Page 1

www.sportmladih.net

1 2011

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Letnik 19 • πtevilka 162 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica 


TRibuna pORT MLAdih ©

V SPOMIN

Nagrade 4. BOFF Po treh festivalskih večerih zadnjih dni v decembru so na bovškem filmskem festivalu podelili nagrade: zmagovalec kategorije šport in akcija (daljši filmi) je film Mount St. Elias (Avstrija, režija Gerald Salmina, 2009), v kategoriji narava in ekologija je izstopal Sol (Avstralija, Murray Fredericks, 2009), kategorijo šport in akcija je zaznamoval kratki film Do mavrice (VB, Dave in Lynwen Brown, 2010), občinstvo pa je nagradilo film Življenjski cikli (Kanada, Derek Frankowski in Ryan Gibb, 2010). Deskarski Grilomentary je najboljši domač film, gorskokolesarskemu Life Cycles pa je nagrado podelilo občinstvo. Najboljši filmi festivala Salt - Sol, Life Cycles in Grilomentary Domna Smerdela bodo ponovno na ogled 7. in 8. februarja v ljubljanskem Kinodvoru. Na festivalu BOFF so v treh večerih prikazali 26 filmov, med njimi je bilo šest slovenskih. Vzporedno s festivalom sta uspešno potekali delavnici animacije in varnega smučanje in deskanja zunaj urejenih smučišč, na bovškem Placu pa so v okviru festivala snežnih skulptur zrastli trije “začasni spomeniki”. Prvo nagrado je osvojila ekipa iz Nove Gorice s kreacijo Pustimo mestu pečat.

Jure Robič Če so Tomažu Humarju dejali Divji Joža, bi takšen vzdevek ustrezal tudi ultra maratonskemu (ekstremnemu) kolesarju Juretu Robiču, saj sta si bila po značajih podobna. Jure si je zadal cilj, da bo najboljši ultramaratonski kolesar na svetu, kar mu je tudi uspelo. Kar petkrat je zmagal na dirki prek ZDA (2004, 2005, 2007, 2008, 2010). Na zadnji tekmi RAAM 2010 je 3005 km dolgo pot prevozil v 9 dneh, 1 uri in 1 minuti, s povprečno hitrostjo 22,29 km/h, dvakrat pa je zmagal na dirki Le tour direct Ulitime. Doživel je nekaj hudih padcev, umrl pa je 24. septembra na kolesu v prometni nesreči.

Tomaž Humar

2

Ob izgubi Tomaža Humarja 14. novembra 2009 na gori Langtang Lirung smo v ŠM že pisali. Človek širokega nasmeha in čvrstega stiska dlani ob pozdravu, človek, ki se je rad odzval tudi na šolska tekmovanja, na katerih je požel obilo občudovanja, je svojo izjemno plezalsko nadarjenost usmeril v promocijo svojih dosežkov v sodelovanju z Mobitelom. Oglejte si njegovo spletno stran www.humar.com in vzemite si čas zanjo, pa ne samo zato, ker je Tomaž nekje dejal: ”Nikoli si ne vzemi bližnjice, vzemi si raje čas!«, ampak predvsem zato, da boste na njej prebrali veliko zanimivega. Sicer pa vas bo že na prvi strani pozdravil njegov slogan, vreden razmisleka: »Si, kar doživiš.“ V knjigi Ni nemogočih poti boste o njem zvedeli skoraj vse.

O dveh nagrajenih filmih

Sol - Salt (Avstralija) je dokumentarec o ekstremnih potovanjih fotografa Murrayja Fredericksa na Lake Eyre v Južni Avstraliji, da bi posnel najbolj brezoblično pokrajino na svetu. Fredericks se vsako leto odpravi na tvegano pot na sredo opustošene ravnine soli v odročni Južni Avstraliji. Njegovo potovanje ni iskanje avanture ali duhovne transcendence - to je jasno vsakič, ko mimogrede vzame v roke satelitski telefon, da bi poklepetal z družino. Fredericks se na svoja popotovanja odpravi, da bi videl, kaj se dogaja na kraju, ki bi lahko bil središče ničesar. Med prepiri na daljavo s svojo ženo in urami čistega dolgčasa fotograf sestavi katalog osupljivih fotografij. Odkrije, da je sredi ničesar vse. Mount St. Elias (Avstrija). Avstrijska alpinistična smučarja Axel Naglich in Peter Ressmann ter ameriški prosti smučar Jon Johnston se spopadejo z izzivom: opraviti najdaljši smučarski spust v zgodovini z vrha aljaške gore St. Elias do Icy Baya - 25 kilometrov s 5488 m visokega vrha z vertikalnim reliefom, strmim do 60 stopinj. Na goro se povzpnejo brez tehničnih naprav, kar je že samo po sebi pustolovščina z velikim tveganjem. http://www.boff.si/

Žabji zbor na OŠ Log - Dragomer Sredi decembra 2010 je bil za Žabice poseben dan, saj so se v OŠ Log - Dragomer na novoletnem srečanju predstavili prav vsi rodovi Žabic. Žabji zbor 2010 se je začel s predstavitvijo vseh članov, nadaljeval pa z nastopi žabjih formacij in s slavnostno otvoritvijo akrobatske steze in podlage za cheerleading. Medtem ko so se Žabice v srečelovu obdarovale, se je vodstvo ŠŠD Log - Dragomer tudi v njihovem imenu zahvalilo vaditeljem, pomočnikom, organizatorjem in seveda nekaterim zvestim podpornikom skupine Žabice. Čeprav prireditev ni imela tekmovalnega značaja, pa je v udeležencih vseeno zbudila željo po čim boljših nastopih. Predstavile so se skupine Gimnastika, Bevške Žabice, Žabice mini, Žabice pripravnice ter otroška, mladinska in članska cheer plesna skupina, na koncu pa še Žabice babice. Za nekatere skupine je bil nastop zgodovinski, saj so se prvič predstavile pred občinstvom. Posebno presenečenje pa je pripravila skupina, ustanovljena lani oktobra - Žabice babice. 20 članic formacije s povprečno starostjo nad 60 let si je kot prepoznavni znak svojega nastopa izbralo sproščenost in zabavo. Na prireditvi so svojemu namenu tudi uradno predali dve pridobitvi, ki bosta pomembno izboljšali vadbene možnosti Žabic. To sta akrobatska steza in podlaga za cheerleading. Otroci si bili nad novo opremo navdušeni. Novosti so kupili v ŠŠD Log - Dragomer, denar pa so prispevali še cheerleading zveza Slovenije, Fundacija za šport, Občina Log Dragomer in Športno društvo Log.


TRibuna pORT MLAdih ©

Športni kviz priljubljen Na OŠ Primoža Trubarja smo se že osmo leto pomerili v poznavanju športa. Šolski šport ima veliko pojavnih oblik, naloga vseh nas, ki poučujemo športno vzgojo, je gotovo tudi uveljavljanje športa in športnega življenja. To lahko dosegamo z različnimi prijemi. Poleg splošno uveljavljenih smo se pred osmimi leti lotili priprave in izpeljave športnega kviza za učence. Glede na pozitiven odziv ga želim na kratko predstaviti tudi v ŠM. Kviz je na sporedu zmeraj v decembru. Razdeljen je na predtekmovalni in finalni del. V predtekmovalnem delu se prijavljeni učenci pomerijo v kratkem testu poznavanja slovenskih in svetovnih športnikov ter športa na splošno. Najboljši štirje se uvrstijo v finalni del, ki ga izpeljemo v zadnjem tednu decembra pred gledalci, učenci in učenkami od 6. do 9. razreda. V letošnjem letu sta se ob tem zgodili še dve pomembni zadevi predtekmovanja se je udeležilo največ učencev do sedaj, kar 44, glas o kvizu pa je prišel tudi na ušesa najmlajših učencev, zato so se ogleda finala hoteli udeležiti tudi oni. Glavne teme finala so večja športna tekmovanja iztekajočega se leta. Tako smo letos v prvi igri DA ali NE obudili spomin na ligaška tekmovanja sezone 2009/2010, v igri NAJDI ODGOVOR smo se spomnili dveh svetovnih prvenstev iz leta 2010 - nogometnega in košarkarskega, v igri LEPO JE BITI POZNAVALEC ŠPORTA pa so se vprašanja dotikala zimskih olimpijskih iger. Imena zmagovalcev za bralce ŠM niso pomembna, pomembno sporočilo zanje pa je, da učenci tako obliko navduševanja za šport sprejemajo z navdušenjem. Mnogi namreč spremljajo šport zelo

podrobno, v njem imajo svoje idole in šport je vsaj nekaterim zelo pomemben v življenju. Nagrad se tekmovalci zelo razveselijo. Te so gotovo pomemben del kviza, še posebno, ker jih pridobimo od športnikov. Podpisan dres Erazma Lorbka in Jake Lakoviča, navijaški rekvizit, žoga ali karkoli podobnega najde v sobi učenca vedno posebno mesto. Veseli smo lahko, da se vsako leto na prošnjo odzovejo mnogi slovenski in tuji športniki, športne ekipe in organizacije ter tako pokažejo, da se zavedajo svoje vloge - biti vzornik mladim, da se bodo odločali iti po njihovi poti.    Bojan Novak

Športni koledar NSK Tržič Trifix Med športnimi koledarji nam je padel v oči izdelek Nordijskega smučarskega kluba Tržič Trifix saj so v slikovnem gradivu predstavili vse svoje člane, smučarske skakalce in nordijske kombinatorce, hkrati pa so se na zavihku oddolžili vsem sedemdesetim sponzorjem in seveda glavnemu sponzorju Tri Fix-u. Koledar je uredila Biserka Drinovec.

Jezikovni kotiček

Festival zimskih športov Pokljuka - FZŠP V nekem učbeniku za angleški jezik za otroke sem se nekoč zagledal v posrečeno risbico prazničnega dne, na kateri so bili seveda tudi baloni. Zato sta bila pod omenjeno ilustracijo nanizana dva dokaj povezana pojma - FESTIVAL BALOON - in zgodba se je nadaljevala z angleškimi imeni barv. Zdaj smo začeli dobivati gradiva o prihodnjih dogajanjih na Pokljuki (5. januarja) z dodatkom, da gre za festival zimskih športov. Po ameriškem vzoru smo takoj dobili tudi kratico - FZŠP, kar naj bi pomenilo festival zimskih športov Pokljuka. Resnici na ljubo je treba reči, da s poimenovanjem dogajanja na Pokljuki nismo imeli sreče. Najprej je bil to pokljuški maraton, potem je nastal šolski pokljuški maraton in ko smo se izognili maratonu - tudi ta pomenka izraža nekaj veličastnega -, ki to nikoli ni bil, smo se priklonili festivalu. Festival v prevodu ni nič drugega kot praznik. Prebivalci na sončni strani Alp želimo iz nečesa navadnega, majhnega in prijetnega vselej narediti nekaj velikega, pomembnega in ... To za reklamiranje dogodka niti ni slabo, ampak zakaj bi pomembnost izkazovali z angleško besedico, če imamo svojo - slovensko. Na Pokljuki bi lahko imeli navaden slovenski zimski športni dan, zimski športni praznik, dan (praznik) smučarskega teka, dan (praznik) veselja na snegu itd.

3


4

vogal

Letnik 19 • πtevilka 162 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

www.sportmladih.net

1 2011

Biserka Drinovec

4

N. S.

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Če bi na Gorenjskem iskali najbolj športno usmerjeno osebo, bi v ožji izbor zagotovo prišla Biserka Drinovec. Je športna organizatorica na Športni zvezi Tržič in področna koordinatorica za programe športa otrok in mladine v gorenjski regiji, doma pa ima kar tri športnike - dva sinova in hčer, poleg tega pa je bila tudi sama plavalka v kranjskem plavalnem klubu Triglav. Najbrž je povsem odveč razlagati, da dobi človek v njihovi dnevni sobi občutek, da je prišel v športni muzej. Toliko je izobešenih priznanj, da najbrž komaj vsak zase ve, kaj pomeni kakšna medalja ali pokal, za diplome pa v vitrinah tako ni prostora. Biserka bi najbrž povedala, da se bistvo ne skriva v razstavljenih priznanjih, pač pa v organizaciji življenja, saj je pri Drinovčevih v Strahinju vse podrejeno športu. Če bi bilo kako drugače, ne bi prišli nikamor. Še sreča, da se celotno dogajanje vrti okoli Nordijskega smučarskega centra Tržič Trifix, kjer trenirajo vsi njeni naraščajniki, tudi Maja (9), Mitja (15) in Matej (19), slednja sta zelo uspešna smučarska nordijska kombinatorca. Devetletna Maja prav tako trenira skoke, najbrž pa tudi teče na smučeh, tako kot vsi člani družine. Pozimi, ko je mraz za nekaj dni pritisnil na plin, je Matija po prihodu iz šole med tednom najprej vzel drsalke in hokejsko palico in tekel na bližnji zaledeneli bajer preverit, če so se kolegi že zbrali za igro na dva »gola«. Biserka zatrjuje, da je bil Miran Jerman njen prvi organizacijski mentor na daljavo, saj opravlja podobno delo v Novem mestu. Po petih letih organizacijskega dela na področni ravni meni, da je mogoče marsikaj izboljšati: »Tako kot ugotavlja tudi Jerman, bi morali marsikaj spremeniti in posodobiti, saj se zdi, da nas je čas že malo povozil. Preveč je tekmovanj samo zato, da so, čeprav ne morem reči, da nanje ni odziva ali da učenci ne tekmujejo radi. Tudi sodelovanje športnih pedagogov je takšno, kakršno mora biti. A ugotavljamo, da pri šolskih športnih tekmovanjih manjka druženja, da bi se otroci med seboj spoznavali, da bi tekmovanja pomenila še kaj več,« pravi in dodaja, da se še danes spominjajo dvodnevnih šolskih tekmovanj v odbojki na pesku. A ta so že zgodovina. Biserka je zanje samo slišala pripovedovati. Srednješolsko državno prvenstvo, ki ga je pred kakšnim letom izpeljala v centru odbojke na pesku v Besnici pri Kranju, je odražalo veliko sproščenosti. Sama je pohvalila projekt Zdrav življenjski slog, s katerim je na Osnovni šoli Križe in Osnovni šoli Bistrica pri Tržiču zavel nov veter, vesela je, da so športni pedagogi sprejeli novost, da sta se zanjo ogrela tudi oba ravnatelja: »Brez ravnateljev ni mogoče izpeljati ničesar. Prihodnje leto si bomo prizadevali, da bi v ta projekt pristopila še tretja osnovna šola v Tržiču, saj šele zdaj vidimo, kaj na šoli pomeni več športne vzgoje. Nisem prepričana, da nam bo to uspelo, saj bi kar tri šole v tem zanimivem projektu preveč izstopale iz slovenskega povprečja.« Seveda se ni mogla izogniti še pogledu na šport v občini, v kateri je zaposlena. Klubi se borijo za sponzorje z večjim in manjšim uspehom. Pri NSK Tržič Trifix kljub vsemu nekako napredujejo in izboljšujejo razmere za skakalni trening, želijo še izboljšati vadbene razmere s posodobitvijo večje skakalnice. Veliko slabše se godi alpskim smučarjem, ki so bili nekoč pod okriljem izjemno močnega kluba. SK Tržič tako po 87 letih delovanja doživlja najglobljo krizo doslej. Biserka, ki sicer ni športna pedagoginja, ima do vseh klubov v svojem okolju povsem strokovno distanco in prav zato upa, da bodo smučarji v Tržiču, ki jih do častitljivega jubileja ne loči več veliko časa, vendarle preživeli globoko krizo. »Ja, morda se bomo morali v teh časih vsi skupaj vrniti k svojim koreninam,« je nekje med pogovorom dejala sogovornica������������������������������������������������������������������� . Poudarila je še, da je bila na Gorenjskem že od nekdaj doma skromnost.

Umetnostnega drsanja ni brez velikega odpovedovanja vseh - drsalk in drsalcev, staršev, trenerjev, sodnikov in klubskih delovcev. Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport. ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

REVIJO IZDAJA

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na

URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr.  Pe­ter Kla­vo­ra, dr.  Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr.  Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar. NA­ROČ­ANJE NA REVIJO

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

Littera picta, d.o.o. NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic. Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.

N. SLANA

Športna organizatorka


vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 19/162 ■ JANUAR 2011

 2

Športno družbena kronika

6

Odkar malo bolj redno obiskujem šolska tekmovanja v badmintonu, sem v ne tako davni preteklosti spoznal nekaj obetavnih igralcev in igralk in mnogi so se na koncu osnovne šole že videli na gimnaziji in na naslednji izobraževalni stopnji že tudi pri študiju medicine. Logično, mladostna odločitev je bila posledica uspešnega napredovanja na osnovni šoli in uspešne športne rasti. Z zrelostjo in s spoznanjem, kaj pomeni v resnici vrhunski šport, pa so mnogi svojo medicino ali psihologijo, ki je tako ali tako pisana na kožo absolutnim piflarjem, dali na stran in začeli razmišljati o kakšnem bolj priročnem študiju, ki bi še zmeraj dovoljeval športno udejstvovanje. Ampak, zanimivo je, kako mladi ljudje, ko pridejo do spoznanja, da bo študij medicine prehud zalogaj, padejo v neke vrste obup in nenadoma odkrijejo študij svojega življenja šport. Ko sem se o tem pogovarjal z očetom neke ljubljanske atletinje, ki jo je zanimal študij oblikovanja, a je šla po opisani poti in je zdaj že na koncu študija športa, mi je dejal: »Šport res ni idealna izbira za študij, ampak prepričan sem, da je še veliko drugih študijev, ki so še veliko slabša izbira. Denimo, ekonomija.« Res, vse to brezumje današnjega sveta je tako zelo shizofreno, da se je težko pametno odločiti, kam na koncu srednje šole usmeriti svoje življenje. Nasploh je naše navduševanje mladih za šport zelo dvorezno orožje, o katerem je zelo zanimiv članek napisal mag. Roman Vodeb in ga bomo objavili v prihodnji številki Športa mladih. Nedavno sem ob kavi ujel podatek, da so na Zavodu za šolstvo RS začeli razmišljati, da je v šolah preveč tekmovanj, ki temeljijo na učenju. Kot kaže, so ugotovili, da to ne pelje več nikamor, še posebno, če so izidi teh tekmovanj iz znanja povezani z učnim uspehom. In ker ni več posebna skrivnost, da se učenci in učenke piflajo tudi verouk - tu ni pardona -, potem si lahko mislimo, kako zelo so obremenjeni naši učenci, posebno v osnovni šoli, kjer je dvomljiva »kakovost« tudi njihova ubogljivost. Zdaj seveda lahko samo upamo, da v ta najnovejši spoznavni krog oblikovalcev slovenskega šolstva ne spadajo tudi šolska športna tekmovanja. Če bi se izkazalo, da se bo začela akcija redčenja šolskih tekmovanj, nad katerimi tako nihče več nima dobrega pregleda, bi se zagotovo našli teoretiki, ki bi se s škarjami in gasilskim aparatom lotili tudi športa. A ko bodo razmišljali o vsem tem (če sploh bodo), bi si morali nekajkrat prebrati tokratni zapis dr. Bojana Knapa, kaj pomeni gibanje - za vse, od osnovnošolcev pa do študentov, od zasedenih staršev in do učencev, ki prinašajo v šolo opravičila. O tem bi morali razmišljati ne samo na osnovnih in srednjih šolah, pač pa tudi ljudje, ki odločajo o vpisu na fakultete. Pa se bodo našli takšni, ki nam bodo povedali, da izumirajo nekateri prepotrebni poklici, od vodovodarja, električarja, mizarja itd, in da mladi, ki se bodo odločali za zaposljive poklice, tako ali tako lahko skoraj vse znanje poberejo na Wikipedii, največjem projektu človeštva vseh časov? Očitno se moramo zbuditi pravi vsi in začeti razmišljati bolj življenjsko. J. G.

Tribuna ŠM

Spomnili bi vas radi, da bodo trije najboljši filmi festivala BOFF iz bovškega filmskega festivala, filmi Salt Sol, Life Cycles in Grilomentary Domna Smerdela na ogled 7. in 8. februarja v ljubljanskem Kinodvoru. Ne zamudite priložnosti, še posebno, če živite v bližini Ljubljane.

Zgodovina športa

Še zmeraj se ukvarjamo z razmerami, ki so pripomogle k nastanku ljubljanske strokovne šole za šport. Dr. Pavlin pripoveduje: ”Slovenija je bila leta 1941 razkosana, na Štajerskem je bila v šole vnešena nemška telesna vzgoja, v Ljubljansko pokrajino pod Italijani italijanska z organizacijo GILL (Gioventu Italiana Litorio del Lubiana - mladinska fašistična organizacija za Ljubljansko pokrajino), ki je nadzorovala in izvajala šolsko telesno vzgojo ...”

12

Blog

14

Šolska prvenstva

Pred vami so znova trije pogledi na športni svet. Milena se noče sprijazniti s stanjem duha v slovenskih medijih, Aleš bi želel razumeti, čemu je potreben informacijskih totalitarizem tudi za družbeno področje, ki mu pravimo šport mladih. Nini pa je dovolj zime in pretirane kritike na vseh ravneh in je skočila na morje. Srednješolsko prvenstvo v badmintonu (14), prvenstvo OŠPP v igri med dvema ognjema in občinsko prvenstvo Nove Gorice v malem nogometu (24), prvenstvo ŠKL v igri MDO (35).

16

Zgodba o Milki in Metodu Badjura

Morda je včasih treba prebrati tudi kaj takega, da si ne bi mislili, kako samoumeven je, denimo, smučarski tečaj v okviru šole v naravi, ki so del slovenske osnovne šole.

18

Mladi športniki

28

Ordinacija

40

Sokolska akademija

Badmintonska igralca Urška Polc in Urban Turk, telovadka Laura Slana, umetnostne drsalke in drsalec sestri Nika in Klara Jagodic, Zala Linea Rupar, Matej Gregorc, Mina Švajger, Manja Kraigher, Saira Čatak, Anja Resman in Neža Kozjek. Dr. Bojan Knap razmišlja o epidemiji srčno-žilnih bolezni, ki je v razvitem svetu eden vodilnih vzrokov obolevanja in prezgodnjega umiranja. Bolezen ožilja je bolezen obilja. Ob rob ordinacije pa smo se lotili dopinga. Zelo verjetno je in razveseljivo tudi, da mladim daje zgodovinsko okrilje navdih, mi pa smo razmišljali, kaj bi kazalo narediti, da bi bolj zazvenela znamenita sokolska beseda »brat«.

5


Iz zgodovine športa

piše dr. TOMAŽ PAVLIN

Povojna obnova ”Iz izkušenj preteklosti bodoča pot fizkulture!“ Kaj pa kader? Slovenija je bila leta 1941 razkosana, na Štajerskem je bila v šole vnešena nemška telesna vzgoja, v Ljubljansko pokrajino pod Italijani italijanska z organizacijo GILL (Gioventu Italiana Litorio del Lubiana mladinska fašistična organizacija za Ljubljansko pokrajino), ki je nadzorovala in izvajala šolsko telesno vzgojo. Po koncu druge svetovne vojne je nastopil čas obnove in fizkulture. Je bil ta čas odzivnejši nad stremljenji, predlogi in zahtevami civilne družbe po visokošolskem telesnovzgojnem strokovnem šolanju in izobraževanju kadrov? Je in Visoka šola, bi lahko rekli, je bila ena od pridobitev »tardečega« reda. Ob tem moramo priznati, da bi na Slovenskem slej ko prej prišlo do podobne institucije, če bi preživela stara Jugoslavija, saj je konkretno pobudo leta 1941 zavrla proračunska debata.

6

Obnova Slovenija kot del Jugoslavije je iz druge svetovne vojne izšla kot zmagovalka. Vodilna politična sila je bila komunistična partija, ki je konec leta 1946 vzpostavila absolutno politično oblast in oblikovala enostrankarsko socialistično federativno jugoslovansko državo. Življenje po vojni je bilo težavno. Državo, deželo, mesta je bilo treba urediti in obnoviti, standard je bil slab, pomanjkanje veliko. Mnogi so bili demobilizirani in so se vračali domov, drugi so se vračali iz taborišč in ujetništva. Obnova države je temeljila na navdušenju nad zmago in osvoboditvijo ter mirom, na predanosti in pripadnosti novemu času ter tudi prisili, če je bilo treba, na delovni sili državljanov in udarništvu. Na drugi strani pa so se, skladno z zmago v vojni in bojem za socialno pravičnost - »zemljo kmetom, tovarne delavcem« - izvajale zaplembe premoženja, nacionalizacija in agrarne reforme. Leta 1947 se je začela prva petletka. Ta je bila okrnjena, saj sta se v letu 1948 sprli sovjetska in jugoslovanska komunistična partija, spor pa je imel daljnosežne politično-gospodarske posledice. Spor je začrtal pot oblikovanju samosvojega jugoslovanskega socialističnega družbenega

sistema s samoupravljanjem, ki se je odmaknil od sovjetskega zgleda. In to zadnje drži tudi za področje telesne vzgoje in športa, ki se je po sovjetskem zgledu takoj po vojni poimenovalo »fizkultura«. Telovadba, šport, predvojna telesna vzgoja so bili temelji fizkulture, ki je bila še vedno v prvi vrsti civilnodružbena dejavnost. Osnovna organizacijska celica je bilo še vedno društvo, društva so se povezovala v zvezo. Vsebinsko je društvo združilo telovadca in športnika, ki pa sta znotraj društva živela vsak v svoji sekciji. Temu primerno bi moral fizkulturnik prehajati od splošne vadbe k specialni, iz telovadbe v šport, vendar ta praksa ni zaživela in po Informbiroju 1948 je bil fizkulturni sovjetski model reorganiziran.

Primanjkljaj strokovnega kadra Za razvoj fizkulture je bilo pomembno vprašanje razvoja stroke in kadrovskega izobraževanja. Na skupščini Fizkulturne zveze Slovenije (FZS) aprila 1946, ki je potekala pod parolo »Iz izkušenj preteklosti bodoča pot fizkulture«, so poudarili, da je vzgoja vaditeljskega kadra »centralna naloga«. FZS je za strokovne potrebe organiziral več tečajev za


vaditelje in poudaril, da bi za strokovno delo in množično širjenje fizkulture potrebovali »jako veliko število vaditeljev in vaditeljic - saj bi že za število tisoč društev, ki bi vsako povprečno imelo samo 40 fizkulturnikov v vsaki kategoriji, potrebovali vsaj pet tisoč vaditeljev in pet tisoč vaditeljic (ne vštevši vaditeljev za posebne panoge).« Skupščina je zato poudarila organiziranje vaditeljskih šol z vsaj enoletno učno dobo ter višje in nižje vaditeljske tečaje oziroma da je »predvsem potrebno, da se brž ko bo mogoče, osnuje fizkulturna institucija na našem vseučilišču, iz katere bi izhajali fizkulturni učitelji za osnovne, srednje in višje šole, zlasti pa tudi sposobne učne moči za prej imenovane fizkulturne šole in fizkulturne vaditeljske tečaje.« In fizkultura, ki se je vzpostavljala že pred koncem druge svetovne vojne, je po osvoboditvi v sklopu splošne preobrazbe domovine v demokratično revolucijo dobila nov značaj, kar je v pogovoru z delegati I. kongresa Fizkulturne zveze Jugoslavije leta 1947 poudaril Edvard Kardelj. Postala je eno od področij napora za blagostanje in napredek naroda ter kakovostnejšega življenja posameznika, del splošne borbe za boljšo prihodnost in za ukinjanje vseh oblik medčloveškega izkoriščanja. Za osvobodilno borbo in revolucijo je bila po Kardeljevih besedah značilna skrb za človeka ter skrb za blagostanje posameznika in naroda. Iz tega pa je izhajala tudi skrb za splošni dvig telesne kulture, kajti brez telesne krepitve ni kakovostnega življenja. Brez krepitve zdravja in telesne moči človeka je temu primerna telesna kultura narodna. Telesna aktivnost je humana in krepi človeka telesno in umsko ter mu pomaga, da postane popoln človek. Ni kaj, dobra argumentacija, očitno je Kardelj prebiral tudi Tyrša in Rousseaja. No, pa saj so komunisti že v letih pred drugo svetovno vojno želeli prodreti v Sokola, prav tako SKOJ-evci med sokolsko mladino, kar je kralj Aleksander že leta 1934 očital starosti Engelbertu Ganglu (primer Apiha in Vrunča, člana mariborske župe, ki sta bila aretirana kot komunista).

Obnova šolstva Tudi šolstvo je takoj po vojni preživljalo težavne čase. V prvem povojnem letu so morali popraviti poškodovane šolske stavbe, natisniti nove učbenike, v šole je vstopal marksizem, politično so bile prečesane učiteljske vrste, njihov primanjkljaj pa so zapolnili učitelji tečajniki. Prekinitev vezi z zahodnim svetom se je odrazila zlasti pri jezikih, kjer je dobila na pomenu ruščina, kar pa se je po Informbiroju relativiziralo. Šolstvo se je deloma konsolidiralo v petdesetih letih, ko se je tudi pripravljala temeljita reforma šolstva. Sredi petdesetih let je novo ustanovljena Komisija za proučitev šolstva izpeljala široko anketo med šolniki o stanju, nato pa so na zveznem nivoju pripravili skupna izhodišča reforme, ki je uvedla na prvi stopnji enotno osemletno osnovno šolo, na drugi štiriletno srednjo šolo in na tretji stopnji študij. Nastopilo je tudi vprašanje izobrazbe učiteljev in v tem okviru tudi izobrazbe učiteljev telesne vzgoje ter reforme izobraževanja učiteljev. Učiteljski kader je do tedaj prihajal

iz srednješolskih učiteljišč in višješolskih pedagoških šol (razredni in predmetni učitelj) ter fakultet (profesor), trend v petdesetih pa je bil, da se preide na višje in visokošolsko učiteljsko izobrazbo (učitelj/profesor).

