Page 1

1

2010

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

Dan ženske košarke se je prijel kot družabno - revijalni športni dogodek, ker dosežek ni pomemben. Tu je bila košarka znova igra ...

Letnik 17 • πtevilka 152 • 1/2010 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica


TRibuna pORT MLAdih ©

Koledar ob 30-letnici teka na Šmarno goro (1979–2009) Gorski tekači so čisto posebna družba tekačev, presenečajo s predanostjo gorskemu teku, kar izkazujejo z različnimi načini. Ob koncu leta navadno izdajo svoj koledar, poleg pa pripišejo termine vseh pomembnejših tekmovanj v prihodnjem letu, med njimi tudi termin šolskega prvenstva – ta bo znova na Smledniku, in sicer 25. septembra. Idejna zasnova je delo Toma Šarfa, oblikoval ga je Jonathan Wyatt, fotograf pa je Aleš Fevžer. Od mlajših tekačev imata »svoj« mesec Mateja Kosovelj in Lucija Krkoč, december pa je v celoti namenjen mlajšim tekačem, v ospredju so Sebastjan Vidmar, Kristina Žnidaršič in Kaya Obidič. Na vsaki strani koledarja je zgodba, ki govori o prireditvi, na koncu pa so predstavniki Združenja za gorske teke pri AZS zapisali: »Cela vrsta prostovoljcev je trideset let skrbela, da je v zakulisju potekalo vse tako, kot je treba. In med njimi bi želeli izpostaviti peščico, ki je sodelovala pri teku vseh trideset let: Frane Medved, Alenka Šarf in Joži Ledinek so del 30-letne zgodbe. Seveda teka ne bi bilo brez tekačev obeh spolov, različnih narodnosti, veroizpovedi in življenjski nazorov.«

Spining in solidarnost – kot še nikoli LJUBLJANA, 16. januarja – Več kot 200 ljubiteljev spinninga se je to soboto pridružilo ultra kolesarju Marku Balohu ter drugim športnikom. Skupaj z donatorji so udeleženci zbrali 4200 �. Tako bo letos lahko brezplačno letovalo vsaj 35 otrok. V prostorih fitnessa Fit & Fun na Dalmatinovi 2 v Ljubljani je med 11. in 19. uro potekal 5. dobrodelni spinning za otroke z astmo, ki ga organizira Društvo astma in šport s partnerji – s podjetjem BTC in farmacevtsko družbo Lek Sandoz, ki poudarjata pomen zdravega življenja in telesne dejavnosti za boljše življenje z astmo. Največ je bilo Lekovih kolesarjev, ki je največji donator. Pridružili pa so se tudi ljubitelji spinninga iz Srbije, Italije in s Hrvaške. Dobro ozračje so vzdrževali spinning trenerji pod vodstvom Polone Gosar Rankovič. Svojo kondicijo so preverili tudi Markov rival Jure Robič, vsestranski Jani Klemečič in judoist Sašo Jereb. »Za učinkovito zdravljenje astme so ključna zdravila in zdravo življenje. Dejavni pristop k nadzorovanju astme se izkaže s podaljšanim obdobjem brez simptomov ali hujših poslabšanj bolezni,« je razložil mag. Uroš Reisman iz društva Astma in šport in še dodal, da tudi vse večja onesnaženost ozračja in kemizacija bivalnega okolja vplivata na vedno več obolelih. »Letos je bilo izjemno ozračje. Vseh osem ur je bila dvorana polna in z veseljem sem se poskusil tudi v vlogi spinning trenerja. Hvala vsem za udeležbo,« je dejal Marko Baloh, Milan Hosta, vodja Društva astma in šport, pa: »Počutim se

odgovornega, da se akcija nadaljuje. Lepo je imeti priložnost, da z delom in dobro ekipo omogočimo otrokom počitnice. Pomembna je solidarnost.« Na sklepnem žrebanju, namenjenem udeležencem, so podelili množico nagrad. Podjetje VitaSpin je srečnemu udeležencu akcije podelilo spinner kolo, podjetje Ekstundo pa kolesarsko napravo E-Hub. Priročnih daril so bili veseli tudi vsi člani društva, udeleženci programa plavanja za bolnike z astmo in Astma Vrtca, saj bodo ob podpori Leka dobili merilec PEF-a, ki pomaga ocenjevati zaprtost dihalnih poti. Info: www. markobaloh.com, www.spinning.com, www.asthmasport.com

Koledar ob 50-letnici JK Šiška

2

Na to, kar je zraslo iz nekdanjega Palijevega judoističnega kluba, bi bil ponosen tudi Pali. Na predvečer 50-letnice ljubljanskega kluba so fantje in dekleta slavili na decembrskem turnirju Nagaoka, ob koncu leta so izdali še lep judoistični koledar, vsak mesec pa so pospremili s kakšnim izrekom, tudi iz zakladnice ustanovitelja juda Jigora Kana. In ker smo že pri njem, zapišimo misel, ki so jo pritaknili januarju: »Pred in po vadbi ali boju se nasprotnika priklonita drug drugemu. Priklon je znamenje hvaležnosti in spoštovanja. V bistvu se zahvališ svojemu nasprotniku, ker ti je dal možnost izpopolniti svojo tehniko.« Vsekakor je treba Šiškarjem priznati, da so dosegli novo kakovost.


TRibuna pORT MLAdih ©

Jolanda Batagelj – za trenerko CELJE, 13. decembra (STA) – Jolanda Batagelj, še nedavno Čeplak, se po poroki z novogoriškim atletom Andrejem Batageljem pripravlja na dvoransko zimsko sezono, obenem pa svetovna dvoranska rekorderka na 800 m obiskuje tečaj za atletsko trenerko v Celju. Lani je opravila vaditeljski tečaj v Velenju, ki zdaj sledi tečaju za trenerje pri AD Kladivar. Kot poroča agencija STA, trenira Vida Tršana. 07 JOLA

Unikatni letalski koledar Jadralec Miha Peperko iz Celja, ki končuje študij arhitekture, že nekaj let izdaja koledar Ekoklima v podjetju očeta Ferenca, jadralskega veterana. Letalski koledarji so bili zmeraj nekaj posebnega, saj so se avtorji potrudili in skušali zbrati najboljše fotografije celega leta.

Nova pravila štarta – tudi izjeme Domiselno – iz Toronta Na naslov uredništva Športa mladih smo prejeli novoletno voščilnico dr. Petra Klavore, profesorja s Fakultete za športno vzgojo in zdravje z Univerze v Torontu v Kanadi. Zanimiv je motiv z gorskim kolesarjem v snegu, temu primerno pa je tudi voščilo: Vsem vašim želimo zdrave in zadovoljne počitnice. Vsekakor domiselna malenkost, ki pove veliko o ustanovi, ki jo je izdala.

Z Atletske zveze Slovenije sporočajo: »Na kongresu svetovne atletske zveze IAAF so sprejeli dopolnitve Pravil za atletska tekmovanja. Zdaj ni več ponovitve napačnega štarta, atlet je takoj diskvalificiran. Sprememba je posledično tudi v mnogobojih, v katerih je bil dovoljen en napačen štart za skupino. Tekmovalna komisija AZS in Strokovni odbor atletskih sodnikov sta zato sklenila: Na prvenstvenih tekmovanjih po koledarju AZS v dvorani in na prostem bodo štarti v skladu z novim pravilom za vse starostne kategorije, do pionirjev in pionirk U16. Na tekmovanjih pionirjev in pionirk U14 in U12 bo ohranjeno načelo enega napačnega štarta na skupino. Na šolskih tekmovanjih za učence in učenke ter dijake in dijakinje pa prav tako priporočajo, da se ohrani načelo enega napačnega štarta na skupino. 05 START

3


4

vogal

Andrej Dekleva Če ga vprašate, s čim se ukvarja, boste dobili kratek in za današnji čas nenavaden odgovor: »Sem plačanec.« Če ste preveč pod vplivom ameriških filmov, se boste za korak odmaknili in pogledali, če za pasom morda nima samokresa. A bojazen je odveč, Andrej se od nekdaj ukvarja s športom tako kot njegov oče Pepi, znan športni novinar Dela, mama Krista Fanedl pa je kot smučarka celo občutila olimpijsko ozračje v legendarnem Innsbrucku leta 1964. Andreja so bolj kot smučanje prevzeli novi športi in vse, kar je navduševalo mlade v zadnjih desetletjih minulega tisočletja. In na koncu je postal navdušen gorski kolesar, zvest športu, ki ga sam opisuje s presežnikom: »Kjer ustvarjalnost nima meja. Gorsko kolesarstvo je široko področje, in vsakdo najde v njem svojo športno in osebnostno nišo.« Pravim gorskim kolesarjem tega ne bi bilo treba razlagati, saj je njegova spletna stran www.mtb.si ena najbolj prepoznavnih. Njegovo vodilo je preprosto: vsak dan je treba postaviti na spletno stran kaj novega. Prepričan je: »Če bi lahko vsak dan še poleg tega sedel na kolo, bi bilo sploh super.« Kot poklicni PR za mnoge športne dejavnosti in kot človek, ki si išče delo na tržišču, seveda nima veliko možnosti, da bi užival idealno življenje, kljub temu pa se lahko pohvali: »Čeprav pri svojem delu ne morem biti posebno izbirčen, se name lepijo pretežno takšni projekti, ki so mi pisani na kožo. Zelo redko se zgodi, da se odločim za kakšno delo, ki ga ne maram,« zatrjuje človek, ki je študiral novinarstvo. Morda veste, kako je preživel december 2009? Nekaj dni je na arhipelagu Grand Canaria kolesaril po puščavskem območju Fuerteventura, na otočku, kamor afriške nevihte že tisočletja odlagajo puščavski pesek, tako da ga je sonce pošteno ožgalo. Da bi zadovoljil svoji naravi, pa se je pred koncem leta podal še za nekaj dni na najbližji ledenik – na Möllthall. Seveda vsak svoj premik uporabi za kakšno novico ali reportažo v svojem www.mtb.si ali pa je pot povezana s kakšnim službenim opravkom. Berite njegovo kolesarsko stran. Andrej je zadnje dni minulega leta preživel v Bovcu na 3. festivalu športnega filma z oznako BOFF (Bovec Outdor Film Festival) kot povezovalec programa. »Filmski festival organizira ŠD Drča, sam pa sem bil povezovalec. V tej vlogi mi ne bi bilo treba videti vseh filmov, ampak izbor je bil tako zanimiv, da se sploh nisem mogel spraviti iz dvorane. Večina filmov je bila »noro« dobrih in veselim se že februarske projekcije 7. in 8. februarja v Kinu Dvor. Zmagovalni slovaški film Carstenz – Siedma hora, ki so ga slovaški alpinisti in avanturisti posneli na Papui Novi Gvineji, pa presega domišljijo, zgodba je izjemna. Fantje so se z nosači skozi pragozd prebijali do vznožja gore … ne, ne bom povedal, kakšen je konec zgodbe. To je treba videti,« se je režal med pripovedjo in seveda ni pozabil omeniti tudi nagrajenega slovenskega rolkarskega filma To ni hec. Dejal je: »Miha Šalehar, ki je zaprisežen gorski kolesar, jim je posvetil nekaj besed. Navdušen je bil tudi predsednik žirije, čeprav nikoli v življenju ni stopil na rolko. Med nagrajenimi filmi je bil še film o veslaški avanturi okoli Južnega otoka na Novi Zelandiji. Ljudem bi rad povedal, da se splača priti za nekaj dni v Bovec in si vse to ogledati. Za zdaj smo imeli dvorano zadovoljivo zasedeno, a prepričan sem, da bo v prihodnosti za BOFF zanimanje veliko večje.« Andreja najlažje najdete na andrej@dekleva.si. A prej se morate na mtb.si pozanimati, če ni morda kje kakšna dejavnost, če morda prav takrat ne teče svetovni pokal v spustu s Pohorja, ki ga je k življenju spravil prav on, a ga je prepustil Mariborčanom. »Pohorje je vendarle njihov hrib,« je dejal in pristavil, da je pri takšnem tekmovanju treba veliko rok in da takega tekmovanja ne more nihče izpeljati bolje. 

N. S.

N. SLANA

Plačanec

Dan ženske košarke se je prijel kot družabno - revijalni športni dogodek, ker dosežek ni pomemben. Tu je bila košarka znova igra ... Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport. ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

revijo izdaja

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na

URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr. Pe­ter Kla­vo­ra, dr. Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr. Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar. NA­ROč­anje na revijo

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

PREMIERE, d.o.o. NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic. Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.


vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 17/152 ■ 1/2010

 6

Življenje je nevarno … Januarsko razmišljanje je spodbudilo več dogodkov. Po tem, ko sem dobil nekaj impulzov za življenjsko širino z BOFF-om (Bovec Outdoor Film Festival) in ljudmi, ki znajo iz gibanja potegniti nekaj več in ga predstaviti ljudem po svetu, je po naključju v moj elektronski poštni predal zašla ponudba športnega pedagoga za program krpljanja v šoli – za hojo s krpljami. V priponki sta bili še dve fotografiji, ki sami po sebi nista bili kaj prida, v mali resoluciji, kontrasti zimskega sonca pa so uničili prepoznavnost oseb. V koloni krpljačev na fotografiji je imela oseba, ki bi bila lahko pogojno prepoznavna, čez obraz bel kvadrat. Na drugi fotografiji, na kateri so bile osebe nekoliko bližje objektivu, pa so imeli kvadrate čez obraze prav vsi. Ker se mi je zdela ponudba zanimiva, sem prosil avtorja za fotografiji brez cenzure. Odgovor je bil kratek in jedrnat: »Žal nimam dovoljenja za objavo …« Izseki filmov z BOFF so me tako navdušili, da sem na spletni strani www.opensoaring. com gnjavil jadralne pilote ali med njimi res ni nikogar, ki bi bil sposoben narediti filmček in ga predstaviti decembra 2010 na BOFF. Video je očitno postal univerzalni medij današnjega časa, ki bi moral spremljati mnoga področja. Spremeniti bi moral tudi razmišljanje, kako predstaviti športne programe, še posebno, če so tako preprosti, kot sta, denimo, krpljanje in nordijska hoja. Ampak moje navdušenje nad videom, ki je že zdavnaj slavil polnoletnost, je za šolo očitno prehitevanje po levi. Omenjeni športni strokovnjak bi krpljanje predstavil v približno dveh pedagoških urah, s katedre in z ortodoksnimi izhodišči, kot so elementarne igre na snegu, medpredmetno povezovanje, daljši izlet v zasneženo sredogorje, krajše tekmovanje v teku s krpljami … Videa v tej informaciji ni bilo. Seveda, saj sem čutil, da ima strah mlade že pri fotografiji, kaj šele pri filmu … Temeljno je torej vprašanje, od kod ta prestrašenost, v našem primeru športnega pedagoga, ki bi moral biti sinonim za človeka, ki izžareva neko veselje do gibanja in radoživost življenja. Prepričan sem, da je ta strah pridobljen, najverjetneje kar v šoli, kjer so se pripravljeni ure in ure ukvarjati s tem, da bodo pri svojem delu povsem zavarovani, da jim morda ne bi kdo skočil za vrat zaradi neke nedovoljene dejavnosti, pa če je še tako benigna kot neškodljiva fotografija. Le kje se je izgubilo veselje do novega in inovativnega, ki zaznamuje mlade? Morda vse to še zmeraj je, ampak zagotovo ne v šoli. Tu opažam tesnobo in strah pred starši. Povsem prav je v svojem blogu (Šport mladih, št. 151, str. 16 in 17) razmišljal upokojeni športni pedagog Aleš Peče, ki se sprašuje: Kje je pri vsej tej naši vzgoji vključena odgovornost otrok? To je v bistvu druga plat istega vprašanja. V neskončnost bi lahko filozofirali, ampak dejstva so preprosta: so športni pedagogi, ki si upajo, tako kot denimo Igor Slobodnik (na veliki fotografiji med asistenco dijakinji na šolskem državnem prvenstvu v akrobatiki, Šport mladih, št. 151, str. 17), učiti učence in učenke ali dijake in dijakinje nekih dokaj zahtevnih in zanimivih gibalnih nalog, ob različnih tveganjih, tudi morebitnem dotiku kože, in so na drugi strani športni pedagogi, ki si ne upajo … Vem, množica je odgovorov, zakaj si ne upajo … Na koncu je še vprašanje, kje športna vzgoja izgubi svoj smisel. Omenil sem akrobatiko, čudovito možnost za razvoj mladega človeka tudi v okviru športne vzgoje. Eno od takšnih »tveganih« tekmovanj so smučarski skoki za najmlajše. Tekmovanje je steklo lani, letos pa čakamo na drugo ponovitev. Ko se sprehajamo po področju tveganja, ki v resnici sploh ni tveganje, smo se nedavno spotaknili ob šolsko državno prvenstvo v (strogo nadzorovanem) raftingu, tu so še šolska prvenstva v judu, pa plavanju itd. Če se vrnem k odgovornosti otrok – vsak otrok bi moral sam vedeti, da se noče fotografirati in se umakniti fotografskemu objektivu ali pa se umakniti od roba bazena, če ne zna plavati. Plavati se najbrž ni naučil zato, ker bi ne bil gibalno sposoben, ampak zato, ker ima neodgovorne starše, ki so mu skozi leta omogočali, da se ni udeleževal »nevarnih« preverjanj plavalnega znanja, plavalnih tečajev, šol v naravi … in ker učitelji športne vzgoje ne smejo udariti po mizi in nekaj zahtevati za dobro otroka, ker ga v tem dejanju ne bi podprl ravnatelj, ki mora zavarovati sebe in ustanovo. Ja, življenje je resnično nevarno. N. S.

Hiša slave

Hall of Fame se pri nas prevaja ali kot »Hiša Slavnih« ali pa Hram Slavnih, Dvorana slavnih«, kar je najbolje. Sporen pa je prevod fame, ki pomeni slava, torej dvorana slave, v kateri slavimo dobre, znane ali slavne. Tokrat o hokejistu Rudiju Hitiju.

12

Dan ženske košarke

14

Blog

16

SK Novinar

18

Deset plus

24

Šola in šport

29

Šport pri Slovencih v Italiji

30

Ordinacija

34

Knjiga Vrelec, avtor Vlado Šav

38

Mirko & Prdko (3)

Če dneva košarke ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Lepo je bilo videti vodje ekip v prijaznem sožitju z igralkami, nihče ni povzdignil glasu in nihče ni nikogar obkladal z nespodbudnimi pridevniki, tako kot se to pogosto dogaja na klubskih tekmovanjih. Še zmeraj ostajamo pri treh piscih, ki vsak iz svojega zornega kota razmišljajo o športu – Milena Aras Harpf, Aleš Peče in Nina Markun Puhan. Se jim bo še kdo pridružil? Smučanje je dokaj drag šport. V SK Novinar, ki je bil nekoč elitni klub z izvrstnimi tekmovalci, so prav zato za današnji čas našli veliko sodobnih prijemov, ki kažejo, da smučanje pojmujejo zelo široko. Smučarka Eli Plut, telovadec Luka Bojanc, telovadke Gaja Hladnik, Kaja Mljač, Ina Oblak, rolkarka Tadeja Donko, karateist Aleksander Godler, badmintonist Luka Miletič, športni plezalec Urh Tomažič. Šah na Osnovni šoli Nove Jarše v Ljubljani in Jernej Skuhala z OŠ I. Cankarja v Ljutomeru. Zapis o sklepnem delu tekmovanja Mladine in gore (36). Najboljšega športnika so izbirali v Postojni. Dr. Bojan Knap nadaljuje z nizom prispevkov o prehrani. Tokrat razmišlja o kruhu in o glikemičnem indeksu. Vlado Šav (1945-2008), čigar zgodbo o nogometu predstavljamo iz njegove knjige Vrelec, je diplomiral na ljubljanski AGRFT, podiplomski študij je nadaljeval na Poljskem pri J. Grotowskem in se specializiral za dramoterapijo na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Mirko in Prdko sta se navdušila za atletiko in atletinjo, od nekje se pojavi lajfspid …

ured­nist­vosm@­gma­il.com ured­nist­vosm@­gma­il.com 


iz zgodovine športa

piše  dr. Tomaž Pavlin

Rudi Hiti v Dvorani Slave (Hall of fame) Izteklo leto je poleg uveljavljenih glasovanj o naj naj športniku, dogodku in podobno zaznamovala tudi 70-letnica telovadca Mira Cerarja, ki je bil že pred tem sprejet v gimnastični Hall of Fame, podobno kot Ivo Daneu v košarkarski Hall of Fame, kar smo v Športu mladih že zapisali. Hall of Fame se pri nas, kakor sem zasledil, prevaja ali kot »Hiša slavnih« ali pa »Hram slavnih«, kar je sicer bolje kot hiša, vendar ima beseda hram bolj religiozen značaj, ali pa »Dvorana slavnih«, kar je najbolje, saj je za hall bližji prevod »dvorana« ali »sobana«; sporen pa je prevod fame, ki pomeni slava, torej dvorana slave, v kateri slavimo dobre, znane ali slavne. Ko sem pred leti pripravljal gradivo za ustanovitev Muzeja športa, sem poudaril, da so Hall of Fame locirani predvsem v anglo-ameriškem kulturnem prostoru in po njihovem vzoru so organizirani tudi Hall of Fame pri nekaterih mednarodnih športno panožnih organizacijah. Hall of Fame predstavi razvoj panoge in poudari športnike, odbornike, sodnike, nosilce razvoja in dogodkov. Tako smo lahko ponosni, da so tudi naši športniki v Hall of Fame, saj to priča o našem plodnem športnem razvoju in dediščini, ki je zaznamovala svetovni razvoj. V Sloveniji športno dediščino urejamo z Muzejem športa, ki pa naj bi imel širši narodni telesnokulturni, telesnovzgojni in socialno-kulturni okvir.

Rudi Hiti - igralec ...



Rudi Hiti je, kot mi moje védenje narekuje, četrti slovenski športnik, ki je uvrščen v Hall of Fame posamezne športne panoge in kot, zanimivo, že drugi iz slovenskega hokeja, saj je bil kot prvi sprejet Ernest Aljančič st. ali krajše Nestl (1916–2006); vzdevek Nestl je podedoval tudi njegov sin Ernest ml., ki je danes ponovno predsednik Hokejske zveze Slovenije. Nestl st. je bil hokejist predvojne ljubljanske zeleno-bele Ilirije. Je predstavnik drugega rodu, ki je okrepila oziroma popolnila vrsto hokejskih pionirjev, a jim je športno pot prekrižala druga svetovna vojna. Resda so bili načrti okupacijskih sil v Ljubljani, da se po okupaciji šport normalno nadaljuje in je bila načrtovana tura ljubljanskih hokejistov v severno Italijo, vendar so hokejisti prekinili z igranjem. Kot mi je, denimo, pred leti razlagal danes pokojni Tone Franzot, golman Ilirije, je prenekateri topel, volnen hokejski dres grel partizana borca. Nestl st. je bil po končani

vojni ponovno v vrstah ljubljanskih hokejistov, ki so oživljali hokej na drsališču pod Cekinovim gradom, nekaj časa pa je bil tudi trener in igralec. Ljubljanski hokejisti so igrali pod različnimi imeni, najdlje pod imenom Ljubljana, v začetku šestdesetih let pa so vstopili v Olimpijo in prevzeli njeno ime.

