Page 1

   Letnik 19 • πtevilka 164 • 3/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

3

2011

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana


TRibuna pORT MLAdih ©

Športnemu društvu Sonček – Bloudkova plaketa

LIKOVNI KOTIČEK

Za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa – takšna je obrazložitev za Bloudkovo plaketo, ki jo je prejelo novogoriško ŠD Sonček. Društvo vodi prof. Miran Franko, človek, ki v družini nadaljuje tradicijo športne vzgoje, je s svojim pogledom na šport spremenil športni utrip v Novi Gorici in okolici. Z raznovrstno poletno in zimsko dejavnostjo, s svojimi enajstimi šolami pod mostom, poletjem ob Soči, z dejavnostjo za mlade, z mednarodnim sodelovanjem, predvsem pa z veliko socialno občutljivostjo, si je pridobil veliko sodelavcev in somišljenikov, predvsem pa je ŠD Sonček postal ustvarjalec športa v svojem okolju.

Miran Franko

Slepota – ni kazniva V našem kotičku obdelujemo marsikaj, kar je samo posredno povezano s športom. Zanima nas slovenski jezik, odnos do bralne kulture in še kaj. Tokrat smo se zataknili ob arhitekturo, spodbudo pa smo dobili ob šolskem državnem prvenstvu v badmintonu, tekmovanju, ki je letos trajalo rekordnih osem ur in pol. Misleč, da je tekmovanje v teniški dvorani v Zgornji Kungoti, smo zavili tja in seveda spoznali zmoto. »Tekmovanje je v večnamenski dvorani v novi šoli. Ne morete jo zgrešiti. Tisto čudno veliko zeleno stavbo opazijo vsi, ki se vozijo po stari cesti v Šentilj,« mi je dejal gospod v teniški dvorani. Imel je prav. Kolega iz Kaj pa vi menite, je velikanska zgradba OŠ v Zgornji Kungoti res moteča?

Kungote pa mi je kasneje razložil, kako je z novo šolo: »Baje je dobil projekt arhitekturno nagrado, ampak meni se zdi, kot da je ideja za postavitev šole, telovadnice in vrtca prišla iz otroškega vrtca,« in je še opisal vse napake, od hudourniško speljanih zunanjih stopnic, ki usmerjajo vodo v telovadnico, do majhnih vhodnih vrat, ravne strehe, grozljive barve, ki tudi sicer vse bolj preplavlja Slovenijo … Ne bomo ponavljali, kar prebivalci Zgornje Kungote že vedo, in s čemer bodo morali živeti. Upamo lahko samo, da bodo kmalu okoli nove šole, ki spominja in industrijsko halo, posadili visoko drevje ali pa naredili okoli šole visok nasip, da ne bo žalila pogleda na čudoviti gričevnati svet. Kot da se je arhitekt delal norca iz prijaznih ljudi in čudovite pokrajine. Ja. Morda bi morali športni pedagogi in vodje ekip, ki bodo v prihodnje pripeljali učence na šolo, morali razložiti, da si krajani niso sami postavili te stavbe in da imajo najbrž veliko več okusa za lepoto, kot jo izkazuje največja stavba v kraju, na obrobju Slovenskih goric.

Za orliče – ali mlade skakalce PLANICA, 17. marca – Dolino pod Poncami sta obiskala tudi predsednik Republike Slovenije, dr. Danilo Türk in nekdanji predsednik Milan Kučan. Dr. Türk je najprej toplo pozdravil množico otrok pod planiško velikanko, nato pa je skupaj z nekdanjim predsednikom naše države doniral sredstva za razvoj otroških programov smučarskih skokov v Sloveniji. Nov rod slovenskih smučarjev skakalcev lahko podprete tudi vi, tako da 5 EUR nakažete na tekoči račun (TRR 27000-0000045574, Factor banka d.d. Sklic 007500). S tem boste našim mladim skakalcem omogočili, da doživijo sanje. Vest, ki so jo objavili na spletnih straneh SZS, govori, da je donacija namenjena »našim mladim skakalnim orličem«. Res, v skakalnem športu se vse pogosteje pojavljajo orli, ko gre za članske kategorije, zdaj smo dobili še orliče. Preveriti bo torej treba, ali ni donacija morda namenjena kakšnemu živalskemu vrtu. 2

Tako si je karikaturist Bine Rogelj, ki je bil tudi sam smučarski skakalec, zamišljal povezavo z orli in orliči v knjigi Planica 1934-1999


TRibuna pORT MLAdih ©

Fedja Marušič – s kajakom od Ljubljane do Solkana Kako pa je to mogoče? Vprašanje je na mestu, uresničitev je možna, pot pa je dolga kakšnih 5000 km. Torej iz Ljubljane po Savi in Donavi v Črno morje, pa po morju v Jadran in po Soči do Solkana. Trdna je morala biti Fedjeva odločitev, da bo zapustil Ljubljano in se vrnil v svoje kraje. Spremljate ga na: http://fenkotours.blogspot.com/. Zdaj je najbrž že blizu Donave.

RAZSTAVA

Antični Grki na Hrvaškem Mestni muzej v Ljubljani se tokrat predstavlja z izjemno zanimivo razstavo z naslovom Antični Grki na Hrvaškem. Za spodbudo, in da je ne bi zamudili, je treba povedati, da si jo boste lahko ogledali samo do 30. maja. Navidezno dolgo, a nikar ne čakate na zadnji dan, kajti … Presenečeni boste obstali nad tem, kar boste videli v dveh nadstropjih nekdanje turjaške palače. Višek razstave je antični kip golega bronastega mladeniča, antičnega atleta, visokega 192 cm, ki so ga našli v morju pri Orjulah, ob otočku v bližini Ilovika. To, kako so ga izvlekli hrvaški potapljači in kako so ga restavrirali njihovi znanstveniki, je veliko bolj zanimivo, kot vsaka kriminalka. Z malo domišljije se boste lahko najbrž zamislili, kako spretni livarji so bili Grki, da o umetnikih niti ne govorim. Samo veseli smo lahko, da je odkritju botrovalo naključje, kajti povsem mogoče bi bilo, da bi bronasti mladenič še nekaj stoletij bival v globini 40 m, kjer ga je odkril ljubiteljski potapljač. Vsak razstavljen kos je vreden, da se zaustavimo pred njim in se priklonimo antičnim Grkom. Razstavljenih predmetov, ki vas bodo očarali, je veliko. V ospredju je zagotovo majhna bronasta glava boginje Artemide, v katero se boste, če ste esteti, zaljubili. Ob vstopnici dobite drobno knjižico, vodnik, ki vas bo v vaši

Fedja Marušič, naš nekdanji vrhunski kajakaš, bo s kajakom obkrožil Balkanski polotok, za rekreacijo pa je s seboj na pot vzel žogo za napihniti.

Majhen plakat – veliko sporočilo Na oglasni deski v Šolskem centru Krško-Sevnica je zanimiv plakat, ki učence seznanja s steroidi. Avtorice plakata Nives Barlek, Eva Božič in Eva Dornik so na kratko in slikovito predstavile posledice uživanja steroidov. Kaj so zapisale? Vse več mladih fantov in deklet uživa anabolike, ne zaradi športnih uspehov, ampak le zaradi želje vplivati na oblikovanje svojega telesa. Na vprašanje, zakaj nekateri uporabljajo anabolike, pa so zapisale: stimulirajo rast mišičnega tkiva, zvišujejo delež mišične mase, izboljšujejo vzdržljivost. Zdravstvene posledice, ki so jih dokazali na univerzi Columbia (ZDA): anaboliki imajo uničujoč vpliv na ledvice. In etični vidik uporabe anabolikov: to je prevara telesa in prevara tekmecev. Izdaten je seznam škodljivih posledic, nanizali so jih kar trideset (nekaj vplivov na oba spola: akne, zvečan ali zmanjšan libido, motnje spanja, plešavost, bolečine v sklepih, težave s prebavili, glavoboli, pri moških: impotenca, plešavost, povečane prsne bradavice, pri ženskah: zmanjšanje dojk, povečanje klitorisa, znižan glas, povečana poraščenost). Poleg tega pa je na plakatu še nekaj nasvetov za zdravo vadbo.

domači knjižnici spominjal na doživetje v Mestnem muzeju. In še nekaj, razstava posredno kaže, v kakšnem okolju so se razvijala antične olimpijske igre. Tudi 192 cm visok bronasti kip Apoksiomna, golega atleta, potrjuje tudi športno noto zanimive razstave. Torej je razstava v Mestnem muzeju v Ljubljani namenjena tudi športnikom.

3


4

vogal

Letnik 19 • πtevilka 164 • 3/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

3

2011

Viko Jekovec

4

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Ko smo Vika Jekovca, trenerja v Nordijskem skakalnem klubu Tržič Trifix, vprašali, kaj meni o novem svetovnem rekordu v smučarskih poletih in o skakalnici, ki bi dopuščala skoke dolge 300 m, je skomignil z rameni in dejal, da o tem ne razmišlja in da je to daleč od njegovega področja dela. »Danes vemo, da so smučarski skoki teoretično lahko neskončno dolgi, če le ponudimo skakalcem dovolj dolgo pobočje, nad katerim letijo,« je dejal in pravzaprav potrdil, da gre res za smučarske (po)lete, saj so skakalci z njimi prišli v okvire aerodinamike in letijo tako kot jadralno ali motorno letalo, ko mu odpove motor – vsak od omenjenih z nekim svojim kotom spuščanja. Jadralci temu pravijo drsno razmerje, v žargonu pa »finesa«. Tržiški trener o skokih razmišlja bolj pragmatično, namreč, kako starše prepričati, da skoki niso nevaren šport, kako predstaviti klub v pravi luči, ter posredovati dejstvo, da otroci, ki se lotijo skokov, dobijo pravo športno vzgojo. Zgornji uvod daje prave podobe o smučarskih skokih v NSK Tržič Trifix. Seveda se v klubu, v katerem deluje Viko, borijo za skakalne naraščajnike. Morda bo kdo pomislil, da v enem najmočnejših skakalnih klubov v Sloveniji trenirajo samo skoke in kondicijo. »Vse, ki pridejo v klub, najprej postavimo na alpske smuči. Skakalne smuči so nerodne, naši naraščajniki pa morajo občutiti sneg in drsenje na njem tudi drugače. Učenje alpskega smučanja je zato začetek skakalne abecede in šele kasneje jih začnemo seznanjati s skoki ter z dolgimi nerodnimi smučmi. Če bi imeli denar še za kakšnega trenerja, bi bil drugi šport pred skoki tudi smučarski tek. To je smiselno, predvsem zaradi logičnega nadaljevanja in širine z nordijsko kombinacijo,« je zatrdil trener in dodal, da imajo pri tem pomembno besedo starši, ki bolj ali manj sami poskrbijo, da njihovi mladi skakalci tudi tečejo na smučeh. »Kombinatorci del svojega treninga opravijo skupaj s skakalci, za tekaški trening in tekmovanja pa morajo poskrbeti starši kar sami. Tega v klubu nimamo dobro urejenega,« je dejal trener, ki mora s pomočnikom (Viktorjem Zimo) skrbeti za petintrideset tekmovalcev. Za skakalne začetnike so skoki na plastiki še ena zahteva po prilagoditvi: »Plastika je po svoje bolj varna kot sneg, saj ne zagrabi nepravilno obremenjene smučke, zato pa je potrebno nekaj več prilagajanja zaradi slabšega ravnotežja, saj skakalec ne more uporabljati robnikov.« Viko Jekovec je pohvalil šolsko prvenstvo v smučarskih skokih (z alpskimi smučmi), predvsem zato, ker so prav po zaslugi tega tekmovanja dobili v klub nekaj mladih obetavnih skakalcev – tako lani kot letos. A o tem, ali bodo učenci prvega in drugega triletja začeli trenirati smučarske skoke, ne odločajo učenci, pač pa njihovi starši. Še nedavno v klubu ni bilo deklic, s prihodom Maje Drinovec in drugošolke Nejke Repinc, ki je prišla v klub prek šolskega prvenstva v skokih, pa se je podoba kluba začela spreminjati: »Deklici sta me navdušili, več energije imata v sebi kot marsikateri njun fantovski vrstnik,« pravi, brez razpredanja, kako se bodo ženski skoki v Tržiču razvijali v prihodnje. Za trenerja, ki živi v Sebenjah, kjer je nastal zanimiv skakalni center s petimi skakalnicami, od 10- (15-, 25-, 35-) do 50-metrske, vse so prevlečene s plastiko, in z vlečnico z umetno smučino, da je naprava uporabna tudi poleti, je veliko bolj navdušujoče, da smo center dogradili s pomočjo občine in Fundacije za šport in da naslednjih petnajst ali dvajset let ne bo treba veliko vlagati v njegovo posodobitev: »Pomembno je tudi, da so Sebenje sprejele skakalni center za svojega, da z njim živijo, pa čeprav prihajajo v klub skakalci iz širše regije. Za življenje kluba je pomemben generalni sponzor Trifix.������������������������������� « Seveda ����������������������������� ob tem ni pozabil omeniti staršev, ki za opremo svojih skakalcev skušajo najti še svoje sponzorje. »Oprema je pri skokih kar pomemben finančni zalogaj. Skakalci morajo imeti vsako leto po en ali dva nova dresa. Zato se nam zdi smiselno, da tudi starši sami iščejo svoje sponzorje, saj posredno s tem pomagajo tudi klubu,« pravi trener in seveda ne pozabi omeniti tradicionalnega koledarja, na katerem so nanizani vsi sponzorji, od najmanjšega pa do največjega. Nekje med pogovorom je Viko dejal, da se v klubu trudijo, da se mladi skakalci ne bi zasitili s skoki: »Na skakalnici ni težav, te nastopijo pri kondicijski vadbi. Vselej se najde kdo, ki razbija monotonijo.« Potrdil je, da so mladi skakalci iz posebnega testa, kar trener tudi razume. Ja, v tednu, ko zaživi Planica, je prav, da pomislimo, od kod prihajajo skakalci in kdo skrbi za njihovo športno rast. N. S.

V Novem mestu so dokazali, da bi lahko bil veličasten tudi srednješolski finale za dijake.

Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport. ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

REVIJO IZDAJA

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na

URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr.  Pe­ter Kla­vo­ra, dr.  Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr.  Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar. NA­ROČ­ANJE NA REVIJO

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

Littera picta, d.o.o. NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic. Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.

N. SLANA

Trener za smučarske skoke


vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 19/164 ■ MAREC 2011

Še dva velika dogodka – kros in Festival športa Šolskemu športu se v letošnjem šolskem letu obeta še nekaj velikih šolskih športnih dogodkov. Maja bo to zagotovo šolsko državno prvenstvo v krosu za pokale Dnevnika, 1. junija pa športni festival, ki bo na športnih igriščih v Mariboru združeval posamično prvenstvo v atletiki, šolsko prvenstvo v plavanju, šolski plesni festival, ekipno državno prvenstvo v badmintonu, spremljevalni program in sklepni del, ki se bo začel ob 16. uri. V sklopu Festivala športa je treba posebej omeniti posamično atletsko prvenstvo, ki je že samo po sebi eno največjih šolskih tekmovanj. Kako velika in pomembna sta omenjena dogodka? Na spletni strani www.sportmladih. net, ki je sicer v zadnjem obdobju zelo pridobila s fotogalerijo in facebookom, kljub časovni bližini obeh velikih dogodkov še ni zaznati majsko-junijske športne vročice, če izvzamemo reklamni plakat za šolsko državno prvenstvo v krosu, ki se drži revije. Še preden bi se lotili odgovora na omenjeno vprašanje, je morda bolje razmišljati, kako velik športni dogodek sploh nastane. Odgovor na to vprašanje daje pogled na vsa tri velika šolska atletska tekmovanja, na kros ter posamično in ekipno šolsko atletsko prvenstvo, ki so se, do današnje podobe, oblikovali skozi desetletja. Bistvo je najbrž v tihem odobravanju športnih pedagogov in seveda v povezavi z Atletsko zvezo Slovenije, ki je vselej z veliko naklonjenostjo gledala na šolska atletska tekmovanja in jih ni nikoli jemala kot konkurenčna in predvsem kot nebodigatreba tekmovanja. V vseh treh atletskih tekmovanjih so se odražali športni pedagogi. Močne ekipe ali pa posamezniki so prihajali iz močnejših športnih ozadij, ne samo atletskih. Močna šolska atletska središča smo dobili samo tam, kjer imajo pomembno besedo športni pedagogi, brez katerih se ne bi zgodilo prav nič. Zanimivo je, da so nekatere atletske ekipe uspele brez atletskih ozadij, kar govori o univerzalnosti teh tekmovanj. Zaradi vseh teh in še mnogih drugih povezav so se tekmovanja razvijala in krepila, udeležba na njih je bila vselej zelo dobra, predvsem pa smo vsi občutili dobro športno ozračje. Animatorji šolskih tekmovanj (Zavod za šport RS Planica in njegovi predhodniki) imajo srečo z organizatorji, saj so vsi predani športu, predvsem pa se trudijo, da bi šolskim tekmovanjem vdihnili čim več športnega duha. Zanimiva je primerjava s pokljuškim šolskim maratonom (zimskim športnim dnevom), ki ima veliko bolj festivalski značaj in zanemarljiv tekmovalni naboj, a se po širini ne more primerjati z atletskimi tekmovanji. Res je, da je na Rudnem polju na Pokljuki več udeležencev kot na enem od atletskih tekmovanjih (ne pa tudi obeh atletskih, ki se zvrstita v istem dnevu), a če vemo, da so prišli na Pokljuko samo učenci in učenke iz 49 osnovnih šol in nekaj srednjih, je razlika v prid atletskim tekmovanjem. Medtem ko ostaja šolsko državno prvenstvo v krosu enotno in v trdnih starih okvirih, se del atletskih tekmovanj seli pod okrilje nove blagovne znamke – Festivala športa. Vsekakor bi si morali želeti, da atletsko tekmovanje s selitvijo ne bi utrpelo škode. Bojazen se sliši smešna, a če organizator ne bo pustil, tako kot doslej, v ospredje mladih tekmovalcev, če športni pedagogi in spremljevalci športnikov ne bodo deležni prostega gibanja, če bo čutiti, da so bolj pomembni zunanja oblika, red in promocija novega športnega okvira, to zagotovo ne bo blagodejno vplivalo na atletska tekmovanja. A pustimo se presenetiti. Drugo vprašanje pa je, koliko festivalskega bodo občutili udeleženci na vsakem od mariborskih tekmovanj, saj med njimi, razen na sklepnem delu, ne bo kakšnega tesnejšega stika. Veseli bomo, če boste na to vprašanje odgovorili športni pedagogi, učenci in dijaki, udeleženci Festivala športa. Kaj bodo dejali športni funkcionarji tako ali tako ne bo bistveno, čeprav so prav oni tisti, ki premikajo vzvode. J. G.

 6

Zgodovina športa

12

Blog

16

Šolska tekmovanja

17

Max, Juta in pes

Dan žena je že za nami, a kljub temu lahko povemo nekaj misli na temo družbene afirmacije naših kolegic. Dejstvo je, da so si ženske v moderni dobi izborile mesto ob moškem. Dve strani zapisov treh razmišljujočih sta redkost v slovenskem medijsko športnem področju, še posebno, ker se vsi trije avtorji sukajo okoli športa mladih. Preberite jih in morda še sami kaj dodate … Srednješolsko prvenstvo v rokometu (16, 17), srednješolsko prvenstvo v košarki za dijakinje in dijake (26, 27), šolsko prvenstvo v lokostrelstvu (29), šolsko prvenstvo v badmintonu (32). Juta Ošlak, še sveža magistra športa, ki že vse življenje živi s športom in športno vzgojo, saj sta bila njena starša v Mariboru oba priznana športna pedagoga, bo za ŠM pisala o vodnih športih. Svoje zapise, ki smo

jih naslovili z Max Juta in pes, posveča svojemu dedku, ki je bil Tržačan, in mu pripisuje svoje nagnjenje do vode in vetra, predvsem pa ne gre nikamor brez sina Maxa in psa.

19

Deset plus – mladi športniki

30

Opravičevanje pri ŠV

36

Avantura – Skalno gorovje

Športni plezalec Urban Primožič (19), nogometaš Dezsö Gerencser (20) in smučarska tekačica Nika Ponikvar (20), rokometašica in badmintonistka Petra Kramar, umetnostna drsalka Patricija Gleščič (22), judoist Blaž Kun in nogometašica Tanja Vrabel (23), turni smučar Luka Mihelič (40). V večini razvitih zahodnih držav je opravičevanje od vadbe pri pouku športne vzgoje mogoče le z zdravniškim opravičilom, drugače mora učitelj prilagoditi pouk posameznemu učencu. V Sloveniji je lahko učenec ali dijak skladno z zakonodajo zaradi zdravstvenih razlogov oproščen sodelovanja pri posameznih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela ... Petra Drašković pravi: »Nekatere stvari v življenju preprosto moramo storiti. Kot žarek svetlobe je ta misel, ki nas prevzame in »gloda«, dokler je ne uslišimo. Ne gre za fanatično trmoglavost. V srcu začutiš, da nekaj močno utripa v tebi, oblije te mraz, a hkrati »tisto nekaj« komaj čaka, da kot sončni žarek prebije meglo, in zaživi v tebi v polnosti. Zaveš se čarobnosti trenutka in veš, da je to to.«

5


iz zgodovine športa Iz

piše dr. TOMAŽ PAVLIN

Ergo! Si kdo upa nasprotovati? »Moškim Vašega obzorja je emancipirana že vsaka ženska, ki nima šivanke ali kuhalnice v roki.« Dan žena je že za nami, a kljub temu lahko povemo nekaj misli na temo družbene afirmacije naših kolegic, mater, gospodičen in gospa ali pa, če želite, naših dam, kakor so v začetkih športa radi spoštljivo zapisali. Dejstvo je, da so si ženske v moderni dobi izborile mesto ob moškem. V športu je ob načelu enakosti vse manj panog, v katerih ne bi bilo tudi ženskih tekmovanj.

Enakopravnost Vprašanja enakosti, enakovrednosti in enakopravnosti spola so se na zgodovinski časovni trak uvrstila pozno, pred približno dvesto leti. V zgodovini so primeri izjemnih žensk, ki niso spremenili družbenega pogleda in vloge ter delitve dela po spolu. Platon je, denimo, ženske skupaj z otroki štel za nespametna bitja, češ, da je njihova narava manjvredna moški v ‚sposobnosti za odličnost‘. Vodilne družbe so bile patriarhalne in patriarhatu je bila podrejena družina, v kateri je sicer imela pomembno vlogo žena, hišni ekonom in vzgojiteljica ter mati. Seveda bi lahko odprli debato o vplivih femme fatale in zakulisjih, ki pa tudi niso spremenila pogleda. Antični svet nam je zapustil mit o Atalanti, neustrašni mladi Grkinji, ki je postavljala svet na glavo in je v boju lahko premagala moške, poročila pa bi se le s tekmecem, ki bi jo premagal v teku. Če je ne bi, gorje mu, bil bi usmrčen. Hipomen ali Milanion, Pozejdonov vnuk je po nasvetu Afrodite vzel na tekmo tri zlata jabolka in jih med tekom postopoma odvrgel. Atalanta, deviška lovka in bojevnica ter športnica, skratka super ženska, se ni mogla upreti skušnjavi, da ne bi jabolk pobrala in bila je poražena. ‚Moško življenje‘ je bilo zapečateno, sledila je poroka in red je bil ohranjen. Tudi na začetku krščanstva so prve kristjanke stale ob strani kolegom in bile nič manj goreče zagovornice nove odrešujoče vere, sodelovale so pri javnih obredih. A ni bilo dolgo, ko je prevladal lik grešne Eve in obetajoča vera je prevzela družbeni ustroj časa. Ženska je bila kmalu neprimerna za poučevanje, kaj šele, da bi imela oblast nad moškimi, svetih zakramentov ni smela sprejemati, prav tako ne sodelovati pri cerkvenih obredih, do poznega srednjega veka pa je bila prikrajšana tudi za javno vzgojo in izobraževanje. Danes slavna angleška kraljica Elizabeta I. se je npr. izobraževala doma z domačim učiteljem.

6

foto:

L’EQUIPE Les jeux olimpiques 1, anvers 1920

Deklaracija o človekovih pravicah Še nedavno sta Evropo pretresala »lov na čarovnice« in ruralno gospodarstvo. Industrijska in politična revolucija sta zamajali tradicionalno fevdalno evropsko družbo. Še več, industrijsko-politični potres je navrgel nov red, cunami pa brisal srednjeveško fevdalne naplavine in arhaizme. Ruralno se je odmikalo urbanemu, fizična in miselna obzidja so padala, družbena slojevitost je prehajala na do tedaj še brezpravni tretji stan producentov, v katerem je dominiralo finančno in podjetniško meščanstvo. Francoska revolucija leta 1789 nam je zapustila dediščino v »Deklaraciji o pravicah človeka in državljana«. Pomemben navdih jo bilo politično razpredanje Jean-Jacquesa Rousseauja – navsezadnje, možak je zaslužen tudi za preporod in tvorbo moderne telesne vzgoje –, da se »vsi ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah« in da je naloga države in oblasti, da z ustavo, zasnovano na vladavini prava, varuje »naravne in nezastarljive pravice«, kot so svoboda, lastnina, varnost in upor proti zatiranju. In tržaški rojak Boris Pahor v Nekropoli na strani 208 poudarja, da je »... plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človeškega dostojanstva«. Spomnimo se Murnikovega klica »Slovenec sem in kdo je več!«.

Pravice žensk Ali je francoska revolucija dala enakost obema spoloma? Ne! Levitev ideala v pravico in pravo je vpeto v družbeno realnost, pa čeprav je imela revolucija tudi žensko epizodo. Revolucionarke pod vodstvom Theoroigne de Mericurt so odkorakale do kraljevske palače v Versailleusu,


da bi pospremile kralja Ludvika XVI. v zapor v Pariz. Revolucionarne ženske klube so moški potisnili na stran, češ da ženske ne premorejo hladnokrvnosti, nujne za politiko. Vseeno pa je revolucija odprla debato. Filozof Antoine Nicolas Condorcet je 1790. napisal esej o priznanju žensk za polnopravne državljanke, v Veliki Britaniji pa je Mary Wollstonecraft v »Zagovoru pravic ženske« (1792) poudarila, da je bilo omejeno izobraževanje krivo, da so ženske ostajale v »nevednosti in suženjski odvisnosti«. Boj za družbeno priznanje, boj za politične pravice in volilno pravico ter ekonomske pravice biti lastnica in posestnica, se je spreminjal v feministično gibanje, gibanje za družbene, politične in gospodarske pravice žensk, ki se je po načelu enakosti in enakopravnosti zavzemalo za enako dejavnost na različnih področjih družbenega življenja. Gibanje se je tudi radikaliziralo in v Veliki Britaniji je 1903. Emmeline Pankhurst ustanovila militiantno »sufražetsko« žensko zvezo. Sufražetke so prešle na odločnejši boj in med drugim tudi zasedle parlament.

Industrializacija in ženska Vsakdanji položaj ženske v družini in družbi je v 19. stoletju bistveno spreminjala industrializacija, resda različno po družbenih slojih. Za delavstvo je bil normalen prizor, da so moški, ženske in otroci za borne ali mizerne mezde prihajali v mesto, kapitalisti v sodelovanju s politiko pa so grabili dobiček. Žensko je industrializacija odtrgala iz kuhinje za delovni stroj, po službi pa je morala opravljati še domača dela. Moralno-etična beda in nehumanost zgodnjega kapitalizma, utemeljenega na ekonomskem liberalizmu (laissez-faire), industrializaciji in distribuciji, sta mirno prešla obupne delovne in življenjske razmere. Pohlep je bil gonilo industrije, je sredi 18. stoletja v delu O državljanski svobodi poudaril škotski filozof David Hume. Socialne blažitve kapitalističnega napredka so težko prodirale in delavstvo se je moralo organizirati. Sta marksizem in komunizem naključje? Pomemben dejavnik, ki je žensko vrgel v središče dogodkov, je bila prva svetovna vojna. Svetovna morija je mobilizirala nič koliko moških in ženske so morale poprijeti za delo v industriji in zunaj nje. Ponekod so bile tudi politične in nacionalne bojevnice, kot je to bil primer na Slovenskem, ko so bile ženske leta 1917 agitatorke majniškega deklaracijskega gibanja za slovensko politično emancipacijo, ki se je končala s prevratom ob koncu prve svetovne vojne in ustanovitvijo jugoslovanske države. V novi Evropi po prvi svetovni vojni je ženska nadaljevala boj za afirmacijo, poti nazaj ni bilo več.