Šolska telesna vzgoja Povojni šolski predmetnik je ohranil predmet telesna vzgoja/fizkultura v obsegu dveh ur, ki pa sta bili leta 1948 celo skrčeni na eno uro (!). V začetku petdesetih so namenili telesni vzgoji v prvih dveh razredih dvakrat po pol ure, v drugih pa po tri ure. Pomemben korak je bila uvedba mesečnega športnega dneva kot obvezni del pouka v višjih razredih osnovnih šol (1953). To naj bi mladino vzgajalo k športni dejavnosti v prostem času. Ko so bili na seji Odbora za šolstvo sprejeti sklepi o povišanju števila ur telesne vzgoje na osnovnih in srednjih šolah, so naleteli na nasprotovanje, da so predmetniki prenatrpani, da ni prostorov za izvedbo, da naj mladina telovadi v Partizanu in športnih društvih izven šole, pa čeprav naj bi sklepi bistveno prispevali k zmanjšanju »nesorazmerja med umsko in fizično vzgojo« v šoli. Stanje šolske telesne vzgoje je bilo zaskrbljujoče. V analizi stanja, osredotočeni na šolsko leto 1952/1953, ki jo je v tedanji strokovni reviji s področja fizkulture Vodnik pisal šolnik Vinko Knol, je ta kritično poudaril, da je bilo na 1167 osnovnih šolah 136 233 otrok, ki so bili po predpisu deležni ene ure telesne vzgoje tedensko. A ta se je, razen redkih izjem in še teh največ v mestih, izrabljala za okrasitev dvoran, za pospravljanje šolskih drvarnic ali za druge predmete in namene. Kjer pa so jo imeli, so jo navadno poučevali mlajši kvalificirani kadri. Tako naj bi bilo po približni oceni deležnih telesne vzgoje le 5 % osnovnošolske mladine. Hm! Pouk telesne vzgoje na nižjih in višjih gimnazijah, na katerih sta bili obvezni dve uri tedensko, pa naj bi potekal »zadovoljivo redno«, ker so ga vodili kvalificirani kadri, to je učitelji in profesorji telesne vzgoje. Poleg teh dveh skupin šol so bile še srednje strokovne šole z eno uro tedensko, vajeniške in kmetijske z eno uro, tam je bilo stanje slabo. Na učiteljišču sta bili dve uri tedensko, kar

je bilo paradoksalno, saj so od tu prihajali vzgojitelji in učitelji.

Učiteljsko stanje Po podatkih Vinka Knola je telesno vzgojo v šolskem letu 1952/1953 poučevalo 25 strokovnih učiteljev, 59 strokovnih učiteljev pripravnikov, 36 predmetnih učiteljev, 11 predmetnih učiteljev pripravnikov, 15 profesorjev in 4 profesorji pripravniki. Poleg teh so bili še honorarni predavatelji, katerih število pa ni bilo točno znano. S povečanjem ur bi bil potreben nov kader oz. ga je že za realizacijo predmeta v obsegu dveh ur in 24-urni tedenski učni obveznosti primanjkovalo. V primeru treh ur bi npr. v srednjem šolstvu potrebovali 288 učiteljev. V primeru učiteljev je Knol tudi opozoril, »da danes velik del učiteljev telesne vzgoje nima potrebnih kvalifikacij«, na učiteljiščih se je predmet obravnaval mačehovsko, strokovnost so reševali s krajšimi počitniškimi tečaji, vendar ti »pomenijo končno le gašenje vedno porajajočega se formalizma in močno razbohotenega dilentatizma.« Strokovna pomanjkljivost se je najbolj odrazila v primeru osnovnih šol, torej na razredni stopnji, medtem ko je bila situacija v srednjem šolstvu nekoliko boljša, ker je tam poučevalo več »poklicnega kadra.« Pouk telesne vzgoje je bil različen, »kakor je različna izobrazba vzgojiteljev in kakor ustreza šolam in tečajem, skozi katere so šli,« je poudaril Knol. Poleg tega je bil pouk marsikje oz. marsikdaj tudi površno izveden, kar je vplivalo na negativen odnos do telesne vzgoje tako v šolstvu kot pri starših. In kot rešitev je Knol poudaril »potrebo po ustanovitvi zavoda za vzgojo visoko kvalificiranega učnega kadra«. In njegovo razmišljanje ni bilo osamljeno. Tako civilna družba kot šolstvo sta že v letih po vojni zahtevala strokovno izobražen kader. A kje ga izobraziti? Ena od možnosti je bil Beograd. Ko sta se v letih po drugi svetovni vojni vzpostavljali mirnodobna država in družba, je bil v Beogradu organiziran ali obnovljen višješolski študij fizkulture kot edini te vrste v državi. Pa je lahko zagotovil kader za vso državo? In če je bila država federalistična in fizkultura federalistična, mar ni bil že čas, da tudi Slovenija dobi svoj študij?

7


spletni info kazalec 15. šolski pokljuški maraton

Še nekaj podatkov za množično prireditev, ki bo 5. februarja na Rudnem polju na Pokljuki. Urnik: od 9. do 13. ure: smučanje na Viševniku, ob 10. 30 odprtje prireditve, 10.50 štart pohoda na planino Javornik, Uskovnico, štart smučarskega pohoda na planino Javornik, 11,20- štart teka na 2 km, 11,40 - štart teka na 5 km, 11,50 - štart teka na 10 km, ob 14. uri podelitev priznanj.

BOWLING

Prvo šolsko prvenstvo

Aleš Musar, predsednik Bowling zveze Slovenije, je športnim pedagogom poslal obvestilo: »Spoštovani, prilagam vam vabilo za regijska tekmovanja. Upam, da vas bo čim več. Ker BZS letos prvič organizira šolsko tekmovanje, verjetno ne bo gneče, zato smo vam dali možnost, da prijavite do 3 ekipe z vaše šole. Zagotavljam, da bodo otroci uživali in se že veselim finala, ki bo 9. aprila v Ljubljani. Info: http://www.bowlingzveza.si/solska-bowling-liga/ Področna tekmovanja bodo (ob 14. uri) 15. marca: Ljubljana in Grosuplje (BC Spider), Maribor in Koroška (BC Strike, Mb), Obala (Tuš Koper), Notranjska (BC Epicenter, Postojna), 16. marca: Domžale (BC Domžale), Podravje (BC Ptuj), Gorenjska (Tuš, Kranj), Goriška (BC Magma X, N. Gorica), 17. marca: Celje in Velenje (Tuš Celje), Zasavje (Bob Bowling Litija), Dolenjska in Posavje (BC Galaksija, Trebnje), Pomurje (BC Kegl City. M. Sobota).

DESKANJE NA SNEGU

Deskarska kampa za dekleta

ŠD Grča prireja deskarske kampe za dekleta, ki bosta potekala pod okriljem Mobitel in Intersporta, namenjena pa sta dekletom od 14. leta dalje. Organizatorji vabijo začetnice in tudi dekleta, ki so že vajene snežnih parkov in vožnje po celem snegu. Na kampu bodo izboljšale deskarsko znanja, pridobile samozavest ter spoznale freestyl in freeride, kako pripraviti desko in še veliko več. Vadba na smučišču Soriška Planina, ki je idealno za izpeljavo tovrstne dejavnosti, bo potekala v manjših skupinah, vodili jo bodo izkušeni učitelji in učiteljice. Prvi termin bo od 4. do 6. februarja, drugi pa od 18. do 20. februarja. Več na www.ripcurlgirlscamps.si02

internet

programi

lani potekalo v Kopru. Iztok Babič je s slikovnimi nizi nekaterih akcij skušal predstaviti mojstre in mojstrice, seveda pa je vse pospremil s komentarjem okoliščin. Vsekakor lahko pričakujemo, da se bo avtor morda kdaj lotil kombinacije slikovnega, pisanega in video zapisa. Marjeta Kovač in Gregor Jurak

Izpeljava športne vzgoje,

Didaktični pojavi, športni programi in učno okolje Iz vsebine: Individualizacija in diferenciacija pri ŠV, šolske športne interesne dejavnosti, šolska športna tekmovanja, oddelki z dodatno športno ponudbo v osnovni šoli, Podpore nadarjenim športnikom v šolskem sistemu, Kurikularno povezovanje pri ŠV, Teoretične vsebine pri športni vzgoji, Podatkovna zbirka ŠV karton, Opravičevanje pri ŠV, Varnost pri ŠV, Poučevanje plavanja v šolskih programih z vsebinskega, organizacijskega in finančnega vidika, Učno okolje pri ŠV, Priloge: primeri posredovanja teoretičnih vsebin plavanja, plavanje in vodne dejavnosti za učence drugega in tretjega triletja, gradivo za dijake srednjih šol, športna oprema in pripomočki za športno vzgojo. Knjiga je izšla na FŠ, Center za vseživljenjsko učenje 2010. Knjiga ima 260 strani.

Posavje, turistični vodnik

Založba Goga je izdala turistični vodnik po Posavju, avtor je Marjan Žiberna, fotografije pa je prispeval Boštjan Pucelj. Vodnik obsega območje občin Radeče, Sevnica, Krško in Brežice ter Bistrica ob Sotli in Kostanjevica na Krki. Vodnik postreže tudi s kontakti, urniki, vstopninami, opisom dostopa in GPS-koordinatam, s seznamom gostiln, prenočišč in turističnih kmetij. Cena vodnika je le 7,80 evra.

PLES

Konferenca plesne medicine

Center kulture Španski borci, Ljubljana, od 11. do 13. marca. Prva konferenca plesne medicine v Sloveniji bo ponudila možnost stika med plesom, alternativnim treningom ter komplementarno in klasično medicinsko oskrbo za izboljšanje zdravja, treninga in znanja plesalcev. Konferenca

Iztok Babič Evropsko kadetsko prvenstvo 2009

Raziskovanje izza kamere

Nekatere vsebine: Ob 50-letnici FŠ, Misel Franca Pedička o športu aktualna še danes, Podpore nadarjenim športnikom v šolskem sistemu, Govorne spodbude v gibalni dejavnosti predšolskega otroka, Fitnes in povišan krvni tlak, Sodobni merilni sistemi v pripravi košarkarjev, Položaj sedeža med kolesarjenjem, Prostovoljno služenje VR ter vpliv na gibalne in funkcionalne sposobnosti, Odbojka sede, Šport na UL - premik v napačno smer (S. Kristan), Manjša in lažja žoga pri mladih košarkaricah, Verjetne vadbene značilnosti, ki so pripomogle k boljšim dosežkom teka na 800 m, O troskoku, Motivacija in kajakaši, Temelji tehnik teka na smučeh, Za uveljavljanje teka na smučeh v predšolskem obdobju, Hoja in tek na smučeh za mlajše otroke, Simulacija skoka na skakalnici HS 300 m.

KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV FEBRUAR Finalna tekmovanja

Polfinalna tekmovanja

je namenjena plesalcem, plesnim pedagogom, direktorjem plesnih šol in studiev, zdravnikom in fizioterapevtom, terapevtom alternativnih gibalnih in manualnih metod, psihologom. Več na: www. plesnamedicina.si ali www.jskd.si

Zimska plesna šola

8

Revija Šport, 2010, št. 3-4

2. smučarski skoki, finale, OŠ, Velenje, 5. šolski pokljuški maraton, Rudno polje, 9. gimnastika, mala prožna ponjava, finale, OŠ in SŠ, 10. judo, finalno tekmovanje, OŠ, Koper, 10. rokomet, finale, SŠ, 10. badminton, finale, OŠPP, Radovljica, 12. judo, finale, SŠ, Ravne n/K, 12. streljanje z zračno puško, finale, OŠ in SŠ

KNJIGE

Marjan Fabjan, ki se ponaša s sedmo mojstrsko judoistično stopnjo, je v predgovoru zanimive knjige zapisal: »Avtor predstavlja teme, ki bodo razumljive tudi ljudem zunaj judoističnih krogov. Priporočamo jo predvsem mladim, da najdejo v njej nekaj zase, kar še niso videli, ali pa so pozabili.« Sicer pa je knjiga oprijemljiv dokaz za kadetsko EP, eno največjih judoističnih tekmovanj, ki je

tradicijo. Namenjena je plesalcem, pedagogom, koreografom in vsem, ki se ukvarjajo s plesom in z gibom. Program bo v dveh stopnjah: lažja za začetnike ter zahtevnejša za nadaljevalce. Več: JSKD Območna izpostava Maribor, tel. +386 (0)2 23 42 110, +386(0)2 23 42 116 ali +386 (0)51 390 428 (Minka Veselič Kološa, svetovalka za ples), e-pošta: minka.veselic@jskd.si, splet: www. jskd.si in www.zveza-kd-maribor.si

26. Zimska plesna šola je priložnost plesnega in bobnarskega izobraževanja. Potekala bo od 19. do 24. februarja v Mariboru, v stavbi Karantena, Pobreška 20, v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Maribor in Zveze kulturnih društev Maribor. ZPŠ je v Sloveniji ena izmed največjih izobraževalnih delavnic s

11. košarka, letnik 1996, konec polfinal, OŠ, 11. košarka, konec polfinal, SŠ, Četrtfinalna tekmovanja 12. odbojka, letnik 1996, konec četrtfinal, OŠ, 15. nogomet, letnik 1996, konec četrtfinal, OŠ,

Tekmovanja na področni ravni

4. odbojka, konec področnih, SŠ, 15. nogomet, konec področnih, SŠ, 15. športna gimnastika, konec področnih, OŠ, 15. badminton, ekipno, konec področnih, OŠ 15. namizni tenis, konec področnih, OŠ 28. veleslalom in deskanje, konec, OŠ in SŠ 28. šah, ekipno, konec področnih, OŠ *Nekateri datumi tekmovanj se lahko še spremenijo. Prosimo, da spremljate najave tekmovanj na www.sportmladih.net


spletni

programi internet

RAZSTAVA

Svetloba severnih obzorij

V Knjižnici Prežihovega Voranca na Tržaški cesti 47 A v Ljubljani je fotografska razstava z naslovom Svetloba severnih obzorij, avtorice Petre Draškovič, ki piše in fotografira tudi za Šport mladih. Fotografinja, raziskovalka in ljubiteljica narave se predstavlja s ciklusom fotografij, ki so posvečene neokrnjeni naravi in živalstvu prostranstev Skalnega gorovja v Kanadi in na Aljaski. Razstava bo na ogled do 20. februarja.

CANKARJEV DOM FEBRUARJA

februar

©akali v Sloveniji Kazinci na odru

Plesna šola Kazina je ena najbolj razvejenih, v njenih skupinah se lahko najdejo vsi, od cicibanov (od treh do šestih let), osnovnošolcev in do dijakov, veliko pa je možnosti tudi za starejše. Januarja so se vsi, ki so v zadnjih šestih mesecih spoznavali, negovali in izpopolnjevali plesne korake pod vodstvom Kazininih plesnih učiteljev, nastopili na odru Kulturnega centra Španski borci. Zaplesali so v treh predstavah z naslovi Knjižni sejem, Šlogaj.si in Na pisti. Med nastopajočimi so se predstavili tudi plesalci, ki so v lani na največjih tekmovanjih doma in po svetu osvajali najvišja odličja. Navdušili so s točkami Pisalni stroj (koreografija Mitja Popovski), Osamljeni ljudje (koreografija Mirjam Podobnik), Sladkorne vile (koreografija Mitja Popovski), Ljubezenske težave (solo Pia Vatovec, koreografija Mitja Popovski), Obljuba (solo Lana Vodnik, koreografija Mitja Popovski), Zaljubljenost (koreografija Mitja Popovski), Dihaj (koreografija Mirjam Podobnik), Kar bo, pa bo (solo Klara Lainšček, koreografija Mitja Popovski) in Vest (koreografija Mitja Popovski).

Zlati šakal (Canis aureus) je srednje velik predstavnik družine psov. Razširjen je v Afriki, južni Aziji in jugovzhodni Evropi. Z Balkanskega polotoka v zadnjih desetletjih po naravni poti prodira v Srednjo Evropo, tudi k nam. Prvi podatki o pojavljanju šakalov v Sloveniji izvirajo iz leta 1952, od začetka 80-tih let prejšnjega stoletja so pri nas na nekaterih območjih stalno navzoči. V vitrini četrtletja je na ogled lobanja mlade samice, ki je bila avgusta 2010 povožena med Notranjimi Goricami in Podpečjo ter dermoplastični preparat živali, ki je bil uplenjena na Hrvaškem, njena koža pa je bila zaradi kršitev konvencije CITES, zasežena s strani Carinske uprave RS. Biološka vitrina četrtletja bo na ogled od 13. januarja do 15. maja 2011.

Predavanja za otroke

Prirodoslovni muzej Slovenije pireja v mednarodnem letu gozdov vrsto predavanj in delavnic o gozdu, ki bodo vsak prvi četrtek v mesecu, ob 18. uri (razen počitniških mesecev). K sodelovanju smo povabili strokovnjake z različnih področij naravoslovja, ki bodo gozd predstavili iz različnih zornih kotov, razkrili življenje in obnašanje gozdnih prebivalcev ter druge manj znane ali celo prezrte zanimivosti. Vstop je prost. DELAVNICE ZA OTROKE, ki bodo posvečene gozdu in njegovim prebivalcem, bodo na sporedu vsako drugo soboto v mesecu (razen počitniških mesecev) ob 11. uri. Otroci, ki se bodo udeležili petih delavnic iz tega cikla, prejmejo priznanje in darilce. Delavnice vodi dr. Staša Tome, muzejska svetovalka. Sobota, 12. februarja, ob 11. uri

Volk ni pojedel Rdeče kapice

Volk, ki spada med najbolj ogrožene živalske vrste, a še vedno živi v naših gozdovih. Z njegovo pojavo so povezani mnogi predsodki, tokrat pa boste spoznali volkove navade in vzroke za njegovo ogroženost. Udeleženci bodo Izdelali lutko volka. Prodaja vstopnic na blagajni muzeja.

KONCERT

Romski simfoniki v Stožicah

V soboto, 12. Februarja ob 20. uri se bo v Stožicah predstavil budimpeštanski romski simfonični orkester. Informacije po tel 01 4205000.

za učence in dijake   1. Razstava 9. slovenski bienale ilustracije (do 10. februarja),   2. Antonín Dvořák, RUSALKA, lirična pravljica v treh dejanjih,   3. Baletni koncert s podelitvijo strokovnih nagrad DBUS 2010,   4. H. S. Loevenskiold, SILFIDA, balet,   5. Mladi mladim: Jernej Oberžan, kontrabasovski helikon & Springtime quartet,   6 Boubacar Traore,   7. Amira & Bojan Z,   8. Festival Bobri v Cankarjevem domu   9. Filmski abonma: Dokumenti časa (film Hrana d.d.)

V CD tudi Josipa Lisac Če želite uživati ob zagrebški pevski legendi, ki je predlani izdala album Živim po svome (Živim po svoje), vas bo pot morala pripeljati v Cankarjev dom, 15. februarja, ob 20. uri. Naslov nastopa: Koncert ljubezni.

KNJIGA

Spomin na Triglav, moj prvi vzpon

Bogdan Kladnik, znameniti varuh narave, je izdal zanimivo knjižico z zgornjim naslovom, ki je v resnici neke vrste »antivodnik«, seveda v primerjavi z doslej znanimi vodniki. Mlade gornike, ki se na prvo stran knjige vpišejo in kjer je prostor za žig, vodi

po Kraljestvu Zlatoroga samo s fotografijo. Prav nič se ne obremenjuje, da lastnik knjižice nima poleg zemljevida in opisa poti, v zameno ima podobe krajev, kamor ga vodi pot. Smerokazov in naključnih vodnikov v hribih tako nikoli ne manjka.

GLEDALIŠČE IN KINO

Ljubljanski Bobri

Od 30. januarja do 11. februarja 2011 bo v Ljubljani že 3. ljubljanski festival kulturnoumetnostne vzgoje Bobri. Za otroke vseh starosti, predvsem za tiste v vrtcih in osnovnih šolah, ga pripravlja Mestna občina Ljubljana. Že tretje leto je izvršni producent Bobrov Slovensko mladinsko gledališče, ki koordinira bogat gledališki program, odličen filmski program za Bobre je pripravil Kinodvor, z različnimi ustvarjalnimi delavnicami pa se jima pridružuje tudi Mestna knjižnica Ljubljana, ki je v duhu Ljubljane - svetovne prestolnice knjige v svojih knjižnicah pripravila različne delavnice, vrtci ali šole pa bodo potujočo knjižnico lahko povabili tudi k sebi. Bobri 2011 se bodo dogajali na dvaindvajsetih različnih prizoriščih v Ljubljani. Odrski dogodki Bobrov 2011 se bodo končali 11. februarja s koncertom Bisergora v Kinu Šiška. Za prireditve Bobrov 2011 bo na voljo 12.327 brezplačnih vstopnic, ki jih bodo starši lahko dobili v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu francoske revolucije 5. Tam jih čakajo tudi programske knjižice festivala.

9


ŠOLSKI ŠPORT

Razpis Mednarodne zveze za šolski šport (ISF)

LJUBLJANA - Mednarodna zveza za šolski šport (ISF) razpisuje tudi letos vrsto tekmovanj, nekaj pa se jih bodo udeležile slovenske šole in reprezentanca. V Fortalezi (Brazilija) bo od 10. do 18. aprila nogometno tekmovanje, nastopila pa bo ekipa Gimnazije Ljubljana Šiška. Košarkarski turnir bo od 23. aprila do 1. maja v Zhangjiagangu na Kitajskem, nastopila bo ekipa gimnazije Bežigrad. Za odličja ISF v orientaciji, ki bo v Primieru in Trentinu v Italiji, pa se bodo potegovale ekipe Osnovne šole Cerkno in ekipa Gimnazije Jurija Vege iz Idrije. Tekmovanje bo od 21. do 27. maja. Ekipa v odbojki na pesku z Osnovne šole Žirovnica bo od 29. junija do 6. julija nastopila v Puerte Ricu.

GIMNASTIKA

Reprezentanca nastopila v Srbiji

NOVI SAD, 18. In 19. december 2010 - Na mednarodnem tekmovanju v športni gimnastiki je nastopila tudi slovenska reprezentanca sedmih tekmovalcev v štirih kategorijah. V najmlajši je nastopil Jan Miklavž, v kategoriji 11- in 12-letnikov je nastopil Jaka Zorec, v kategoriji 13- in 14-letnikov pa Peter Lampret, Miha Šmigoc, Jure Weingerl in Luka Bojanc, v najstarejši kategoriji do 16 let pa se je z vrstniki pomeril Luka Kišek, ki je na konju z ročajih osvojil 2. mesto. Jaka Zorec je o decembrskem tekmovanju zapisal: »Nastopa z državno reprezentanco v Novem Sadu sem bil zelo vesel. Telovadnica

ALPSKO SMUČANJE

Uspešna na italijanskem prvenstvu

TRBIŽ, 5. januarja - Na italijanskem nacionalnem odprtem prvenstvu za mladince in mladinke je z velikim uspehom nastopila tudi slovenska ekipa, ki je dobre nastope ponovila tudi dan kasneje, vse v slalomu. S tekmami in smučanjem naših tekmovalk in tekmovalcev je bil zelo zadovoljen tudi Mitja Kunc, trener moške reprezentance C, ki je pohvalil organizatorja za dobro izpeljavo tekmovanja, predvsem pa za razmere na progi, ki so bili, navkljub veliki udeležbi, za vse enaki. Slalom, 5. januarja, mladinci: 1. Emanuele Buzzi (IT) 1:33,61, 2. Blaž Pečuh 1:33,71, 4. Jan Breznik 1:34,57, 5. Rok Kejžar 1:34,77, 11. Nik Peternel 1:35,64, 17. Luka Presterel 1:37,08, 41. Sergi Robič (vsi Slo) 1:48,04, mladinke: 1. Alja Šubic 1:37,89, 4. Maja Knez 1:40,46, 5. Katja Horvat (vse Slo) 1:41,01. Slalom, 6. januarja, mladinci: 1. Giuseppe Muller (It) 1:32,34, 2. Andraž Pogladič 1:32,35, 9. Andraž Plevanc 1:35,37, 11. Andraž Blaznik 1:36,20, 28. Filip Todorovič (vsi Slo) 1:40,42, mladinke: 1. Ana Bucik 1:43,07, 2. Eli Plut 1:43,83, 4. Ana Kobal 1:44,28, 5. Maja Knez 1:45,06, 7. Petra Ožbolt (vse Slo) 1:47,09.

Žerak prvič

KRVAVEC, 22. januar - Mladinci, veleslalom FIS: 1. Mišel Žerak 1:40,62, 2. Martin Čater 1:40,75, 3. Boštjan Kline 1:40,76, 4. Klemen Kosi 1:40,87, 5. Žan Kranjec (vsi Slo) 1:41,19, 6. Filip Zubčič (Hrv) 1:41,20, 7. Sergij Robič (Slo) 1:41,55, 8. Werner Franz (A) 1:41,93, 9. Jan Breznik (Slo) 1:42,09, 10. Luca Menazzi (It) in Gašper Kovač (Slo) 1:42,35, 12. Matej Vidovič (Hrv) 1:42,52.

Alja Šubic - tretja

Mladinke, veleslalom FIS: 1. Jana Skvarkova 1:43,45, 2. Kristina Saalova (obe SVK) 1:43,48, 3. Alja Šubic 1:44,05, 4. Katja Horvat 1:44,40, 5. Eli Plut 1:44,51, 6. Ana Kobal 1:44,79, 7. Ula Hafner (vse Slo) 1:45,11, 8. Andrea Zemanova (Češ) 1:45,31, 9. Nina Kobal (Slo) 1:45,42, 10. Stefanie Krenn (A) 1:45,78, 11. Nina Žnidar (Slo) 1:46,16, 12. Ines Beran (A) 1:46,17.

Žerak zmagal še drugič

KRVAVEC, 23. januar - Mladinci, veleslalom FIS: 1. Mišel Žerak 1:36,67, 2. Žan Kranjec 1:36,77, 3. Martin Čater 1:36,85, 4. Klemen Kosi 1:37,34, 5. Jan Breznik 1:38,0, 6. Andraž Pogladič 1:38,26, 7. Miha Hrobat (vsi Slo) 1:38,46, 8. Svetoslav Georgiev (Bol) 1:38,64, 9. Blaž Pečuh 1:38,94, 10. Klemen Krejač (oba Slo) 1:39,00, 11. Maksim Stukov (Rus) 1:39,11, 12. Adam Kotzmann (Češ) 1:39,23.

Zmaga Anje Oman

10

Mladinke, veleslalom FIS: 1. Anja Oman 1:39,41, 2. Katja Horvat (obe Slo) 1:39,54, 3. Jana Skvarkova (SVK) 1:40,08, 4. Katerina Paulahtova (Češ) 1:40,35, 5. Ula Hafner 1:40,39, 6. Ana Bucik 1:40,49, 7. Ana Michelle Stipič 1:40,92, 8. Eli Plut 1:41,02, 9. Karin Nagy (A) 1:41,30, 10. Nina Kobal 1:41,30, 11. Martina Dubovska (Češ) 1:41,54, 12. Andrea Zemanova (Češ) 1:41,61.

in orodja so bila zelo stara, a me to ni motilo. Tekmoval sem v kategoriji dečkov od 11- do 12 let in v mnogoboju, med devetnajstimi vrstniki, zasedel 8. mesto. V finale sem se uvrstil na bradlji, na konju in na drogu. Na drogu sem zasedel 6. mesto. Tekmovanje je trajalo dva dni. Bilo mi je zelo všeč, glede na to, da sem v reprezentanci med mlajšimi, se s fanti dobro razumemo. Sicer pa sem enajst let in sem učenec Osnovne šole dr. Vita Kraigherja v Ljubljani, obiskujem pa 6. razred. Gimnastiko treniram pet let v ŠD Sokol Bežigrad. Treninge imam v Študijski telovadnici vsak dan po tri ure. Moj trener je Franci Rojc, ki je zelo strog, a sem bil zato že večkrat uspešen. V kategoriji OV I sem bil državni prvak, tisto leto sem tudi na drugih tekmah zasedel veliko prvih mest. To je bila moja najuspešnejša sezona. V OV II sem bil na tekmah večinoma drugi, ko pa je bilo državno prvenstvo, sem zbolel tako, da nisem tekmoval. V OV III sem se poškodoval, zato nisem veliko treniral. Lani sem moral na državnem prvenstvo tekmovati s fanti do 14. let, ker v moji kategoriji ni tekmovalcev. V mnogoboju sem zasedel 5. mesto, na vseh orodjih sem prišel v finale, na konju z ročaju pa sem zasedel 4. mesto.«


DESKANJE

Tim-Kevin Ravnjak izvrsten

LAAX (Švica), 8. in 9. januarja - Tu je potekalo že 12. tekmovanje  elitnega odprtega evropskega prvenstva pod pokroviteljstvom firme Burton (Burton European Open - BEO 2011). Nastopilo je kar 61 mladincev iz 15 držav, starih od 10 do 14 let, pomerili pa so se v  disciplinah  slopestyle in snežni kanal. Progi sta posebnost zaradi dveh razlogov: na isti progi tekmujejo tudi odrasli tekmovalci, mladinci pa so pokazali neverjetno visoko raven deskanja. Tim-Kevin Ravnjak (na sliki), član mladinske reprezentance deskanja v prostem slogu, ki je na prejšnjih BEO tekmovanjih že dosegal stopničke, je tokrat prvič zmagal v kategoriji slopestyle. Konkurenca je bila huda, vendar je Tim-Kevin sodnike očaral s triki frontside boardslide on the box, frontside 360 tab on the ball, frontside 540 on the pipe, switchup on the rail, cab 5 on the quarterpipe, cab 5, frontside 7 in switch bs 7 on the kicker-line. Ravnjak se je v snežnem kanalu med mladinci uvrstil 3. mesto.