Hokejski začetki na Jesenicah V jugoslovanskem prostoru so Ljubljančani kmalu dobili konkurenco v zagrebški Mladosti in potem še v beograjskem Partizanu, v katerem je hokej vodil nekdanji Ilirijan Luce Žitnik. V slovenskem prostoru pa je v začetku petdesetih let ljubljanski hokej dobil konkurenta na Jesenicah, kjer so leta 1954 uredili in odprli umetno drsališče, drugo v Jugoslaviji in prvo v Sloveniji. Ko so Jeseničani leta 1957 osvojili še naslov državnih prvakov, je nastopila jeseniška era. Jeseniški hokej ima skromne začetke tik pred drugo svetovno voj-

no, propagandni odmev in impulz pa je imela tekma med ljubljansko Ilirijo in celovškim KAC-om decembra 1940 na Jesenicah. Tekmo so odigrali na drsališču, urejenem na nogometnem igrišču tedanjega kluba Bratstvo, ki mu je stala ob strani jeseniška Železarna. Igrišče Bratstva je bilo tako kot danes pod Mežakljo v bližini Kurje vasi. Po nemški okupaciji je jeseniško moštvo igralo nekaj tekem, po letu 1943 pa naj bi razpadlo, saj je nekaj igralcev ali odšlo v partizane ali bilo izgnanih ali interniranih in mobiliziranih v nemško vojsko. Po drugi svetovni vojni so se preživeli ponovno zbrali in obnovili igranje, pomoč pa so imeli pri Železarni in zlasti Dragu Cerarju, predvojnem Sokolu in atletu ljubljanskega Primorja, ki je že pred vojno dobil zaposlitev v jeseniški Železarni in se preselil na Jesenice. Drago Cerar se je spominjal, da ga je v predzimskem času motilo dejstvo, da za mlade ljudi, razen v telo-


vadnicah, ni bilo dejavnosti. Tako so kot edino zbirališče ostale gostilne, ki jih ni manjkalo, vse od Hrušice prek Jesenic, Javornika do Koroške Bele. To pa je pomenilo popivanje in veseljačenje s širšimi družbeno-socialnimi posledicami, lahko beremo v diplomski nalogi Roka Pekolja o hokejskih začetkih na Jesenicah. Hokej je bil idealen za zapolnitev prostega časa.

Kurja vas, leglo jeseniškega hokeja V letu 1948 so jeseniški hokejisti ustanovili organizacijski odbor in prestopili v športni klub Joža Gregorčiča (pozneje Jesenice) ter s tem legalizirali svoje igranje in se včlanili v panožno zvezo. S tem so pridobili tekmovalni status ter kmalu presenetili športno srenjo s prvimi zmagami proti Ljubljančanom,nato uvrstitvami na državno prvenstvo, ureditvijo umetnega drsališča in končno osvojitvijo naslova državnega prvaka v Beogradu. Pri vrnitvi domov jih je na železniški postaji pričakala množica in jih na ramenih ponesla z železniške postaje. Tega leta je imel Rudi Hiti dobrih deset let. Rojen je bil 4.11.1946 v Kurji vasi, torej v bližini drsališča. V družini so bili trije bratje, poleg najstarejšega Rudija še dve leti mlajši Gorazd in Drago. Hokej jim je napolnil otroštvo. Kot se spominja Gorazd, sta z Rudijem ure in ure preživljala skupaj z drugo mladežjo iz Kurje vasi na drsališču pod Mežakljo. Izkoristili so vsako minuto, ko je bilo drsališče prosto in se podili ter igrali hokej, saj je bilo drsališče v prvi vrsti rezervirano za člane in mladinski podmladek. Hokejske šole in pionirjev še ni bilo, preostalo jim je prosto igranje po vzoru starejših, boljši pa so se z leti prebili v podmladek Jesenic. Palice so si marsikdaj naredili iz različnih koncev lesa, nekateri so že imeli drsalke, drugi so se podili v čevljih, poleti pa po travnikih ob Savi. Kurja vas je bila športni vir Jesenic in je športno-socialni fenomen. Ko je Viktor Krevsel leta 2004 v publikaciji Kdo je kdo med olimpijci od Rateč do Rodin popisal 95 gornjesavskih olimpijcev, je npr. Gorazd Hiti poudaril – in z njim se povsem strinjam –, da je zanj Kurja vas »fenomen svetovnih razmer« in to podprl s primerom Svetovnega prvenstva v hokeju v švicarskem Bernu leta 1971, ko je v jugoslovanski reprezentanci nastopilo 17 igralcev zgolj iz ene vasi: jeseniške Kurje vasi. Kurjevaški športniki so bili večinoma hokejisti, vendar pa med njimi najdemo tudi smučarje. Eden športnih pionirjev Kurje vasi je bil smučarski tekač Franc Smolej, vzor športnika delavca, borca in asketa, oče hokejistov Franca in Romana, ki je že leta 1936 nastopil na zimskih olimpijskih igrah v nemškem Garmisch Partenkirchnu.

Rudi zadrsa v hokej Priti v mladinsko moštvo Jesenic je imelo veliko težo. Leta 1959 je Rudi s trinajstimi leti postal mladinec Jesenic. S 16 leti je kot krilni napadalec že igral v jeseniškem drugem moštvu, imenovanem Kranjska Gora, pri sedemnajstih je prvič nastopil na prijateljski tekmi za prvo moštvo Jesenic, leta 1964 pa debitiral v državni reprezentanci v Gradcu proti Avstriji. Njegova športna pot se je razumljivo

nadaljevala v prvem članskem moštvu na Jesenicah. Nato pa je kot strela z jasnega odjeknil prestop v sezoni 1968/1969 k smrtnemu rivalu ljubljanski Olimpiji, in sicer skupaj z generacijskimi kolegi Slavkom Beravsom, Vladom Jugom in Romanom Smolejem. Prestop ni bil le javno odmeven, pač pa je tudi vplival na vzpostavljanje športnega ravnotežja med Jesenicami in Olimpijo, ki se je odrazilo na težko pričakovanem derbiju in zaznamovalo slovenski in jugoslovanski hokej. Z Rudijem in jeseniško navezo ter domačimi igralci sta Olimpija in ljubljanski hokej po dolgem obdobju, vse od Ilirije naprej, prišla do naslova državnega prvaka. Rudi je ostal v Ljubljani do leta 1974 in bil z Olimpijo v tem času dvakrat prvak. V Olimpiji se mu je pridružil tudi brat Gorazd in nepozabno iz tistega časa je navijanje ljubljanskih navijačev: »Rudi Hiti, Gorazd Hiti, gol, gol, gol!« Vrsto let je med njima na poziciji centra igral Janez Petač, tudi Jeseničan, in bili so udarni trojček tako Olimpije kot državne reprezentance ter magnet in vzor ljubljanske mladeži, ki je prihajala na drsališče pod Halo Tivoli ali pa v Halo

poleti pa organizirata t. i. Poletno ligo Rudi Hiti. Trenutno ga lahko poslušamo tudi kot komentatorja EBEL lige na Šport TV.

Čez lužo in med Slavne V našem času, ko je slovenski hokej z Anžetom Kopitarjem zastopan v severnoameriški hokejski ligi NHL, se manj ve, da je bil Rudi skupaj z golmanskim kolegom Tonetom Galetom na preizkušnji za Chicago Blackhawks že poleti 1970. Žal je bil poškodovan in se je vrnil v Ljubljano, Tone pa je ostal. Čez dve leti je ponovno prišla ponudba, tokrat iz Los Angelesa, ki pa jo je zavrnil in ostal v Olimpiji. To so bila zlata leta ljubljanskega hokeja, ki jih je sponzoriralo ljubljansko podjetje Žito in ki se bodo težko še kdaj ponovila. Nad klubom je bdel direktor Žita in predsednik kluba Janez Puterle, njegov sin Janez ml. je prav tako igral hokej v Olimpiji, Janez st. pa je bil športnik pred drugo svetovno vojno, in sicer nogometaš Primorja ter skupaj z Mirom Šercerjem pobudnik nogometne tekme na osvobojenem ozemlju XIV. divizije na Štajerskem leta 1944, ki je šla v nos nacističnim okupatorjem.

... in trener

k hokejski šoli ter se videla na ledu v dresu Olimpije. Doma pa se je med stanovanjskimi bloki pozimi polivalo vodo in urejevalo ledene kotičke ali pa drvelo na koseški bajer, po koncu zime pa s palico in tenis žog’co na asfalt. Po tekmah Olimpije je bila pred izhodom igralcev z ledu vrsta mularije z moledujočimi pogledi in prosečim: »A mi daš pal’co?« Rudi je leta 1975 nadaljeval kariero v Italiji in med leti 1976–1980 igral za južnotirolski Bolzano. S svojo trinajstico na hrbtu je z Bolzanom osvojil tri naslove italijanskega prvaka in se zapisal med večne člane kluba, po njegovem odhodu pa so številko 13 upokojili. Igralsko pot je sklenil v sezoni 1986/1987, tam, kjer je začel, na Jesenicah, in seveda z osvojitvijo naslova državnega prvaka. Po koncu igralske poti se je preizkusil v vlogi trenerja v različnih klubih, vodil pa je tudi slovensko reprezentanco. Danes skupaj z bratom Gorazdom na Bledu vodita hokejsko šolo,

Rudi Hiti je bil med Slavne sprejet v družbi Čeha Jana Suchija in Rusa Alekseja Kasatonova, zvenečih imen svetovnega hokeja. Resda je bil v primerjavi z njima udeleženec le svetovnih prvenstev nižje kategorije, pa vendar: Rudi Hiti je nastopil na 17 svetovnih prvenstvih skupine B in dvakrat na olimpijskih igrah leta 1968 in 1972 ter bil štirikrat izbran v najboljšo peterko svetovnega prvenstva. Na NHL preizkušnji je bil npr. še pred vrhunskim švedskim branilcem Bjoernom Salmingom in daleč pred vsemi Rusi. S svojim mojstrskim preigravanjem je promoviral hokej v dveh državah in več mestih in čeprav prihaja iz manjše članice Mednarodne hokejske zveze (IIHF), njegov doprinos hokeju ni nič manjši. Hall of Fame ali Dvorana Slave IIHF s tem dejanjem izraža spoštovanje manjšim članicam in njenim športnikom in odbornikom, kar je v nagovoru poudaril tudi predsednik IIHF Švicar Rene Fassel.




spletni info kazalec

internet

MŠŠ, Direktorat za šport

Nacionalne panožne športne šole Letos se izteče deset let projekta Nacionalne panožne šole, ki ga podpira Ministrstvo za šolstvo in šport, v okviru Direktorata za šport pa ga vodi Dušan Hauptman. Program bo zato najbrž doživel nekaj sprememb. Zaradi zaostrenega financiranja do sredine januarja še ni bilo javnega razpisa za leto 2010. Ob objavi pogovora z Dušanom Hauptmanom v Športu mladih (št. 151, str. 8, 9) smo dobili nekaj vprašanj, na katere odgovarja vodja projekta. Med drugimi se je oglasil tudi gospod Bogo Gajser, oče Tima Gajserja, učenca z Osnovne šole Makole, sicer pa enega najbolj nadarjenih tekmovalcev v motokrosu. Seveda ga je zanimalo, če bo Dušan Hauptman lahko kandidiral za sredstva iz naslova Nacionalne panožne šole, še posebno, ker ima za seboj trenerski izpit, ki ga je opravil v okviru izobraževanja na Fakulteti za šport. »Slišal sem že za nadarjenega Tima, o njem ste pisali tudi v Športu mladih. Žal pa je nekaj postavk, ki Timovemu očetu ne omogočajo, da bi kandidiral za sredstva na javnem razpisu, na katerega se lahko javijo klubi, društva in nacionalne zveze z ustreznimi strokovnimi kadri in ustreznimi programi. Eden od pogojev je izobrazba športne smeri, ki mora biti visokošolska ali univerzitetna, poleg tega pa mora imeti trener tudi strokovni izpit s področja športa. V konkretnem primeru je težava tudi v tem, ker motokros ni olimpijski šport. Zadnja postavka, ki izhaja iz določil Zakona o športu, tudi zame ni življenjska. Morda je zdaj čas, da bi se v tej smeri kaj spremenilo, saj bo Zakon o športu letos zagotovo doživel nekaj sprememb. Letos bo financiranje države teklo še po starem, za prihodnje leto pa bo zagotovo kaj novega, saj ugotavljajo, da je čas za spremembe nekaterih členov omenjenega zakona.«

KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV Februar   5. Judo, finale, OŠ, Izola OŠ Dante Alighieri   6. Streljanje z zračno puško, Ljubljana   6. Šolski pokljuški maraton, Rudno polje   9. Badminton SŠ Maribor 10. Deskanje, veleslalom OŠ, Stari vrh 11. Smučarski skoki, finale, Mostec 11. Skoki na mali prožni ponjavi, finale Marec   5. Badminton, posamezniki, finale 13. Smučarski tek in biatlon, Pokljuka, Rudno polje 13. Šah, ekipno, OŠ, finale, Otočec, hotel Šport, 14. Šah, ekipno, SŠ, finale, Otočec, hotel Šport, 15. Veleslalom in deskanje, finale 30. Badminton, ekipno, finale

programi

Predvidevamo, da je prijavljenih z ustreznimi pogoji več, kot je sredstev. »Prijav na javni razpis je veliko, denarja pa je zmeraj premalo, čeprav se sredstva v ta namen vsako leto povečujejo. Komisija izbira na temelju pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni v okviru razpoložljivih sredstev. Izbrani za sofinanciranje strokovnega kadra v panožnih športnih šolah so tisti programi iz vseh športnih panog, ki zberejo največ točk.« Lahko kandidirajo tudi trenerji za starejše kategorije? »Ne, financiramo lahko samo klube z ustreznimi trenerji, ki izvajajo programe za mlajše kategorije.« Razpis objavite januarja ali februarja. »Tako je bilo doslej. Zaradi finančne krize se je vse zamaknilo. Spomnil bi še, da država razpisuje kadrovsko štipendiranje na področju športa in sofinanciranje pripravništva v športu. Ta pomoč je namenjena študentom Fakultete za šport in drugih ustanov, ki izobražujejo za šport. Po končani šoli lahko diplomant opravi pripravništvo v klubu, na MŠŠ pa pristopi k upravljanju strokovnega izpita. S tem ima prednost pri kandidiranju za Nacionalno panožno šolo. Tudi ta pomoč države ni zanemarljiva.«

Tečaj za jadralne pilote Aeroklub Postojna organizira tečaj za jadralne pilote in pilotke. Srednješolce iz notranjskih in primorskih krajev vabimo, da se prijavite do 15. februarja. Sledila bodo teoretična predavanja, v jeseni pa boste zagotovo leteli že samostojno. Informacije pri Primožu, po tel. 041 790 200.

Atletski koledar do aprila



Februar   4. DP v krožnih tekih, mladinci in mladinke, Linz (A)   7. Zimski kros, Velenje 13. DP v dvorani za starejše mladince in mladinke, Celje 14. DP v dvorani v posamičnem in ekipnem mnogoboju za U12 in U14, S. Bistrica, 21. DP v dvorani v suvanju krogle za vse kategorije, 27. in 28. DP v mnogobojih za starejše in mlajši mladinski       in pionirski kategoriji, Marec 14. DP zimsko v metih za starejši in mlajši mladinski       in pionirski kategoriji, April 11. SP v krosu za študente, Kingston (Kan), 17. Ulični tek, Postojna, 24. DP v dolgih tekih za vse kategorije, Domžale

Jelko Gros, jelko.gros@sport.si tel. 01 434 23 94 (v.d. direktor Zavoda) Saša Grujič, sasa.grujic@sport.si, tel. 01 434 23 97 (informatika) Jure Jaraj, jure.jeraj@sport.si, tel. 01 434 23 95 (informatika) Lucija Zupan, lucija.zupan@sport.si, tel. 01 434 23 95 (informatika) Jernej Peterlin, jernej.peterlin@sport.si, tel 01 434 23 97 (ŠOM) Mateja Reberšak, mateja.rebersak@sport.si, tel. 01 434 23 91 (ŠOM) Gašper Plestenjak, gasper.plestenjak@sport.si, tel. 01 434 23 91 (ŠOM) Niko Slana, niko.slana@sport.si, niko.slana@zrss.si tel. 041 753 333, 01 2363 107 (revija Šport mladh) Dani Oblak, dani.oblak@sport.si (računovodstvo)


BOFF

Nagrajeni filmi 7. in 8. februarja Zmagovalne filme bomo lahko še enkrat videli 7. in 8. februarja v ljubljanskem Kinodvoru v programu Kinodvor Adrenalin. Oglejte si odlomke treh nagrajenih filmov in ne zamudite februarske priložnosti. <http:// www.boff.si/>

REVIJA

KNJIGE

Planinski vestnik

Feri Lainšček

Ne bodi kakor drugi

Drobna pesniška zbirka natisnjena v majhnem formatu, v značilno rdeči barvi, je posvečena ljubezenski poeziji. Ne vabimo vas, da si jo preberete zaradi vsebine, pač pa zaradi jezika. Če imate vsaj malo občutljivosti zanj, boste začutili kakšen mojster besede in prispodob je Feri. Tako kot smo že pred časom dejali, da je Aleš Berger čudovito prevedel Lorcov Ciganski romansier, lahko tudi za prekmurskega pisatelja in pesnika rečemo enako – druženje s takšim mojstrom jezika je pravi užitek. BOVEC, 31. decembra - Tretji bovški festival filmov o naravi in športih v njej (Bovec Outdor Film Festival – BOFF) v Kulturnem domu Bovec se je končal s podelitvijo nagrad: najboljši filmi so Carstenz – Siedma hora (Slovaška, nagrada žirije in občinstva), New Zealand South Island Circumnavigation (Velika Britanija, nagrada v kategoriji šport in akcija) in To ni hec (Slovenija, nagrada občinstva za kategorijo šport in akcija) avtorja Tomaža Šantla (2009). Festival se je začel z razstavo športnega fotografa Petra Fetticha in projekcijo filma zunaj konkurence, ob podelitvi nagrad pa sta ga sklenila letalec Matevža Lenarčiča in netekmovalni sklop reklamnih in predstavitvenih filmov. Marco Mosetti, član nagrade žirije, je povedal, da so bili pri izbiri nagrajenih filmov v zadregi, saj je bilo veliko dobrih izdelkov. Prvi bovški festival snežnih skulptur je zaradi toplega vremena prestavljen na termin okoli 20. februarja. O nagrajenih filmih, Carstenz – Siedma hora (kategorija narava in okolje, aplinizem, Slovaška, Pavol Barabaš, 2008, 44 minut) Plezalska odprava se ob pomoči domorodcev prebija skozi nedotaknjeno džunglo Nove Gvineje proti najvišji gori Avstralije in Oceanije. Piramida Carstenz (4884 m) velja za najbolj eksotično in težko dostopno goro na svetu. http://www.boff.si/?p=610>New Zeland South Island Circumnavigation (kategorija šport in akcija, kajak, V. Britanija, Justine Curgenven, 2008, 48 minut) Prikaz enega izmed težjih kajakaških popotovanj, srečanj z divjino južnega otoka Nove Zelandije in prijaznih tujcev. Par v morskih kajakih v visokih valovih in ob nevarnih vetrovih prevesla 2400 kilometrov. http://www.boff.si/?p=638> To ni hec (kategorija šport in akcija, rolkanje. Slovenija, 2009, 41 minut) V marsičem klasičen rolkarski film, z veliko uspelimi in neuspelimi triki na uličnih lokacijah. Pa vendarle zelo izviren in sproščeno zabaven. http://www.boff.si/?p=630>

Vlado Šav (1945-2008)

Vrelec

Bralci zmeraj znova naletijo na kakšno knjigo, ki navdušuje s tako elementarno močjo, da se ji ni mogoče iztrgati iz njenega objema. Tako kot je avtor živel svoje življenje v dolini Dragonje, svojstveno, daleč od sodobnega porabništva, razmišljujoče in ob sveči, razveseljujoč se srečanja s samotnim popotnikom, ki se je šel v njegovo rečno dolino izgubiti. Iz te zbirke je tudi zapis z naslovom Dogodek, seveda pa je imel v mislih zadnje svetovno prvenstvo v nogometu. A šport je le obrobna tema, vsa druga razmišljanja so namenjena življenju, največkrat zelo preprostemu in celo banalnemu. Knjiga je bila v ožjem izboru za Rožančevo nagrado. Na voljo je le v knjigarnah koprskega Librisa ali pa jo lahko dobite po povzetju. Več podatkov je na spletni strani (www.kulturni-klub.si). Vlado Šav je v Mariboru končal osnovno šolo, gimnazijo v Kopru, leta 1970 pa je diplomiral na ljubljanski AGRFT. Podiplomski študij je nadaljeval na Poljskem pri J. Grotowskem in se specializiral za dramoterapijo na Nizozemskem in v Veliki Britaniji.

Pavle Kozjek – Življenje alpinista

Knjiga je nastala v spomin na velikega alpinista, obenem pa je tudi dokument slovenske polpretekle zgodovine alpinizma.

Po 115 letih PV spreminja format. Zdaj je večji (A4), nekako je bolj stopil v korak s časom, ki podaja roko likovnemu. Večje fotografije bodo naredile našo najstarejšo planinsko revijo bolj privlačno. Prva novost je tudi obširen opis Kraškega robu in Bržanje.

RAZSTAVA V Mestnem muzeju v Ljubljani si lahko ogledate razstavo grafik španskega mojstra Picassa & Claveja. Picassojeva razstava ima naslov: Bikoborbe. Mit. Eros, druga pa Svet umetnosti.

CANKARJEV DOM Okrogla miza: Nasilje v šolah – ali je mogoča enotna nacionalna strategija. 23. februarja ob 19. uri. Cankarjevi torki 2010: trideset klubskih večerov z letno člansko izkaznico: 2.2. Bob Brozman: Različne kitare,glas. 9.2. Vasko Atanasovski sextet: Slovenija, Madžarska, Italija, Hrvaška. 16.2. Robert Jukič Radio. www.robertjukic. com, 23.2. Jessica Lurie Enseble, NY. Glasbena energija je usmerjena v petje in igranje. Martin in Gregor ali od junaka do bedaka: igrata Pavle Ravnohrib in Boštjan Gombač.

Tehniški muzej Slovenije – 8. februarja brezplačen ogled

Muzej pošte in telekomunikacij, Polhov Gradec, je odprt od torka do petka, ob nedeljah in praznikih od 10. do 17. ure. Oglejte si zbirke: Zgodovina pošte, Zgodovina telekomunikacij, Telefonistke in telegrafistke, Začetki mobilne telefonije v Sloveniji. 8. februarja, od 10. do 17. ure je ogled brezplačen. 10. februarja: Železna pot – sledi človeka na območju Julijski Alp. Od 16. do 19. februarja, med 10. in 13. uro, bodo počitniške delavnice. Info@tms.si, 01 364 00 83, www.tms.si, ajda.kozjek@tms.si

Prirodoslovni muzej Slovenije Na ogled je občasna razstava Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije. Ob razstavi je izšla tudi obsežna publikacija z enakim naslovom. Več: http://www2.pmslj.si/publikacije/gea-publ.html. PMS vabi tudi k ogledu vitrin četrtletja Seizmografi skozi čas in Darwin – včeraj, danes, jutri. Preizkusite lahko programe za samostojno uporabo: Skrinjice učenosti, Skrivnosti poln nahrbtnik, Zvočne in tiskane vodnike po stalni razstavi. http:// www2.pms-lj.si/info/avdio_vodniki.html.)




KARATE

37. mednarodni turnir TRBOVLJE, 19. decembra – 37. Mednarodnega turnirja Trbovlje, ki velja za najstarejši tradicionalni karatejski turnir v Evropi, se je udeležilo približno 500 tekmovalcev in tekmovalk iz dvanajstih držav. Zmagovalci iz Slovenije: Kate, ženske - Do 7 let: Ajša Kostič (Tržič), do 9 let: Tina Čater (Š Vel), do 10 let: Kiti Smiljan (Š Vel), do 17 let: Monika Brovč (MC Domž). V finalu so nastopile še: Diana Avdič (T Vel), Brina Štruc (Š Vel), Alja Golač (T Vel), Azra Golač (T Vel), Anja Hladnik (Kol Idr), Nina Marinček (MC Domž), Marija Plohl (Trb). Kate, moški - Do 7 let: Nik Kiseljak (MC Domž), do 10 let: Jaka Taler (Boh), do 12 let: Ermin Mujdžeič (Š Vel). V finalu so nastopili še: Tomaž Hudales (Š Vel), Antonio Štruc (Š Vel), Tadej Kolander (Trb), Stefan Joksimović (Š Gros), Mersed Hankić (T Vel), Aljaž Klaneček (Emo), Klemen Plazar (Š Vel), Žiga Rozina (Trb), Boris Mauko (Š G Radg).

