠ V. Perka, Domžale, 16. OŠ D. Jenka, Cerklje, 17. OŠ Hudinja, Celje, 18. OŠ Olge Meglič, Ptuj, 19. OŠ Tabor 1, Maribor, 20. OŠ D. Bajca, Vipava, 21. OŠ Sp. Šiška (L), 22. OŠ M. Vilharja, Postojna, 23. OŠ Center, N. mesto, 24. OŠ Gabrovka, 25. OŠ Oplotnica, 26. OŠ Gorica, Velenje, 27. OŠ M. Pečarja (L), 28. OŠ L. Pliberška Maribor, 29. OŠ III. Murska Sobota.

DP OŠPP OŠ Šmarje pri Jelšah: Aljaž Habot, Žan Cmerešek, Timotej Napast, Matic Valek, Gašper Valek, Rok Škorjanc, Žiga Anderlič, Denis Vehovec Pondelak, Martin Fijavž, Andrej Stupica, David Jecl, Rok Jeranko, Urban Fajs, trenerja Boris Emeršič in Tadej Ferme, vodja Boris Emeršič. OŠ Stražišče: Jan Bešter, Matic Gantar, David Konc, Tilen Košir, Matic Krištofelc, Aljaž Nastran, Primož Mihelič, Jan Tavčar, Martin Primc, Jure Bavdek, Žiga Traven, Aljaž Rožman, Andraž Pirnat, Nejc Cimerman, vodja Tomo Orešnik, trener Matej Kozjek. Končni vrstni red ekip: 1. OŠ Šoštanj, 2. OŠ Vrhovci (L), 3. OŠ Šmarje pri Jelšah, 4. OŠ Stražišče, Kranj, 5. OŠ Domžale, 6. OŠ Polzela, 7. OŠ Lucija Portorož, 8. OŠ Žiri, 9. OŠ Brezovica, 10. OŠ Idrija, 11. OŠ Lovrenc na Pohorju, 12. OŠ M. Vilharja, Postojna, 13. OŠ NH Rajka Hrastnik, 14. OŠ Preserje pri Radomljah, 15. OŠ Vavta Vas, 16. OŠ Gradec Litija, 17. OŠ S. Jenka, Kranj, 18. OŠ R. Jakopiča, (L), 19. OŠ Koper, 20. OŠ Koseze (L), 21. OŠ II. M. Sobota, 22. OŠ Tabor 1, Maribor, 23. OŠ II. M. Sobota, 24. OŠ P. Voranca, Ravne, 25. OŠ M. Štrukelj (NG), 26. OŠ J. Dalmatina, Krško, 27. OŠ O. Meglič, Ptuj, 28. OŠ M. Krajnca (L), 29. OŠ Majšperk, 30. OŠ Pivka, 31. OŠ L. Adamiča, Grosuplje, 32. OŠ Grm, N. mesto, 33. OŠ Šmihel, N. mesto, 34. OŠ Podbočje, 35. OŠ Vojnik.

Pionirski festival – starejše deklice NOVO MESTO, 8. Aprila – Finalni turnir pionirskega košarkarskega festivala, športna dvorana Marof. Vrstni red: 1. OŠ Grm, Novo mesto, 2. OŠ Louisa Adamiča, Grosuplje, 3. OŠ Ob Dravinji, Slovenske Konjice, 4. OŠ Trzin. Izidi: OŠ Grm : OŠ Trzin 78: 22 (30:8, 25:0, 23:14), OŠ L. Adamiča : OŠ Ob Dravinji 48:39 (14:15, 16:11, 18:13), za 3. mesto: OŠ Ob Dravinji : OŠ Trzin 65:33 (16:12, 32:1, 17:20), za 1. mesto: OŠ Grm : OŠ L. Adamiča 46:29 (14:8, 16:9, 16:12). Naj, peterka: Ema Leskovšek in Maruša Ferk (obe Grm), Eva Goršič (LA), Nina Gošnjak (Ob Dravinji), Anamarija Prezelj (Trzin), strelka: Anamarija Prezelj, Igralka: Ema Leskovšek.

OŠ Grm: U. Šetina, M. Može, B. Povše, M. Seničar, Ema Leskovšek, M. Mavrič, S. Mikič, S. Derlink, T. Zoran, K. Cesar, Š. Matkovič, M. Abunar, vodja Slavko Seničar, trener Saš Rebernik. OŠ L. Adamiča: N. Potokar, R. Pečjak, P. Azarov, M. Gabrijel, U. Zaletelj, M. Zabukovec, T. Weiss, N. Belcar, Z. Lešek, K. Zaletelj, E. Goršič, E. Kosi, Š. Debelec, vodja Mateja Gjerkeš, trener Teo Hojč. OŠ Ob Dravinji: L. Einfalt, T. Pučnik, N. Sevšek, Š. Hatunšek, A. Einfalt, L. Gorjup, A. Lešnik, T. Ramšak, A. Perkič, A. Levart, N. Gošnjak, E. Brdnik, vodja in trenerka Urška Groleger. OŠ Trzin: T. Vaupot, L. Dautović, S. Valenčak, A. Prezelj, T. Moćnik, K. Bohanec, N. Tekauc, A. Križ-