Telovadka in športnica V primeru telovadbe je ženska naletela na moški klic in posluh. Sokolski telovadec jo je v luči nacionalne emancipacije klical k vadbi in jo tudi pozval, da sama prevzame vodenje in stroko. Kaj pa šport? Korak za korakom. Šport, ki se je v Britaniji iz snobističnega ekskluzivizma kmalu prelevil v množično in samozadostno moško tekmovalno dejavnost, je ženski zaprl vrata. Ker pa si je feministična ženska v svojem boju za družbeno afirmacijo izbrala tudi moški šport, le-ta pred ženskim obleganjem ni zdržal. Ženska ga je zgrabila in se afirmirala, naletela pa je na različne reakcije. Iz zakladnice domače zgodovine imamo kolesarsko

zgodbico in žensko kolesarko, ki je razvnela našega literata Antona Aškerca. Kolesarstvo kot dejavnost konec 19. stoletja ni bilo več noviteta, tudi tekme ne, vsaj moške, ob pogledu na ženske kolesarke pa so ljubljanski meščani izražali različne občutke. Pro et contra. Aškerc, kot piše B. Batagelj, naj bi bil zapriseženi pešec, v članku oziroma dialogu z mlado kolesarko, izobraženo in iz višjega sloja izhajajočo Ljubljančanko, se je podpisal kot »antikolesarjevič«. Aškerc je v navajanju kolesarsko ženskih pomislekov, objavljenih v Slovenskem narodu leta 1898, poudaril, da je kolo koristna in praktična iznajdba, pa tudi če gre za šport, vendar je za »vožnjo na biciklu treba moči, energije, spretnosti, okretnosti, nekaj telovadnega duha z ozirom na ravnovesje«. In pri kom to najdemo? »Pritrdili mi boste, gospodična, da pri moškem prej in z večjo pravico, nego pri ženski«, kajti dejstvo je, »da je priroda sama tako hotela, da je moški predstavitelj moči, telesne in duševne«, medtem ko »žensko telo ... reprezentira v prvi vrsti gracijo, lepoto, milino in prelest. To je prava ženska moč!« Zato je ženska na kolesu, zlasti gosposka ženska, »dama«, primer antiestetike, potem ko ji na obeh straneh kolesa visi široko krilo in vihra v vetru, če pa slučajno dama pade, bog ne daj, na cesti razgali večji del nog. Bodè pa za kolesarjenje oblekla »moško obleko«, da pravi ženska, no, to pa ne bi bilo dobro, saj potem »pade v obleki razlika med obema spoloma«. Aškerc še poudari, da »dama«, ko kolesari na isti način kot moški, karikira tudi v tem oziru svoj spol in ženska na biciklu tudi zaradi tega momenta ni več estetično lepa. Nekateri gredo celo tako daleč, da pravijo, da si ženska na kolesu celo zdravju škodi in da žali – decentnost,« je sklenil z antikolesarskimi pomisleki Aškerc ter mladi kolesarki zagotovil, da »ste najlepša, kadar hodite peš, ko se neprisiljeno kaže Vaš klasično ustvarjeni stas. Saj je ženska hoja tudi nekaj specifično ženskega in estetično ugodnega«, če pa jo že kolesarjenje veseli, »o le vozite se do mile volje, samo nikar si ne domišljujte, da s tem povzdigujete svojo ženskost, svojo lepoto in gracijo!« Aškerčevo pisanje ni ostalo neopaženo. Neki Fran G. ga je označil za filistra in velikega konzervativca, starokopitneža, »kateremu dela napredek in svoboda sive lase«, na drugi strani pa naj bi bil ljubosumni antikolesarski »okornež, ki sploh na kolo ne more, ali zaljubljeni črviček, ki si ne more omisliti kolesa in se mu zato sline cedijo, ko mora gledati, kako njegov zaklad okolo frči in se z drugimi zabava, sam pa mora ostati doma ali kvečjemu par kilometrov hoditi za njo«. Pa kolesarka? Ta je bila huda. Mlada, vihrava, športna, polna življenja je obračunala z Aškercem in antikolesarstvo navezala na bojazen ženske emancipacije: »Moškim Vašega obzorja je emancipirana že vsaka ženska, ki nima šivanke ali kuhalnice v roki! Emancipirana je že vsaka učiteljica, ekspeditorica, uradnica, emancipirana je – po Vašem – seveda tudi vsaka dama, ki ne hodi peš ob roki svoje matere ali svojega soproga ... Da pa je emancipacija ženstva bistveno vse kaj druzega, o tem mi menda koncem XIX. veka ni treba izgubljati besed. ... Ako niste imeli časa, da bi se glede tega vprašanja povzpeli vsaj nad nivo malomestnega konzervativnega filistra, Vas le prav prijateljsko obžalujem! Pa brez zamere!« Ergo! Si kdo upa nasprotovati?

7


spletni info kazalec

internet

programi

PRAVILNIK o ukrepih za varstvo pred utopitvami pri organiziranih športnih dejavnostih (Uradni list RS, št. 42/07), ki ga izdaja minister za šolstvo in šport.

1. člen S tem pravilnikom se določajo ukrepi za zagotavljanje varstva pred utopitvami, ki so potrebni v času izvajanja organiziranih športnih dejavnosti na, v in ob vodi. 2. člen

Spoštovani!

Obveščamo vas, da je končan postopek sprejemanja Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami pri organiziranih športnih dejavnostih (v nadaljevanju: pravilnik). Pravilnik je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 17/11, dne 11.3.2011 in prične veljati 26.3.2011. Z dnem uveljavitve pravilnika preneha veljati Odredba o ukrepih za varstvo pred utopitvami pri organiziranih športnih dejavnostih (Uradni list RS, št. 103/01). Obenem vas želimo obvestiti o nekaterih posledicah in obveznostih, ki jih prinaša sprejeti pravilnik: Za področje šolstva se uporabljajo direktno predpisi, ki urejajo varstvo pred utopitvami in je tako zagotovljen višji nivo varnosti (prisotnost reševalcev iz vode v skladu s Pravilnikom o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih). Pri izvajanju športnih dejavnosti - programov učenja plavanja, se tudi zagotavlja obvezna prisotnost reševalca iz vode. Če se ti programi izvajajo na kopališčih med obratovanjem, zagotavlja reševalca iz voda upravljavec kopališča. Samo v primeru, da se športni programi učenja plavanja izvajajo zunaj kopališča ali zunaj obratovalnega časa kopališča, mora reševalca zagotoviti izvajalec programa. Pri izvajanju ostalih programov športa, prisotnost reševalca iz vode ni potrebna pod pogojem, da je strokovni delavec v športu, ki vodi program, usposobljen za reševanje iz vode. Šteje se, da je strokovni delavci v športu usposobljen za reševanje iz vode za posamezno športno panogo, če je usposobljen po programu usposabljanja, ki je obsegal najmanj 10 pedagoških ur vsebin s področja poznavanja temeljnih postopkov oživljanja in najmanj 5 pedagoških ur z drugimi vsebinami reševanja iz vode. Konkretne vsebine in potrebno število ur usposabljanja za posamezno športno panogo določi nosilec v programu usposabljanja. Tako je odgovornost za varno izvajanje športnih programov v celoti na nosilcih usposabljanja. Da boste lahko zagotovili ustrezno usposobljene strokovne delavce je predvideno prehodno obdobje: Do 31.12.2011 morate uskladiti programe usposabljanja v skladu z zahtevami pravilnika (najmanj 10 pedagoških ur - poznavanja temeljnih postopkov oživljanja in najmanj 5 pedagoških ur - druge vsebine reševanja iz vode, glede na potrebe posamezne športne panoge). Do 31.12.2012 morate usposobiti ali dousposobiti vse strokovne delavce, ki izvajajo športne dejavnosti na, v in ob vodi. Od 1.1.2013 lahko športne dejavnosti izvajajo samo osebe usposobljene za reševanje iz vode ali pa mora biti prisoten tudi reševalec iz vode. Za vsa vprašanja v zvezi z izvajanjem pravilnika smo vam na razpolago (tel. (01) 4005348, e-pošta igor.kogoj@gov.si). MARKO RAJŠTER Direktor direktorata 8

Za organizirano športno dejavnost po tem pravilniku se šteje izvajanje vadbe, programov učenja plavanja in tekmovanj za katere ni potrebo dovoljenje v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o varstvu pred utopitvami, ki jih na, v in ob vodi izvajajo športna društva in drugi izvajalci v skladu s predpisi o športu. 3. člen Pri izvajanju programov učenja plavanja izven kopališča ali izven obratovalnega časa kopališča mora izvajalec programa poleg strokovnega delavca v športu, ki vodi program učenja plavanja, zagotoviti tudi stalno prisotnost enega reševalca iz vode. Reševalec iz vode mora biti prisoten ves čas, ko se izvaja program učenja plavanja, in opravlja naslednje naloge: neprekinjeno opazuje kopalne površine; rešuje iz vode; daje prvo pomoč; odpravlja vzroke, ki bi lahko privedli do nastanka nevarnosti za udeležence programa učenja plavanja. Reševalec iz vode v času, ko je odgovoren za opravljanje nalog iz prejšnjega odstavka, ne sme opravljati drugih nalog. Reševalec iz vode mora biti opremljen s kompletom za prvo pomoč za avtomobiliste in reševalno tubo ali reševalnim obročem. Ko reševalec opravlja naloge v skladu s tem pravilnikom, mora nositi uniformo, ki jo določa pravilnik, ki ureja ukrepe za varstvo pred utopitvami na kopališčih.


spletni info kazalec

internet

programi

4. člen Prisotnost reševalcev iz vode pri izvajanju vadbe ali tekmovanj na, v in ob vodi ni potrebna, kadar te dejavnosti vodijo strokovni delavci v športu, usposobljeni za reševanje iz vode. Šteje se, da so strokovni delavci v športu usposobljeni za reševanje iz vode za posamezno športno panogo, če so usposobljeni po programih usposabljanja, ki so obsegali najmanj 10 pedagoških ur vsebin poznavanja temeljnih postopkov oživljanja in najmanj 5 pedagoških ur z drugimi vsebinami reševanja iz vode glede na potrebe posamezne športne panoge. Konkretno potrebno število ur usposabljanja za posamezno športno panogo določi nosilec usposabljanja v programu usposabljanja. Če strokovni delavec, ki opravlja vadbo ali tekmovanja na, v in ob vodi, ni usposobljen za reševanje iz vode, v skladu s prejšnjim odstavkom tega pravilnika, se lahko vadba in tekmovanja na, v in ob vodi, izvajajo samo ob prisotnosti vsaj enega reševalca iz vode. 5. člen Programe usposabljanja strokovnih delavcev v športu iz prejšnjega člena je treba uskladiti s tem pravilnikom najpozneje do 31. decembra 2011. Do 31. decembra 2012 lahko vadbo ali tekmovanja na, v in ob vodi brez prisotnosti reševalca iz vode izvajajo strokovni delavci v športu, ki so bili usposobljeni po programih, ki so veljali na dan uveljavitve tega pravilnika. 6. člen Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Odredba o ukrepih za varstvo pred utopitvami pri organiziranih športnih dejavnostih (Uradni list RS, št. 103/01). 7. člen Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ljubljana, dne 3. marec 2011

dr. IGOR LUKŠIČ Minister za šolstvo in šport

KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV APRIL

Finalna tekmovanja 5. badminton, ekipno, finale, SŠ 6. športna gimnastika, finale, OŠ, SŠ 8. košarka, učenci in učenke letnik 1996, finale, OŠ 8. namizni tenis, finale, Litija, OŠPP 9. bowling, finale, Ljubljana, OŠ 13. odbojka, letnik 1996, finale, OŠ 14. rokomet, letnik 1996, učenke, finale, OŠ 15. rokomet, letnik 1996, učenci, finale, OŠ 21. odbojka, finale, SŠ 23. športno plezanje, finale, Zlato polje – Kranj, OŠ Polfinalna tekmovanja 1. nogomet, konec polfinal, SŠ 22. košarka, letnik 1998, konec polfinal, OŠ 30. namizni tenis, konec polfinal, OŠ 30. nogomet, konec polfinal, OŠPP Četrtfinalna tekmovanja 8. košarka, letnik 1998, konec ČF, OŠ Tekmovanja na področni ravni 15. nogomet, konec področnih tekmovanj, OŠPP 22. odbojka, letnik 1998, konec občinskih tekmovanj, OŠ 25. mini rokomet, letnik 2000, konec področnih tekmovanj, OŠ 25. mini odbojka, letnik 2000, konec občinskih tekmovanj, OŠ 30. Šolski plesni festival, konec področnih tekmovanj, OŠ, SŠ

MAJ

Finalna tekmovanja 6. nogomet, učenci in učenke, letnik 1996, finale, OŠ, SŠ, OŠPP 6. Pohod po poti okoli Ljubljane, OŠ, SŠ, OŠPP 7. Tek trojk, OŠ, SŠ 11. Šolski ekipni kros, OŠ, SŠ, OŠPP 13. ples, finale, SŠ 19. kajak kanu – veliki kanu, Bohinjsko jezero, Ribčev Laz, OŠ 20. atletika, finale, Murska Sobota, OŠPP 25. atletika, posamezniki, finale, Ljubljana, SŠ 27. košarka, letnik 1998, učenci in učenke, finale, OŠ 28. lokostrelstvo, zunanje tekmovanje, finale, OŠ, SŠ 31. namizni tenis, finale, OŠ Polfinalna tekmovanja 1. nogomet, konec polfinalnih tekmovanj, SŠ Tekmovanja na področni ravni 6. atletika, posamezno, konec šolskih in občinskih tekmovanj, OŠ, SŠ 8. Lokostrelstvo, zunanje, področna tekmovanja, OŠ, SŠ 13. atletika, konec področnih tekmovanj, OŠPP 15. Rokomet, letnik 1998, konec področnih tekmovanj, OŠ 20. atletika, posamezniki, konec področnih tekmovanj, SŠ 27. Odbojka, letnik 1998, konec področnih tekmovanj, OŠ 27. atletika, posamezniki, konec področnih tekmovanj, OŠ 27. mini odbojka, letnik 2000, konec področnih tekmovanj, OŠ 31. košarka, letnik 2000, konec področnih tekmovanj, OŠ

9


ALPSKO SMUČANJE

Zmaga Ule Hafner

INNERKREMS, 9. marca – Škofjeloška smučarka Ula Hafner je zmagala v veleslalomu na tekmi avstrijskega mladinskega državnega prvenstva. Izidi: 1. Ula Hafner (Slo) 2:24,51, 2. Ricarda Hasser (A) 2:24,72, 3. Christina Staudinger (A) 2:24,74, 17. Ana Bucik 2:26,97, 22. Eli Plut 2:27,41, 41. Maja Knez 2:31,05, 60. Nina Katarina Kermavner 2:33,20.

TELEMARK

Lavtar mladinski svetovni podprvak Ula Hafner

Na tekmah citizen – tri zmage

INNERKREMS, 4. marca – Na tekmovanjih kategorije citizen je Eli Plut zmagala v superveleslalomu in v enem od dveh smukov. Super G (4. marca): 1. Eli Plut 1:15,92, 13. Mihaela Kosi 1:17,65, 29. Nina Kobal (vse Slo) 1:19,20, smuk (5. marca): 1. Eli Plut 1:12,46, 2. 4. Nina Žnidar 1:13,0, 8. Klara Livk 1:13,86, 10. Mihaela Kosi 1:14,0. 11. Nina Kermavner 1:14,07, 14. Teja Lotrič 1:14,19, 29. Nina Kobal (vse Slo) 1:15,98, smuk (6. marca): 1. Nina Žnidar 1:13,79, 3. Eli Plut 1:14r,10, 6. Nina Kermavner 1:14,46, 13. Klara Livk 1:15,09, 20. Mihaela Kosi (vsi Slo) 1:15,57.

50. pokal Topolino

FOLGARIA (It), 19. marca- Na 50. izpeljavi pokala Topolino, ki šteje za največje tovrstno tekmovanje na svetu, je nastopilo tudi deset predstavnic in predstavnikov iz Slovenije, s srebrno medaljo v slalomu pa se je izkazala Maja Bernard. Najuspešnejši so bili mladi smučarji iz Avstrije 236 točke, sledijo: 2. Francija 126.3. Švica 106, 8. Slovenija 52. Po osvojenih medaljah prednjači Avstrija 8(5,2,1), sledijo Italija in Hrvaška, 5. Slovenija. Uvrstitve slovenskih smučark in smučarjev, veleslalom,mlajše deklice: 5. Maja Bernard, 9. Meta Hrovat, starejše deklice: 23. Andreja Slokar, 38. Lara Pančur, starejši dečki: 11. Ven Florjančič, 15. Žan Pšener, 16. Job Rupnik. Slalom, mlajše deklice: 2. Maja Bernard, mlajši dečki: 17. Martin Rihtaršič, 42. Tijan Marovt, starejše deklice: 8. Claudia Seidl, 16. Lara Pančur, starejši dečki: 35. Ven Florjančič.

GIMNASTIKA

Srebro za Slovenijo in Miho Šmigoca

INNSBRUCK, 5. marca – Na 14. spominskem tekmovanju Attile Pinterja je uspešno nastopila tudi kadetska ekipa slovenskih telovadcev in telovadk, ki je ekipno osvojila 2. Mesto, med posamezniki pa se je izkazal Miha Šmigoc z 2. mestom. Izkazal se je tudi novomeški telovadec Luka Bojanc s 3. Mestom v preskoku, pa tudi sicer je bil to njegov doslej najboljši nastop za reprezentanco. Tekmovanja so se udeležili tekmovalci iz desetih držav, za slovensko ekipo pa je bila doslej najboljša ekipna uvrstitev.

10

Izidi, starejši kadeti: 1. Johannes Mairoser (A) 73,100, 2. Miha Šmigoc 71,200, 5. Luka Bojanc (oba Slo) 64,750, mlajši kadeti: 1. Daniel Kopeinik (A) 75,35, 5. Peter Lampret 70,40, 6. Jure Weingerl 69,40, 11. Luka Kišek (vsi Slo) 51,15, starejše kadetinje: 1. Jessica Stabinger (A) 49,550, 4. Sara King (Slo) 45,250, mlajše kadetinje: 1. Barbora Mokosova (SVK) 49,35, 7. Ana Cikač 40,10, 8. Althea Gwshavanhu (obe Slo) 38,85.

HAFJELL (Norv), 13. marca – V finalu svetovnega pokala za telemark smučarje je v kraljevski disciplini slavil Bastien Dayer (Švi), šesto mesto Jana Lavtarja pa je bilo dovolj za drugo mesto v seštevku mladincev. Sašo Aleš je tekmo končal na 38. mestu.,Tine Kolenc je bil 39., Žan Ribnikar pa 42. Luka Pintar je odstopil. Jan je po tekmi povedal: »Zelo Sem vesel, da iz mladinskega svetovnega prvenstva ne odhajam praznih rok. Po dveh ponesrečenih predstavah sem danes končno sestavil vožnjo, ki me je pripeljala na drugo mesto.«

NORDIJSKO SMUČANJE

Igre OPA

BAIERSBRONN (Nem), 26. februarja – Tradicionalno tekmovanje mladih iz alpskih dežel v nordijskih disciplinah je eno zanimivejših tekmovanj, saj je konkurenca močna, medalja na igrah OPA pa je zaželena lovorika. Tekmovanje bi moralo biti v Einsiedelnu v Švici, a skakalnica ni bila pripravljena, tako da so v Baiersbronnu tekmovali samo tekači. Nordijska kombinacija, mlajši (1996): 1. Tomaš Portyk (Češ), 7. Mitja Drinovec, 14. Luka Pintarič, 17. Primož Jagodic, 18. Martin Malovrh. starejši (1994, 1995): 16. Jaka Zupan, 17. Urh Krajnčan, 22. Žak Šilih, 25. Tomaž Šeme, ekipno: 1. Nemčija, 2. Avstrija 1, 3. Avstrija 2, 7. Slovenija 1 (Drinovec, Zupan, Šilih, Krajnčan), 11. Slovenija 2 (Jagodic, Malovrh, Pintarič, Šeme). Skoki, dekleta: 1. Urša Bogataj (Slo) 240 (92, 88.5), 2. Ema Klinec (Slo) 229,5 (90, 83,5), 7. Julija Sršen (Slo) 198 (81, 81), 12. Barbara Klinec (Slo) 176,5 (80, 74). Fantje , starejši (1994, 1995): 1. Michael Herrmann (Nem) 255 (94.5, 89), 17. Aljaž Ogrinc (206 (81, 81) in Aljaž Vodan (206 (80, 81.5), 19. Aljaž Žepič 202 (86.5, 83.5), 21. Luka Jurič (198,5 (81, 80), 23. Tomaž Verbajs (Slo) 183 (91.5, 63), 25. Jernej Klarič (178,5 (77.5, 73), Mlajši (1996, 1997): 1. Thomas Dufter (Nem) 250 (91.5, 89.5), 5. Tilen Bartol (Slo) 229,5 (89, 83.5), 7. Cene Prevc (Slo) 224,5 (86.5, 85), 14. Andraž Modic (Slo)201,5 (79, 80), 15. Kristjan Ravnik 199 (78.5, 80.5), 18. Nejc Seretinek (Slo) 189 (79.5, 75), 20. Ožbej Ferkov (187,5 (78.5, 76).

OPA - smučarski tek

EINSIEDELN (Švi), 26. in 27. februarja - Smučarski tek, dekleta (letnik 1996), 5 km klasika: 1. Katarina Hennig (Nem) 15:04, 3. Ela Praznik 15:22,1, 11. Anita Klemenčič 15:31,7, 13. Neva Pančur (vse Slo) 15:35,3, fantje (letnik 1996), 5 km klasika: 1. Klemen Razinger 13:41,9, 11. Nik Piber 14:23,6, 17 Beno Črv (vsi Slo) 15:03,9, dekleta (letnik 1995), 5 km klasika: 1. Ana Marija Lampič 14:34,2, 12. Anja Žavbi Kunaver (obe Slo) 16:31,1, fantje (letnik 1995), 7,5 km klasika: 1. Marius Cebulla (Nem) 19:35,3, 3. Lovro Malnar 19:48,2, 7. Matic Slabe 20:35,6, 10. Gaber Arh 20:43,0, 13. Miha Šimenc (vsi Slo) 21:37,0.

Ana Marija Lampič


Lovro Malnar

Ela Praznik

Patricija Juren (Ce), 6. Urša Krušec (SBL), dečki 1995, 1996: 1. Krištof Brezar (Kr), deklice 1997: 1. Bernadett Kovacs (Mad), 3, Evita Čelesnik (LAB), 5. Saira Čatak (Jes), 7. Katja Vodlan, 9. Zala Rutar (obe SBL), deklice 1998: 1. Laura Hommes (Mad) , 9. Karla Jenšterle, 12. Maša Hosta (obe SBL), deklice 1999: 1. Anna Ryabinina (Rus), 4. Stela Habjan, 9. Ana Blaž (obe SBL), 13. Nina Polšak, 17. Maruša Udrih, 25. Liza Brilej (vse Ce), deklice 2000: 1. Elena Yotova (Bol) , 6. Zemina Šabanovič (Jes), 20. Mina Švajger (SBL), 37. Larisa Šafarič, 38. Nataša Volmut (obe Ce), dečki 1999: 1. Matej Gregorc (LAB), 6. Michael Chrastecky (SBL), 12. Miha Demšar (Jes), deklice 2001: 1. Svetoslava Ryadkova (Bol), 4. Nea Smolej, 13. Kaja Gril (obe Jes), deklice 2002: 1. Marta Sellaroli (It), 21. Jasna Skelič (SBL), 24. Maša Doler (Ce), 29. Alja Rančigaj (Kr), 31. Anja Knez, 32. Andreja Rebernik (obe Ce), Deklice 2003: 1. Kristina Grigorova (Bol), 7. Manca Podnar (SBL), deklice 2004: 1. Dora Nagy (Mad), 3. Pia Murnik (Jes), 13. Eva Oven (SBL), 16. Aneja Klopotan (Ce), 17. Jasmina Skelić (SBL), dečki 2003: 1. Vassil Dimitrov (Bol) 8. Jaka Brilej (Ce).

OP Bosne in Hercegovine

SARAJEVO, 13. Marca – Nastopilo je 94 tekmovalcev iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije in Slovenije. Deklice 1995, 1996 (14): 1. Zala Prestor (SBL), 3. Evita Čelesnik (LAB), 4. Patricija Juren (Ce), 8. Valerija Šrumpf, 9. Urša Krušec (obe SBL), Deklice 1997( 9): 1. Saira Čatak, 2. Anja Resman, 3. Neža Kozjek (vse Jes), 6. Veronika Omerzel (LAB), Deklice 1998 (3): 1. Klara Jenšterle Kavka, 2. Maša Hosta (obe SBL), Deklice 1999 (8): 1. Nika Meleh (Hrv), 2. Ana Blaž (SBL), 6. Saša Mišotič, 7. Ela Mohorič (obe Jes), 8. Tereza Pogačnik (LAB), Deklice 2000 (11): 1. Lana Petranovič (Hrv), 2. Zemina Šabanovič (Jes), 3. Mina Švajger (SBL), 8. Tjaša Buršič (LAB), Dečki 1999, 2000 (4): 1. Matej Gregorc (LAB), 2. Michael Chrastecky (SBL), 4. Miha Demšar (Jes), deklice 2001 (6): 1. Kaja Gril (Jes), 3. Pia Omovšek (LAB), Deklice 2002 (10): 1. Petra Jasic (Srb), 4. Nika Novak (Jes), 5. Maša Doler, 8. Anja Knez (obe Ce), deklice 2003 (12): 1. Hana Kosić (Hrv), Manca Podnar (SBL), 3. Lana Omovšek (LAB), 4. Anja Demšar (Jes), 7. Janja Blaž (SBL), deklice 2004 (8): 1. Pia Murnik, 2. Lara Hrovat (obe Jes).

Miha Šimenc

Pokal Slovenije

Anja Kunaver

UMETNOSTNO DRSANJE

OP Bavarske

OBERSDORF, 13. Februarja – 1. Katharina Hacker (Nem) 132,11, 7. Nika Cerič (SBL) 106,69.

Evropski kriterij

FELDKIRCH (A) 22. februarja – Deklice 1999: 1. Michaela Lucie Hanzlikova������������������������������������������������������������ (Češ), 5. Nina Polšak (������������������������������������ Ce), dečki 1999, 2000: 1. Jiri Belohradsky (Češ), 3. Miha Demšar (Jes), deklice 2001: 1. Gaia Maiorano (It), 5. Lara Guček (Ce), 6. Kaja Gril (Jes), deklice 2002: 1. Greta Baldan (It), 9. Nika Novak (Jes), 12. Jasna Skelič (SBL), deklice 2003: 1. Micol Testor (It), 7. Anja Demšar (Jes), deklice 2004: 1. Lara Hrovat (Jes), 5. Pia Murnik (Jes).

4. tekma - Evropski kriterij

BUDIMPEŠTA, 6. marca – Mladinke: 1. Regina Borbely (Nem), 3. Pina Umek (Ce) , deklice 1995, 1996: 1. Kloe Rozgonyi (Mad) , 4.

BLED, 27. februarja – Članice: Daša Grm 87,54, Mladinke: 1. Pina Umek (Ce) 87,54, 2. Januša Rode (SBL) 85,16, 3. Meta Čebokli (SBL) 75,51, 4. Zala Prestor (SBL) 70,73, Mladinci: Krištof Brezar (Kr) 84,87, deklice A: 1. Evita Čelesnik (LAB) 62,47, 2. Karla Jenšterle Kavka (SBL) 61,03, 3. Zala Rutar (SBL) 59,20, 4. Patricija Juren (Ce) 54,76, 5. Katja Vodlan (SBL) 54,51, 6. Saira Čatak (Jes) 53,22, 7. Urša Krušec (SBL) 52,76, 8. Nika Jagodic (Kr) 52,61, 9. Maša Hosta (SBL) 50,85, 10. Valerija Šrumpf (SBL) 49,64, 11. Klara Jagodic (Kr) 47,61, 12. Neža Kozjek (Jes) 40,40. Deklice B: 1. Ana Blaž 60,40, 2. Stela Habjan (obe SBL) 56,86, 3. Nina Polšak 51,95, 4. Maruša Udrih (obe Ce) 50,13, 5. Zemina Šabanovič (Jes) 49,67, 6. Mina Švajger (SBL) 45,89, 7. Tjaša Buršič (LAB) 34,25, 8. Liza Brilej (Ce) 30,48, 9. Eva Heinrih (Mb), 10. Sara Suhadolnik (Kr) 28,61, 11. Larisa Šafarič (Ce) 25,25, 12. Ela Mohorič (Jes) 25,05. Dečki B: 1. Matej Gregorc (LAB) 60,06, 2. Michael Chrastecky (SBL) 40,48, 3. Jan Rebec (LAB) 32,33, 4. Miha Demšar (Jes) 31,30. Deklice C: 1. Nea Smolej 29,52, 2. Kaja Gril (obe Jes) 24,65, 3. Lara Guček (Ce) 23,70, 4. Nika Novak (Jes) 21,10, 5. Nicole Vruinč (Ce) 18,04, 6. Pia Omovšek (LAB) 17,23, 7. Jasna Skelič (SBL) 16,04, 8. Maša Doler (Ce) 13,41, 9. Ajša Vičar (Jes) 13,25, 10. Andreja Rebernik (Ce) 13,18, 11. Trischa Gašperin (LAB) 12,46, 12. Alja Rančigaj (Kr) 10,62, Deklice D: 1. Lana Omovšek (LAB) 18,30, 2. Manca Podnar (SBL) 18,18, 3. Pia Murnik 17,52, 4. Lara Horvat (obe Jes) 15,19, 5. Janja Blaž (SBL) 12,47, 6. Maja Planinšek (Jes) 11,42, 7. Eva Oven 9,41, 8. Alina Košir (obe SBL) 8,48, 9. Eleonora Kralic (Jes) 8,02, 10. Aneja Klopotan 8,01, 11. Ajda Omladič (obe Ce) 7,91, 12. Jerca Oman (Kr) 7,56. Dečki D: 1. David Gregorc (LAB) 9,57, 2. Jaka Brilej (Ce) 6,33.