Med bojem - Aleksander Godler

Kumite, ženske - Do 11 let (do 40 kg): Maja Stare (Boh), nad 40 kg: Sara Stanko (Š Gros): do 13 let, do 45 kg: Tina Stegel (Post), do 50 kg: Žana Magajna (Post), do 17 let, do 59 kg: Tjaša Ristič (Kr), nad 59 kg: Nina Troha (Kol Idrija), do 18 let, do 53 kg: Vesna Bezgovšek (Polzela). V finalu so nastopile še: Tjaša Stanek (Raden), Diana Čatakovič (Kolekt Idr), Lea Lopan (Trb), Lina Pušnik (DBŠ Žalec), Ines Švarc (Kov Mb). Kumite, moški - Do 11 let, do 35 kg: Sebastjan Osrečki (R Slatina), do 13 let, do 55 kg: Nejc Bertoncelj (Post), nad 55 kg: Aleksander Godler (Brež), do 17 let, do 61 kg: Aljaž Vesenjak (Trb), do 68 kg: Juš Markač (Š Kranj), nad 76 kg: Rem Marič (Š Grosup), do 18 let, do 68 kg: Mladen Railič (DBV Piran). V finalu so nastopili še: Jaka Taler (Bohinj), Patrik Škrablin (R Slat), Juš Jagarinec (Polz), Jure Gorinšek (Oplot), Jan Piltaver (T Sevnica), Alen Nuhanovič (Post), Tim Žlak (Trb), Matic Potočnik (Nestor), Savo Sofrič (Š Kr). Kumite, ekipno - Kadeti, do 15 let: 1. BiH, 2. Slovenija, kadetinje do 15 let: 1. Srbija, 2. Slovenija, mladinci do 17 let: 1. Srbija, 2. Slovenija, mladinke , do 17 let: 1. Srbija, 2. Slovenija.

KOŠARKA

Mladinci klonili v finalu 10

BARAKALDO, 27. december – Slovenska moška mladinska reprezentanca je v finalu prijateljskega turnirja z 62:63 izgubila

proti španski izbrani vrsti. Srečanje je bilo izenačeno, slovenski igralci so pod vodstvom Toma Orešnika v 36. minuti vodili celo s sedmimi točkami, Španci pa so tekmo v svoj prid odločili 13 sekund pred koncem. Marko Pajič (Geoplin Slovan) je turnir končal kot drugi najboljši strelec s 30 točkami, tik za Philippom Neumannom (Brose Baskets), ki jih je zbral 35. Izidi, finale: Španija : Slovenija 63:62 (19:17, 12:13, 15:16, 17:16), polfinale: Slovenija : Baskija 77:67 (25:14, 19:19, 22:20, 11:19). Igrali so: Aljaž Korošec (Domž), Luka Rupnik, Marko Pajič, Tim Škerbec (vsi Geoplin Slovan), Matej Luznar (Parklji L), Klemen Prepelič, Urban Gorjanc (oba Primorac – Br Mb), Matej Rojc, Alen Hodžič (oba ŠD KOŠ Koper), Jan Špan (Union Ol), Jaka Brodnik, Žiga Dimec (oba Zlatorog Laško).

ODBOJKA

Božično-novoletni turnir NOVA GORICA, 12. decembra – V organizaciji OK HIT Nova Gorica je potekal mednarodni odbojkarski turnir mini in male odbojke, na katerem je sodelovalo skoraj sto odbojkaric iz goriških osnovnih šol, klubskih selekcij OK HIT in OK Solkan ter slovenskih ekip iz Italije: ŠZ Sokol iz Nabrežine pri Trstu, OK Val iz Standreža pri Gorici, Go Volley iz Gorice in ŠZ Olympia iz Gorice. Vse tekme, in teh je bilo v nedeljo veliko, so potekale na osmih igriščih v športni dvorani OŠ Milojke Štrukelj v Novi Gorici. V mini odbojki je nastopalo šest ekip, prvo mesto pa so osvojile mlade odbojkarice OK Vala, sledijo odbojkarice OK HIT 1, OK HIT 3 in mlada ekipa Olympije iz italijanske Gorice. V mali odbojki je nastopalo deset ekip, po izenačenih tekmah so slavile odbojkarice OK HIT 1 pred OK HIT 2, na tretje mesto pa so se povzpele mlade odbojkarice ŠZ Sokol iz Nabrežine, pod vodstvom trenerke in nekoč odlične odbojkarice Cirile Kralj. Četrto mesto je zasedla ekipa Olympije iz Gorice (Italija). Še pred podelitvijo medalj so si mlade odbojkarice ogledale en niz med mladima ekipama OK HIT Nova Gorica, ki jo vodi trener prof. Tomaž Komel, in ekipo starejših deklic OŠ Dobrovo iz goriških Brd pod vodstvom Liljane Mavri. Ta ekipa nastopa tudi v ŠKL. Organizatorji turnirja vodstvo OK HIT in trenerji so poskrbeli, da so medalje ob koncu privlačnega srečanja podeljevale najboljše odbojkarice prve ekipe OK HIT kapetanka Katarina Špacal, Tjaša Testen in Marina Barič. Dekleta so si zaželela, da bi turnir postal tradicija. Zoran Jerončič

SMUČARSKI SKOKI

Alpski pokal – izvrsten Rok Justin SEEFELD (A), 18. decembra – Mladi skakalni upi so na skakalnici K-90 opravili s prvo tekmo alpskega pokala. Zmagal je Avstrijec Florian Schabereiter pred Nemcem Danielom Weinigom in rojakom Markusom Schiffnerjem. Na 6. mesto se je uvrstil Rok Justin, 16-letni Stolan iz Brega pri Žirovnici, točke pa je osvojilo še šest naših skakalcev. Izidi: 1. Florian Schabereiter (A) 244 (93.5, 93.5), 6. Rok Justin (Slo Stol Žirovnica) 237 (92.5, 93), 13. Luka Brnot (Ilir) 229,5 (92, 91.5), 15. Žiga Mandl (Šmartno n/Poh) 228 (91.5, 90), 16. Luka Leban (Trž Trif) 226,5 (91.5, 90), 17. Matej Dobovšek (Tr Kr) 226,5 (91.5, 90), 18. Jaka Hvala (Ponikve) 223,5 (89, 91), 23. Klemen Omladič (Vel) 220,5 (91, 87.5), 27. Matjaž Pungertar (Meng) 212,5 (88, 90), 40. Jaka Kosec (Sam Ihan) 202,5 (87, 84), 42. Tim Babnik (Ilir) 200 (85, 86), 43. Andraž Pograjc (Zagorje) 199,5 (88.5, 87), 45. Gašper Vodan (Tr Kr) 198,5 (85.5, 85.5), 52. Urban Sušnik (Trž Trif) 192,5 (84.5, 83), 67. Jaka Tesovnik (Ljubno BTC) 175,5 (85.5, 86), 73. Gašper Klinec (Alpina Žiri) 145 (83, 65).


UMETNOSTNO KOTALKANJE

Uspešno leto za KUK Nova Gorica Leto 2009 je bilo za KUK Nova Gorica posebnega pomena, saj smo obeležili 30-letnico delovanja kluba, izpeljali smo 30. Goriško vrtnico, mednarodno tekmovanje v umetnostnem kotalkanju, ki je največje tekmovanje v kotalkanju v Sloveniji in z močno mednarodno konkurenco, dosegli pa smo pa tudi nekaj vidnih uspehov na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Naši tekmovalci so osvojili 77 medalj, od tega 23 prvih, kar devet tekmovalcev je bilo izbranih v reprezentanco in dosegli so nekaj zavidljivih uspehov. Na tekmovanju Interland v Zurichu v Švici je Stela Humar (mlajša deklica, rojena leta 2000) osvojila 2. mesto, Lana Muhič, njena vrstnica v isti kategoriji, pa se je uvrstila na 7. mesto. Na pokalu Evrope v Lusu na Portugalskem je Natan Muhič (starejši deček, letnik 1998) osvojil 2., Zoja Muhić (mlajša deklica, letnik 2000) pa 3. mesto. Na EP za kadete in mlajše mladince v Parizu se je Ana Rejec (jeunesse, letnik

Paola Orlini s trenerjem

TENIS

Zmagi na Lemon bowl RIM, 8. januarja – Na prestižnem teniškem turnirju Lemon Bowl za mlade teniške igralce in igralke od 8. do18. leta, ki je znan po veliki udeležbi, sta se letos odrezali Paula Orlini (TK Koper) z zmago v kategoriji do 18 let ter Kristina Novak (TK Triglav Kranj) iz Radovljice, ki je stopila na najvišjo stopničko v skupini deklic do 10 let. Paula Orlini je sicer doma iz Argentine, zdaj živi v Trstu, a že dve leti in pol trenira v Kopru pri trenerju Aleksandru Živinu, obiskuje pa italijansko gimnazijo v Kopru, kjer jo letos čaka matura. Dekle govori slovensko. Kristina Novak obiskuje 4. razred na Osnovni šoli Antona Tomaža Linharta v Radovljici in je odlična učenka. Teniški lopar je prvič prijela pri štirih letih, spodbudil jo je oče. S petimi leti je začela obiskovati teniško šolo pri Mitji Skaza v TK Radovljica. Sedaj je članica TK Triglav Kranj, za njen razvoj pa skrbi trener Rok Ferjan. Mlada teniška igralka je vsestranska športnica, saj kolesari in plava, pozimi pa smuča. Njen priljubljen inštrument je kitara, zanima jo kiparjenje, predvsem pa rada bere. Med udeleženkami rimskega turnirja je bila tudi Koprčanka Silvija Peroša (U12), ki je s prebojem do četrtfinala odlično dopolnila uspeh Paule in Kristine. Njen trener je Ervin Hafner.

Kristina Novak

Lana Muhič

1994) uvrstila na 7. mesto Zoja Muhič v prostem programu, kar je bil najboljši dosežek za Slovenijo na tem EP. Kadetinji Špela Colja in Polona Saksida (letnik 1995) sta bili 8. in 9. v kombinaciji. Na 8. EP za mladince in člane v Nazareju (PT) se je Teja Arčon pri članicah uvrstila na 10. mesto pri obveznih likih; Nika Arčon (članica, 1986) pa je bila 8. v prostem programu in 6. v kombinaciji. Na SP v Freiburgu v Nemčiji se je Teja Arčon pri članicah uvrstila na 12. mesto v obveznih likih, Nika Arčon pa na 8. mesto v prostem programu in na 4. mesto v kombinaciji. Največji uspeh pa je bila srebrna medalja Nike Arčon na Svetovnih igrah julija 2009 v Kaohsiongu v Taivanu. Po nekaj letih premora smo se v KUK odločili, da znova organiziramo predbožično revijo, tokrat v spomin na Michaela Jacksona. Sodelovali so vsi, od začetnikov pa do deklet, ki so prenehala tekmovati zaradi študijskih obveznosti. Imeli smo tudi gostujoče kotalkarje iz Nove Gorice. Posnetke z revije si lahko ogledate na strani http://www.kuk.si/clanki.html

11


Dan ženske košarke

Sproščena košarka Starejše pionirke U14 - Modre : Bele 60:56 (18:21, 31:13, 11:22) Modre: Tina Prešeren (J Lj) 3, Manca Jelenc (T Kr) 2, Ivonna Peterlin (P Ilir) 4, Daša Dumenčič (O Ked) 5, Nina Pokorn (S Konj) 3, Sara Hodžić (P Ilir) 16, Urška Juteršnik (P Skiny) 6, Ema Leskovšek (Nm) 3, Tina More (Jes) 3, Jana Vrbančič (P Skiny) 10, Klara Žvab (Črnom) 4, Maja Grintar (Domž) 1, trener Mitja Kocmur. Bele: Melani Peer, Manca Hafner (O Ked) 7, Tanja Dimec (M Ce)10, Lana Kotar (P Ilir) 4, Patricija Gračner (M Ce) 2, Teja Muhič (Nm)14, Sanja Savkovič (H K Gora), Sanja Flašker (S Konj) 2, Tjaša Azarov (Gros) 2, Anja Valentinčič (Gros) 10, Mirna Šafranko (Janina) 5, Eva Drevenšek (J Lj), trener Tomaž Brnot. Dan ženske košarke se je začel s selekcijama starejših pionirk. Bolj zares so vzele tekmo samo še mlajše pionirke. Razumljivo, saj je bila to lepa priložnost za dokazovanje košarkarskih spretnosti. Dekleta U14 znajo že veliko, mnoge manjše igralke so se morale znajti med vrstnicami, ki so bile za glavo višje. Sara Hodžič, najboljša strelka in igralka, ki je šele učenka 8. razreda na OŠ v Dravljah, je višja in močnejša od vseh soigralk. Dekle, ki sicer vadi pri Mladenu Raiću, ima visoke športne cilje.

Z žogo Anja Valantinčič (13), v akciji Ema Leskovšek (11), zadaj Jana Vrbančič (13) in Sanja Flašker (11)

Dvoboj – v napadu Mirna Šafranko, obramba Klara Žvab

Manca Hafner z žogo, Tina More (12) in Ivonna Peterlin (6) v obrambi

Sara Hodžič v obrambi

Kadetinje U16 - Bele : Modre 46:44 (18:18, 8:16, 20:10) Bele: Eva Dora (P Skiny) 9, Ivana Tušek (O Ked), Neja Kmetič (Trb) 4, Alenka Stanonik (O Ked) 4, Ula Dremel (Domž), Nika Razgoršek (Trb) 3, Živa Macura (J Lj) 16, Klara Zupančič (Gros), Michaela Koplova, Kaja Smolnikar (J Lj) 2, Alina Gjerkeš (Gros) 8, Tjaša Brišnik (M Ce), trener trener Peter Markovinovič. Modre: Vesna Sever (T Kr), Urška Rajniš (Š p/J) 5, Anja Rozman (Gros) 4, Anita Kastelic (Gros) 7, Tina Kerčmar (P Skiny) 8, Ula Kos (T Kr) 4, Nina Gabrovšek (J Lj) 4, Maja Bošnjak (O Ked) 4, Jelica Petrovič (M Ce) 3, Laura Vodišek (M Ce) 2, Tinkara Mlinar (O Ked), Barbara Šut (J Lj) 3, trener Borut Fijavž. Dve točki razlike med ekipama ne pomenita veliko. V ekipi modrih ni uspelo zadeti koša samo dvema igralkama, pri belih pa se med strelke ni vpisalo kar pet igralk. V kateri ekipi je bilo torej več zadovoljstva? Približno toliko košev, kot sta jih v ekipi modrih dosegli izvrstni Anita Kastelic in Tina Kerčmar, je sama dosegla Živa Macura, prvošolka na gimnaziji Bežigrad. »Z ekipo Ježice moramo letos čim bolje izpeljati državno prvenstvo, zanimata me predvsem sodelovanje z reprezentanco in nastop na evropskem prvenstvu. Dan ženske košarke je predvsem prijetno druženje,« je povedala Živa. Alina Gjerkeš (14)

Anita Kastelic (7)

Kaja Smolnikar (13)

12

Ula Kos (9) mimo Žive Macura


Če dneva košarke ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Najbrž to drži tudi za dan moške košarke. Lepo je bilo videti vodje ekip v prijaznem sožitju z igralkami, nihče ni povzdignil glasu in nihče ni nikogar obkladal z nespodbudnimi pridevniki, tako kot se to pogosto dogaja na klubskih tekmovanjih. Tudi igralke so čutile, da izid ni pomemben, starejše so se tega veliko bolj zavedale kot mlajše. Prav zato smo lahko videli veliko lepih akcij, iskrivih podaj in zadovoljstva na obrazih igralk. Dan ženske košarke je bil po svoje nekakšna psihoterapija, gledalci pa smo lahko na enem mestu videli vse najboljše, kar pod koši premore slovenska ženska košarka.

Mladinke U18 - Modre : Bele 56:49 (18:14, 21:24, 17:11) Modre: Živa Hanžič (AJM) 2, Urška Žibert (T Kr) 4, Tina Komočar (AJM) 10, Rebeka Abramovič (M Ce) 7, Ingrid Mulec (Domž) 11, Petra Lumpert (Hit K Gora) 2, Tina Jakovina (Pivka) 7, Tjaša Gaberšek (M Ce) 3, Ana Ferjančič (Gros) 4, Ljubica Marjanovič (J Lj), Janža Dolinšek (Gros) 4, Neža Belak (M Ce) 2, trener Sašo Rebernik. Bele: Saša Ziherl (J Lj) 5, Nataša Stojnič (Hit K Gora) 2, Bojana Adamovič (T Kr) 4, Tjaša Unverdorben (Janina) 2, Vanja Močnik (O KED) 3, Alja Samec (P Skiny) 3, Urša Svetič (Trb) 4, Eva Rupnik (J Lj) 2, Sandra Jevtovič (M Ce) 5, Tjaša Valentinčič (Gros) 6, Tjaša Kopušar (M Ce) 11, Urša Belak (M Ce) 2, trener Teo Hojč. Tekma obeh selekcij mladink, za katero bi morda kdo pomislil, da bo najbolj resnobna, je bila najbolj radoživa. Delovala je kot pustni praznik mask, ko je igralkam dovoljeno vse, vodje ekip pa morajo biti veseli, da so poleg. Gledalci so uživali v njihovi igri, predvsem v množici nepričakovanih potez, ki jih na ligaških tekmah skoraj ni mogoče videti. Najboljša igralka je bila Ježičanka Eva Rupnik, sicer dijakinja Gimnazije Ljubljana Šiška. Po tekmi je dejala: »Rada bi pohvalila organizacijo, predvsem smo vsi uživali v igri. To je bilo najboljše. Športni cilji so povezani s klubsko košarko, sicer pa so prijetna gostovanja v tujini. Upam, da bo obojega čim več.«

Eva Rupnik (11)

Vse naj mladinke Slovenije

Tina Jakovina (z žogo) in Bojana Adamovič (6)

Mlajše pionirke U12 – Bele : Modre 57:21 (19:5, 18:7, 20:9) Bele: Maja Jakobčič (T Kr), Špela Hatunšek (S Konj), Nina Sekirnik (Janina) 4, Špela Berič (P Skiny) 2, Zala Pučko (M Ce) 6, Anamarija Prezelj (Domž) 14, Larisa Ocvirk (Šmarje) 10, Lara Einfalt S Konj) 4, Maruša Seničar (N mesto) 3, Manja Može (N mesto), Rebeka Kračan (Trb), Eva Brdnik (S Konj) 6, trenerka Špela Kraševec. Modre: Ana Jug (P Ilir), Ana Jakovina (Pivka), Petja Krupenko (J Lj), Žana Sotelšek (Stražišče Kr), Alma Potočnik (O Ked), Eva Grubelič (Gros) 2, Janina Šučur (Seža), Kaja Vardjan (P Šentv) 3, Tamara Šterk (H K Gora) 8, Zala Lešek (Grosu) 4, Ela Mičunovič (P Šentv) 4, Anja Česen (Vipa), trener Bojan Fink. Dan ženske košarke sta zaokrožili selekciji mlajših pionirk, poleg katerih sta igrali še dve veteranki, ki sta simbolično povezovali dogajanje. Nekdanji jugoslovanski reprezentantki sta se pridružili eni in drugi ekipi, spodbujali sta soigralke in zagotavljali umirjeno igro. Glasba in ritem sta že preglasila sodniško piščalko, nadebudna Kranjčanka Žana Sotelšek, učenka 6. razreda Osnovne šole Stražišče, pa je požela aplavz, ko je kar dvakrat zapored ukradla žogo veteranki Aličevi. Nagrado za najboljšo igralko je prejela Anamarija Prezelj.

13


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogb Milena Aras Harpf

Sneg, kepa … Zopet sneži. Sneg prinaša prebivalcem mesta tudi težve, od čiščenja pločnika pred hišo, tuhtanja o parkirišču, o umikanju pred letečo plundro izpod avtomobilskih koles, da ne govorim o premočenih čevljih ... Za otroke pa je sneg tudi možnost uživanja. Zame je sneg, žal, tudi skrb. Mlajši sin uživa v kepanju, morda celo bolj kot drugi. Umetnost izdelave kepe, ki mora leteti daleč in čim bolj natančno, ki mora zadeti karkoli, pogosto tudi vrstnika ali vrstnico, se prenaša arhetipsko. Vsi rodovi otrok so najbrž doživeli to radost in če se sami ne spomnite tega, to pomeni, da ste pozabili. In kaj me je zaskrbelo s prihodom snega? Iz šole so me poklicali kar v službo in mi sporočili, da je sin metal kepe. O, groza, ali je to mogoče? Baje so učenci pobezljali, kepali so se, beli izstrelki so leteli vsepovsod, na cesto, v avtobuse mestnega prometa in celo v prijatelje. Ena sama groza. Sprašujem se, kakšna sprememba se je zgodila v naših glavah, da je vesel otroški direndaj postal družbena nevarnost, celo tako

Aleš Peče

Se je zbudila javnost? Tokrat začenjam z groteskno zgodbo, ki ni značilna za našo osnovno šolo, a ker je resnična, se ob njej lahko zaustavim. Za boljše razumevanje tega, kar želim povedati, povzemam bistvo dogodka: s svojo šolsko nogometno ekipo sem pred leti gostoval na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. Pred začetkom tekme sem se pozdravil s svojim kolegom športnim pedagogom, ki naj bi vodil nasprotno ekipo. Ko se je tekma začela, so učenci igrali sami. Vprašal sem jih, kje imajo učitelja, pa so mi povedali, da je odšel v stavbo šole, v kateri sta gostovali naša in njegova ekipa. Po tekmi sem stopil tja, čeprav to sploh ni bila moja naloga, in ga našel v zbornici s kolekcijo kozmetike na mizi, v živahnem trgovanju z učiteljicami …