LJUBLJANA, 11. aprila - Zavod za usposabljanje Janeza Levca je v športni dvorani vojašnice F.R. Staneta izpeljal sklepni turnir državnega prvenstva v košarki za OŠPP. Udeležilo se ga je osem ekip, ki so bile najboljše na regionalnih turnirjih, na povabilo organizatorja pa je izven konkurence sodelovala tudi košarkarska reprezentanca Specialne olimpijade Slovenije, ki se zavzeto pripravlja na mednarodni turnir v Grčiji. Ekipe so bile razdeljene v dve predtekmovalni skupini, kmalu pa je bilo jasno, da izstopata predvsem ekipi iz Ljubljane in Celje. Končni vrstni red: 1. ZUJL OŠ Dečkova Ljubljana, 2. OŠ Glazija Celje, 3. ZUJL OŠ Levstikov trg Ljubljana, 4. OŠ Kozara Nova Gorica, 5.-6. OŠ Antona Janše Radovljica, OŠ IV. Murska Sobota, 7.-8. OŠ Ivana Cankarja Vrhnika in OŠ Dragotina Ketteja Novo mesto. Za zmagovalno ekipo pod taktirko prof. Tomislava Stankovića so igrali: Ela Kodele, Azra Mustafoska, Vanja Pavič, Martin Lajkovič, Luka Kličič, Kenan Cerič, Edo Kahrimanovič, Adam Širovnik.

ROKOMET DP za učenke AJDOVŠČINA, 14. aprila – Športna dvorana Police, izpeljava OŠ D. Lokarja Ajdovščina, vodja tekmovanja Zalka Bolčina. Vrstni red: 1. OŠ Danila Lokarja, Ajdovščina, 2. OŠ Brežice, 3. OŠ DBB Hrpelje, 4. OŠ M.P. Toledo, Velenje, Izidi: D. Lokarja : MPT Velenje 13:9 (7:3), DBB Hrpelje : OŠ Brežice 15:15 (9:9), OŠ D. Lokarja : OŠ Brežice 10:8 (6:4), OŠ DBB Hrpelje : MPT Velenje 18:17 (8:7), OŠ Brežice : OŠ MPT Velenje 14:12 (7:8), OŠ D. Lokarja : OŠ DBB Hrpelje 16:12 (7:7).

Ekipa OŠ Hrpelje

Naj, strelka: Maja Svetik, igralka: Kaja Šiškovič. Naj igralke po igralnih mestih: Kaja Šiškovič (H), Ana Marija Božič (Ajd), Maja Svetik (A), Enius Tabakovič (V), Lana Beribak (B), Ivana Polanc (Ajd). OŠ Danila Lokarja: Anja Bratina, Karin Močnik, Neža Curk, Nuša Fegic, Ivana Polanc, Urška Cuk, Anamarija Božič, Maja Svetik, Zala Batagelj, Sindi Gorše, Monika Jesenko, Saša Čermelj, Meta Pipan, Tanja Špacapan, vodja Zalka Bolčina, trener Marko Cencič. OŠ Brežice: Monika Pavlovič, Nika Budič, Lara Omerzu, Kaja Budič, Kaja Černelič, Lana Beribak Šolar, Sergeja Kržan, Nina Predanič, Loirela Vašcer Erban, Pia Smukovič, Anamika Bučar, Nina Savnik, Anja Rekič, Jehona Gjoshi, vodja in trener Henrik Omerzu. OŠ Dragomerja Benčiča Brkina Hrpelje: Eva Urbančič, Tina Zec, Veronika Poles, Martina Poles, Suzana Poplašen, Kaja Šiškovič, Sara Valenčič, Meta Batič Milosavljevič, Anamarija Poplašenm, Zala Križman, Alessia Udovič, Eva Rojc, Nina Mezgec Mrzlikar, Mateja Zadnik, vodja Peter Kastelic, trenerka Tanja Milavec. OŠ Mihe Pintarja Toleda: Anamarija Potrč, Nika Dolinšek, Sara Ovniček, Enis Tabakovič, Milica Mičič, Petra Tomič, Pia Tajnikar, Elma Mehmedagič, Ines Pijukovič, Tajda Alekič.