Izidi: 1. Daniela Iraschko (A) 234,5 (83.5, 89), 2. Eva Logar 219,5 (81, 84.5), 3. Maja Vtič 212,5 (78.5, 84), 4. Anja Tepeš 211,5 (80, 82), 5. Špela Rogelj (vse Slo) 203 (78, 79.5), 6. Juliane Seyfarth 201 (77.5, 80), 7. Anna Haefele 193 (77.5, 77.5), 8. Jenna Mohr (vse Nem) 188 (73, 79.5), 9. Urša Bogataj (Slo) 187,5 (75, 78), 10. Ulrike Graessler (Nem) 185,5 (71.5, 83), 11. Taylor Henrich (Kan) 184 (70.5, 80.5), 12. Wendy Vuik (Niz) 175 (71.5, 74.5), 15. Agata Stare 163,5 (70, 74), 16. Ema Klinec 162 (65, 77.5), 19. Julija Sršen 156,5 (67, 72.5), 20. Barbara Klinec 154,5 (68, 72), 21. Manja Pograjc (vse Slo) 146 (65, 70.5).

BIATLON

Dunja Zdouc že zmaguje

OBERTILLIACH, 23. januarja - Mlada biatlonka Dunja Zdouc je uspešno začela sezono. Potem ko je sredi decembra v nemškem Langdorfu med mladinkami zasedla 3. mesto v individualni tekmi alpskega pokala, je bila 17-letna obetavna športnica z Radiš na avstrijskem Koroškem še boljša sredi januarja. V avstrijskem Obertilliachu je zmagala na obeh šprinterskih tekmah alpskega pokala. »Zelo zadovoljna sem, saj sem si dokončno zagotovila nastop na mladinskem svetovnem prvenstvu na Češkem konec januarja,« je povedala članica DSG Sele Zell, ki uspešno brani lansko zmago v skupni razvrstitvi alpskega in avstrijskega pokala. V tem tekmovanju bo znova nastopila marca v italijanskem kraju Forni Avoltri in na Pokljuki. J. M

SMUČARSKI SKOKI

Bron za Evo Logar

HINTERZARTEN (Nemčija), 12. Januarja Na tekmi kontinentalnega pokala se je s 3. mestom izkazala Eva Logar. Tekmovanje je potekalo na 108-metrski skakalnici s K 95 m. Izidi: 1. Daniela Iraschko (A) 268,5 (103, 106.5), 3. Eva Logar 234 (96, 99.5), 5. Maja Vtič 221,5 Ema Klinec (92.5, 97.5), 6. Anja Tepeš 219 (91, 97), 9. Špela Rogelj 209,5 (87, 96), 21. Urša Bogataj 171 (86, 80.5), 41. Manja Pograjc.

Zmaga Matjaža Pungertarja

ALPENSIA RESORT (Koreja), 12. Januarja - Na tekmi kontinentalnega pokala je na skakalnici HS 140 zmagal Matjaž Pungertar z 249.5 točke (134.5, 128), na drugo mesto pa se je uvrstil Rok Zima 226.8 (123, 128), sledijo: 6. Dejan Judež, 8. Jure Šinkovec, 13. Robert Hrgota. Pokal Ladies ŽIRI, 9. Januarja - Pokal Ladies, skakalnica K50. Do 15 let: 1. Ema Klinec (Alpina) 241,3 (65.5, 60), 5. Agata Stare (Bohinj) 190,9 (55.5, 53), 6. Julija Sršen (C Ilir) 189,9 (55.5, 53). Do 18. let: 1. Veroinika Zabel (Nem) 210,1 (59, 55), 2. Barbara Klinec (Alpina) 197,7 (55. 55.5).

Ekipni uspeh slovenskih skakalk

LJUBNO OB SAVINJI, 23. januarja - Na tradicionalnem slovenskem tekmovanju za kontinentalni pokal so se kar štiri slovenske skakalke zvrstile za zmagovalko Daniele Iraschko (A). Takšnega ekipnega uspeha v vsej zgodovini slovenskih ženskih skokov na smučeh še ni bilo.

TELEMARK

Do točk trije Slovenci

RAURIS (A), 22. januarja - V sprintu za svetovni pokal v telemark smučanju je znova slavil Francoz Phill Lau, do novih točk so tokrat prišli trije slovenski reprezentanti. Najvišje je bil tudi tokrat Luka Pintar, ki je tekmo končal na solidnem 17. mestu. Spodbuden je bil nastop Matije Liška, saj se je uvrstil na 24. mesto. Do novih točk za svetovni pokal je prišel mladi Sašo Aleš z 29. mestom. Žan Ribnikar 31., Jan Lavtar 34. in Tine Kolenc pa 35., pa so bili prepočasni za nove točke.

NAMIZNI TENIS

Jan Žibrat izgubil v 2. kolu

VELENJE, 21. januarja - Četrti dan MOPS - mednarodnega prvenstva Slovenije v namiznem tenisu je pripadel mladim igralcem do 21 let, ljubitelji pa so z velikim zanimanjem pričakovali igre Jana Žibreta, našega najuspešnejšega mladega igralca. Žibrat je iz 1. kola (med 32) napredoval z zmago nad Poljakom Robertom Florasom s 3:2 (14, 6, -7, -4,7), v 2. kolu je igral s Korejcem Min Seok Kimom, kasnejšim zmagovalcem turnirja, in izgubil z 1:3 (1, 3, -8, 3). Naš igralec ni imel možnosti proti 56. igralcu na lestvici ITTF. Nekaj dobrih točk je dosegel le ob koncu tretjega niza, ko je zaostanek 5 : 8 spremenil v zmago z 11 : 8. Drugi trije nizi pa so bili bolj enosmerni promet, tako da si je Korejec gladko zagotovil nastop v četrtfinalu.

11


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog Milena Aras Harpf

Sprejem Judo zveze Slovenije »Vodstvo Judo zveze Slovenije je v Ljubljani pripravilo slovesnost z razglasitvijo najboljših za leto 2010. Na njej so se, poleg judoistov in judoistk, ki so v minulem letu razveseljevali z dosežki, zbrali tudi mnogi ugledni gostje, med njimi ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič, podpredsednik OKS Bogdan Gabrovec, zadnji tudi v vlogi predsednika Judo zveze Slovenije, ter ambasador fair playa in legenda slovenskega športa Miro Cerar.« To sem prebrala na spletu in v članku v Večeru, v drugih medijih pa ni bilo odziva. Iskala sem natančnejši seznam prisotnih, a brez uspeha. Lepa prireditev v hotelu Union je izzvenela s kopico izvrstnih športnikov, tokrat judoistov, reprezentanco tistih, ki na višji ravni odločajo o športu ali o denarju za šport, ter z močno zasedbo s Fakultete za šport

Aleš Peče

Pohvala, a dvomi ostajajo Ob nekaterih že zapisanih dvomih o novi mestni oblasti v Ljubljani, po tem, ko je razpustila Agencijo za šport Ljubljana, zdaj ugotavljamo, da nekatere zadeve še zmeraj tečejo. Mislim na avtobusne prevoze na Pokljuko ob šolskem pokljuškem maratonu. To je zagotovo vredno pohvale, saj brez tega na Pokljuki ne bi bilo prav veliko Ljubljančanov. Od ukinitve agencije je minilo že kar nekaj časa, a kakšnih posebnih odzivov nisem zasledil, tako da imam vse bolj občutek, kot da agencije, ki smo jo nekoč imeli za zgled dobre organizacije, sploh nikoli ne bi bilo. Na eni strani sem pričakoval, da se bodo odzvali ljubljanski športni pedagogi, po drugi pa, da nam bo trenutna mestna oblast postregla z dosežki, ki bi opravičevali ukinitev zgoraj omenjene agencije. Ker naj bi bila ta najnovejša spremenjena organizacijska oblika v pomoč učiteljem, bi bilo pričakovati komentar tudi s strani športnih pedagogov. Zmeraj bolj se utrjuje mnenje, da je to pričakovanje bolj ali manj prazno, saj je prav tako na dlani, da takšen položaj šolskega športa v Ljubljani manjšemu delu športnih pedagogov kar ustreza. Nič novega ne bom povedal, če rečem, da je pač veliko bolj udobno delati manj, še posebno ko gre za obveznosti, ki naj ne bi bile v ospredju dela športnega pedagoga

z dekanom dr. Milanom Žvanom na čelu. A odziva skoraj ni bilo. Kot da je bil to vsakdanji dogodek, ne pa podelitev priznanj najboljšim v športu, ki po uspehih segajo med zvezde. V Unionu so judoisti nagradili svoje najboljše na vseh ravneh, od mlajših dečkov in deklic, prek starejših, kadetov in mladincev in vse do kreme, ki osvaja evropske, svetovne in olimpijske medalje. Vsi naenkrat, na istem odru. Mali, veliki, fantje in dekleta, vsi prizadevni in uspešni. Najvišji športni delavci in ministri Slovenije so jim prišli izkazat čast. Ampak za medije to ni bilo zanimivo. Najbrž zato, ker niso bile prisotne zvezde iz Velikega brata, ker nihče nikogar ni ozmerjal, ker ni bilo pričakovati nič obcestnega. Torej medijsko povsem nezanimivo. Včasih se sprašujem, ali kdaj komu pade na pamet, da smo vsi skupaj, ne samo mediji, krivi za popolno sesutje sistema vrednot? Če bi se na podelitvi prikazala kakšna bla bla bla z napihnjenim izbotoksiranim obrazom, bi bilo morda drugače. Tako pa so bili poleg samo dva ministra in kopica najvišjih predstavnikov športa v Sloveniji. Pomislim, da je morda judo v očeh urednikov ena od tistih pretepaških neumnosti. Žalostno. In kaj zdaj? Ko se nehamo rogati, smejati ali teoretizirati, morda ugotovimo, da bi lahko tudi sami naredili kaj, da se zadeve na šoli. Torej lahko še zmeraj razmišljam o tem, da je neko organizacijo in ustaljeno prakso veliko lažje podreti kot pa znova postaviti na noge, čeprav morda z novimi izhodišči. Predstavljal sem si sicer, da bodo nekdanjo agencijo predelali v novo kakovost. O tem bi morali kakšno besedo reči športni pedagogi, a jih v tem okviru še nisem slišal, da bi imeli kaj besede. Kaže, da ima edino in glavno besedo tisti, ki drži v roki mošnjo. Da ne bi dregal samo v MO Ljubljana, bi isto vprašanje postavil vsej Sloveniji. Ali imamo kakšno »belo« knjigo o športu v šoli ali delamo vse skupaj od danes na jutri in je vse bolj ali manj v zraku? Seveda ni zanemarljivo, da sem že več kot eno leto izven šole in da morda vsega ne vem, čeprav me moje nekdanje področje še zmeraj zanima. Z mojega stališča bi to pomenilo, da je strokovna javnost premalo prodorna, da informacije krožijo počasi ali v zelo ozkih krogih. Kdo ve? A mene zanima pravi razlog. Morda pa gre pri vsem skupaj za samozadovoljstvo vseh, ki se s tem organizacijskim delom ukvarjajo in upajo, da se ob njihovo delo in odločitve ne bo nihče spotaknil. Ob tem, da ta problem zadeva toliko mladih ljudi in se v njem obrača veliko denarja, bi v mnogih letih že pričakoval kakšno analizo stanja. Ob njej bi lahko sklepali, kje smo in kam gremo. Če se vrnem k šolskemu pokljuškemu maratonu - vsa leta sem se ga udeleževal s svojimi učenci, kljub temu da so edino smučarsko tekaško znanje pridobili v šoli v naravi, tudi oprema, ki smo jo imeli, ni bila vedno najbolj sodobna, pa vendar to ni zmanjševalo navdušenja učencev pri sodelovanju. Tudi letos se bom kot obiskovalec udeležil velikega dogodka, tudi zato, da pozdravim svoje mnoge stanovske prijatelje, s katerimi se zdaj redkeje srečujem.

Prof. Nina Markun Puhan

Predvsem doživetje

12

Živo se spominjam vročega poletnega popoldneva. Na plaži sem opazovala otroke in odrasle, ki so brezskrbno in razposajeno čofotali po vodi, se lovili, potapljali, nabirali školjke in raznobarvne kamne. V mirnejšem delu pa se je nek gospod odločil, da bo naučil plavati štiri-, morda petletnega dečka. Pritegnil je mojo pozornost, ker se je učenja lotil načrtno. Ne vem, ali je bil športni pedagog ali ne, priznati pa moram, da je metodične korake naštudiral do potankosti. Učenja se je lotil načrtno. V začetku je šlo gladko Svetoval mu je: »Stopi do gležnjev v vodo.« Otrok je ubogal. Nadaljeval je: »Sedaj pa hodi sem in tja po vodi.« Otrok je ubogal. Ukaz: »Greva v vodo do kolen!« je deček izpolnil brez težav. »Sedaj pa do pasu.« Deček je previdno, a uspešno opravil tudi to nalogo. Sledila so nova navodila: »Umij si obraz.«


ogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog spremenijo. Čez noč, brez kulturnih šokov, a zavedajmo se, da bo vsak majhen korak v pravi smeri vendarle nekaj premaknil. Lahko se smejimo PR strokovnjakom, a prepričana sem, da bi rabili kakšnega tudi za šport mladih. Če že večina ne opazi lepo in pozitivno, ki se jim dogaja pred nosom, jih naredimo opazne sami. Pred prireditvijo bi morali osebno izročiti vabila predvsem predstavnikom lokalnih medijev, tudi obvestila na spletnih straneh ne bi bila odveč. Prepričana sem, da ima množica simpatičnih, komunikativnih športnikov, trenerjev in športnih delavcev v sebi moč za večjo prepoznavnost svojega športa. Morda bi se morali vsi trenerji in športniki vprašati, ali se res znajo prijazno pogovarjati s športnimi novinarji. Včasih sta dovolj samo pozdrav in drobna zahvala za objavljeno pozornost. Poizkusimo. Če ne uspemo prvič, bomo uspeli stotič. Ne odnehajmo, saj proti prijaznosti ni orožja. Naj na koncu dodam, da je bil v Unionu nagrajen še sodnik Franc Očko, človek s priznanjem za najboljšega moškega sodnika v Evropi. Judo je res - naj!

Testirali so kadete - (z leve) Štefan Cuk, dr. Matej Tušak in dr. Milan Čoh

Šolski pokljuški maraton - pohodniki

»Zajemi vodo v dlani in pihaj vanjo.« »Pihaj v žogico v vodi.« »Delaj mehurčke v vodo.« Tu se je učenje, ki se je dogajalo z bliskovito naglico, upočasnilo, vendar je zaradi očetove vztrajnosti tudi ta korak deček uspešno opravil. Nekajkrat je na kratko izpihnil zrak v vodo. »Sedaj pa zajemi sapo in potopi glavo v vodo.« Učenje se je na tem mestu ustavilo. Spodbudil ga je še enkrat, a brez uspeha. Otrok se je začel ozirati naokrog in iskati pomoč pri mamici. Šlo mu je na jok. Gospod je še enkrat, tokrat odločneje, poskusil z navodilom, ki je zapisano v priročniku: »Potopi glavo v vodo!« Ker je otrok začel jokati, je končal z učenjem plavanja s komentarjem, da se tega otroka ne da naučiti plavati, ker noče sodelovati. Ura učenja plavanja je bila po nekaj minutah končana. Deček tistega dne ni več želel v vodo brez rokavčkov. Gospod je res vedel, katere naloge mora otrok narediti, da se bo naučil plavati, prav gotovo pa ni izbral ustrezne poti. Morda bi s svojimi prijemi uspel pri odraslem neplavalcu. Toda otroci niso odrasli v pomanjšani podobi. Njihovo razmišljanje, občutenje in doživljanje

sveta je drugačno in tega gospod najbrž ni vedel in upošteval. Če bi vse opisane korake izpeljal v drugačnih okoliščinah, skozi igro in z dejavnostmi, s katerimi bi dečka popeljal v svet katerega od pravljičnih junakov, z igrami, ko voda mimogrede pljuskne prek obraza, ko se ušesa skrijejo pod vodno gladino ob pobiranju predmetov s tal v ravno prav globoki vodi …, bi deček opravil podobne naloge in enako zaporedje metodičnih korakov, učinek pa bi bil precej drugačen. Deček bi si želel še več doživetij v vodi in bi komaj čakal na novo priložnost. Naučiti plavati ali smučati ali kaj drugega je namreč cilj odraslih, medtem ko otroke bolj zanima, kar se dogaja v tistem trenutku. Otrokom so najpomembnejši cilji igrivost, raznolikost in uspešnost pri trenutno izbrani dejavnosti. Tisto, kar bo jutri ali kasneje, se jim zdi neznansko daleč. Odrasel naj zato poskrbi, da bo dejavnost preprosta, vendar malce zahtevnejša, kot dopuščajo otrokovo trenutno znanje in sposobnosti. To je zanje izziv k ustvarjalnosti, napredovanju, iskanju izvirnih rešitev. Za dečka iz opisane zgodbe bi bilo verjetno veliko bolje, da bi se z očkom pridružila skupini čofotajočih, vriskajočih in uživajočih.

13


BADMINTON Zmagovalci šolskega državnega prvenstva v badmintonu so postali Nika Riane Bračko (Gimn. N. mesto) in Luka Bukovec (Dvojezična srednja šola Lendava) med nekategoriziranimi ter Urška Polc (Srednja ekonomska šola Maribor) in Urban Turk (Gimn. Novo mesto) med kategoriziranimi igralci. V kakovostnejši skupini pri dijakih in dijakinjah je bil razplet dokaj pričakovan, čeprav je Kaja Stankovič Polčevi vzela en niz, v odločilnem pa je bila igra dokaj enakovredna. Zanimiva je bila misel Urške Polc, ko smo jo vprašali, kaj meni o šolskem prvenstvu v bad� mintonu: »Na splošno je bila udeležba bolj pičla, predvsem pa bi pričakovala, da bi na šolsko državno tekmovanje prišlo še precej več nekategoriziranih tekmovalcev in tekmovalk. Ne vem, zakaj ni tako, morda tudi zato, ker je badminton dokaj drag šport.« Pravzaprav si je Urška, ki se je že odločila, da bo študirala šport, postavila pravo vprašanje, seveda pa bi nanj morali imeti kakšen tehten odgovor predvsem badmintonski delavci, če si želijo večji razmah svojega športa. Prepričani smo, da odgovor že imajo, vendar pa je zaradi mnogih dejavnikov njegova uresničitev bolj pičla. Kot je omenil Urban Turk, je klubom vse težje, v prvi vrsti je mislil na TOM Mirna, ki je izgubil glavnega sponzorja. Razmišljanje na pamet je bolj kratkega veka, a morda bi množica ljubiteljev po klubih lahko kaj pripomogla k večji stanovitnosti tekmovalne dejavnosti. Odgovor na vprašanje množičnosti med ljubitelji pa se najbrž skriva tudi v organiziranosti srednješolske športne vzgoje. Skratka, v prihodnje si tudi na šolskih tekmovanjih obetamo večjo udeležbo, tudi zato, da bi lahko tudi organizatorji dejali, da so srednješolska tekmovanja smiselna.

Urška Polc, BK Kungota

Vidim se samo v športu … Urška Polc

Veliko treniram, vsak dan nekaj ur, moj trener pa je Aleš Forjan.« Na ekonomski gimnaziji imaš najbrž same dobre ocene.

»Ne, po uspehu sem dobra, ampak sem s tem kar zadovoljna.«

Z badmintonom boš torej nadaljevala v Ljubljani. Boš po študiju ustanovila svoj klub, glede na to, da v vaši družini vsi živijo za badminton?

»Ne, tako daleč še ne razmišljam. Zdaj se moram odločiti, v katerem klubu bom nadaljevala v Ljubljani, najbrž pa bom poiskala tistega, ki bo najbližje Fakulteti za šport, da ne bi s prevozi izgubljala časa.« Kakšne načrte imaš v prihodnjih dveh letih?

»Nimam tako visokih ciljev, ker je konkurenca zelo močna, posebno v nekaterih evropskih državah. Preprosto bom z badmintonom nadaljevala, ker mi je ta igra všeč, ker rada igram in ker po vseh teh letih treninga ne bi mogla prenehati s treningom.« Urška Polc se je v finalu s Kajo Stankovič dodobra spotila, da jo je ugnala. Trenutno je prva igralka med mladinkami. Aprila bo državno prvenstvo, na katerem bo skušala potrditi svoj položaj. Njeni najmočnejši nasprotnici sta Kaja Stankovič in Kim Novak. Z njo je nastal spodnji pogovor. »V Sloveniji ni prav veliko klubov, pa tudi deklet, ki trenirajo badminton, ni veliko,« je povedala in dodala, »že sredi tedna odpotujem na mednarodno tekmovanje na Poljskem.« Obiskuješ četrti letnik Srednje ekonomske šole v Mariboru. Greš na medicino?

»Ne, ne, najbrž na Fakulteto za šport v Ljubljano.«

Kako si prišla do te odločitve, te je kdo prepričal?

14

»Nihče, sama sem se odločila, ker imam rada šport. V prihodnosti se vidim samo v športu.

Lani je bilo mednarodno leto knjige, Ljubljana pa prestolnica knjige. Ti je uspelo kaj prebrati?

»Joj, knjige … ne berem rada, samo, kar je potrebno za šolo. Ampak, namesto, da berem, hodim na koncerte. Zelo rada imam glasbo. Sicer pa za konjičke nimam veliko časa, letos me čaka matura.«

Kako pa gledaš na šolsko prvenstvo v badmintonu?

»Zdi se mi smiselno, menim pa, da bi se moralo tekmovanja udeležiti več srednješolcev. Premalo jih pride na državnega, predvsem pa se mi zdi, da se mladi vse manj ukvarjajo s športom. Zmeraj več je takih, ki doma samo ležijo. Lahko bi se vsaj malo razmigali in badminton je že ena od možnosti. Predvsem pa bi moralo na šolsko prvenstvo priti več nekategoriziranih igralcev. Tudi za treniranje se jih odloča premalo, ker je šport drag in tudi ni tako priznan kot, denimo, tenis. Če želiš pri badmintonu kaj zaslužiti, moraš biti zelo dober.«

Urban Turk, BK TOM Mirna

Šolsko prvenstvo ‡ dober trening Urban Turk

Urban je v 3. letniku športnega oddelka na gimnaziji v Novem mestu in je bil po vseh merilih najmočnejši igralec šolskega DP, saj je na vrhu slovenske mladinske jakostne lestvice, vodi pa tudi na evropski mladinski jakostni lestvici, v dvojicah pa je med deseterico. »Upam, da bom pri posameznikih končal med prvim petimi, kaj več pa bi bilo presenečenje. Če pogledam v celoti, sem približno med evropsko mladinsko trideseterico,« pravi Urban, ki se bo po gimnaziji usmeril v naravoslovje. Žiga Bec te je v finalu precej utrudil?

»Ja, res. Bilo je naporno, tudi zato ker sem pred dvema tednoma še preboleval angino. Žiga Bec je bil dobro pripravljen.« Zdaj se bo začela sezona pomembnih nastopov.

»Najprej bo mednarodno mladinsko tekmovanje na Poljskem, čez tri tedne se bom v Amsterdamu udeležil članskega evropskega prvenstva, sredi aprila pa še evropskega mladinskega v Helsinkih.« Sta s trenerjem Dušanom Skerbišem že kaj razmišljala, kako se še bolj prebiti proti vrhu evropske kakovosti?

»Moral bI še veliko vložiti v trening. Če bi želel narediti še kaj več, denimo, sanjati o na� stopu na olimpijskih igrah, bi moral študirati in igrati v tujini. Do tja pa moji športni motivi ne sežejo. Tudi finančno zdaj ni čas, da bi si lahko privoščil kaj takega.« V Mirni ste izgubili glavnega sponzorja TOM-a.

»To je za klub velika izguba, iščemo nove sponzorje in če je kje kakšen, naj se kar javi. Še vedno nam pomaga Badmintonska zveza, pa klub in seveda starši. Vendar pa zato nimamo nič manjšega motiva za treniranje.« Kako sprejemaš šolska prvenstva?

»Sproščujoče, šolske tekme so dobre za trening. Žal ni nastopil Alen Roj, no, poleg Beca pa je igral Primož Flis, to so pa tudi naj� močnejši mladinski igralci. Šolsko prvenstvo je dobrodošlo, saj v klubu nimam tako močnih nasprotnikov, kot so bili tukaj.«


Profesorica Simona Pernik

Medalj so se veselili kategorizirani igralci

IZIDI Srednješolsko DP

Nepopolna podelitev priznanj nekategoriziranim igralcem

Prof. Mirko Petermanec je podelil priznanja in nagrade klubskim tekmovalkam Zmaga za nekategorizirane igralke Gimnaziji Novo mesto

Dijaki, kategorizirani: 1. Urban Turk (Gimn. Novo mesto), 2. Žiga Bec (I. G Mb), 3. Primož Flis (G Vič Lj) in Martin Adler (III. G Mb), 5. Denis Člekovič������������������������������� ��������������������������������������� (I. G Mb), Simon Skok (G Šent� vid Lj), Nejc Čeplak (II. G Mb) in Mitja Šemrov (G Nm), 9. Aljaž Roškar in Matic Ivančič, 11. Matic Turinek in Jure Šket. Izidi, finale: Turk : Bec 2:0 (16, 19), polfinale: Turk : Flis 2:0 (12, 6), Bec : Adler 2:0 (8, 11), četrtfinale: Turk : Člekovič 2:0 (6, 9), Flis : Skok 2:0 (12, 6), Adler : Čeplak 2:1 (-12, 17, 23), Bec : Šemrov 2:0 (9, 10), 1. kolo: Simon Skok (G Šent L) : Aljaž Roškar (I G Mb) 2:0 (19, 12), Martin Adler : Nejc Juršič 2:0 (11, 9), Nejc Čeplak (II G Mb) : Matic Ivančič (Klas. G) 2:0 (18, 19), Žiga Bec : Matic Turinek (GLŠ L) 2:0 (11, 10), Kategorizirani, poraženci: Roškar : Turinek 2:1 (17, -19, 19), Ivančič : Šket 2:0 (17, 13). Dijaki, nekategorizirani: 1. Luka Bukovec (DSŠ Lendava), 2. Martin Šeško (ERŠ Mb), 3. Aljaž Gorgiev (III G Mb) in Andi Gal (DSŠ Lendava), 5. Sandor Paller (DSŠ Lendava), 6. Blaž Meršnik (SERŠ Mb), Matic Lah (I G Mb), Igor Purg (SGŠ Mb), 9. Žan Klajnošek (SGŠ Mb), Blaž Jeza (SERŠ Mb), Tadej Todorovič (II G Mb). Finale: Bukovec : Šeško 1:0 (21), polfinale: Šeško : Gal 1:0 (15), Bukovec : Gorgiev 1:0 (8). Poražen� ci: Purg : Klajnošek 1:0 (18) Sandor Paller : Blaž Jeza 1:0 (5), Matic Lah : Tadej Todorovič 1:0 (18) Dijakinje, kategorizirane: 1. Urška Polc (SEŠ Mb), 2. Kaja Stankovič (G Vič Lj), 3. Urša Arih (SEŠ Nm), Kim Novak (GLŠ), 5. Pika Kerpan (GLŠ), 6. Kaja Okršlar (G Šent������������������� ����������������������� L), 7. Bianka Žit� nik (SŠGT Radenci), Finale: Polc : Stankovič 2:1 (17, -12, 19), polfinale: Stankovič : Arih 2:0 (12, 15), Polc : Novak 2:0 (13,16), četrtfinale:������ ������������������ Stan� kovič : Kerpan 2:0 (12, 9), Arih : Žitnik 2:0 (9, 8), Polc : Okršlar 2:0 (6, 12). Poraženke: Kerpan : Žitnik 2:0 (10, 14), Kerpan : Okršlar 2:0 (14, 14). Dijakinje, nekategorizirane: 1. Nika Riane Bračko (G Nm), 2. Nuša Lasič (G Ljutomer), 3. Veronika Vogrin (II G Mb), Maša Virant (II G Mb), 5. Lea Žigič (GLŠ L), 6. Katja Kevrič (DSŠ Lendava), 6. Lea Teraž (I G Ce), Dorina Kiraly (DSŠ Lendava), 9. Lina Hartman (I G Mb), Alja Pungerčar (G Nm), Nina Žic (III G Mb). Finale: Bračko : Lasič 1:0 (20), polfinale: Lasič : Virant 1:0 (16), Bračko : Vogrin 1:0 (16), četrtfinale: Virant : Hartman 1:0 (18), Lasič : Kevrič 1:0 (9), Bračko : Kiralj 1:0 (13), Vogrin : Žigič 1:0 (15), 1. Kolo: Pungerčar : Lasič 1:0 (18), Žigič : Teraž 1:0 (9), Vogrin : Žic 1:0 (9). Poraženke: Kevrič : Hartman 2:0 (22, 20), Kiraly : Pungerčar 2:0 (21, 19), Teraž : Žic 2:0 (21, 15).