Prof. Nina Markun Puhan

Zakaj sanjam o konjih Kljub vsem mogočim in nemogočim dejavnostim sem v najbolj norem mesecu minulega leta zbrala moč in si vzela čas za nekaj, kar me je pritegnilo in mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Res, kjer je volja, tam je moč. Ne vem natančno, kako sem v roke prejela vabilo na strokovni posvet, o katerem želim napisati nekaj besed. Ko gre za otroke s posebnimi potrebami, zmeraj »zastrižem z ušesi«, ko pa sem prebrala, da bo delo potekalo tudi v delavnicah in s konji, sem se takoj navdušila. Skrbelo me je, če potrebujem kakšno znanje pri ravnanju s konji, pa so me prijazno potolažili, naj ne skrbim in naj se jim pridružim. Na strokovnem posvetu v CUDV Dolfke Boštjančič na Igu so se zbrali fizioterapevti, defektologi, psihologi, specialni pedagogi in strokovnjaki, ki se spoznajo na konje, tema seminarja pa je bila: Razvoj področja dejavnosti in terapije s pomočjo konja v Sloveniji. Najbrž sem bila v tej družbi edina, ki nisem še ničesar vedela o terapiji s pomočjo konja. Posvet je potekal v okviru Fundacije Nazaj na konja, neprofitne in nevladne organizacije. Na njihovi spletni strani http://www. 14

velika, da je starše treba poklicati v službo. Po telefonu so mi povedali, da so lahko nevarne tudi povsem nedolžne dejavnosti. Slišala sem za nagajivo otroško nočno mazanje z zobno pasto v šoli v naravi. Na srečo še nihče ni predlagal, da bi zaradi teh norčij ukinili šolo v naravi. Torej, kepanje. Kako preprečiti otroku, da se ne bo zakadil v sneg, pa čeprav umazan in siv, in ne bo počel tistega, kar otroci v teh okoliščinah delajo po vsem svetu? Menim, da tega ne moremo preprečiti, lahko pa razumemo, če skušamo v sebi poiskati otroka. Zakaj bi v vsaki igrivosti iskali nevarnost, ki nedvomno tudi je? Ja, lahko se prehladijo, umažejo, padejo v snežno brozgo, lahko so žrtve premoči ene skupine metalcev snega v boju z drugo ... Ampak, taki so pač otroci v priljubljeni športni dejavnosti, ki nikoli ne bo našla poti niti na olimpijske igre niti v program športnega dneva osnovne šole, čeprav smo lahko v dnevnem časopisju nedavno prebrali, da so si meščani mejnih sosesk v Berlinu napovedali dvoboj v kepanju, ki ga je pospremila množica gledalcev. Le zakaj toliko zanimanja za kepanje? Predlagam, da otroke pustimo, da ostanejo otroci in da z večjo prizanesljivostjo pospremimo njihovo igro, ki je bila nekoč tudi naša. Je treba njihovo akcijo res takoj vpeti v vzgojne vajeti in dvigniti kazalec ter jim prodati navodilo, ki je hkrati moralni nauk, naj raje tekmujejo v natančnem ciljanju drevesa, v izdelavi igluja ali domiselnega snežaka. Danes se je položaj spremenil, morda tudi na slabše. Del poučevanja športne vzgoje so namreč prevzele učiteljice razrednega pouka, strokovnjaki s 4-letno visokošolsko izobrazbo na področju športa pa iščejo dodaten kos kruha pri zasebnikih, marsikdaj tudi na povsem drugem področju. V šolskih telovadnicah tako v popoldanskem času izven pouka ne srečamo prav pogosto športnih pedagogov z matične šole, če pa so, se pojavljajo kot najemniki zasebne športne organizacije. Menim, da bi morali športni pedagogi z matične šole deloma dopolnjevati svojo učno obveznost najprej v svoji šoli, seveda na področju, ki ga najbolj obvladajo. Dvomim, da so to ure v varstvu, saj bi imeli dovolj dela v telovadnici. A stvarnost je pač takšna. Zanimivo je dogajanje v Ljubljani, kjer teče projekt, s katerim naj bi zaposlili približno petdeset poklicnih trenerjev za delo z mladimi. MOL je tu naredil velik premik, predvsem pri izrabljanju prostora v šolskih telovadnicah, nisem pa prepričan, da bo njihova akcija pripeljala na šole prave kadre. Ne predstavljam si, kako bodo spremljali delo teh trenerjev (vaditeljev) drugače kot le s pomočjo rednega mesečnega poročila. Papir


blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblo Morda bi morali starši pred zimo svojega naraščajnika opremiti s svetopisemskim naukom: »Ko vržeš kepo, vselej pomisli, ali bo povzročila veselje tudi pri tistemu, ki ga bo zadela. Ne? No, torej ne naredi drugemu tega, kar ne želiš, da bi nekdo to storil tebi …« Razumen napotek, a neuporaben za življenje. Ali smo pozabili na primarno potrebo po otroški igri? Seveda, ko je v otroški roki ledena kepa in v njej kamen, denimo, tako kot pred leti, ko so odrasli na neki tekmi svetovnega pokala v smučanju na Balkanu zadevali tekmovalke na sedežnici, se s takšno uporabo ne morem strinjati. Otroku bi morali privzgajati zavest o nevarnem početju že veliko prej, preden zapade sneg. Namesto da mu prepovedujemo, je bolje, če ga pozitivno usmerjamo že kdaj prej. Sama sem preživela mladost ob morju. Ne bom razlagala, kakšne vragolije smo počeli, kaj vse smo ušpičili, kolikokrat smo tudi pozimi padli v morje, sami ali s tujo pomočjo. Priznam, v teh dejavnostih smo uživali, našim staršem pa so šli lasje pokonci. A smo preživeli nora šolska leta. Otroci bi bili bolj zdravi, če bi pogosteje metali žogo na koš pred šolo, tudi zunaj pravih klubskih okvirov. Šport je navsezadnje samo izpeljanka igre. Pustimo igri prostor. Celo na snegu, brez smuči in drage opreme, celo v mestu in med bloki. Brez igre in igrivosti ni športa in ni otrok. Pa čeprav se pot kakšne nesramne kepe zaustavi tam, kjer se ne bi smela. prenese marsikaj. Na šolah bi se morali vsaj načelno pozanimati, kdo so ljudje, ki bodo popoldan vodili športno dejavnost. Spominjam se nekega zapisa v časopisu, v katerem je na to opozorila Brigita Bukovec. Res je, da z najmlajšimi, ki bi rabili najboljše, delajo ljudje, ki se v to delo šele uvajajo. S preizkušenimi amaterskimi delavci pa se, kolikor vem, ne ubada nihče in so prepuščeni samim sebi. S tem imam v mislih predvsem plačilo njihovega dela. Vsi vemo, da pri tem delu ni mogoče spodobno zaslužiti, da o afirmaciji niti ne razmišljam. To bi lahko podkrepil marsikdo, ki spremlja tekmovanja šolskih ekip, saj se lahko sliši veliko takega, kar napeljuje na misel, da bi morali marsikomu prepovedati delo v šoli. Zanimivo je, da so se neustreznega vodenja otrok zunaj šole, v okviru interesnih dejavnosti po klubih, lotili tudi na MŠŠ na Direktoratu za šport v okviru projekta panožnih šol. Brigita Urh, svetnica varuhinje človekovih pravic, je na napovedanem strokovnem posvetu razmišljala prav o prijemih pri delu z najmlajšimi. Očitno se je pri športu mladih zbudila javnost. nakonju.si/ je zapisano, da je bila ustanovljena za spodbujanje strokovnega terapevtskega zdravljenja s pomočjo konja. Z donacijami in sponzorskim denarjem kupujejo konje, primerne za terapevtsko jahanje, in sofinancirajo stroške terapevtskega jahanja in hipoterapije – terapije gibalno oviranih oseb s posebnimi potrebami. Prirejajo tudi strokovna usposabljanja in posvete. Pri terapiji s konjem in hipoterapiji je ob jezdecu na konju še tim strokovnjakov: terapevt, pomočnik terapevta in vodnik konja. Poleg zgodovine terapije s pomočjo konja (na konju, ob konju, z njim) sem veliko zvedela še o tem, kako potekajo različne terapije s pomočjo konjev in kdo jih vodi (fizioterapevti, psihoterapevti, defektologi, specialni pedagogi …), udeleženci posveta pa so predstavili svoje izkušnje. Ker je bilo to zame povsem novo področje, sem z zanimanjem prisluhnila in se čudila povedanemu. Želela sem si zapomniti vsako besedo, stavek, misel, idejo. Zelo me je pritegnilo predavanje, v katerem je avtorica – fizioterapevtka – analizirala konjev hod in predstavila vpliv gibanja konja na gibanje medenice jezdeca ter strokovno utemeljila učinke, ki se odražajo na jezdečevem počutju, na njegovi samozavesti in razpoloženju, kar vpliva na njegovo gibalno sposobnost. Bila sem navdušena tudi nad predstavitvijo konjeniškega tabora v CUDV Črna na Koroškem. Dotaknila se me je pripoved matere, ki je s pomočjo omenjene terapije uspela umiriti hčerino nemirno spanje. Zanimivo je bil predstavljen projekt, ki teče na nekaterih osnovnih šolah v bližini Slovenske Bistrice. Gre za program za otroke z nasilnimi

vzorci vedenja, naslov zanimivega projekta z angleško-slovenskim naslovom pa je: Nasilje je OUT, mi smo IN. Predstavniki različnih centrov za usposabljanje in terapevtskih centrov v Sloveniji so povedali, kako v svoje delo vključujejo različne živali. Na jahališču sem opazovala uro terapevtskega jahanja slepih brez sedla in »brez rok«. Na začetku se mi je zdelo nemogoče, vendar sem kaj hitro spoznala, da se terapevtski timi, tudi konji, odlično spoznajo na svoje delo. Na konju je jahačica opravljala vaje ravnotežja, vaje možganske telovadbe, vaje za pravilno drža telesa in koordinacijo gibanja, ki omogočajo uravnavanje mišičnega tonusa, torej naloge, ki spodbujajo čutila za tip, vonj in sluh. Najbrž vas zanima, kako sem se znašla na konju. Omogočili so mi, da sem sama sedla nanj. Najprej sem se seznanila s svojim lepotcem, ki je mirno prenašal moje nerodnosti, tako da niti trenutek nisem bila v stiski. Tudi v tem delu sem bila uspešna začetnica. V štiričlanskih skupinah smo preizkusili vloge vseh članov tima. Vsak član skupine je imel svojo nalogo in skozi refleksijo smo ugotavljali pomen posameznega člana. Žal je bilo praktičnega dela prehitro konec. Komaj čakam pomlad, ko bom lahko resnično zaživela svoje sanje o konjih … Ali ste vedeli, da je hipotrepija od leta 2003 mednarodno uradno priznana veja alternativne medicine? Na spletnem naslovu http:// www.nakonju.si/ najdete tudi navodila, kako postati hipoterapevt – ni preprosto, toda, kjer je volja, tam je moč! 15


xxxxxxxxxxx

Smučarsko društvo Novinar

Smučarsko društvo Novinar je bilo ustanovljeno leta 1957. Prizadevnost naših članov je ključna in nepogrešljiva pri širjenju smučarskega znanja, pri izobraževanju strokovnih kadrov in pri vzgoji vrhunskih tekmovalcev. Mateja Svet in Rok Petrović, najuspešnejša iz Novinarjevih vrst, sta zmagovala v svetovnem pokalu, na svetovnih prvenstvih in na olimpijskih igrah. Predvsem pa so se v klubu sklenila mnoga prijateljstva, ki bogatijo naše življenje.

V zadnjem času skušamo dejavnost društva razširiti čez celo leto, kar našim mladim članom omogoča dejavnosti tudi v nezimskih mesecih. Rekreativni del dejavnosti otrok in odraslih je hkrati baza mladih tekmovalcev, večjemu krogu učiteljev pa daje možnost dela ter širi športno znanje v različnih starostnih skupinah. Tekmovalni del društva s pomočjo izobraženih in izkušenih trenerjev skrbi za vzgojo vrhunskih tekmovalcev. Velika ovira pri razvoju vrhunskega športa  so finančna sredstva, saj večino stroškov nosijo starši tekmovalcev, del sredstev pa prispevata MOL in MŠŠ.

Športna šola Namen Športne šole SD Novinar je prosti čas otrok napolniti s športnimi dejavnostmi. V okviru organizirane vadbe pod vodstvom učiteljev ter v družbi sovrstnikov skušamo otrokom približati smučanje ter ostale športe. Športna šola zagotavlja z vadbo različnih športov skozi vse leto širok izbor motoričnih znanj. Njen program vsebuje: alpsko smučanje in ostale oblike smučanja, vadbo v telovadnicah, tečaje rolanja, plavanja, sobotne športne dneve (pohodništvo, drsanje, plavanje, veslanje …) in športne tabore med poletnimi počitnicami. Vadba je namenjena vsem otrokom in mladostnikom od 4. do 18. leta, ki želijo pridobiti ali izboljšati smučarsko znanje, izboljšati motorične sposobnosti in pridobiti na kondiciji ter se seznaniti s športnim življenjem.

Rekreativno smučanje

16

Osnovno poslanstvo društva je naučiti smučati čim več odraslih in otrok. V Novinarju vsako leto prvič stopi na smuči približno sto otrok. V organizirano pridobivanje in izpopolnjevanje smučarskega znanja je vključenih sto družin, ki z organizirano smučarsko


Zaupam trenerjema

Smučanje je lušten šport Maruša Kern, predselekcija, od 5 do 7 let: »Smučati sem začela, ko sem bila stara malo več kot dve leti in pol. Smučanje je lušten šport. Veliko se igramo in smučamo, hodimo na tekme in se borimo za medalje. Na tekmah si želim doseči prvo mesto. Želim si, da bi moja sestrica Katjuša smučala tako dobro kot jaz. Moji trenerji so Iztok, Grega in Mateja. Hodim tudi na smučarsko telovadbo. Spomladi rolamo, pozimi pa smučamo in telovadimo v telovadnici.«

Žan Kranjec, mladinci in mladinke, od 14 do 18 let: Žan (17) je doma iz Bukovice pri Vodicah in je član B-reprezentance SZS: »Smučati sem začel pri sedmih letih, pri desetih pa sem se pridružil vrhunski ekipi pri SD Novinar. Iz leta v leto sem napredoval. Tako smučanje kot šport sta moj način življenja, ki ga uspešno prepletam s šolanjem na Gimnaziji Šentvid. V tekmovalni sezoni je šola na drugem tiru, zato večino obveznosti opravim v jesenskem in spomladanskem času. Pri tem pokažejo profesorji veliko potrpežljivosti, saj si želijo, da bi dijaki vse obveznosti opravili v rednem roku. Pozimi so me vedno veseli, ko se prikažem v šoli. Poleg smučanja me zanimajo tudi drugi športi. Rad se udeležim kakšnega atletskega tekmovanja, na katerem sem za amaterja kar dober, redno pa spremljam uspehe vseh slovenskih športnikov. Če se le da, spremljam vsa tekmovanja  Zlate lige v atletiki. Dolgoročnih ciljev si v smučanju ne želim postavljati, saj zaupam trenerjema, Branetu in Roku, ki pravita, da je za dosežke na dolgi rok potrebno delati načrtno, prehajati vse faze treninga in biti potrpežljiv. V tej sezoni želim dobiti čim več priložnosti na FIS tekmovanjih doma in v tujini ter ostati v stiku z najboljšimi vrstniki na svetu ter seveda presmučati sezono brez poškodb. Moj moto: Najprej dobro opravi s prvim tekom, nato pa še z drugim!«

Zahvala sponzorjem Lara Pančur, mlajši in starejši dečki in deklice, od 11 do 14 let: »Sem učenka 7. razreda OŠ Rodica, treniram pa od 1. razreda. Za smučanje me je navdušil brat Luka, oče pa me je vpisal v klub in začela sem tekmovati, pa tudi zmagovati – na smučeh Fischer. Rada potujem in smučam na različnih smučiščih. Letos smo trenirali 20 dni na Norveškem, kjer ni bilo težav s pomanjkanjem snega. Najraje vozim veleslalom, ker mi gre najbolje. V slalomu in superveleslalomu pa imam še nekaj težav. Zelo sem zadovoljna tudi s treningi in trenerjem. Včasih je naporno, vendar se v družbi prijateljic vse pozabi. Moji vzornici sta Lindsey Vonn in Lara Gutt. Moja cilja v tej sezoni sta zmaga na pokalu Argeta in uvrstitev na mednarodne tekme. Smučanje je drag šport, zato se vsem sponzorjem zahvaljujem za pomoč.«

Od nogometa do smučanja Tim Tršan, cicibani, od 8 do 10 let »Hodim v 3. razred Osnovne šole Trnovo. Smučati sem začel pred štirimi leti. V tem športu vztrajam, ker se že od začetka zelo zabavam. Letos sem začel tekmovati pri mlajših cicibanih. Treniral sem tudi košarko in tenis, kadar pa sem v šoli prost, zelo rad igram nogomet.«

vadbo preživi zimske počitnice. V okviru Alpske šole organiziramo tečaje ob sobotah in počitnicah, letos pa bo z nami smučalo že več kot 300 otrok.

Tekmovalno smučanje Pomembno področje delovanja SD Novinar je tudi tekmovalno smučanje. Organiziranost tekmovalnega sistema in vrhunsko strokovno usposobljeni trenerji sta temelja, na katerih društvo že leta vzgaja tekmovalce, med katerimi niso redki tisti, ki so se prebili in se prebijajo v svetovni vrh. Imamo 37 tekmovalcev v različnih starostnih kategorijah. V zadnjih letih

se je še izboljšala kakovost dela v otroških kategorijah, kar se odraža v dosežkih otroškega smučanja, saj zasedamo 2. mesto v Sloveniji, in v vedno močnejši mladinski ekipi. Naše dolgoletne izkušnje in kakovost načrtnega trenerskega dela najbolje predstavljajo dosežki tekmovalcev: Mateje Svet, Veronike Šarec in, žal, že pokojnega Roka Petroviča. V njegov spomin vsako leto organiziramo tekmovanje v veleslalomu za najmlajše. Pokal Roka Petroviča je eno redkih tovrstnih mednarodnih tekmovanj za najmlajše v Evropi, ki se ga poleg slovenskih udeležujejo tudi

tekmovalci iz sosednjih držav. Z organizacijo tega tekmovanja se spomnimo Roka Petroviča, ki je v Smučarskem društvu Novinar začel tekmovati in zmagovati že kot ciciban. Letošnje tekmovanje bo petnajsto po vrsti in bo potekalo 7. februarja v Kranjski Gori. Kontakti Smučarsko društvo Novinar, Staničeva 41, 1000 Ljubljana, tel. 01 434 7012 in 040 775 779, info@novinar-drustvo.si, www. novinar-drustvo.si

17


Eli Plut, SK Novinar, Ljubljana

Storiti vse, kar je v moji moči

Sem 15-letna Eli Plut. Ta šport imam že od nekdaj zelo rada, saj smučam že od malih nog. Lansko sezono sem smučala med starejšimi deklicami, na enajstih državnih tekmah od štirinajstih sem zmagala, prav tako tudi v državnem pokalu Argeta z največjim možnim seštevkom točk. Na Trofeu Topolino, za katerega pravijo, da je neuradno otroško svetovno prvenstvo, sem bila tretja v slalomu. Cilj letošnje sezone, prve v konkurenci FIS, je napredovati v vseh disciplinah. Na tekmovanjih želim pridobiti dobre FIS točke. Prav zato se bom potrudila na vsaki tekmi in seveda tudi na treningih. Leta 2014 bi se rada uvrstila tudi na OI v Sočiju. Svojim kratkoročnim in dolgoročnim ciljem sem podredila vse v življenju, prav tako sem pripravljena za svoje cilje storiti vse, kar je v moji moči. Eli, ki posluša vse, razen heavy metala in punka, smo zastavili nekaj vprašanj. Katero šolo obiskuješ?

»Gimnazijo Šentvid, sem v 1. C-oddelku, ki je tudi športni oddelek.« Kdo je tvoj trener? Kako imaš organizirano vadbo?

18

»Treniram pri Andražu Krašovcu. Na treningih in tekmovanjih na snegu na leto preži-

vim do 145 dni, od tega je 35 do 38 tekmovanj, kakšnih 110 dni pa je treninga. Za kondicijo je 190 enot treninga. Z veseljem hodim na vsa tekmovanja. Uživam, če je lepo vreme, če pa ni, se prilagodim.«

kati na konec moje športne kariere. Izobrazba je izjemno pomembna, saj mora biti tudi vrhunski športnik izobražen in razgledan. Navsezadnje pa od uspehov v smučariji živijo le redki.«

Katera disciplina ti je ljubša, slalom ali smuk?

Ali so te v smučanje pritegnili ozračje tekme, potovanja s smučišča na smučišče, znanci in znanke, s katerimi se srečuješ, ali je vzrok kje drugje?

»Rada imam vse discipline.«

Smučarji ste glede šole v dokaj slabem položaju, saj se smučarska sezona neha pozno spomladi, potem pa so na vrsti izpiti. Kako dobiš učno gradivo, ti sošolci pomagajo?

»Za koordinacijo šolskega dela skrbita moja športna koordinatorja Primož Praprotnik in Jaka Fetih. Za tekočo snov poskrbim sama, pri snovi, ki jo jemljejo med mojo odsotnostjo, pa mi pomagajo sošolci. Posodijo mi zvezke za prepisovanje ali pa mi po mailu pošljejo poskenirano snov.« Zatrjuješ, da si pripravljena vse podrediti smučanju. Lahko to razložiš bolj natančno? Je v »vse« vključeno tudi to, da bi za uspeh v smučanju šolo odrinila na stranski tir?

»Gimnazijo bom opravila kot tekmovalka, študij na fakulteti pa bo verjetno moral poča-

»Na smučanje me je vpisala mama, ko sem bila stara šest let. Vse povezano s smučanjem mi je hitro zlezlo v kri. Zdaj ne morem brez vsega tega.«

Kako se vidiš čez nekaj let, ko boš dopolnila 18 let?

»Kot uspešno smučarko.«

Ti uspe v enem koledarskem letu prebrati kakšno knjigo, za svoje veselje?

»S težavo, kakšno knjigo pa vendarle preberem.« Kaj ti je ljubše, obisk kina ali savne?

»Kaj je kino in kaj savna?«

Koliko dni poletnih počitnic si lani preživela na morju?

»Pet dni.«


desetplusdesetplusdeset desetplus deset 10+ 1

Aleksander Godler KK Trbovlje

Uspeh proslavili v Piceriji Italija Ob koncu sezone 2009 so brežiški mladi karateisti nastopili še na zadnjem velikem mednarodnem turnirju v Trbovljah, Aleksander Godler pa je blestel v bojih med dečki in prepričljivo osvojil zlato medaljo. Od starejših tekmovalcev iz prve selekcije bojevnikov Karate kluba Soltec Brežice je tokrat le Aleksander branil barve kluba, saj so druge člane pestile poškodbe, prehladi ali neodložljive obveznosti, denimo, nastopi v raznih orkestrih. Zato so prvič dobili priložnost nastopa na tako velikem in močnem tekmovanju tekmovalke in tekmovalci najmlajšega rodu, med fanti do 12 let sta nastopila Jure Čudič in David Bajs, med dekleti do 12 let Tjaša Hode in Lea Travnikar, med dekleti do 13 let pa Kaja Blažinč in Kaja Budič. Dekleta in fantje v najmlajših kategorijah so si nabrali veliko novih izkušenj, za boj z močno konkurenco pa bodo morali v prihodnje še vaditi. Izjema je bil Aleksander Godler, saj se je

skozi štiri kola bojev prebijal z zrelostjo in silovitostjo mladega leva, pri tem pa ga je spremljala tudi »živalska« pričeska. Prvo in drugo kolo je zmagal z lahkoto, v 3. kolu se je spopadel s Filipom Vukovićem iz Srbije (ta se je na koncu z zmago nad Trboveljčanom Naraglavom uvrstil na 3. mesto), ki ga je za las premagal in se uvrstil v finale. Tu se je srečal z izenačenim tekmecem Alehom Nuhanovičem iz Postojne, boj pa je bil v rednem delu povsem izenačen s 3 : 3. V prvem podaljšku je bil izid znova neodločen z 2 : 2, tako da sta se Aleksander in Alen morala spopasti za zlato še v tretjem, odločilnem podaljšku, ki pa se je spet končal s 3 : 3. Na koncu so odločali sodniki in Aleksander je s sodniško odločitvijo z 2 : 1 postal prvak 37. mednarodnega turnirja v Trbovljah, ki se ga je udeležilo kar 593 tekmovalcev iz 75 klubov in 13 držav. Godlerjevega uspeha se zato toliko bolj veselimo. Po tekmovanju smo se veseli vrnili v Brežice,

Med bojem

kjer smo zlato medaljo proslavili s cockto in z odličnimi picami v Piceriji Italija. Šef picerije Stanko Smrekar je bil nad Aleksandrom, ki je njegov sosed na drugi strani ceste, ter drugimi mladimi brežiškimi karateisti tako zadovoljen, da jih je z veseljem počastil s slastno pico in se tako kot sponzor pridružil našemu veselju. VELJKO JUKIČ

Mlada ekipa Soltec, v sredini Aleksander Godler

Rokomet

Dekleta RK Sežana-Bistrica

Igralke RK Sežana-Ilirska Bistrica so se predstavile na koledarju

SEŽANA, ILIRSKA BISTRICA – Najbrž se ni še nikoli zgodilo, da bi športni delavci iz dveh klubov stopili skupaj in potegnili za isto vrv. Ugotovili so, da bi bilo bolje, če bi se dekleta iz Sežane in Ilirske Bistrice povezala v skupni ekipi in skušala v tej in prihodnjih sezonah doseči še kaj več od sivega povprečja. Da bi eni in drugi pokazali svoje dobre namene, so novo ekipo starejših mladink poimenovali kar RK Sežana-Ilirska Bistrica. Poleg juniork iz selekcije 1A so v tekmovalni pogon postavili tudi ekipo B, ki jo trenira znan rokometni strokovnjak in športni pedagog Konrad Božeglav. Veliko upov polagajo prav v mlajšo ekipo, ki bo lahko brez velikega stresa nabirala izkušnje. Jesenski del sezone so dekleta končala tik pod vrhom lestvice. V obetavni ekipi igrajo: Špela Dodič, Petra Vičič, Zala Likar, Staša Maljevac, Gaja Božeglav, Tina Ujčič, Nina Rožem, Sanja Rakič, Dea Boljavčič, Nastja Slosel, Sara Premrl, Janja Grmek, Tina Kralj, Anja Božič, Nika Juren in Nina Gorše. PETAR NIKOLIČ

19


desetplusdesetplusdeset desetplus deset 10+ 2

Tadeja Donko Roller klub Murska Sobota

Najuspešnejše leto 2009 Tadeja Donko, Lendavčanka v vrstah Roller kluba Murska Sobota, je ena najobetavnejših mladih tekmovalk v hitrostnem rolanju. V minulem letu je bila slovenska reprezentantka uspešna tudi na mednarodnem prizorišču, kar jo je pripeljalo do naslova najboljše športnice Športne zveze Lendava za leto 2009. Kateri so bili vrhunci minule sezone?