SEVNICA, 15. aprila – Športna dvorana OŠ S. Kladnika v Sevnici, izpeljava Osnovna šola Boštanj, vodja tekmovanja Janja Kobold. Vrstni red: 1. OŠ Boštanj, 2. OŠ Ivana Groharja, Škofja Loka, 3. OŠ Solkan, 4. OŠ Ormož. Izidi: OŠ Ormož : OŠ Boštanj 14:12 (6:5), OŠ I. Groharja : OŠ Solkan 15:12 (6:4), OŠ Boštanj : OŠ I. Groharja 15:14 (10:7), OŠ Solkan : OŠ Ormož 16:15 (7:5), OŠ I. Groharja : OŠ Ormož 21:12 (11:5), OŠ Boštanj : OŠ Solkan 18:10 (10:6). Naj, strelec: Blaž Janc (Bošt), igralec: Tilen Kosi (Orm), vratar: Matic Debeljak (IG). Pet najuspešnejših strelcev: Blaž Janc (B) 23, Luka Cigler (B) 17, Blaž Resnik (IG) 15, Miha Kolmančič (14), Erik Bitežnik (S) 14. Sedemmetrovke: Boštanj 2/2, Solkan 4/4, I. Groharja 3/2, Ormož 10/10. Opomini / kazni: Boštanj 5/10, Solkan 8/8, I. Groharja 8/9, Ormož 2/7. OŠ Boštanj: Blaž Janc, Luka Cigler, Nejc Mrgole, Sebastjan Novšak, Andraž Šinkovec, Matjaž Mandeljc, Gregor Janc, Jan Nik Revinšek, Jan Kuhar, Aljoša Šinkovec, Timotej Praznik, Blaž Markošek, David Krnc, Timi Kladnik, trener in vodja Bojan Dernovšek. OŠ Ivana Groharja: Aleks Kavčič, Blaž Resnik, Jan Šter, Matic Debeljak, Blaž Stanonik, Domen Pogačnik, Aljaž Jesenko, Blaž Pavlič, Jure Debeljak, Andrej Bergant, Mark Hafner, Anže Koblar, Grega Stržinar, Erazem Paravinja, vodja Bernarda Pohleven, trener Jani Klemenčič. OŠ Solkan: Jernej Banovec, Kevin Humar, Tine Žbogar, Kristjan Saksida, Luka Gajšek, Kris Brataševec, Matic Hlede, Erik Bitežnik, Jaka Zavrtanik, Tine Strosar, Miha Figar, Stefan Marinkovič Funa, Jernej Banovec, trener Samuel Brajnik. OŠ Ormož: Klemen Zlatnik, Jurček Korpič Lesjak, Dejan Kociper, Timon Grabovac, Tilen Kosi, Miha Kolmančič, Gašper Horvat, Nino Ulaga, Jure Novak, Rene Plavec, Matic Štumberger, Taras Savchak, Tinček, Hebar, Nejc Zidarič, vodja Uroš Krstič, Saša Praprotnik, trener Boris Polak.

ODBOJKA DP v odbojki za srednje šole MARIBOR, 18. aprila – Srednješolsko prvenstvo, izpeljava II. Gimnazija Maribor, Darij Kotnik. Vrstni red: 1. II. Gimn. Maribor, 2. ŠC R. Maistra, Kamnik, 3. Gimn. Ravne na Koroškem, 4. ŠC Nm, Srednja elektro in tehnična gimnazija. Izidi: II. G Mb : ŠC Nm 2:0 (22, 21), ŠC R. Maistra : G Ravne 2:0 (12, 19), za 3. Mesto: ŠC N mesto : G Ravne 2:1 (23, -21, 17), za 1. Mesto: II. G Mb : ŠC R. Maistra 2:0 (18, 23), Naj, šesterica turnirja: Jan Klobučar (II G Mb, igralec), Domen Kotnik (ŠC RM Kamnik), Tine Makovec (ŠC RMK , napadalec), Jernej Detela (II G Mb, podajalec), Jure Kasnik (G Ravne), Jan Brulec (ŠC Nm). II. Gimn. Maribor: Jernej Detela, Denis Ploj, Miha

ŠKL finale – osnovne šole LJUBLJANA, 19. aprila – Finalna tekmovanja ŠKL v Hali Tivoli. Prepričljivi Kanalci Osnovna šola Kanal si je zasluženo priigrala že drugi naslov prvaka v ŠKL odbojki. Z odlično igro so na kolena spravili učence in učenke Osnovne šole Dušana Flisa Hoče in zmagali z 91:41. Trema je bila očitna pri simpatičnih Štajerkah, saj so Kanalke hitro povedle s 15:0 in tako že na začetku rešile vse dvome o zmagovalcu. Prednost se je tako le še višala iz niza v niz, vse do 50 točk razlike. Za najboljša igralca sta bila izbrana Kanalca Eva Mori in Jure Okroglič. Nogometna ponovitev Se spominjate lanskega nogometnega osnovnošolskega finala? OŠ Lenart - OŠ Voličina 2:2, po kazenskih strelih zmaga Voličine. In kako je bilo letos? Na eni strani OŠ Lenart, absolutni favorit, na drugi strani znova OŠ Voličina. S pravim evrologom je prednost Voličini priigral Miha Bračko, a Lenart je še do izteka prvega polčasa obrnil izid sebi v prid in povedel z 2:1. V tretji četrtini zadenejo igralke Voličine in, ker v zadnji četrtini ni bilo zadetkov, pri izidu 2:2 znova spremljamo kazenske strele. Pravi mojstri kazenskih strelov so bili „voličinski voli“, ki so štirikrat zatresli nasprotnikovo mrežo, medtem ko Lenart enkrat zgreši. Velik prehodni pokal je z zmago 6:5 ostal ekipi iz Voličine.