15


1

Metod in Milka Badjura Ko je v moj elektronski poštni nabiralnik padlo vabilo na predstavitev filmov o športu iz zapuščine režiserskih pionirjev zakoncev Metoda in Milke Badjura, sem si na koledarju obkrožil 2. december 2010, saj dogodka nisem želel zamuditi. »Filmi so velika rariteta,« je bilo pripisano v vabilu. Do Kinoteke na Miklošičevi v Ljubljani sem pritekel zadnji trenutek, v upanju, da bo v majhni dvorani še kakšno prosto mesto. Upati ni prepovedano in tokrat tudi ni bilo zaman - v dvorani nas je bilo natančno osem ljubiteljev. Ljubiteljev ‡ čega že? Filmske umetnosti, naše nacionalni zgodovine, športne zgodovine? Najbrž nas je večina prišla ujeti trenutek zgodovine, ki je prek filma povezan z nacionalno pripadnostjo, šport pa je bil samo pika na i.

Tija pripoveduje o Krvavcu in Kureščku Z zanimanjem smo poslušali pripoved go� spe Tije Badjura, hčere znamenitega režiserja. Metod je študiral na Dunaju, v Leipzigu in Dresdnu. Tija je mamo in očeta pogosto spre� mljala, zato je bila njena pripoved iz prve roke. Živo sem si predstavljal, kako je opazovala očeta, ki je v nahrbtniku nosil kamero, vpeto v leseno škatlo, z nerodnim stojalom, ki je za nošnjo zahtevalo »celega« človeka. In za vsak kader, za vsako spremembo položaja kamere jo je bilo treba sneti, prestaviti stojalo in kamero znova pritrditi. »Za zimske posnetke je bilo naporno, saj je bilo treba v nahrbtnik spraviti še osebno opremo, ki je v zimskih razmerah ni malo, ter hrano. Ja, to so bili časi, v katerih si moral biti za smučanje v hribih velik ljubitelj. Kaj je to pomenilo za nekoga, ki je živel, denimo, v Ljubljani? »Na kolo smo zavezali smuči, nahrbtnik pa privezali na »prtljažnik«, in se peljali do vznožja Krvavca,« je pripovedovala Tija, za današnji čas skoraj znanstveno fanta�

stiko z zgodovinskim predznakom, čeprav je od takrat minilo samo nekaj desetletij. Če bi se danes morali ljubitelji smučanja do smučišč peljati s kolesom, bi smučarje najbrž lahko prešteli na roke. »Pri hiši coklarja Jančeta, zadnji do katere smo se še lahko peljali s kolesom, smo razjahali kolesa in jih spravili pod streho kozolca in peš nadaljevali prek Primoža do koče na Krvavcu. Dopoldne smo dvakrat šli na Zvoh in popol� dne še enkrat. To je bilo tudi vse smučanje v enem dnevu, če nam vreme ni ponagajalo,« je povedala gospa Tija in dodala: »Seveda smo bili utrujeni, ampak domov je bila vožnja s kolesom veliko bolj udobna, saj se je pot do Ljubljane spuščala,« se je spominjala in pripomnila, da takšna popotovanja niso bila nič posebnega. »Bili smo zelo vzdržljivi. Ampak, saj nismo zmeraj hodili samo na Krvavec. Mama mi je pripovedovala, da so večkrat smučali na Kureščku in bližnjih Vidovskih hribih. Če so ujeli avtobus v eno smer je to bilo že veliko, pogosto pa je bilo treba še peš, po neznansko dolgi ižanski cesti do Ljubljane.«

Oba se vrneta s soške fronte Metod Badjura je želel s filmi izobraziti ljudi o hoji in smučanju v gorah ter nekako dopol� niti znanje iz knjig o turistiki in smučanju, ki jih je napisal Rudolf Badjura, njegov starejši brat, ki je posvetil življenje pisanju knjig o hoji v gore in smučanju. »Obiskovalci gora in smučarji so bili le redki, poleg tega pa se je v hribe hodilo le ob sobotah in nedeljah, pa ob kakšnih praznikih, ko je bilo več prostega časa,« je pred projekcijo pripovedovala Tija, ki se je smučanju odpovedala, ko so gore postale poligon za razkazovanje. Iz življenja Metoda in Rudolfa Badjure, med njima je bilo šestnajst let razlike, vmes pa še trije bratje, še zanimiva podrobnost: oba sta prvo svetovno vojno pre� živela na soški fronti, ne da bi vedela drug za drugega. »Mlajšega Metoda so vojaške oblasti snele kar iz šolskih klopi, ga oblekle v vojaško uniformo, mu dale v roke puško in ga poslali na fronto, tja kjer je bil Rudolf že precej pred njim. No, v prve bojne vrste, na srečo ni šel. Ko se je Rudolf vrnil v Ljubljano svojega mlajšega brata ni prepoznal, tako se je spremenil.

Posnetki za filmsko antologijo Pred začetkom projekcije je gospa Tija na kratko seznanila še s podrobnostmi o nastan� ku filmov in o zanimivih dogajanjih. Film o odkritju spomenika Napoleonu Bonaparteju (1929) pred Križankami, ni bil športni film, je pa zanimiv zaradi množice sokolov v slovesnih uniformah, tudi na konjih, ter zaradi skavtov, ki so bili sploh nekaj posebnega. Vsi so bili tam, da bi poskrbeli za ozračje, ustrezno po� membnemu dogodku. Nadvse zanimiv je prvi kader filma, posnet z nebotičnika, saj se pred gledalcem zavrti celotna panorama Ljubljane. Podoba mesta je veličastna, prav tako so bili ob spomeniku zanimivi strumni in brkati francoski in jugoslovanski oficirji ter urejeni ljubljanski veljaki, ki so že zdavnaj utonili v pozabo. Pozimi na Triglav (marec, 1932) je drugi film, avtor povabi gledalca v pravo zimsko pravljico, v čudoviti zimski svet Julijcev. Nazorno je pokazal, kako se je treba varovati. Današnji al� pinisti bi se morda celo namuznili, a vsak napuh s sodobnim pogledom je odveč, saj se na vrhu ob skoraj do vrha s snegom zasutem Aljaževem stolpu, predstavi sam Joža Čop in njegov mlad alpinistični varovanec Franci Čop, človek, ki je na Pohorju postavil znamenito vzpenjačo. Mariborčani bi najbrž brez njega še dolgo peš hodili smučat na Pohorje. Do vznožja seveda z avtobusom, nato pa po znameniti poseki, mimo Trikot jase, do spodnje postaje dvosedežnice Habakuk, ene prvih v Jugoslaviji.

V očeh politikov - Planica pred Blokami Snemanje na Krvavcu - prva z leve je Milka, tretji z leve pa Metod. Posnetek je naredila Tija 16

arhiv tije badjura

Prav tako čudovit je bil dokumentarni film o zgodovini smučanja z naslovom Od Blok do Planice. »Ko je oče film že naredil, ga je moral predstaviti politikom. Niso se strinjali,


Milka Badjura s prijatelji pod Kureščkom. Posnetek je napravil Metod Badjura arhiv tije badjura

Metod Badjura (desno) pod Kredarico arhiv tije badjura

tudi s starejšimi kadri, v katerih je legendarni Stanko Bloudek še pravi mladenič. Posnetki poletov so čudoviti, najbrž je bil Metod med prvimi, ki jih je s povsem svojskimi prijemi ovekovečil na filmskem traku. V istem kadru smo tako lahko občudovali skakalce z rokami spredaj in druge, ki so leteli z rokami ob telesu. Če bi dali smuči še malo v škarje, bi to lahko bil že pravi škarjasti slog. Ta film bi se moral vrteti na velikem ekranu v stavbi Smučarske zveze Slovenije, biti bi moral del njihovega podobe.

Tija o Gregorki in Jelici

da bi bilo na začetku filma bloško smučanje, zahtevali so, da se film začne s Planico. Skušal se je upirati, a na koncu so se sporazumeli tako, da ne bi bilo zamere in da filma ne bi poslali v »bunker«. Metod Badjura je pred kamero dobil povojno smučarsko elito, tudi dekleta. Film ima prvine igranega filma. Del filma, ki je namenjen Planici, je sestavljen

Najbrž bi se spodobilo, da bi se tudi v Lipici potrudili in si pridobili kopijo filma Naši lipi� canci (1958). Usoda prvega dokumentarca (1952) je bila žalostna, saj je izginil ob vlomu v filmske depoje na Trnovem, vendar pa so pozneje našli kopijo tega filma, ob pospravljanju prostorov propadlega podjetja Triglav filma. »Z nagrado na filmskem festivalu v Edinbourghu se je takratna politiko zavedla, kaj imamo v Lipici. Po tem so začeli bolj skrbeti za kobilarno,« je povedala Tija, ki je bila takoj po vojni sokolica. Pod vodstvom Janeza Gregorke in Jelice Vazzaz se je leta 1948, tik pred informbirojem, udeležila velikega sokolskega zleta v Pragi, nastopila je v znameniti sestavi V boj, v boj. »Hodila sem na nekdanjo bežigrajsko gimnazijo v Zeleni jami, za nastop pa smo vadili na bežigrajskem štadionu. Spominjam se, da smo takoj po šoli hodili vaditi, včasih nas je prišel pogledati še dr. Viktor Mur� nik. Vajo smo znali do zadnjega giba. Gregorko, ki nas je vodil, smo imeli zelo radi, Jelica pa ni bila posebno priljubljena.« Med gledalci v Kinoteki je bil tudi Aleš

Guček, pisec mnogih knjig o zgodovini smu� čanja in eden največjih slovenskih poznavalcev slovenske zgodovine smučanja. Njegov ko� mentar je bil kratek: »Vem, da imajo na RTV pripomočke, s katerimi bi lahko Badjurove filme prenesli v digitalno tehniko. Lepo bi bilo, če bi se tega lotili, preden se filmi znova ne izgubijo,« a gospa Tija je bila nanj rahlo jezna, a tega pred projekcijo ni pokazala: »Aleš me zmeraj razjezi, ko pravi, da moja starša nista bila dobra smučarja. Seveda nista bila tekmovalca, ampak smučala sta dobro. Saj smo vendar veliko časa preživeli na smučeh. Pa na fotografijah se vidi, da je bil celo med snemanjem na Kredarici na smučeh. Ja, kdo pa bi mu nahrbtnik peljal v dolino. Kar sam ga je moral, pa še težak je bil.«

Še danes pozimi s kolesom Tija je za Šport mladih odstopila nekaj fo� tografij. Šel sem ponje, prijazno me je sprejela, marsikaj je še povedala. Z velikim zanimanjem sem si ogledal pravo galerijo umetniških del Gvida Birolle (1881-1963), znamenitega slo� venskega slikarja, ki je znan predvsem po slogu Maksima Gasparija, in ju mnogi niti ne ločijo. »Moj oče in Birolla sta bila sošolca, rodila sta se na isto leto in tudi umrla sta istega leta. Bila sta prijatelja,« je povedala. Poslovil sem se in ji dejal, da se bomo najbrž videvali na cesti, saj živi v bližini uredništva ŠM: »Dvomim, da me boste spoznali, še vedno se vozim s kolesom, in ker je zunaj mrzlo, sem oblečena kot medved,« se je pošalila. Res, zunaj je pritiskal strupeni mraz, edini v minulem letu. N. S.

17


10+ desetplusdesetplusdeset 1

Laura Slana Gimn. Poljane, Ljubljana

Z leve: Sara Bezjak, Laura Slana in Anja Oprešnik

V bistvu sem zelo športna oseba ... »Gimnastika je pomemben del mojega življenja. Čeprav se z njo ukvarjam samo ljubiteljsko, je ne bi mogla nehati trenirati, saj v njej zelo uživam. Pravzaprav je gimnastika moje življenje,« je dejala 16-letna Laura, ki obiskuje drugi letnik gimnazije Poljane v Ljubljani. Razumljivo, saj se s tem športom ukvarja že deset let. »Najprej sem trenirala v programu A, od 5. razreda pa samo še v šoli. Nastopala sem na šolskih tekmovanjih, na katerih sem dosegla že zelo veliko. Lani sem bila prvakinja v akrobatiki, na prožni ponjavi in tudi v športni gimnastiki. Z ekipo Osnovne šole R. Jakopiča smo punce zmagale v vseh treh disciplinah, Laura in Ajda Rus

18

posamično pa sem tudi osvojila nekaj medalj,« je naštevala kar prek palca. Laura je gimnazijka, a še zmeraj vadi na svoji nekdanji osnovni šoli pri prof. Alenki Zupančič Sternad, enkrat na teden pa zavije v klub. Naša sogovornica, pa čeprav ni vrhunska športnica, je vseeno povsem predana športu. »V bistvu ne znam živeti brez športa, že kakšnih pet let plešem tudi v Plesnem klubu Mojca, letos pa sem se odločila, da se poizkusim še v judu.« Laura je tudi brez športa zelo zanimiva oseba. O svoji šoli je povedala: »Pravijo, da je naša gimnazija jezikovna šola, ampak tudi naravoslovje ni zapostavljeno. Razmišljam o

študiju francoščine in angleščine. Francoščina je moj drugi jezik. Doslej še nisem bila v Franciji, letos pa bomo s šolo šli za en teden v Provanso. Tega izleta se že zelo veselim.« Njena največja ljubezen sta branje in pisanje. »Zelo veliko delam na tem področju, to pomeni, da pišem knjigo. V 9. razredu sem sodelovala na natečaju o vesolju, oddala sem esej, ampak povratne informacije o njem nisem dobila, najbrž se je izgubil kje v vesolju. Pišem o vsem, kar mi pride na pamet. Tudi v angleščini, denimo, kakšne krajše spise, zgodbice. S svojo knjigo se trudim, napisala sem že dve poglavji. Vsebina ni nič posebnega, značilno najstniško - o gimnastiki in o ljubezni.« Laura zelo ceni svoje prijatelje, ko je sama, poje, a zatrjuje, da njeno petje ne bi bilo za v javnost. Znova se je med pogovorom vrnila h knjigam: »Pritegnila me je knjiga Neli Kodrič Na drugi strani, navdušila me je Ana Karenina. Berem vse, kar mi pride pod roko. Ko grem v knjižnico odnesem tudi petnajst knjig.« Na vprašanje, kaj ji sporoča Ana Karenina, je odgovorila: »To, kar že na začetku napiše Tolstoj, da so si vse srečne družine med seboj podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje in zaradi milijon razlogov. To se mi zdi res, sploh v današnjem času. Srečne družine so takšne, kot morajo biti. Ana Karenina sporoča, da se je za ljubezen treba boriti, da je treba vztrajati, ne samo dokler se da, ampak do konca.« Ob Laurinem priimku zaidemo k slovenski geografiji, v Prlekijo. »A je to tam, kjer je Mura in te zadeve … pa prekmurska gibanica? A da Prlekija ni tam? Potem pa sploh ne vem, kje je,« je priznala in namignila, da se bo po obisku Provanse skušala orientirati tudi v tej smeri.


10+ desetplusdesetplusdeset 2

Nika Jagodic DK Kranj

Najraje vrtim piruete Sem Nika Jagodic. Pri štirih letih sem prvič stopila na led na tečaju drsalnega kluba. Tako kot večina sem občudovala lepe obleke in drsalce. Tudi sama sem se čez slabo leto pridružila majhni skupinici začetnikov. Skupaj smo se najprej učili začetnih korakov, potem pa prešli na skoke in piruete. Kmalu smo že vsi znali osnove umetnostnega drsanja in s svojimi programčki smo lahko začeli nastopati na tekmovanjih. Ker smo bili iz Kranja, treninge pa smo imeli v Ljubljani, smo, ko sem imela devet let, skupaj ustanovili nov klub. Takrat smo prestopili v Drsalni klub Kranj. Sedaj imamo pet treningov na teden in še nekaj suhih. Treniram že osmo leto, vendar že od začetka najraje skačem dvojne skoke in vrtim piruete. Drsanje je šport, za katerega je potrebno veliko potrpljenja, časa in zlasti veselja, a te sčasoma popelje po vsej Evropi ali še dlje. Poleg drsanja rada pišem pesmi in zgodbe, plešem, pojem (ne ravno lepo), najraje pa berem.

Nika in Klara Jagodic

3

Klara Jagodic DK Kranj

Drsanje prava odločitev Hej, sem Klara in sem stara 14 let. Drsanje je zelo nenavaden šport, predvsem v Sloveniji, a mi je verjetno predvsem zaradi svoje drugačnosti od drugih športov tako všeč. V drsanju sta v ospredju predvsem ples in balet. Vanj lahko, še posebno v današnjem času, vpletemo veliko različnih slogov, tudi metal, hip-hop ... Zato je drsanje lahko šport za marsikoga. Drsati sem začela, ker sem imela kot štiriletnica za moje starše veliko preveč energije. Staršema je odleglo, a sta si nakopala veliko novih skrbi s financiranjem. Zdi se mi, da sem z drsanjem veliko pridobila. Atletika zame nikoli ni bila problem, saj moram imeti veliko kondicije, moj skok v višino je vedno med najboljšimi. Za življenje pa sem se naučila predvsem potrpežljivosti, vztrajnosti, premagovanja bolečine, usklajevanja obveznosti … Dobila sem veliko novih prijateljic z različnih koncev Slovenije in videla veliko lepih mest po Evropi. Če bi se morala sama še enkrat odločati o treniranju umetnostnega drsanja, bi bil moj odgovor zagotovo pritrdilen. Ker je šport zahteven, imamo tudi kondicijske treninge, kar nam ni odveč, saj je vse zelo prijetno.

19


10+ desetplusdesetplusdeset 4

Drsalni klub Jesenice

Splošna priprava v rokah Mateja

Spomin z Medulina

Matej Bohinjec je študent zadnjega letnika na Fakulteti za šport in v Drsalnem klubu Jesenice dela kot kondicijski trener. V lanski sezoni je začel sodelovati z drsalkami in drsalcem v okviru obvezne prakse na fakulteti, in se z njimi kmalu dobro ujel. »Delam z različnimi starostnimi kategorijami (od 6 do 18 let), zato je moje delo pestro in zanimivo. Kondicijski treningi so pomemben del priprave vsakega tekmovalca, zato so na programu dvakrat na teden. Začnejo se po drsalnem treningu na ledu in trajajo približno petinštirideset minut. Začnemo z ogrevanjem, v glavnem delu pa delamo vaje za izboljšanje motoričnih sposobnosti, predvsem vaje za moč, gibljivost, ravnotežje in vzdržljivost. Pri mlajših skupinah različne sposobnosti večkrat izboljšujemo z igro, ki delo popestri in hkrati sproščeno omogoča razvoj želenih sposobnosti. Glavni del traja približno trideset minut, nato sledi zadnji del vadbene enote, in sicer raztezanje in ohlajanje. Julija 2010 smo imeli kondicijske priprave v Medulinu pri Puli. Otroci so imeli tako poleg treninga tudi čas za druženje, kar je za povezanost in občutek pripadnosti klubu velikega pomena.«

Anja Resman, DK Jesenice

Anja Resman

Najraje s prijatelji Sem Anja Resman in hodim v 8. razred Osnovne šole Staneta Žagarja v Lipnici. Že kot majhno dekle sem si želela postati umetnostna drsalka, zato sta me starša po osmem letu starosti vpisala v Drsalni klub Jesenice. Zdaj drsam že šesto leto. Seveda pa imam v prostem času tudi veliko konjičkov. Rada jaham, berem, se igram s psičko Gajo in igram klavir, najraje pa se družim s prijatelji.

Saira Čatak, DK Jesenice

Rada trenira, čeprav je naporno Moje ime je Saira Čatak. Rojena sem 24. februarja 1997 na Jesenicah, kjer tudi stanujem. Šport, s katerim se ukvarjam, je umetnostno drsanje in sem članica Drsalnega kluba Jesenice. Moji prvi trenerji so bili Elena Babitski in Olja Smirnova, potem pa me je prevzela Melita Čelesnik. S treniranjem sem začela malce pozno. Na povabilo ruskega tandema trenerjev sem stopila na led s sedmimi leti, vendar sem z rednim in dobrim treningom vse nadoknadila. Treniram od 5- do 6-krat na teden po dve do tri ure na dan. Treninge imamo po šoli, včasih pa tudi prej. Čeprav so zelo naporni, se jih rada udeležujem. Sicer pa sem učenka 8. razreda Osnovne šole Toneta Čufarja na Jesenicah in sem vse razrede končala z odličnim uspehom. Bila sem tudi članica šolskega pevskega zbora, igrala odbojko, zelo rada pa prebiram knjige. Vsemu sem se morala odreči, ker se treningi drsanja prekrivajo s prej naštetimi dejavnostmi. Sem članica državne reprezentance Slovenije v umetnostnem drsanju. Moja želja je, da bi nekoč nastopila na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, tako kot moja vzornica Mao Asada.

Saira Čatak

Neža Kozjek, DK Jesenice Neža Kozjek

20

Drsanje te napolni z energijo Sem učenka 8. razreda. V DK Jesenice sem se včlanila pred šestimi leti. Umetnostno drsanje je zame šport, ki me vsak dan napolni z energijo. Navdih za tovrstni šport sem dobila pred leti, ko sem si ogledala nastop naših drsalcev na svetovnem prvenstvu. Predvsem so mi všeč revijski nastopi najboljših drsalcev, kot je Pluščenko. Že četrto leto je moja trenerka Melita Čelesnik. Treniram 5-6-krat na teden. V prostem času sem veliko v naravi. Rada imam živali, najraje našo labradorko mešanko Taro. Seveda pa uživam tudi ob predenju mačke Tačke. Nepogrešljivi pa so moji prijatelji, s katerimi uživamo predvsem ob vikendih. Sodelujem tudi pri dejavnostih, ki so organizirane v naši vasi.


10+ desetplusdesetplusdeset Melita Čelesnik

Državno prvenstvo je najpomembnejše Državno prvenstvo v umetnostnem drsanju poteka že od osamosvojitve Slovenije, pred tem je bilo to tekmovanje za vse drsalce in drsalke nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji pa smo imeli republiško tekmovanje. Naslov prvaka Slovenije v svoji starostni kategoriji si želi osvojiti vsak tekmovalec in tekmovalka, zato je to za večino drsalcev in drsalk najpomembnejše tekmovanje v sezoni. Za najboljše pa je tudi izbirno tekmovanje za mednarodna tekmovanja, denimo, svetovno mladinsko ter evropsko in svetovno člansko prvenstvo. Državno prvenstvo poteka decembra ali januarja, torej na višku sezone. Udeležijo se ga lahko vsi drsalci in drsalke, ki so člani enega izmed sedmih klubov in so stari vsaj deset let. Pred nekaj leti je Mednarodna drsalna zveza (ISU - International skating union) uvedla velike spremembe v sistemu sojenja, kar je pripomoglo h kakovosti tekmovalcev in objektivnosti sojenja. Včasih so bili pomembni le skoki, ki so prinašali največ točk, programi pa so bili nekoliko prazni. Danes so drsalni programi tehnično in umetniško dovršeni. Drsalci in drsalke niso več le vrhunski atleti, ki s svojimi trojnimi ali celo četvornimi skoki (3 ali 4 obrati v zraku) osupnejo gledalce, ampak to dosežejo s svojo gibljivostjo ob izpeljavi lastovk, sposobnostjo hitrih in zahtevnih piruet ter predvsem s sposobnostjo obvladovanja drsalk. Vse te zahtevne tehnične prvine pa v svojem programu združijo z lepoto gibanja po ledu, pestrostjo koreografije in natančnostjo interpretacije glasbe. Slovensko drsanje je v zadnjih letih napredovalo. Najboljši obvladujejo tudi najtežje prvine, ki spadajo v svetovni vrh. S svojimi nastopi posegajo po najvišjih mestih tudi na mednarodnih tekmovanjih. Za preboj med evropsko in svetovno elito pa potrebujejo le malo več stabilnosti ob Patricija Gleščič izpeljavi težjih skokov in več izkušenj z nastopi na pomembnih tekmovanjih. Državno prvenstvo v umetnostnem drsanju za drsalno sezono 2010/2011 je potekalo 8. in 9. januarja na Jesenicah. Udeležilo se ga je 46 tekmovalcev in tekmovalk iz sedmih klubov. Videli smo dobre nastope naših najboljših tekmovalk, ki bodo zastopale Slovenijo na evropskih in svetovnih prvenstvih, pa tudi nekaj dobrih nastopov v mlajših kategorijah. Menim, da dekleta in fantje napredujejo in se razvijajo v dobre drsalce in drsalke, ki lahko v prihodnosti slovensko umetnostno drsanje popeljejo v mednarodni vrh.

Manja Kraigher

Manja Kraigher, DK Jesenice

Drsanje za sprostitev Sem Manja Kraigher, stara 12 let, drsam od mojega šestega leta. Drsanje mi pomeni veliko. Zelo rada se ukvarjam s tem športom, kajti ob njem se povsem sprostim. Lepo vas pozdravljam,

21


10+ desetplusdesetplusdeset 5

Zala Linea Rutar DKK S. Bloudek, Ljubljana

Navita kot ura dejavna tudi na radiu

22

Ko fotograf pogleda skozi objektiv fotoaparata, najprej do športnika nima odnosa, potem išče barvni kontrast oblačil in las in na koncu, denimo, pri umetnostnem drsanju, zasleduje s prstom na sprožilcu še ritem gibanja. Zala je na državnem prvenstvu v kratkem programu na Jesenicah stopila na led neopazna in v oprijetem dresu. Nenavadno. »Kaj pa je to,« je najbrž pomislil marsikdo, »ta punca pa je pogumna.« V divjem ritmu in brez napake je drsala kratki program. Imel si občutek, kot da bi dobil na mizo svežo limonado s slamico. Zala je bila še dolgo ob drsališču veselega obraza, sploh pa ni gledala, kakšne ocene so ji namenili. S trenerko dr. Mojco Jereb sta imeli svoj trenutek in ga uživali z vsemi, ki so si jima segli v roke in ju pohvalili za nastop. Od kje Linei ta moč? Najbrž še od takrat, ko se starša nista uspela dogovoriti, kako bo hčeri ime. Linea je bila mamina izbira v spomin na bivanje na Švedskem in na ime zelo lepe rože, je razložila Zala, učenka osmega razreda violine in mimogrede tudi istega letnika Osnovne šole Toneta Čufarja v Ljubljani. Zala je navita kot ura, tudi ko sedi za mizo. Je frklja iz raznih slovenskih filmov (Mi gremo pa po svoje), ima svojo radijsko oddajo (Zala kliče) in ves dan leta od ene dejavnosti k drugi, seveda s pomočjo mame in očeta. Zdaj bo nekoliko drugače, ker je pred dvema mesecema dobila sestrico. Kljub vsem obveznostim najde čas, da še kaj prebere iz svojega veselja. Zala bere tudi note, to pa pomeni, da lahko občutek za ritem izkorišča pri jezikih, matematiki in še kje. Pravi, da je nadvse radovedna punca, o vseh okoli sebe želi vedeti vse,vse želi imeti pod nadzorom in prav nič je ne ustavi, da učiteljice v šoli, denimo, ne bi vprašala, koliko ima otrok. Dekle ima trinajst let in pol in še nekaj čez, pri violini ima dobrega učitelja, zdaj vadita čardaš. Kot bi stresla iz rokava, je naštela, v čem vse tekmuje, od violine pa od poznavanja sladkorne bolezni, prek kemije do zgodovine, nastopa v kabaretih, v takšnih, kakršnih je leta 1938 mrgolelo v Berlinu, a za Marlene Dietrich, pevko (Lili Marleen, Sag mir wo die blumen sind …), ki je očarala Berlinčane in ves svet, še ni slišala. A za srečanje z Marlene ima Zala Linea še čas. Morda je ne pozna tudi zato, ker ji je kajenje odvratno, nemška pevka pa je bila strastna kadilka. Marlene je bila povezana z dogajanjem v II. svetovni vojni (Hitlerju in Goebelsu je dala dvojko), z zgodovinskim obdobjem, ki Zalo zelo privlači. Ja, z Marlene že imata napovedan sestanek, a Zala med najinim pogovorom tega še ni vedela. Pa ji v kakšnem dnevu kdaj zmanjka kakšna ura časa? »To uredi mama,« izstreli iz sebe, in seveda misli na prevoze od ene do druge točke, kjer se odvijajo dejavnosti. Zalin cilj za leto 2012 niso olimpijske igre v Londonu, pač pa športni oddelek

na gimnaziji Bežigrad. Njeni cilji za prihodnost so še neizdelani, a kljub vsemu zanimivi, denimo, poklic igralke s specializacijo klovnese, ta ni za današnjo rabo, ker z nasmehom in iskricami v očeh ne moreš kupiti ničesar, lahko pa vse osvojiš ..., tudi kombinacija FDV in športne vzgoje je redka ptica, na tretjem mestu je poklic zdravnice za srce. V vsakem primeru ima za katerokoli izbrano smer pripravljeno veliko srce. Zanimalo nas je, kako je zajadrala v umetnostno drsanje. Razložila je: »S tečajem sem začela pozno, bila sem stara že sedem let. Najprej me je spodbujala Anja Beslič, potem pa je imela z menoj veliko razumevanja moja sedanja trenerka, ki je tudi zdravnica in je drsala tudi med študijem. Pred tremi leti sem prekinila z ledom za pol leta, sledili sta dve poškodbi, a me je trenerka Mojca znova dvignila.« Ko se pogovarjamo o glasbi, po kateri drsa, pravi: »Sem zelo živahen človek, nisem nikakršno labodje jezero in zato rabim živahno glasbo. Za dolgi program sem želela imeti violinski koncert, a so me prepričali, da to ni za na led.« Nekaj posebnega je bil tudi Zalin dres, veliko poguma je morala imeti, da ga je oblekla. Trenerka Mojca je dejala: »Ona si drzne.« Zala Linea je nadaljevala njeno misel: »Drznem si še marsikaj drugega. Tudi sedeti na ledu pol ure, če je treba. Dres brez bleščic sem kupila s pomočjo Mojce, ko še ni bila moja trenerka. Mama jo je poklicala na pomoč v prodajalno. V dresu se počutim zelo sproščeno, čeprav vem, da nobena druga tekmovalka ne bi hotela nastopiti v njem.« Po koncu nastopa na ledu je bila Zala Linea vesela, svoj nasmeh je delila naokoli: »Ne vem, zakaj bi bila resnobna, če vem, da sem naredila vse, kar znam. Od vseh nastopov na državnih prvenstvih je bil to moj najboljši. Še preden izzvenijo zadnji toni, vem, ali sem drsala dobro. V dolgem programu sem slabše skočila kombinacijo dveh dvojnih skokov, vse drugo pa mi je uspelo in bila sem zelo vesela.« Trenerka Mojca pa je menila, da je bila Zala na tekmi boljša kot na treningu. Nekje med pogovorom je omenila, da je nekoč trenirala ritmično gimnastiko, a je pobegnila, ko so ji grozili s 6-urnimi treningi. Še zmeraj opravi dvakrat na teden po kakšno uro baletnih vaj. Pravzaprav je tudi to potrditev, da nič ne pride samo od sebe. Na vprašanje, če ima pri drsanju svoje cilje, je razmišljala: »Ne vem. Kaj pa se zgodi potem, ko cilje dosežeš, a potem pa je treba nehati? Moj cilj na državnem prvenstvu je bila uvrstitev med prve tri, dobro, malo mi je zmanjkalo. Nepričakovano je nastopila še ena starejša drsalka in se mi ni izšlo. A se ne obremenjujem. Z dobro drsalko, ki trenira po štiri ure na dan, se ne morem primerjati.«