»Na začetku leta 2009 nisem imela visokih pričakovanj, ker sem mlajša v kategoriji, a se je vse izteklo veliko bolje od pričakovanj. Dosegla in celo presegla sem pričakovanja. Med najboljšimi dosežki bi omenila nastop na evropskem prvenstvu v belgijskem Ostendeju, kjer sem osvojila 17. mesto na 15000 m v cestni tekmi na izločanje, hkrati pa v okviru slovenske štafete dvakrat šesto mesto, tako na stezi kot na cesti. Seveda se je vse dogajalo v mladinski konkurenci. V mednarodnem tekmovanju pokala HIC sem bila v absolutni

3

konkurenci druga, pri mladinkah pa sem zmagala v skupni razvrstitvi. Pri mladinkah sem zmagala tudi na tekmi pokala HIC v Zagrebu, na polovičnem maratonu na Grobniku pa sem bila v absolutni kategoriji obakrat druga. Tretja sem bila pri mladinkah na odmevnih tekmovanjih v Bratislavi na Slovaškem, v

Szegedu na Madžarskem pa je reprezentančna štafeta zmagala pri članicah in mladinkah. V Woerglu sem bila prva pri mladinkah in druga v absolutni kategoriji, na drugi najmočnejši tekmi v Evropi, znanem tekmovanju v Gros Gerau, pa sem osvojila 9. mesto posamezno in bila tretja s slovensko štafeto skupaj s Klaro

Urh Tomažič ŠD Prosti čas, Šmartno

Rad plezam »Plezajte daleč, plezajte visoko, vaš cilj so zvezde in nebo široko.«

20

Sem Urh Tomažič in obiskujem osmi razred OŠ Šmartno pri Litiji. Že dve leti treniram športno plezanje v plezalni sekciji Društva »Prosti čas« Šmartno. Moj trener je Jernej Peterlin. Ko sem začel trenirati, so zaradi gradnje nove športne dvorane porušili staro šolsko telovadnico in z njo tudi malo in veliko plezalno steno. Ko smo bili brez stene, treningi niso bili preveč zanimivi. Kmalu po tem, ko so v Šmartnem zgradili športno dvorano Pungrt, so v njej postavili tudi 14 metrov visoko plezalno steno, najvišjo v Sloveniji. Člani Društva Prosti čas pa še končujejo dela v mali plezalnici. Sedaj imamo odlične razmere za treniranje. Vadim v skupini s petimi prijatelji, ponavadi petkrat na teden po dve uri. Treningi so včasih zelo naporni in zahtevni, rajši pa treniram na veliki steni kot na »bolderci«, saj mi bolj odgovarja težavnost, torej dolge in previsne smeri. S klubom plezamo tudi v skali. Moje najljubše plezališče so Retovje. Tu sem splezal tudi svojo najtežjo smer Skuštrana, in sicer z

Težavno mesto

oceno 6b – pod Reško planino, Renke in Paklenica. Občasno obiščemo tudi plezalni center v Celovcu. Udeležujemo se tekem vzhodne lige in državnega prvenstva.

Zelo rad hodim na treninge in veselim se tekem, na katerih preizkušam svoje znanje in moč. Vesel sem tudi uspehov svoje starejše sestre Karin, ki je prav tako odlična plezalka.


desetplusdesetplusdeset desetplus deset 10+ Gradišar in Ano Odlazek. To je bila sploh prva medalja na tem tekmovanju v višjih kategorijah za slovensko hitrostno rolanje.« S kakšnimi načrti začenjaš leto 2010?

4

Luka Miletić BK Lendava

»Letos bosta dve izjemno močni tekmovanji v Nemčiji, poleg tega pa še vrhunec prihajajoče sezone na evropskem prvenstvu v San Benedettu del Toro v Italiji. Če bo šlo vse po načrtih, bi se rada udeležila tudi svetovnega prvenstva v daljni Venezueli. Vse bo odvisno od uspehov in možnosti, ki jih lahko ponudi zveza.« Katera so tista mesta, ki bi zadovoljila tvoja pričakovanja?

»Na evropskem prvenstvu so to uvrstitve okrog 15. mesta. Vse, kar bo višje, bo super. Svojo največjo priložnost vidim v disciplini na izločanje.« Vemo, da imaš tudi težave, ki se vlečejo kot rdeča nit …

»Usklajevanje treningov, priprav ter tekmovanj s šolanjem niti ni tako zapleteno, saj imam status športnice. Huje je z načrtovanjem treningov. Vadim kar sama, brez trenerja, svetuje pa mi oče. Kako se znajdemo? Pred večjimi tekmovanji, denimo, evropskim prvenstvom, sem trenirala z madžarsko reprezentanco, saj imajo sosedje v vsakem pogledu boljše možnosti in tudi ustrezno stezo. Roller klub Murska Sobota je skoraj razpadel in ostala sem sama. Krmariti v takih vodah pa ni lahko.« FRANC BOBOVEC

Ogled

Ponosen, da je športnik … Sem Luka Miletić, učenec 8. razreda Dvojezične osnovne šole I. v Lendavi. Badminton treniram že tri leta. Treninge imam vsak dan v večernih urah, in sicer po dve uri. Na treningu delamo vaje za telesno pripravljenost in kar precej vaj za razvijanje tehnike udarcev. Na treningih se tudi zabavam, kajti ta šport imam zares rad. Treniram z dobro ekipo in imam to srečo, da je naš trener Miha Horvat, ki je posegal že po najboljših dosežkih na naj-

Vstop

K športu spadajo tudi poškodbe

močnejših turnirjih. Ima resen pristop in njegovo dobro delo se odraža tudi z našim napredovanjem. Lansko šolsko leto sem bil prisoten na mnogih turnirjih v domovini in tudi na tujem, bil sem uspešen in tako sem postal del ekipe nadarjenih igralcev, ki so ga poimenovali angleško Talent Team Slovenija. S to ekipo sem bil lani na enotedenskih jesenskih pripravah v Mirni na Dolenjskem. Moj vzornik je Peter Gade z Danske. Letos sem v šoli zaprosil za status športnika in ga tudi dobil. Zame je to tudi obveznost in dolžnost, da nadaljujem z vestnim in odgovornim delom, tako na treningih kot tudi pri športni vzgoji, kjer se dodatno izpopolnjujem. Pri športni vzgoji pogosto vadim za moč in kondicijo, pri tem pa mi zelo pomaga učitelj telesne vzgoje Igor Šendlinger. Skrb za mojo športno rast v šoli mi veliko pomeni, ponosen sem, da sem športnik. Zaradi vsakodnevnih treningov sem dobro organiziran tudi za šolske obveznosti. Z učenjem zato nimam težav, sodelujem pa tudi pri mnogih drugih šolski dejavnostih. Sodeloval sem tudi na tekmovanjih, ki niso povezana s športom. Še zmeraj pa je moja največja želja postati vrhunski igralec badmintona, kasneje pa mogoče tudi njegov trener. Veliko podporo pri doseganju tega cilja imam tudi v družini, kajti ta šport zahteva veliko odrekanja in prilagajanja meni in mojim sanjam. 21


desetplusdesetplusdeset desetplus deset 10+ 5

Kaja Mljač GIB Šiška

V ospredju je šola Letos bo dopolnila 15 let, obiskuje prvi letnik Gimnazije Šentvid. Gimnastiko trenira deset let. Čeprav je že povsem prežeta s svojim športom, pa ji je jasno, da to ni vse. »Moj glavni cilj je čim bolje končati šolo, da ne bi imela težav, ko se bom morala odločati za študij,« razmišlja zelo zrelo. Za gimnastiko pravi, da je zahteven šport, ki vzame veliko časa. »Gimnastiki se je treba posvetiti. Če treniraš samo dvakrat na teden, se ne zgodi prav nič, ni napredka,« pravi Kaja, ki vadi šestkrat na teden po štiri ure. Gimnazija Šentvid je dokaj zahtevna.

»Seveda, ampak ker je športna gimnazija, dijakom pomagajo. Imamo napovedano spraševanje, da bi izboljšal oceno, lahko ponavljaš teste.« Kaj pa individualne ure?

»Te ure poznamo, a niso vnaprej dogovorjene. Ko potrebuješ pomoč, se obrneš na profesorja, ki ti pove, kdaj lahko prideš.« Torej si se odločila za pravo šolo.

»Seveda.«

Že razmišljaš o nadaljnjem študiju ?

»Študij je še daleč, o njem še nisem razmišljala. Vem, da je treba za zdravniški poklic veliko študirati. Včasih razmišljam o fizioterapiji.« Kakšne cilje imaš pri športu?

»Moj cilj je priti na mladinsko evropsko prvenstvo. Marca so pregledna tekmovanja, doseči bo treba točke, ki omogočajo nastop. Seveda je odločitev odvisna od strokovnega vodstva reprezentance. Če mi bodo omogočili nastop, bom vesela.« Si že v kategoriji, ki bo nastopila na Mladinskih olimpijskih igrah v Singapurju?

»O tem še ničesar ne vem.«

Kako si se odrezala na DP?

»V Rušah na državnem prvenstvu sem tekmovala s članicami in mladinkami, v finalih pa s članicami. Pri mladinkah sem bila v mnogoboju četrta, v finale sem prišla povsod, razen na preskoku. Na bradlji in parterju sem bila šesta, na gredi pa sedma. V naši kategoriji je v ospredju Sara King, a tudi zase lahko rečem, da sem bila uspešna, čeprav sem naredila kar veliko napak. Bila sem zelo živčna. Da bom uspešnejša, se bom morala naučiti še nekaj novih prvin.«

6

Gaja Hladnik GIB Šiška

Zanima jo zgodovina Gaja je devetošolka Osnovne šole Maksa Pečarja v Ljubljani, gimnastiko trenira v GIB Šiška. S tem športom se je seznanila že v osnovni šoli, ki je znana prav po gimnastični dejavnosti. Najprej je vadila pri trenerki Katarini, njen priimek je že pozabila, za tem je vadbo prevzela Vesna Stare Crnac, ki ji je predlagala, da se vpiše v klub. »To možnost sem tudi izbrala,« je povedala odločno, da ne bi morda kdo pomislil, da so si jo podajali iz rok v roke. Gaja je z enako odločnostjo povedala, da si je za jesenski prestop v srednjo šolo izbrala Gimnazijo Bežigrad. To pomeni, da imaš v življenju visoke cilje?

»Seveda, imam jih, rada bi postala odvetnica.« Kje si se navdušila za ta poklic?

»Najbrž po televiziji. Rada gledam oddaje, v katerih delujejo preiskovalci. Menim, da bi se morali ljudje bolj držati pravil, da bi bil red na svetu. No, tudi policijska akademija ali kaj podobnega bi bila zanimiva izbira. Nekaj takega se bom lotila, nekaj, kar bo povezano z redom. To me zelo zanima.« Imaš doma red?

»Recimo, da ga imam, za šolo zagotovo, drugje pa malo manj.« Kako je bilo na državnem prvenstvu v Rušah?

»S sobotnim mnogobojem sem bila zadovoljna, v nedeljo se mi ni vse izšlo po načrtih, vseeno sem bila zadovoljna. V mnogoboju sem na bradlji padla, gred sem v soboto naredila, v nedeljo v finalu sem s tega orodja padla kar dvakrat, parter in preskok pa sem opravila.« In kakšen sklep si naredila po državnem prvenstvu?

»Da se moram naučiti še več novih prvin, da vajo še malo okrepim, da uresničim svoje cilje. Rada bi prišla v reprezentanco.« Kateri so ti elementi?

»Na gredi sklonjeni salto nazaj, zdaj delam salto skrčeno, za naskok na gred se moram naučiti skrčeni salto, na tem orodju se moram naučiti še premet naprej, ki bo nadomestil most naprej. V parterju se moram naučiti stegnjeni salto z dvema obratoma, to je vrtenje za 720 stopinj, v preskoku pa premet-salto, na bradlji dva nova spusta in veletoč ter seskok.« Mar ni to dovolj za dve leti učenja?

»Za dve leti in še več, dovolj za prihodnost.« Kateri lanski dogodek se te je najbolj dotaknil?

»Potovanje s starši po Poljski. Na tamkajšnjih plažah sem se naučila deskati, bilo je super in tega znanja sem zelo vesela. Sicer pa je bila Poljska ena zadnjih dežel, ki jih še nismo videli. Zelo me zanima zgodovina. Waršawa in Krakow sta čudoviti mesti. Ogledali smo si kraje, povezane z medvojnimi dogodki, denimo, obiskali smo taborišča.« In kaj si misliš o taboriščih?

22

»Grozna je misel na to, kar se je dogajalo po taboriščih. Hitler in njegovi so se imeli za nekaj več. Nihče na svetu nima te pravice, vsi ljudje smo enaki.«


desetplusdesetplusdeset desetplus deset 10+ 8

Luka Bojanc GD Novo mesto

Uspešen prehod iz C v A program

7

Ina Oblak GIB Šiška

Prek šole do vrhunske gimnastike Ina je zanimiva telovadka. Na državnem prvenstvu je presenetila s solidnim nastopom in 3. mestom v mnogoboju med članicami. Dijakinja tretjega letnika Gimnazije Ljubljana Šiška je doma iz Rigelj pri Ortneku, obiskuje športni oddelek in živi v dijaškem domu. Januarja je dopolnila 17 let. Zdaj vadi pri Mitji Samardžija, še lani pa je vadila pri Ričardu Crnjacu.

Sem Luka Bojanc. Obiskujem 7. razred OŠ Bršljin v Novem mestu. V prvem razredu sem se odločil, da bom treniral gimnastiko, v tem športu vztrajam že sedem let. Na začetku me je bilo strah, a pozneje sem se navadil na prvine. Na prvo tekmovanje sem šel 24. 4. 2005 in v športni gimnastiki zasedel 22. mesto med cicibani ter 8. oceno na bradlji. Prvo medaljo sem dosegel na državnem prvenstvu 11. 2. 2006 v Kopru, kjer sem zasedel 3. mesto v skokih z male prožne ponjave. Odkar treniram, sem zamenjal že veliko trenerjev: Tomaža Jožefa, Andjelka Vrančića, Jaka Kralja, Andraža Briclja, zdaj pa me trenira Franc Herzmansky. Program treningov mi je pripravil Sebastijan Piletič. Vsa leta je pomočnik trenerja moj oče Franc Bojanc, ki je veliko pripomogel k mojemu znanju gimnastike. Imam precej vzornikov. To so vsi fantje, ki trenirajo v Narodnem domu, glavni pa je Mitja Petkovšek. Seveda pa ne bi prišel tako daleč, če vsa ta leta ne bi imel v šoli tako prijaznih in razumevajočih učiteljic. Razredničarka Katarina Črtalič mi je omogočila pridobiti

Ti športni oddelek na gimnaziji ustreza?

»Zdi se mi, da je premalo prilagoditev. Ker sem popoldne na treningu, mi manjka časa za šolo. V dijaškem domu se je težje učiti, ker je ob večerih nemir, kar pa je razumljivo, saj drugi svoje obveznosti do večera že opravijo. Če si po treningu utrujen, je to lahko moteče. Sicer pa imam na teden šest ur športne vzgoje, od tega še štiri dodatne ure treninga gimnastike. To mi je omogočeno, ker nisem pri športni vzgoji.« Omenila si prilagoditve. Kaj si imela v mislih?

»Morda kakšno oceno manj, tudi možnost za kakšno individualno uro več. Saj so profesorji pri vsakem predmetu na voljo po enkrat na teden, za tiste dijake z individualno pogodbo pa tudi večkrat. Žal nimam individualne pogodbe, ker nisem v reprezentanci. Dijaki s tem statusom imajo še nekaj drugih ugodnosti, izbirajo lahko tudi datume preverjanja. Načelno sem s šolo zadovoljna.« Si se že odločila, kaj boš študirala?

»Ne vem še natančno. Veseli me zobozdravstvo, morda pa bom zaradi malo slabšega uspeha šla na Fakulteto za šport.« Na DP si osvojila 3. mesto med članicami.

»Tretja sem bila v mnogoboju in četrta na preskoku. Sicer pa sem nastopila v vseh finalih. To je zame velik uspeh. Moje glavne konkurentke sta Saša Golob, Ivana Kamnikar in Tjaša Kiseleff in seveda tudi Adela Šajn.« Je Adela tvoja vzornica?

»Ne, bolj se zgledujem po Saši Golob, ki je dve leti starejša. Ampak to še nič ne pomeni. Na tekmi se zmeraj trudim opraviti čim boljši nastop. Treniram zase in ne za druge. Sama sem začela trenirati razmeroma pozno, šele v četrtem razredu. V šolo sem hodila v Velike Lašče, tam je bila športna pedagoginja Ana Peček. Ko je zamenjala šolo in je šla v Ljubljano, me je povabila v klub. Gimnastika me je zanimala, sprejela sem vabilo, kar pa je za sabo potegnilo vožnjo na treninge. Ko sem že nekaj časa trenirala v C programu, mi je trener Ričard ponudil možnost individualne vadbe dvakrat po dve uri na teden. Po napredovanju so trenerji predlagali treninge vsak dan. V osmem in devetem razredu sem se že vsak dan vozila na trening v Ljubljano.«

status športnika, saj je moje delo predstavila šolskemu učiteljskemu zboru. Tudi sošolci spremljajo moje nastope. Ko sem hodil na prve tekme, so me dan po tekmi zmeraj pričakali pred razredom in me spraševali, če sem dobro nastopil in če sem prinesel kakšno medaljo. Najprej smo trenirali v dvorani Marof, zdaj pa smo dobili novo gimnastično telovadnico. Do začetka letošnje sezone sem treniral gimnastiko v C programu. Ker pa sem v sezoni 2008-2009 zmagal na vseh tekmah, sem se skupaj s trenerjem in njegovim pomočnikom odločil za zahtevnejši programa A. Na prvem državnem prvenstvu v tem programu sem zasedel 2. mesto. V tej sezoni tekmujem v kategoriji obveznih vaj 3. Na gimnastiko hodim z veseljem, čeprav je zelo naporno. To se vidi na mojih ožuljenih dlaneh. Kljub temu pa uživam in doživljam lepe stvari. Ob koncu minulega leta sem prejel priznanje Gimnastične zveze za najboljšega športnika v C programu.

Omenila si Fakulteto za šport. Želiš postati trenerka?

»Ja, nekoč bi bila rada trenerka. Delo z otroki me veseli. Morda bi trenirala celo v svojih krajih, odvisno od tega, kje bom zaposlena. Doma imamo turistično kmetijo (TK Oblak) in pogosto ob vikendih pomagam – kuham, strežem, pospravljam. Imamo tudi živali, denimo, jelene, lame, muflone, pave … Rada imam živali.«

23


Šahovski krožek OŠ Nove Jarše Osnovna šola Nove Jarše (L) se je v zadnjih letih prebila med najuspešnejše šahovske šole v Sloveniji. Dejavnost poteka v več skupinah. Začetnike vodi učiteljica Barbara Vidmar, vsi drugi pa obiskujejo skupino pod vodstvom učitelja Roberta Kodriča. Z najboljšimi šahisti dela Martin Kodrič, ki uspešno vzgaja mnoge mlade šahiste iz Ljubljane in okolice ter z Dolenjske.

Zanimanja za šah je veliko Šahovski krožek na OŠ Nove Jarše je v šolskem letu 2009/2010 obiskovalo približno 60 učencev, med katerimi je tudi veliko deklet,

sicer pa je krožek v preteklosti obiskovala več kot polovica od 370 učencev. Veliko zanimanje za učenje šaha in več kot 30 otrok v razredu spravlja učitelje včasih v zadrego, saj se ne morejo posvetiti prav vsem, pa čeprav bi to želeli. Krožek je zelo dejaven, predvsem pa se skušajo učenci in učenke udeležiti vseh otroških turnirjev v Ljubljani. Tekmovanj, na katerih otroci tudi spoznavajo nove prijatelje, se udeležujejo vsi, ki jih tekmovanje zanima, čeprav so po znanju nekoliko šibkejši. Pomembno je le, da radi igrajo šah. Udeležba na turnirjih je povezana s stroški, vzame pa tudi veliko časa, vendar pa starši podpirajo otroke in njihove šahovske učitelje. Z množično udeležbo na turnirjih se dviga kakovost znanja, z njo pa tudi uspehi. Šahisti z OŠ Nove Jarše so v prej-

Mladi šahisti iz OŠ Nove Jarše na področnem prvenstvu 2008

24

šnjem šolskem letu na različnih tekmovanjih osvojili več kot trideset medalj. Na šoli smo ponosni na svoje šahiste in šahistke. Fantje so doslej osvojili kopico medalj na področnih tekmovanjih in dosegli nekaj lepih uspehov v državnem merilu. Še bolj uspešna pa so dekleta, pri katerih je konkurenca morda manjša, zato pa jim uspehi na tekmovanjih dajejo dodatno motivacijo. Tako se lahko najboljše šahistke povsem enakopravno kosajo s fanti. Na januarskem državnem osnovnošolskem prvenstvu v Mariboru so z OŠ Nove Jarše nastopili štiri šahistke in en šahist, vsi pa so se uvrstili med prvo dvajseterico. Krona naše šahovske odprave pa pripada 10-letni Lauri Unuk, ki je postala državna prvakinja med dekleti do 12 let in se je prvič


Laura Unuk – priznanje z EP

Jernej Skuhala

Največ časa porabim za šah

znašla pred vsemi najboljšimi dekleti, ki so leto starejše od nje.

Laura – z mentorji in tudi samostojno Laura, ki se ne navdušuje le nad sodobnimi šahovskimi zvezdniki, ampak tudi nad velikimi mojstri iz prve polovice 20. stoletja, kot sta Emanuel Lasker in Aleksander Aljehin, prihaja iz družine, v katero je šah potrkal na velika vrata šele z njenimi prvimi zmagami. Njen oče je ljubiteljski šahist, ki se je kraljevski igri začel bolj posvečati po prvih Laurinih uspehih, mama pa ga ne igra, zato pa za svojo hčer vselej stiska pesti. Lauro je za šah pri osmih letih najprej navdušil dedek, šahovski krožek je začela obiskovati v 3. razredu, skupaj s sošolkami. Prvih tekmovanj se je udeležila ob koncu leta 2007 in se, kot nadebudna začetnica, takoj nepričakovano uvrstila na državno osnovnošolsko prvenstvo. Uspeh ji je dal krila, začela je trenirati – v šoli z učiteljema Robertom in Martinom, v šahovskem klubu Komenda z g. Francem Poglajnom, najbrž pa je k njenemu napredovanju pripomoglo tudi samostojno delo, saj doma vadi s pomočjo različnih računalniških programov. Sledil je bliskovit vzpon. Laura je od začetnice v dobrem letu napredovala do drugega mesta v Sloveniji med desetletnicami, jeseni 2009 pa je, po manj kot dveh letih turnirskega igranja, na EP v Italiji osvojila izjemno peto mesto med dekleti do 10 let. Na tem tekmovanju se je na izvrstno 7. mesto uvrstila njena vrstnica Sarah Ramadani iz Maribora. Zmaga na državnem osnovnošolskem prvenstvu v Mariboru je bila za Lauro in njene starše presenečenje, zato je bilo njihovo veselje še večje, veselil pa se je tudi Laurin bratec Jan, ki tudi že spoznava skrivnosti šahovske igre in je bil lani prvi na ljubljanskem področnem prvenstvu med fanti do 7. leta starosti. Vendar šah na OŠ Nove Jarše nista le Laura in Jan, tu so še Amela, Jože, Rok, Julian, Darko, Maj, Anja, Tina, Jaka, Luka, Metka in še kopica nadebudnežev, ki se navdušujejo nad čari kraljevske igre.