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

DP za učence

Orešič, Matija Primec, Jan Klobučar, Urban Bratina, Žiga Donik, Dominik Klinc, Rok Špindler, Vasja Plesec, Matevž Ledinek, Žiga Kos, voidja Darij Kotnik. ŠC R. Maistra, Kamnik: Urban Hribar, Jernej Jurič, Uroš Kočevar, Rok Kočevar, Domen Kotnik, Jure Lakner, Miha Lavrič, Peter Lombergar, Tine Makovec, Miha Jampek, Jernej Smrekar, Aljaž Železnik, vodja Rok Zore. Gimn. Ravne: Jani Knuplež, Jure Kasnik, Nace Lednikl, Nejc Sirk, Blaž Magdič, Marko Vezovnik, Matej Prikeržnik, Žiga Bogataj, Matic Kert, Luka Potočnik, Peter Šavc, Nejc Uršič, vodja Stane Lodrant.. ŠC Novo mesto: Gašper Jordan, Klemen Borin, Primož Eržen, Sašo Smerke, Matic Novak, Miha Kostevc, Žiga Vidmar, Jan Brulec, Gregor Ožbalt, Primož Vidmar, Jernej Primćič, vodja Bojan Jaklič.

Na prestolu Šmarčani Dvoletno osnovnošolsko košarkarsko prevlado Osnovne šole Louisa Adamiča Grosuplje so z vrhunsko predstavo in zmago 61:50 prekinili košarkarji in košarkarice Osnovne šole Šmarje pri Jelšah. Tekmo so prepričljivo začeli, saj so košarkarice povedle z 12:0. Grosupeljčani so tako skozi celo tekmo lovile tekmeca, a lov se jim ni posrečil. Velik prehodni so tako zasluženi dvignili Šmarčani, ki jih je v Tivoliju spodbujalo več kot 500 navijačev.

ŠKL finale – srednje šole

LJUBLJANA, 20. aprila – Finalna tekmovanja srednjih šol v programu ŠKL v Hali Tivoli. Novomeščani vrnili, Mariborčanke ubranile Srednješolski finalni dan se je začel ob odbojkarski mreži. Za naslov prvakov so se pomerili dijaki ŠC Novo mesto in II. gimnazije Maribor, ki so tokrat bili favoriti. A

odličnih iger med sezono v finalu niso ponovili, saj je finalni obračun minil v znamenju Novomeščanov. Po lanskem porazu v finalu so bili tokrat trdno odločeni, da velik prehodni pokal vrnejo v svoje vitrine. Po vrhunski predstavi jim je to uspelo izidom 67:49 tudi, veselje s 400 navijači pa je trajalo še dolgo po tekmi. Veliko bolj izenačen je bil dvoboj dijakinj med II. gimnazijo Maribor in ŠC Slovenj Gradec. Odločne Korošice so se dva niza pogumno upirale branilkam naslova, v zadnjem nizu pa so Mariborčanke le strnile svoje vrste in zmagale s 63:50.

Gostinci nasledili sosede V nogometnem finalu so v drugem poskusu naslov prvakov lovili nogometaši Gimnazije Ptuj, seveda v boju z vrstniki iz Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje, ki so svojo formo stopnjevali iz tekme v tekmo. Pred finalom so optimistično napovedovali, da se finala ne igra, temveč zmaguje in svoje napovedi tudi uresničili. Na krilih neulovljivega in neustavljivega Jake Bizjaka, ki je dosegel kar štiri zadetke, so z izidom 7:4 zasluženo prišli do prvega naslova prvakov. Pod koši Celjanke in Bežigrajčani Vrhunec dvodnevne finalne prireditve sta bili prav gotovo košarkarski tekmi. Pri dijakinjah so naziv najboljše srednješolske ekipe potrdile dijakinje iz I. gimnazije v Celju, ki so v finalu še enkrat ugnale večne tekmice iz Gimnazije Šentvid (43:31). Še bolj razburljiv je bil obračun dijakov Srednje šole Domžale in Gimnazije Bežigrad. Bežigrajčani so po nekaj letih pokal želeli znova postaviti v svoje vitrine in se na Domžalčane, ki so v finalu igrali prvič, in so največje presenečenje sezone, odlično pripravili. V obrambi so povsem ustavili domžalske ostrostrelce in si v tretji četrtini že priigrali lepo prednost, a so jo nespametno zapravili. Ekipi sta se tako v zadnje tri minute podali izenačeni, večjo zbranost in mirnejšo roko pa so ohranili dijaki Gimnazije Bežigrad, ki so na krilih Luke Rupnika in Jana Špana prišli do zmage 49:43 in s tem do tako težko pričakovanega devetega naslova prvakov.

35


fotografije in besedilo

PETER RECKO

Avantura

Maraton v Sahari Želja po raziskovanju in odkrivanju novih krajev me spremlja že dolgo. Zanimivi so tisti predeli Zemlje, kjer so turisti redki, kjer je utrip časa drugačen in si sam z naravo. Puščave so prav gotovo eno izmed takšnih področij. Spopasti se z vročino, z nepreglednimi sipinami, prostranstvi, ki širijo duha, to je le del motivov, ki so me odpeljali na pot. Drugi del pa je veselje do teka, pri katerem ni pomembna uvrstitev.