10+ desetplusdesetplusdeset 6

Matej Gregorc DD Labod Bled

7

Mina Švajger DKK Stanko Bloudek, Ljubljana

Prvi cilj - OFEM 2013 Star sem enajst let in sem že osem let član Drsalnega društva Labod Bled. Umetnostno drsanje sem začel trenirati po naključju. Ko sem bil star dve leti in pol, si je moja starejša sestra Rebeka zaželela trenirati umetnostno drsanje, zato so starši poleg nje na tečaj drsanja vpisali tudi mene in mojega starejšega brata Anžeta. Ob koncu tečaja je trener Valerij Babicki vprašal, kdo so Matejevi in Anžetovi starši. Moja mami je zaskrbljena dvignila roko, saj je mislila, da sva kaj ušpičila. Trener pa je pristopil k njej in ji rekel, da bi z bratom morala trenirati umetnostno drsanje in ne hokeja. Staršema ni preostalo drugega, kot da vse tri otroke vpišeta v Drsalno društvo Labod Bled. Tako se je začela moja ljubezen do tega lepega športa. Najbrž boste komaj verjeli, da sem bil na prvih treningih še v plenicah. Temeljev umetnostnega drsanja sem se učil pri Valeriju in Olgi Babicki, naslednjih sedem let pa je bila moja trenerka in koreografinja Tanja Sotlar. Pod njenim skrbnim vodstvom sem si na državnih in mednarodnih tekmovanjih pridrsal 19 zlatih, 12 srebrnih in 7 bronastih medalj ter 7 pokalov. Moj najljubši pokal je iz Innsbrucka (Avstrija), kjer sem leta 2008 na evropskem tekmovanju dosegel 1. mesto. V letošnji sezoni se je iz tujine vrnil trener Valerij Babicki, s katerim že vadiva dvojni axel ter prve poskuse trojnih skokov. Pod njegovim nadzorom sem postal državni prvak za sezono 2010/2011 med dečki B, drugo mesto pa je zasedel Jan Rebec, ki je tudi član našega društva. Treningi pri umetnostnem drsanju so zelo naporni, saj potekajo vsak dan, če je le možno po dve uri na ledu, zvečer pa opravim eno uro kondicijskega treninga. Poleg tega pa imamo še po eno uro baleta na teden. Všeč mi je, ker je na treningih vselej dobro ozračje, drsalci se med seboj zelo dobro razumemo, pa tudi oba trenerja sta prijazna in pozitivno naravnana. Moja sestra in starejši brat sta medtem že končala svojo drsalno pot, moj mlajši bratec David pa se že uči osnov umetnostnega drsanja. Skupaj smo si pridrsali 64 medalj. Moj vzornik je naš najuspešnejši slovenski drsalec Gregor Urbas. Upam, da bom nekoč tudi sam tako trden pri skokih, kot je bil Gregor, saj na tekmovanjih skoraj nikoli ni padel. Včasih me izda trema. Od tujih drsalcev mi je najbolj všeč Stephane Lambiel, zlasti koreografija njegovih nastopov. Moj cilj je nastopati na olimpijskem festivalu evropske mladine (OFEM) leta 2013 ali pa 2015, sanjski cilj pa so olimpijske igre leta 2018.

Dekle iz drsalne družine Sem Mina, stara sem enajst let. Hodim na OŠ Bežigrad v 5. b razred. Treniram umetnostno drsanje v Drsalno kotalkarskem klubu Stanko Bloudek in igram klavir. Oboje imam rada, a je šola na prvem mestu. Klavir vadim dvakrat na teden, drsalne treninge pa obiskujem vsak dan, razen ob sredah, ko sem prosta. Mama in oče me v obeh dejavnostih podpirata. Vse moje štiri sestre so bile drsalke, prav tako tudi oče. To družinsko tradicijo nadaljujem. Trenira me sestra Manja, včasih ji priskoči na pomoč oče. Zdaj sem prvo leto v skupini B (springs). Na tekmah sem velikokrat živčna, a ko začne igrati glasba mojega drsalnega programa, pozabim na vse in drsam, kakor najbolje znam. Pri vsem moram biti zelo natančna, ker mi to prinese dobro sodniško oceno in dobro mesto. Drsanju bom vedno ostala zvesta.

23


Mali nogomet Občinsko prvenstvo Nove Gorice v malem nogometu

Kaj ostane velikim? Redko je ob izpeljavi nekega občinskega tekmovanja čutiti toliko zadovoljstva, kot so ga ob decembrskem srednješolskem medobčinskem prvenstvu v malem nogometu, ki se je sredi tedna odvijal na parketu pod balonom v novogoriškem športnem parku. Skoraj nepomembno je bilo, da je zmagala ekipa SETŠ, ki jo je pripeljal prof. Dražen Grbac, veliko bolj so vsi čutili, da je bilo tekmovanje spontano in da je v devetih ekipah, kar se še ni zgodilo, nastopilo vsaj sto igralcev. Vsaka izobraževalna smer je tokrat imela svojo ekipo, prof. Iztok Čehovin, organizator prvenstva, pa je s svoje šole ob reprezentančni ekipi pripeljal celo ekipo nekega »nogometno« usmerjenega razreda, ki je v predtekmovanju zabeležila eno zmago in dva poraza. »Bili so uspešni, biti morajo zadovoljni,« je dejal njihov športni pedagog. In kar ni nepomembno, je dejstvo, da je bilo na tribunah od začetka do konca veliko vrstnikov, ki so spodbujali igralce v svojih barvah. Spominjam se finala nekega šolskega državnega prvenstva na istem prizorišču, na katerem na koncu ob podelitvi priznanj ni bilo niti enega gledalca več. Tokrat je bilo drugače, ostali so do konca. A pozitivnih valov, ki jih bodo skušali obnoviti tudi prihodnje leto, je bilo še veliko. Morda bi kazalo začeti kar pri plesalkah iz skupine XY, saj so med igralci in gledalci zagotovo dvignile temperaturo. Dekleta iz kluba, ki je predlani na evropskem prvenstvu osvojil medaljo, so ob vsakem večjem premoru pokazala, kaj znajo. Najbrž ni treba posebej omenjati, da je bila to pravzaprav po svoje revija novogoriškega nogometa, saj niti v eni ekipi ni bilo slabega igralca. Pokal za najboljšega strelca je dosegel Gregor Kos (SETŠ), ki se je izkazal s kar petimi zadetki, to pa je bilo veliko ob dejstvu, da so bili vsi vratarji izjemno spretni. Priznanje bi si zaslužili še kakšni drugi igralci, a ker pri nogometu štejejo

zadetki, je izstopal Gregor. Organizator tokrat ni podelil kakšnega pokala za fair play, kar pa ni nobena škoda, saj je fairplayjevska inflacija to športno vrednoto napihnila prek vseh meja. Šport ni božanje in trepljanje nasprotnika, ampak zavzeta igra, pri kateri je tudi nekaj odrivanja in padcev, tu in tam je odrgnjen kakšen komolec. Bilo je nekaj trkov, a nobene umazane poteze in tudi sodnikovi rumeni kartoni so bili bolj ali manj opozorilo igralcem, da so se zbrali zaradi veselja do nogometne igre ter da bi bilo povsem nesmiselno komu priskrbeti mavec. Morda bi se že na začetku zapisa spodobilo omeniti, da so prišli nastopajoče pozdravit kar trije ravnatelji. Ker so bili vsi tako rekoč še mladeniči, smo se pošalili, da bi morda lahko ravnatelji v prihodnje sestavili svojo ekipo in poizkusili športno srečo v kateri od predtekmovalnih skupin. Tudi sami so ugotovili, da bi to lahko bila samo sreča, kajti na parketu so igrali »pravi profesionalci«. A morda se bo to nekoč tudi zares zgodilo. Zanimivo tekmovanje so pripravili Iztok Čehovin in TŠC elektrotehniška in računalniška šola, domači športni pedagogi, ki so v Balonu za prvenstvo odstopili prostor, namenjen športni vzgoji, ter Borut Vesel (Športna zveza Nova Gorica) in Vojko Orel, ki je podeljeval priznanja. Na koncu smo se vprašali, kaj bi lahko izpeljavo tekmovanja še obogatilo. Iztok Čehovin (ki še raziskuje sorodstveno razmerje z znamenitim baronom Čehovinom) se je navduševal še za dodatek z ženskim turnirjem. A dejstva so pač takšna, da so vsi skupaj naredili največ, kar so lahko. Če bo v prihodnje ostalo na tej ravni, bo tekmovanje za zgled vsem v Sloveniji. Vrstni red ekip: 1. SETŠ 1, 2. TŠC Strojna in prometna 1, 3. TŠC elektro in računalniška 1, 4. TŠC tehniška gimnazija in zdravstvena šola, 5. Gimn. Nova Gorica, 6. TŠC elektro in računalniška 2, 7. SETŠ 2, 8. TŠC elektro 2, 9. TŠC strojna 1. Za zmagovalno ekipo SETŠ so igrali: Jani Neškovič, Jaka Kolenc, Luka Jerkič, Robi Jakovljevič, Amel Džuzdanović, Miha Devetak, Ardit Bytyqi in Gregor Kos.

24

Skupinska slika vseh udeležencev občinskega prvenstva v malem nogometu

Ostro in fer

Občinski prvaki Z leve: Iztok Čehovin, Vojko Orel in Miran Franko

Plesalke skupine Divas so popestrile tekmovanje


ranko

Med dvema ognjema DP med dvema ognjema

Pogled na MDO - z druge strani CELJE, 19. januarja. - Vrstni red ekip: 1. ZVJC Dečkova Ljubljana, 2. OŠ G. Šiliha, Maribor, 3. OŠ Glazija Celje, 4. OŠ Roje Domžale, 5. CIUV Velenje, 6. OŠ D. Ketteja, N. mesto, 7. OŠ M. Šobar Nataše Črnomelj, 8. CUEV Strunjan. Finale: Dečkova : G. Šiliha 3 : 1. Zmagovalna ekipa ZJL Dečkova, Ljubljana: Eleonora Kodele, Azra Mustafoska, Eva Novak, Dinore Ahmetaj, Nina Zorko, Alja Škof, Mirsad Dezdari, Matej Prelog, Mirko Jezdimirovič, Edo Kahrimanovič, Adam Širovnik, Kenan Cerič, vodja prof. Tomislav Stankovič. Kakšna neki bo igra »med dvema ognjema (MDO)« na državnem prvenstvu osnovnih šol s prilagojenim programom? Vprašanje je pravzaprav zadevalo sociološki vidik ene najbolj preprostih iger, ki jo poznajo najbrž vsi šolarji v Sloveniji, bolj resno tekmovanje pa so doslej z MDO imeli samo na šolah s prilagojenim programom in v okviru projekta ŠKL. Zanimivo je, da so prav ŠKL-jevci prepoznali vso dramatičnost in obenem univerzalnost igre, v kateri nihče od igralcev nikoli ni povsem v avtu, saj se igralec, ko izgubi mesto v polju, »reinkarnira« na mestu zunanjega podajalca. Zanimivo je bilo predvsem vprašanje, koliko spretnosti in koliko agresije bo zaznati v neki ekipi. Če je merilo popolne agresije filmska pripoved Rollerball (po besedilu Rollerball Murder), bi v državnem prvenstvu v MDO komaj lahko našli za kanček agresivnosti. Ne, pravzaprav tega v Celju na Osnovni šoli Glazija, kjer se je tekmovanje odvijalo, sploh nismo opazili. Nasprotno, vse ekipe so delovale v znamenju fair playa, najbrž tudi po zaslugi dveh deklet iz Zavoda za fair play, saj so se ekipe pred začetkom tekem pozdravile, na koncu pa rokovale, seveda so bili za zgled tudi športni pedagogi, ki so s svojim ravnanjem ter s čestitkami nasprotnim vodjem ekip tekmovalno konico tako obrusili, da je bilo celjsko tekmovanje predvsem športno srečanje, na katerem so se mešane ekipe fantov in deklet dobro počutile. Na trenutek se je celo zazdelo, da bi morali učence in učenke pravzaprav spodbujati k agresiji, a ne tisti slabšalni, pač pa k dosežku v polju. Veliko tekmovalcev in tekmovalk se ni bilo pripravljenih soočiti z močnejšimi meti in s spretnostjo lovljenja. Žogi so raje obrnili hrbet, pa čeprav lovljenje žoge ne bi bil posebno velik dosežek. Večina je to dokazala na mestu zunanjega podajalca, kjer so lahko lovili in podajali brez grožnje z izpadom iz igre. In najbrž je prav igra MDO odsevala njihovo splošno dojemanje sveta, ki se kaže v pomanjkanju splošne samozavesti in agresije, čeprav jim spretnosti sploh ni primanjkovalo. In prav v tem neskladju, ki je dodobra izginilo šele v finalni tekmi med vijoličastimi Mariborčani in belimi Ljubljančani, se športnim pedagogom na OŠPP odkriva neznansko veliko polje delovanja, ki ima v svojem zaledju širši smisel. Tega za navadno devetletko najbrž ne bi mogli trditi - tam bi se spretnost in agresija zagotovo združili v sinergiji močnih »strelov« v glavo ali pod kolena, v območju katerega je lovljenje zelo težavno. Na tekmovanju OŠPP takih strelov ni bilo veliko. Zanimiv je bil trenutek, denimo, v eni od polfinalnih tekem, v kateri je zadnja »živa« igralka pokazala neverjetno sposobnost umikanja in lovljenja, a je ostala v igri samo po zaslugi sodnice, ki je ugotovila, da jo je v začetnem delu igre zadela neveljavna odbita žoga. Deklica tega v gneči ni mogla ugotoviti in je skušala kar sama zapustiti igrišče. Če je ne bi nazaj v polje priklicala sodnica, na koncu ne bi mogla pokazati, da ni bila v ekipi samo številka in žrtev, pač pa tudi zelo spretna igralka. A to vlogo je sprejela šele po tem, ko je bila vanjo prisiljena. Na koncu je bil njen vrstniški kolega iz nasprotne ekipe močnejši in spretnejši, nenazadnje je bil tudi za glavo in pol višji, a ko jo je neubranljivo zadel, je vzel zalet in na parketu, brez asistence, naredil premet naprej. Takih in podobnih dramatičnih potez je bilo še več. Skratka, igra MDO ni neka »leva« igra, brez taktike in brez možnosti dokazovanja. Nasprotno, zdi se, da so se ji v šolah v tekmovalnem pogledu brez pravega vzroka odpovedali. Njeno trdoživost pravzaprav izpričujeta trdna zasidranost in priljubljenost med učenci in učenkami na prvi triadi osnovne šole. Zato pa ima smisel na OŠPP.

25


Trenerji Matija Žlender

Z lokom-tekmoval in trener Matija Žlender je vodja šolskega lokostrelskega programa, tekmovalec in trener. V LK Ankaran vodi skupino šestih uspešnih mladih lokostrelcev, poleg tega pa končuje Fakulteto za šport. »Ukvarjam se s tremi področji lokostrelstva, ki vsako zase potrebuje celega človeka - kot tekmovalec želim nastopiti na prihodnjih olimpijskih igrah, kot trener v LK Ankaran želim čim više pripeljati mlade tekmovalce, med katerimi sta tudi izjemni Ana Umer in Brina Božič, nič manj pa ni zahtevna koordinacija programa šolskih lokostrelskih tekmovanj.« Mitja zatrjuje, da je kakovost lokostrelstva v Sloveniji primerljiva v evropskem okviru, seveda pa je v mnogih deželah množičnost neprimerljiva s Slovenijo. Če je širša selekcija v Sloveniji kakšnih 20 mladincev in 15 članov, jih je v Franciji 50 ali 70. Ampak Slovenci smo zagrizeni športniki in tako vselej kdo izstopa. Z Matejem Zupancem že dolgo razmišljata o ustanovitvi lokostrelskega kluba v Ljubljani, saj prav tu najbolj manjka klub, ki bi se ukvarjal z mladimi in s streljanjem z ukrivljenim lokom. A dokler ne bosta našla strehe nad glavo, bodo njuni načrti samo želja. »V lokostrelstvu so

vselej težave s prostorom. Če bi se uspeli dolgoročno dogovoriti za sodelovanje s kakšno šolo, bi to že nekaj pomenilo. Tudi zaradi otrok, ki bi lahko bili temelj kluba. Rabili bi dvorano, ki bi jo lahko uporabljali pet dni na teden, vsaj po tri ure na dan.« Veliko nalog ste si naložili

»Ja, res. Nekaj več kot eno leto sem vodja šolskega programa, to pomeni, da koordiniram šolska lokostrelska tekmovanja, sem povezava med izvajalci, ki jih je treba pridobiti prek klubov, Lokostrelsko zvezo Slovenije, Športno zvezo RS Planica in ministrstvom za šolstvo

Stojan Milenkovič

Košarka, zgodovina, sociologija Pred kakšnim desetletjem so v ZDŠPS razpravljali o tem, da bi morda svojo organizacijo razširili s trenerji, a do dogovarjanja ni prišlo, ker se vodstvu športnih pedagogov ni zdelo vredno razmišljati v tej smeri. Med pogovorom s Stojanom, košarkarskim trenerjem v KK Ježica in na Osnovni šoli Franceta Bevka v Ljubljani, sicer pa profesorjem zgodovine in sociologije, sem se spomnil tistih davnih želja. Zatrjuje, da skuša kot športni delavec in pedagog delovati vzgojno tudi na treningih. »Zdi se mi, da imam z učenci v podaljšanem bivanju na OŠ Franceta Bevka boljši stik prav zato, ker sem hkrati košarkarski trener. Pa saj nikoli nisem imel z učenci težav,« je povedal. Stojan, ki ga je v šport pripeljal Aleš Peče, je človek, ki bi zagotovo obogatil omenjeno organizacijo.

26

Na koncu je pogovor zanesel na košarkarski tabor KK Ježica, ki ga klub vselej pripravi avgusta. Gre za druženje in zabavo, delo pod koši pa poteka sproščeno. Kamp vodijo Stojan in še trije ali štirje mlajši trenerski kolegi. Zanimalo nas je, ali bi bilo možno, da bi KK Ježica na svoj tabor sprejel tudi »nekošarkarje«, kar bi bilo zanimivo za mlade iz klubskega okoliša, ki niso v klubu, a bi si želeli preživeti teden dni v senci košarkarske table. Stojanov odgovor je presenetil: »To že delamo, saj mnogi naši igralci

pripeljejo na tabor svoje vrstniške prijatelje, ki niso igralci, niti niso v našem klubu. To se nam zdi dobro, saj je ozračje na taboru tako bolj prijateljsko. Fante, ki niso iz kluba, razporedimo v skupine, v katerih kljub slabšemu igralskemu znanju lahko sodelujejo,« je povedal in mimogrede naštel kraje, kjer so doslej že imeli svoj poletni počitniški tabor. »Najprej smo bili v CŠOD v Fari ob Kolpi, a ko smo začutili, da so nam začeli zaračunavati prav vse, smo se čudovitemu kraju odpovedali. Ampak, mi

in šport. Ne smem pozabiti na šole, na katerih potekajo tekmovanja. Gre za vsa dvoranska tekmovanja, od regijskih do republiških v dvoranah in na odprtem. A tu je še šport za študente.« Kako gledate na LZS na šolska tekmovanja?

»Po krajšem zastoju sodelovanja med LZS in naštetimi partnerji smo zdaj lokostrelska tekmovanja vendarle uspeli znova pripeljati v program šolskih tekmovanj. Očitno je naša zveza zainteresirana za šolska tekmovanja, ki se začnejo v ožjem okviru, sledijo regijska tekmovanja (4), na katerih morajo tekmovalci doseči neko kakovost, da se lahko uvrstijo na državna. Zunanja tekmovanja imajo samo dvoje regijskih - vzhod in zahod. Novost so še mednarodna tekmovanja, na katerih se pomeri po petdeset italijanskih in prav toliko slovenskih lokostrelcev. Na vseh tekmovanjih so kategorizirani in nekategorizirani. S koordinacijo je kar precej dela.« So mednarodne tekme že v Informatorju?

»Ne, ta tekmovanja šele uvajamo, lani so bila

se imamo povsod lepo, tudi v Kranjski gori, Planici ali v Gorjah pri Bledu.« Pedagoški proces se pri vas nadaljuje tudi na treningu?

»To si želim. Na treningu nisem samo trener, ki bi imel v mislih zgolj vadbo in izboljševanje motoričnih spretnosti, ampak skušam igralce usmerjati in jim pomagati tudi zunaj športa. Fantje so takšen prijem kar dobro sprejeli. Seveda je vse skupaj dolgotrajen proces. Morda se sprašujete, zakaj to počnem. Treniram kadete, to je učence v razdobju od devetega razreda osnovne šole in prvega letnika gimnazije. To je občutljivo obdobje razvoja in menim, da se moramo trenerji več ukvarjati prav s kadeti, če jih želimo obdržati v klubu.« Med treningom tudi kdaj zaideš v zgodovino?

»Ja, včasih uporabim kaj zanimivega iz zgodovine, pogosto se pogovarjamo tudi kaj iz življenja, za stik z igralci je dobrodošla tudi sociologija, primeri iz subkulture. Igralci vedo, da sem vesel, če imajo dobro oceno iz zgodovine. No, Ivana Orleanska je že zanimiv zgodovinski lik, ki pooseblja vero v uspeh. Atila, bič božji, kot so mu pravili, je na svojih pohodih po Evropi med drugim razdejal tudi Emono … Moje delo mi je zelo všeč, ker je dinamično. Vsak dan prinese kaj novega, zanimivo je zvedeti, kako razmišljajo otroci, kako gledajo na svet. Poskušam jih usmerjati, jim pokazati, kaj je prav in kaj narobe. Spodbujam jih, da si med seboj pomagajo, da sodelujejo. In vse to gre skozi treninge, učenje za šolo in druženje. V klubu poskrbimo, da je druženja veliko. Pri nas na Ježici trening ni samo trening.«


prvič���������������������������������������� na sporedu, letos pa nadaljujemo. Povezana so z novostjo - s standardnim lokom. Za nas je to nov lok, ki spet zahteva nekaj svojega. V tujini poznajo standardni lok že nekaj let, po zahtevnosti je predhodnica ukrivljenega loka. Postopek učenja je enak kot z golim lokom. Z njim naj bi dosegali bolj natančne zadetke, predvsem pa je bolj primeren za prve tekmovalne korake. Ukrivljeni lok, ki edini nastopa na olimpijskih igrah, je zaradi stabilizatorjev nekoliko zahtevnejši in težji.« Kako vidiš šolske tekme?

»Največja težava šolskih tekmovanj je iskanje organizatorjev. Za vsako tekmo morata stati nek klub in šola, ki imata možnost izpeljave šolskega tekmovanja. Želel sem si, da bi bila šolska tekmovanja med tednom, tako kot mnoga druga šolska tekmovanja, vendar to skorajda ni izvedljivo, saj potrebujemo celotno telovadnico, ozvočenje, tarče itd. Med tednom je premalo časa, da bi lahko to izpeljali. Šolska tekmovanja so tudi dokaj draga. Seveda upam, da bomo v prihodnosti vendarle uspeli postaviti lokostrelske centre, nekakšne stalne postojanke, in da bomo postali bolj samostojni. Za razvoj našega športa bi taki centri veliko pomenili. Glede na to, da je lokostrelstvo olimpijski šport, bi si že zaslužili strelski kompleks, ki bi prišel prav tako šolarjem in šolskim tekmovanjem in tekmovalcem.« Je v Sloveniji dovolj možnosti, da mladi lahko spoznajo lokostrelstvo? Sodeluješ s starši?

»Tudi z njimi. Nekateri pridejo pozdravit ko na trening pripeljejo sina, so pa tudi starši, ki jih nikoli ne vidim. Na splošno pa so kar dobro seznanjeni z dogajanji v klubu.« Kakšne ambicije vodijo kadete, da vadijo?

»Kadeti že prehajajo v odraslo obdobje, radi pa trenirajo predvsem zaradi druženja. Višje ambicije so redke. Radi pridejo, ker je zanimivo pred, med in po treningu. Zanima jih marsikaj, mlajši sprašujejo starejše, kako je v gimnaziji, zanimivo je spoznavanje z igralci drugih klubov. Fantje hodijo skupaj na oglede tekem, na zabave za rojstni dan. Ja, kadetsko obdobje je dokaj labilno, začenjajo jih zanimati druge stvari.« Atletski trener Albert Šoba je dejal, da se morajo atleti in atletinje v tem obdobju odločiti, ali bodo še trenirali, in če bodo, morajo zagrabiti zelo resno.

Matej Zupanc prek nacionalne športne šole izobražuje po klubih mlade lokostrelce

»Za potrebe tekmovalcev je klubov dovolj, vendar pa je ljudi za učenje mladih s primerno izobrazbo bolj malo. Tisti, ki vodijo mlade že dolga leta, svoje delo obvladajo, ampak zdi se mi, da bi bil že čas, da bi ustvarili slovensko lokostrelsko šolo, da bi se vsi otroci učili približno enako. Z mednarodnim priročnikom nam bo sčasoma uspelo poenotiti poučevanje, čeprav se bodo nekateri učitelji težko privadili na novost. Če gledamo v prihodnost, bi z enotno šolo vsi samo pridobili.« Pred leti ste lokostrelci že dobili priročnik

»V glavnem smo doslej imeli priročnike predvsem za tekmovalce. Z Matejem Zupancem pa sva poskrbela za prevod priročnika Mednarodne lokostrelske zveze za poučevanje začetnikov, od prvih korakov pa do tekmovalne stopnje. Pisan je na kožo standardnemu loku in prihodnji vaditelji bodo poučevali po »Nekaj takega, ja. Fante skušam prepričati, da eno uro na dan, ki jo preživijo na treningu, ne bodo ničesar zamudili. Tudi če pridejo na kakšen žur eno uro kasneje. Prepričujem jih, da morajo prijatelje na to navaditi. In ko bodo njihovi kolegi to sprejeli, jim bo lažje. Tako tudi rastejo osebnostno. Vedeti morajo, kaj si želijo. Fantje želijo trenirati, ampak pogosto jih potegne družba. Tudi mlad športnik mora postati samostojna osebnost. Ko bo petkrat zamudil na žur, bodo prijatelji to sprejeli. In če ne bodo, pač niso prijatelji.« Pri nogometu so pogosti različni pritiski staršev na trenerja?

»V košarki se mi kaj takega še ni zgodilo, a ne rečem, da včasih ni pritiskov. V nižjih starostnih kategorijah igrajo vsi fantje, ker to zahteva sistem. Pozneje pa je mesto v ekipi pogojeno s prisotnostjo na treningu. Tisti, ki trenira več, ima več možnosti. Tako je tudi v kadetski in pionirski ligi. Fantje, ki trenirajo in

njegovih smernicah. Morda bomo čez nekaj let dodali še kaj svojega. Na licenčnih seminarjih smo ga že predstavili in standardni lok tudi.« Imate dovolj otrok, ki se ukvarjajo z lokostrelstvom?

»Menim, da jih je dovolj, vsaj za naše razmere. Vendar pa opažamo, da je zelo velik osip po osnovni šoli, še večji pa po srednji. Po srednji šoli ostajajo samo najboljši tekmovalci. Vemo, da moramo ukrepati, ampak priznam, da še ne vemo, kako bi se problema lotili. Starejši lokostrelci se navadno vračajo v klube po dolgoletnem premoru in streljajo samo še za rekreacijo, vmes pa je generacijska praznina.« Čeprav je lokostrelstvo šport za vsa življenjska obdobja?