Sem Jernej Skuhala in obiskujem 6. razred Osnovne šole Ivana Cankarja Ljutomer. Kot vsi fantje rad igram nogomet in računalniške igrice. Rad tekmujem tudi v matematiki, postal sem že državni prvak v Hitrem in zanesljivem računanju, dvakrat sem osvojil 3. mesto. Z bratom Luko in sestro Barbaro največ časa namenimo šahu. Že v prvem razredu sem začel obiskovati šahovski krožek ge. Jane Ljubec. Začetki so bili manj spodbudni, vendar sem imel voljo in treniral čedalje več. Naslednje šolsko leto je šahovski krožek prevzel učitelj Borut, z njim smo šli na prvo šolsko šahovsko prvenstvo v Mariboru. V skupini fantov do 12 let smo zasedli 10. mesto. Kmalu pa nas je v šolskem šahovskem krožku začel trenirati g. Milan Rožman. Leta 2007 smo postali regijski ekipni osnovnošolski prvaki in na državnem prvenstvu v Ljubljani zasedli 4. mesto. Tega leta sem postal tudi državni prvak v pospešenem šahu v skupini fantov do 10 let. Zaradi uspehov me je trener v klubu ŠD Radenska Pomgrad, katerega član sem, uvrstil v kadetsko klubsko ekipo, osvojili smo 3. mesto. Pričel sem obiskovati srednjo šahovsko šolo pri g. Borisu Kovaču, končal pa šahovsko pripravljalnico pri g. Mitji Kovaču. Na državnem prvenstvu v počasnem šahu sem zasedel 3. mesto in si pridobil pravico nastopa na evropskem prvenstvu na Hrvaškem. Leta 2008 smo ekipa OŠ Ivana Cankarja spet postali regijski prvaki, se udeležili državnega šolskega prvenstva skupine do 12 let in osvojili 2. mesto. Na državnem posamičnem prvenstvu v počasnem šahu sem zasedel 2. mesto in si pridobil pravico igranja na evropskem prvenstvu v Črni gori. Tam sta nastopala tudi moja brat in sestra, ki z uspehi ne zaostajata. V klubski ekipi smo na kadetskem državnem prvenstvu zopet zasedli 3. mesto. Tudi naš šahovski krožek je med 113 osnovnošolskimi krožki zasedel 3. mesto. Leta 2009 smo spet postali regijski šolski ekipni prvaki, tokrat v skupini do 15 let, saj zaradi starosti sestre in četrtega igralca Mateja Korošca nismo mogli več nastopati v skupini do 12 let. Organizatorica tega tekmovanja je Mladi ljutomerski šahisti - od leve bila naša šola in lepo je biti prvak na domačem proti desni so: Matej Korošec, terenu. Kljub mladosti nam je na državnem Barbara Skuhala, spremljevalec tekmovanju v Novi Gorici uspelo zasesti 2. na tekmovanjih Vladimir Skuhala, mesto. Nova Gorica je bila lani zame srečen Jernej Skuhala in Luka Skuhala kraj, saj sem s klubom postal državni kadetski ekipni prvak, z 11. leti pa sem v tem mestu že igral za mladinsko vrsto kluba. Še bolj sem ponosen, da sem igral v Šentjurju pri Celju v članski ligi za drugo člansko ekipo in partijo remiziral, čeprav sem igral s starejšim in boljšim nasprotnikom. V preteklem letu smo postali tudi ekipni osnovnošolski prvaki štajerske kadetske lige. Kot klub smo, čeprav smo nastopali samo trije, osvojili prvo mesto, posamično sem bil drugi, brat tretji, sestra Barbara pa je bila najboljše dekle v ligi. Vsi trije pa smo uspešno končali srednjo šahovsko šolo. Letos vodi naš šolski šahovski krožek g. Milan Rožman, obiskuje ga 25 učencev in učenk. Srečanja imamo dvakrat na teden. Kot dobrega šahista so me izbrali v šahovsko šolo pod okriljem Šahovske zveze Slovenije. Njen program izobraževanja traja skozi vse leto. Ob igranju šaha sem spoznal veliko prijateljev iz vse Evrope, z nekaterimi si celo dopisujem. Oče me vozi na tekmovanja v Avstrijo, na Madžarsko, Hrvaško in po Sloveniji. Čeprav je včasih jezik ovira, pa se otroci sporazumemo z rokami in ni tekmovanja, na katerem me ne bi čakal kak prijatelj. Sedaj je moj trener tudi Jernej Buzeti. Z njim delamo predvsem na otvoritvah, ostalo pa dopolnjujemo v programu g. Mohra. V soboto 16. januarja smo spet postali regijski ekipni šolski šahovski prvaki v skupini do 15 let in zato potujemo na državno prvenstvo na Otočec pri Novem mestu. Upam, da bom šahovsko še naprej rasel in da bom nekoč dober šahist.

25


šport Slovencev v Italiji

Pripravlja uredništvo

www.slosport.org

Priznanja 2009 v Postojni V Postojni so sredi decembra na tradicionalni prireditvi Naš športnik nagradili najboljše primorske posameznike in ekipe z obeh strani državne meje. Nogometaš Zlatko Dedič, kajakašica Špela Ponomarenko in rokometaši Cimosa Koper so bili imenovani za najboljše na slovenskem Primorskem, v tokratnem srečanju pa bi radi podrobneje predstavili dobitnike, ki zastopajo slovensko narodno skupnost v Italiji. O nekaterih smo obširneje spregovorili že v prejšnjih številkah ŠM, zato se bomo tokrat bolj osredotočili na druge nagrajence.

Paola Cigui – teniška igralka Gaje Naj športnica je prvič po mnogih drugih in tretjih mestih rolkarica Mladine Mateja Bogatec, o kateri smo svoj čas povedali že vse. Drugo mesto je po več lovorikah zasedla umetnostna kotalkarica Poleta Tanja Romano,

ravno tako dobro znana tudi v Sloveniji. Tretje mesto pa si je po mnenju zamejskih športnih novinarjev prislužila teniška igralka Gaje Paola Cigui. Zadnji dve sezoni se je, odkar je končala višjo srednjo šolo, ukvarjala samo s športom. Poleti se je na svetovni lestvici WTA prebila do številke 406. Ker je merila še precej više in ji skok do najboljših 300 ni uspel, se je jeseni odločila, da bo sicer še naprej igrala tenis, vendar pa se bo ob tem lotila tudi univerzitetnega študija. Paola je bila tretja že na Našem športniku leta 2008. V minuli sezoni je odločilno pripomogla k zgodovinskemu napredovanju članske ekipe Gaje v državno A2-ligo. Tenis ima tako rekoč v krvi, saj je odlična igralka tudi njena mama Cirila Devetti. Paola je izjemno vitka, v igri jo krasita predvsem nepopustljivost in prefinjena tehnika. Njen trener je Anej Morel, strokovnjak s slovenske obale.

Matej Černic in Loris Manià – odbojkarja Pri moških sta bila ex aequo najboljša športnika leta 2009 odbojkarja Matej Černic

in Loris Manià. Člana istega rodu (Matej letnik 1978, Loris 1979) prihajata iz le deset kilometrov oddaljenih vasi na Goriškem – Matej iz Gabrij, Loris pa iz Števerjana. Oba sta se kalila v domačih slovenskih društvih, Matej pri Soči, Loris pri Olympii, nato pa oba pri Valu. Kmalu sta prodrla v svetovni odbojkarski vrh. Černic je že takoj napovedoval sijajno kariero, saj je bil že od malih nog vrhunski talent, medtem ko je Manià po igranju v drugoligaških prvenstvih dozorel počasneje, bolj kot s prirojeno nadarjenostjo je uspel kot neutruden garač. Danes sta hkrati, kar je po svoje neverjetno, standardna igralca italijanske reprezentance, ki je že zgodovinsko ena najboljših na svetu. Matej, ki ima za seboj olimpijski nastop in srebrno medaljo z OI v Atenah 2004, je celo njen kapetan in glavni tolkač, Loris pa je v novi vlogi libera specialist v sprejemu in v obrambi. V letu 2009 Azzurri kot celota sicer niso bili uspešni, naša junaka pa sta igrala solidno, tako v izbrani vrsti kot na klubski sceni v najvišji italijanski ligi – Loris najprej v Montichiariju in zdaj v Modeni, Matej pa do poletja v Tarantu

Mateja Bogatec

Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta Matej Černic in Loris Mania

26

Paola Cigui


in od jeseni v Perugii. Še naprej sta najboljša ter najbolj znana zamejska športnika. Družina Manià je zapisana domači zemlji, v Brdih se ukvarjajo z vinogradništvom, kar pa je Lorisu v navdušenje in ponos.

Nogometaš Michele Leghissa in plavalec Rok Zaccaria Drugi v letošnjem izboru je bil Michele Leghissa (letnik 1975), prav tako kapetan italijanske selekcije v nogometu na mivki (beach soccer). Z njo je že nastopil na vseh največjih mednarodnih tekmovanjih v sklopu zveze FIFA, osvojil je tudi več medalj. Nogomet igra kot amater v promocijski ligi pri kriški Vesni, sicer pa se na domači kmetiji poklicno ukvarja s konji. Tretji na Našem športniku v Postojni je bil plavalec tržiškega društva Rari Nantes Adria Rok Zaccaria (letnik 1989), ki je kot mladinec v svojem paradnem slogu delfin nastopil že celo na absolutnem članskem državnem prvenstvu – in to v športu, v katerem je konkurenca izjemno ostra.

Goran Kocman, športni direktor NK Kras

Michele Leghissa

Nogometaši repenskega Krasa in jadralca Ekipa leta so bili nogometaši repenskega Krasa, ki so se po tretjem navdušujočem napredovanju v petih letih prvič prebili v ugledno elitno ligo, tako imenovano A-ligo amaterjev. Tudi v novi sezoni so v višji konkurenci v samem vrhu in klub, ki namenja veliko pozornosti tudi mladinskemu pogonu, srednjeročno razmišlja celo o polpoklicni D-ligi. Mladinska postava leta pa je ponovno jadralska dvojica sesljanske Čupe Jaš Farneti-Simon Sivitz Košuta, o kateri smo se v Športu mladih že razpisali. Osemnajstletna mladeniča v razredu 470 upravičeno gojita olimpijske sanje.

Tjaša, Andrej, Natalino in Darko Združenje slovenskih športnih društev v Italiji je tudi letos športnikom podelilo posebna priznanja za kariero ter nagradilo zaslužne športne delavce. Še dejavna odbojkarja Tjaša Gruden (Bor) in Andrej Vogrič (Olympia) sta prejela priznanje za bogato športno pot, ki se počasi preveša v odborniške zadolžitve. Za trenersko delo je bil nagrajen Natalino Culot, vzgojitelj smučarjev Devina in Slovenskega planinskega društva Gorica, za neutrudno delo pa Domenico Centrone, predsednik že omenjenih nogometašev Krasa, Italijan, ki se je priučil slovenščine in se odlično vpel v zamejsko stvarnost. Priznanje je prejel tudi mladi in zagnani Darko Pahor, odbornik Mladine, pri kateri skrbi za račune.

Športni delavci

ZSŠDI – že 40 let Treba je vedeti, da je ZSŠDI (Zveza slovenskih športnih društev v Italiji), športna krovna organizacija slovenske narodne skupnosti v Italiji, v družbi medijskih hiš z obeh strani meje in Olimpijskega komiteja Slovenije, soorganizator prireditve Naš športnik. V letu 2010 bo praznovala že 40-letnico, skoraj dvajset let jo kot predsednik vodi Jure Kufersin. Glavni vlogi Združenja sta usmerjanje športne politike včlanjenih društev (teh je več kot 50) in dodeljevanje javnih finančnih prispevkov le-tem.

Tanja Romano

Rok Zaccaria

27


nekemu testiranju na rob

Besedilo in fotografije: NIKO SLANA

Poiščimo nove šampione … Ko sta se v sedemdesetih letih minulega tisočletja med raziskovalci športa razmahnila testomanija in merologija kot zlata mrzlica za divjem Zahodu, kajti kandidatov za akademske naslove s športnim ozadjem je bilo v izobilju in tudi družbenega denarja za to dejavnost ni manjkalo, je dr. Konstantin Momirović, gostujoči predavatelj na Fakulteti za šport v Ljubljani, povedal zanimivo zgodbo o Antunu Šoljanu, hrvaškem pesniku, književniku in prevajalcu, s katerim sta bila isti letnik (1932). Oba sta se zaljubila v judo, v šport, ki je tako v Zagrebu kot v Ljubljani navduševal mlade. Šoljan je bil nadarjen in Momirović je presenetil s trditvijo, da je bila pravzaprav velika sreča, da se ni odločil za šport, saj bi bila tako hrvaška kultura prikrajšana za ustvarjalnega človeka. Dr. Konstantin Momirović s svojo zgodbo, ki jo je predstavil študentom v razmislek, ni zaustavil merskega navdušenja in izživljanja nad športniki vseh vrst in starosti, višek pa je bil projekt Talentus. Najbrž bi športna znanost res zapeljala tako daleč, da bi skušala mlade ljudi zmeriti po dolgem in počez ter jim prek znanosti povedati, za kateri šport so nadarjeni. Na koncu te zgodbe so se vendarle našli ljudje, ki so »znanstvenikom« povedali, da so šli predaleč in da človeka določa še kaj drugega kot dolga noga, debelina kolenskega sklepa in odzivnost mišice. O projektu Talentus danes težko kaj najdete celo na Googlu. Na srečo se je ohranila karikatura iz tistega časa izpod peresa Boruta Pečarja. Od takrat do danes se je svet spremenil, izpopolnili so umetno oploditev, kloniranje

28

izvornih celic bo kmalu postal posel, izobraženi kriminalci kradejo ljudem notranje organe itd. Znanstveno kineziološki oder se je razširil, na pot raziskovanja človeškega tkiva v športne namene so stopili novi znanstveniki iz mladih univerz. Zgodovina se ponavlja. Zakaj torej ne bi mladim že v osnovni šoli povedali, ali so nadarjeni za šport? Nedavno smo lahko celo v nekem pogovoru z enim od naših trenerjev vrhunskih športnikov prebrali, da naj mladi razmišljajo o tem, da bi svoje življenjske ambicije uresničili v športu, seveda pa se mu je treba zato povsem predati, šola pa je pri takih odločitvah v napoto … Ja, za mladega človeka ni lepšega razmišljanja, saj je treba za vse druge poklice v življenju garati, šport pa je eno samo veselje ... Na straneh Atletske zveze Slovenije smo

lahko prebrali zanimivo vest z naslovom: Testiranja otrok v projektu Poiščimo nove šampione (Ljubljana, 18. novembra 2009) in v nadaljevanju: »V soboto, 21. novembra, bodo v dvorani ŽAK Ljubljana, od 10. do 18. ure pripravili testiranja otrok iz Ljubljane med osmim in 12. letom starosti v projektu Poiščimo nove šampione, ki jih bodo pripravili Atletska zveza Slovenije, podjetje TMG-BMC, Univerza na Primorskem, mestna občina Ljubljana, Zavod Tivoli in atletsko društvo Mass.« Nato pa bralca še poučijo: »Z vrhunsko in najsodobnejšo opremo bodo testirali 80 otrok, doslej pa se jih je prijavilo že 60. V naslednjem obdobju bodo opravili testiranja, pri katerih bo sodelovala tudi Univerza v Ljubljani, še po drugih slovenskih regijah. S tenziomiografijo,


metodo za diagnostiko mišic, bodo izmerili obe stegenski mišici, opravili tek na 20 metrov z mesta in z letečim startom, testirali skočno moč s tenziometrično ploščo, nato pa bodo za zelo obetavne otroke napravili še dodatne teste s pomočjo visoko frekvenčne kamere in računalniške analize.« Pravzaprav nima smisla navajati celotnega zapisa, a z malo zdravega razuma se lahko samo čudiš, kako razmišljajo ljudje, ki so nekje zavohali denar. Takole pravijo: »Podobno so doslej testirali že več kot 3000 vrhunskih športnikov po vsem svetu, med njimi okrog 100 dobitnikov kolajn na največjih tekmovanjih. Podjetje TMG-BMC, ki ima v svoji bazi podatkov 300.000 meritev, že sodeluje z večino vrhunskih slovenskih športnikov, pa tudi s posamezniki in združenji po svetu: nogometnimi klubi Barcelono, Fiorentino in Villarrealom, jamajško atletsko reprezentanco, vključno z Usainom Boltom in Asafo Powellom, sprinterji iz ZDA, Velike Britanije ...« Ni povsem razumljivo, zakaj se pustijo testirati olimpijski prvaki, a v prid omenjenim raziskovalcem je treba šteti, da so pošteni, saj priznavajo, da podobnih testiranj doslej še ni bilo nikjer na svetu in da bodo testirali 80 otrok ... Kolikšen je to delež v populaciji, ki se rodi v enem letu, si lahko izračunamo. Tokrat ne bomo razpredali o starših, ki so pripeljali svoje otroke na testiranje, ne bomo ugibali, kako so jih prepričali za tisto sobotno akcijo. Bolj nas zanima, kaj si bo mislil mlad človek, ko mu bodo povedali, da ne bo vrhunski atlet? Se bo poslej izogibal športu? Ga bodo morda s tem prikrajšali, da bi nekoč vendarle treniral in tekmoval v okviru svojih zmožnosti, predvsem pa užival s prijatelji na stezi. Kaj bi rekel dr. Momirović? Morda bo sreča, če bodo za mladeniča ali mladenko ugotovili, da nista za šport in da bosta sama začela prej ali slej iskati področje svoje nadarjenosti zunaj športa. Pametni starši skušajo svojim naraščajnikom dopovedati, da je šport lahko sol našega bivanja in da preveč te začimbe škoduje.

80-letnica Sistema brata Krpana Spisal dr. Viktor Murnik, podobo naslikal Henrik Smrekar, 1929 Leta 2009 je minilo 80 let odkar je dr. Viktor Murnik, starosta slovenskih Sokolov, napisal drobno knjižico Sistem brata Krpana. Pokazal je smisel za humor za katerim vselej tiči razmislek. Zanimiv je njegov Doktrinarius, o katerem piše takole in je po svoje aktualen še danes. »Težko je pisati o sistemih in še težje sestavljati jih na papirju. Živ sistem se da na papir spraviti samo s principi in pojmi, ki jih človeški duh izsesa iz življenja. Toda principi, ta glavna stvar, so jako globoko skriti v življenju. Kdor jih zna poiskati, bo sestavil z njim sistem, ki bo ugajal tudi bodočemu razvoju vaj. Zakaj našel jih bo le v bistvu življenja, v njem so skriti, z njimi vred bo našel bistva, po katerih se vaje razvijajo, toda bistva sama se ne spreminjajo. Principi, izvirajoč iz teh bistev, bodo omogočali, tudi bodoče vaje spraviti pod ta sistem. Pravi sistem bo imel konec, pa bo vendar brez konca! Samo dobiti take principe. Pota do njih so jako skrita. So sistematiki, ki spočetka gredo še nekam v pravo smer, pa se prej ali slej izgube. So drugi, ki prave smeri niti ne slutijo in mislijo, da se principi kar lahko snamejo iz zraka. Taki doktrinariusi principe kar, kakor muhe, vlove v zraku, pa nanje obesijo življenje. Pa se zgodi, da se vrvica utrga, življenje uide, principe pa doktrinarius lahko jezdi potem sam! In so drugi doktrinariusi, ki ne obešajo življenja na principe, ampak ga kar stlačijo vanje. Tu pa se zgodi, da principi počijo in zopet uide življenje. Doslej še nimamo nobenega sistema brez zgrešenih poti, brez strganih vrvic ali pa počenih principov. Izvzemši sokolskega, se ve! To se samo po sebi razume! Ker pa smo rekli in deloma že dokazali, da je naš sistem zgrajen na Krpanovi podlagi, so brez dvoma principi našega sistema tudi principi Krpanovega, in ni nam jih treba šele iskati. Zato pa za nas tisto, kar smo rekli o težavi pisanja, ne velja, in polom je izključen! Krpanov sistem je takorekoč že na papirju. Po bistvih je že. Zato je naša naloga lahka, vendar ne nepotrebna. Krpanove vaje je treba skrtačiti in očistiti debelega prahu, ki so ga nanje nanosila stoletja, da potem natančno vidimo, pod katero bistvo spada katera. Razen tega pa seve Krpanove vaje pred tolikim časom niso mogle biti take, kakor so naše današnje. Zanimivo bo primerjati jih med seboj, ves Krpanov sistem pa primerjati tudi z drugimi sistemi.«

29


Hranila so zdravila in zdravilo naj bo hrana, kot je oznanjal že Hipokrat.

pi­π e  dr. Bojan Knap

Kruh naš vsakdanji in tegobe civilizacije Ne glede na to, kaj nam predstavlja naš vsakdanji kruh, se ne moremo znebiti njegove velike simbolike. Kaj pa kruh pomeni v prehranskem smislu? Kakšno živilo je?

Od kruha do glukoze – kratka pot Kruh je predstavnik ogljikovih hidratov in njegov glikemični indeks je odvisen od načina predelave zrnja, saj ta vpliva na hitrost presnove le-tega. Sodobna pridelava na prvo mesto postavlja bel kruh, ki ima visok glikemični indeks, kar pomeni, da se po zaužitju glukoza hitro sprošča v kri. Hranila z visokim glikemičnim indeksom (lahko prebavljivi ogljikovi hidrati) so primerna pri večji potrebi po energiji, to je v obdobju rasti in pri telesnem delu. Manj primerna so tovrstna živila za sedeč življenjski slog, še posebno, če jih kombiniramo z maščobami, kar je redna praksa v vseh pekovskih izdelkih. Možgani in mišice pri intenzivnem naprezanju za svoje delovanje potrebujejo lahko prebavljive ogljikove hidrate. Zaloge sladkorjev v telesu

so razmeroma majhne, zato jih moramo stalno dovajati v obliki rednih obrokov hrane. Na dan potrebujemo približno sto gramov ogljikovih hidratov, če večinoma mirujemo, in še sto gramov za vsako uro intenzivne telesne dejavnosti. Kruh je v resnici pomembno živilo, čeprav ni neizogibno potrebno, ker ga v nekaterih delih sveta zamenjajo riž, testenine, krompir in še bi lahko našteli izvore ogljikovih hidratov v prehrani.

Napaka pri obdelavi žit Vsem in vsakomur lahko oporekamo in vendar moramo priznati, da so obdelava žit in izdelava moke ter peka kruha civilizacijo rešili pred lakoto. Po drugi strani je civilizacijska pridelava hrane prinesla tudi pomanjkljivosti, še posebno, ker je le-ta bolj povezana z dobičkom kot s skrbjo za kakovostno pridelavo zdravih živil. Pridelava belega kruha nas oropa vseh mikroelementov in vitaminov, ki so v ovojnici žitnega zrnja. Pomanjkanje selena in tudi pomanjkanje vitaminov ter kopičenje praznih kalorij sodobnika prej privede do degenerativnih bolezni kot ga nasiti. Pridelava hrane z

omenjenim postopkom, pri katerem izločimo žitno ovojnico, nas oropa še balastnih snovi, ki so temelj za redno prebavo, normalno delovanje črevesa in s tem ustreznim izkoristkom hrane. Tudi konzerviranje hrane je zaradi pokvarljivih nenasičenih maščob, ki so sicer pomemben delež hranil v naravi, privedlo do prevelike porabe nasičenih maščob, ki so veliko bolj stabilne, manj pokvarljive, vendar tudi precej bolj nezdrave. Porast degenerativnih bolezni v civilizacijskem svetu je sočasno s pomanjkanjem gibanja in s presežkom hrane z nasičenimi maščobami in z lahko prebavljivimi ogljikovimi hidrati. Po drugi strani je vse več starejših ljudi, ki so v dobri kondiciji, ki želijo skrbeti za svoje zdravje in tudi pazijo na zdrav vnos hranil. V zadnjem času so veliko pozornost vzbudile nenasičene maščobne kisline, ki so zelo pomembni predhodniki različnih procesov v telesu in so pravi pobudniki ali preprečevalci začetkov bolezni ali skoraj eliksirji večne mladosti oziroma uspešnega staranja …. Hranila so zdravila in zdravilo naj bo hrana, kot je oznanjal že Hipokrat. Pozornost so že prej zbudili prebivalci Mediterana, Eskimi, Maori in nenazadnje finski drvarji. Slednji so začeli množično umirati za srčnim infarktom, kljub fizičnemu delu v gozdovih, prav zaradi prebogate hrane z ogljikovimi hidrati in nasičenimi maščobami (to so vsakdanje maščobe, ki jih je zelo veliko v maslu, mesu, salamah).