Po stopinjah drugih tekačev Nekoč sem se ukvarjal z atletiko, bil sem sprinter, danes pa so moje razdalje teka daljše. Zasledil sem, da tudi v puščavah prirejajo ultramaratone, kjer se kolone tekačev vijejo po peščenih in kamnitih predelih. Eden takšnih je tudi Sultanov Maraton des Sables, ki ga že 26. leto pripravljajo v Maroku. Na startu se zbere okrog 800 tekačev in tekačic. V šestih dneh je treba preteči približno 250 km, etape pa so različno dolge. Najdaljša meri okrog 80 kilometrov, druge so krajše. Vsako je potrebno preteči v mejah določenega časa, prepočasen tekmovalec je diskvalificiran. Na kontrolnih točkah priskrbijo vodo in nočitev v bivakih, vso hrano in nekaj vode za šest dni pa nosijo tekači s seboj v nahrbtniku. To eden od najzahtevnejših maratonov na svetu, saj so napori ekstremni, dehidracija in žulji pa so skoraj pravilo. Koliko denarja potrebuješ, da se udeležiš te preizkušnje duha in telesa? Veliko, zelo veliko. Startnina znaša več kot 2500 evrov, a kljub temu tekmovalcev ne manjka. Večina si poišče sponzorje, saj je tekma medijsko odmevna. Rekel sem si, da lahko podoben maraton, sicer nekoliko krajši, predvsem pa netekmovalen in na istem področju, organiziram tudi sam. Pa še ceneje mora biti. Z Juretom, ljubiteljem teka in maratonov, sva že pred leti sanjarila, da bi prišla v puščavo in tekla po prostranstvih peska v neznano.

36

Trening Pred pol leta pa se je začelo zares. Poiskal sem ugodno možnost prevoza, cenene hotele in načrt teka. Pridružil se nama je še Vanč iz Kotelj, tudi ljubitelj teka in avantur. Povabili smo še športnega pedagoga Jara in ekipa je bila popolna. Stroški za letalo, prevoze, najem avta, hrano in hotele so znašali okrog 300 evrov na osebo. Na začetku smo bili skeptični, a bolj ko se je bližal datum odhoda, bolj smo bili navdušeni. Vsak zase je nabiral kilometre teka in se pripravljal na prihodnje napore. Tudi skupaj smo tekli, kadar nam je dopuščal čas. Med pripravami smo tekli s 7-kilogramskimi nahrbtniki, takšno težo naj bi prenašali s seboj tudi v Sahari. Največ skrbi je povzročalo vreme. Februarja so v predelu, v katerem smo nameravali teči, možni nalivi ali peščeni viharji, temperatura pa lahko z dnevnih 25 stopinj padejo na –5 ponoči. A smo bili optimisti.

Odhod Z avtom smo se odpeljali do Bologne in se vkrcali na letalo za Maroko. Čez tri ure smo bili že sredi vrveža najbolj živahnega trga Djemaa el Fna v Marakešu. Prodorni, hreščeči klici k molitvi iz bližnjih mošej so se mešali z zvoki piščali kačjih krotilcev na trgu. Po mestu so vozili avtomobili kot v nevidno urejenem kaosu, ljudje so hodili križem kražem, prometnih pravil ni upošteval nihče, skoraj preveč vsiljivi trgovci te na vsakem koraku želijo

zvabiti v svoje mreže. A ljudje so prijazni. Vsak, s katerim navežeš stik, se ti nasmehne in te pozdravi in ko mu poveš še kakšno frazo v arabščini, postane stik še pristnejši. Nekaj časa smo namenili mestu, popili skodelico njihovega tradicionalnega metinega čaja in se z avtom odpeljali na pot čez gorovje Atlas, na drugo stran dežele, do puščave. Ozka asfaltirana dvopasovna cesta se do najvišjega prelaza Tizi n Tichka, visokega 2260 m, vije po neskončnih serpentinah. Pokrajina se iz mediteranske, prek gorske, spremeni v puščavsko. Srečevali smo ljudi, domačine, ki so hodili ob cesti, tudi tam, kjer ni bilo videti kakšnih naselij ali vasi v bližini. Kar hodili so in se tu in tam ustavili, nekateri v parih, največkrat pa sami. Kaj delajo tam in kam so namenjeni sredi ničesar? A verjetno ima vsak svojo zgodbo, kot smo jo imeli tudi sami.

Daleč od znanega sveta Sedem ur smo potrebovali za 450 kilometrov dolgo pot do Erfouda, kjer smo nameravali prenočiti. Naš hotel – kasbah Tizimi (veliko hotelov ima v tem predelu pred imenom naziv kasbah, kar pomeni utrdbo, poslopje, ograjeno z obzidjem) – je bil prostoren, čist in kot nalašč za počitek pred našim maratonom. Naslednji dan je šlo zares. Avto smo pustili pred našim drugim hotelom v mestu Rissani, prijazen lastnik nas je s svojim terencem odpeljal na mesto našega starta. Voda, energetske in beljakovinske ploščice, spalna vreča, nekaj obleke in kompas, vse je bilo spravljeno v nahrbtniku. Oprtali smo si vsak svojega in začeli teči. Sonce se je svetilo na sinjem nebu, bilo je okrog 20 stopinj Celzija, naši obrazi pa so sijali od nasmehov, veselja in navdušenja. “Ej, si lahko mislite,” smo si govorili, ”tečemo, v puščavi smo, v Sahari, daleč od znanega sveta!” Trasa prve etape, dolge okrog 23 kilometrov, je bila trda ravnina, posuta z manjšimi in večjimi kamenčki. Povedali so nam, da tam že skoraj tri leta ni padla niti kapljica dežja. Ozračje je bilo