11


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog Milena Aras Harpf

Pot v pekel je tlakovana z najboljšimi nameni Namen je pravi: športna zveza se je odločila, da v sodelovanju z neko izobraževalno inštitucijo izpelje testiranje kandidatov za kadetsko reprezentanco. Testi naj bi bili fizični in psihološki (se opravičujem za morebitne nejasnosti, saj sem na tem področju laik). Izidi »fizičnih« testov še niso na voljo in jih tako ne morem komentirati. A kaj se je zgodilo s psihološkimi testi? Gre za teste motivacije, osebnostnih lastnosti in anksioznosti mladih športnikov. To navajam, ker je tako napisano na izvidu testa. Najprej se mi zastavlja vprašanje, kako to, da za tako poglobljeno analizo starši niso podpisali nobene privolitve, da se strinjajo, denimo, za odvzem zelo občutljivih OSEBNIH podatkov. Če je šlo za splošno analizo populacije mladih športnikov, bi pričakovala, da je »izvid« na voljo z imenom in priimkom le osebi, na katero se nanaša in za katero se obenem predpostavlja, da bo, ob ustrezni diskretnosti, ta »izvid« izkoristila za analizo. A izide svojega testa je prejel mladoleten, 13-, 14- ali 15-leten otrok na svoj elektronski naslov.

Aleš Peče

Odločitve in informiranje Po nizu svojih zapisov v ŠM me seveda zanimajo odzivi. Mnogi jih z zanimanjem preberejo. Še nihče mi ni dejal, da se prepogosto spuščam v kritiko, čeprav se pogosto zalotim, da počnem prav to, česar ne želim. Vem, da kritika mora biti, poleg tega pa je na našem športnem področju še mnogo preveč stvari neurejenih, nerazumljivih, tako da se je takemu razmišljanju težko izogniti, včasih pa se tudi ponavljam. Po naravi sem optimist, zato menim, da je vse stvari možno nekako urediti, a morda za optimizem ni prostora. Dopuščam možnost, da česa ne razumem in da marsičesa tudi ne vem, a vendarle si dopovedujem, da skoraj ni možno, da po letu in pol življenja brez telovadnice in športa otrok ne bi več dojemal stvarnosti, ki me je spremljala tako dolgo. Še zmeraj menim, da je slabotna povezava med strokovnjaki, ki snujejo, in strokovnjaki, ki delajo v praksi. Pogosto je do ključnih odločitev na našem področju prihajalo brez dogovora. Mi, ki smo delali v telovadnici, smo bili samo obveščeni. Žal je bilo nekaj rešitev slabih, če ne celo usodnih za naše področje. Ali če povem drugače - med nami, ki smo delali na izpeljavi

Prof. Nina Markun Puhan

Vsak dan novo

12

Vseživljenjsko učenje je eden izmed izrazov, ki se v zadnjem času pogosto uporabljajo in ki je vsakodnevna fraza, katere pomena se skoraj ne zavedamo več. Dejstvo, da čas beži vedno hitreje in da so spremembe edina stalnica, nas spremlja na vsakem koraku. Včasih je bilo dovolj, če je učitelj uspešno končal univerzitetno izobraževanje, danes si spremembe tako rekoč sledijo iz dneva v dan. Če želimo ali ne, postaja informacijska tehnologija del našega vsakdana, spreminjajo se otroci, spreminjajo se njihove navade, telesne značilnosti, njihove sposobnosti, čemur morajo slediti tudi učni pristopi in didaktika poučevanja. Vedno več je otrok z alergijami, sladkornimi boleznimi, astmo, epilepsijo ... Na te zdravstvene posebnosti bi straši morali opozoriti učitelje, ki s takimi učenci delajo, zlasti športnega pedagoga, ter mu omogočiti posvet z zdravnikom, terapevtom ali z nekom, ki bo znal svetovati, kako intenzivno lahko otrok

Meni, kot laiku, a človeku, ki skušam razmišljati, se zdi, da so izidi testa na previsoki ravni, kot bi se pričakovalo od otroka te starosti, da ga lahko razume. Kako bo otrok ravnal, ko o sebi prebere stavek »Ekstremna stopnja neuroticizma nakazuje na pogoste telesne psihosomatske in vegetativne težave.«? Če odmislimo neupravičeno posredovanja zelo osebnih podatkov, se mi poraja vprašanje, komu so te podatke še posredovali? Dobil jih je tudi otrokov trener. Sama sem bila zelo zadovoljna, da se je moj mladostnik odločil, da bo »izvid« delil z menoj, a sem ga zavestno in namenoma vprašala, ali želi da ga posredujeva tudi trenerju. Strinjal se je. Posredovanje podatkov je bila torej moja in otrokova odločitev, menila sem, da bi bili podatki lahko koristni, da bi se trening na tej visoki ravni še poglobil. Menila sem, da je to velika pomoč trenerju, ki skrbi za mladostnika na robu pubertete 6-krat po 2 uri vadbe na teden, to je za mladostnika, ki mora zdržati breme dvajsetih tekmovanj na leto ter seveda priprav, odrekanj in naporov in da je zato vsaka pomoč dragocena in zaželena. Zatorej, če k športni stroki stopi še sodobna psihologija in pomaga prebroditi kakšno težavo, toliko bolje. Kmalu sem ugotovila, da je trener dobil vse »izvide«, ne glede na to, ali so se starši in otroci s tem strinjali. Vse bi bilo v redu, če bi trener vedel, kaj naj naredi s temi informacijami. Ko sem namreč vprašala, kako bodo dobljena spoznanja komentirali, ali se bo kaj spremenilo pri treningu, še posebno zdaj, ko je znanstveno ugotovljeno, da ima nekdo »slab nadzor nad svojo motivacijo« ali pa da ima »nizko raven pozitivne motivacije«, sem dobila odgovor, da ničesar ne vedo in da nimajo nič s tem! Spoznanja športa v šoli, in ljudmi, ki so snovali novosti in doktrino, ki so skrbeli za izboljšave, so bila prevelika razhajanja. Verjamem, da se snovalci, v katerikoli ustanovi trudijo po svojih najboljših močeh, žal pa njihovega truda pogosto ne opazimo. Morda o svojem delu kdaj kaj napišejo v revijo Šport, a je njen doseg majhen, članki pa na previsoki znanstveni ravni. Pa da me ne bi kdo razumel napak, revijo Šport sem vzel samo kot primer, saj se dogaja podobno tudi ustanovam. Ni razloga, da učitelji ne bi sprejeli dobrih rešitev ali da jih ne bi razumeli. Najbrž manjka napor, ki bi ga morali snovalci vložiti v informiranje tistih, ki bi morali strokovne odločitve spraviti v življenje. Veliko lažje si je v pisarni nekaj zamisliti, mnogo težje pa je zamisel prenesti v telovadnico ali v zbornico. Prav zato z zanimanjem prebiram zapise dr. Marjete Kovač o poškodbah in o opravičevanju. Na enem mestu lahko učitelj praktik dobi vse, kar je povezano s tema dvema temama. Športni pedagogi, vsaj tako se zdi, se kot krti skrivajo v svojem delu in se marsikdaj nimajo časa ozirati po novostih. Zato se mi zdi, da je smiselno, da snovalci najdejo pot do izvajalcev. Kajti če izvajalci za neko rešitev nimamo posluha, je bolj ali manj obsojena na neuspeh. Seveda vsi gledamo na probleme iz svojega zornega kota in morda niti ne vemo, zakaj uvajamo novost. Novosti se, žal, rojevajo drugje, predvsem pa ne v telovadnici. Kot sem že nekajkrat nakazal in znova ponavljam, je nerazumljiva rešitev, da športni pedagogi nimajo kaj početi na nižji stopnji osnovne šole, druga velika tema pa je ocenjevanje. Zdaj opažam, da prihajajo v ospredje


ogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog psihološkega testiranja bi bila v nekem idealnem okolju zlata vredna pri poglobljenem delu z obetavnimi in očitno uspešnimi športniki. Trener bi lahko pri svojem delu kaj pripomogel pri odpravljanju nekaterih težav, seveda na svojem omejenem področju. Morda bi lahko poskrbel za odpravo pretirane zaskrbljenosti pred tekmovanjem. Morda bi komu svetoval obisk pri športnem psihologu. Morda bi bilo bolje, če bi skupaj z »izvidi« prišla tudi ustrezna navodila trenerjem, kako naj jih obravnava. A če trenerji o tem ne vedo ničesar, bi bilo bolje, da jih sploh ne bi dobili. Če otrok ne ve, kako naj si razlaga teste, ali jih je bilo potrebno poslati tudi trenerju – brez ustreznih navodil? Na moje dobronamerne komentarje o testih sem v klubu dobila telefonsko številko osebe, ki je projekt izpeljala. Profesor se je bil pripravljen pogovarjati z navadno mamo skoraj eno uro. Prijazno je razložil parametre, namen testiranja in celo individualne dosežke. Toda test ni namenjen toliko staršem kot trenerjem ali celo selektorju reprezentance, ki bi tako zvedel, da je njegov reprezentant ne samo fizično pripravljen, temveč tudi psihično trden in delaven (ugibam seveda). Pavšalno posredovati podatke osebam, ki nimajo niti najmanjšega razumevanja ali pripravljenosti, da s podatki »nekaj naredijo«, kaže na nerazumevanje dejanskega stanja. Ker namreč sami trenerji NISO kontaktirali organizatorja testiranja in ga vprašali, kar jih zanima. Ali naj sklepam, da razumejo vse, ali da jih ne zanima prav nič? Morda bi morali najprej testirati pripravljenost dela trenerjev, ki bodo delali z mladostniki, seveda na nekoliko višji ravni, kot je le spremljanje trenutnega športnega dosežka.

Kot sem razumela, naj bi izide testiranj obrazložili na nekem skupnem treningu. Slišala sem, da nekateri trenerji niso navdušeni za nadaljnje sodelovanje pri testiranjih. Menim, da je to še večja napaka. Takšna testiranja povsem podpiram, vendar pa si želim, da bi tudi starši bolj neposredno doživeli humanejšo, predvsem pa bolj smiselno uporabo izsledkov. Navsezadnje so bili testi zato tudi narejeni. P. S. Nobena od citiranih psiholoških ocen se ne nanaša na katerokoli osebo, niti ni kakorkoli povezan z menoj.

še šolska športna tekmovanja in prireditve. Prvi dve temi bi verjetno že zaslužili poglobljeno analizo, da bi ugotovili, ali so zastavljeni cilji pri teh dveh odločitvah tudi doseženi. Pri tretji temi, ki se tudi tesno vpeta v šolski prostor, pa bi se kazalo tudi bolj posvetiti, da se šolski »reformatorji« športa ne bi opekli s prihajajočimi projekti. V mislih imam junijski Festival športa. Kako pomembno je informiranje vidimo na primeru šolskega pokljuškega maratona. Poleg ljubljanskega tekaškega maratona je to paradna prireditev športa v šoli, sodeluje pa samo približno deset odstotkov šol. Nihče me ne more prepričati, da je razumljivo, da neka šola ne pošlje na Pokljuko vsaj nekaj svojih učencev, čeprav je prevoz zagotovljen, ob tem pa dobi vsak udeleženec še malico in medaljo. Abstinenca je dejstvo in najbrž bi se moral nekdo pozanimati za vzrok takega stanja. Ne bom razpredal, kaj bi pravi odziv pomenil za organizatorje, a to so v bistvu »sladke« skrbi, ki bi jih najbrž hitro rešili. Informacije so zagotovo razlog skromnega obiska naših finalnih prireditev, kaj šele predtekmovanj. Vemo, da je bolj izjema kot pravilo, da dobi obiskovalec šolskega finala v roke papir, ki bi mu o tekmovanju kaj povedal. Številka na dresu igralca ni samo za sodnika, pač pa tudi in predvsem za gledalce. Če bi dobil obiskovalec na preprosti zgibanki, o kateri sem nekoč bral v Športu mladih, še nekaj podatkov o šoli in o tekmovanju, pa tudi ne bi bilo nič narobe. Britansko kraljico so njeni svetovalci nekoč opozorili, da narod demonstrira. Zamahnila je z roko in dejala: »Hudo bo, ko bodo ljudje tiho.« In dozdeva se mi, da smo športni pedagogi v tem položaju.

vadi. Športni pedagogi namreč večkrat opozarjajo, da z zdravstvenim stanjem otrok niso dovolj seznanjeni. Verjetno se marsikomu zdi smešno, da je v posodobljenem učnem načrtu za športno vzgojo v OŠ v učnem sklopu Naravne oblike gibanja dodana vsebina varnega padanja. Otroci velikokrat ne pridobijo teh izkušenj v zgodnjem otroštvu, v času, ki je za to najbolj primeren, zato jih je tega treba naučiti. In to ni tako preprosto. Potrebujemo namreč dovolj prostora in ustrezno mehko podlago. Tudi pri učenju varnega padanja je potrebno upoštevati metodične postopke in načelo od lažjega k težjemu, od preprostega k zahtevnejšemu. Vendar je za predšolske otroke in učence prvega triletja vsekakor lažje kot za starejše, ki imajo že naučene nekatere nepravilne gibalne vzorce, denimo, lovljenje na dlani spredaj, zadaj, ob strani. Poškodbe zapestja so pri taki blažitvi padca dokaj pogoste, ne pa najhujše. Veliko bolj nevarno je, če osebi, ki pade, glava zaradi premajhnega mišičnega tonusa vratu zaniha nazaj. Poškodbe vratne hrbtenice so pogosto nepopravljive. Zato je tudi v usposabljanje učiteljev, ki ga ponujamo na ZRSŠ, med ostalimi vsebinami učenje varnega padanja in predstavitev ter pogovor s pediatrinjo ali pediatrom o tem, na katere poškodbe moramo biti v različnih starostnih obdobjih učencev bolj pozorni ter kako se jim izogniti (oziroma možnost le-teh zmanjšati na najnižjo stopnjo).

Vedno več časa in energije učitelji porabijo za individualiziranje učnega procesa in iskanje rešitev, kako pristopiti k delu in čim bolje vključiti učence s posebnostmi. To ne pomeni, da učence oprostijo določenih dejavnosti, ampak jim olajšajo razmere za izpeljavo gibalne naloge. V spletni učilnici športne vzgoje v osnovni šoli (najdete jo na povezavi http://skupnost.sio.si/ ) so nekateri športni pedagogi objavili svoje poglede in izkušnje z delom z učenci s težavami na gibalnem področju – nekateri imajo odločbo o usmeritvi, veliko pa je primerov, ko učenci potrebujejo drugačen pristop pri športni vzgoji, čeprav niso usmerjeni. To pomeni, da individualizacija postaja del šolskega vsakdana in da so avtorji strokovnih prispevkov našli rešitve, ki so jih bili pripravljeni predstaviti tudi drugim uporabnikom tega spletnega okolja. Poleg specialne športne didaktike dobivajo vedno večji pomen tudi druga področja celostnega pogleda na učenca. Zato je dobro pogledati tudi, kaj ponujajo druga področja: zdravstvo, psihologija, pedagogika … V juniju se, denimo, pripravlja mednarodna konferenca o socialno-čustvenih vidikih vzgoje in izobraževanja (povezava na http://www.pef.uni-lj.si/ index.php?id=458). Odprimo oči in ušesa in predvsem glave, kajti toliko različnih podatkov kot v sedanjem času, nas še ni obkrožalo. Pri tem pa ne pozabimo na kritično presojo in zdravo kmečko pamet.

13


Pripravlja uredništvo WWW.SLOSPORT.ORG

Šport Slovencev v Italiji

Bloudkova priznanja Februarja letos je v Ljubljani prejela Bloukdovo plaketo tudi slovenska športnica v Italiji, rolkarica kriške Mladine Mateja Bogatec. Bogatčeva je v svoji več kot dvajsetletni rolkarski karieri prvič oblekla dres italijanske mladinske reprezentance leta 1997, v članski reprezentanci pa je debitirala leta 2004. Poleg mnogih italijanskih naslovov in uspehov na mednarodni ravni je osvojila tudi tri kristalne globuse v svetovnem pokalu. Zaradi delovnih obveznosti, ki ji niso več dopuščale vsakodnevnih treningov, dolgih potovanj na tekme svetovnega pokala, je leta 2010 sklenila, da ne bo več tekmovala za italijansko reprezentanco in da bo nastopala le s svojim društvom na raznih tekmovanjih, obenem pa se bo posvetila treniranju naraščajnikov. Bloudkovo priznanje je bilo za Matejo Bogatec eno najlepših nagrad, ki jih je prejela kot športnica, in je na to priznanje zelo ponosna. Bloudkova priznanja podeljujejo od leta 1965. Za vse športnike in športne kolektive v Sloveniji je bilo in je to največje priznanje, ki ga lahko prejmejo. In to seveda drži tudi za slovenske športnike v Italiji. Doslej je Bloudkova priznanja med Slovenci v Italiji prejelo 27 športnikov in kolektivov. Najvišja priznanja, Bloudkove nagrade, sta prejela dva kolektiva in športni delavec Bojan Pavletič. Nagrado je leta 1983 prejelo Združenje slovenskih športnih društev v Italiji z utemeljitvi-

14

1966 - plaketa za ŠZ Bor

jo: »Za razmah športa med zamejci. Vključuje osnovne organizacije v tržaški pokrajini (18), goriški (12), videmski (1).« Naj omenimo, da sedaj ta krovna športna organizacija v Italiji združuje že 57 društev. Dve leti pozneje (1985) je nagrado prejelo Slovensko planinsko društvo Trst »Za uspešen razvoj planinstva in telesnokulturne dejavnosti med zamejskimi Slovenci. Ustanovljeno 1904 iz narodno obrambnih vzgibov, oplajalo je zavest Slovencev in se razraslo v množično organizacijo. Dejavnost: izleti, smučarski tečaji, vrhunski vzponi, delo s šolsko mladino ...«

Bojan Pavletič nagrado odklonil Poglavje zase je nagrada, ki naj bi jo leta 1987 prejel »oče slovenskega športa v Italiji« Bojan Pavletič. V utemeljitvi je bilo zapisano: »Za razvoj telesne kulture med Slovenci na Tržaškem. Rojen v Trstu, med obema vojnama je živel v Jugoslaviji, leta 1951 se je vrnil v Trst. Dejaven smučar, košarkar, trener ženske odbojkarske ekipe, ki je nastopala v 1. Italijanski ligi, pobudnik športnih iger slovenske mladine v zamejstvu, gonilna sila pri ustanavljanju športnega združenja Bor, prvi predsednik krovne organizacije slovenskih športnih društev v Italiji. Nagrado je odklonil.« Čemu je Pavletič to storil? Z dejanjem, ki je tedaj zelo razburilo same organizatorje Bloudkovih priznanj in še bolj vodilne politične kroge v zamejstvu, je hotel opozoriti, da se med Slovenci v Italiji ne posveča športni dejavnosti ustrezne pozornosti. Plakete so med Slovenci v Italiji so prejeli: 1966 ŠZ Bor: »Za organiziranje športnega življenja med slovensko mladino na Tržaškem.« 1978 Sonja Milič: »Za uspehe v namiznem tenisu. Članica zamejskega kluba Kras. Italijanska državna reprezentantka. Študentka VŠTK v Ljubljani, ki se namerava posvetiti delu z mladimi v matičnem klubu v zamejstvu.« 1984 Peter Brlec: »Za razvoj kotalkanja med zamejskimi Slovenci v Italiji.« 1986 Samo Kokorovec: »Za tekmovalne dosežke v kotalkanju. Na mladinskem evropskem prvenstvu 1986 je dosegel 1. mesto.« 1988 ŠZ Dom Gorica: »Za 25-letno uspešno delovanje v zamejstvu, za vključevanje slovenske mladine in razmah dejavnosti v Benečiji.« 1989 Aldo Rupel: »Za uspešno športno dejavnost med zamejskimi Slovenci v Italiji. Pedagog, organizator, publicist in zbiratelj dragocenega športnega zgodovinskega arhiva.« 1990 Aleksander Rudolf: »Za propagandno in publicistično dejavnost med zamejskimi Slovenci.« 1991 Mario Magajna: »Za življenjsko kronistično fotografsko delo v zamejstvu.« 1992 Arianna Bogatec: »Za olimpijski dosežek zamejskega športa. Na olimpijskih igrah 1992 je bila osma v jadralnem razredu europa.« 1993 ŠK Kras: »Za razvijanje športa med zamejskimi Slovenci in tekmovalne dosežke, zlasti v namiznem tenisu.« 1994 OK Val: »Za prispevek k razvoju slovenskega športa v zamejstvu.« 1995 Branko Lakovič: »Za razvoj košarke med zamejskimi Slovenci in za 35 let dela v športu.« 1996 ŠZ Sloga: »Za pomemben prispevek slovenskega športa v Italiji,« in Mario Šušteršič: »Za delo v športnem dopisništvu, za poročanje športnega utripa Slovencev na Tržaškem.«


2010 – Mateja Bogatec

1987 - Bojan Pavletič

1998 Radi Pečar: »Za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa, še zlasti v okviru Združenja slovenskih športnih društev v Italiji in še posebno Kolesarskega kluba Adria iz Lonjerja.« 2000 Lojze Abram: »Za odločilni prispevek k uveljavitvi Slovenskega planinskega društva Trst, z novinarskim delom in urejanjem mladinskega tiska pa je zamejski šport populariziral med mladimi.« 2001 Ivan Peterlin: »Za ustvarjalen delež pri razvoju slovenskega zamejskega športa. Kot športni pedagog, trener, športni organizator, publicist in novinar je v zadnjih tridesetih letih veliko pripomogel k uveljavitvi slovenskega športa v Italiji. Kot športni strokovnjak je bil deležen priznanja tudi z imenovanjem v organe italijanskega olimpijskega komiteja.« 2002 Franko Drasič: »Športni pedagog, publicist, avtor radijskih oddaj je z dušo in telesom zapisan zamejskemu športu. Že dolga leta vodi vrsto tečajev zunajšolske gibalne

vzgoje najmlajših, uspešno in na visoki ravni vodi mladinske in članske odbojkarske ekipe. Vzgojil je mnoge rodove športnikov in spada med najzaslužnejše za razmah gibanja, ki ga danes pojmujemo kot slovenski šport v Italiji.« 2003 Tanja Romano: »Tanja Romano ima kljub rosnim dvajsetim letom za seboj zelo bogato športno kariero. Vrsti medalj z državnih in evropskih prvenstev je kotalkarica Športnega društva Polet iz Opčin pri Trstu novembra 2002 dodala zlato odličje s svetovnega prvenstva za nastop v kombinaciji, na (2003) članskem evropskem prvenstvu v Trstu pa je osvojila zlato v prostem programu in kombinaciji. Njeni vrhunski dosežki so v ponos Slovencem v Italiji, saj je postala prava ambasadorka slovenstva v svetovni športni areni.« 2004 Matej Černic: »Za osvojitev srebrne medalje na olimpijskih igrah v Atenah v dresu italijanske odbojkarske reprezentance.« 2005 Sergio Tavčar: »Kot televizijski reporter je že pred desetletji ustvaril nov prijem pri

poročanju in z njim vzbudil veliko pozornost. Njegova največja ljubezen med športi je košarka in v njej je segel zelo visoko, posebno kot reporter, čeravno je bil tudi vzgojitelj in trener najmlajših, posebno pri Poletu na Opčinah pri Trstu.« 2006 Mojmir Kokorovec: »Že dve desetletji se ukvarja z vzgojo in treniranjem kotalkaric in kotalkarjev v zamejstvu. Trenira tudi Tanjo Romano, najboljšo kotalkarico na svetu. Od leta 2003 je tudi stalni trener italijanske državne reprezentance. Pomemben je njegov čut pripadnosti slovenskemu športnemu gibanju v Italiji.« 2007 Bruno Bogatec: »Za pomemben prispevek k razvoju in popularizaciji jadranja ter celotnega zamejskega športnega gibanja v Italiji.« 2010 Mateja Bogatec: »Odlična tekmovalka v skirollu in rolkanju za pomemben prispevek k razvoju in popularizaciji slovenskega zamejskega športa.«

Mihi Hrobatu - priznanje za fair play Na Zavodu za fair play in strpnost v športu so podelili priznanje za športno potezo februarja 2011, junak tega meseca pa je bil Miha Hrobat, mladi smučar ASK Triglav, ki je s športno gesto na olimpijskem festivalu evropske mladine v Liberecu na Češkem, pokazal, da dosežek

Poteza meseca – (z leve) Miroslav Cerar, Janez Kocijančič, dobitnik priznanja Miha Hrobat in Igor Tominec

vendarle ni vse, kar premore dober športnik. Mihu so športno čestitali tudi dr. Janez Kocijančič, predsednik OKS-ZŠZ, naš olimpionik Miroslav Cerar in g. Darko Repenšek, predstavnik Ministrstva za šolstvo in šport. Priznanje pa je smučarju vročil novinar Igor Tominec, član komisije za športno potezo. Miha Hrobat je na slalomu na OFEM odlično opravil prvo vožnjo in končal na 5. mestu. Med pripravami na drugo vožnjo pa si je ogledal posnetek, ki so ga posneli kolegi iz ekipe. Iz posnetka je bilo razvidno, da je storil napako, saj je povozil količek, kar sicer sodniki ob progi niso zaznali, niti sam v tistem trenutku ni začutil, da bi storil napako. Seveda je slutil, da morda v tistem tesnem prehodu med vratci ni bilo vse v redu in ga je zato vleklo, da si je posnetek ogledal še pred drugo vožnjo, čeprav bi lahko vse skupaj opravil po tekmovanju. Po ogledu posnetka se je odločil, da tekmovalni žiriji pove, da je povozil količek in da se odpoveduje nastopu v drugem teku. Vodstvo največjega evropskega mladinskega tekmovanja pod okriljem olimpijskih krogov mu je že v Libercu podelilo priznanje za fair play. Mihi Hrobatu je treba čestitati za športno poštenost, še posebno v teh problematičnih časih, v katerih se zdi, da poštenje nima več nobene cene. Več informacij o športni potezi februarja je na voljo na spletnih straneh: www.sportikus.org Bojan Jurovič

15


Predstava na odru Gledališki list, dvorana: Šolski center Krško-Sevnica, predstava: Finale šolskega rokometa za dijake, aranžer: Saša Vesel, ravnatelj ŠC Krško-Sevnica, glavne vloge: rokometaši dijaki iz Krškega, Šiške, Ptuja in Vipave, dirigenti: vodje ekip, orkester: navijači, pihalci, tolkači, gonilci siren, Voditelja: sodnika. Brez vstopnine. Kajenje: v dvorani prepovedano. Pred vrati ŠC Krško-Sevnica sem še zadnjič globoko potegnil dim, elegantno s palcem in sredincem frcnil ogorek na trikotno travno podlago, se vzravnal ter se zrinil na tribuno, na kateri so kolegi že pred začetkom preizkusili pripomočke. Vse je delovalo brezhibno, kakšen tempo bomo držali, smo se dogovorili še pred prihodom naših Nuclear power boys, prvič v zgodovini šole v finalu šolskega prvenstva. Med tekmo se ne bomo mogli pogovarjati, prevzel sem vlogo diktatorja. Vedel sem, da bo treba preglasiti nasprotne navijaške ekipe, seveda sem se zavedal, da smo vsi na istem odru, soigralci, brez katerih ni prave igre, na odru bi brez nas izgledalo, kot da igrajo rokomet brez rok in nog. Na parketu se je pojavila gospodična, ki je nahecala nekaj naših fantov, da so nosili zastavo, na kateri je pisalo fair play. Nekaj je govorila, nihče je ni razumel. Dejal sem si, da bi bil mogoče hec, če bi šel pozdravit šefa navijaške skupine na drugi strani tribune. Res je bilo zabavno: »Čuj, stari, vsi tam doli so zeleni, zaradi nians se ne bomo sekirali, razbijali bomo po bobnih za naše in za vaše, za svetle in temnozelene, nima veze,« je dejal in sva udarila v dlani. Še preden sem prišel na svoje mesto, se je začelo. Kaj vi veste, kaj je rokomet? Naši Nuclear boys to obvladajo. Svetlozeleni so se delali, kot da so z Letvinenkom pred

foto: DAKA

Deskanje z žico

Juhu - poletje je tu ...

Max, Juta in pes ...

16

Tako na žici deskajo mojstri

Zima se bliža h koncu in poletje ni več daleč. Smuči in deske bomo postavili v kot, zimske čevlje ter bunde pa pospravili v omaro. Prihajajo topli dnevi in nove priložnosti za športne dejavnosti na vodi. Dobro znanje plavanja je pogoj za vse dejavnosti na vodi, zato plavajte. Možnosti za dejavno preživljanje prostega časa na vodi je veliko. Odločite se lahko za jadranje na deski, jadranje, veslanje ali za novo zvrst športa, ki mu pravijo cable wakebording. Vse dejavnosti so primerne za otroke, mladostnike in odrasle. Z njimi se lahko zabavate sami, v skupini, v okviru športnih dni, v šoli v naravi ali pa se jih lotite kot izbirno vsebino v srednji šoli.