»Res, lokostrelstvo je zelo odprto, z njim si lahko dejaven vse življenje. Je dovolj raznoliko, tako po slogih, kategorijah in disciplinah. Vsak lahko najde svoj izziv.« se dokazujejo že na treningih, imajo prednost. Nekoliko pa se igralci porazdelijo tudi glede na starost. V ligi A igrajo pretežno starejši, v B pa mlajši. Na koncu pa odloča kakovost. Če imaš fanta, ki je zelo dober, ni samoumevno, da bo igral, pogoj je, da trenira. Nekatere ekipe imajo veliko igralcev, to je hkrati velika konkurenca že na treningu. Če je igralcev manj, je med njimi manjša konkurenca in to za napredek ekipe ni dobro.« Kako dojemaš pionirski košarkarski festival?

»Predtekmovanja, denimo, ljubljanska liga, se mi včasih zdi, da je sama sebi namen. Pa ne zaradi klubov, trenerjev in igralcev, vsi se trudijo, da bi vse potekalo, kot mora. Gre bolj za posluh šol. Včasih smo te turnirje izpeljali med tednom in dopoldne, denimo, na Bevku je bil to vselej praznik, sodelovala je vsa šola, skupaj z učitelji. Zdaj so tekme po drugi uri, ob igrišču ni nikogar, otroci so že utrujeni od sedenja. Izgubila se je povezava med šolo in tekmovalnim sistemom. Vprašaje je, kako povrniti to pripadnost šoli in navsezadnje tudi igri. Najbrž je podobno tudi pri drugih športih.« Misliš, da je kakšna povezava med prihodnjim EP v košarki in PF.

»Najbrž je, košarka bo še bolj prepoznavna, več mladih bo želelo trenirati. Ampak, menim, da ima PF dovolj veliko tradicijo, vsak trenutek so izidi vidni na spletni strani KZS, najbrž bi težko naredili še kaj. Sicer pa se med mladimi reklama za vadbo širi samodejno, v prijateljskih krogih, prek raznih spletnih strani, facebooka. Šolski krožki so neka celota in fantje, ki želijo vaditi naprej, gredo v klub.«

27


pi­π e dr. BOJAN KNAP

Žilne bolezni ‡ bič božji Zahodnega sveta Preprečevati jih moramo že v mladosti V svetu poteka prava epidemija srčno-žilnih bolezni, ki so v razvitem svetu poleg rakave bolezni vodilni vzrok obolevanja in prezgodnjega umiranja. Bolezen ožilja je bolezen obilja in tudi bolezen, ki je posledica podaljševanja človekove življenjske dobe. V največji meri pa je to bolezen, ki je po eni strani posledica pomanjkanja gibanja sodobnega človeka, po drugi strani pa pretiranih psihičnih obremenitev, ki jim je izpostavljen. Z razvojem tehnologije za večino ljudi vsakodnevno telesno delo ni več potrebno za preživetje, a ves ustroj človekovega telesa je še vedno tak, kot je bil v prazgodovini ‡ prilagojen na vsakodnevni fizični stres. Telo torej še vedno zahteva svoje in zato vedno plačamo davek, če mu delamo silo. In s svojim telesom pravzaprav že dolgo ne vemo, kaj početi in kako z njim pravilno ravnati … Redno gibanje je ob primernem prehranjevanju pravzaprav edina resna in vsem dosegljiva preventiva v boju s hudo civilizacijsko nadlogo žilnih bolezni. Motivacija zanj nam mora biti in je lahko vsaj strah pred nadlogami, ki nas bodo prizadele nenadoma in v najbolj plodnem obdobju našega življenja, dobesedno v najboljših letih. Še pred nedavnim je bila srčna kap pri moških, ki še niso dopolnili štirideset let, redkost, dandanes ta ni

28

več redka pri tridesetletnikih. Ženske, kot močnejši spol, so pred boleznimi ožilja dobro zavarovane hormonsko do menopavze, a v zadnjem času je zaradi zlorabe telesa več žilnih bolezni tudi pri mlajših ženskah.

Kako in kdaj nastopi žilna bolezen? Odgovor na to vprašanje lahko začnemo z neogibno ugotovitvijo, da nosi rojstvo slehernega živega bitja v sebi kal smrti. Zato ne preseneča, da se drobne žilne spremembe zgodijo na naših notranjih oblogah žilja, endotelu, že v najstniškem obdobju, proces nastajanja škode pa se nadaljuje v odrasli dobi in po zelo zapleteni in k sreči večinoma dolgotrajni zgodbi vodi v zapiranja svetline (odprtine) žile. Za organ, ki ga taka žila oskrbuje s krvjo, ki prinaša vanj kisik, krvni sladkor (glukozo) in druge za preživetje njegovih celic pomembne snovi, to pomeni katastrofo. Če se omenjena zapora žile ali infarkt zgodi v srcu, lahko privede do nenadne smrti zaradi motnje srčnega ritma ali do hudo zmanjšane telesne zmogljivosti prizadetega. Če se to zgodi v možganih, nastopi možganska kap, ki precej okrni kakovost našega bivanja. Ti akutni dogodki zapore žilja so lahko hujši in s slabšim izidom pri mladih ljudeh, pri katerih še ni bilo časa za nastanek tako imenovanih obvoznic, ki so lahko značilne za starejše, če so telesno dejavni.

Hoja je izvrstna vaja za srce ‡ tudi v slabem vremenu

• Nikoli ni prepozno: na dejavnike tveganja za žilne bolezni lahko začnemo vplivati kadarkoli, seveda pa je bolje začeti prej kot pozneje. • Dodatna poraba 400 kilokalorij energije dnevno zaradi telesne dejavnosti pomeni bistven dvig kakovosti življenja in zdravja. • Kakovost življenja je še dodatno povezana s sposobnostjo premagovanja intenzivnejšega napora. • Kot tekači ne morejo »zbežati« pred hitrostjo, če si želijo dobrih dosežkov, tako nihče ne more ubežati pred občasno intenzivnejšo vadbo, če si želi dobrega zdravja. • Tekači živijo dlje in bolj kakovostno. • Starost in kronična bolezen pod zdravniškim nadzorom nista razlog za opustitev telesne vadbe. • Telesna vadba je zdravilo.


Doping Zakaj nastanejo drobne žilne spremembe in kaj jih preprečuje? Obdukcijski izvidi umrlih, ki so bili v zadnjem obdobju življenja dalj časa izpostavljeni kalorično pomanjkljivi prehrani, govorijo o presenetljivo lepo ohranjeni steni žil, medtem ko imajo umrli mladi, večinoma pretežki ljudje, preminuli v nesrečah, na notranji steni svojih žil (endotelu) že spremembe, kakršne so sicer vidne pri starostnikih. Ta skrajno različna stanja žil kažejo, da smo v veliki meri sami svoje sreče kovači, saj lahko vplivamo na stanje svojega ožilja. Življenjski slog torej genetiki navkljub precej določa stanje naših žil. In stari naj bi bili toliko, kot je staro naše ožilje … Zelo poenostavljeno povedano ‡ stvari so sicer zelo zapletene: škodo na žilah povzroča vsebina žil, to je kri s svojimi sestavinami krvi in njen mehanski pritisk na endotel, žilno steno.

Imamo možnost ukrepanja Premastna hrana in visok krvni pritisk sta velika krivca aterogeneze, začetne poškodbe žilne stene, ki počasi privede do katastrofe. Vsebino svojih telesnih tekočin, torej tudi krvi, zelo določamo s tem, kaj pojemo in popijemo. Kot dobro vemo, vsakovrstna nezmernost in tudi kulinarični užitki sodobnega človeka nimajo meja. Malokrat se smilimo sami sebi ob pretirani jedači, skoraj vedno pa smo polni samopomilovanja ob domnevno hudih telesnih naporih, ki pa so hudi le zaradi našega sedečega življenja. Pomanjkanje gibanja nas skoraj vedno pripelje do povečane telesne teže in povišanega krvnega pritiska. Tako je sklenjen krog kronične žilne škode, ki nastaja nenehno. Debelost otežuje gibanje, tudi zmanjšuje naše zmogljivosti in veselje do gibanja, kar lahko ob psihičnem stresu privede do zvišanega krvnega tlaka, ki še zmanjša telesno zmogljivost in posredno in neposredno še poslabša stanje ožilja. Ta proces poteka leta in leta brez vidnih znakov bolezni in velikokrat se zgodi, da žilna katastrofa zadene človeka kot strela z jasnega, pa čeprav je imel bolnik že leta izražene dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni. Prizadeti je ob današnjem sedečem življenju lahko povsem dobro shajal in glede na lastne poglede tudi zelo dobro živel. Vse bi bilo lepo in prav, če se taki incidenti, katastrofalni žilni dogodki, ne bi dogajali vse bolj zgodaj in povzročali prezgodnje smrti, invalidnost, dolgotrajno in drago zdravljenje med drago in dolgotrajno rehabilitacijo.

Kaj lahko storimo? Kako lahko zmanjšamo dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni? Najprej jih je dobro poznati, saj se je reševanja oziroma preprečevanja težave težko lotiti, dokler se je jasno ne zavedamo. Dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni so številni in ogroženost za žilne incidente se povečuje v odvisnosti od števila dejavnikov tveganja, ki so prisotni v našem življenja. Dejavniki tveganja in njihovi učinki se medsebojno ne seštevajo, pač pa množijo, zato je škoda telesu ob večjem številu dejavnikov tveganja neizogibna in se manifestira slej ko prej. Kaj delamo tako narobe, da tvegamo prerano invalidnost in smrt? Tudi dobrega je lahko preveč ‡ večino slabega naredimo za svoje telo doma za mizo, z žlico v roki. Večina dejavnikov tveganja je namreč neposredno ali vsaj posredno odvisna od naših prehranjevalnih navad. Povečana telesna teža, preslana hrana, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, telesna pasivnost, zvišana vrednost maščob v krvi in sladkorna bolezen so najpomembnejši dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni. Vèdenje o žilnih dejavnikih tveganja lahko pomeni revolucijo v preprečevanju teh bolezni v prihodnosti. Če bomo to vedenje seveda vzeli resno in spremenili svoje prehranjevalne in druge nezdrave navade. Če želimo presekati začarani krog kronične žilne škode ali vsaj zmanjšati njeno napredovanje in nekaj storiti, da bi preprečili katastrofo, se moramo vsaj malo premikati s pomočjo svojih mišic, pa čeprav danes tega od nas preživetje ne zahteva več. Na stare se kopičijo še vedno novi in novi dokazi o pozitivnih učinkih rednega gibanja na vse ključne dejavnike okvare žilne stene, aterogeneze. Sem, denimo, spada tudi ugotovitev, da če jemo po sprehodu, nam energetsko pregosta hrana škodi manj kot nam škodi sicer. Na daljši rok se manj ali pa sploh ne zredimo, če več kalorij porabimo s telesnim delom. Dolgotrajnejši zmerni napori tudi ugodno vplivajo na krvni tlak in vsebnost maščob v krvi, torej ob poenostavitvi na glavna dejavnika kronične žilne poškodbe. O ugodnih učinkih telesnega gibanja na celotno telo veste že veliko, če vsaj berete Polet. Da se z gibanjem sprostimo in si omogočimo uvid v marsikaj, kar presega pomen gibanja kot glavnega preventivnega dejavnika žilne bolezni, pa ostaja zgodba, ki jo morate pisati vi sami.

AAS ‡ anabolični androgeni steroidi (1)

Rubikon Ob ustanovitvi Nacionalne protidopinške organizacije (NPDO) smo v ŠM (št. 153, 2010) objavili predstavitev g. Janija Dvoršaka, ki je pripravil temelje nove NPDO. Ob zagonu neke dejavnosti je navadno veliko volje za javnost delovanja, a tokrat ni bilo posebnih odmevov. Po svoje je »tišina« razumljiva, saj je zadeva občutljiva, NPDO namreč raziskuje nedovoljena ravnanja ljudi, ki jim šport zagotavlja preživetje. Za učinkovitejšo preživetje pa mnogi ubirajo tudi bližnjice. Na minulem knjižnem sejmu sem dobil v roke knjigo z naslovom Šport v sodobni družbi (Sport in contemporary society, D. Stavley Eitzen), v kateri je dokaj obširno poglavje namenjeno dopingu (Anabolic-Androgenic Steroids). Knjiga je zanimiva, predvsem pa poglavje o anabolnih androgenih steroidih (AAS). V uvodnem poglavju je nekaj zanimivih podatkov, ki zadevajo mlade ‡ presenetljiva je ocena, da je po letu 2000 več kot milijon mladih ameriških športnikov vsaj enkrat užilo anabolične androgene steroide (AAS). Ker delo temelji na znanstveni raziskavi, predstavlja bralcu zgolj dejstva. Ne moralizira, ljudje pa morajo iz priloženega sami razbrati poduk ‡ seveda, če to želijo in zmorejo. Že na začetku sestavka je zanimiva uvodna misel nekdanjega predsednika ZDA G. W. Busha. Človek, ki ga v ZDA poznajo vsi, pravi, da uporaba dopinga ni samo nevarna. Poudarja, da droge pošiljajo mladim napačno sporočilo, češ da so bližnjica do uspehov in da ob tem pozabljamo, da je v športu pomemben predvsem značaj, torej fair play. Slovenski alpinist Tomaž Humar bi dejal: »Nikoli si ne vzemi bližnjice, vzemi si raje čas …« V našem primeru čas za razmislek o smiselnosti prečkanja reke Rubikon, kajti vložek, ki ga uživalci steroidov (dopinga) postavijo na kocko, je zagotovo velik ‡ zdravje in celo smrt, v ZDA pa tudi ječa. Lani smo se na nekem slovenskem pokopališču poslovili od naše nekoč najhitrejše in najboljše atletinje in mnogi so pomislili, da je tudi to dekle bredlo po reki Rubikon. Preden razložimo, kaj so to anabolični androgeni steroidi, se je pač treba vživeti v značaj današnje družbe, ki se najbolj odraža v ZDA in v njej podobnih razvitih zahodnih družbah, med katere vse bolj spada tudi Slovenija. Na vsakem vogalu vas nagovarja jumbo z lepim dekletom ali fantom in vam prišepetava, da je treba biti v današnji družbi lep, močan in privlačen, da je to pot do uspeha na kateremkoli področju. Ne poznam mladega človeka, ki ne bi želel biti »lepši, boljši in močnejši«, kot je že sam po sebi zaradi mladosti, kajti boj za pozornost nasprotnega ali istega spola je nenehna. To izhodišče je enako za moški in ženski svet. Ker gre za tako »pomembno« sestavino našega bivanja in občutljivega Ega, navadno nimamo časa, da bi čakali, da razvijemo in izpopolnimo kakšne druge kakovosti, še manj pa, da bi čakali, da to prepozna naša okolica. AAS, ki dejansko pripomore k hitri rasti mišičevja, je zato nekakšna čarobna palica, ki nas bo v kratkem času približala liku »supermana«, silaka, ki zmore vse, predvsem pa osvojiti srce ljube osebe. In prav zato, tako pravijo znanstveniki, se uporaba AAS seli iz poklicnega in tekmovalnega športa na vseh ravneh, do ljubiteljskega, pa v fitnese in v zasebno domačo (hišno) športno dejavnost, za zapahnjena vrata domačega stanovanja, kjer nihče nič ne preverja, kjer nihče nikogar ne nadleguje, mama pa tako ali tako nima druge izbire, kot da sinu ali hčeri verjame, da so tisti prehranski dodatki v veliki črni plastični konzervi ‡ o njih bomo nekaj povedali v prihodnji številki ŠM ‡, čisti, neškodljivi, priporočljivi, takorekoč zdravi in jih, malodane, predpisujejo celo zdravniki.

29


Varnost pri športni vzgoji (5) 

Piše: MARJETA KOVAČ

Časovne faze skrbi za varno ravnanje Učitelj poskrbi za varnost v treh časovnih fazah: • pred dejavnostjo med načrtovanjem, • med izpeljavo dejavnosti in • ob ali po morebitni poškodbi.

1. Pri načrtovanju vadbe mora učitelj upoštevati učni načrt, sposobnosti in znanja ter morebitne zdravstvene posebnosti otrok. Posebej naj bo pozoren na otroke s slabše razvitimi gibalnimi sposobnostmi, manj ustrezno morfološko sestavo telesa in tiste, ki jih je strah. Izdelati mora letno pripravo na pouk, tematsko pripravo, posebej skrbno pa mora izdelati pisno pripravo za vsako organizacijsko enoto (za uro športne vzgoje, uro interesne dejavnosti, športni dan, šolo v naravi). Pri tem mora upoštevati, da lahko nadgrajuje znanje le, ko je predhodno dobro utrjeno. Vsebine, ki jih izbira, morajo biti prilagojene sposobnostim otrok. Čim več dejavnosti naj poteka ob ustrezni diferenciaciji ali celo individualizaciji vadbe.

Vsako leto mora poskrbeti za pregled prostorov in opreme, pred vadbo pa izbrati in pripraviti športne pripomočke in vadbeni prostor ter izpeljati predhodne ukrepe pri dejavnostih zunaj šole (primerna izbira prostora ali terena, cilja pohoda, upoštevanje vremenskih razmer, pregled opreme učencev …). O določenih dejavnostih mora obvestiti tudi starše (navodila za športni dan, priporočila glede opreme v hišnem redu šole ipd.). Učitelj mora imeti vedno pripravljen rezervni program za vse učence v primeru slabega vremena, nepredvidenih okoliščin, zaradi katerih mora izpeljati program v drugem prostoru, nadomeščanja sodelavca ipd.; prav tako mora vnaprej načrtovati dejavnosti za določene učence, ki ne izpolnjujejo varnostnih zahtev (npr. neprimerna obutev za pohodniški športni dan; bolezen učenca, ki je v šoli v naravi …) ali se opravičijo od praktične vadbe. Varnostni načrt mora učitelj izdelati pred določenimi dejavnostmi (športni dan, šola v naravi). Z njim morajo biti seznanjeni vodstvo šole in vsi spremljevalci. Varnostni načrt vključuje: potrebne telefonske številke, kamor pokliče učitelj ob morebitni nesreči (ravnatelj, vodja športne dejavnosti, učitelj, ki skrbi za torbico s prvo pomočjo, zdravstvena postaja, gorska reševalna služba); zaporedje dejavnosti med morebitno nesrečo; naloge vseh spremljevalcev pri nesreči (zapisnik). Pomembna naloga učitelja je tudi seznanjanje in ozaveščanje staršev o dejavnikih varnosti na roditeljskih sestankih, s publikacijo, pisnimi obvestili pred izpeljavo določenih dejavnosti (npr. gorniškega športnega dne). To je dolgoročen proces, ki ga učitelj ponavlja pred vsako dejavnostjo, namen pa ni le obveščanje staršev, temveč tudi ozaveščanje o tem, kaj vse lahko pripomore k varnemu ukvarjanju s športom. Vsa obvestila, ki so namenjena staršem, učiteljem na šoli, učencem ali dijakom, naj bodo v pisni obliki, natančna, jasna, a ne preobširna.

2. Pri izpeljavi vadbe mora: • izbrati primeren prostor (velikost, opremo, podlago, brezhibnost) glede na športno vsebino, razvojno stopnjo otrok in velikost skupine;

MIG ‡ mladina in gore

Druga zmaga Slivniških svizcev

30 30

Čeprav je vsaka finalna prireditev Mladina in Gore nekaj posebnega, so mladi iz Slivnice pri Celju oziroma iz Gorice pri Slivnici, lanskoletni zmagovalci MIG, pokazali nekaj novega ‡ s svojo skoraj 20-člansko dramsko ekipo, v kateri so hkrati tudi planinci, so pod vodstvom lanskoletne mentorice Nine Gradič finalno dogajanje popestrili z igro v petih dejanjih, en dan v planinskem taboru pa je bila vsebina njihove igre. S planinskim taborom, ki je bil moto igre in prihajajoče planinske sezone 2011, so, v sicer bolj ali manj šablonski finale MIG, vnesli veliko planinskega duha. Za nameček so domačini poželi že drugo zaporedno zmago. Pravzaprav nič čudnega, saj je v planinski organizaciji na šoli več kot trideset odstotkov učencev in učenk, njihov tradicionalni planinski tabor pa je najbrž doživetje, ki ga mladi nestrpno čakajo. Če smo zunanji opazovalci prespali prvi dve dejanji ‡ zbujanje v taboru in pripravo za odhod na izlet ‡, ki sta sovpadli z dopoldanskim kulturnim programom in pisanjem testov (zatrjujejo, da so bili zanimivi, saj so tekmovalci morali rešiti celo rebus), s katerimi so določili finaliste, pa se je polna dvorana kulturnega doma v Gorici zabavala s tretjim dejanjem ‡ osvajanjem hriba in relativnostjo časa, ki se z utrujenostjo razteguje. Ko so finalisti odgovarjali že na prva finalna vprašanja, so planinci gledališčniki na odru, pod veliko scensko risbo planinskega okolja, pomalicali, pred zadnjim dejanjem, razglasitvijo zmagovalcev, pa so se poslovili s kresom in pesmijo. Prepričani smo, da so domačini prepričali vse obiskovalce, da je planinska dejavnost v Gorici vrednota, ki jo gojijo s pomočjo domačega planinskega društva in velikega razumevanja vodstva šole.


• poskrbeti za primerno ogrevanje na začetku ure; • slediti didaktičnim načelom (postopnosti, od lažjega k težjemu, ustrezni diferenciaciji …); • izbrati vsebine in učne oblike glede na vadbeni prostor, značilnosti razvojne stopnje (mlajši potrebujejo več pozornosti učitelja), posebnosti (npr. strah, zdravstveni problemi, koncentracija) in število vadečih; • spoštovati osnovne didaktične zakonitosti poučevanja (zaporedje stopenj učnega procesa, dovolj časa posvetiti se posameznim stopnjam ‡ snov je treba utrditi, preverjanje pa izpeljati takrat, ko je snov utrjena; če so sposobnosti in znanja zelo različni, vadbo mora ustrezno diferencirati); • preveriti primernost športne opreme otrok (obleko, obutev, nakit, spetost las, žvečilni gumi; navodila glede opreme morajo biti jasna, spoštovati pa jih morajo tako učitelj kot učenci); • spoštovati in upoštevati zdravstvene probleme otrok, njihove sposobnosti in znanja; • dati natančna navodila pred izpeljavo dejavnosti (ustna pri rednem pouku in pisna pri športnih dnevih in šolah v naravi); Čeprav nas bolj zanimajo tista dopoldanska vprašanja, ki so bila sito za finale, pa naj nanizamo še nekaj finalnih vprašanj, saj so bili odgovori pred polno dvorano Kulturnega doma. Pri varstvu narave in varuhu gorske narave sta spodrsnili samo dve ekipi. Gorski osamelec Boč je spotaknil eno ekipo, prav vsi pa so vedeli, da Planinski vestnik, revija PZS, izhaja že od leta 1895. Čestitamo. Tudi pri prvi pomoči in položaju nezavestnega, ki diha, ni bilo posebnih težav. Ravnanje ob zdrsu z derezami na nogah in cepinom v roki je očitno atraktivna vsebina, ki mlade zanima in jo obvladajo, a dve ekipi sta tu kljub temu pogoreli. Vsi, razen ene ekipe, so poznali oznako za zelo zahtevno turo. Kratica za slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje (SPOT) je spravila ob točke dve ekipi. Prvič smo slišali za povezavo med srčnim spodbujevalnikom (defibrilator) in hojo v hribih. Nekaj ekip se je ob zapisovanju tujke polomilo, a če se ne motimo, je ena od

• poučevati tako, da učenci spoznajo in se naučijo pravilne tehnične izpeljave gibanja ter varne uporabe naprav, orodja, pripomočkov in osebne opreme; prav tako pomembno kot učenje gibanja je tudi učenje primernega varovanja (npr. pri gimnastiki); • opozarjati učence na nevarnosti pri posamezni izpeljavi gibanja; opozorila morajo biti posredovana pred vadbo (vedno mora preveriti, ali učenci razumejo prejeta navodila) in med vadbo (učitelj mora biti pozoren, kako in kdaj da navodila med učenčevo vadbo); pri mlajših otrocih morajo biti opozorila čim krajša in jasna; • spoštovati normativna izhodišča; • ob poškodbi oskrbeti poškodovanca, obvestiti starše in napisati poročilo (zapisnik o nezgodi in poškodbi otroka). V bližini naj bodo vedno komplet prve pomoči in telefonske številke reševalne postaje. Pri tem je pomembno tudi neprestano obnavljanje znanja učiteljev o dajanju prve pomoči. Pri delu z otroki s posebnimi potrebami mora učitelj spoštovati zakonodajo, tako da prilagodi vsebine, obseg in obremenitve pri vadbi individualnim potrebam otrok; postaviti jim mora tudi individualne standarde. Če je otrok z odločbo upravičen do spremljevalca, ki ga plača država, je treba tega podučiti o tem, kako naj zagotovi varnost za otroka s posebnimi potrebami. Posebna znanja si mora učitelj pridobiti na seminarjih stalnega strokovnega spopolnjevanja.

3. Ob kakršnikoli nezgodi in poškodbi mora učitelj takoj poskrbeti za pravilno oskrbo otroka, obvestiti starše in izpolniti zapisnik o nezgodi in poškodbi učenca. Zapisnik vključuje: • osnovne podatke o šoli in učencu (naziv šole, ime in priimek, datum rojstva, razred, stalno prebivališče); • podatke o nezgodi in poškodbi (kraj nesreče, čas ‡ datum in uro, vrsto poškodbe, opis okoliščin, v katerih je nastala poškodba); • opis ukrepov (nudenje prve pomoči, spremstvo poškodovanca in prevzem v strokovno oskrbo, obvestilo staršem in vodstvu šole); • podpis zapisnikarja in enega od očividcev. Poročilu o poškodbi priložimo učno pripravo, vso dokumentacijo predložimo vodstvu šole, kopijo pa shranimo v osebno mapo učenca. Kasneje priložimo morebitno zdravniško opravičilo. Prav tako pa naj učitelj analizira, zakaj je prišlo do poškodbe in kaj bi lahko v prihodnje naredil drugače, da bi bila vadba še varnejša. ekip povedala slovensko besedo, a komisija z njo ni bila zadovoljna. Vprašanje, ki je bilo povezano z UV-indeksom, je bilo najbolj zapleteno, vse ekipe so se za točke ob tem vprašanju obrisale pod nosom, članica komisije pa je vprašanje razložila prehitro in morda tudi zato nerazumljivo. Zelo slabo izbrano je bilo še zadnje vprašanje, ki naj bi bilo iz sklopa aktualnih dogodkov in planinske organizacije. Ja, GRS je bila nekoč stalnica, zdaj pa se je umaknila iz okvira PZS v samostojno GRZS (Gorsko reševalno zvezo Slovenije). Posredno je to sicer pomembno, saj nikomur ne bo všeč, ko bo za reševanje prejel račun z žigom nove zveze. A je že bolje biti živ in plačati ‡ seveda to zadnje namiguje, da je treba v hribe odgovorno. Kajti včasih ne pomaga nobena oblika organiziranosti. Polovico ekip je nova organiziranost nekdanje GRS sicer spodnesla, a s tem ni rečeno, da so fantje in dekleta, ki niso našli pravega odgovora, tudi neodgovorni obiskovalci gora.

31


izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

JUDO

Pokal Pohorskega bataljona

SLOVENSKA BISTRICA, 8. januarja - Kadeti, do 50 kg: 1. Luka Harpf (Šiš), 2. Jana Bakija (Bež), 3. Domogoj Marič (Borsa) in David Štarkelj (Sank), do 55 kg: 1. Besard Zanuni (SG), 2. Rok Plešnik (Sank), 3. Žiga Cankar (Šiš) in Janez Vidmar (Bež), do 60 kg: 1. Tim Toplak (Sank), 2. Uroš Zavrtanik (NG), 3. Adrijan Gomboc (Sank) in Jan Kovič (Šiš), do 66 kg: 1. Petar Zadro (Borsa), 2. Gregor Kocmut (Duplek), 3. Žiga Lesjak (Duplek) in Alen Zupančič (Bež), do 73 kg: 1. Marin Vujič (Dalmacija), 2. Alojz Varšnik (SG), 3. Nejc Pangerl (IR Ce), do 81 kg: 1. Filip Stancel (Dukla), 2. Tadej Štruc (SG), 3. Narsej Lackovič (Ljut), do 90 kg: 1. Gregor Pišotek, 2. Matija Tomnažič (oba Impol).

Rutar (AD Posočje), 7. Neja Kenda (AD Posočje), Dečki letnik 1996, 1997: 1. Admir Šazimanoski (TD Bovec), 2. Nejc Lazar (Tabor Žiri), 3. Leon Mlakar (Tabor Žiri), 4. Blaž Otoničar, 5. Matic Čič, 6. Simon Savič (vsi OŠ M. Vilharja, Post), 7. Boštjan Sladič (AK Sevnica), Deklice, letnik 1996, 1997: 1. Sara Jesenko (ŠD Tabor Žiri), 2. Vika Rutar (AD Posočje), 3. Monika Rutar (AD Posočje), 4. Maruša Jerkič (OŠ Dobravlje), Mladinci: 1. Jernej Šemrov, 2. Borut Albreht (oba ŠD Hotedertšica), 3. Matjaž Zorčič (AK Sevnica), Mladinke: 1. Hani Mlekuž Kamarič (TD Bovec), 2. Anja Hasičič (AK Brežice).