suho. Tekli smo z zmernim tempom, opazovali umirjeno okolico in čez nekaj ur pritekli do začrtanega cilja prve etape. Prenočili smo v bivakih, kvadratnih, podolgovatih šotorih, spletenih iz kamelje volne, ki so nameščeni na robu obsežnega področja sipin, imenovanega Erg Chebbi. Temperatura se je ponoči spustila na 4 stopinje. V peščenem jutru smo zopet pripravili nahrbtnike in se odpravili na novo etapo. Ta se je vila čez sipine, malo gor, malo dol, čez neskončne kupčke, kupe, hribčke in hribe sipkega rdečkastega peska, proti 20 kilometrov oddaljeni vasi Merzouga, ki naj bi bila tam nekje v smeri jugo, jugozahod. Nekaj časa smo tekli, nekaj časa hodili, saj se nam je pesek ponekod vgrezal do gležnjev. Pri vzponih na bolj strme sipine smo si pomagali kar z vsemi štirimi. Že na začetku smo si na športne copate namestili gamaše, da bi bili varni pred vdorom peska med prste. Povsod drugod pa ga je bilo v izobilju. Tudi med zobmi je škrtal, saj ga je rahel veter ves čas vrtinčil po zraku. Premagovali smo kilometre, svojo pot usklajevali s kompasom in živeli. Lepota pokrajine je nepopisna. Pesek, tu in tam kakšen grmiček, tišina, ki para ušesa, nebo, sonce in spet pesek in pesek. Čas se je ustavil. Na poti smo srečali le enega domačina, ki je sredi sipin z dvema plastenkama vode prihajal od kdove kod in bil namenjen kdove kam. Čez čas se nam je vas Merzouga pojavila na obzorju. Tudi druga, zadnja etapa se je bližala h koncu, skoraj prehitro. Prisopihali smo v vas, prepojeni s peskom. Imeli smo občutek, da smo prišli iz nekega drugega sveta. Tudi v tej vasi se je čas že zdavnaj ustavil. Peščene ulice, otroci s prašnimi, raztrganimi oblekami so se brezskrbno podili za žogo, prodajalec nekakšne kolerabe je sedel v prahu in nemo gledal predse, večina moških je imela oblečena pregrinjala s koničastimi kapucami, žensk ni bilo videti nikjer. Uspelo nam je zaustaviti taksi, ki je ravno pripeljal v vas. Pravijo mu grand taxi - medkrajevni taksi. Skoraj povsod v Maroku je to star osebni avto mercedes 230LE. Pogajanje za ceno prevoza, kot tudi za ceno vseh drugih dobrin v Maroku, je nujno. Zadaj smo sedeli štirje, spredaj dva in voznik. To je pravilo. Pripeljal nas je nazaj do mesta Rissani, do hotela, kjer smo pustili avto. Zjutraj smo si ogledali prašno, glasno, verjetno že veke nespremenjeno tržnico in se odpeljali proti severu, v 430 kilometrov oddaljeno mesto Fes, kamor smo prispeli mimo zgodb polnih, slikovitih krajev, čez srednji Atlas, ob sončnem zahodu. Ponoči smo se potepali po medini, starem mestnem jedru. Domačini so prosjačili in v tujcih iskali svojo priložnost, priča smo bili pretepu zadrogiranih mladcev, labirintom ozkih temačnih uličic, v katerih se zlahka izgubiš, saj jim ni konca. Fes je prav tako kot Marakeš mesto z več kot milijon prebivalci. Avtomobili, semaforji, množice ljudi, stolpnice in hrup. Kot bi bili od teka v Sahari še vedno v transu, dopustimo, da nas mesto sprejme, prežveči in izpljune. Prespali smo v kar preveč udobnem bungalovu in naslednji dan zapustili Maroko in z njim Afriko. Tja med tišino sipin in v prostranstva Sahare se bomo zagotovo še vrnili.

Video naše zgodbe si lahko ogledate na naslovu: http://www.youtube.com/watch?v=UHNrY4sP-ro , ali na youtubu napišete: MARATHON DES SABLES PRIVAT ERG CHEBBI MOROC

37


Sin Vetra

Mirko in Prdko (16) KAJ SE JE ZGODILO: Kazimir je včeraj pretepel Prdka, nato pa je z mamo zapustil očeta, ki ima težave z alkoholom. Tudi Mirku, ki je na atletskem mitingu v Celovcu, ne kaže najbolje. Antonieta se je odločila.

Začetek konca Po tekmi so garderobe in kopalnice tako nabito polne, da je zasedena celo zunanja klop. Na njej sedi fant, ki ima na majici še vedno pripeto številko, in brezvoljno je sendvič. »Mirko, a lahko čez minutko prideš za slačilnico? Prosim!« reče Antonieta. Mirko ve, kaj ga čaka in se v obupu sprašuje: »Zamočil sem ... Zakaj nisem prišel na štadion že prejšnji mesec, zakaj nisva bila skupaj v kinu in živalskem vrtu, zakaj ni videla zadnjega skoka ... zakaj, zakaj, zakaj, ZAKAJ!!!??? To ne more biti naključje!« Fant ima prav. Usoda se mu zasmeji v obraz.