Deskanje z žico cable wakebording Nova športna zvrst, ki postaja tudi pri nas zelo priljubljena, se odvija na vodi in je podobna smučanju na vodi, le da namesto motornega čolna za vleko uporabljamo vlečnico, ki nas krožno vleče po morskem zalivu ali na jezeru. Namesto smuči uporabljamo desko, podobno deski na snegu, imenuje pa se wakeboard. Izraz je tujka in je sestavljena iz besedice cable, kar bi pomenilo vlečna vrv, vlečnica, board je nam že znana deska, kaj v angleški sestavljenki počne wake pa navidezno ni povsem razumljivo, saj pomeni prebujanje. A »wake« pomeni tudi val, ki nastaja za motornim čolnom. Pri tej zvrsti deskanja vleče vlečnica in ne čoln, zato bi to deskanje na vodi lahko imenovali tudi deskanje z vlečnico, deskanje z žico ... Ob tej besedni zadregi vas vabim, da si tudi vi izmislite slovensko ime za to vodno dejavnost in nam ga sporočite. Morda to že imenujete po svoje. Kako?

Oprema za deskanje CWB Vlečnica je v primerjavi s čolnom okolju prijaznejša in za uporabnika cenovno ugodnejša. Cena urne vozovnice je od 10 do 15 evrov ali 25 do 35 evrov za celodnevno uporabo. Pričetek je zelo preprost, upoštevajte napisana navodila pri vlečnici in opazujte ljudi, ki vozijo. Obvezno je znanje plavanja. Neoprensko obleko, rešilni jopič in desko si lahko sposodite.


Rokomet tekmo pili čaj, zabeljen s polonijem, vse, kar so vrgli na vrata, je letelo mimo. Bal sem se že, da bosta sodnika odkrila zaroto, da bo nastala nova »afera« driska, ampak nista imela pojma. Kot nori smo navijali sireno, štirje smo vrteli in komaj zdržali. To je bil rokomet, eni in drugi zeleni so leteli po zraku, komolci so pokali ob udarcih ob parket, majice so se parale, ko se je kateri peljal po hrbtu več kot pet metrov, smo preskočili besneči zvočni zid. Enkrat sem potegnil iz žepa cigarete, pa me je Hari usekal po prstih in ustavil: »Zdrži do konca, saj imamo potem prosto, naš je samo še finale. Bomo zunaj vlekli.« Čisto sem pozabil, da sem šef, da se moram lepo obnašati. Malo je bilo nerodno, ker je našemu najboljšemu temnozelenemu padlo ven koleno in so ga odnesli na rokah. Finale, da te kap. Temnozeleni so vedeli, da morajo premagati rdeče, da nimajo izbire. Imeli so trenerja, nekega Badžo, visokega dva metra in še za eno opeko, človeka, ki je rokometaš že od rojstva. V ekipi je imel sina. Ko je zavpil, smo slišali na drugo stran dvorane, čeprav se med sabo sploh nismo slišali. Petnajst sekund pred koncem, ko smo imeli žogo in met na devetih metrih, je Badžo plesal po igrišču in svojim kazal, kako naj igrajo obrambo, kako naj dvigajo roke, kako naj se gibajo. Malo je manjkalo, da bi jim uspelo naše spraviti na kolena in obdržati rezultat na 26 : 26 in izsiliti podaljšek ali kazenske strele. Nuclear boysi so vedeli, da morajo zmagati. Našemu Mateju Kavčiču, najboljšemu igralcu turnirja, je zadnjo sekundo po naključju priletela žoga v glavo, ujel jo je in izrabil še zadnjo možnost za gol. S svojimi kilogrami se je vrgel med obrambo Vipavcev, nasprotniki so padli kot keglji pri bowlingu, vratar pa je jezno še enkrat brcnil žogo v svoj gol. Zunaj sem vprašal Ptujčana, zakaj šepa, pa kaj mi je dečko rekel: »Tak je pač rokomet, to je moška igra, to ni za vsakega. Letos smo imeli poskusno tekmo, drugo leto pa bomo zmagali.« Navijači Nuclear boysov lepo pozdravljamo bralce Športa mladih, čeprav te revije še nikoli nismo videli. Nuclear Ragla

Vožnja Vožnja je preprosta in varna. Pred pričetkom je potrebno temeljito ogrevanje, še posebno rok in ramenskega obroča. Ko si pripravljen, sedeš na štartni pomol z vpeto desko in primeš podani konec vrvi z ročajem. Drugi konec vrvi je pripet na vrh montažnega stolpa, kjer čaka na prosti nosilec vlečne jeklenice, ki kroži nekaj metrov nad gladino in te potegne s seboj. Če padeš se izpustiš in plavaš nazaj na obalo. Na štartnem pomolu sediš s pokrčenimi nogami z desko na vodi obrnjeno v smeri vožnje. Roke so rahlo pokrčene. Slediti moraš vlečni vrvi. Ko se napne in začutiš, da te vleče, preprosto vstaneš kot iz stola . Ne nagibaš se nazaj, kajti končal boš na zadnji plati, teža je nekoliko bolj na zadnji nogi, obe nogi pa sta rahlo pokrčeni. Na deski stojiš trdno in vzravnano. Ne pustiš, da te potegne v predklon. V zavoju se drži zunanje strani, biti pa moraš pozoren, da je vrv ves čas napeta. Napetost v zavoju uravnavaš s pritegom rok k telesu. Čim je vlečna vrv napeta, roke znova iztegneš, se posebno, ko pride vlečnica na ravnino. Zelo preprosto in ko enkrat dojameš, zakaj je tako pomembno, da so roke iztegnjene, se vse dogaja skoraj samodejno. In če se še enkrat vrnem k razlagi iztegnjenih rok – samo iztegnjene roke lahko pokrčimo in tako vplivamo na napetost vrvi. Če bi bile roke ves čas pokrčene, ne bi imel deskar nobene možnosti popravka napetosti vrvi.

Pri padcu med vožnjo je treba odplavati iz vlečne poti in se umakniti veseljaku, ki prihaja za teboj, da te ne povozi. Hitrost vlečnice zaposleni prilagajajo znanju deskarjev, zato vas bodo na začetku vlekli počasi. Zaposleni na vlečnici skrbijo za hitrost in varnost. Hkrati se lahko na vlečnici vozi več ljudi, od šest do dvajset. Število krogov, ki jih narediš, je odvisno od telesne pripravljenosti. Ko imaš dovolj, izpustiš ročaj in plavaš na obalo.

Start

Najbližja je Avstrija

Iztegnjene roke med vožnjo – tako je najlažje in tudi najmanj naporno

Padci so na začetku pogosti, saj se je treba navaditi na labilno ravnotežje

V Sloveniji takšne vlečnice ni, najbližje so v Avstriji (Plankensee, Schwarzelsee) ter na Krku, v Poreču in na Pagu. Nam najbližja je dvajset minut vožnje po avtocesti iz Maribora, v smeri proti Gradcu. Za šolske skupine in rojstne dneve imajo Avstrijci posebno ugodne cene, s tečajem in nadzorom (www. wakepark-plankensee.at ). Ob lepih dnevih, vikendih in poletnih počitnicah tam zagotovo ne boš sam, saj smo Slovenci redni gosti pri naših severnih sosedih. Cena nove deske (wakeboard) se giblje od 350 do 450 evrov, cena za obvezni rešilni jopič pa je od 60 do 100 evrov. Za začetek je veliko bolj ugodno, da si opremo izposodiš, če te pa »deskanje z žico« zasvoji, si boš zagotovo priskrbel svojo opremo. Poizkusi, ne bo ti žal. Več Informacije o opremi, vlečnicah, urnikih in zanimivostih najdeš na www.wakeboard.si

17


Katja Topič z dekleti

Drsanje

Vabilo na lovoriko Triglav Pripravila Melita Čelesnik V organizaciji DK Jesenice bo od 7. do 10. aprila mednarodno tekmovanje za lovoriko Triglav (Triglav Trophy), ki letos praznuje 20-letnico. Na tem tekmovanju svetovne ravni bo nastopilo več kot sto tekmovalcev iz treh različnih starostnih skupin, nastopili pa bodo tudi najboljši z evropskih in svetovnih prvenstev. Zato vas vabim na ogled tega drsalnega spektakla v ledeni dvorani Podmežakla na Jesenicah. Drsalni klub Jesenice je letos, poleg državnega prvenstva, izpeljal še četrto ��������������������������������������������������������� medklubsko prvenstvo Gorenjske. Namenjeno je drsalnim naraščajnicam z Jesenic, iz Kranja in z Bleda, da bi jim v sezoni omogočil večkratno predstavitev občinstvu z drsalnim dresom in programom, s čimer pridobivajo nove izkušnje. Tudi letos (19. marca) se je predstavila skupina jeseniških začetnikov, sestavljena iz sedmih tekmovalk v starosti od 6 do 8 let. To so Tia, Tara, Eva, Petra, Daša, Kaja in Schila, ki so se predstavile že ������������������ na ��������������� Pokalu cicibanov na Bledu. Skupino naraščajnic vodi Katja Topič, ki je tudi sama tekmovala v DK Jesenice. Je dijakinja 4. letnika Srednje šole Jesenice na

Ela Mohorič Stara sem 11 let, drsati sem začela bolj pozno, šele pri osmih letih, vendar pa uživam. Do lani sem se ukvarjala še s smučanjem, poleg tega tudi plešem ustvarjalne plese. Nimam še večjih uspehov, se pa trudim in vem, da bodo z delom tudi prišli. Hodim v 6. razred na Osnovno šolo v Kranjski Gori, treniram pa na Jesenicah. Vesela sem, ker me mami pri vsem tem podpira. Zame je umetnostno drsanje šport št. 1, sploh pa trenerka Melita, ki se razdaja za nas.

Zemina Šabanović Hodim v peti razred, za drsanje sem se odločila, ko sem gledala drsalke na večernih treningih. Moj šport je lep in kar zahteven. Treniram že tretje leto. Na ledu se počutim zelo sproščeno. Želim���������������������������������������������� biti zelo uspešna. Moj naljubši skok je dvojni flip. Trenerka Melita je prijazna, a se razjezi, če preveč klepetamo. V prostem času rada pojem.

Miha Demšar Star sem enajst let in drsam že dobro leto. Po spletu naključij in dovoljenj sem pristal v tem športu. V drugem razredu osnovne šole sem se navdušil za balet. Bil sem eden izmed redkih fan-

smeri predšolske vzgoje. Pripravlja se na konec srednješolskega izobraževanja, poklicno maturo in nadaljnji študij. Marca ima vsak teden po pet treningov na ledu in dva na suhem, kar je včasih pri usklajevanju šolskih in trenerskih obveznosti naporno. »Na začetku je bilo težko, saj je velika razlika med samostojnim treniranjem in treniranjem drugih. Z izkušnjami s predšolskimi otroki, ki sem si jih nabrala med šolanjem v vrtcu, je bila zadrega kmalu premagana,« pravi mlada trenerka. Otroci jo imajo radi, saj se jim posveti in jih posluša, ko med treningom veselo razlagajo o pripetljajih v vrtcu in doma. Z igro utrjujejo lažje drsalne prvine, del treninga pa je resnejši, takrat vadijo zahtevnejše prvine in programe.

tov baletnikov, ker je to, roko na srce, bolj ženski šport. Bil sem kar uspešen, imel sem veliko nastopov, predvsem pa vaj. Za balet se je navdušila tudi sestrica Anja. Seveda ji nisem dovolil, da bi tudi to ponavljala za mano. In tako sem plesal balet. Medtem so starši predlagali sestri, naj namesto baleta trenira umetnostno drsanje. Sestrica je hodila po Evropi na tekme, kjer je dobila priložnostna darila in včasih kakšno medaljo. Jaz pa seveda le kakšen sendvič, jabolko in sok. Želja po drsanju je bila vedno večja, zato sem staršem predlagal, da bi tudi sam začel trenirati. Rekla sta, naj vprašam za dovoljenje sestrico Anjo. Tokrat mi ona ni dovolila hoditi k umetnostnemu drsanju. No, pa sem počakal še en mesec, ko smo počasi prepričali sestrico, da se je strinjala, da grem z njo na trening pogledat, kako je. Bilo je kar naporno. Trenerka Melita me je takoj povabila na suhi trening in tako sem začel. Od popolnega začetka novembra 2009 sem prvo medaljo zaslužil v marcu 2010. Na začetku nisem pričakoval toliko treningov, nato pa mi je postalo zelo všeč, ker sem napredoval iz tedna v teden. Pridobival sem na samozavesti in samostojnosti. Predvsem pa mi je veliko pomagal balet, da sem vsaj vedel, kaj delati z rokami, s katerimi ima večina drsalcev težave. Saj res, če se bom potrudil, bom morda nastopil na olimpijskih igrah, kar pri baletu ne bi bilo mogoče.

Kaja Gril Stara sem devet let in hodim v četrti razred Osnovne šole Toneta Čufarja na Jesenicah. Imam mlajša brata Žana in Tilna. Prvič sem na sposojene drsalke stopila na blejskem jezeru. Drsanje mi je bilo všeč, zato sem še isti dan popoldan dobila svoje prve drsalke. Takrat sem bila stara štiri leta. Dodaten navdih za drsanje sem dobila na prireditvi Dedka Mraza v hali Podmežakla. Tam so nastopile drsalke v lepih svetlečih oblekah in bila sem navdušena. Tako sem se s petimi leti vpisala v drsalni klub. Treninge imamo vsak dan razen ob nedeljah. Moja trenerka je Melita Čelesnik. Poleg treningov na ledu imamo tudi suhe treninge, enkrat na teden tudi ples. Zelo rada plešem in uživam v gibanju ob glasbi. V življenju me poleg drsanja navdušujeta še šola in igranje kitare. Obiskujem drugi razred glasbene šole. V prostem času se zelo rada družim s prijateljicami, rišem in pojem. Pri drsanju so mi všeč tekme. Ker jih v Sloveniji ni veliko, gremo vsako leto tudi na nekaj tekem v tujino. Bila sem že Zagrebu, v Sarajevu, v Beogradu, v Gradcu in na Dunaju. Kadar je tekma v tujini, si ogledamo tudi mesto. To mi je zelo všeč, saj rada potujem in spoznavam nove kraje. Upam, da bom letos lahko odšla na tekmo v Budimpešto. Miha Demšar

18

Ela Mohorič

Zemina Šabanović


10+ desetplusdesetplusd 1

Urban Primožič PK Škofja Loka

Nea Smolej

Saša Misotič

Nea Smolej Živim na Koroški Beli in hodim v 4. razred OŠ Koroška Bela. Z drsanjem se ukvarjam že peto leto. Drsam v skupini pionirjev C, starih od 8 do 10 let. Moja trenerka je Melita Čelesnik, nekdanja prvakinja v umetnostnem drsanju. Najbolj mi ležijo skoki, piruete pa malo manj. Rada drsam, ker me to veseli, zabava in me hkrati druži s prijatelji. Na tekmah sem včasih na stopničkah, drugič pa pod njimi. Včasih gremo na tekme tudi v tujino, kjer si ogledamo tamkajšnja mesta, na primer Sarajevo, Beograd ali Budimpešto. Tudi tale moja slika je iz Budimpešte.

Saša Misotič Sem članica Drsalnega kluba Jesenice in drsam že četrto leto. Rada drsam, čeprav mi skoki delajo težave. Raje imam piruete, posebno veselje pa imam z lastovkami. Ta šport imam rada, ker združuje drsanje, ples, glasbo in eleganco. Moja trenerka je Melita Čelesnik, ki je zelo stroga, a nas je že veliko naučila. Sem učenka šestega razreda Osnovne šole Josipa Vandota v Kranjski Gori, skoraj vsak dan pa se vozim na treninge na Jesenice. Poleg drsanja še plešem sodobni ples in rada pojem, najraje v avtu,kadar gremo z družino na daljšo pot. Kaja Gril

Usmerjen na evropski plezalski oder Srednješolski prvak pri kategoriziranih starejših dijakih je smer opisal kot zahtevno. »Ni nam pustila veliko dihati, od začetka do konca je bila napeta,« je povedal Urban, ki bo v sezoni 2011 še zadnje leto nastopal pri mladincih. To obdobje si bo zagotovo zapomnil, saj je lani (leta 2010) na MSP osvojil 5. mesto, na evropskem mladinskem pokalu je v skupni razvrstitvi pristal na 4. mestu, na eni tekmi pa je osvojili bron. »Trener Roman Krajnik trenira tudi Sergeja Epiha in Jureta Raztresena, vsi trije treniramo skupaj, naš trening je podoben. Zdaj že lahko tekmujem pri članih in seveda upam, da bom letos nastopil na kakšni članski tekmi,« pravi dijak četrtega letnika Gimnazije Škofja Loka, ki ga najbolj zanimata fizika in matematika, tako da ga vleče na Fakulteto za strojništvo. Urban še nima natančno določenega zanimanja svojega študija, zagotavlja pa, da ne bo nikoli kandidiral za profesorsko mesto na svoji gimnaziji. »Poučevanje me res ne veseli. Želim si razgibano delo, nekaj takega, da bi lahko delal sam, da ne bi že kar takoj zapadel v rutino. Morda bi bilo razburljivo ustvarjati kaj novega,« je skušal razmišljati o prihodnosti. Za Urbana in uspešne vrstnike se bodo maja znova začela tekmovanja za mladinski evropski pokal in seveda za mladinsko evropsko prvenstvo, ki bo konec avgusta v Imstu v Avstriji. Julija bo v Arcu v Italiji prvič nastopil na članskem EP. Do takrat bo za njim že izkušnja z gimnazijo, tudi vpis na univerzo bo že imel za seboj. »Plezanje je zame najljubši šport, kaj lepšega si sploh ne predstavljam. Kot plezalec nisem omejen z ničemer, v dvorani in v naravi lahko počneš v steni, kar ti ustreza. Tudi če greš sam v plezališče, lahko najdeš partnerja. Zmeraj je dovolj soplezalcev, ki radi poprimejo za vrv in varujejo, saj je časa, ko ne plezaš, v izobilju. Športno plezanje ima še eno veliko prednost – tu ni denarja in zato v tem športu vztrajajo samo idealisti. Vsi plezajo iz svojega veselja in ozračje je zato nekaj posebnega,« pravi Urban, ki je pozabil, da je bilo lani mednarodno leto knjige. »Ne, lani nisem prebral nobene knjige iz svojega veselja, berem samo to, kar je obvezno v šoli. A če bolje razmislim, tudi nimam časa, poleg vsakodnevnega treninga vadim še skupino mlajših plezalcev. Čas je res problem,« je dejal, a ko je pobrskal po spominu, se je spomnil, da je lani vendarle prebral Zaplotnikovo Pot. »To je knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki ima rad naravo.« Ker sva se nekaj časa pogovarjala o knjigah, predvsem o planinskih – za nekatere je seznanjen, da so izšle –, je obljubil, da bo skušal na literarno stran svoje dejavnosti opozarjati mlajše, ki jih trenira. Na tekmovanjih, ki so bodo tudi za začetnike začela maja, bo dovolj možnosti, da načne tudi pogovor o knjigah.

19


10+ desetplusdesetplusdeset 2

Nika – od Topolina do

Nika Ponikvar TSK Bled

Sem Nika Ponikvar in obiskujem šesti razred Osnovne šole prof. dr. Josipa Plemlja Bled. Zelo rada treniram tek na smučeh in sem zelo uspešna. Trenirati sem začela v 3. razredu osnovne šole na spodbudo brata Matica, ki je takrat že treniral. Poleg tega sem v tretjem razredu glasbene šole v Radovljici, kjer igram klavir. Ko sem začela trenirati, se mi je življenje povsem spremenilo, saj sem spoznala, da sem nadarjena tudi za šport. Tek na smučeh imam rada, ker sem v naravi, na svežem zraku in ker v tem športu zelo uživam. V klubu TSK Bled imam veliko prijateljev in prijateljic, saj smo skupaj na treningu skoraj vsak dan. V letošnji sezoni 2010/2011 tekmujem med mlajšimi deklicami in sem že dosegla štiri druga in eno prvo mesto v slovenskem pokalu Geoplin. Januarja je bilo tekmovanje za pokal Topolino, ki je eno največjih v Evropi za mlade tekače. Letošnje je potekalo od 22. do 23. januarja v dolini Val di Fiemme v Italiji. Tam sem z zmago dosegla svoj največji uspeh, ki me je dodatno spodbudil, da vztrajam in treniram še naprej. Prav tako sem tudi šolska državna prvakinja za leto 2010/2011. Od 4. do 6. marca je na Pokljuki potekalo tridnevno tekmovanje Tour de Ski po vzoru svetovnega pokala. Tudi na tem tekmovanju sem dosegla skupno prvo mesto in tako postala

3

Dezsö Gerencser NK Nafta

Srečanje ob Wemblyju

20

Proizvajalec športne opreme Nike in Arsene Wenger, trener nogometnega kluba Arsenal iz Londona, nadaljujeta projekt Priložnost (The Chance), s katerim iščejo obetavne mlade nogometaše, ki se bodo pridružili akademiji Nike. Za to priložnost se je na stadionu ŽAK v Ljubljani potegovalo 21 mladih nogometašev, ekipa poznavalcev pa je izbrala Blaža Zaplotnika in Dezsa Gerencsérja, nogometaša lendavske Nafte in dijaka Gimnazije Ljubljana Šiška. Igralca sta se 19. januarja v Londonu med stotimi igralci vsega sveta potegovala za zanimivo nagrado, in sicer za enoletno treniranje nogometa v vrhunskem vadbenem centru. Lendavski nogometaš se je v Londonu izkazal, saj so ga uvrstili med 32 obetavnih. Vseh 90 minut je ostal na igrišču. Podvig, uvrstitev med osem najboljših, mu sicer ni uspel, saj so med osmerico »srečnežev« predvsem napadalci in igralci sredine, to pa so v nogometu zanimivejša igralska mesta. Vendarle pa je to tudi priznanje klubu. Najbolj pa ga je očaral obisk slovitega Wembleyja. Lendavski igralec je bil rojen 11. junija 1993. Že od osmega leta igra v mladinski ekipi NK Nafta. »Zdaj sem dijak 3. letnika športne Gimnazije Ljubljana Šiška, kjer vadim s trenerjem in učiteljem Dejanom Jelnikarjem. Pri Nafti sem srednji branilec, moj trener je Dario Utroša,« je

povedal 193 cm visok nogometaš Nafte. Kako je bilo v Londonu?

»Seveda je bilo v Londonu zanimivo, predvsem pa sem vesel, da so nam razkazali znameniti nogometni štadion na Wembleyju. Ob naši tekmi se je ob igrišču zbrala velika ekipa nogometnih strokovnjakov, med njimi tudi Arsenalov trener Arsen Wenger in znani Guss Hidink, ki se ga spominjamo kot selektorja ruske reprezentance. Obiskali so nas tudi nekateri nogometni zvezdniki, denimo, Michael Essien, Rafael van der Vaart, Didier Drogba. O tem nastopu, ki sem ga preživel vseh 90 minut na igrišču, sem še dolgo razmišljal. Za London sem se še posebej pripravljal s trenerjem Jelnikarjem in se zato tudi njemu zahvaljujem, da se je zavzel zame.« Kdo te je navdušil za nogomet?

»Najprej me je, kot vse mlade, zanimal šport. Moja prva ljubezen je bil judo, s katerim sem pričel pri osmih letih. A v Lendavi je bil nogomet najpomembnejši. Oče je imel pri tem pomembno vlogo in ko sem v živo spremljal tekme v Muenchenu, Milanu, Bratislavi, Budimpešti, Splitu, sem hotel tudi sam postati nogometaš. Trenirati sem začel leta 2001, lani pa sem doživel čast, da so me povabili k vadbi članske ekipe. Prvič sem igral za Nafto v prijateljski tekmi proti hrvaškemu prvoligašu

Cibaliji iz Vinkovcev. Tekme ne bom nikoli pozabil, tudi zato, ker smo zmagali s 3 : 1.« Mladi imajo vselej svoje idole

»Seveda. Med klubi cenim Real in Arsenal. Klub iz Madrida ima v svojih vrstah vselej kakšnega virtuoza in igra lep nogomet. Kot obrambnega igralca pa me navdušuje igra Ria Ferdinanda iz Manchester Uniteda.« Kaj ti pomeni izbor v Sloveniji?


10+ desetplusdesetplusdeset

a do Tour de ski 4 Med agresijo in samaritanstvom Petra Kramar ŽRK Krka Novo mesto

prva zmagovalka tega tekmovanja. Imam pa veliko konkurenco, saj smo vse punce zelo dobre. Moji vzornici sta tekačici na smučeh Marit Bjørgen in Petra Majdič. Zelo rada imam tudi živali, posebno kužke, saj imamo doma koker španjela Čarlija. Kar mi ostane prostega časa, ga rada preživim z njim, skupaj se igrava in sprehajava.

Petra je športnica. To lahko pomeni tudi to, da je nadarjena za gibanje, uspešna pa je v vsakem športu, ki se ga oprime. Do poškodbe kolena je deskala, zdaj ji je ostalo smučanje, badminton je trenirala dve leti. Tako kot znamenita sestrična Maja Vtič je tudi sama začela skakati, a jo je motila velika odvisnost od enega samega trenutka. »Če si ga zamudil za delček sekunde, je bilo vse izgubljeno. Pri badmintonu ali pri rokometu pa tega pritiska na igralce ni. Predvsem pa sem se odločila za rokomet, ker vidim v tej igri nekaj več. Tudi s soigralkami smo dobra družba. Naša ekipa je v letošnji sezoni izgubila eno samo tekmo. Smo med šestimi najboljšimi v Sloveniji,« je devetošolka z Osnovne šole Mirna skušala razložiti, zakaj ji je rokomet všeč in zakaj je smučarski skoki niso pritegnili. Petra se je pri rokometu že lepo uveljavila, vesela pa je, ker se je s svojo igro uvrstila v ožji izbor za pionirsko reprezentanco, za katero je že opravila dva treninga. »Sem v državni selekciji ‚center‘, kjer je osemindvajset igralk. Upam, da mi bo uspelo priti tudi v končno selekcijo. Znajdem se na vseh igralnih mestih, najbolj pa v sredini in na desni strani napada,« pravi Petra, ki zatrjuje, da moraš biti za rokomet hiter in spreten v obrambi in napadu ter dodaja, »rokomet mi je všeč tudi zato, ker je na trenutke groba igra. Tako se lahko malo ...« Petra misli ni dokončala, a je kasneje razložila zelo preprosto. »Rokomet je boj za prostor. Če te obrambna igralka odriva, se je pač treba upreti. Agresija mi ustreza. Nisem mirna punca. Rada sem v neprestanem boju,« zatrjuje dekle iz Zabrdja. Ob vprašanju, v kakšnem poklicu želi delati, je presenetila z nenavadnim odgovorom: »Rada bi bila reševalka iz vode, tako da bi delala ob bazenu, denimo, v kakšnih toplicah. Z družino sem pogosto v toplicah, tam sem videla, kako ta služba deluje, zato jo cenim. Biti moraš hiter in spreten, vselej na mestu, da lahko pomagaš. Predvsem pa imam veselje do vode in otrok.« Vprašali smo jo, če bi se že znala lotiti oživljanja. »Približno že vem, kako se oživlja, a nimam prakse. Seveda bi bila pripravljena pomagati, če bi dobro znala, predvsem pa pravilno. Če bi morala komu pomagati, bi najbrž skušala priklicati pomoč kakšnega starejšega.«

»Zavedal sem se, da bodo izbirali med množico vrstnikov, upal sem predvsem na uspeh. Tudi vsi drugi so sanjali o njem … Bil sem srečen in prijetno presenečen, da mi je uspelo. To je velik korak na moji športni poti, saj sem šele na njenem začetku. Sedaj bo odvisno od mene in mnoga vrata, ki se lahko odprejo, so že bliže. Sem ambiciozen, prepričan sem, da lahko pod vodstvom vrhunskih trenerjev zelo napredujem.« Se v Ljubljani dobro počutiš?

»V Ljubljani sem se hitro znašel. Tako kot vselej in tudi v igri. Menim, da je nogometni oddelek na Gimnaziji v Šiški izvrstno organiziran in vsi, ki smo tu, tudi dobro napredujemo. Prav zato bi mladim nogometašem svetoval, naj kandidirajo za ta oddelek na GLŠ.« Nekaj slovenskih nogometašev si je že utrlo pot med zvezde.