Maori in zelenoustne školjke

30

Maori so predstavniki ljudstva Nove Zelandije in Avstralije, ki z uživanjem zelenoustne školjke izkazujejo nadpovprečno trdoživost in pomanjkanje degenerativnih bolezni sklepov. Nenasičene maščobe zelenoustne školjke s svojo učinkovitostjo zmanjšajo splošni vnetni odziv v telesu, ki je ključen pri boleznih dihal in sklepov. Ekstrakt omenjene školjke športnikom poveča hitrost regeneracije, poveča vitalno kapaciteto pljuč in ohranja zdrave sklepe. Deluje tudi pri resnih boleznih, čeprav je pri bolnikih potrebno temeljno zdravljenje in je na primer pri astmatikih in revmatikih s nenasičenimi maščobami možno samo kot dodatno zdravljenje. Eskimi so kljub mastni


Vlado Šav Iz knjige Vrelec

Dogodek

hrani zaradi obilja nenasičenih maščob v mesu severnomorskih rib imuni na srčno-žilne bolezni, podobno kot prebivalci mediteranskega bazena, ki pa morajo zasluge za dolgo življenje pripisati tudi olivnemu olju, zdravi klimi, dobremu vinu in značilnemu veselju do življenja, ki domuje na obalah sredozemskega morja. Nenasičene maščobne kisline so izzvale večji interes raziskovalcev po tem, ko sta postala jasnejša njihova vloga in delovanje v telesu. So temeljni gradniki celičnih membran in kot posredniki informacij med celicami se vključujejo v zelo pomembne celične procese. Zaradi kemične zgradbe so jih imenovali eikozanoidi in sama beseda pomeni samo – zdravilen. Omenjene snovi so najprej izolirali v prostati in so jih imenovali prostaglandini, čeprav nastajajo v semenjakih. Imamo več vrst prostaglandinov, ki imajo v telesu zelo različne učinke, zato zdravila uporabljajo v različne namene, npr. proti strjevanju krvi.

Neustrezna prehrana posledice Naslednja vrsta nenasičenih maščobnih kislin iz vrste eikozanoidov so levkotrieni. Slednji so povezani z delovanjem levkocitov, to je z delovanjem imunskega sistema. Multipotentnost snovi v telesu vedno znova presega človeško domišljijo in buri raziskovalce še naprej. In vendar sedanje vedenje potrjuje škodljivost nasičenih maščob in tudi celo slabo plat neravnovesja med nenasičenimi maščobami, ki so v civilizacijskih razmerah prehranjevanja in pridelave hrane pošteno v prid omega 6 nenasičenim maščobnim kislinam v primerjavi z omega 3 nenasičenimi maščobnimi kislinami. Neravnovesje med omenjenimi nenasičenimi maščobnimi kislinami lahko privede do motenj v delovanju telesa, ravno zaradi potentnosti omenjenih maščob, ki so predhodniki zelo različnih in zelo zapletenih procesov v telesu. Dolgotrajna neustrezna prehrana počasi lahko privede do bolezni …. O tem, kakšna velika priložnost za zdrav življenjski slog temelji v ravnovesju prehranskega vnosa omega tri in omega šest nenasičenih maščobnih kislin in kaj to pomeni za telo, pa prihodnjič …

Če obiščeš Delfe, najprej zagledaš Atenin in Apolonov tempelj. Nad slednjim se dviga gledališki amfiteater s čudovitim pogledom na prostrano dolino in hribe. Če se vzpneš še više, prideš na ploščad s stadionom. Globoko pod tabo so na levi ostanki telovadišča in bazenov. Kaj je torej starim Grkom pomenil obisk Delfov (in podobno, le z različnimi poudarki je bilo v Epidavru, Olimpiji, Eleuzisu ...)? - Vse: duhovnost, spraševanje o lastni bodočnosti, kulturo, rekreacijo, športni užitek – vsekakor celovit in večplasten Dogodek, ki ga ne poznajo ne romarji v Brezje, ne nogometna publika za Bežigradom in tudi ne obiskovalci duhovno-terapevtsko-kulturnega Vurberka, kjer si na novodobnih energetskih točkah lahko zdraviš prebavila, s sijajno razglednega avditorija pa uživaš v Županovi Micki. Mi nismo več celi krščanski prezir do telesnega in čutnega, rastoča ultra specializacija dela in posledična razpršitev vsakršnih interesov so naredili svoje. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Artaud še pozival k uresničitvi gledališča, ki bi bilo »nalezljivo kot kuga« in ki bi enako kakor njena epidemija metalo ljudi iz vsakdanjih tirnic. Grotowski je potem res udejanil tako gledališče, toda epidemija nove kulture je ostala skoraj povsem omejena na svoje žarišče. Najširšo umetniško popularnost dosegajo operni pevci, zlasti kot kulturni uvodničarji ob časih raznih prvenstev na nogometnih stadionih. In zdaj smo tam, pri resničnem bistvu vse zadeve. Po tisočletjih človekovega civilizacijskega razvoja je danes njegova edina kreativna dejavnost, ki planetarno skupnost dejansko pretrese, okuži kot kuga in vrže iz vsakdanjega življenja - svetovno nogometno prvenstvo. Mesec dni milijoni ljudi po nemških stadionih, desetine milijonov sleherni večer pred televizorji in proti finalu stotine - tega sicer ta planet ne pozna, kljub papeškim pogrebom, ptičji gripi in terorističnemu ter antiterorističnemu terorju. Očitno tu ne gre več zgolj za šport - po kompenzacijskem principu dogajanje na stadionu privzema ostale razsežnosti nekdanjih univerzalnih Dogodkov. Dogaja se, skratka, Rožančeva »maša sodobnega časa«. Gledamo ekstatične osebne in skupinske obrede, magijo, poljubljanje soigralcev in zemlje, rotenje neba, klečanja in valjanja v popolni razpasanosti zanosa, sredi ze-

Vlado Šav (1945-2008)

V Mariboru je končal osnovno šolo, gimnazijo v Kopru, leta 1970 pa je diplomiral na ljubljanski AGRFT. Podiplomski študij je nadaljeval na Poljskem pri J. Grotowskem in se specializiral za dramoterapijo na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Posvečal se je Perormansom, delavnicam dejavne kulture, seminarjem dramske terapije, publicistiki in literarnemu ustvarjanju. Izbor esejev iz Revije 2000, Primorskih novic, Dela je objavil v knjigi z naslovom Vrelec.

lene mize, s stotinami milijonov strmečih oči naokrog … Ob tej elementarni duhovnosti se dogaja tudi primarna kultura: zapleti, napetosti, katarze, skratka tragedije in komedije in včasih, kot po italijanski zmagi, še burke. Vrhunec enomesečnega dramskega stopnjevanja je bil seveda Zidanejev udarec Materassija: poslovilna Francozova tekma, poslednje minute finala - in potem se največji igralec sveta pred vsem svetom kot pobesnel nosorog zaleti v Italijana. Nikoli se še ni večjemu delu človeštva v isti sekundi tako stisnilo srce. Šok je globok in popoln, zmeda v glavah tudi. Splošna naklonjenost odhajajočemu junaku se v trenutku zvrne v obsodbo in prezir. V nebo pravkar dvignjeni idol se sesuje, v dušah zeva boleča praznina splavljenega mita. Potem pomisliš: pa saj ta človek le ni blazen. Kaj se mu je zgodilo? Vidiš posnetek pred udarcem, kjer ga Italijan od zadaj tesno objema in mu nekaj govori.

➧ 31


se, da Zidane ne mara objemanja, ➧ Spomniš tudi ko daje zmagovite gole ne. Zaslutiš skrito

travmo njegovega otroštva v marseillskem predmestju. Spoznavaš, da je bil izigran, nemara celo načrtno, da so nasprotniki pritisnili na njegovo šibko točko, ki ga je pognala v temni pragozd nezavednega in v njegovi začasni oblasti je naredil, kar pač je. Kot kapitan Ahab je mrko in zagrizeno gnal svojo posadko v končni obračun z neulovljivim Moby Dickom in se pokončal v poslednjem boju. Demon Zinedina Zidana je, kot zmeraj, požrl vse, razen samega sebe … Po Aristotelu naj bi bilo tragično padec neke veličine, ki je nastal iz usodne zmote, se pravi brez njegove krivde, brez zavestnega negativnega dejanja. Zidane je naredil strahovit prekršek in bil zato najstrožje kaznovan, glede na to, da je šlo za poslednjo, najpomembnejšo tekmo prvenstva in njegovega življenja, podvojeno. A KDO je to storil? Danes nismo več tako preproste vednosti kot Grki. Vemo, da človek pogosto in marsikaj počenja mimo in celo proti svoji volji. Isto bitje je udarilo in isto bitje se je potem zgroženo držalo za glavo. Vemo, da je naše ravnanje nenehno natezanje med jazom in onim. Razsodni človek pogosto trpi zaradi vroče živali v sebi, kot trpi ona zaradi njegove hladne razsodnosti. Kako bi bilo, če bi nas v trenutkih naših najbolj iracionalnih, sramotnih, »ne naših« početij razgalile kamere sveta, kakor nas oblačijo v

32

mite ob podeljevanju nagrad? »Junak našega časa« je torej protislovno bitje. Grkom bi bil popolnoma nedoumljiv. Njim je bilo pač še vse preprosto in jasno. Po Aristotelovi Poetiki ima junak v tragediji - in z njim človek v življenju - le dve možnosti: »da nekaj stori ali ne stori, in sicer vede ali nevede. Najslabša med temi situacijami je, če kdo zavestno namerava nekaj storiti, pa te svoje namere ne izvede: takšna situacija je odvratna in netragična, saj v njej ni nobene bolečine.« Za Grke torej Hamlet ne bi bil tragična, ampak pomilovanja vredna figura - in z njo mi, ki nas Hamletov arhetip zastopa. In vendar vsi mi tudi prav dobo vemo - ali, bolje, čutimo - da smo z našo neodločnostjo globoko tragični in razboleni. Bolečina nedoživetega - neizživetega, nestorjenega - je ključna muka

našega časa, ki je ne ublažijo obliži prijetnih piv pod kostanjevo senco, ne umetna svežina supermarketov, ne obilje vsakršne spolnosti, ne naša uglajena klanjanja drug drugemu. Neizživetost, neživetost …Večno neporavnani dolgovi do sebe, do bližnjih, do družbe, do narave, do očitnih krivic in vsakršnega zatiranja … In zato, menim, se vsaka širi leta v vse večjih množicah zgrnemo za mesec dni v globalno virtualno Igrišče-Svetišče-Gledališče, kjer se človek, kakršen koli že je, razkriva do konca, kjer se ljudje scela mečejo v alternativo Zmage ali Poraza, medtem ko so naša umna in varna življenja zmeraj le »nekaj na sredi«. Hvala Bogu, da ostaja človeštvu vsaj ta res globalna vera, ta skupni pretres, to planetarno čustvovanje, ta resnična igra, resnična kljub - in tudi zaradi - vse vulgarnosti, podlosti, preračunljivosti, vmešane v popolno predanost skupnemu cilju, v nadčloveški napor, v čistost trpljenja in radosti. Z nogometnim viharjem prizadeto neprizadeti kulturniki in duhovniki pa bi se morali vprašati, kaj je z njimi - in vsemi ostalimi - narobe, da se ne dogaja še kaj drugega, drugače in drugje. Kajti prav nihče na svetu nam ne brani, da bi kakor nogometna moštva in njihova publika ne odblazneli v kako drugačno, bolj posvečeno norost. Čeprav nas za to še ne bi bilo treba biti milijon na kupu. Dovolj bi nas bil že ducat.


Novoletni turnir CELJE, 12. decembra - Starejši dečki, do 38 kg: 1. Matej Dimovski (Šiš), 2. Dominik Kukovec (OL), 3. Žiga Klemenčič (Šiš), 4. Matic Škreblin (IR Ce), do 42 kg: 1. Luka Harpf (Šiš), 2. Dominik Mermolja (SG), 3. Nejc Klemenčič, do 46 kg: 1. Jaka Ulaga (Bež), 2. Jaka Fejst (Golov), 3. Grega Novak (Ljut), 4. Žan Gostenčnik (Ravne), do 50 kg: 1. Janez Vidmar (Bež), 2. Tilen Semenič (Ljut), 3. Aljaž Čeh (Dupl) in Besard Zenuni (SG), 5. Jan Hvalec (Bež) in Filip Tratnjek (MS), do 55 kg: 1. Tim Toplak (Sank), 2. Gregor Kocmut (Dupl), 3. Rok Plešnik (Sank) in Rok Žolnir (Sank), 5. Luka Roudi (M Sob) in Alen Zupančič (Bež), do 60 kg: 1. Luka Sanič (Golov), 2. Blaž Peklič (D Pt), 3. Nik Blažič (Želez) in Žiga Grdadolnik (Branik Br), 5. Marcel Čampa (Tatami) in Patrik Gal (KBV Lend), do 66 kg: 1. Blaž Vrankar (Šiš), 2. Žiga Blagus (Branik Br), 3. Damir Miholič (MS) in Rok Polajžar (Ol), 5. Jernej Vajdec (Sank) in Miha Založnik (Sank), nad 73 kg: 1. Rok Džakovič (Sank), 2. Alen Bolkovič (Ljut), 3. Dean Maslo (Iz) in Andraž Špiler (Sank), 5. David Forštnarič (Goriš) in Gregor Pišotek (Impol). Starejše deklice, do 44 kg: 1. Patricija Gregorčič (Ol Krmelj), 2. Ana Heberle (Šiš), 3. Katja Oder (SG), 4. Mateja Krpič (MS), do 48 kg: 1. Anja Štangar (Ol), 2. Sara Šernek (KBV Lend), 3.

Pionirji iz Šiške – judoisti leta 2009 Veronika Grabnar (Ol Krmelj), 4. Katja Ložar (Tatami), do 52 kg: 1. Manja Kropf (Dupl), 2. Maja Novak (Tatami), 3. Kaja Ovijač (Šiš), 4. Patricija Grad (Tatami), do 57 kg: 1. Petra Petra Bedene Bedene (Bež), 2. Žana pionirka leta Lah (Sank), 3. Ajda Kranjc Požar (Šiš) in Anja Perkovič (Golov), 5. Tjaša Brumen (Drava Pt) in Ajda Koračin (Ol Krmelj), do 63 kg: 1. Akjda Povh (Sank), 2. Larisa Čerček (D Pt), 3. Živa Istenič (Golov), 4. Leila Elkasijevič (IR Ce), 5. Karyna Myronova (IR Ce), nad 63 kg: 1. Renata Kralj (Gorišnica), 2. Špela Vidmar (Imp), 3. Sara Mlinarevič (Goriš), 4. Sanja Cahuk (MS). Mlajši dečki, do 30 kg: 1. Nik Lemež (Vel), 2. Timotej Matič (Šiš), 3. Klemen Okretič (Šiš), do 34 kg: 1. Rok Mlinar (Šiš), 2. Gal Zakošek (Sank),, 3. Matic Meterc (Šiš), do 38 kg: Gašper Koštomaj (Sank), 2. Slavci Poljanec (Imp), 3. Marko Miletič (Žel) in Nejc Poljanšek (Alpina), do 42 kg: 1. Jan Jurgec (Lend), 2. Miha Slatnar (Vel), 3. Žan Kralj (Impol), do 46 kg: 1. Peter Kranjc Požar (Šiš), 2. Žiga petek (Žel), 3. Domen Fras (Šiš) in Žiga Košec (Šiš), do 50 kg: 1. Jaka Bizjak (Šiš), 2. Ivo Jurkovič (Šiš), 3. Jan Kovič (Šiš) in Leonardo Vergilas (Sank), do 60 kg: 1. Blaž Skela (Marez), 2. Rok Hudej (Šiš), 3. Aljaž Triplat (Sank), nad 60 kg: 1. Nejc Pangerl (IR Ce), 2. Matija Tomažič (Impol), 3. Luka Grum (Sank) in Tilen Vodeb (Vel). Mlajše deklice, do 32 kg: 1. Doroteja Čahuk (MS), 2. Nika Goršič (IR Ce), 3. Iva Dimec (IR Ce), do 36 kg: 1. Patricija Pozvek (Šiš), do 40 kg: 1. Andreja Leški (Marezige), 2. Teja Tropan (Imp), 3. Lara Maslo (Iz), do 44 kg: 1. Brina Breznik (Šiš), 2. Lea Knez )Iz), 3. Tina Bobek (IR Ce) in Nika Reven (Alp), do 52 kg: 1. Veronika Mohorič (Vel), 2. Laura Potočnik (Sank), do 57 kg: 1. Pika Povh (Sank), 2. Hana Štor (Sank), 3. Alja Kolenc (Sank), nad 57 kg: Klara Apotekar (Sank). Cicibani, zmagovalci: Matej Anželak (SG), Jaša Babič (Marezige), Luka Bizjak (Šiška), Nik Januš Židan (Šiš), Žan Ahej (Impol), Tim Demšar (Žel),

Bernard Jakaj (Marezige), Žiga Sušnik (NG). Cicibanke, zmagovalke: Sara Škreblin (IR Ce), Tina Reven (Alpina), Iva Dimec (IR Ce), Zala Pečoler (SG), Tanja Anželak (ŠD Ippon), Tina Bobek (IR Ce), Veronika Mohorič (Vel).

KOŠARKA Parklji prvaki med vrstniki U14 GROSUPLJE, 13. decembra – Finalni turnir četverice za naslov državnega prvaka, športna dvorana OŠ Brinje. Vrstni red: 1. KK Parklji Ljubljana 6 (+63), 2. Geoplin Slovan 4 (-15), 3. KD Postojna 4 (-41), 4. Grosuplje A 4 (-7). Izidi: KK Parklji : KD Postojna 89:52 (17:11, 22:15, 24:14, 26:12), KD Geoplin Slovan : KK Grosuplje 66:52 (14:15, 17:9, 17:13, 18:5), KK Parklji : KD Geoplin Slovan 87:62 (23:12, 27:13, 24:14, 13:23), KK Grosuplje : KK Postojna 74:66 (20:16, 12:6, 21:19, 21:25), KD Postojna : KD Geoplin Slovan 90:86 (19:26, 16:20, 32:18, 23:22), KK Parklji : KK Grosuplje 68:67 (30:14, 10:18, 8:23, 20:12). Najkoristnejši igralec: Matic Rebec (Postojna), najboljši strelec turnirja: Matic Rebec (Postojna, 93 točk), prva peterka turnirja: Matic Rebec (Post), Luka Kokolj (Par), Andraž Rogelja (Par), Jan Novak (G Sl), Matic Mehlin (Gros). Vse se je odločalo v zadnji tekmi, ko so Parklji s košem dve sekundi pred koncem dvoboja z izidom 68:67 ugnali Grosupeljčane. Domačini bi z zmago nad Parklji postali državni prvaki, tako pa so se morali zadovoljiti s 4. mestom. Parklji: Matic Brvar, Miloš Medič, Luka Kokol, Matija Cortese, Luka Vlastelica, David Pikš, Žiga Corel, Denis Kahriman, Jaka Bregar, Andraž Rogelja, Nejc Rome, Jan Kremser, trener Jure Vidmar. Geoplin Slovan: Nace Banič, Aleš Kaplan, Jure Šestič, Matic Žličar, Peter Gruden, Jan Novak, Marko Arsič, Marko Čolič, Stojan Djekanovič, Dejan Trnjak, Marko Čergič, Žiga Bogdanec, trener Matic Trampuš. KK Postojna: Luka Vadnov, Miha Inocente, Daniel Mandič, Erik Korošec, Gašper Jordan Rojko, Matic Rebec, Lenart Lavrinčevič, Anže Košir, Domen Dodič, Leon Šantelj, Matic Palčič, Aljaž Glavač, Martin Dolenc, Alen Begovič, trener Miha Kobe. Grosuplje: Nejc Krevs, Luka Golob, Luka Žabot, Primož Jeršin, Nal Dobnikar, Sandi Grubelič, Martin Krampelj, Klemen Šeme, Simon Babič, Žan Predalič, Matic Mehlin, Tilen Hojč, Miha Sever, trener Teo Hojč.

Konjičanke slavile v U12 SLOVENSKE KONJICE, 16. januarja – Finalni turnir U12. Vrstni red: 1. Slovenske Konjice, 2. Panter Šentvid Ljubljana,3. Grosuplje. Izidi: S. Konjice : Panter Šentvid 54:42 (19:11, 13:19, 20:12), Panter Šentvid : Grosuplje 51:46 (15:16, 18:17, 18:13), S. Konjice : Grosuplje 59:27 (31:8, 12:7, 16:12). Prva peterka turnirja: Ela Mičunovič (PŠ), Pika Štih (PŠ), Maša Gabrijel (G), Eva Brdnik (SK), Nina Gošnjak (SK), najboljša igralka: Nina Gošnjak (SK).

SABLJANJE DP v floretu in meču v znamenju mladih LJUBLJANA, 19. in 20. decembra - Državno prvenstvo je potekalo v znamenju mladih, saj so članske naslove osvojili mlajši sabljači. Izstopala sta 14-letna Klara Korenčan (Duel Tabor), ki je v floretu poleg članskega naslova osvojila tudi naslov prvakinje v kadetski konkurenci ter 17-letni Jan Golobič (Tabor), ki je osvojil članski naslov v meču. Za naslove se je potegovalo približno 100 sabljačev iz petih klubov iz Kopra, Velenja, Maribora in Ljubljane. Izidi: Deklice C: 1. Tara Trstenjak, 2. Manja Vidmar, 3. Izza Pfeifer in Nikolaja Vezjak, 5. Alja Kregar, 6. Liza Adamič Tomič (vse D Tab), Dečki C, floret: 1. Domen Davidovič, 2. Tim Trstenjak, 3. Matjaž Kogovšek in Luka Nedeljkovič, 5. Filip Pfeifer, 6. Mateja Nedeljkovič (vsi D Tab), 7. Domen Selan

Klara Korenčan

Eva Jeza

izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi

JUDO

(RC Vel), 8. Luka Starc, 9. Matevž Rihtar, 10. Aleš Ljoljo, 11. Jan Šifrar, 12. Miha Vidmar (vsi D Tab), Deklice B, floret: 1. Ula Pavli, 2. Izza Pfeifer, 3. Tara Trstenjak in Nikolaja Vezjak, 5. Špela Vidmar, 6. Manja Vidmar (vse D Tab). Dečki B, floret: 1. Domen Davidovič, 2. Urban Sodnik (oba D Tab), 3. Jure Mravljak (RC Vel) in Dan Pavlovič (D Tab), 5. Miha Tivadar, 6. Tim Trstenjak, 7. Jan Ahačič, 8. Pavel Lipovšek (vsi D Tab). Kadetinje: 1. Klara Korenčan, 2. Eva Jerman, 3. Vesna Iršič in Iva Sodnik, 5. Ula Pavli, 6. Špela Vidmar (vse D Tab). Kadeti, floret: 1. Marko Pogačar (RC Vel), 2. Miha Juren (D Tab), 3. Lovro Fijavž Bačovnik in Klemen Selan (oba RC Vel), 5. Rudi Kraševec, 6. Klemen Šparemblek, 7. Urban Sodnik, 8. Miha Tivadar (vsi D Tab), 9. Jure Mravljak (RC Vel), 10. Dan Pavlovič (D Tab). Mladinci, floret: 1. Klemen Selan (RC Vel), 2. Luka Antončič (D Tab), 3. Anže Jarc (D Tab) in Marko Pogačar (RC Vel), 5. Blaž Tanšek (D Tab), 6. Davor Praprotnik, 7. Lovro Bačovnik Fijavž (RC Vel). Članice, floret: 1. Klara Korenčan, 2. Ana Rozman, 3. Vesna Iršič in Eva Jerman, 5. Iva Sodnik (vse D Tab), 6. Romina Znoj (Gladio), meč: 1. Nuša Trpin (Br Mb), 2. Eva Jeza (Tab), 3. Gaja Kores (Tab) in Nika Pušenjak (Br Mb), 5. Neža Mravlje (Gladio), 6. Živa Geršak (Tabor). Člani, floret: 1. Matjaž Hafner (Br Mb), 2. Tomaž Vrhunc (D Tab), 3. Anže Guček in Klemen Selan (oba RC Vel), 5. Matej Kušar, 6. Jan Bidovec (oba D Tabor), meč: 1. Jan Golobič, 2. Jan Bidovec, 3. Uroš Balent in Peter Šaponja (vsi Tab), 5. Žiga Žmavc Kvar (Br Mb), 6. Martin Slodnjak (D Tab).