Postoj trenutek, kako si lep Za Mirka ni več sonca, zemlja je temna in mrzla, prihaja apokalipsa. »Jaz sem kriva, prej bi ti morala povedati, da hodim z Dadom, a kaj ko si taka faca, totalna špica!« ga tolaži Antonieta. »Saj ga lahko pustiš!« »Ne morem oziroma nočem. Zdaj ne, ko se je spremenil.« »Čakal te bom!« »Ne boš. No, mogoče nekaj časa. Potem se boš pa naveličal in boš kar naenkrat začel hoditi z eno super punco. Morda bova skupaj v naslednjem življenju,« se skuša pohecati Antonieta, ki ji je tudi težko, »pridi!« Mirko pristopi in Antonieta ga poljubi. Ko se ustnici dotakneta, se v glavah zavrti, telesi vzdrhtita in v objemu za trenutek zamrzneta.

Ustavljena slika. Njegova. On pride iz službe in vstopi v stanovanje, napolnjeno z mediteranskim vonjem. Žena Antonieta ob štedilniku vliva vino v kraško rižoto. Mirko, kot poštar, ki zvoni samo dvakrat, zgrabi Antonieto. Strastno se ljubita na kuhinjski mizi, vse se vrti, pribor in krožnika padeta na tla in treskoma razbijeta. Koščki pršuta se kopajo v olju, pražena čebula cvrči, zakonca združena kričita, se smejita in Mirko je srečen.

Ustavljena slika. Njena. Ona pride iz službe, poboža zlatega prinašalca in stopi v atrij. Mož Mirko dela v ležalniku in v bazenu razgrajata otroka. Antonieta umakne papirje, sede v travo in položi glavo na Mirkova kolena. Mož ji gre z roko skozi lase in je srečna. Trenutek se poslovi in ustnice se razklenejo. Antonieta se s težavo zbere: »Mirko, tvoja usta so zakon. Pravi strup za punce.« »Antonieta!« ju zmoti klic. »Dado me išče. Poljub je bil v slovo, Mirko. Pazi nase in ne pusti atletike, ker si svetovni talent.«

38

»A si videla zadnji skok?« Dekle se nasmehne. Nato se obrne in steče: »Dado, kje si?« Vožnja v domovino hitro mine. Bastelic razlaga mladini nekaj o usklajevanju treninga in učenja. Nihče ga ne posluša. Dado, ki je z mislimi že na evropskem prvenstvu, v objemu drži spečo Antonieto, Suzi z baterijo bere trače iz Lady, Mirko pa z sovoznikovega sedeža skozi steklo votlo zre v temo. »Kako si tekel?« zanima Lojza, ko vstopi sin. »Nisem tekel, skakal sem!« »Koliko si skočil?« se popravi oče. »Nula, trikrat sem prestopil.« »In zato si se peljal v Avstrijo?« »Mirko,« se oglasi mama, »pozno je, dobro, da imaš jutri zobarja in lahko zjutraj malo poležiš. Ampak vseeno pojdi spat!« Mirko s postelje strmi v strop. Hrepenenje v srcu mu razjeda bolečina. Ko se proti jutru oglasi petje ptic, ga utrujenost končno premaga. Fant zaspi in sanja o morju.

Četrtek V gimnazijo Klepetava Suzi zabava prijateljico Antonieto na poti k pouku. »Sem si želela psa, takšnega majhnega Bendžija, pa moja starša o tem nista hotela niti slišati. In sem naredila načrt. En mesec sem jima vsak dan težila, da hočem motor. Na koncu sta bila že čisto živčna, po moje sta


MIRKO & PRDKO

Prihodnost Dragi bralci, zdaj pa hitro po papir ali za računalnik. Vse vaše misli, mnenja ali komentarje povezane z zgodbo o Mirku in Prdku pošljite na naslov: Revija Šport mladih, Parmova 33, 1000 Ljubljana ali pa na e-pošto nekoga, ki je navdušen, da bi v bližnji prihodnosti izdali knjigo o naših junakih. Za nekaj minutni trud vas čakajo NAGRADE:

12 knjig Slovenski šport na Olimpu. DVANAJSIM srečnežem bo vsak mesec, skozi vse leto, prihajala v nabiralnike nova revija Šport mladih.

1 knjiga »85 let Slovenske atletike« 1 majica s podpisom najboljše slovenske atletinje Brigite Bukovec. me že videla, kako polomljena ležim ob prevrnjenem motorju v kakšnem jarku. Danes pri zajtrku sem jima spet utrujala, moj oče je padel čisto ven in zakričal name, da nikoli ne bom dobila motorja. »Potem pa vsaj kužka,« sem ju milo prosila, »in veš kaj se je zgodilo?« »Vem.« »No, itak! Konec tedna gremo vsi skupaj v pasje zavetišče po enega najdenčka. A ni to super?« »Mega!« odgovori Antonieta in pomisli na Dada, ki jo bo konec tedna z motorjem peljal na Bled.