»Za ugled in spoštovanje so potrebni tudi dosežki na velikem odru. Z uvrstitvijo in igrami na SP ter zlasti z zmago nad Rusijo je Slovenija naredila velik korak. Slovenski nogomet je pridobil na ugledu, svoje pa so dodali še posamezniki, ki so le potrdili, da se pri nas dobro in načrtno dela z mladimi. Upam,da bom tudi sam prispeval kamenček v mozaiku pozitivne podobe slovenskega nogometa.« Franc Bobovec

21


10+ desetplusdesetplusdeset 5

Patricia Gleščič DKK Stanko Bloudek

Od oblekic do šestih trojnih skokov Patricia Gleščič se je nad umetnostnim drsanjem navdušila, ko je na televiziji videla svetleče oblekice. Ko je hodila v vrtec in osnovno šolo v Ljubljano, so jo starši vsak dan vozili mimo dvorane Tivoli. Očeta je prosila, če lahko gredo drsat. Na klubskem treningu so jim rekli, da brez drsalk ne bo nič. Sposoditi si jih tudi ni bilo mogoče, zato so jih ji morali kupiti. »Za štiri številke so bile prevelike, vendar sem si tako močno želela drsati, da sem začela kar s takšnimi,« se svojih drsalnih začetkov pred devetimi leti spominja 16-letna drsalka, ta čas 58. članica in 28. mladinka na svetu. Že v prvem trenutku se je na ledu dobro znašla. Vse se ji je zdelo zabavno, trenerji pa so bili zadovoljni. Najprej je začela trenirati trikrat na teden, zelo hitro pa kar šestkrat – in tako nadaljuje že več kot polovico življenja. Še vedno ji je drsanje zelo všeč, uživa ob menjavi drsalnih oblek, še bolj pa je navdušena nad vsakoletnim napredkom. »Obvladam vse trojne skoke, tudi trojni lutz in trojni flip, ki še nista stabilna,« pravi dijakinja športnega oddelka na Gimnaziji Šentvid. Julija bo praznovala 17. rojstni dan, poletja pa si zapomni tudi po tem, da takrat upihne svečko več na torti in si skrbno zabeleži, kje je takrat. 16. julija 2010 je bila v Andori. Patricia ima veliko obveznosti v šoli in z drsanjem, ki mu podreja vse v življenju. »Ko imam trening, grem pač na trening, v šoli pa povem, kje sem. Dijaki športnega razreda imamo možnost za individualne ure s profesorji,« pojasnjuje nadarjena športnica, ki je imela do sredine januarja že 258 opravičenih ur izostanka od pouka. V zimskih mesecih je veliko tekmovala in trenirala v tujini. Drsanje ji pomeni vse, kar nazorno kažejo tudi njena zavzetost na treningu in dosežki. Osvojila je že naslov članske državne prvakinje, čeprav je po starosti še mladinka. Obvlada

22

šest trojnih skokov, trojnega aksla pa se, tako kot večina drsalk, še ni lotila. Nič se ji ne zdi težavno, ker je znanje pridobivala postopoma in temeljito. »Vsako poletje greva s trenerko Gordano Smrekar na različne tabore, na katerih si vzamemo tudi individualne ure pri priznanih strokovnjakih, tako tudi z njimi skušam dodelati skoke. Nato trenerka doda še svoj delež in iz tega nastane trojni skok. Zelo rada se jih učim, ker so nekaj novega,« Patricia z navdušenjem govori o drsalnih prvinah, ki niso mačji kašelj. Nima najljubšega skoka, vsi se ji zdijo enakovredni. Kot kaže tudi točkovna vrednost, je zanjo trenutno najtežji trojni lutz. Patricia spoštuje trenerko in všeč ji je, da se je pri njej navadila na disciplino. »Če mi ne gre, mi poskuša pomagati. Pogovoriva se in me ves čas spodbuja. Po vsaki sezoni se pogovoriva, kako bova delali v prihodnje in si postaviva cilje,« razkriva 164 cm velika in 50 kg težka drsalka, ki se od leta 2007 zgleduje po olimpijski zmagovalki Yu-Na Kim. Južnokorejko je leta 2006 videla na mladinskem svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Do takrat se je navduševala nad Japonko Mao Asada, ker je bila znana po trojnem akslu. Treningi so naporni, a se jih ne naveliča. »Če imam slab dan, morda pomislim, da ne bi šla na trening. Takrat se moram prisiliti k temu, da grem, ker hočem biti boljša. Hočem doseči svoje cilje, zato me lenobna misel hitro mine,« pravi Patricia. Na evropskih olimpijskih dnevih mladih v Libercu se je želela uvrstiti med najboljših osem, a ji ni uspelo. »Za vrhunske dosežke je potrebne precej sreče in bojevitosti,« je poudarila pred nastopom na OFEM. Drugi vrhunec letošnje sezone bo nastop na mladinskem svetovnem prvenstvu v Južni Koreji, kjer se želi uvrstiti v finale, njena glavna cilja v karieri pa sta uvrstitev v finale na olimpijskih igrah.

Za svoj največji uspeh šteje naslov članske državne prvakinje, ki ga je januarja osvojila na Jesenicah, sicer pa so zanjo pomembnejše mednarodne tekme. »Vesela sem bila šestega mesta na mladinskem svetovnem pokalu v Gradcu, kar je tudi najboljši slovenski dosežek. Zadovoljna sem bila z bronom na Zlati pirueti v Zagrebu in na tekmi v Bratislavi, kjer sem se prvič uvrstila med tri na članski mednarodni tekmi,« poudarja dekle iz Zbilj, ki nima občutka, da bi se moralo zaradi drsanja odpovedati drugim stvarem ter dodaja, »ne vem, kakšno je življenje povprečnih najstnikov, a sama vem, da me veseli, kar delam. To je zame dovolj.« Glasbo izbirata skupaj s trenerko, glavno besedo pa ima Patricia, saj mora biti glasba všeč predvsem njej. »Če mi ne bi bila všeč, tudi programa ne bi mogla izpeljati dovolj občuteno. Na led grem uživat ob glasbi. Kratki program na glasbo Romeo in Julija Pjotra Iliča Čajkovskega ji je sestavila koreografinja Tina Švajger, dolgega na japonsko glasbo pa Sandra Schär. Gordana Smrekar pravi, da se Patricia razvija v zelo dobro drsalko tudi zato, ker nikoli ni dolgo brez treninga na ledu. Poleti je trenirala v Colorado Springsu, v družbi z dobrimi drsalci, od katerih se je veliko naučila. Napredek meri tudi z novimi trojnimi skoki: »Letos sem obvladala trojni flip in lutz, lani sem izpeljala rittbergerja, v prejšnjih letih pa prve tri.« In trema? Zatrjuje, da je koristna, saj ji požene adrenalin po krvi. Toda minuto pred nastopom se umiri, začne program in uživa v njem. Ne razmišlja o tem, kaj se dogaja v dvorani, ali je veliko gledalcev … Med njenimi najbolj zvestimi navijači je babica. Patricia je hvaležna za nasvete, ki jih dobi od nekdanjih drsalcev Gregorja Urbasa ali Teodore Poštič. Oba sta jo v vlogi trenerjev že spremljala na tekmovanjih, v Južni Koreji pa ji bo stal ob strani Luka Čadež, ki končuje študij športa. Jasna Milinković


10+ desetplusdesetplusdeset

6

Tanja Vrabel ŽNK Pomurje

Devet zadetkov za knjigo rekordov V pomlajeni ekipi ŽNK Pomurje Beltinci je srednješolka Tanja Vrabel ob odsotnosti Mateje Zver že prva violina orkestra, ki vse bolj opozarja nase. Poleg šolskih obveznosti najde dovolj časa za svojo veliko ljubezen nogomet. Že zdaj nosi kapetanski trak »žutih«

7

v popularni »beltinski šumi«, kjer je svoj čas paral nasprotnikove mreže Štefan Škaper, kralj strelcev prvoligaških igrišč v samostojni Sloveniji in pomurska nogometna legenda. Tanja ne skriva želja: «V nogometu želim ostati dlje, v beltinskem športnem parku se dobro počutim. Smo prava družba in manjka nam le več težjih tekem, s katerimi bi pridobili izkušnje. Mateja Zver, ki služi kruh v ženski ligi Islandije, nam je vzor in potrditev, kaj vse lahko dosežeš z delom in trudom,« pravi z nogometom zastrupljena Tanja, ki želi ostati v nogometu tudi po končani športni poti in dodaja, »trenersko delo me ne mika in raje bom sodnica. Sicer pa sem na tej poti že naredila prve korake, saj sem opravila teoretični del sodniškega izpita, praktičnega pa bom spomladi. Pričela bom soditi nižjim kategorijam, v kadetski in mladinski konkurenci bom najprej pomočnica glavnega sodnika.« Njena nogometna pot je v vzponu, njen podvig v tekoči sezoni pa je za Guinessovo knjigo rekordov. Prva strelka slovenskega prvoligaškega nogometa s 24 zadetki na desetih prvenstvenih srečanjih je jeseni postavila rekord: »V tekmi proti ekipi ŽNK Velesovo sem dosegla neverjetnih devet zadetkov, Beltinčanke pa smo slavile z 11 : 1. To se redko zgodi na prvoligaški tekmi, pa četudi gre za ženski nogomet. Naša mlada ekipa postopoma zori in kmalu bomo pokazale zobe. Menim, da z mladimi v klubu dobro delajo, tako je tudi v drugih klubih. Slovenski ženski nogomet postaja vse bolj privlačen, hkrati pa vse bolj cenjen tudi na

mednarodnem prizorišču. Reprezentanca, za katero je čast igrati, pa je odskočna deska za tiste, ki so prerasle domače okvirje.« Ob tolikih obveznostih ne najde časa za majhne radosti, kar je ne moti: »Sama sem izbrala pot in vse je možno uskladiti, če je dovolj volje in energije. Dopoldne je šola, popoldne trening in učenje. Če ostane kaj časa, si ogledam kakšen film po televiziji ali pa grem s prijatelji in prijateljicami na sok.« Besedilo in foto: Franc Bobovec

Blaž Kun JK Slovenj Gradec

Hiter in uspešen štart Dve leti treningov sta bili potrebni, da je Blaž od popolnega začetnika prišel do naslova državnega prvaka na srednješolskem prvenstvu v najtežji kategoriji, v kateri imajo tekmovalci več kot 100 kilogramov. Med judoisti ob svoji pojavi vzbuja pozornost, med judoističnimi strokovnjaki pa upanje, saj v Sloveniji že dolgo nimamo dovolj tekmovalcev v tej nekoč »absolutni« kategoriji. Velik, pravzaprav zelo velik je Blaž kot sedemnajstletni dijak. Moja dlan se, ko mu čestitam ob uspehu, skoraj izgubi v njegovi. A se za njegovo velikostjo skriva nežna duša, ki bi vsem pomagala. Namesto da bi po končanem finalnem boju skakal od veselja, ko je nasprotnika z iponom in v zelo kratkem času položil na tla, je izraz veselja na njegovem obrazu prekrila skrb za nasprotnika, saj si je le-ta pri padcu poškodoval zapestje. Šele ko je videl, da bo z njim vse v redu, si je oddahnil in oči državnega prvaka so lahko zasijale v polni luči. Precej medalj se je že nabralo v njegovi športni vitrini. Ena izmed najljubših je težko prigarana srebrna z lanskega državnega mladinskega prvenstva. Trenira od štiri- do petkrat na teden. Njegova trenerja v slovenjgraškem judo klubu sta Željko Gabrovec in Ruslan Yankovsky. Prostega časa skoraj nima, saj je trenutno vse podrejeno treningu in učenju za okoljevarstvenega tehnika na Srednji šoli Muta. In kaj pravi o svojih ciljih? Medalja na olimpijskih igrah bi bila kar v redu. Držimo pesti, da bi mu uspelo. Peter Recko, prof.

23


3 Letalska knjižica Božidarja Bižala dragocen dokument

Šolsko letalo Zoegling so fantje navrh hriba zvlekli kar na roke

Bloke – slovenska letalska vas Na kaj pomislite, ko vam nekdo omeni Bloke? Na planoto, ki leži na nadmorski višini 720 m južno od Ljubljane, vzhodno od Postojne in SZ od Ribnice? Na bloškega smučarja, ki ga ima v svojem znamenju Smučarska zveza Slovenije, za svojo prepoznavnost pa grb Občine Bloke? Veliko bolj organizirano kot bloško smučanje, ki se je pozimi stoletja pojavljalo med razseljenimi prebivalci, pa je na Blokah, v Novi vasi, v letih pred drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej, živelo jadralno letenje. Prav zato bi se morali slovenski ljubitelji jadralnega letenja potruditi in Blokam vrniti nekaj njihove letalske slave. To bi se spodobilo tudi zato, ker spada zgodovinska dejavnost na Blokah k naši letalski dediščini.

Dragocena letalska knjižica

24

Božidar Bižal, študent prava, doma iz Ko� čevja, si je za dopolnjeno 21. leto zadal cilj, da na Blokah opravi čim več skokov in jadranj z jadralnim letalom. »Vesel bom vsakega daljšega leta, denimo, takega, ki bi trajal vsaj 20 minut,« je razlagal prijateljem. V jeseni ga je čakal študij in želel si je privoščiti malo več letalskega druženja v ������������������������� jadralskem taboru na Blo� kah. Seveda je treba vedeti, da so bili leti, daljši od deset minut, za tisti čas že pravi podvig, predvsem pa je bilo treba imeti srečo, da ti je upravnik dovolil sesti v letalo prav takrat, ko je jugozahodni veter zapihal nekoliko močneje.

Božidarju je do avgusta leta 1939 že nekajkrat uspelo, da je ostajal v zraku več kot eno uro, kar je bil dosežek za jadralski Olimp. Za 21. rojstni dan, 28. avgusta 1939, je Biži, kot so ga klicali prijatelji, v svojo letalsko knjižico zabeležil let, ki je trajal natančno eno uro in 30 minut. To je bil let za samozavest. V letalsko knjižico je zabeležil hitrost vetra 3 m/ sek. In potem je za mesec dni odšel po opravkih v dolino. A 27. septembra se je znova pridružil prijateljem na Blokah, dobil je tudi možnost, da znova sede v salamandro, letalo s kabino brez pokrova in rešetastim trupom. Dobro se je oblekel, nataknil še usnjeno kapo in letalske brile, fantje so ga pripeli na gumo, neke vrste fračo, po štirje so na vsaki strani nategnili gumi in ga katapultirali v zrak. Čez tri minute je bil že na tleh, čeprav je veter pihal iz prave smeri in še močneje kot zadnjič, ko je ostal v zraku uro in pol. Prijatelji so sočustvovali z njegovo zadrego, znova so poprijeli za letalo, ga nasadili na voziček in potegnili na vrh Bradatke. Uprli so se v gumo, Biži je znova začutil blažen občutek pospeška, a je za krmilom salamandre občutil poraz. Veter letala ni zagrabil, kot je želel, in že čez dve minuti je pristal ob cesti na robu Nove vasi. Svoj 108. in 109. let je moral čim prej pozabiti. V letalsko knjižico je na koncu zadnje strani vpisal seštevek vseh ur in minut, ki jih je do takrat preživel v zraku: 7 ur, 10 minut in 32 sekund. Pomislil je, da to ni veliko, saj v zraku doslej ni preživel niti polovico dneva … A še vedno so bili mnogi njegovi kolegi precej na slabšem.

Bižijev rekord na Blokah Dan za tem, 28. septembra, je bil za Bižija veliki dan, ki ga je potreboval, saj so mu nekaj� minutni vzleti že povsem skrhali samozavest. Tokrat je zahodni veter potegnil na krepkih 15 m/sek in salamandra je z lahkoto ostala v zraku ob pobočju fantastičnih 5 ur in 25 minut. To je bil lep let, a na Blokah so fantje jadrali tudi že dalj časa. Biži je s 110. vzletom v življenju opravil pogoj za jadralsko priznanje srebrni C. Let, dolg 50 km, drugi pogoj za srebrni C, bo morda opravil prihodnje leto. Pri upravniku Stanetu Raznožniku je kupil razglednico z jadralnim letalom na prvi strani, da bi si jo lahko ogledal poštar in raznesel vest med krajani o pilotu na Blokah. Še isti dan je pisal domačim:������������������������������� »Še nekaj dn������������������ i ostanem s prija� telji, da proslavimo moj uspešen let za srebrni C, ki je trajal pet ur in pol.« Trajanje leta je za domače zaokrožil na pet ur in pol, le zakaj bi jih mučil z minutami.

Od vojaškega do prometnega pilota Biži je do konca leta opravil še nekaj vzletov, niti eden od njih ni bil več omembe vreden. Morda le še ������������������������������������ n�������������������������������� jegov zadnji let z jadralnim le� talom, ki ga je vpisal pod zaporedno številko 121 in je trajal 8 minut in 26 sekund. Biži pozneje nikoli več ni sedel v jadralno letalo. Ko je prišel iz vojnega ujetništva v Nemčiji, se je izučil za vojaškega pilota, vse življenje pa je preživel kot pilot potniškega letala pri sloven� skem letalskem prevozniku. Ko je Adrii trda predla, je šel s trebuhom za kruhom in nekaj časa preživel v Jemnu, skupaj z našim znanim


športnim pilotom Cirilom Križnarjem. A ko so jemenski uporniki sestrelili Cirilov DC-3, je pospravil kovčke in odšel domov. Ja, v Bižalovi zapuščini je najbolj dragocena prav njegova letalska knjižica z Blok, ena redkih, ki smo jo dobili v roke in odseva dejavnost na Blokah.

Zoegling v zraku - guma s katero so ga katapultirali v zrak bo odpadla sama

Predvojne Bloke in Nova vas Na Blokah je bilo eno od dveh veliki središč tega športa v nekdanji Kraljevini SHS, kasneje v Jugoslaviji in še kasneje, do leta 1948, tudi v Republiki Sloveniji. Drugo središče, skoraj identično, je bilo v Zlatiboru v Srbiji. Zanimivo je, da ob zapisih na spletnih straneh o letalski dejavnosti v Zlatiboru ni mogoče nikjer zasle� diti imena zrcalnega pobratenega letalskega središča na Blokah, pa čeprav je pri ustanavlja� nju Zlatibora sodeloval tudi inž. Boris Cijan, slovenski letalski konstruktor in jadralec.

Kje so letalski dnevniki iz Blok? Žal moramo Slovenci in tudi Bločani, še posebno pa Letalska zveza Slovenije, priznati, da smo to plat slovenskega jadralnega letenja povsem zanemarili. Na Blokah je dobil svoje prvo letalsko znanje tudi znameniti litijski jadralec Milan Borišek, ki je na svetovnem jadralnem prvenstvu leta 1952 v Örebru na Švedskem osvojil 3. mesto, kar je do danes najboljši slovenski dosežek vseh časov na svetovnih jadralnih prvenstvih. Nihče se doslej ni potrudil, da bi našel letalske dnevnike z Blok. Morda so ostali v Srbiji, denimo, v letalskem muzeju v Beogradu. Morda jih je v viharnih mesecih tik pred vojno pospravil neznani jadralec v upanju, da jih tako ohrani. V knjigi Letalstvo in Slovenci (2) Gustav Ajdič in Zoran Jerin nizata mnoge podatke, a ne navajata virov, tako da je možno, da so dnevniki v njuni zapuščini. Tako so nam ostala le redka pričevanja, zelo skromni zapiski, redke letalske knjižice, na srečo pa nekaj več fotografij. Velika težava ljubiteljev, ki to gradivo zbi� rajo, pa je, da na fotografijah poznamo komaj koga. A ker vemo, da je na Blokah letelo na stotine fantov in deklet, vemo, da v skritih predalih njihovih vnukov še živijo letalske knjižice z žigom Kraljevi jugoslovanski aero klub na Blokah – v Novi vasi pri Rakeku. In fotografije tudi. Samo najti jih je treba. In še za konec, toliko navdušenja, kot ga je bilo med jadralci na Blokah in tudi drugje po Sloveniji, je težko najti. Mnogi so se iz Ljubljane na Bloke vozili s kolesi, le redko so si organizirali avtobusni prevoz. A znali so tudi to. Čeprav za nazaj ni mogoče narediti ničesar več, je pred njimi treba sneti kapo, pa čeprav lahko danes mladeniči in mladenke na dvotedenskem tečaju jadralnega letenja preži� vijo v zraku toliko časa kot nekdanji vrstniki na Blokah v treh letih.

Letalo teufel so zvlekli na štart s konjem

Letalo grunau baby jadra nad grebenom

Stane Raznožnik - učitelj jadralnega letenja pred vzletom

Hangar jadralne šole Aero kluba Ljubljana na Blokah

Razstava o letalskih Blokah Ekipa jadralcev, ki urejuje spletno stran www.opensoaring.com bo še letos nekje v Sloveniji pripravila razstavo fotografij iz Blok, mi pa vas bomo nanjo pravočasno opozorili in seveda povabili, da si jo ogledate.

25


Košarka

Srednješolsko prvenstvo za dijakinje Končni vrstni red: 1. I. Gimnazija v Celju, 2. Gimn. Bežigrad, 3. Gimn. Šentvid, 4. Šolski center Postojna. Izidi, za 1. mesto: I. Gimn. Celje : Gimnazija Bežigrad 67:47 (36:25), za 3. mesto: Gimn. Šentvid : ŠC Postojna 52:49 (26:16), kvalifikacijski tekmi: Gimn. Bežigrad : ŠC Postojna 62:51, I. Gimn. Celje : Gimn. Šentvid 54:36 (34:14). Najboljša igralka: Nika Barič (I G Ce), najbojevitejša: Nuša Klobučar (ŠC Post). Prva gimnazija v Celju: Rebeka Abramovič, Mateja Bališ, Nika Barič, Urška Belak, Neža Belak, Tjaša Brišnik, Tjaša Gabršek, Patricia Gračner, Lucija Gračner, Mihela Jagodic, Sandra Jevtovič, Tina Krajnik, Iva Pilko, Laura Vodišek, vodja Boštjan Kuhar. Gimnazija Bežigrad: Katarina Redelj, Ana Ferjančič, Manca Hafner, Nina Anžič, Alina Gyerkeš, K. Meh, Živa Macura, Tinkara Mlinar, Katarina Šoln, Neža Cerar, Eva Drevenšek, vodja Matic Vidic. Gimn. Šentvid: Ula Dremelj, Barbara Šut, Anita Kastelic, Nika Uršič, Špela Šumec. Alma Salkič, Nina Gabrovšek, Miša Koplova, Tina Pretnar, Eva Živanovič, Urša Rajh, Zala Vardjan, Tina Prešeren, Tjaša Koderman, Katja Škoda. ŠC Postojna: Mateja Smrdelj, Nuša Klobučar, Petra Dekleva Kabilovič, Ana Smrdelj, Tina Jakovina, Nuša Plut, Tamara Žnidaršič, Sara Krebelj, Jerneja Čehovin, vodja Jure Kotnik. Tekmovanje je bilo zanimivo, čeprav je bilo na dlani, da so Celjanke z Niko Barič nepremagljive. Kljub vsemu so obiskovalci finala lahko videli lepe dvoboje. Medtem ko v uvodnih dveh tekmah, v katerih sta se v finale uvrstili ekipi Gimn. Bežigrad in Prve gimnazije v Celju, ni bilo kakšnih presenetljivih trenutkov, so domačinke v tekmi za 3. mesto zamudile priložnost za zmago v zadnjih sekundah tekme z vrstnicami iz Gimn. Šentvid. Zaostajale so za eno točko, po prekinitvi so imele žogo, a je podaja s strani pristala v rokah Šentvidčank, ki so tako svoji zmagi pridale nekaj več točk. V tekmi za šolsko lovoriko dijakinje iz Bežigrada niso imele kakšnih posebnih možnosti za presenečenje, čeprav je Živa Macura nekaj minut uspešno metala iz vseh položajev, a brez razigranih soigralk je bil to samo svetal trenutek. Za konec kratkega zapisa o finalu dijakinj pa znova ugotavljamo, kar smo dejali že za nek pretekli finale, ki so ga izpeljali v Kranju pred množico navijačev domače ekipe. Turnir v Postojni si je sicer ogledalo kar nekaj gledalcev, a pri izpeljavi tekmovanja še zmeraj nikomur ni padlo na pamet, da bi na enem listu formata A4 nanizal imena in priimke vseh nastopajočih igralk, vodij ekip, sodnikov in morda še domačih postojnskih organizatorjev in tako pripomogel k višji navijaški ravni. Ampak, zakaj neki nad tem negodujemo, ko pa na šolskem finalu tega ni naredil še nihče, pa čeprav je to uveljavljeno na finalnih turnirjih štirih v izpeljavi KZS. No, nikomur tudi ni padlo na pamet, da bi na glas povedal, da je v celjski ekipi Nika Barič, ki ji je FIBA podelila naziv najboljše mlade igralke v Evropi, in da je na turnirju igralo še nekaj deklet iz reprezentance, ki je na MEP 2010 osvojila 4. mesto in se uvrstila na MSP, ki bo letos v Čilu, s čimer je dosegla največji uspeh ženske mladinske košarke v Sloveniji. Tako je splavala po vodi še ena priložnost, da bi srednješolskim tekmovanjem vdihnili nekaj več duha. Lokalna TV se je na turnirju pogovorila z eno od domačih igralk, a ko smo jih opozorili na Niko Barič, jih to ni kaj preveč zanimalo. Skratka, veselimo se šolskega DP 2012.

26


DP za dijake

NOVO MESTO, 18. marca – Športna dvora Leona Štuklja, vrstni red: 1. ŠC Novo mesto, SEŠ TG, 2. Gimn. Bežigrad (L), 3. Gimn. Šentvid (L), 4. ŠC Konjice Zreče. Izidi finala: ŠC Nm : ŠC Konjice 59:41 (36:14), G. Bežigrad : G. Šentvid 68:51 (37:20), G. Šentvid : ŠC Konjice 68:67 (27:36), ŠC Nm : G. Bežigrad 60:43 (32:18). Prva peterka tekmovanja: Timotej Cuk (ŠC K-Z), Žan Jerman (G Šent L), Matic Krivic in Edo Murič (oba ŠC Nm), Jan Špan (G Bež L). Naj: Edo Murič (ŠC Nm).

O košarkarskem finalu dijakov V Novem mestu sem si po daljšem času znova ogledal košarkarski finale srednješolcev. Prva ugotovitev je bila, da je bilo dogajanje vredno finala in tega sem bil zelo vesel. Publika, ki je poznala košarkarsko igro, je bila bučna. Opaziti je bilo precej učiteljev Srednješolskega centra, ki pa so po prvi tekmi, žal, odpeljali velik del dijakov k pouku. Veseli me, da sem na tekmi srečal veliko trenerjev in košarkarskih delavcev, med tekmovalci je bilo kar precej prvoligaških igralcev. Predvsem v ekipi domačinov so bili nekateri, ki dobivajo vse bolj vidno vlogo tudi na nekaterih mednarodnih tekmovanjih. Pohvala gre zagotovo trenerju A. Djikiću, trenerju Krke, ker je tik pred koncem članskega državnega prvenstva dovolil svojim igralcem nastopiti na šolskem prvenstvu. V vseh štirih ekipah je bilo veliko nadarjenih in tehnično kakovostno usposobljenih fantov, ki so bili tudi telesno dobro pripravljeni. Nekoliko so me na trenutke motile slabše taktične rešitve, kar si razlagam s tem, da so bili v ekipah igralci iz različnih klubov, poleg tega pa so manjkali nekateri ključni igralci. Ekipa iz Novega mesta je bila razred zase, očitno so funkcionarji domačega kluba našli pravi jezik z upravo Srednješolskega centra. Ta kombinacija morda vzbuja pomisleke, saj tam, kjer je zanimanje, lahko zberejo zanimive obetavne igralce. Novomeščani so okoli svojega športnega jedra in s privolitvijo šol privabili nekaj vrhunskih mladih igralcev, tudi iz Ljubljane, Kopra … Tako so najbrž vsi zadovoljni, saj dijaki izpolnjujejo in napredujejo v svojih šolskih obveznostih in hkrati kakovostno trenirajo in igrajo. Takšen model v Ljubljani uporabljata tudi gimnaziji Šentvid in Bežigrad, navsezadnje pa tudi Šiška. Da je v ospredju zavestna usmeritev Šolskega centra Novo mesto, pa je potrjevala tudi prisotnost inž. Borisa Pluta, ravnatelja ustanove, v kateri se je dogodek odvijal. Domača ekipa si je lahko dovolila tudi nekaj atraktivnih akcij za gledalce, takih potez pa je bilo precej tudi pri vseh drugih ekipah. Obe tekmi so dobili z lahkoto in zato so lahko gledalci uživali v igri, kljub temu da se je izid nenehno gibal močno v prid domače ekipe, tudi prek 20 točk. Z vidika zanimivosti je bila napeta

tekma za 3. mesto med ŠC Slovenske KonjiceZreče in Gimnazijo Šentvid. Pohorce je obe tekmi korektno spremljala močna navijaška skupina, ki na prvi tekmi, kljub porazu, ni prenehala s spodbujanjem. Tekma za 3. mesto se je po izenačeni igri odločila v zadnjih sekundah.