Kadetinje, do 44 kg: 1. Patricija Gregorčič (O Krm), 2. Andreja Leški (15. Maj Marez), do 48 kg: 1. Anja Štangar (Ol), 2. Ana Heberle (Šiš), 3. Lea Knez (Izola), do 52 kg: 1. Manja Kropf (Dupl), 2. Katja Oder, 3. Barbara Bizilj (Bež) in Veronika Grabnar (O Krmelj), do 57 kg: 1. Petra Bedene (Bež), 2. Kaja Ovijač (Šiš), 3. Tjaša Brumen (Dupl) in Anja Perekovič (Golov), do 63 kg: 1. Patricija Brolih (Bež), 2. Ajda Krajnc Požar (Šiš), 3. Melita Gönc in Tina Slavinec (MS), do 70 kg: 1. Aja Gačnik Zupanc (Sank), 2. Betina Ivajnšič (Ljut), 3. Živa Istenič (Golov), nad 70 kg: 1. Renata Kralj (Goriš), 2. Sanja Cahuk (MS),

ROKOBORBA POLJČANE, 11. decembra 2010 -

DP v rokoborbi v prostem slogu. Dečki, 32 kg: 1. Denis Kočar (MS), 2. Luka Gumilar (MS), 47 kg: 1. Sven Novšak (KBV Sevnica), 2. Timi Gumilar (MS), 59 kg: 1. Ivan Šribar, 2. Matej Budna, 3. Uroš Cizerle (vsi KBV Sevnica); kadeti, do 50 kg: 1. Danijel Kočar (MS), 2. Sven Novšak (KBV Sevnica), do 58 kg: 1. Ivan Šribar, 2. Matej Budna, 3. Uroš Cizerle (vsi KBV Sevnica), do 69 kg: 1. Mitja Sečko, 2. Aleš Ivanuša (oba MS), 3. Anton Makharynsky (Poljčane), do 76 kg: 1. Blaž Oršoš (MS), 2. Gregor Pepel (Žalec), 3. Benjamin Gerlin (Žalec), mladinci , do 66 kg: 1. Aleš Ivanuša (MS), 2. Anton Makharynsky (Poljčane), 3. Rok Majcen (Poljč), do 74 kg: 1. Ramon Eredmir (Poljč), 2. Mitja Sečko (MS), do 84 kg: Blaž Oršoš (MS), 2. Mitja Preslič (Lenart), 3. Vlado Stočko (Poljč).

KROS

VRTOJBA, 19. decembra -

5. Kros Vrtojbensko biljenski griči

32

Dečki letnik 2004: 1. Jan Kopatin, 2. Jan Žgur (oba ŠD Nanos Podnanos), 3. Tim Žgajnar (TD Bovec), 4. Rok Kopatin (ŠD Nanos Podnanos), 5. Tai Bajec (TD Burja Vipava), deklice, letnik 2004: 1. Lia Bajec (TD Burja Vipava), dečki 2002 in 2003: 1. Jan Berčon (AK Rudar Trbovlje), 2. Matic Kenda, 3. Martin Mavrič (oba TD Bovec), 4. Andrej Skočir (AD Posočje), deklice, letnik 2002, 2003: 1. Gaja Ahtik (Tekaška šola Živko), 2. Barbi Melihen (TD Bovec), 3. Karin Cukjati (TK Kobarid), 4. Eva Žgajnar (TD Bovec), Dečki, letnik 2000 in 2001: 1. Nik Rantah (AK Sevnica), 2. Rok Krošelj (OŠ Blanca), 3. Nejc Gorišek (OŠ Blanca), 4. Matic Berginc (TZD Bovec), 5. Luka Drol (AD Posočje), 6. Klemen Sladič (AK Sevnica), 7. Klemen Manič (TD Bovec), Deklice, letnik 2000 in 2001: 1. Hana Cukjati (TK Kobarid), 2. Karin Grošek (AK Sevnica), 3. Klara Rozman (TK Šmarnog. Naveza), 4. Urša Uršič (AD Posočje), 5. Tanja Žgajnar (TD Boverc), 6. Klara Zakšek (AK Sevnica), 7. Emanuela Leban Parada (AD Posočje), 8. Mia Zemljak (AK Sevnica), 9. Iris Breganski (TD Bovec), Dečki, letnik 1998, 1999: 1. Klemen Vilhar (AK Postojna), 2. Timotej Rozman (TK Šmarnog. Naveza), 3. Gašper Leskovec (AK Postojna), 4. Vine Pirih (AD Posočje), 5. Žan Benedejčič (AD Posočje), 6. Martin Tominc (AK N Aurora Kp), Deklice, letnik 1998, 1999: 1. Neja Mavrič (TD Bovec), 2. Hana Kranjec (OŠ Blanca), 3. Karin Jesenko (ŠD Tabor Žiri), 4. Tinkara Gregorčič (AD Posočje), 5. Sara Rendulič (AK Postojna), 6. Klara

deklice: 1. Nika Ponikvar (Ble), 2. Maja Mlakar (Lož), 3. Jessica Konig (SC Weis), 4. Petra Robnik (Črn), 5. Tamara Plosch (SC Weis), 6. Kaja Hodnik (Črn), 7. Veronica Tessarolo (M Lus), 8. Lucija Kavalar (Pla), 9. Nina Merkužič (Iha), 10. Maja Kerštajn (Pla), Mlajši dečki: 1. Vili Črv (Pla), 2. A. Cecon (SC Weis), 3. Jaka Bizjak, 4. Lovro Ambrožič (oba Ble). Starejše deklice: 1. Žavbi Kunaver Saša (Med), 2. Maša Bahovec (Iha), 3. Urška Poje, 4. Maruša Forjanič (obe Lož), 5. Liza Noč, 6. Metka Finžgar (obe Ble), 7. Sara Mlakar, 8. Ana Štempihar (obe Lož), 9. Tira Kolman (Ble), Starejši dečki: 1. Jaka Marolt (Ol), 2. Nace Žnidaršič (Lož), 3. Rok Potočnik. 4. Matevž Poklukar (oba Ble), 5. Erik Raduha (oba Pla), 7. Domen Primožič, 8. Matic Činkole, 9. Ciril Zupan (vsi Ble), 10. Martin Grže (Ol), 11. Luka Naglič (Ihan), 12. Erazem Grašič (Ble), Mlajše mladinke: 1. Anja Žavbi Kunaver (Med), 2. Tina Mlakar (Lož), 3. Nuša Bahič, 4. Tea Jelen (obe Črna), 5. Tjaša Lavrič, 6. Katja Krajnc (obe Ol), 8. Nina Žavbi Kunaver (Medv), 9. Jan Kristina (Ble), 10. Lara Milavec (Ol). Mlajši mladinci: 1. Blaž Kraševec (Ol), 2. Miha Dolar, 3. Klemen Razinger (oba Ble), 4. Jure Ožbolt (Lož), 5. Nik Piber, 6. Matic Ponikvar (oba Ble), 7. Beno Črv (Pla), 8. Žan Petrinčič (Lož), 9. Anže Strgar (Ble), 10. Primož Vampelj (Lož), 11. Andraž Primožič (Ol), 13. Blaž Krničar (Bled), 14. Kristjan Kopavnik (Pla), 15. Jan Strgar (Ble), Starejše mladinke: 1. Nika Razinger (Ble), 2. Lea Einfalt (Mer), 3. Ana Majdič (Dol), 4. Tjaša Zupan (Ble), 5. Špela Molk (Val), Starejši mladinci: 1. Jaša Učakar, 2. Rob Svenšek, 3. Peter Strgar, 4. Grega Krničar (vsi Ble), 6. Nejc Stanek (Mer), 7. Jure Petek (Med), 8. Matej Košir, 9. Rožle Jereb (oba Val), Juniorke: 1. Anja Eržen (Ble), 2. Eva Sever Rus (Val), 3. Eva Klemenčič (Mer), Juniorji: 1. Rok Tršan, 2. Matjaž Gorjanc (oba Val), 3. Luka Prosen (Ble), 4. Luka Gostinčar, 5. Klemen Kralj (Dol).

Sevniški rokoborci - Sven Novšak, Ivan Šribar, Uroš Cizerle in Matej Budna

SMUČARSKI SKOKI Državno prvenstvo za dekleta KRANJ, 4. Januarja - Absolutno DP za dekleta, Skakalnica HS 109, organizacija NSK Tržič Trifix. 1. Maja Vtič 244,1 (106.5, 108), 2. Eva Logar (obe ŠD Zabrdje) 234,1 (108, 109), 3. Špela Rogelj (Costella Ilirija) 232.5 (100, 105), 4. Anja Tepeš (Dolomiti) 202,3 (93, 98), 5. Urša Bogataj (Costella Ilirija) 159,8 (98, 73), 8. Manja Pograjc 134,8 (81,5, 77), 7. Julija Sršen (obe Zagorje) 122,1 (76, 76).

UMETNOSTNO DRSANJE Državno prvenstvo JESENICE, 8.in 9. Januarja - Izpeljava DK Jesenice. Članice: 1. Patricija Gleščič (SBL) 123,88, 2. Daša Grm (Ce) 99,71, 3. Nika Cerič (SBL) 96,86, Mladinke: 1. Pina Umek (Ce) 88,58, 2. Zala Prestor (Slo) 82,88, 3. Januša Rode (SBL) 71,93, 4. Meta Čebokli (Slo) 69,06, 5. Naja Ferkov (Slo) 68,28, 6. Arijana Tirak (BiH) 55,78, 7. Monika Urbas (Jes) 44,19. Deklice A: 1. Patricija Juren (Ce) 68,43, 2. Saira Čatak (Jes) 58,80, 3. Evita Čelesnik (LAB) 58,64, 4. Zala Linea Rutar (SBL) 57,43, 5. Karla Jenstrle Kavka (SBL) 54,72, 6. Katja Vodlan (SBL) 53,56, 7. Klara Jagodic (Kr) 51,38, 8. Anja Resman (Jes) Krištof Brezar 48,71, 9. Urša Krušec (SBL) 48,12, 10. Nika Jagodic (Kr) 47,12, 11. Valerija Šrumpf (SBL) 44,11, 12. Neža Kozjek (Jes) 42,87, 13. Maruša Hosta (SBL) 42,17, 14. Manja Kraigher (Jes) 39,14, 15. Eva Rebec (LAB) 36,63, 16. Veronika Omerzel (LAB) 31,29, 17. Nives Iveta Rozman (SBL),13, 18. Anja Habulin (Mb) 27,65. Dečki A: Krištof Brezar (Kr) 62,53. Deklice B: 1. Stela Habjan (SBL) 56,67, 2. Ana Blaž (SBL) 56,43, 3. Zemina Šabanovič (Jes) 48,45, 4. Mina Švajger (SBL) 46,50, 5. Maruša Udrih (Ce) 43,42, 6. Eva Heinrih (Mb) 31,17, 7. Liza Brilej (Ce) 31,15, 8. Tjaša Bursič (LAB) 29,21, 9. Ela Mohorič (Jes) 26,88, 10. Sara Suhadolnik (Kr) 25,98, 11. Larisa Šafarič (Ce) 19,06, 12. Nataša Volmut (Ce) 17,56, 13. Lara Nemeček (LAB) 16,95, 14. Tinkara Omladič (Ce) 12,72. Dečki B: 1. Matej Gregorc (LAB) 53,20, 2. Jan Rebec (LAB) 32,64, 3. Michael Chrastecky (SBL) 31,22, 4. Miha Demšar (Jes) 24,06.

SMUČARSKI TEK DP v šprintu KRANJSKA GORA, 19. Januarja - Cicibanke: 1. Maša Gaser, 2. Hana Gaser, 3. Maja Brlogar (vse Pla), Cicibani: 1. Aljaž Stane (Črn), 2. Gal Kavalar, 3. Luka Podlipnik, 4. Azad Khatshikian (vsi Pla), 6. Drejc Trojer (Iha), Mlajše

Pina Umek


TEKMOVANJA

ŠAH 12. šolsko DP v šahu za srednje šole KOČEVJE, 4. decembra 2010 - Šahovsko društvo Kočevje je v Športnem centru Gaj v Kočevju gostilo 12. srednješolsko posamično državno šahovsko prvenstvo za šolsko leto 2010/2011. Na prvenstvu se je zbralo trideset dijakov in enajst dijakinj iz 16 slovenskih srednjih šol. Prijavljenih je bilo še več tekmovalcev, vendar so se nekateri zaradi močnega sneženja ta dan odpovedali nastopu. Prvenstvo je s pomočjo moderne multimedijske opreme in vestnih sodnikov potekalo brez vsakršnih zapletov in v duhu fair playja. Dijaki: 1. Samo Rožič (G Ledina L) 7, 2. Jernej Špalir (G S Gradec) 6.5, 3. Nejc Flander (ŠC Celje - SŠKER) 6, 4. Matic Škrinjar (G N Gorica) 6, 5. Žan Belšak (G Ptuj) 6, 6. Gal Drnovšek (G Š Loka) 6, 7. Janez Kavčič (G Bežigrad L) 6, 8. Severin Mejak (G Bežigrad L) 5.5, 9. Jan Gantar (vsi G Bežigrad L) 5.5, 10. Aleš Brcar (G N mesto) 5.5, 11. Tilen Lučovnik (G Vič L) 5, 12. Blaž Abe (G Bežigrad L) 5, 13. Matej Titan (G M Sobota) 4.5, 14. Dejan Andolšek (G N mesto) 4.5, 15. Ambrož Čopi

(oba G N mesto) 4.5, 16. Matej Grah 4.5, 17. Nino Cmor (oba G M Sobota) 4.5, 18. Maj Pregelj (G Koper) 4.5, 19. Dominik Sedonja (G M Sobota) 4.5, 20. Gari Grosar (G N Gorica) 4, 21. Filip Matijevič (ŠK Val) 4, 22. Aljaž Belšak (G Ptuj) 4, 23. Izidor Volf (G Kočevje) 4, 24. Luka Zorko (I. gimn. Celje) 4, 25. Uroš Zavrtanik (G N Gorica) 4, 26. Žiga Škvorc (G N mesto) 3.5, 27. Denis Mlinarič (G Ptuj) 3, 28. David Grabnar 2, 29. Jan Geršak 1, 30. Matic Jevšenak (vsi I. G Celje) 0. Dijakinje: 1. Sara Vombek (I. G Celje) 6.5, 2. Špela Kolarič (G Kočevje) 6, 3. Manca Hervolj (G N mesto) 4.5, 4. Alja Bernik (G Bežigrad L) 4, 5. Barbara Robba (G Š Loka) 4, 6. Liza Škrlep (obe G Š Loka) 4, 7. Saša Drame (I. G Celje ) 3.5, 8. Petra Kejžar (SŠ Jesenice) 3.5, 9. Lara Carli (G Ptuj) 3, 10. Nina Krže (SŠ Metlika) 2, 11. Valentina Colnar (G Kočevje) 1.

DP za osnovne šole ŠMARJE PRI JELŠAH, 8. Januarja - 15. Posamično osnovnošolsko DP. Učenke do 15 let: 1. Teja Vidic (Domž) 7.5, 2. Manca Kralj (Brinje)7, 3. Veronika Franca (EV Prade) 7, 4. Barbara Skuhala (IC Ljut) 6, 5. Caterina Leonardi (MV L) 6, 6. Petra Pavlič (Blanca) 6, 7. Lara Janželj (Ig) 6, 8. Urša Červan (FR Ce) 6, 9. Andreja Dobrovoljc (Bršljin Nm) 6, 10. Zoja Zorko (FK Ce) 5.5, 11. Urška Jakič (Ig) 5.5, 12. Eva Petauer (Šmar pri Jelš) 5.5, 13. Lucija Krošelj (Blanca) 5, 14. Iza Velišček (Dobrovo) 5, 15. Anja Černe (Šempas)

5, 16-17. Maja Urbanč (Otočec) 5, 16-17. Sara Petek (IK Izlake) 5, 18. Maria Dorothea Požonec (DOŠ I Lend) 5, 19. Tjaša Plej (Bogojina) 4.5, 20. Nives Žunec (JD Krš) 4.5, 21. Aneja Mervič (Solkan) 4.5, 22. Nives Janžekovič (Gorišnica) 4, 23. Tina Gazibarič (NJ L) 4, 24. Inja Miljatovič (DF Hoče) 4, 25. Neža Kolar (Domž) 4, 26-27. Karmen Kolarič (Gorišnica) 4, 26-27. Nadja Verdev (DF Hoče) 4, 28. Tina Ribič (Kamnica) 3.5, 29. Jana Jerotič (AU Ko) 3.5, 30. Urška Plesnik (PV Jes) 3.5, 31. Anja Kandič (NJ L) 3.5, 32. Manja Vrhovnik (Šentjanž) 3.5, 33. Sabina Marancina (Lucija) 3, 34. Barbara Doberdrug (Bršljin Nm) 3, 35. Nika Mazej (Domž) 3, 36. Nikita Blatnik (Trb) 2, 37. Leja Piko (PV Jes) 1 Učenci do 15 let: 1. Sebastijan Markoja (Bež L) 8.5, 2. Boris Markoja (Turnišče) 7, 3. Peter Urbanč (Otočec) 7, 4. Urban Čretnik (BI Mb) 6.5, 5. Jernej Suhadolnik (Pres) 6, 6. Jan Koščak (Sel ob Dr) 6, 7. Domen Djuričič (Ob Rinži) 6, 8. Kris Feltrin (Šemp pri Gor) 6, 9. Martin Žan Povše (Rad) 6, 10. Jaka Čop (Ig) 6, 11. Jernej Skuhala (IC Ljut) 5.5, 12. Miha Bombek (I Žal) 5.5, 13. Nejc Blaznik (Šenč) 5.5, 14. Matic Mikec (ATL Rad) 5.5, 15. Martin Mikolič (EV Prade) 5, 16. Andrej Lapoši (II MS) 5, 17. Vid Debeljak (Š Loka Mesto) 5, 18. Sham Bratkovič (Vodmat) 5, 19. Aleš Ravnikar (TO Zag) 5, 20. Miha Prevolšek (JG Ruše) 5, 21. Peter Tiselj (AG Post) 5, 22. Marko Zemljarič (Mladika) 5, 23. Vid Klančičar (D Topl) 5, 24. Blaž Dobravec (JP Bl) 4.5, 25. Tadej Štampohar (Grm Nm) 4.5, 26. Amir Karič (I Ce) 4.5, 27. Emanuel Nikl Hutinski (I SG) 4.5, 28. Lenart Zavrtanik (Solkan) 4, 29. Matej Fajdiga (AG Post) 4, 30. Milan Drobnič (JH Star) 4, 31. Urban Vidmar (Šmar pri Jel) 4, 32. Matevž Knez (EV Prade) 4, 33. Matija Krajnc (Sev) 4, 34. Aljaž Ferko (St Cerkev) 4, 35. Vid Flucher (Šmar pri Jel) 4, 36. Žan Jarc (VP L) 4, 37. Timotej Možgan (Leskovec) 4, 38. Kristjan Pahor (Solkan) 3.5, 39. Domen Kirn Krefl (AČ Makole) 3.5, 40. Tadej Šuhel (TO Zag) 3.5, 41. Matej Tomc (Otočec) 3, 42. Matej Gojič (Trb) 3, 43. Rok Jeranko (Šmar pri Jel) 3, 44. Matevž Kokalj (Domž) 3, 45. Alen Muhič (Gorišnica) 3, 46. Jure Frangež (ABebler-Primož Hrv) 2.5, 47. Domen Bezjak (Črna) 2.5, 48. Jernej Kokalj (Domž) 2.5, 49. Dominik Germelj (Luče) 2 Učenke do 12 let: 1. Laura Unuk (NJ L) 9, 2. Sarah Ramadani (BK Mb) 8, 3. Hana Nemec (Bogojina) 7, 4. Monika Rozman (Straž) 6, 5. Ivana Hreščak (MV Post) 6, 6. Zala Urh (Orehek) 6, 7. Nadja Viharev (MP L) 6, 8. Zala Šturm (PL Šent) 6, 9. Alja Janžekovič (Gorišnica) 5.5, 10. Teja Podlogar (PL Šent) 5.5, 11. Hana Bajt (Center Nm) 5.5, 12. Nika Kobetič (Rodica) 5.5, 13. Nika Janželj (Ig) 5.5, 14. Lucija Kadiš (I MS) 5, 15. Sabina Japič (Šemp pri Gor) 5, 16. Ana Urbanč (Otočec) 5, 17. Zala Petauer (Šmar pri Jel) 5, 18. Terezija Ferlež (Braslovče) 5, 19. Karmen Širnik (Šentjanž) 5, 20. Ida Č. Koštič (NJ L) 5, 21. Nika Vodnjov (Domž) 5, 22. Maruša Čop (Ig) 4.5, 23. Simona Drobnič (HJH St trg pri Ložu) 4.5, 24. Ines Ermenc (Hudinja) 4.5, 25. Tanja Jerič (IR Šemp) 4.5, 26. Anja Dragar ( ) 4.5, 27. Zala Kojek (FP Rib) 4.5, 28. Kim Pajnič (Ob Rinži) 4.5, 29. Lana Radej (Brest) 4.5, 30. Adelina Ramadani (BK Mb) 4.5, 31. Nina Kovačič (FM Šentjur) 4, 32. Metka Tomšič (NJ L) 4, 33. Sara Čagran (Gorišnica) 4, 34. Urška Žvarc (DK Mb) 4, 35. Tina Brglez (GŠ Laporje) 4, 36. Nuša Perovnik (Libeliče) 3.5, 37. Pika Polonca Klančičar (D Topl) 3.5, 38. Manca Kumelj (D Topl) 3, 39. Alja Baškovec (Podbočje) 3, 40. Kaja Hohnjec (Brez Podvelka) 3, 41. Lea Petretič (Podbočje) 3, 42. Ana Valenčič (Jelš) 3, 43. Maša Dragar (NJ L) 3, 44. Tina Plej (Bogojina) 2, 45. Anja Šercer (Ob Rinži) 1, 46. Ana Hrovatin (Trz L) 1 Učenci do 12 let: 1. Anže Žnidarič (Straž) 8, 2. Jakob Bratkovič (Vodmat Lj) 7.5, 3. Luka Skuhala (IC Ljut) 7, 4. Julian Novakovič (NJ L) 7, 5. Matej Brcar (PL Šent) 6, 6. Tine Gričnik (JG Ruše) 6, 7. Jan Dolinar (Straž) 6, 8. Jurij Zamar Kodelja (Šemp pri Gor) 6, 9. Vid Dobrovoljc (Bršljin Nm) 6, 10. Gregor Globevnik (Straž) 6, 11. David Brinovec (Šemp) 5.5, 12. Maj Markošek (NJ L) 5.5, 13. David Opalič (Šmar pri Jel) 5.5, 14. Jernej Grlj (EV Prade) 5.5, 15. Aleksander Bajc (Lesk) 5.5, 16. Sašo Nikič (FRS Mb) 5, 17. Matic Dolinar (Straž) 5), 18. Miha Radež (Otočec) 5, 19-20. Miha Globevnik (Straž) 5, 19-20. Janez Petauer (Šmar pri Jel) 5, 21. Francis Pogačič (Šmar pri Jel) 5, 22. Klemen Zupančič (Lesk) 5, 23. Denis Syla (I SG) 5, 24. Erik Čeke (I Lend) 4.5, 25. Anej Kmetič (Trz L) 4.5, 26. Nik Reberšek (Podbočje) 4.5, 27. Aleks Stepančič (MŠ NG)

izIDi izIDi izIdi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi izIDi

ŠOLSKA

4.5, 28. Jaka Meglič (I MS) 4.5, 29. Tim Povše (Radeče) 4.5, 30. Val Kmetič (Trz L) 4, 31. Vito Šretl (Poljčane) 4, 32. Matevž Gombač (MV Post) 4, 33. Filip Bojko (Trz L) 4) 34. Klemen Pernat Sušek (GŠ Vel) 4, 35. Asej Fras Pečlin (Sel ob Dr) 4, 36. Fabijan Marič Vild (II MS) 4, 37. Niko Režonja (Turnišče) 4, 38. Sergej Ačimovič (Ob Rinži) 4, 39. Lovro Pridigar (MV Post) 3.5, 40. Aleksander Mundjar (MV Post) 3.5, 41. Gašper Lipnik (Luče) 3.5, 42. Gašper Turšič (Poljčane) 3.5, 43. Kevin Knedl (Sv Ana) 3.5, 44. Vasja Ačimovič (Ob Rinži) 3, 45. Andraž Vidic (TO Zag) 3, 46. Tilen Vrbančič (AB-Primož Hrv) 3, 47. Miha Jerič (Meng) 3, 48. Matevž Turkuš (Prev) 3, 49. Nejc Ferk (Prev) 2.5, 50. Žiga Deutschbacher (Gorica Vel) 2, 51. Timotej Zupančič (Trb) 1, 52. Gašper Bojko (Trz L) 0

MLADINA IN GORE

SLIVNICA PRI CELJU - Finale šolskega tekmovanja Mladina in gore. 1. Slivniški svizci, OŠ in PD Slivnica pri Celju (Janez Palčnik, Jakob Škornik, Neža Mastnak, Timotej Novak, Nuša Verdev), 2. Božje štenge, OŠ in PD Ruše (Sara Dobrajc, Gregor Ekart, Janja Šmid, Amadeja Brečko, mentorici Andreja Kljajič in Urška Deželak), 3. Houčki jejži, OŠ D. Flisa Hoče, PD Fram (Matjaž in Mitja Lobnik, Mija Primec, Lana Sattler, mentorica Vlasta Bobovnik), 4. Žlikrofi, OŠ in PD Idrija MO (Neža Ržek, Deja Čuk, Maja Zajc, Goran Tubič, mentor Marija Bončina), 5. Zabavno je biti zelen, OŠ Trzin, PD Onger Trzin (Špela Marolt, Sara Krašovec, Julija Klavžar, Saša Javorac, mentor Boštjan Kralj), 6. Čevapčiči, OŠ Beltinci, PD Matica M. Sobota (Katja, Gašper in Aljaž Ružič, Miha Kosi, mentor Jože Ružič), 7. Bergmandelci, OŠ in PD Idrija MO (Gašper Rejec, Sara Sedej, Petra Zajc, Simon Čibej, mentorica Marija Bončina).

8. Nepredvidljive, OŠ Braslovče, PD Dobrovlje B, 8. Menina, OŠ in PD Gornji grad, 10. Hribolazci, OŠ in PD Gorje, 11. Čokoladne murke, OŠ Preserje p/Radomljah, PD Domžale, 12. Vibram podplat, OŠ in PD Žiri, 13. Loka, OŠ Loka, PD Črnomelj, 14. Gregotov hram, OŠ Center Nm, PD Krka N. mesto, 15. Planšarji, OŠ in PD Vransko Tabor, 16. Ožuljeni planinci, OŠ Griže, PD Zabukovica, 17. Rododendrončki, OŠ Preserje p/Radom., PD Domžale, 18. Gorski šalabajzerji, OŠ Sostro, PD Ljubljana Matica, 19. Ruške čokoladice, OŠ in PD Ruše, 20. Gorske deklice, OŠ Orehek, PD Kranj, 21. Gornjegrajci, OŠ in PD Gornji grad, 22. Fuksgraba, OŠ Cankova, PD Matica M. Sobota, 22. Društvo upokojenih planincev, OŠ M. Pečarja, Lj, PD Črnuče, 24. Graščaki, OŠ in PD Semič, 25. Ne mor' da verjameš, OŠ D. Bajca Vipava, PD Vipava.

33


Pripravlja uredništvo WWW.SLOSPORT.ORG

Šport Slovencev v Italiji

Trije dogodki so zaznamovali športno leto 2010

Tanja, Matej, Jaš in Simon Leto 2010 je za nami. Z njim tudi uspehi in tudi neuspehi slovenskih zamejskih športnic in športnikov v Italiji. Začnimo pri najuspešnejši športnici med Slovenci v Italiji, Poletovi kotalkarici Tanji Romano, ki je prav ob izteku leta (v začetku decembra) v kraju Primao na Portugalskem osvojila zlato medaljo v prostem programu, kar je njen petnajsti svetovni naslov. Z novim odličjem je spet potrdila, da je v tem športu najboljša predstavnica vseh časov, ne samo v Italiji, temveč tudi na svetu. Prislužila si je tudi prvo mesto med naj športnicami med Slovenci v Italiji za leto 2010. To je že njen deseti naslov, ki si ga deli z odbojkarjem Matejem Černicem, ki se je na svetovnem prvenstvu z italijansko reprezentanco veselil četrtega mesta.

Jadralca Jaš in Simon

Prav ob koncu leta sta po bronastem odličju posegla še Čupina jadralca Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta, ki sta na svetovnem mladinskem prvenstvu v olimpijskem razredu 470 v Dohi (Katar) osvojila 3. mesto in sta bila najboljša predstavnika v italijanski reprezentanci. Njun cilj je seveda nastop na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu.

Nogometna namiznoteniška senzacija Med nogometnimi privrženci, ki jih je v Italiji največ, je odmevalo zgodovinsko napredovanje Krasove nogometne ekipe v državno ligo D. O Nogometnem klubu Kras in majhni slovenski vasici Repen so poročali ne samo

deželni, temveč tudi italijanski državni mediji, kar je bila za slovensko skupnost v Italiji velika promocija. Med pomembnejšimi uspehi je treba vsekakor omeniti tudi napredovanje Krasovih ženskih namiznoteniških ekip iz zogniške občine v italijansko ligo A1 in A2. Krasove igralke so se le po eni sezoni vrnile v elitno italijansko ligo kar tri kroge pred koncem prvenstva, kar pomeni, da lani v ligi A2 niso imele enakovredne konkurence.