5 bralcev bo po pošti prejelo celotno zgodbo Mirko in Prdko. Ob vašem velikem odzivu se bo odprla možnost, da se nekoč literarni junaki vrnejo in odgovorijo na ključno vprašanje: »Zakaj je Mirko Sever uspešen v šoli, Rastko Prdonja pa malo manj?« ... Do takrat pa lep pozdrav. Sin vetra

Rane Mirko, v hladilniku imaš tunin namaz. Ob desetih imaš zobarja, reci mu za opravičilo. Nato pojdi v šolo. Mami. »Malo morgen,« pomisli Mirko. Boli ga glava in počuti se prazno. Že misel na zobarja in na svedrov zven »Dzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz!« mu povzroča slabost. Obleče se, zapusti dom in gre, namesto v ambulanto, pogledat, zakaj Prdka ni v šolo. »Drin, drin ... Drin, drrrin ...« »Kdo je?« »Mirko! Prdko, pridi dol in nehaj špricati šolo.« »Stari, ti jo pa danes tudi delaš na daljavo, kaj? Prihajam!« In tako sedita fanta, eden z nalomljenim rebrom in drugi s strtim srcem na klopi. Prdko opazuje goloba. »Mirko.« »Kaj?« »Zakaj misliš, da se golobi vedno podelajo na ljudi in na avte?« »Prdko!« »Ja?« »A si lahko enkrat malo tiho?!« »Prav.« Golob zafrfota in se utabori v krošnji nad Mirkom. »Ej, Mirko ...« Sončni žarki se z vsemi silami uprejo v prestolnico. Prihaja poletje. K O N E C . (?) PRIHODNOST: Dragi bralci, zdaj pa hitro za papir ali računalnik. Vse vaše misli, mnenja ali komentarje, povezane z zgodbo Mirko in Prdko, pošljite na naslov: Zavod za šport RS Planica, Celovška 22, 1000 Ljubljana ali pa v e-poštni predal urednika revije (nikoslana@gmail.com). Morda se v prihodnosti, pod pritiskom javnosti, literarni junaki vrnejo in odgovorijo na ključno vprašanje: »Zakaj je Mirko Sever v šoli uspešen, Rastko Prdonja pa malo manj.« ... Do takrat pa lep pozdrav, SIN VETRA Fotografije niso v povezavi z besedilom

Tomaž Pavlin

»Zanimanje za šport je prodrlo med SLOVENCI že v široke sloje«

Dr. Tomaž Pavlin se je nedavno oglasil v uredništvu Športa mladih z zajetnim številom izvodov svoje knjige z zgornjim naslovom. »Šle so v odpis, meni pa se zdi škoda, da bi jih poslali v razrez. Kaj ko bi jih razdelili med mlade športnike, športne pedagoge in športne delavce? Morda pa bo koga vendarle razveselila knjiga o slovenski športni zgodovini.«

NAGRADNA IGRA Za to igro ni treba ugibati, pač pa nam samo pošljite sporočilo, da knjigo želite imeti in poslali vam jo bomo: naslov e-pošte: nikoslana@gmail.com. Ker knjig ni toliko, kolikor bo povpraševanja, zato pohitite.

39


Hokej

Srebro za mlade hokejiste na SP Kar nekako v medijski senci je potekalo svetovno mladinsko prvenstvo IIHF 2011 skupine B v hokeju na ledu za igralce do osemnajstega leta, na katerem so slovenski igralci osvojili drugo mesto. Tekmovanje je sredi aprila potekalo v Mariboru. Na srečo je mesto pod Pohorjem obarvano tudi hokejsko, tako da gledalcev ni manjkalo. Najbrž je prava sreča, da je bila velika športna prireditev prav tu, saj najbrž v Ljubljani ali Celju na tribunah še zdaleč ne bi bilo pravega ozračja. Najprej je treba izreči vse pohvale vodstvu ekipe, predvsem pa igralcem, ki so se šele lani z zmago v Ukrajini povzpeli iz tretje divizije v drugi svetovni kakovostni razred in tu celo osvojili medaljo. Kot dobri domoljubi bi morali zapisati, da jim je manjkal samo ščepec sreče, pa bi si v novem kakovostnem svetovnem razredu priigrali zlato in napredovanje še za stopnico višje, saj pogled na tekmovalno razpredelnico, na kateri imata prvi dve ekipi Danska in Slovenija enako število točk, kar vabi k takemu sklepanju. Toda takšno razmišljanje ni v skladu s pravo podobo moči, saj so potomci Vikingov vendarle pokazali, da so mojstri ploščka, palice, hitrega drsanja in igralnih kombinacij, predvsem pa so se izkazali kot izjemni športniki, ki jim je športno napihovanje tuje. V skladu s protestantsko etiko, ki ne išče božje pomoči, so igrali, da je znoj kar lil z njihovih obrazov. Morda bi se za trenutek kazalo zaustaviti prav pri tej podobi mladinskega hokeja. Gledalci, ki so dan za dnem prihajali v Ledeno dvorano, so uživali v mladostnem drsanju in igri, ki je bila na ravni članskega hokeja. In samo veseli smo lahko, da so v tej svetovni hokejski družbi tudi mladi slovenski hokejisti. Ne vemo, ali so organizatorji naredili kaj za propagando velikega športnega dogodka med mariborskimi šolarji. Če jih ni bilo poleg, so zagotovo nekaj zamudili. Damjan Režek, vodja ekipe, nam je povedal, kaj vse je ekipa naredila v pripravah na tekmovanje, kje vse so nastopali, da bi izostrili svoje napade. Res, vsem, ki skrbijo za mlade hokejiste, je treba za uspeh v Mariboru čestitati.    N. S.

40


Revija ŠM 4/2011