Tokrat so imeli več sreče Ljubljančani, čeprav tudi drugačen izid ne bi bil presenečenje. Vse tekme so potekale v športnem ozračju, kljub precej ostri igri v obrambi pa ni bilo nobenega incidenta. K zanimivosti finala so veliko pripomogli tudi Bežigrajčani, ki so kljub prepričljivem vodenju nasprotne ekipe igrali zavzeto in po tekmi čestitali zmagovalcem. Vse tekme so bile odlično organizirane, pa vseeno je nekaj stvari, ki bi lahko tekmovanje spravile na višjo kakovostno raven. V pravilih finala je zagotovo člen, ki govori o enotnem športnem oblačilu. Sodnika sta vedela, da igralec ne more igrati s temnimi hlačami, če je barva njegovega moštva zelena. Na tribuni mi je na uho prišel komentar gledalca, češ, da je po majicah sodeč to tekmovanje ŠKL. Upravičeno. Precej nerazumljivo je, da Zavod za šport RS Planica in KZS delata reklamo ŠKL. Blagovni znamki tako PF (pionirskega festivala) kot srednješolsko prvenstvo za navedeni ustanovi očitno nista dovolj prestižni in nimata kakšne posebne vrednosti. In če nadaljujem, res je bila na ta dan tekma v Planici in je bil na kraju prizorišča vodja tekmovanja prvi človek Zavoda za šport RS Planica, a je bil na košarkarskem finalu Gašper Plestenjak, strokovni delavec Zavoda RS Planica, tako da bi od organizatorjev pričakoval, da bi ga povabili na parket vsaj ob podelitvi priznanj. Nekakšno omalovaževanje je doživela tudi Tjaša Trampuš, predstavnica Zavoda za fair play, ki so ji organizatorji onemogočili zamišljeni protokol. V dobrih starih časih (mojih) je bil na takem tekmovanju celo pri mlajših igralcih državni sekretar ali celo minister. Visoki gostje dajejo pravo težo prireditvam, seveda pa ne zaidejo na tako prireditev po naključju, ampak se mora za to nekdo potruditi. Finale si je, čeprav brez vabila, ogledal tudi košarkarski delavec Miran Jerman, eden vidnejših športnih funkcionarjev v Novem mestu in dolgoletni koordinator srednješolskih športnih tekmovanj. Prišel je pač, kar se je želel srečati s prijatelji. Ne gre samo za določenega človeka, pač pa za izkazovanje pozornosti. In če že govorimo o vabilih, bi na vsa finalna tekmovanja morali vabiti tudi svetovalce za športno vzgojo na Zavodu za šolstvo, saj so take tekme dobra priložnost za pogovore. Aleš Peče

27


Test Športa mladih – pohodniške palice Komperdell

Palice – potujoči fitnes Vikijev klic: »Greš z menoj v Avstrijo, sodelujem z ekipo proizvajalcev pohodniških palic? Brez obveznosti, samo da vidiš. Ob petih odrinemo, pred polnočjo ne bomo nazaj,« me je precej presenetil. Z veseljem sem privolil. Kaj pomeni Mondsee, cilj našega potovanja, sem zvedel šele dan kasneje. To je mondeno mestece ob nizu ledeniških jezerc. Da bom tam srečal velikane svetovnega alpinizma, pa nisem niti pomislil. Različni firbci, tokrat tudi iz uredništva Športa mladih, smo so se sukali okoli Hansa Kammalanderja, bratov Thomasa in Alexa Huberja, Ralfa Dujmovitsa, in seveda Vikija Grošlja. Pravzaprav se mi je zdelo, da so novi modeli pohodniških palic bolj postranska zadeva. V ospredju druženja so bili velikani svetovnega alpinizma. Ne, niti v sanjah si nisem predstavljal, da bodo zvezdniki alpinističnega sveta deležni tolike pozornosti, na koncu jih je od neštetih podpisov bolela roka, a fantje so se nasmejano nastavljali fotografskim objektivom. Kam uvrščajo Viki Grošlja, po poklicu športnega peda-

goga, ki ga njegova stroka ne zna uporabiti za promocijo svojega poklica, v Mondsee je namreč prišel sredi zimske šole v naravi, mi je postalo bolj jasno šele v sto metrov dolgi proizvodni dvorani, v kateri je visela velika Vikijeva fotografija z Everesta. Hans Kammerlander, ki je doslej stal na trinajstih najvišjih vrhovih sveta in je prvi smučal z Mt. Everesta v smeri, ki v takratnih razmerah ni dopuščala smučanja v enem kosu,

Direktor Komperdella mag. Thomas Roiser z Viki Grošljem

zato je za približno kilometer in pol sestopa zamenjal robnike smuči z derezami in cepinom in nato nadaljeval s smučmi do dna, je prijazen možakar, ki je na srečanju potrpežljivo odgovarjal novinarjem, čeprav je prišel naravnost z letališča – s potepa po Himalaji. Z Vikijem sta si prijateljsko segla v roke, se spoštljivo priklonila drug drugemu, Hans pa je skušal ugotoviti natančnejši datum njunega zadnjega srečanja: »Seveda, srečala sva se v Katmanduju,

Slavni Kammerlander (levo) - prvi smučar z vrha Everesta

Tiskovna konferenca slavnih - (z leve) brata Alex in Thomas Huber, Ralf Dujmovits, in Viki Grošelj

28


leta 1995, 1983,« je ugibal, dokler mu Viki ni povedal natančnega datuma. Z nami je bil ves čas mlajši človek v džinsu, ki mu ne bi prisodil niti trideset let, bil je direktor firme. Zdaj v tem majhnem kraju zaposluje približno 150 ljudi in na leto izdelajo več kot dva milijona in četrt palic, pri čemer prevladujejo pohodniške. Pri njihovi izdelavi je še zmeraj potrebna človekova roka, nasvetom, kako izboljšati palice, sledijo prek alpinistov in navadnih uporabnikov, ekipa mladih načrtovalcev pa skrbno razmišlja o izboljšavah. Vsi skupaj pa se v mondenem okolju priklanjajo ekologiji. Pri pohodniških palicah me je najbolj navdušil ekscentrični zaklop na stiku dveh delov palice, na katerem jo podaljšuješ ali skrajšuješ. Pogosto sem opazoval kolege, ki so mukotrpno vrteli krožni zapirač, ki ga včasih ni bilo mogoče sprostiti niti s kleščami. Komperdell je to rešil elegantno. Seveda nismo zvedeli nič bistvenega o zlitini z referenčnim imenom »titanal«, ki daje trdnost ergonomsko narejenemu ročaju in zgornjemu kovinskemu delu palice. Med kovinsko konico in trpežno nasajeno krpljico so spodnji deli palic iz lahke in trpežne karbonske cevi. Zanimiva je še grafična podoba palice, iz katere je mogoče že na hitro dojeti, v kateri kakovostni razred spada izdelek. Med ogledom proizvodnje nam ni uspelo izvedeti, iz česa je narejen držaj, ki daje občutek toplote in mehkobe. Čeprav nisem ljubitelj pohodniških palic, najbrž zaradi agresije nordijske hoje in učiteljev hoje, sem se jih pač oprijel in sledil skupini, pot pa nas je vodila pretežno po zglajenem snegu do bližnje planinske postojanke. Kratka pot me je prepričala, da so palice zlata vredne, bolj natančen podatek, ki ni matematičen, pa je prišel naslednji dan, v obliki »musklifibra« v ramenih. Komperdell skuša prepričati ljudi, da so palice dobra naložba za bolj zdravo in vsestransko hojo, še posebno po strmini navzdol, ko najbolj trpijo kolena, tudi z naslednjim podatkom – v osmih urah hoje lahko povprečno težak pohodnik s palicami razbremeni kolena kar za 250 ton. Neverjetno, sem si mislil, in seveda stopil do direktorja ter ga nekoliko nejeverno pobaral, če to morda ni napaka. »Sodelujemo z enim od športnih inštitutov v Salzburgu, kjer so to izračunali,« je dejal prepričljivo, sam pa sem seveda takoj prenesel novo spoznanje prijatelju, ki ga v hribih mučijo kolena, a brez hoje ne more. Kaj reči za konec? O Komperdellu vse najboljše, navsezadnje smuča z njihovimi palicami tudi Tina Maze, pozanimati pa se je treba še, ali igra golf z njihovimi palicami Tiger W. Njihove palice uporablja tudi dr. Marjeta Kovač, profesorica na Fakulteti za šport, sicer pa najbolj zagnana slovenska pohodnica. Skratka, palice so izvrsten pripomoček za hojo in hkrati potujoči fitnes, ki ne potrebuje nikakršne razlage ali učitelja. In prav to je največ vredno, saj odpirajo polje svobode. Niko Slana

Šolsko dvoransko prvenstvo v lokostrelstvu

Je pred vrati šolsko DP s standarnim lokom? Trideset lokostrelskih tarč in množica tekmovalcev na šolskem državnem prvenstvu, od najmlajših pa do devetošolcev in devetošolk, kaže, da je lokostrelstvo šport, ki doživlja velik vzpon. Ko je Matija Žlender, koordinator šolskih tekmovanj, povabil vse osvajalce medalj k skupinskemu fotografiranju, se je pred objektivi zgrnila množica, ki je v treh lokostrelskih slogih in množici starostnih kategorij obeh spolov osvojila medalje. Veličastna fotografija pa ima svoje ozadje. Pravzaprav bi morali biti tega veseli, saj je v ozadju demokratična odločitev, ki mladim lokostrelcem omogoča izbiro loka. Prof. Irena Rosa, predsednica LZS, ki je tekmovanje spremljala od začetka do konca, je množici osvajalcev medalj čestitala, čeprav je bilo očitno, da je bila udeležba v bolj »sofisticiranih« slogih zelo pičla. V vodstvu Lokostrelske zveze Slovenije zato razmišljajo, da je morda vendarle napočil čas za spremembe, ki bi v mladinske kategorije, predvsem pa v šolsko tekmovanje, vnesle večjo enotnost v izbiri loka, ki jo narekuje tudi stroka. Navsezadnje se tudi mednarodna lokostrelska zveza zavzema, da bi mladi streljali s standardnim, torej s temeljnim lokom. Irena Rosa je povedala: »V slovenskem lokostrelstvu se kar veliko dogaja, predvsem moram pohvaliti Matijo Žlendra, vrhunskega tekmovalca, ki je pred diplomo na Fakulteti za šport, zdaj pa vodi program šolskih tekmovanj. Za ta šport je naredil že zelo veliko. Skupaj z Matejem Zupancem, ki skrbi za izobraževanje naših trenerjev, pa sta uspešen tandem. Zdaj smo pred projektom, s katerim želimo omejiti veliko pestrost lokov in navdušiti trenerje ter mlade za enoten standardni lok, ki je tudi cenovno najbolj dostopen. Seveda ta korak ne bo preprost, a če želimo doseči večjo množičnost prav pri mladih tekmovalcih, potem se bomo morali odločiti tudi za to dejanje,« zatrjuje predsednica LZS. Za konec kratkega zapisa še dodajmo, da so največji aplavz za dosežke poželi dijaki (tekmovalci) z ukrivljenim lokom. Tako je zmagovalec Klemen Štrajhar (GLŠ) zadel 296 krogov (od 300), sledijo Marko Hrup (STŠ Kp) 295, Jan Rijavec (GLŠ) 294, Gašper Cehner (SC Ravne na Kor) 291, Jaka Komočar (ŠC RM Kamn) 290 in Beno Šircelj (STŠ Kp) 289 krogov. Si predstavljate, kako natančni so bili? Najboljši strelci z ukrivljenim lokom

29


Opravičevanje pri športni vzgoji (2)

Marjeta Kovač in Gregor Jurak

ZAKONODAJNA DOLOČILA IN NAVODILA v učnih načrtih glede opravičevanja V tujini šole rešujejo problematiko opravičevanja pri športni vzgoji različno glede na obveznost predmeta (v vseh državah športna vzgoja ni obvezna na vseh ravneh šolanja), značilnosti učnih načrtov (marsikje v nižjih razredih obveznega šolanja učenci niti ne vadijo v športni opremi, povečane intenzivnosti ni, zato lahko pri vadbi sodeluje vsak ne glede na zdravstveno težavo) in avtonomijo šol (v Ameriki ima vsaka šola svoj protokol opravičevanja; večino jih lahko najdete na spletnih straneh šol).

Marsikje - le z zdravniškim opravičilom V večini razvitih zahodnih držav je opravičevanje od vadbe pri pouku športne vzgoje mogoče le z zdravniškim opravičilom, drugače mora učitelj prilagoditi pouk posameznemu učencu. V Sloveniji je lahko učenec ali dijak skladno z zakonodajo zaradi zdravstvenih razlogov oproščen sodelovanja pri posameznih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela. Oprostitev je lahko popolna ali delna, za daljše ali krajše obdobje. Učni načrti za športno vzgojo v poglavju Specialno-didaktična priporočila navajajo, da naj ne bi bil nihče opravičen športne vzgoje. Če ima učenec zdravstvene težave, mu mora učitelj prilagoditi vadbo skladno s priporočili zdravnika. Današnja šolska pravilnika (Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli in Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah) urejata pravice učencev do obiskovanja pouka ter tudi njihove dolžnosti, postopke, povezane z opravičevanjem ob odsotnosti, posebno pa še izdajanje zdravniških opravičil in odgovornosti učencev, staršev, razrednikov, športnih pedagogov, ravnateljev in zdravnikov.

Dolžnost učencev in dijakov Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli navaja, da je obiskovanje pouka pravica učenca, pri pouku pa mora učitelj upoštevati njegove individualne posebnosti. Prav tako Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah določa, da imajo dijaki pravico biti prisotni pri kakovostnem pouku, kjer učitelj spoštuje dijakove individualne in razvojne posebnosti. Hkrati pa je redno in točno obiskovanje pouka ter izpolnjevanje učnih in drugih obveznosti tudi dolžnost učencev in dijakov. Skladno s Pravilnikom o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli

30

mora učenec prisostvovati pouku in dejavnostim obveznega programa, Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah pa daje dijaku pravico in dolžnost prisostvovati pouku skladno z izobraževalnim programom, šolskim koledarjem, letnim delovnim načrtom šole, pedagoško pogodbo, pravilnikom o prilagajanju šolskih obveznosti in drugimi predpisi. Če učenec manjka v šoli, morajo starši sporočiti razredniku vzrok odsotnosti, po prihodu učenca v šolo pa morajo najkasneje v petih dneh ustno ali pisno opravičiti izostanek (Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli). V srednji šoli morajo izostanek pisno opravičiti najkasneje v treh dneh po prihodu dijaka v šolo (Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah). Če učenec ali dijak izostaneta zaradi bolezni več kot pet šolskih dni, lahko razrednik zahteva uradno zdravniško opravičilo na predpisanem obrazcu o upravičenosti izostanka. Če razrednik dvomi o verodostojnosti opravičila, o tem obvesti starše ali zdravnika, ki naj bi izdal opravičilo. Če je opravičilo lažno, je učenec kaznovan (Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli). V srednjih šolah ravnatelj s posebnimi pravili podrobneje določi kako poteka medsebojno obveščanje o odsotnosti dijaka od pouka. V srednji šoli lahko izjemoma opraviči odsotnost pri posamezni uri tudi učitelj, ki vodi to uro, vendar mora biti odsotnost kasneje pisno opravičena (Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah).

Nekaj o nadomestni dejavnosti Učenec je lahko zaradi zdravstvenih razlogov opravičen sodelovanja pri določenih urah pouka. Učenčevi starši morajo predložiti razredniku mnenje in navodilo zdravstvene službe. Razrednik mora o tem obvestiti


učitelja, ki vodi posamezno uro pouka. Učenec mora prisostvovati tej uri in opraviti naloge, ki ne ogrožajo njegovega zdravstvenega stanja in jih opravlja po navodilih zdravstvene službe. Če učenec ne more opravljati nobene naloge, šola zanj organizira nadomestno dejavnost (Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli). Če dijak zaradi zdravstvenih razlogov ne more sodelovati pri določenih oblikah pouka, mora predložiti razredniku potrdilo z napotki zdravnika (Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah). Razrednik v sodelovanju s šolsko svetovalno službo predlaga ravnatelju oprostitev sodelovanja dijaka pri pouku. O oprostitvi odloča ravnatelj. Če je dijak zaradi zdravstvenih razlogov v celoti oproščen sodelovanja pri pouku posameznega predmeta, ga lahko šola v tem času vključi v drugo dejavnost, če pa je oproščen le delno, učitelj na temelju navodila zdravnika individualno usmerja dijaka v dejavnosti, ki ne ogrožajo njegovega zdravja. Razrednik v predpisani dokumentaciji zabeleži vrsto in trajanje oprostitve sodelovanja pri pouku in o tem obvesti oddelčni učiteljski zbor in druge sodelavce, ki skrbijo za pouk. Šolska pravilnika imata nekatere pomanjkljivosti. Opravičevanje v šoli namreč temelji na kaznovanju učenca zaradi neopravičene odsotnosti, ki je največkrat povezana s tem, da ne prinese opravičila. Učenci se zato hitro naučijo poiskati ‹namišljeno› opravičilo, kar se dogaja tudi pri športni vzgoji. Vprašljiva je vzgojna funkcija takšnih ukrepov, saj s tem silimo učence v laganje, ponarejanje opravičil ipd. Ob zavedanju, da sprejemamo lažna opravičila, se naš odnos z učencem formalizira in postaja vse bolj administrativen.

… skladno s cilji učnega načrta Ukrepe za zmanjševanje odsotnosti od športne vadbe lahko zato iščemo v dveh smereh. Zmanjšati moramo razloge za opravičevanje s poznavanjem značilnosti skupin učencev, ki se pogosto opravičujejo. Izostajanje je namreč tesno povezano z obvezno prisotnostjo pri pouku. Gotovo se je bolje usmeriti v zavedanje temeljnega učiteljevega poslanstva, to je v ustrezno poučevanje, ne pa v formalno opravičevanje izostankov. Učencu lahko tako zagotovimo, da se bo naučil pridobivati znanja in jih ustvarjalno uporabljati (t. i. ‚mehko‘ preprečevanje izostajanja). Vzporedno s temi ukrepi moramo razviti učinkovit sistem opravičevanja od športne vadbe, ki vključuje tudi dejavnosti ��������� med opravičenostjo od športne vadbe, skladno s cilji učnega načrta.

31


Badminton – osnovne šole

Badminton na OŠ Veržej

Badmintonski maraton – v Kungoti

32

Na OŠ Kungota je po nekaj letih premora (4. marca) potekalo osnovnošolsko prvenstvo v badmintonu. Nastopilo je 86 učencev in učenk, najuspešnejša je bila ekipa z Osnovne šole Mirna (4 medalje), sledijo: Kungota (3), Veržej ter Nove Fužine Ljubljana po 2 medalji. Po eno medaljo so si priigrali še učenci z OŠ Ludvika Pliberška Maribor, OŠ Karla Destovnika-Kajuha Ljubljana, OŠ Franca Rozmana-Staneta Maribor, OŠ Božidarja Jakca Ljubljana in OŠ Franceta Prešerna Maribor. Tekmovanje se je pričelo ob 9.30 uri, po dobrodošlici g. Vojislava Lazareva, ravnatelja OŠ Kungote ter g. Igorja Stropnika, župana občine Kungota. Kategorizirani igralci so igrali na dva dobljena niza do 21 točk, nekategorizirani pa le na en dobljeni niz. Za sojenje je poskrbelo nekaj učencev šole ter tudi igralci sami, saj je bila dolžnost igralca, ki je izgubil, da sodi eno od naslednjih tekem. Glavni sodnik ter vodja turnirja je bil g. Jožef Kuprivec, ki je brez večjih zapletov pripeljal tekmovanje do konca. Živahni je bilo na tribunah, kjer so trenerji, učitelji in učenci navijali za svoje favorite. Tekmovanje se je končalo v poznih popoldanskih urah. OŠ Kungota so zastopali Marcel Toplak, Andrej Hren, Borut Vračko, Karolina Juhart, Eva Gorjup in Špela Mandl. Slednje tri so osvojile tudi medalje. Kategorizirani, učenci: 1. Sebastjan Miklič (Mirna), 2. Žan Laznik (Mirna), 3. Aljaž Ferk (L. Pliberška Mb) in Andraž Krapež (K. D. Kajuha Lj), 5. mesto: Nejc Zavrišek (Brinje Gros), Luka Miletič, Vito Hozjan (oba DOŠ I Lend) in Miha Ivančič (Preska). Učenke: 1. Eva Gruber (OŠ F. R. Staneta Mb), 2. Ema Cizelj (Mirna), 3. Špela Mandl (Kung) in Katarina Beton (B. Jakca Lj), 5. mesto: Monika Pust (B Jakca Lj), Nika Arih (Mirna), Alja Novak (Rodica). Nekategorizirani, učenci: 1. Nik Škrjanec (Veržej), 2. Nal Žmavc (N. Fužine L), 3. Peter Keršič (F. Prešerna Mb) in Anže Crljenkovič (Mirna), 5. mesto: Gašper Grošelj (Mengeš), Marko Klemenčič (IT G vas), Rok Ivančič (Kolezija L), Tilen Youhari (Križe), 9. mesto: Janez Šuštar (Preserje p/R), Jernej Colnarič (FP Mb), David Gruden (Krmelj), Blaž Horjak (N Fužine L), Jure Krapša (OM Pt), Jan Jelen (Preska), Rene Heric (Veržej), Marko Mlakar (LV Pt). Učenke: 1. Eva Gorjup (Kungota), 2. Vanesa Gradišar (Nove Fužine L), 3. Karolina Juhart (Kungota) in Ana Šterman (Veržej), 5. mesto: Petra Kramar (Mirna), Lana Kotar (Preska), Kristina Udovč (D Kumar L) in Dunja Pustovrh (IT G vas), 9. mesto: Sara Nikl (Sladki vrh), Žanin Heric (Veržej), Janja Peklič (Žetale), Helena Miklavčič in Julija Barbič (obe IT G. vas). J. G.

Osnovna šola Veržej spada med manjše šole, saj jo obiskuje manj kot dvesto učencev. Badminton kot interesno dejavnost sem učencem na naši šoli prvič ponudil pred štirimi leti. Ker v bližini naše občine ni kluba, v katerem bi lahko trenirali ta šport, vsi učenci igrajo samo v šoli in tekmujejo med ljubitelji. Učenci in učenke, ki so se odločili za to dejavnost, so jo tudi redno obiskovali. Prvi uspehi so bili vidni že po dveh letih. Takrat je naša učenka Nuša Lašič osvojila 3. mesto na državnem finalu. Ta uspeh nam je dal spodbudo. Ni bilo treba dolgo čakati, saj je že lansko šolsko leto Nik Škrjanec na državnem finalu osvojil 3. mesto. Še uspešnejši smo bili na ekipnem državnem finalu, na katerem smo osvojili 2. mesto. Ker je bila večina učencev mlajša od nasprotnikov, smo vedeli, da nas čaka še uspešnejše leto. Letošnje šolsko leto so bili na medobčinskem prvenstvu v Ljutomeru že vidni rezultati dobrega dela, na katerem je tekmovalo več kot šestdeset učenk in učencev in smo v vseh kategorijah zmagali. Podobno je bilo na področnem prvenstvu v Lendavi, na katerem sta Nik Škrjanec in Rene Heric osvojila prvo in drugo mesto. Pri dekletih pa sta Ana Šterman in Žanin Heric osvojili prvo in tretje mesto. Tako se je vsem štirim omenjenim učencem naše šole uspelo uvrstiti na državni finale. Tu pa smo presegli vsa pričakovanja, saj je Nik Škrjanec postal državni prvak, Ana Šterman, dve leti mlajša od večine nasprotnic, pa je osvojila tretje mesto. Žanin Heric in Rene Heric sta izgubila v osmini finala. Po tako dobrih dosežkih nestrpno pričakujemo nove tekmovalne izzive. Anton Šterman, prof.

Ekipa IZ OŠ Veržej – (spredaj z leve) Ana Šterman in Žanin Heric, (zadaj z leve) Rene Heric, Nik Škrjanec.


Primorski kros LIPICA, 20. februarja – S 4. krosom v Lipici so sklenili niz tekov za primorski pokal. Zmagovalci: Jan Kopatin (ŠD Nan), Tia Žagar (TD Bov), Jan Berčon (R Trb), Matic Berginc (TD Bov), Nika Tominec (AK N Aur), Matic Berginc (TD Bov), Klara Rozman (TD Šmarnog), Gašper Leskovec (AK Post), Neja Mavrič (TD Bov), Admir Šazimanovski (TD Bov), Sara Jesenko (T Žiri), Jernej Šemrov (ŠD Hoted) in Hani Mlekuž Kamarič (TD Bov). Izidi 4. Krosa v Lipici, 2004 in mlajši: 1. Jan Kopatin (TK Nanos) 1:02, 2. Tim Žgajnar (TD Bovec) 1:11, 3. Rok Kopatin (TD Bovec) 1:11, 4. Denis Grahovič, 5. Matic Žagar (oba TD Bov), 6. Matic Muha (IB). Deklice 2004 in mlajše: 1. Lara Kašič (AK Post) 1:07, 2. Tia Žagar 1:08, 3. Ruby Žagar (obe TD Bov) 1:21, 4. Neža Kurinčič (TK Kob), 5. Manca Muha (IB), 6. Nika Jevšček (Kp). Dečki 2003 in 2002: 1. Jan Berčon (AK R TRb) 1:39, 2. Svit Kramar 1:40, 3. Jakob Kurinčič (oba TK Kob) 1:41, 4. Matic Kenda, 5. Nejc Žagar, 6. Martin Mavrič (vsi TD Bov). Deklice 2003 in 2002: 1. Nika Tominc (AK Aur) 1:42, 2. Karin Cukjati (TK Kob) 1:46, 3. Eva Žgajnar (TD Bov) 2:05, 4. Pia Križmančič (Brez). Dečki 2001, 2000: 1. Matic Berginc (TD Bov) 1:24, 2. Rok Krošelj 1:27, 3. Nejc Gorišek (oba OŠ Blanca), 4. Bor Šajn (Rakek), 5. Jan Erzetič, 6. Klemen Menič (oba TD Bov). Dečki 1999, 1998: 1. Klemen Vilhar (AK Post) 3:11, 2. Robi Erzetič (TD Bov) 3:19, 3. Sašo Lužar (AK Post) 3:31, 4. Jernej Jevšček (AD Auro), 5. Gašper Lesko� vec (Ak Post), 6. Juš Šajn (Rakek). Deklice 1999, 1998: 1. Neja Mavrič (TD Bov) 3:17, 2. Tina Žlogar (AD Mass) 3:21, 3. Karin Jesenko (T Žiri) 3:36, 4. Tinkara Gregorčič (AD Pos), 5. Sara Rendulič (AK Post), 6. Niki Kmetec (AK Aur). Dečki 1997, 1996: 1. Admin Šazimanovski (TD Bov) 7:22, 2. Blaž Otoničar (MV Post) 76:34, 3. Žan Hercog (Blanca) 7:35, 4. Tadej Blažek (MV Post), 5. David Dvoršak (Blanca), 6. Matic Čič (MV Post). Deklice 1997, 1996: 1. Špela Šajn (AK Post), 2. Maruša Jerkič (Dobravlje), Mladinci 1994, 1993 in 1992: 1. Jernej Šemrov (ŠD Hoteder) 12:36, 2. Borut Zupet (Riko) 12:59, 3. Domen Zupan (Papež) 13:13, 4., Borut Albreht, 5. Žiga Peklaj (oba ŠD Hoted). Mladinke 1994, 1993 in 1992: 1. Hani Kamarič 1645, 2. Samanta Berginc (obe TD Bov) 19:58.

ŠOLSKA

TEKMOVANJA

DOMŽALE, 17. februarja – Neuradno DP v odbojki za OŠPP, izpeljava OŠ Roje, sodelovala je še ekipa OŠ Rodica. Vrstni red: 1. CUIV Velenje, 2. OŠ Roje, Domžale, 3. Zavod Janeza Levca (Lj). CVIU Velenje: Anja Kranjc, Samira Muratovič, Tina Vavtar, Petra Stropnik, Jerneja Fajdiga, vodja Domen Frankovič. Zavod Janeza Levca, Ljubljana: Martina Miklavec, Katarina Murn, Šeherezada Hadžič, Urša Jeraj, Silvija Bajram, Karmen Trobiš, vodja Martina Zupančič. OŠ Roje: Sonja Slanovič, Monika Jež, Anja Zdešar, Larisa Strojanšek, Sabina Pivk, vodja Leon Šimenc.

VELESLALOM Šolsko DP v veleslalomu ROGLA, 2. marca – Veleslalom, nekategorizirani, učenke: 1. Lucija Tolar (Želez) 27,41, 2. Kristina Kokalj Kramer (Moz) 27,999, 3. Vita Čebulj (KJ Rav) 28,35, 4. Ana Fatur (Rodica) 29,05, 5. Anja Repnik

(Šentjanž p/D) 29,15, 6. Maja Kapelj (Pivka) 29,53, 7. Petra Štirn (MV Pred) 29,89, 8. Jerca Kavčič (Že� lez) 30,07, 9. Neža Planinšec (BI Mb) 30,23, 10. Valentina Celjer (Šenč) 30,32, 11. Maruša Štorgel (BA Luče) 30,53, 12. 12. Klara Miklavc (Šentjanž p/D) 30,60, 13. Teja Kocbek (Petrov) 30,91, 14. Neža Rotnik (Šošt) 30,94, 15. Ajda Ahačič (Pres pri Rad) 31,15, 16. Špela Kavčič (Želez) 31,40, 17. Pia Jenko (Šenč) 31,46, 18. Ana Čopi (II MS) 31,49, 19. Manja Lušina (Želez) 31,58, 20. Liza Rahne (Vodice) 31,64, 21. Nuša Robin (Šent pri Drav) 31,80, 22. Eva Lara Mori (����������������������������������� Šent������������������������������� pri Drav) 32,07, 23. Maša Pla� hutar Kranjc (Brasl) 32,10, 24. Staša Čopi (Tabor I Mb) 32,13, 25. Lina Šeligo (Tabor I Mb) 32,31. 26. Miša Bele (Pivka) 32,56, 26. Anja Gorenšek (Šent pri Drav) 32,56, 28. Larisa Čerpnjak (Grad) 32,58, 29. Špela Kramer Štiglic (Nazar) 32,62, 30. Moja Cigale (Nazar) 32,72, 31. Eva Veselič (LV Pt), 32. Maja Kadiš (I MS), 33. Urša Kranjc (Petrov), 34. Lea Kimovec (Vodice), 35. Veronika Perc (Bičev), 36. Ana Maklin (Bičev), 37. Sara Mlakar (Cerkno), 38. Kaja Budič (Brež), 39. Lucija Rožman (I MS), 40. Urša Žohar (Kuzma), 41. Nika Budič (Brež), 42. Lucija Vohar (Dol Topl), 43. Teja Breskvar (Dobr), 44. Julija Fijavž (PG S Konj), 45. Kaja Kumelj (D Topl), 46. Janja Rakovnik (PB Oplot), 47. Neža Hudournik (Moz), 48. Zala Žužek (PG S Konj), 49. Petra Zoubek (Dobr), 50. Marša Tavčar (Cerkno), 51. Anja Zadravec (Grad), 52. Larisa Kočar (Grad), 53. Larisa Omerzel (JD Krš), 54. Patricija Turner (PB Oplot), 55. Tija Vrhovnik (Vodi), 56. Ana Krošelj (JD Krš), 57. Anamarija Jelen (Preska), 58. Ana Šuštar (PG S Konj), 59. Amadeja Gaber (PG S Konj), 60. Neja Kranjc Domiter (LV Pt), 61. Nikita Adamič (PD S Konj), 62. Sanela Sukič (Grad) , 63. Tjaša Žgavc (LV Pt), 64. Kaja Lamut (PG S Konj), 65. Nuša Jeram (Cerk).