Tudi razočaranja Če se lahko upravičeno veselimo teh uspehov, pa je bilo v minulem letu žal več razočaranj.

Nogometaši in navijači Krasa

34

Mateja Bogatec

Hvalevredna ideja, da bi Trst ponovno dobil kakovostno odbojkarsko ekipo, se ni obnesla. Sloga Tabor, ki je v sezoni 2008/2009 s svojo moško ekipo napredoval v ligo B2, je odstopil vse svoje najboljše igralce in sestavil moštvo Trieste Volley 2010. Za ekipo pa »italijanski odbojkarski Trst« ni kazal nobenega zanimanja, v veliki športni dvorani se je med sezono zbralo največ 200 gledalcev, moštvo je nizalo poraze in izpadlo iz lige. Tudi Jadranovi košarkarji, ki so nastopili v državni ligi C, se niso mogli izogniti izpadu. Zaradi pomanjkanja ekip pa so bili v sezoni 2010/2011 spet sprejeti med državne tretjeligaše. Z nazadovanjem v nižjo ligo so se morale sprijazniti tudi teniške igralke Gaje s Padrič, ki so igrale v italijanski ligi A2. Konkurenca je bila prehuda za skromne finančne možnosti tega našega edinega teniškega kluba, ki je bil (in je) vsa ta leta med vodilnimi v deželi Furlanije-Julijske krajine. Če je bilo »nogometno leto«�������������� še kako uspešno, predvsem po zaslugi Krasa, pa tudi tu ni šlo brez nazadovanja v nižjo ligo. Grenka usoda je doletela Sovodnje, ki so izpadle iz promocijske v 1. amatersko ligo.

Mateja in Loris zapustila reprezentanco Novembra 2010 pa je izšla knjiga »107 naših azzurrov - nostri azzurri« z vsemi slovenskimi športniki in športnicami, ki so kdajkoli oblekli dres italijanske članske in mladinke reprezentance. Nedvomno je to velik dosežek, še Tanja Romano


Med dvema ognjema posebno glede na majhno število Slovencev, ki živijo v Italiji. Kaže pa, da se tako množičen in uspešen trend začenja krhati. Italijansko reprezentanco sta lani zapustila naša dva zelo uspešna športnika. Najprej Mateja Bogatec, rolkarica Mladine iz Križa pri Trstu, ki se je lani zaposlila in ni imela več časa za vsakodnevni trening. Po treh osvojenih »globusih« v svetovnem pokalu se je odločila, da zapusti reprezentanco in se posveti treniranju mladih v svojem društvu. Azzurre pa je zapustil še goriški odbojkar Loris Mania, ki sedaj igra pri Modeni v ligi A1. Lorisova zgodba je drugačna: naš odbojkar je z italijansko reprezentanco vselej redno treniral, garal, dobro igral in veliko pripomogel, da se je Italija leta 2008 uvrstila na olimpijske igre v Pekingu. Zvezni trener pa ga nazadnje ni uvrstil v reprezentanco in Loris ni odpotoval na Kitajsko. Enaka zgodba se je pozneje ponovila tudi za svetovno ligo (world league) in za svetovno prvenstvo, ki je bilo lani v Italiji. Mera je bila verjetno polna in slovenski odbojkar je sklenil končati z reprezentanco. Loris Mania

Kaže, da tudi naš najboljši odbojkar vseh časov Matej Černic, ki je med drugim z azzurri osvojil srebrno medaljo na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 in sedaj igra v prvi ligi na Poljskem, resno razmišlja, da bi končal z reprezentanco in se posvetil samo klubski odbojki. Matej je prvič oblekel dres italijanske reprezentance (mladinske) leta 1996 in je odtlej imel zase le nekaj prostih dni v letu. Treniranje z raznimi klubi v Italiji, nato v Grčiji, v Rusiji, znova v Italiji in sedaj na Poljskem, še trši treningi z reprezentanco, tekme, dolga in naporna potovanja ter poškodbe so naredile svoje. Medtem pa je prišlo tudi do zamenjave na krmilu italijanske reprezentance. Zveznega trenerja Anastasija je zamenjal Berruto. Kaj bo storil Matej? Če bi minulo leto ostala brez zlate medalje, bi se verjetno od italijanske reprezentance poslovila tudi Tanja Romano. Poletova šampionka se sicer še ni odločila, ali bo nadaljevala v dresu Azzurov ali ne. Tanja pa je dovolj »trmasta« in predvsem zaljubljena v kotalkanje, tako da bo najverjetneje nadaljevala svojo uspešno pot kljub stalnim poškodbam, ki jo pestijo zadnja leta.

Med dvema ognjema je v ŠKL zakon SEŽANA, 15. januarja - Osnovna šola Srečka Kosovela je bila, skupaj z zavodom ŠKL Ljubljana, gostiteljica prireditve ŠKL Med dvema ognjema, ki se ga je udeležilo 24 ekip iz vseh koncev Slovenije. Tekmovanja sta se udeležili tudi dve ekipi iz Italije. Otroke sta ob otvoritvi tekmovanja nagovorila Jadranka Mihalič, ravnateljica OŠ Srečka Kosovela, in direktor zavoda ŠKL Vojko Korošec. Med seboj so se v različnih kategorijah pomerile ekipe dvanajstih šol. Sodelovali so ekipe OŠ prof.dr. Josipa Plemlja, Bled, OŠ Gorje, OŠ Josipa Jurčiča iz Devina (It), OŠ Dobrovo, OŠ Koper, OŠ Danila Lokarja, Ajdovščina, OŠ Dragotina Ketteja, Ilirska Bistrica, OŠ Vič, Ljubljana,OŠ Dušana Muniha, Most na Soči, OŠ Bovec, OŠ Ivana Cankarja iz Trsta in gostiteljica OŠ Srečka Kosovela iz Sežane. Ozračje v dvorani je bilo čudovito, tudi zato, ker je bila sežanska dvorana polna do zadnjega kotička. Tako ozračje je v tej dvorani le ob posebnih dogodkih in tudi tokrat je bilo tako. Po tekmovanju sta prireditev popestrili plesni skupini Srebrna in BeFunky ter akrobatska skupina Kraške kobilice. V ustvarjalnih delavnicah so učenci izdelovali kite iz slame in različne izdelke iz papirja. Vsi prisotni in tudi gledalci pa so se lahko pomerili v metanju papirnatih letal. Vsak otrok je na podelitvi prejel svoje priznanje, medaljo ter nagrado, najboljše ekipe pa tudi pokal. Prireditev si je ogledalo skoraj 1000 ljudi in tudi tokrat se je izkazalo, da je ŠKL Med dvema ognejma najbolj priljubljena igra med otroki. Izidi, 1. In 2. razredi: 1. OŠ Sežana 1, 2. OŠ Sežana 2, 3. OŠ dr. Josipa Plemlja, Bled, 3. in 4. razredi: 1. OŠ Dobrova, 2. OŠ Vič , Ljubljana, 3. OŠ dr. Josipa Plemlja, Bled, 5. in 6. razredi: 1. OŠ Dobrovo, 2. OŠ Sežana 6, 3. OŠ Gorje. Marko Meden, vodja projekta MDO

35


www.prostipad.si Avantura  

Besedilo J. GRAJFONER    Foto arhiv SKYDRAGONS

Padalstvo vse bolj priljubljeno

Padalski asi - zleve Kaja Kocjan, Brane Hrast, Tomaž Hrast Bilo je leta 1997, ko sta na vrata uredništva Športa mladih potrkala naš znani padalec Brane Hrast in njegov sin Tomaž. Takrat je bil šestošolec na Osnovni šoli Hinka Smrekarja v Ljubljani in tisto leto je doživel dve pomembni zadevi ‡ na ljubljanskem prvenstvu je osvojil bronasto medaljo v teku na 300 m, poleg tega pa je z očetom v tandemu opravil prvi skok v življenju. Najbolj zanimivo je, da je padalstvo postalo Tomažev poklic. Danes je star 26 let, je učitelj padalstva in učitelj tandemskih skokov, poleg tega pa si je z ekipo Skydragons, ki se ukvarja z likovnimi skoki, pridobil svetovni veljavo. Ob koncu lanskega leta je bil v Eloyju v Arizoni član ekipe 200 padalcev, ki so uspešno sestavili veliko zvezdo, zdaj pa pričakuje vabilo za ekipo, ki bo v Dubaju skušala sestaviti zvezdo, v kateri se bo prijelo kar 500 padalcev. To bi bil svetovni rekord.

Kako postaneš samostojen po najkrajši poti

36

Tomaž je bil tokrat z očetom znova v uredništvu ŠM, natresel pa je toliko zanimivosti, da jih bo težko vse opisati. Če vas zanima padalstvo in skoki z zadržkom, se obrnite kar nanj, našli pa ga boste na spletnem naslovu www.prostipad.si. Tudi po njegovi zaslugi se lahko zdaj v Sloveniji izučiš za padalca v sedmih skokih. »Vsi, ki dobijo zdravniško spričevalo, so pri nas dobrodošli. Najprej je treba opraviti kratko teorijo in takoj za tem sledijo skoki,« je začel pripovedovati Tomaž, ki je svoje znanje nabiral v ZDA in v velikanskih

vetrovnikih v Ameriki in v Evropi. »Kandidati za padalca že prvič skočijo iz letala samostojno, seveda sta poleg dva padalska učitelja, ki vsak na eni strani spremljata učenca in mu med padanjem pomagata vzdrževati ravnotežje. Po treh skokih sledijo še štirje skoki z enim inštruktorjem. Končna zmaga pa je osmi skok, ki ga učenec opravi povsem sam,« nam je razložil najkrajšo pot do samostojnosti, ki jo v Ameriki in marsikje po svetu uporabljajo že skoraj dve desetletji, v zadnjem času pa se je naprednemu učenju pridružila še Slovenija. Tomaž nam je zaupal, da je v Sloveniji kar precej kandidatov za učenje in naziv samostojnega padalca. »Ne bi si mislili, koliko ljudi, od najmlajših do starejših, se prepusti učenju v osmih potezah. Pri nas je skočilo nekaj znanih slovenskih smučarskih skakalcev, pa plezalka Martina Čufar, starostni rekord pa ima 63-letna gospa, ki je tečaj opravila brez težav.«

Formacija ‡ najbolj adrenalinski del skokov Tomaž, ki ima za seboj nekaj več kot 2000 skokov, je v padalstvu dosegel skoraj vse. Ima vsa mogoča pooblastila za učenje in ko ga bodo povabili v ekipo, ki naj bi sestavila zvezdo s 500 najboljšimi padalci z vsega sveta, bo najbrž najbolj zadovoljen človek. To naj bi bilo že letos, a da bi vsaj malo razumeli, kaj pomeni sestaviti veliko zvezdo (formacijo) ali »big way«, kot temu pravijo padalci, je treba razložiti, kako sploh prideš do tega, da te povabijo k veliki avanturi, ki je po Tomaževih besedah najbolj adrenalinski del padalskih skokov in tudi najbolj zahteven ter hkrati nevaren. Skok zahteva popolno obvladanje prostega padanja in natančno organizacijo skoka že na tleh. Začnejo na višini 6000 m, prva skupina odpira padala že na višini 2500 m. Časa, ki je na voljo padalcem, da se v zraku združijo, kot zahteva

naloga, je vsega nekaj več kot minuto in pol. A pojdimo po vrsti. Skupina Skydragonsov, ki se ji je pridružil Tomaž in v kateri so po novem trije fantje in eno dekle, je postala v Sloveniji nepremagljiva, kmalu so jih opazili tudi v tujini. Fantje so se pogosto izpopolnjevali v velikih vetrovnikih, takšnih, v katerih so nekoč preizkušali aerodinamične lastnosti letal, a so jih za potrebe padalcev postavili pokonci. V njih lebdiš v močnem navpičnem curku zraka, občutek je podoben, kot bi padal proti zemlji, manjša skupinica treh ali štirih padalcev lahko tudi v vetrovniku dela vse like.

200 padalcev sestavi zvezdo Kako zapleteni so skoki formacij, denimo, 200 padalcev, nam je skušal Tomaž razložiti po različnih poteh. »Včasih morajo padalci opraviti po deset in več poizkusov, pa še zmeraj ni zagotovila, da se bodo do trenutka, ki je dogovorjen za odpiranje padal, uspeli med seboj prijeti. Navadno gre za neko podobo, denimo, snežinke z jedrom in kraki, ali pa so to samo koncentrični krogi. Če samo enemu padalcu od dvestotih ne uspe, da bi ujel za rokav svojega soseda v dogovorjenem liku, je treba začeti znova. To pa pomeni, da se mora množica padalcev znova vkrcati v velika vojaška transportna letala Hercules C-130, letalo se lep čas vzpenja do višine 6000 m, znova se odprejo desantna vrata v trupu letala in padalci se zopet poženejo v globino. Včasih trajajo poizkusi ves teden ali še dlje. Vsaka takšna formacija je projekt zase, vodje z zemlje opazujejo celotno dogajanje v zraku, na »200-way������������������������������� «, pa ���������������������������� je dogajanje v zraku snemalo devet kamer, prav tako v prostem padu. Organizatorji skoka vse te posnetke skrbno pregledajo in po vsakem skoku odslovijo nekaj padalcev, ki se niso dovolj hitro znašli. Zato na takšne »big way« tabore navadno povabijo še


precej padalcev za rezervo, ki čakajo na svojo priložnost,« pravi Tomaž, ki ga je v Arizoni ob formaciji 200 spremljal oče Brane, ki je bil tudi eden najboljših padalcev v Jugoslaviji. »Ne bom razlagal, kako natančne so že priprave na zemlji, da si mora vsak padalec zapomniti, koga mora najti v zraku, priplavati do njega in ga prijeti za rokav kombinezona, tako kot je dogovorjeno. To sploh ni preprosto. V Arizoni je bilo na 200-way kar pet letal. Vsaka skupina padalcev iz enega letala je prva celota, ki mora sestaviti svojo delno formacijo, in ko je sestavljena, se celota začne pomikati proti drugim delom formacije iz drugih letal in tako se začne tekma s časom, ko mora biti lik s padalci v zraku sestavljen,« na kratko razloži sogovornik.

In če se formacija ne uspe sestaviti … Kaj se zgodi, če padalcem ne uspe sestaviti velikanske zračne čipke? Vprašanje je na mestu, saj je vsakič treba izpeljati akcijo do konca, to pomeni, da morajo vsi varno pristati na zemlji. Odpiranje padal je prav tako zahtevno ekipno opravilo, ki zahteva posebno organizacijo. Če bi vsi hkrati odpirali svoja padala, bi bila v zraku neznanska zmeda. »Pravzaprav je odpiranje padal take množice padalcev najbolj nevarno od vsega. Tudi tu je vse dogovorjeno. V prvi potezi padal niti ne odpirajo, ampak se prvi val padalcev, ki bo prvi odpiral padala, oddalji od formacije. Natančno je dogovorjeno, kdo so ti padalci seveda so iz oddaljenih in natančno določenih točk formacije -, tako da je med njimi vsaj nekaj prostora. Ko zacvetijo na nebu prva padala, sledi nekaj sekund premora, nato pa začne akcijo oddaljevanja od skupine drugi val padalcev in tako naprej. Znova nastopi nekaj sekund varnostnega premora in znova se na nebu zaziblje nova skupina padalskih kupol,« je skušal Tomaž razložiti nekaj, kar je težavno razložiti nekomu, ki tega nikoli ni počel. »Pri nas velja pravilo, da mora biti pri odpiranju med padalcema vsaj 100 m razdalje. Tu je včasih samo 15 m ali pa še manj, včasih gledaš pred seboj nekoga, ki se mu padalo odpira, in imaš občutek, da se boš zaletel vanj ….« Tehnika skokov za velike skupine se vse bolj izpopolnjuje, sem pa spada tudi oprema za dihanje. Marsikje že uporabljajo majhne bombice s kisikom, pa ne samo zato, ker na višini 6000 m že primanjkuje kisika, pač pa bolj zato, ker normalna preskrba s kisikom omogoča bolj zbrano delovanje vsakega od padalcev. Pri skokih je varnost najbolj pomembna.

Formacija nad Arizono

Skydragonsi na EP

Pristanek v Lescah

Tekmovanje v likih - četvorka

Med padalci ‡ tudi dekleta Ko govorimo o padalstvu, večina najbrž meni, da je ta šport rezerviran za moške. A v svetu na splošno ni tako in tudi v Sloveniji se je šele pred slabima dvema letoma uveljavila mlada Kaja Kocjan, dekle, ki je do reprezentance napredovalo hitreje kot katerikoli fant. Zdaj je že redna članica ekipe Skydragons in če boste pogledali na njihovo spletno stran www. prostipad.si, jo boste lahko videli med fanti v zraku, mi pa jo bomo prav tako predstavili v eni prihodnjih številk ŠM.

37


Sin Vetra

Mirko in Prdko (13) Kaj se je zgodilo? Mirko je do ušes zaljubljen v rjavolasi čudež narave v Antonieto, ki ni ravnodušna do njega. A kaj ko ima fanta Dada, ki v življenju kot za šalo pometa s konkurenco. Z mrzlega vzhoda se je vrnil domov šofer Izidor, Prdkov oče. In samo vprašanje časa je, kdaj bo dolgoprogaš Kazimir storil neumnost, ki bo za vedno zaznamovala naše junake.

Trening na ovirah Trener Bastelic stoji na pokošeni zelenici in vodi razgibavanje. V ženskem kotičku se tal z dlanmi dotikajo Antonieta, Suzi, Presta in Maša. Na nasprotni strani se s centimetri borijo Dado, Mirko, Izi in Prdko, slednji goljufa s pokrčenimi nogami. Sredi ogrevanja se kot duh pojavi Kazimir in se pridruži skupini. »Mladina, pozor!« jih nagovori Bastelic. »V sredo popoldan je mladinski miting v Celovcu, pa nas je moj prijatelj Helmut povabil tja. Peljem osebni avto, zato grejo z mano le Dado, Antonieta, Suzi ...« Oči mladostnikov so polne upanja. »In Mirko!« »Rade volje, trener, a moji ta stari niso za stvar!« potoži Mirko. »Mala malica, se bom pogovoril z njima. Po treningu pa stopiva do jame, da ti izmerim zalet.« »Zakaj pa jaz ne grem z vami na tekmo?« se postavi zase Kazimir. »Kazi, težko mi gre z jezika, a zadnje čase si čuden, nekako utrujen, da nisi bolan? Ko pridemo nazaj, se bova pogovorila in odkrila, kaj te muči.« »Mučijo me privilegirani atleti!« zabrusi Kazimir, bežno pogleda Prdka, si gre s kazalcem čez vrat ter odhiti s treninga. Šokirani trener spregovori: »Mladina, še ogromno tekem bo skozi sezono in vsi boste dobili priložnost, da se izkažete. Fantje, prosim, če me poslušate in ne zijate v dekleta.« »Ne gledam ...« protestira Prdko. »Ne ti!« ga strogo prekine trener. »Hvala. No, tudi če se vam kdaj zgodi krivica in .... Mirko in Dado, resno mislim! Veličina človeške osebnosti se izkaže pri porazih, ko stvari ne gredo tako, kot smo si zamislili. Razumevanje in dostojanstvo.« »Kouč, ne zafrkavam se, ampak nujno moram na stranišče. Ženske zadeve,« potoži Presta. Trener se vda. »Tekaške vaje na ovirah, delate jih vsi, razen Preste. Gremo!« Bastelic kmalu obžaluje svojo odločitev. Mirko in Prdko zganjata na ovirah prave vragolije. Večjo škodo dela Prdko, ki za razliko od višjega Mirka ne lomi samo sebe, ampak tudi ovire. »Fanta, to je zahtevna motorika, ki pride s časom. Vaje bosta delala ob ovirah,« zagodrnja Bastelic, naveličan postavljanja podrtih ovir. »Ne, pa ne!« se upre Prdko. »O, pa ja!« zaduši upor trener. Med pripravo na hitrostno vzdržljivost k Mirku pristopi Suzi. »Ej, en nasvet. Ne pali se na Antonieto, ker hodi z Dadom, ki je zelo ljubosumen.

38

Bi hitro utegnil od njega kaj fasat.« »Aja, zakaj si mi pa pol dala njeno cifro?« vpraša Mirko, ki je popolnoma zasvojen z Antonieto. »Ker sva frendici in sem poštekala, da se malo pali nate. Ampak ne spravljaj jo v banano pred Dadom.« »V kakšno banano?« »To je fora. Ne ji težit! Prav?« se zasmeji Suzi in mu pomežikne, kar ne uide trenerju. »Mirko in Suzi, osvajata se lahko tudi po treningu. Akcija!« Trening hitrostne vzdržljivosti bi najlažje primerjali z dirkanjem avtomobilov. V ospredju sta bila Dado in sprinter Izi, v avtomobilih z močnima motorjema in bencinskim gorivom. Nato je sledila skupina deklet v vozilih z motorji manjše prostornine ter Mirko in Prdko z več kubiki, a z dizelskim pogonom. Zadnje vozilo v karavani je bil Prestin mestni avtomobilček na elektriko. Mirko, ki si po končanem treningu ne upa niti pomisliti, kako bo doma, odide izmerit dolžino zaleta. »Stari, te počakam, ker greva skupaj domov,« predlaga Prdko. »Ne bit mona, saj še ni večer!« »Vseeno te počakam,« zateglo odgovori Prdko in se razgleduje po tribuni, če tam slučajno nanj preži prikazen. Nebo izgublja barvo morja in postaja sivo.

Tihotapec Mirko in Prdko, vsak s svojim razlogom, kolesarita proti domu tako hitro, kot bi vozila na kronometer. V svoji vnemi ne opazita zasledovalca, ki jima na razdalji vztrajno sledi: črnolasega fanta, v črnem dresu Mesarstvo Močnik, na črno prebarvanem poniju. »Drži pesti, se vidiva jutri,« se poslovi Mirko, ko parkira kolo v garažo ob maminega golfa. Nato previdno odklene vrata in smukne v hišo. Mama v delovni sobi telefonu razlaga nekaj o recenziji novega, že


Razglednica BILO JE PRED TRINAJSTIMI LETI (šolski spis)

Domišlja si, da je frajer

sedmega zgodovinskega učbenika. Mirko se sezuje in skrit za foteljem čaka priložnost. »Čakaj, kaj je rekla? To je pa nedopustno, si bom zapisala.« Magdalena se skloni nad papir in sin se hitro, po štirih, odplazi mimo kabineta. V svoji sobi se preobleče in se usede pred računalnik. A pred njim, kljub novi igrici Diablo 3, ne zdrži dolgo. V glavi čuti napetost in v prsih nemir. Vstane in začne nervozno, kot tiger v kletki, krožiti po sobi. »Moram jo videti, drugače se mi bo odrolalo!« mu odzvanja v glavi. »Mirko, a je kaj narobe?« prekine mama sinov »sprehod«. »Kaj narobe?« pomisli sin. »Ja, je! To, da je Antonieta na drugem koncu sveta in da pot do nje vodi preko Scile in Karibde. DADO, GOOOO HOOOME! Da bi ti na krvodajalski akciji vampir jemal kri, da bi ti zombi razkazal svoj grob, da bi ti volkodlak celo noč tulil pod oknom!« »MIRKO!« »Oprosti, mami, nekaj sem razmišljal o Kaliguli in Neronu!« »Če že razmišljaš o norcih, se vsaj ne obnašaj kot oni! Moja zagrebška prijateljica bi temu rekla: Smanji doživljaj! Kdaj si pa prišel, da te nisem videla?« »Davno tega. A bo kaj za večerjo?« vpraša Mirko, ki je vse težje sam.

Vsak ima svoje prijatelje in sovražnike. Ni nujno, da je sovražnik tisti, ki tebe sovraži. Lahko je nekdo, ki ti gre zelo na živce. Poznam ga že od prvih šolskih dni. Misli, da mora biti vedno glavni. Je leto starejši od mene, vendar brez moči. Nekajkrat sva se že stepla in zmeraj jo je on slabše odnesel. Ne prenaša, da je nekdo boljši od njega. Zafrkava vse ljudi, starejše in mlajše. Hodi k nogometu, tam nas je večina, ki ga ne maramo. Večkrat je že zamenjal hobi. Nekaj časa hodi k nogometu, nato nekaj časa h košarki. Vsi si zelo oddahnemo, ko gre. Na igrišču mora biti vedno glavni. Imeti mora najboljšo žogo, ko se ti kaj ponesreči, takoj kriči nate, ko pa se kaj ponesreči njemu, toži nad svojo poškodbo ali pa si izmisli kaj drugega. Ima kratke črne lase, barve oči ne vem. Je zelo zoprn, vendar punce tega ne opazijo. Pred njimi se samo baha in tožari druge, kakšne napake delamo. Ko ga vidim na šoli, grem hitro mimo. Z njim nočem biti v družbi, čeprav sem včasih v to prisiljen. Največja škoda je, da je na svetu še veliko takih, ki mislijo, da so mali bogovi. Sami sebi se zdijo zabavni, vendar so zelo neprijetni. Upam, da sam ne bom postal tak in da moji otroci, če jih bom imel, ne bodo taki. Matija, 7. c OŠ Vipava, mentorica Nives Vidic

Snidenje Prdko pred domačim blokom zaklene svoj poni ob prometni znak prepovedano parkiranje. Streljaj stran, skrit za drevesi, Kazimir razjaha svoje kolo. Mačka je odkrila mišjo luknjo. Prdko vstopi v stanovanje. »Oči!« zavpije in skoči prebujenemu Izidorju v objem. »Ne pretiravaj, nekaj sem ti prinesel,« doda oče, ko se izvije iz sinovega objema. »Moldavsko čokolado?« »Ne. Rolerje!« »Toooooooooooooooo!« po nogometno zavpije Prdko. »Moja moška, pridita jest!« ju v kuhinjo povabi ganjena Magdalena. »Cela družina na kupu. Kaj bi si lahko želela več?«

Trenutki odločitve Ribica bolšči v zaspano lepotico. »Tako ne gre več naprej. Ni pošteno. V Avstriji bom povedala Mirku ... ne, bom povedala Dadu ... ne, ... ne vem, kako naj se odločim!« razmišlja Antonieta in se z odejo pokrije čez glavo. Na žalost ima v akvariju eno tistih zlatih ribic, ki ne izpolnjuje želja. Utrujena noč mirno odsanja in se razprši v jutro.

PRIHODNOST Zakonca Sever povezuje več stvari: razum, navajenost, obojestranska korist in Mirko. Skrbita, da ne bi njun sin zavil z avtoceste življenja na stranpoti. Zato zvečer v kuhinji čakata na sina, da ga spravita v red. Fotografije niso v povezavi z besedilom

Vabilo Prvi šolski spis, ki ga je pred trinajstimi leti napisal Matija iz Vipave, smo v uredništvo ŠM prejeli po skrivnih poteh. Najbrž tega ne ve niti mentorica Nives Vidic, ki je bila z Matijevim pisnim izdelkom zelo zadovoljna. Tudi nam je všeč vsebina. Vabimo vas, da za Šport mladih napišete, kako je danes. So med vami še zmeraj podobni »frajeri«, ali pa ste med seboj samo še prijatelji. Če nam boste kaj napisali, se vam bomo oddolžili s kakšno našo majico, vaš prispevek pa objavili.

39


Slovenski sokol 2011

40

Ob slovesni akademiji slovenskega Sokola v čudoviti Festivalni dvorani ni bilo mogoče sestaviti vseh niti. Tistih zgodovinskih, iz katerih so vrele že skoraj pozabljene vrednote. Zdelo se je, kot da gledamo uprizoritev kratke pripovedi Salmana Rushidija Haroun in morje zgodb. Slišali smo čudovit tenor in himno češkega sokola, Miro Cerar in Joško Senica sta poosebljala zgodovino, športne uspehe in še stik s sedanjostjo. Tudi ekipa veteranov na bradlji je pripovedovala zgodbo slavne preteklosti. Druga plat akademije so bili nastopi mladih, simpatični, živahni in prijazni. Prav mladi dajejo smisel sodobnim sokolom, dopovedujejo, da je vseeno, kako se organizacija imenuje. Če je to Sokol, jim to morda nič ne pomeni, zanje je najbrž bistveno, da so se odprla vrata, skozi katera lahko vstopijo s svojimi željami. Zelo verjetno pa je, da jim to zgodovinsko okrilje daje navdih, da se združujejo v zavetju nečesa, kar je nekoč pomenilo veliko in še več, da sprejmejo celo telovadbo kot telovadbo, čeprav je bila še nedavno ta beseda in dejavnost skoraj izobčena. Sokolski zvezi je treba izreči priznanje za to povezovalno vlogo, za ponosno držo, ki je značilna za sokole, ki jih ne moti, da prodira amerikanizacija z leve in desne. Navsezadnje imajo tudi v ZDA svojega Sokola, ki išče svoje korenine sredi Amerike. Kaj bi še lahko dodal k akademiji, da bi še malo bolj dišala���������������������������� po »duhu« nekdanjega sokolstva? Namesto kakšne povsem prijetne točke ali lepotnega tekmovanja v imenu športa bi lahko vpletli še ščepec kulture, denimo, glasbe, ter izpeljali denarno zbiralno akcijo, s katero bi najbolj oddaljenemu Sokolu v Sloveniji skušali kupiti športni pripomoček. Tako znamenita beseda »brat« ne bi bila samo beseda.

Profile for Zavod za šport Republike Slovenije Planica

Revija ŠM 1/2011  

Revija športa otrok in mladine

Revija ŠM 1/2011  

Revija športa otrok in mladine

Advertisement