Učenci: 1. Uroš Kranjec (Vodice) 27,14, 2. Vid Peršak (FG Prev) 28,11, 3. Gaber Camloh (PT Laško) 28,12, 4. Jan Brežnik (Petrovče) 28,18, 5. Žiga Hutmajer (Šent p/D) 28,56, 6. Matej Demšar (Želez) 28,58, 7. Martin Jarc (Tabor I Mb) 28,69, 8. Martin Horjak (PT Laško) 29,89, 9. Žiga Jeraj (Vodice) 29,06, 10. Luka Prosen (IT G vas) 29,24, 11. Marko Klemenšek (BA Luče) 29,30, 12. Rok Brezovnik (Moz) 29,37, 13. Matej Marenk (Želez) 29,47, 14. Franc Demšar (Želez) 29,47, 15. Dominik Germelj (BA Luče) 29,57, 16. Robert Noč (KB Jes) 29,73, 17. Primož Čuvan (I Žalec) 29,94, 18. Mark Merčun (Vodice) 30,00, 19. Tilen Finkšt (Moz) 30,01, 20. Tilen Mravlje (Cerkno) 30,09, 21. Tomaž Robin (Šent pri Drav) 30,30, 22. Matic Mejal (Tabor I Mb) 30,33, 23. Andrej Podboršek (Vodice) 30,45, 24. Benjamin Tušar (Cerkn) 30,50, 25. Matic Grošelj (Idr) 30,84, 26. Blaž Kamnik (KJ Rav na Kor) 30,91, 27. Benja� min Seljak (Žel) 31,05, 28. Urban Žonta (MN Rade) 31,39, 29. Davorin Štravs (D Topl) 31,40, 30. Žan Pleterski (JD Krš) 31,75, 31. David Gjerjek (Grad), 32. Tomaž Kosmač (Ljub o/S), 33. Miha Goršek (Petrov), 34. Žiga Novak (III MS), 34. Domen Bauman (LV Pt), 36. Rok Dovnik (PB Oplot), 37. Osi Ganter (Žiri), 38. Jernej Glas (JD Krš), 39. Jan Gašparič (OM Pt), 40. Jan Žuntar (I MS), 41. Jaka Ceglar (JD Krš), 42. Rok Potočnik (Grad), 43. Jaka Lapanja (Cerkn), 44. Jan Rems (Dobr), 45. Anton Šinko (SJ Rogaš), 46. Luka Šelih (PG S Konj), 47. Jure Avsenik (D Topl), 48. Matej Mesarič (AI Sp Pols), 49. Bor Kyswarday (Bičev), 50. Gašper Časar (Kuzma), 51. Jaka Ko� stanjevec (LV Pt), 52. Žiga Kovše (PD S Konj), 53. Jakob Stanič (Brež), 54. Luka Kolar (Kuzma), 55. Lenart Rak (PG S Konj).

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

ATLETIKA

Kategorizirane, učenke: 1. Andreja Slokar 1:37,02, 2. Claudia Seidl 1:37,49, 3. Žaklina Urkovič 1:38,90, 4. Lucija Pezdiček 1:39,21, 5. Lara Pančur 1:39,39, 6. Diana Stegovec 1:39,45, 7. Eva Jazbec 1:40,12, 8. Špela Mičunovič 1:40,40, 9. Nina Jan 1:40,54, 10. Nika Bernardič 1:40,84, 11. Urša Marolt 1:41,45, 12. Zala Kobentar 1:41,58, 13. Kaja Klan� čišar, 14. Kristina Fon, 15. Ajda Hrovat, 16. Desiree Kopše, 17. Katja Lokar, 18. Maša Eržen, 19. Iris Alešič, 20. Sabina Rupnik, 21. Pia Zupan, 22. Trina Resnik, 23. Urša Štern, 24. Zala Jazber, 25. Sara Veronika Krnc, 26. Anja Lempl, 27. Marija Primožič. Učenci: 1. Ven Florjančič 1:34,13, 2. Jon Lihteneger Vidmajer 1:34,34, 3. Žan Psenner 1:34,99, 4. Job Rupnik 1:35,40, 5. Jani Kavčič 1:35,57, 6. Žan Rekar 1:35,58, 7. Andraž Rakovec 1:36,44, 8. Žiga Skaza 1:37,13, 9. Rok Šmejic 1:37,14, 10. Rok Lačen 1:37,15, 11. Matevž Rupnik 1:37,36, 12. Gal Golobnik 1:38,25, 13. Nik Podrepšek, 14. Krištof Fabjan, 15. Peter Hribar, 16. Klemen Kolar, 17. Peter Kalan, 18. Matic Čerin, 19. Anže Vrače� vič, 20. Tilen Furlan, 21. Jaka Dvornik, 22. Timotej Jerman, 23. Tim Konec, 24. Matic Černec, 25. Luka Polak, 26. Jan Napotnik, 27. Staš Purger, 28. Andraž Dobovšek, 29. Jaka Gašperin, 30. Oskar Vrbovšek Plahutar, 31. Gašper Trstenjak, 32. Domen Lipnik, 33. Maks Tomažin. Ekipno, nekategorizirani: 1. OŠ Železniki (Tolar, Kav� čič, Demšar, Marenk) 358, 2. OŠ Šentjanž pri Drav. (Repnik, Miklavc, Hutmajer, Robin) 333, 3. OŠ Vodice (Rahne, Kimovec, Kranjec, Jeraj) 305, 4. OŠ Tabor I (Mb) (Čopi, Šeligo, Jarc, Mejal) 277, 5. OŠ Mozirje (Kokalj Kramer, Hudournik, Brezovnik, Finkšt) 274, 6. OŠ Petrovče (Kocbek, Kranjc, Breznik, Goršek) 266, 7. OŠ Cerkno (Mlakar, Tavčar, Mravlje, Tušar) 191, 8. OŠ Grad (����������������������������������� Čerpnjak��������������������������� , Zadravec, Gjerjek, Potoč� nik) 151, 9. OŠ D. Toplice (Vohar, Kumeu, Štravs, Avsenik) 134, 10. OŠ J. Dalmatina, Krško (Omerzel, Krošelj, Pleterski, Glas) 114, 11. OŠ Ljudski vrt, Ptuj (Veselič, Kranjc, Bauman, Kostanjevec) 100, 12. OŠ Pod Goro, S. Konjice (Fijavž, Žužek, Šelih, Kovše) 83.

DESKANJE Šolsko DP v deskanju

ROGLA, 2. marca – Šolsko DP v deskanju. Nekategorizirane, učenke: 1. Lucija Primožič (Želez) 44,92, 2. Urša Zrimšek (Š Loka) 45,66, 3. Katja Soklič (JM B Bist) 46,5, 4. Katja Valič (M Pt) 48,48, 5. Urška Leskovec (Idr) 49,46, 6. Neža Zupanc 50,86, 7. Ina Bradeško (obe Želez) 51,02, 8. Tamara Grm (JM B Bist) 51,83, 9. Maša Zupanc (Petrov) 52,58, 10. Petja Izza Meh Peer (G Vel) 52,79, 11. Eva Johanna Vipavc 52,87, 12. Anna Maria Vipavc (obe Petrov) in Urša Rahne (Vodice) po 53,46, 14. Jana Štremfelj (Cerkno), 15. Tanja Mauer (Hruš Šent), 16. Neža Kopač (Žiri), 17. Polona Ferjančič, 17. Zala Lampič (obe Cerkno), 19. Ingrid Korez (Hruš Šent).

33


izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

Učenci: 1. Urban Megušar (Želez) 4,84, 2. Peter Tušar (Cerkno) 43,30, 3. Rdi Pinter (Želez) 43,99, 4. Jakob Korbar (I OŠ Žal) 44,96, 5. Mario Livk (Nazar) 45,10, 6. Miha Vodeb (JD Krš) 45,98, 7. Črt Bučar (D Topl) 46,02, 8. David Prezelj (Želez) 46,58, 9. Florjan Pahovnik (BA Luče) 47,39,10. Jan Pustavrh (Leskov p/K) 47,60, 11. Dejan Dobovičnik (Petrov) 47,90, 12. Luka Polak (Cerkno) 49,03, 13. Tilen Kavčič (Idr), 14. Jon Bonajo (FK Ce), 15. Kristjan Weissenbach (G Vel), 16. Mark Hafner (IG Š Loka), 17. Valentino Pintar Senica (I OŠ Žal), 18. Leon Mlakar (Žiri), 19. Jure Korošec (PB Oplot), 20. Žan Gantar (Idr), 21. Tim Sevšek (Leskov p/ K), 22. Žan Peternelj (Cerkno), 23. Tilen Tič (PB Oplot), 24. Miha Krumpačnik (Ljub o/S), 25. Luka Krumpak (Petrov), 26. Miha Urek (Dobova), 27. Aljaž Dremel (G Vel), 28. Miha Mikek (Rečica o/S). Kategorizirani, učenke: 1. Mia Čebulj 43,33, učenci: 1. Črt Ikovic 35,66, 2. Andraž Kamnik 36,73, 3. Jure Retuznik 38,95, ekipno: 1. OŠ Železniki (Pri� možič, Zupanc, Megušar, Pinter) 365, 2. OŠ Cerkno (Štremfelj, Lampič, Tušar, Polak) 196, 3. OŠ Petrovče (Zupanc, Vipavc, Dobovičnik, Krumpak) 176.

n/K), 18. Matic Mlakar (JM B Bist), 19. Drejc Trojer (VP Domž), 20. Luka Škvorc (Črna n/K), 21. Jan Čokan (VP Domž ), 22. Jure Pustovrh (IT G vas), 23. Matic Repnik (Domž), 24. Črt Kolenc (Mirna), 25. Jure Mezeg (IT G vas), 26. Tilen Kravos (Dobravlje), 27. Andraž Jereb (Rovte), 28. Matevž Stare (JM Boh Bist), 29. Jan Ponikvar (TŠA N vas), 30. Elvis Kudič (JM Boh Bist), 31. Alen Bogataj, 32. Žan Podobnik (oba Rovte), 33. Luka Štor (Dobravlje), 34. Jure Kunc, 35. Urba Cigale (oba Rovte), 36. Rok Peterka (Domž), 37. Luka Žagar (Mirna), 38. Blaž Skvarča (Rovte). Učenke: 1. Ana Čufer (Dobravlje), 2. Ana Abina, 3. Petra Kramar, 4. Ema Abina (vse Mirna), 5. Maja Dolžan (Kašelj), 6. Katja Podobnik (Žiri), 7. Kaja Bra� tina (Dobravlje), 8. Karin Petrič (Dobrova), 9. Manja Mrdavšič (Črna na Kor), 10. Anita Zakrajšek (TŠA N vas), 11. Nika Frelih (JP Bled), 12. Erika Petkovšek, 13. Nives Jurca (obe Rovte), 14. Nina Črnigoj (Dobra� vlje), 15. Nastja Jurca (Rovte), 16. Helena Miklavčič (IT Gor vas), 17. Astrid Petrič (Dobrova), 18. Iza Bon Brzin (Mirna), 19. Tjaša Vogrinec. 20. Monika Naglič (obe Domž), 21. Barbara Klemenčič (IT Gor vas).

BIATLON

Šolsko DP v biatlonu

RUDNO POLJE, 5. marca – Kategorizirani, učenci: 1. Luka Naglič, 2. Jaka Parkelj, 3. Gregor Babič, 4. Jure Vrankar (vsi Domžale), učenke: 1. Maša Bahovec, 2. Tjaša Bahovec, 3. Sara Lekan, 4. Maja Umek, 5. Katarina Peterka (vse Domžale). Nekategorizirani, učenci: 1. Peter Arh, 2. Miha Von� čina, 3. Rok Šmid (vsi JM B Bist), 4. Uroš Oblak, 5. Jure Alič (oba IT G vas), 6. Vid Mikec, 7. Bjorn Bračko (oba Mirna), 8. Jakob Cankar, 9. Tadej Pustavrh (oba IT G vas), učenke: 1. Nina Merkužič (Dob), 2. Helena Mirt, 3. Petra Povše, 4. Karmen Ločičnik (vse Mirna), 5. Eva Mur, 6. Eva Kržišnik (obe IT Gor vas), 7. Tina Gregorič (Mirna), Ekipno: 1. OŠ Mirna (Mikec, Bračko, Mirt, Povše), 2. OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas (Oblak, Alič, Mur, Kržišnik).

SMUČARSKI TEK

Šolsko DP v smučarskem teku RUDNO POLJE, 5. marca – Kategorizirani, učenci: 1. Jaka Marolt (TŠA N vas), 2. Matic Ponikvar, 3. Jan Strgar, 4. Rok Potočnik (vsi JP Bled), 5. Andraž Primožič, 6. Martin Grže (oba TŠA N vas), 7. Žan Schapuer, 8. Maksim Žvegelj, 9. Matic Činkole (vsi JP Bled), 10. Jaka Milavec (TŠA N vas), 11. Domen Primožič, 12. Matevž Poklukar, 13. Erazem Grašič (vsi JP Bled), 14. Nejc Šraj (TŠA N vas), 15. Niko Zor� nik, 16. Jaka Bizjak, 17. Izak Žvegelj (vsi JP Bled), 18. Luka Hladnik (Rovte), 19. Amadej Bratuša (JP Bled), 20. Meris Dulić (TŠA N vas), 21. Lovro Ambrožič (JP Bled), 22. Jernej Goropečnik (Dragomelj), 23. David Parkelj (Domž), 24. Tim Fabjan (JP Bled).

34

Učenke: 1. Nika Ponikvar (JP Bled), 2. Lara Milavec (TŠA N vas), 3. Petra Robnik (Črna n/K), 4. Tira Kol� man, 5. Meta Finžgar (obe JP Bled), 6. Sara Zidar, 7. Katja Zidar, 8. Veronika Bačnik (vse TŠA N vas), 9. Eva Goropečnik (Dragomelj). Nekategorizirani, učenci: 1. Bor Grdadolnik (Rovte), 2. Matic Cesar (JM B Bist), 3. Nejc Lazar (Žiri), 4. Martin Jug (JP Bled), 5. Tomy Maklavar (JM B Bist), 6. Cene Rakušček (Žiri), 7. Primož Vipotnik (Dobravlje), 8. Žiga Rekar (Rovte), 9. Lenart Poljanšek (Žiri), 10. Luka Marolt (TŠA N vas), 11. Jernej Jezeršek (IT G vas), 12. Aleš Vehar (Žiri), 13. Aljaž Stane, 14. David Verdel (oba Črna n/K), 15. Nace Eržen (IT Gor vas), 16. Nejc Vetrih (Dobravlje), 17. Anže Bogataj (Črna

Ekipno: 1. OŠ Dobravlje (Vipotnik, Vetrih, Čufer, Bratina), 2. OŠ Rovte (Grdadolnik, Rekar, Petkovšek, Jurca), 3. OŠ Mirna (Kolenc, Žagar, Abina, Kramar), 4. OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas (Jezeršek, Eržen, Miklavčič, Klemenčič), 5. OŠ Domžale (Repnik, Peterka, Vogrinec, Naglič).

LOKOSTRELSTVO Šolsko dvoransko prvenstvo KAMNIK, 6. marca – Šolsko DP v lokostrelstvu, špor� tna dvorana. Ekipno, osnovne šole: 1. OŠ I. Cankarja Ljutomer (Makoter, Perčič, Režonja) 828, 2. OŠ M. Vilharja, Postojna (Bizjak, Požar, Hočevar) 824, 3. OŠ F. Kocbeka, Gornji Grad (Veršnik, Pahovnik, Ajnik) 770, 4. OŠ Stranje (Majdič, Vrhovnik, Križman) 767, 5. OŠ D. Bajca Vipava (Marc, Panič Nardin, Franci Ferjančič) 738, 6. OŠ T. Brejca, Kamnik (Gjurin, Štefula, Lipovšek) 721, 7. OŠ D. Toplice 1 (Povše, Kumelj, Lukšič) 713, 8. OŠ Neznanih talcev, Dra� vograd (Mlačnik, Mori, Ferlinc) 696, 9. OŠ Osmih talcev, Logatec 1 (Corn, Corn, Novinšek) 685, 10. OŠ Šenčur (Štefe, Draksler, Bizjak) 684, 11. OŠ Črna na Koroškem (Košutnik, Obretan, Marošek) 682, 12. OŠ T. Čufarja Ljubljana (Rusjan A., Rusjan I., Rusjan J.) 682, 13. OŠ Osmih talcev, Logatec 2 (Stoševski, Murn, Petkovšek) 675, 14. OŠ D. Toplice 2 (Umek, Zupančič, Umek) 631, 15. OŠ I. Cankarja, Vrhnika (Kostanjevec, Krpan, Bolta) 619, 16. OŠ D. Bordona, (Timarac, Stopar, Žarkovič) 550, 17. OŠ J. Krajca, Rakek (Vesel, Avsec, Gašparovič) 436, 18. OŠ Koper (Ježovnik, Slapar, Larikov) 425, 19. OŠ Dob (Turk, Lange, Grošelj) 408.

Srednje šole: 1. ŠC Ljubljana (Ljubej, Fideršek, Ko� stanjevec) 826, 2. SŠ Domžale (Habjan, Cezar K., Cezar J.) 822, 3. Tehniška šola Koper (Hrup, Šircelj, Živec) 790, 4. Gimn. Koper (Božič B., Božič S., Mar� četa) 777, 5. Gimn. in veterinarska šola Ljubljana (Petkovšek, Janežič, Levinger) 695. Nelicencirani, goli lok Učenke, od 1. do 3. razreda: 1. Tonja Kobal (Š Ajd)

220, 2. Ana Eržen (Žiri) 217, 3. Tjaša Gorše (D Topl) 209, 4. Maja Hočevar (MV Post) 201, od 4. do 6. razreda: 1. Špela Rupnik (Šenč) 237, 2. Lea Kobal (Š Ajd) 187, 3. Hana Krabonja (Tržič) 165, 4. Nika Toporiš (Bistr) 157, 5. Nola Jurca (AG Post) 154, 6. Urša Skuk (AG Post) 147, 7. Izabela Delux (8T Log) 147, 8. Tia Gašperin (Križe) 59, od 7. do 9. razreda: 1. Asja Šmitek (Tržič) 219, 2. Andreja Kekič (Kp) 194, 3. Daša Marošek (Črna n/K) 183, 4. Polona Koren (Š Ajd) 179, 5. Iva Ferlinc (NT Dravog) 169, 6. Maša Rajh (FA Kam) 160, 7. Katja Skrt (Kp) 100, Dijakinje: 1. Eva Švab (ŠC L) 229.

Učenci, od 1. do 3. razreda: 1. Nikola Temkov (Piv� ka) 266, 2. Anže Glavič (Tržič) 2559, 3. Rok Božič (DB Kp) 218, 4. Adrijan Hotevec (Dol Topl) 213, 5. Aljaž Kaluža (MV Post) 211, 6. Aleks Petrovič (AG Post) 207, 7. Nik Istenič (JK Rakek) 206, 8. Matej Godeša (JK Rakek) 206, 9. Primož Mekina (JK Rakek) 204, 10. Miha Godeša (JK Rakek) 193, 11. Marc Rafael (DL Ajd) 185, 12. Matej Trošt (AG Post) 182, 13. Maks Umek (Dol Topl) 166, 14. Aljaž Pavačič (Dravlje) 164, 15. Jan Mavsar (Dol Topl) 161, 16. Blaž Teran (Križe) 153, 17. Jan Zupančič (Dol Topl) 149, 18. Vid Terbižan (DB Kp) 126, od 4. do 6. razreda: 1. Rok Vesel (JK Rakek) 217, 2. Nik Kristjan Ceraj (MŠ N G) 212, 3. Blaž Novinšek (8T Log) 209, 4. Miha Krpan (IC Vrh) 192, 5. Marc Jurij Marcos (DL Ajd) 190, 6. Luka Umek (Dol Topl) 186, 7. Luka Avsec (JK Rakek) 182, 8. Aleks Turk (Dob) 174, 9. Jan Slapar (Kp) 169, 10. Aljaž Žarkovič (DB Kp) 163, 11. Gaj de Gleria (8 tal Log) 161, 12. Twan Lange (Dob) 158, 13. Uroš Drčar (JK Brdo) 156, 14. Andrej Soklič (Bistr) 140, 15. Matic Tonin (Pres p/R) 118, 16. Gašper Gortnar (Preska) 118, 17. Žan Grošelj (Dob) 76, 18. Darveter Larikov (Kp) 53, 19. Tadej Gašparič (JK Rakek) 37, od 7. do 9. razreda: 1. Matic Obretan (Črna n/K) 245, 2. Žiga Avbelj (JK Brdo) 234, 3. Matjaž Ciglič (Ob Rinži Koč) 231, 4. Rok Bujanovič (Bistr) 209, 5. Matej Gorenjc (G Nm) 204, 6. Matic Podjed (Šenč) 203, 7. Grega Dolenc (JK Brdo) 201, 8. David Šivec (HJH Log) 201, 9. Maks Zupan (TČ Jes) 200, 10. Matevž Gortnar (Preska) 200, 11. Aleks Timarac (DB Kp) 198, 12. Samo Čebular (Vodice) 176, 13. Rok Kaluža (Pivka) 166, 14. Luka Arnež (Domž) 155, 15. Vid Primožič (Križe) 146, 16. Luka Vranješ (Grm Nm) 104, Dijaki: 1. Irenej Šraml (SŠ VP Ajd) 259, 2. Aljaž Zore (SŠTS Šiš) 188, 3. Klemen Levinger (GVŠ L) 148. Ukrivljeni lok, učenci, od 1. do 3. razreda: 1. Filip Ferjančič (DB Vip) 149, od 4. do 6. razreda: 1. Janko Ferjančič (DB Vip) 148, od 7. do 9. razreda: 1. Ma� tevž Košutnik (Črna na Kor) 254, 2. Franci Ferjančič (DB Vip) 234, 3. Davor Kuralt (Šenč) 111, dijaki: 1. Kris Saksida (TŠC N Gor) 241. Učenke, od 7. do 9. razreda: 1. Natali Panič Nardin (DB Vip) 243, Standardni lok, učenci, od 1. do 3. razreda: 1. Žan Strgar (MV Post) 152, 2. Svit Panič Nardin (DB Vip) 146, od 4. do 6. razreda: 1. Luka Zalesnik (FK G Grad) 238, od 7. do 9. razreda: 1. Nejc Kavčič (DL Ajd) 243, Sestavljeni lok, učenci, od 4. do 6. razreda: 1. Rok Ušaj (Dobravlje) 248. Licencirani, goli lok Učenci od 1. do 3. razreda: 1. Gašper Pršina (D Topl) 248, 2. Luka Florjančič (Prebold) 232, 3. Andraž Suban (Marez) 232, 4. Janez Ovsec (8T Log) 231, 5. Miha Eržen (Žiri) 226, 6. Primož Vardič Grahek (MJ Črnom) 190, od 4. do 6. razreda: 1. Matic Ajnik (FK G Grad) 242, 2. Gašper Logar (Šenč) 236, 3. Tomaž Mazej (Petrov) 235, 4. Anže Rusjan (TČ L) 230, 5. Jaka Rusjan (TČ L) 223, 6. Jurij Smole (Tabor) 204, 7. Jaka Petkovšek (8T Log) 204, 8. Maks Ježovnik (Kp) 203, 9. Anže Dodič (Tabor) 200, 10. Jaka Bizjak (Šenč) 190, 11. Matej Kozlovič (DA Iz) 185, 12. Gašper Bolta (IC Vrhn) 174, 13. Vid


od 7. do 9. razreda: 1. Rok Bizjak (MV Post) 287, 2. Teo Makoter (IC Ljut) 287, 3. Gašper Štrajhar (FB Kamn) 284, 4. Andrej Majdič (Stranje) 283, 5. Dejan Perčič (IC Ljut) 281, 6. Matic Kadiš (FG Prev) 278, 7. Peter Požar (MV Post) 277, 8. Tim Štefe (Šenč) 277, 9. Anže Veršnik (FK G Grad) 275, 10. Jernej Debevc (Tabor I Mb) 273, 11. Anže Hubman (Kor Jekl) 270, 12. Črt Markočič (OK Škofije) 268, 13. Jure Dvoršak (Sl Bistr) 267, 14. Jure Marc (DB Vip) 261, 15. Patrik Škrlj (Prade) 261, 16. Rok Stoševski (8 tal Log) 257, 17. Luka Gjurin (TM Kamn) 254, 18. Rok Mori (N tal Drav) 254, 19. Žan Žagar (Moz) 251, 20. Jan Hlačun (Moz) 251, 21. Žiga Lipovšek (TB Kamn) 224, 22. Klemen Mrak (Bistr) 222, 23. Aljaž Hudrap (Kor Jekl) 218, Dijaki: 1. Klemen Štrajhar (GLŠ) 296, 2. Marko Hrup (STŠ Kp) 295, 3. Jan Rijavec (GLŠ) 294, 4. Ga� šper Cehner (SC Rav na Kor) 291, 5. Jaka Komočar (ŠC RM Kamn) 290, 6. Beno Šircelj (STŠ Kp) 289, 7. Klemen Stoševski (G JV Idr) 286, 8. Klemen Cezar (SŠ Domž) 286, 8. Den Habjan (SŠ Domž) 286, 10. Adam Prestor (ŠKG L) 282, 11. Matevž Ljubej (ŠC L) 279, 12. Žiga Duler (ŠC Rav na Kor)278, 13. Matic Štafunko (ŠC S Grad) 260, 14. Anžej Hladnik (G Bež) 260, 15. Blaž Stojanovič (ŠC S Grad) 231.

Standardni lok, učenke, od 4. do 6. razreda: 1. Eva Golob (FK G Grad) 228, Učenci, od 4. do 6. razreda: 1. Jošt Pahovnik (FK G Grad) 253, 2. Jakob Rop (FK G Grad) 203. Sestavljeni lok, učenke, od 7. do 9. razreda: 1. Ana Kostanjevec (IC Vrhn) 252, Učenci, od 7. od 9. razreda: 1. Vili Korošec (Vuzen) 281, 2. Jakob Pestotnik (JK Brdo) 281, 3. Staš Modic (SŽ Kr) 281, 4. Domen Mavsar (Borov) 277, 5. Urban Janhar (SJ Smled) 271, 6. Martin Vitrih (Muta) 261, 7. Marcel Zavrl (Bistr) 230, Dijaki: 1. Marko Pokeržnik (ŠC Rav na Kor) 283, 2. Luka Stoševski (SŠTS Šiš) 282, 3. Marko Berus (ŠC Nm) 280, 4. Jože Laznik (SGLŠ Post) 274, 5. Miha Kostanjevec (ŠC L) 270, 6. Matic Brulc (ŠC Nm) 224.

BADMINTON DP za osnovne šole ZGORNJA KUNGUTA, 5. marca – Kategorizirani, učenci: 1. Sebastjan Miklič (OŠ Mirna), 2. Žan Laznik (OŠ Mirna), 3. Aljaž Ferk (OŠ L. Pliberška Mb) in Andraž Krapež (OŠ K. D. Kajuha Lj), 5. mesto: Nejc Zavrišek (Brinje Gros), Luka Miletič, Vito Hozjan (oba DOŠ I Lend) in Miha Ivančič (Preska).

Kategorizirane učenke: 1. Eva Gruber (OŠ F. R. Staneta Mb), 2. Ema Cizelj (OŠ Mirna), 3. Špela Mandl (OŠ Kungota) in Katarina Beton (OŠ B. Jakca Lj), 5. mesto: Monika Pust (B Jakca Lj), Nika Arih (Mirna), Alja Novak (Rodica). Nekategorizirani učenci: 1. Nik Škrjanec (OŠ Veržej), 2. Nal Žmavc (OŠ N. Fužine L), 3. Peter Keršič (OŠ F. Prešerna Mb) in Anže Crljenkovič (OŠ Mirna), 5. mesto: Gašper Grošelj (Mengeš), Marko Klemenčič (IT G vas), Rok Ivančič (Kolez L), Tilen Youhari (Križe), 9. mesto: Janez Šuštar (Preserje p/R), Jernej Col� narič (FP Mb), David Gruden (Krmelj), Blaž Horjak (N Fužine L), Jure Krapša (OM Pt), Jan Jelen (Preska), Rene Heric (Veržej), Marko Mlakar (LV Pt),

Badminton učenke: 1. Radojka Marjanac (PS Jes) 12, 2. Anja Kranjc (CVIU Vel) 10, 3. Doroteja Satler (AJ Rad) 8, 4. Eleonora Kodele (ZUJL L) 6, 5. Dia Balič (AJ Rad) 5, 5. Monika Jež (Roje Domž) 5, 7. Tina Vavtar (CVIU Vel) 4, 7. Mojca Novšak (CUEV Strun) 4, 9. Ana Meke (Lit epp) 3, 9. Sabrina Vezjak (CUEV Strun) 3, 9. Maja Čuden (AJ Rad) 3, 9. Maša Kosi (HP Kr) 3, 13. Karin Japelj (PS Jes) 2, 13. Sara Lutar (27.jul Kamn) 2, 13. Azra Mustafoski (ZUJL L) 2, 13. Tina Vončina (PS Jes) 2, 17. Ana Mlinar (Idr) 1, 17. Petra Stropnik (CVIU Vel) 1, 17. Resmina Selimovič (CUEV Strun) 1, 17. Urša Jeraj (ZUJL L) 1, 17. Nika Bogataj (JJ Š Loka) 1, 17. Alja Škof (ZUJL L) 1, 17. Sergeja Eniko (Idr) 1, 17. Katarina Murn (ZUJL L) 1, 25. Martina Milavec (ZUJL L) 0, 25. Monika No� voselec (JJ Š Loka) 0, 25. Maša Hvala (Idr) 0, 25. Sabina Pivk (Roje Domž) 0, 25. Larisa Strojanšek (Roje Domž) 0, 25. Klara Kozamernik (JJ Š Loka) 0, 25. Ajda Petric (HP Kr) 0, 25. Ajda Markun (HP Kr).

Ekipno: 1. OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice 16, 2. OŠ Antona Janše Radovljica 16, 3. CVIU Velenje 15, 4. ZU Janeza Levca Ljubljana-Dečkova 9, 5. CUEV Stru� njan 8, 6. OŠ Roje Domžale 5, 7. OŠ Helene Puhar Kranj 3, 7. OŠ Litija epp 3, 9. OŠ 27. julij Kamnik 2, 10. ZU Janeza Levca Ljubljana-Levstikov trg 2, 10. OŠ Idrija 2, 12. OŠ Jela Janežiča Škofja Loka 1.

KOŠARKA

1. Eva Gorjup (OŠ Kungo� Nekategorizirane učenke:������������������������� ta), 2. Vanesa Gradišar (OŠ N Fužine L), 3. Karolina Juhart (OŠ Kung) in Ana Šterman (OŠ Veržej), 5. mesto: Petra Kramar (Mirna), Lana Kotar (Preska), Kristina Udovč (D Kumar L) in Dunja Pustovrh (IT G vas), 9. Sara Nikl (Sladki vrh), Žanin Heric (Veržej), Janja Peklič (Žetale), Helena Miklavčič in Julija Barbič (obe IT G. vas).

DP za osnovne šole s prilagojenim programom RADOVLJICA, 10. marca – DP za učenke OŠPP, izpeljava OŠ Antona Janše Radovljica.

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

Velkavrh (Žiri) 174, 14. Tim Panjan (Šenč) 169, 15. Teo Bubola (Pivka) 118, od 7. do 9. razreda: 1. Aljaž Pohar (ATL Rad) 279, 2. Matevž Eržen (Žiri) 259, 3. Kristjan Brozovič (MJ Črnom) 252, 4. Luka Corn (8T Log) 241, 5. Simon Luštrek (AU Kp) 235, 6. Jure Corn (8T Log) 235, 7. Samo Umek (D Topl) 232, 8. Nejc Florjančič (Prebold) 219, 9. Urh Draksler (Šenč) 217, 10. Samo Murn (8T Log) 214, 11. Martin Zupančič (D Topl) 213, 12. Luka Stopar (DB Kp) 189, Dijaki: 1. Nejc Marc (TŠC N Gor) 270, 2. Luka Gradišar (SGGEŠ L) 263, 3. Andrej Grudnik (ŠC Vel) 261, 4. Rok Grahovar (SEŠ L) 261, 5. Jure Cezar (SŠ Domž) 250, 6. Jernej Švajger (SŠ Črnom) 241, 7. Rok Komljen (SŠ Koč) 239, 8. Adam Prestor (ŠKG L) 219, 9. Miha Živec (STŠ Kp) 206, 10. Luka Opara (STŠ Kp) 175, učenke, od 4. do 6. razreda: 1. Iva Rusjan (TČ L) 229, 2. Sara Žagar (Šenč) 208, 3. Manca Kumelj (Dol Topl) 163, 4. Zala Kolakovič (MJ Črnom) 120, od 7. do 9. razreda: 1. Sara Povše (D Topl) 263, 2. Sara Besal (ZO Koč) 259, 3. Katja Murn (ZO Koč) 254, 4. Stella Vardič Grahek (MJ Črnom) 251, 5. Anja Lukšič (D Topl) 225, 6. Kristina Golobič (BO Semič) 188, Dijakinje: 1. Nika Janežič (GVŠ L) 270, 2. Tina Perko (SŠFKS L) 248. Ukrivljen lok Učenke, od 4. do 6. razreda: 1. Karin Škapin (Prestr) 248, 2. Nastja Martinjak (Šmar) 246, od 7. do 9. razreda: 1. Nina Hočevar (MV Post) 260, 2. Barbara Štefula (TB Kamn) 243, 3. Katarina Černač (MV Post) 238, 4. Marjanca Primožič (Sp Idr) 148, Dijakinje: 1. Brina Božič (G Kp) 288, 2. Sara Božič (G Kp) 283, 3. Maja Fideršek (ŠC L) 277, 4. Špela Petkovšek (GVŠ L) 277, 5. Špela Fajdiga (ŠC Post) 271, 6. Kristina Toporiš (PSŠ Bež) 263, 7. Gaja Marčeta (G Kp) 206, 8. Urša Dolžan (G Š Loka) 152, Učenci, od 4. do 6. razreda: 1. Gašper Mlačnik (NT Dravog) 263, 2. Matija Režonja (IC Ljut) 260, 3. Gašper Bohorč (Duplek) 250, 4. Žiga Ravnikar (Pres pri Rad) 246, 5. Jan Vrhovnik (Stranje) 245, 6. Adrian Križman (Stranje) 239, 7. Jakob Kumelj (Dol Topl) 229, 8. Žan Lukšič (Dol Topl) 221, 9. Domen Iglič (Šmarje) 204,

DP za dijake NOVO MESTO, 18. Marca – Športna dvora Leona Štu� klja, izpeljava ŠC Novo mesto, KZS in ZŠ RS Planica. Vrstni red: 1. ŠC Novo mesto, SEŠ TG 4 (+35), 2. Gimn. Bežigrad (L) 3 (0), 3. Gimn. Šentvid (L) 3 (-16), 4. ŠC Konjice Zreče 2 (-19). Izidi finala: ŠC Nm SEŠTG : ŠC Konjice Zreče 59:41 (36:14), Gimn. Bežigrad (L) : Gimn. Šentvid (L) 68:51 (37:20), Gimn. Šentvid : ŠC Konjice Zreče 68:67 (27:36), ŠC Nm SEŠTG : Gimn. Bežigrad 60:43 (32:18). Prva peterka tekmovanja: Timotej Cuk (ŠC Konjice Zreče), Žan Jerman (G Šent L), Matic Krivic in Edo Murič (oba ŠC Nm SEŠTG), Jan Špan (G Bež L). Najboljši igralec: Edo Murič (ŠC Nm SEŠTG). Šolski center Novo mesto: Jure Bartol, Žiga Zatežič, Matej Rojc, Tadej Mihalič, Domen Bratož, Benjamin Muhič, Jan Osolnik, Jan Osolnik, Martin Mežan, Josip Andrijevič, Žiga Fifolt, Edo Murič, Matic Krivic, trener Djuro Olujić. Gimn. Bežigrad: Jure Špan, Luka Rupnik, Nik Žujo, Jure Kocman, Aleksandar Djurdjevič, Andraž Kavaš, Jan Špan, Timotej Jurček, Grega Todorovič, Matevž Rojc, Jakob Stražar, trener Matic Vidic. Gimn. Šentvid: Žan Jerman, Žiga Markus, Filip Kralj, Matic Bravar, Luka Kokol, Luka Oblak, Sergij Potoč� nik, Filip Pesek Omerzel, Jure Kopač, Andrej Šauta, Anže Trafela, trener Nejc Višnikar, vodja Jaka Fetih. ŠC Konjice Zreče: ��������������������������������� Ervin Jančič, Matic Skok, Jan Po� gladič, Marcel Zazijal, Timotej Cuk, Žan Videčnik, Blaž Meglič, Primož Muršič, Tilen Rap, Marko Marinovič, Jan Mlakar, trener Primož Kračun.

35


Avantura

Severna obzorja ... ... skalnega gorovja Kanade Nekatere stvari v življenju preprosto moramo storiti. Kot žarek svetlobe je ta misel, ki nas prevzame in »gloda«, dokler je ne uslišimo. Ne gre za fanatično trmoglavost. V srcu začutiš, da nekaj močno utripa v tebi, oblije te mraz, a hkrati »tisto nekaj« komaj čaka, da kot sončni žarek prebije meglo, in zaživi v tebi v polnosti. Zaveš se čarobnosti trenutka in veš, da je to »to«. Tak žarek je bila moja želja po Aljaski. Tako pravljično se sliši. Aljaska. Aljaska. Aljaska ... Že samo ime me navdaja s čarobnostjo. Bolj

36

sem ponavljala samo besedo, bolj je rasla v meni želja po stiku s to mistično deželo. Pa saj del teh mojih sanj ste že spoznali ... Vsa moja sanjarjenja o mogočnih ledenikih, ki so se zlivali v oceane, o medvedih, ki so na brzicah lovili losose ... Prevzela me je tišina, ki jo začutiš globoko v gozdovih, kjer te objema množica in duh tisočerih smrek. Nemalokrat sem se zbujala iz sanj, da sem v majhnem jeklenem ptiču letela nad rekami, ki so leno zavijale po ravnini. Zdelo se je, kot da imajo časa na pretek, da se jim nikamor ne mudi in zato radovedno vijejo sem ter tja. Kadarkoli sem pomislila na to, so se mi oči zasvetile. Še vedno se mi. Ko pomislim na Aljasko, na

doživetja, na ljudi, na trenutke, ko sem mislila, da mi bo srce počilo od sreče … A zanimivo, ni bila moja prva pot na daljni sever. Prav nasprotno. Letela sem proti jugovzhodu, v deželo smehljajev – Tajsko, kakopak. Prav tam se je vzklilo seme popotniškega duha. Vrnila sem se spremenjena. Prerojena. Prepričana, da je svet poln prijaznih ljudi, da ni pomembno kakšnega Boga kdo časti, ali kakšne barve kože je … In to prepričanje se je z leti le še poglobilo. Po »krstu« Tajske poti sem bila pripravljena. Na novo mesto. Na nove ljudi, na nove izzive. Čakala me je Ljubljana, kamor sem iz majhne polskavske vasi prišla uka željna vpijat kemijskega znanja in formul.


Fotografije in besedilo: dr. PETRA DRAŠKOVIČ

Ne bom rekla, da ni bilo križev. Bile so skale, ob katere sem se spotikala, čeri, ob katerih sem rasla. Bila sem kot kamenček v rečni strugi življenja, pripravljena, da se tekom poti obrusi. Pa saj nenazadnje sem Petra - kamen, skala. A klic severa po dveh dolgih poletjih na Aljaski leta 2003 in 2004 ni zamrl. Pod blagoslovom severnega sija, aurore borealis, je z ljubeznijo do severa hkrati rastla tudi ljubezen do samotnih poti divjih neokrnjenih pokrajin. Do krajev, kjer je utrip življenja najmočnejši. Vsaj zame. In zato sem lanskega maja spet oprtala svoj nahrbtnik, v fotografsko torbo naložila objektive in se potopila v Skalno gorovje Kanade. Nacionalni parki Banff, Jasper, Yoho in Kootenay, ki sicer vsako leto pritegnejo po 5 in več milijonov turistov, so tako veličastni, da so pod okriljem Unescove svetovne dediščine. Ne zaman. Priznam, številka 5 milijonov turistov me je plašila, v resnici bolj kot misel na medvede ali lose, ki bi lahko pokazali svoje šape ali kopita. A ker sem šla na pot še pred začetkom sezone, sem upala, da globoko v gozdovih lahko tem turistov le ubežim... In nisem se motila. Zdaj se vrstijo vtisi, moje medvedje meditacije, samotne poti skozi gozdno katedralo v kraljestvo ledenikov in leti za peresi orlovega krila, vsi razpeti med Alberto in Britansko Kolumbijo, na ozemlju velikem skoraj kot Slovenija. »Pa izberi enega, ki se ti je najbolj vtisnil v spomin,« me včasih izzovejo. Morda bi bilo lažje izpeljati zapletene kemijske formule kot iz množice doživetij izpostaviti enega samega, najmočnejšega. Vtisi se prelivajo kot zvok gonga, skozi katerega diha duša Zemlje. Pa vendarle. 10. junij je bil pravi »grizzly day«. Temperatura se je tistega koledarsko že skoraj poletnega dne spustila krepko pod zmrzišče. – 10 °C mi kaže termometer na izposojenem avtu, a ledeni veter ob snežnem neurju je ta občutek že skoraj sibirskega mraza le še poglobil. Izpraznila sem nahrbtnik in nase navlekla prav vse, kar bi me še lahko pogrelo. Prezebla se komaj vidno prestopam ob robu gozda na gorskem grebenu Bow v narodnem parku Banff. Gozd in okoliške vršace je zajela spokojnost, tišina. Z vsako snežinko se je ta občutek le še stopnjeval. Čakam. Potrpežljivost je vrlina, na katero sem še kako ponosna. In tudi tokrat me ni razočarala. Po nekaj urni meditaciji v tem snežnem viharju, prihlačajo trije. Mama grizli in njena dva leto in pol stara mladiča. Težko je ubesedit veselje, ki zaigra v srcu, ob prizoru, ki se mi odvija pred očmi na razdalji dobrih 15 do 20 metrov, ko se podrgnejo ob zasneženo smreko ali s smrčkom vohljajo v zrak. Igra dveh nadobudnih medvedkov s snežinkami odtali še tako prezeble roke. In potem se name v domovini usuje ploha vprašanj z očitki: »Le kako lahko poleti odletiš na sever, ko pa je morje Mediterana tako toplo, prijetno in vabi?!« Včasih sem se še trudila z razlago, sedaj se samo še nasmehnem. Spomin na prezeble roke in noge tistega 10. junija ponovno ogreje srce. Svetloba severnih obzorij tako radostno zavibrira mojemu srcu, ki najde svoj dom v potrpežljivih meditacijah dotikov narave in divjine, ki nudi odgovore na vprašanja, ki jih človek še ne zna vprašati.

37


Sin Vetra

Mirko in Prdko (15) KAJ SE JE ZGODILO: Zakonca Sever pereta možgane sinu Mirku, ker je prišel prepozno domov z atletskega treninga, ko se na vratih pojavi trener Bastelic ... Kazimir pred blokom, zavit v temo, čaka na Prdka, da bi ga naučil kozjih molitvic.

KMed žolčno debato Bastelic argumentira: »Večina ljudi ne odkrije svojih talentov. Mirko pa je zelo nadarjen za atletiko in rad hodi na štadion, kajne, Mirko?« »Ja,« se v fantu oglasi srce. »Vrhunski šport je lep in gradi osebnost.« »Moj sin ne bo šel več na štadion!« trmasto vztraja oče Lojz. »Moram! ... ker sem, ... no,... všeč mi je ena atletinja,« se Mirko v obupu oklene resnice. Presenečenje ukrade staršema dih. Prvi pride do sape Lojz: »Z mamo sva neomajna!« »Si zadnje čase zato tako čuden, Mirko?« vpraša mama. »Ja.« »... Dobro, sin. Lahko treniraš, če boš v šoli uspešen in če boš vsak dan ob osmih doma.« »Razen jutri, ker ima tekmo v Celovcu,« vskoči Bastelic. »Ni govora!!!« se ne preda oče. »Lojz,« nadaljuje žena, » a se spomniš, ko si pri sedemnajstih letih očetu ukradel (in razbil) avto samo zato, da bi prišel k meni in mi zaželel lahko noč. In ko si kupil jadralnega zmaja, da bi ...« »Je že v redu,« končno popusti oče, »ampak v Avstriji boste vi odgovorni za mojega sina. Jasno?« »Seveda,« ga pomiri trener. Ob slovesu Bastelic šepne Mirku: »Jutri te poberemo ob dveh, ampak, da se v nekaj treningih zaljubiš v Suzi, tvoj prijatelj Prdko se v kinu drži za roko s Kazimirjem. Dajte malo obvladovat hormone, prav?«

Obračun Mama pograbi smeti, ko ji vrečke iz roke iztrga poboljšani sin: »Bom jaz!« Minuto za tem ekološko zavedni Prdko pred blokom sortira odpadke. Pri delu ne opazi, kako javno razsvetljavo zakrije senca. In se zgodi. Prvi udarec je bil bolj rahel, z namenom, da se Prdko obrne. »Kazi!« se prestraši, stisnjen ob smetnjake. Še preden uspe zakričati, z obrazom ustavi Kazimirjevo pest. Tretji udarec prestreže v trebuh in se brez sape sesede na tla. Nemočnemu Prdku se Kazimir zdi kot kuga iz Aškerčeve balade Brodnik. Oblečen je v črno trenirko in v medlem soju luči mu pod kapuco namesto oči žarita dva črna oglja. Bolezen se zdi smrtonosna in ne pozna milosti. Zadnji hip se pojavi zdravilo. Oče Izidor, ki se je vrnil iz trgovine, zagrabi Kazimirja od zadaj in ga vrže v travo, kot da bi bil lutka. Pobesneli fant vstane in s tal pograbi palico. »Dvigni jo, pa bo to zadnja stvar, ki si jo naredil v življenju.« mirno spregovori Izidor svoj najdaljši stavek v zadnjem mesecu. Prdko se ustraši za Kazimirja in krikne: »Ni vredno, Kazi!« Oboroženi fant gleda Izidorja in ne ve, kdo od njiju je bolj nor. Usodno tišino zmoti škripanje rolete z bližnjega okna. Končno pametnejši odneha, izpusti palico in izgine v noč. »Si v redu?« vpraša oče, ki se vrača v stvarni svet.

38

»Oko mi bo zateklo, pa rebra me bodo bolela, ampak bom še vedno lep!« se skuša pošaliti sin, ki ga obliva slabost. Oče ga dvigne in podpre. »Ježešna, kaj se je zgodilo!« se prestraši mama, ko stopita skozi vrata. »Ni sile, padel je!« namesto poškodovanega odgovori oče.

Selitev Tek in veter mu zbistrita glavo. Kazimir se iz Hayda spremeni nazaj v Jackilla. »Vsi kolebamo med dobrim in zlim, ampak meni se je ravnotežje že zdavnaj podrlo!« porogljivo ugotovi, ko priteče domov. Vstopi v spalnico, zbudi očeta in mu zagrozi: »Fot'r, z mamo se jutri seliva k sorodnikom. Ti med tem porihti to z alkoholom, če ne si oplel! A razumeš!?« Razplet dogodkov vpliva na ozračje, ki se ne zmeni za mokro vremensko napoved in se umiri.

SREDA Ranjenec Prdko zjutraj odpre levo in pripre desno oko. Mama na oteklino položi obkladek. »Kako si?« »Če bom vstal, mi bo oko padlo iz votline, pa počena rebra se mi bodo zasadila ...« »A bi danes ostal doma?« ga prekine Magdalena. »Če že moram, mami.« »Če kaj rabiš, me pokliči. Pa popij čaj.« Prdko se previdno obrne in zapre oči. Bolečine mu lajšata mamina skrb in opravičene šolske ure. Ob njegovi odsotnosti je Mirku v razredu dolgčas. Tudi sošolka Ana Car danes ne govori z njim. Sicer pa mora takoj po pouku domov. Ob dveh z Antonieto potujeta v Avstrijo.

Nach Klagenfurt Par s torbama atletskega kluba čaka na avtobusni postaji. »A si vzela Lajfspeed?« vpraša Dado Antonieto. »Sem, ampak samo enega.« »Jaz tudi, za koncentracijo. A imaš kaj treme pred tekmo?«


Rajko Šugman

Šaljive športne prigode – Kapljica smeha iz zakladnice slovenskega športa

»Ja. « »Ljubi, vse bo OK, boš videla,« jo hrabri njen fant, »tam je trenerjev avto, greva.« Bastelic, ki ga popoldanska gneča in neznanje voznikov vedno znova spravljata ob živce, v centru pobere še Suzi in Mirka (ki ima v priročni torbi samo sendvič in sprintarice) ter olajšano zavije na avtocesto proti Kranju. Trener med vožnjo čez Predel razlaga sovozniku Mirku: »Na štadionu se najprej prijavi v prijavnici. Ker se v šoli še ne učiš nemško, reci: »Mirko Sever, funfcen jare alt, veitsprung.« Suzi se zahihita na zadnjem sedežu. »Dobil boš štartno številko, ki jo pripneš na majico. Nato se ogrej na pomožnem igrišču in ko vas pokličejo na štadion: »Vaitsprunger kommt her,« ... pojdi z Dadom in drugimi daljinaši na štadion. Izmeri si zalet, usedi se ob zaletišče in ko slišiš Mirko Sever ...« »Šuler aus Slovenien,« poizkuša biti duhovit Dado. »Vstani, steci in skoči. Daleč! Dado, če bo imel Mirko na štadionu kakršen koli problem, mu pomagaj.« »Jawohl,« pritrdi Dado. »Kein Problem, weil ich schon sieben Jahre privat Deutsch lerne,« pripomni Mirko in naredi vtis dneva, ki je prišel prepozno.

Šaljive športne prigode dr. Rajka Šugmana so zanimive, predvsem pa resnične in odsevajo ozračje nekdanje športno novinarske scene, v kateri je bil avtor pomemben člen. Ko bo obdobje od leta 1950 do leta 1999 (in še kasneje) predano v obravnavo zgodovinarjem, bo Šugmanova knjiga dobrodošlo življenjsko dopolnilo, s pomočjo katerega bo mogoče dojeti marsikaj. Več kot 400 oseb nastopa v njegovih anekdotah, nekatere so bile nekoč prislovične, a čas se odmika, mnoge so medtem za zmeraj izgubile svoje pripovedovalce, tako da smo lahko kar veseli, da so se znašle na papirju. Knjiga je izšla ob 20-letnici Olimpijskega komiteja Slovenije.

NAGRADNA IGRA Dragi bralci Športa mladih, naše nagradno vprašanje se glasi: Kje je Cortina di Ampeco in med katerimi platnicami domuje športna revija L‘Ekip? Z malo domišljije boste našli odgovor, srečni izžrebani nagrajenec pa prejme predstavljeno knjigo.

Tekma Skakat na treningu ali na tekmi ni enako. Mirko na zaletišču občuti tremo in pritisk, zato so njegovi koraki v teku po zaletišču silovitejši in daljši. Ko bi moral odriniti, je odskočna deska že meter za njim.V polnem sprintu steče čez jamo. Ko se vrne, mu sodnik pomaha z rdečo zastavico. Tekmec Dado skoči daleč, a malenkost prestopi. »Mirko, nazaj za meter in pol, Dado, ti pa za pol metra!« s tribune kriči Bastelic in skuša preglasiti skupino otrok, ki v slogu nogometnih navijačev v Afriki pihajo v vuvuzele. V drugi seriji Mirko odrine s peska in skoči na konec jame. Sodnik, ki mu gre na smeh, spet dvigne rdečo zastavico in s tem razdraži bika v fantu. Dado se izkušeno pomakne nazaj, steče, ujame odriv ter odleti do osebnega rekorda 720 cm. »Norma!« zakriči in Antonieta mu s steze poleti v objem. Poljubita se na usta. Za več kot sekundo. Moč, ki jo ob tem občuti Mirko, lahko povzroči le ljubosumje. Stemni se mu pred očmi in oblije ga morje. Valovi bučijo, se penijo in bičajo možgane. Nad podivjano vodo letijo galebi ... »NE! Galebi ne letijo, ampak frfotajo. Topovska krogla leti. In ti, Mirko!« pomisli in se v tretje izstreli po zaletišču. Med tekom nadoknadi dva koraka in s tako silo odrine z deske, da poči les. Njegove noge polne sovraštva stečejo skozi zrak in umorjene od ljubezni omahnejo v pesek. »Mein gott!« si zamrmra sodnik, ko oceni dolžino skoka. Nato poklekne, po detektivsko v glini najde odtis sprednjega žeblja Mirkove sprintarice in razočarano dvigne rdečo zastavico. Negodovanja ob sodniški odločitvi ni, saj so oči vseh ljudi na stadionu in tribuni uprte v finiš ženskega teka na dvesto metrov. »Roke delajo, Suzi, roke!« grmi Bastelic, z zaplenjenimi vuvuzelami v rokah. PRIHODNOST: Žena Antonieta ob štedilniku vliva vino v kraško rižoto. Mož Mirko, kot poštar, ki zvoni dvakrat, zgrabi Antonieto. Srastno se ljubita na kuhinjski mizi, vse se vrti ... Berite zadnji del sage v razgrabljeni številki Športa mladih. Fotografije niso v povezavi z besedilom

Tomaž Pavlin

»Zanimanje za šport je prodrlo med SLOVENCI že v široke sloje«

Dr. Tomaž Pavlin se je nedavno oglasil v uredništvu Športa mladih z zajetnim številom izvodov svoje knjige z zgornjim naslovom. »Šle so v odpis, meni pa se zdi škoda, da bi jih poslali v razrez. Kaj ko bi jih razdelili med mlade športnike, športne pedagoge in športne delavce? Morda pa bo koga vendarle razveselila knjiga o slovenski športni zgodovini.«

NAGRADNA IGRA Za to igro ni treba ugibati, pač pa nam samo pošljite sporočilo, da knjigo želite imeti in poslali vam jo bomo: naslov e-pošte: nikoslana@gmail.com. Ker knjig ni toliko, kolikor bo povpraševanja, zato pohitite.

39


Turno smučanje

Luka Mihelič Luka Mihelič, naš najobetavnejši mladi turni smučar, je iz Naklega, star je 18 let in končuje 4. letnik Ekonomske gimnazije v Kranju. »S šestimi leti sem začel trenirati hitrostno rolanje. V njem sem počasi začel izgubljati veselje, zato sem po desetih letih ta šport opustil. Že med svojim rolarskim obdobjem sem kolesaril, tekel in hodil v hribe. Hoja in tek v klanec sta me osrečevala. Nato sem začel s Klemenom Trilerjem, ki je bil obenem tudi moj trener, trenirati gorski tek. Ker se je Klemen pozimi ukvarjal s turnim smučanjem, sem se mu pridružil in začel privajati na ta lep in vsestranski šport, sestavljen iz hoje v hrib in spusta,« pripoveduje Luka.

40

Kakšen šport je turno smučanje? »Poznamo več disciplin: vertikal ali tekma v vzponu, individualna tekma, tekma v dvojicah, štafete in šprinti. Tekmujemo po smučišču ali po neurejenih progah. Vertikal, šprint in štafete potekajo na smučišču, individualna tekma pa na neurejenem terenu. Med prehodom s smučanja na hojo in obratno je potrebno delati tudi menjave, ki so pomembna prvina tega športa. Ob dobrih menjavah, iz smuči v hojo ali iz hoje na smuči, lahko pridobiš ali izgubiš na hitrosti. Zahtevnejše tekme so v Avstriji in Italiji, kjer nastopa množica tekmovalcev. Velesile v tem športu so Francija, Italija, Španija in Švica, bližajo pa se jim Avstrija, Nemčija, Norveška in tudi Slovenija. Sem član reprezentance, lani sem nastopil na SP v Andori, letos pa sem se udeležil SP v Clautu v Italiji. Za vrhunske dosežke mi manjka izkušenj in še kakšno leto tekmovanj, vendar napredujem. Letos sem se na SP v šprintu uvrstil na 15. mesto, v individualni tekmi pa na 16,« pravi Luka. Na dr�������������������������������������������������������� žavnem prvenstvu na Jezerskem je Luka������������������� zmagal v individualni tekmi. »V reprezentanci sem edini mladinec, izkušeni člani pa so Nejc Kuhar, Klemen Triler, Matjaž Mikloša, Anže Šenk, Marjan Zupančič in Žiga Klemše, trener pa je Iztok Cukjati. Vadimo vsak dan, z reprezentanco pa imamo večkrat tudi skupne priprave. V izbrani ekipi je sproščeno ozračje in vsak želi vsakemu le najboljše,« je še razložil turni smučar, ki prisega na svoj šport, predvsem zato, ker se dogaja v naravi in ker je raznovrsten. Če ga želite kaj vprašati, ga najdete na e-naslovu: luka.mihelic@siol.net

Revija ŠM 3/2011  

Revija za šport otrok in mladine

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you