SMUČARSKI TEK DP v smučarskih tekih - klasika

ROGLA, 16. januarja – Državno prvenstvo v klasičnem slogu je bilo hkrati tekmovanje za pokal Geoplin, skupna ekipna razvrstitev pa je štela za srebrno Jermanovo palico. Ekipno: 1. TSK Bled 164, 2. TSK Merkur Kranj 138, 3. TSK Valkarton Logatec 112, 4. TSK Jub Dol 68, 5. ŠD Gorje 37, 6. ND Rateče Planica18. Mlajši dečki (2,5 km): 1. Domen Primožič (Ble) 10:19,32, 2. Luka Pogačnik (Gor) +0,11, 3. Ciril Zupan (Ble) +5,48, 4. Žiga Igličar (Val) +6,19, 5. Vili Črv (Pla) +6,75, 6. Rok Kenda (Gor) +10,81, 7. Kristjan Bergant (Gor) +16,63, 8. Blaž Perša (Dol) +39,15, 9. Marko Rupnik (Val) +45,61, 10. Peter Avguštin (Med) +58,97, 11. Primož Peterman (Gor) +1.00,21, 12. Žan Majdič (Dol) +1:06,84, 13. MaksimŽvegelj (Ble), 14. Urban Rupnik (Dol), 15. Lovrenc Pivk (Val), 16. Lovro Ambrožič (Ble), Mlajše deklice (2,5 km): 1. Nina Klemenčič (Mer) 9:37,39, 2. Liza Praznik (Dol) +19,41, 3. Saša Žavbi Kunaver (Med) +32,68, 4. Ula Einfalt (Mer) +35,87, 5. Tjaša Trampuš (Mer) +37,26, 6. Klara Lekše (Val) +39,08, 7. Nika Ponikvar (Ble) +41,21, 8. Nina Zadravec (Mer) +51,60, 9. Rozalija Golmajer Osmič (Mer) +1:04,35, 10. Ana Pretnar (Gor) +1:19,74, 11. Urša Kosmač (Gor) +1:20,99, 12. Neža Rupnik (Dol) +1:46,87, 13. Tira Kolman (Ble), 14. Maruša Kos (Dol), 15. Urška Slemenšek (Črn), 16. Ana Amrožič (Gor), 17. Zala Kožuh (Mer), 18. Špela Knafelj (Gor), 19. Metka Finžgar (Ble), 20. Anja Mandeljc (Gor), Starejši dečki (5 km): 1. Klemen Razinger (Ble) 16:07,63, 2. Nik Piber (Ble) +1:05,02, 3. Janez Lampič (Mer) +1:33,79, 4. Matic Ponikvar (Ble) +1:51,63, 5. Anže Marin (Mer) +2:01,33, 6. Jakob Štepec (Mer) +2:18,71, 7. Beno Črv (Pla) +2:24,89, 8. Jaka Marolt (Oli) +2:43,09, 9. Jan Strgar (Ble) +2:47,14, 10. Miha Ličef (Gor) 3:05,94, 11. Matija Bajželj (Mer) +3:28,43, 12. Rok Potočnik (Ble) +3:30,80, 13. Andrej Jenko (Dol), 14. Žan Schaffer (Ble), 15. Tim Slabe (Val), 16. Pavel Domen (Dol), 17. Kristjan Kopavnik (Pla), 18. Erik Raduha (Pla), 19. Valter

33


izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi

Hudovernik (Gor), 20. Jure Dovžan (Gor), Starejše deklice (5 km): 1. Anita Klemenčič (Mer) 17:36,93, 2. Ela Praznik (Dol) +0,16, 3. Nina Žavbi Kunaver (Med) +1:11,66, 4, Ana Likar (Val) +1:16,81, 5. Tjaša Lavrič (Oli) +1:29,56, 6. Polona Klemenčič (Mer) +1:47,09, 7. Urška Koprivec (Dol) +2:11,85, 8. Katarina Igličar (Val) +2:17,67, 9. Maša Doles (Val) +2:19,92, 10. Neva Pančur (Gor) +2:35,75, 11. Neža Kosmač (Gor) +2:54,32, 12. Kristina Jan (Ble) +3:42,50, 13. Lara Milavec (Oli), 14. Tjaša Todorovič (Gor), 15. Neža Zupan (Ble), 16. Lucija Čemažar (Mer), Mlajši mladinci (7,5 km): 1. Rob Svenšek (Ble) 23:00,43, 2. Miha Šimenc (Val) + 41,75, 3. Lovro Malnar (Val) +1:09,66, 4. Matic Slabe (Val) +1:11,86, 5, Jaša Učakar (Ble) +1:28,25, 6. Patrick Rupnik (Val) +2:03,23, 7. Peter Strgar (Ble) +2:03,48, 8. Miha Dolar (Ble) V2:42,52, 9. Jure Petek (Med) +3:01,54, 10. Nejc Stanek (Mer) +3:26,74, 11. Matej Korir (Val) +3:29,30, 12. Blaž Krničar (Ble) +4:24,61, Mlajše mladinke (5 km): 1. Anamarija Lampič (Mer) 17:05,71, 2. Lea Einfalt (Mer) +29,85, 3. Eva Urevc (Gor) + 1:33,35, 4. Anthea Grum (Mer) +1:41,30, 5. Anja Žavbi Kunaver (Med) +1:47,22, 6. Nuša Bahč (Črn) +2:23,40, 7. Tea Jelen (Črn) +2:49,18, 8. Lara Bogataj (Val) +3:18,71, Starejši mladinci (10 km): 1. Rok Tršan (Val) 27:58,57, 2. Matjaž Gorjanc (Val) +1:54,77, 3. Aljaž Praznik (Dol) +2:51,71, 4. Mark Klinar (Ble) +3:39,34, 5. Gregor Levstek (Dol) +6:01,55, 6. Žan Kranjc (Oli) +14:16,13, Starejše mladinke (5 km): 1. Anja Eržen (Ble) 16;01,31, 2. Eva Sever Rus (Val) +55,80, 3. Nika Razinger (Ble) +56,35, 4. Eva Klemenčič (Mer) +1:09,90, 5. Tjaša Zupan (Ble) +1:3160, 6. Uta Malnar (Val) +3:08,60, 7. Valentina Kokošinek (Črn) +3:57,90, 8. Ana Majdič (Dol) +4:12,95, Juniorji (10 km): 1. Boštjan Klavžar (Val) 28:24,71, 2. Amel Ščuk (Mer) +39,40, 3. Luka Prosen (Ble) +56,66, 4. Matej Šimenc (Val) +1:04,67, 5. Primož Poklukar (Ble) + 1:26,39, 6. Luka Gostinčar (Dol) +2:32,02, 7. Martin Rupnik (Val) +3:03,31, 8. Klemen Kralj (Dol) +4:00,48, Juniorke (5 km): 1. Manca Šolar (Mer) 17:37,58, 2. Nuša Kopavnik (Pla) +4:42,65, Člani (10 km): 1. Rok Tršan (Val) 27:58,57, 2. Boštjan Klavžar (Val) +26,14, 3. Domen Potočnik (Ble) +37,11, 4. Matija Rimahazi (Ble) +55,11, 5. Amel Ščuk (Mer) +1:05,54, 6. Luka Prosen (Ble) +1:22,80, Članice (5 km): 1. Maja Benedičič (Mer) 15:58,44, 2. Anja Eržen (Ble) +2,87, 3. Alenka Čebašek (Ble) +14:32, 4. Eva Sever Rus (Val) +58,67, 5. Nika Razinger (Ble) +59,22, 6. Anamarija Lampič (Mer) +1:07,27,

Drugi dan DP v smučarskih tekih

34

ROGLA, 17. januarja – Drugi del DP v smučarskih tekih, zasledovalna tekma. Ml. mladinke (5 km): 1. Anamarija Lampič (Mer) 33:07,77, 2. Lea Einfalt (Mer) 33:44,10, 3. Eva Urevc (Gor) 35:02,40, 4. Anthea Grum (Mer) 35:53,08, 5. Anja Žavbi Kunaver (Med) 37:15,09, 6. Tea Jelen (Črna) 37:44,91, starejše mladinke (7,5 km): 1. Anja Eržen (Ble) 39:38,01, 2. Eva Sever Rus (Val) 40:45,12, 3. Nika Razinger (Ble) 40:55,42, 4. Eva Klemenčič (Mer) 42:06,69, 5. Tjaša Zupan (Ble) 43:48,04, 6. Valentina Kokošinek (Črn) 47:11,74, juniorke (10 km): Manca Šolar 52:56,21, članice (10 km): 1. Maja Benedičič (Mer) 47:48,52, 2. Alenka Čebašek (Ble) 48:33,24, 3. Manca Šolar (Mer) 52:56,21, 4. Ana Poklukar (Ble) 54:00,85, mlajši mladinci (7,5 km): 1. Rob Svenšek (Ble) 45:03,77, 2. Miha Šimenc 46:07,27, 3. Matic Slabe 46:51,40, 4. Lovro Malnar (vsi Val) 46:59:58, 5. Jaša Učakar (Ble) 48:21,90, 6. Patrick Rupnik (Val) 48:50,49, 7. Peter Strgar 49:29,15, 8. Miha Dolar (oba Ble) 50:00,34, 9. Matej Košir (Val) 50:36, 10. Nejc Stanek (Mer) 51:21,99, 11. Jure Petek (Med) 51:53,68, 12. Blaž Krničar (Ble) 53:06,35, starejši mladinci (10 km): 1. Matjaž Gorjanc (Val) 58:31,13, 2. Aljaž Praznik (Dol) 60:16,52, 3. Mark Klinar (Ble) 61:38,35, 4. Gregor Levstek (Dol) 65:09,81, juniorji (15 km): 1. Rok Tršan 69:21,38, 2. Boštjan Klavžar 70:23,82, 3. Matej Šimenc (vsi Val) 71:48,13, 4. Amel Ščuk (Mer) 72:37,46, 5. Luka Prosen (Ble) 74:17,96, 6. Luka Gostinčar (Dol) 75:54,01, 7. Martin Rupnik (Val) 78:11,56, 8. Klemen Kralj 79:07,32, 9. Anže Trampuš (oba Dol) 80:22,28, člani (15 km): 1. Rok Tršan (Val) 69:21,38, 2. Domen Potočnik (Ble)

69:29,37, 3. Boštjan Klavžar 70:23,82, 4. Matej Šimenc (oba Val) 71:48,13, 5. Matija Rimahazi (Ble) 72:24,35, 6. Amel Ščuk (Mer) 72:37,46.

SMUČARSKI SKOKI Sušnik državni prvak do 16 let ŽIRI, 17. januarja - Tržičan Urban Sušnik je v Žireh ubranil naslov državnega prvaka do 16 let iz Mislinje lansko leto. 1. Urban Sušnik (NSK Tržič-Trifix) 241,2 (62.5, 63), 2. Jaka Kosec (SSK Mengeš) 237 (61.5, 62.5),1, 3. Aljaž Vodan (SK Triglav Kranj) 224,6 (59.5, 59.5), 4. Urban Dolar (SSK Stol) 220,9 (59.5, 59), 55. Urh Krajnčan (SSK Velenje) 217,7 (59, 59), 6. Ožbej Ferkov (SSK Costella Ilirija) 217,2 (59, 59), 7. Jure Matko (Logat) 216 (59.5, 58), 8. Žan Zagomilšek (Mislin) 214,8 (59, 58), 9. Gašper Štupar (Sam Ihan) 204,3 (58.5, 56), 10. Aljaž Žepič (Tržič Trif) 203 (55.5, 57), 11. Jernej Klarič (Vizore) 200,6 (57.5, 56.5), 12. Luka Romšak (Tr) 198,8 (57.5, 57), 13. Matic Rogelj (Costella Ilirija) 194 (55, 55), 14. Urh Albreht (Tržič Trif) 193,2 (56.5, 54), 15. David Grm (Vizore) 189,6 (54.5, 54.5), 16. Jaka Zupan (Tr) 188,1 (55, 54), 17. Borut Mavc (Mislin) 187,9 (56.5, 54.5), 18. Luka Oblak (Alp) 183.5 (54, 53.5), 19. Amadej Homec (Alp) 182,5 (53.5, 54), 20. Žiga Oman (Tr) 180,3 (53.5, 53.5), 21. Aljaž Šilar (Tr) 180,1 (54, 52.5), 22. Blaž Sedovnik (Misl) 164,1 (51, 50.5), 23. Žak Šilih (Misl) 150,1 (46.5, 50), 24. Matej Vehar (Alp) 145,7 (46, 47), 25. Matej Lebar (Sam Ihan) 139,6 (47, 47).

TENIS Člani – Miha Mlakar LJUBLJANA, 21. decembra – TK Olimpija, dvoransko OP za člane. Četrtfinale: Miha Mlakar (Sl L) : Peter Pevc (TC Lj) 6:3, 4:6, 6:4, Sašo Bende (ŽTK Mb) : Mare Kušer (Otoč) 6:4, 6:2, Tilen Žitnik (Benč) : Tim Cibašek (Tr Kr) 7:5, 6:3, Klemen Kovačič (Domž) : Andraž Kranjc (Jaki) 6:2, 6:4, polfinale: Mlakar : Bende 4:0 predaja, Kovačič : Žitnik 6:4, 6:4, finale: Mlakar : Kovačič 7:6, 6:1. Članice - Hana Umek Četrtfinale: Kaja Rajh (ŽTK Mb) : Maša Šmic (Tr Kr) 6:4, 1:6, 6:4, Sončka Jazbinšek (Tr Kr) : Eva Grm (Tr Kr) 6:4, 6:3, Neja Sotošek (Jezer) : Mojca Fijavž (Ce) 7:6, 6:3, Hana Umek (Krško) : Mirela Šušteršič (Krško) 6:3, 6:3, polfinale: Rajh : Jazbinšek 6:0, 6:3, Umek : Sotošek 7:63:6, 6:3, finale: Umek : Rajh 6:0, 6:2. U14A - Rok Križaj LJUBLJANA, 21. decembra – TK Jaki, dvoransko OP za dečke A in B do 14 let. Četrtfinale: Rok Križaj (Idr) : Nik Krapež (Idr) 6:0, 6:0, Žiga Gaber (Max L) : Žiga Gašperšič (Radov) 6:3, 6:2, Nace Ogorevc (Benč) : Aleš Germič (ŽTK Mb) 6:2, 6:3, Domen Gostinčar (ŽTK Mb) : Bor Schweiger Mužar (Otoč) 6:1, 6:1, polfinale: Križaj : Gaber 6:1, 6:0, Gostinčar : Ogorevc 6:4, 6:4, finale: Križaj : Gostinčar 7:5, 6:0. U14B – Urban Dacar Četrtfinale: Urban Dacar (Topte) : Veno Gaube (Mima) 6:1, 6:3, Luka Lilja (Ce) : Peter Jevnikar Arne (Max L) 6:0, 6:2, Borut Žičkar (Krško) : Luka Radišič (TABRE) 6:3, 6:0, Marko Stanojevič (Jes) : Rok Herman (Ce) 6:4, 6:1, polfinale: Dacar : Lilja 6:2, 6:3, Stanojevič : Žičkar 6:2, 6:2, finale: Dacar : Stanojevič 4:4, 6:0, 6:3. U14A - Natalija Šipek LITIJA, 22. decembra – TK AS Litija, dvoransko OP za deklice A in B do 14 let. Četrtfinale: Lara Vovk (Straž) : Ena Kajevič (Port) 4:6, &:1, 6:2, Natalija Šipek (Mima) : Tamara Zidanšek (Sl Ko) 7:5, 6:1, Sara Djurdjevič (Sl L) : Manca Pislak (TC Lj) 6:3, 5:7, 7:6, Lara Kralj (As Lit) : Sara Sirše (Taubi) 6:2, 6:1, polfinale: Šipek : Vovk 6:4, 6:1, Djurdjevič : Kralj 2:6, 6:3, 6:4, finale: Šipek : Djurdjevič 6:1, 3:0 predaja. U14B – Laura Sefič Četrtfinale: Žana Lapajne (Idr) : Anika Makarovič (Maja) 6:3, 6:0, Nina Oberžan (Jezer) : Tina Godec (AS Lit) 6:1, 6:0, Anja Humar (Idr) : Neža Leben (Domž) 6:0, 6:2, Laura Sefič (Radov) : Nika Ščap

(TenMS) 6:1, 6:4, polfinale: Lapajne : Oberžan 6:2, 7:5, Sefič : Humar 6:2, 6:1, finale: Sefič : Lapajne 6:3, 6:2. Maks Tekavec LITIJA, 31. decembra – OP za dečke do 16 let. Četrtfinale: Rok Križaj (Idr) : Rihard Rožac (TA Bre) 6:3, 5:2 predaja, Marko Juričič (Laško) : Grega Dolinšek (ŽTK Mb) 6:0, 6:3, Maks Tekavec (Max Lj) : Matic Špec (ŽTK Mb) 6:3, 6:4, D. Urh Krajnc (Pt) : Sebastijan Goršič (Sl Lj) 6:2, 6:0, polfinale: Križaj : Juričič 6:4, predaja, Tekavec : Krajnc 7:5, 6:3, finale: Tekavec : Križaj 6:4, 6:3. Eva Zagorac LITIJA, 31. decembra – OP za deklice do 16 let. Četrtfinale: Eva Zagorac (ŽTM Mb) : Manca Pislak (TC Lj) 6:2, 6:0, Tina Mohorčič (Max Lj) : Tesa Pivk (Maja) 6:3, 1:4 predaja, Ana Oparenovič (Ce) : Ema Perhavec (Tr Kr) 3:6, 6:2, 4:2 predaja, Kaja Mrgole (Jes) : Lara Glavič (Jes) 6:0, 6:4, polfinale: Zagorac : Mohorčič 6:2, 6:1, Mrgole : Oparenovič 6:2, 7:5, finale: Zagorac : Mrgole 6:1, 6:0. Lah Sven LJUBLJANA, 31. decembra – OP za dečke do 12 let, TK Šport plus, Ljubljana. Četrtfinale: Nejc Ferjan (Tr Kr) : Tino Kovačič (Mima) 6:1, 5:7, 6:0, Amadej Goručan (Ce) : Klemen Nikolaš (Tr Kr) 7:5, 6:4, Jan Vehovec (Tenan) : Anže Arh (Tr Kr) 6:4, 6:2, Sven Lah (Pt) : Jernej Zaplotnik (Taubi) 6:3, 6:1, polfinale: Goručan : Ferjan 6:2, 6:4, Lah : Vehovec 6:2, 6:1, finale: Lah : Goručan 6:1, 6:1. David Detiček LJUBLJANA, 31. decembra – OP za dečke B do 12 let, TK Šport plus, Ljubljana. Četrtfinale: David Detiček (Brež) : Vid Keršič (Br Mb) 6:4, 7:5, Niko Uremovič (Br Mb) : Teo Urbančič Teodor (Jaki) 6:0, 6:1, Tim Juriševič (Zklub) : Jan Rode (TK Kik) 6:0, 6:1, Miha Špec (ŽTK Mb) : Mark Mesarič (AS Lit) bb, polfinale: Detiček : Uremovič bb, Juriševič : Špec 6:2, 6:1, finale: Detiček : Juriševič 6:2, 6:2. Anette Ščulac LJUBLJANA, 31. decembra – OP za deklice do 12 let, TK Šport plus, Ljubljana. Četrtfinale: Anette Ščulac (Maja) : Anja Humar (Idr) 6:2, 6:2, Zala Dovnik (ŽTK Mb) : Blažka Tratnik (Idr) 7:6. 6:2, Hana Mraz (Tr Kr) : Nika Kozar (Topten) 6:1, 6:2, Silvija Peroša (Kp) : Moni Potrč (Br Mb) 6:3, 7:5, polfinale: Ščulac : Dovnik 6:4, 6:1, Mraz : Peroša 6:1, predaja, finale: Ščulac : Mraz 6:3, 6:3. Karin Kresal LJUBLJANA, 31. decembra – OP za deklice B do 12 let, TK Šport plus, Ljubljana. Četrtfinale: Nika Zupančič (Otoč) : Tina Tavčar (Radov) 6:1, 7:5, Lian Benedejčič (Kp) : Nina Brezni (TK Kik) 6:2, 6:1, Karin Kresal (Kp) : Ula Lakošeljac (Talos) 6:3, 6:0, Sofia Markovič (ŽTK Mb) : Vanda Berus (Otoč) 6:3, 6:4, polfinale: Benedejčič : Zupančič 6:1, 6:2, Kresal : Markovič 6:2, 6:1, finale: Kresal : Benedejčič 6:2, 6:3.

Š o lska

tekm o vanja

ŠAH MARIBOR, 9. januarja - Organizacija ŠD Kratkohlačnik in Georg Mohr, OŠ Draga Kobala. Učenci, U-15, kategorizirani: 1. Domen Hiti (Ig) 8, 2. Severin Mejak (MJ Lj) 7,5, 3. Sebastijan Markoja (Bež Lj) 6, 4. Gal Drnovšek (IG Š Loka) 5,5, 5. Peter Urbanč (Otoč) 6, 6. Samo Kralj (Brinje) 6, 7. Ambrož Čopi (Žuž) 6, 8. Vid Klančičar (D Topl) 6, 9. Dorian Vida (DOŠ I Lend) 6, 10. Žiga Škvorc (Krš) 5,5, 11. Aljoša Krstič (RM Šentilj) 5,5, 12. Jernej Banevec (Solk) 5,5, 13. Martin Mikolić (EV Prade) 5,5, 14. Tilen Gnidovec (MV Lj) 5,5, 15. Blaž Abe (Trzin) 5, 16. Vid Debeljak (Š Loka M) 5, 17. Jan Koščak (Seln o/D) 5, 18. Filip Matijevič (Kp) 5, 19. Anže Brvar (IK Izla) 5, 20. Uroš Zavrtanik (MŠ NG) 5, 21. Damjan Dragovan (Metli) 5, 22. Aljaž Abe (Trz) 5, 23. Miha Bombek (Žal) 4,5, 24. Domen Djuričič (Ob Rinži Koč) 4,5, 25. Jure Jelšnik (FK G Grad) 4,5, 26. Maj Pregelj (DB Kp) 4, 27. Aleksander Krčmar (BK Mb) 4, 28. Urban Vidmar (Šmarje p/J) 4, 29. Martin Povšek (Radeče) 4, 30. Peter Tiselj (AG Post) 4, 31. Blaž Bobravec (Bled) 4, 32. Igor Ranfl (Goriš) 4, 33. Jože Zavrtanik (Brezno) 4, 34. Timon Kunej (Bistrica o/S) 4, 35. Matic Mikec (Radov) 4,


Učenke, U-15, kategorizirane: 1. Daša Bojc (Fram) 7,5, 2. Veronika Franca (EV Prade) 6,5, 3. Barbara Skuhala (IC Ljut) 6,5, 4. Lara Janželj (Ig) 6,5, 5. Manca Kralj (Brinje) 6, 6. Alja Bernik (Wald Lj) 6,0, 7. Caterina Leonardi (MV Ljub) 5,5, 8. Liza Škrlep (Stražišče Kr) 5,5, 9. Sarah Ramadani (BK Mb) 5, 10. Urša Červan (FK Ce) 5, 11. Nika Kuk (Ob Rinži Kočevje) 5, 12. Tjaša Škvorc (Krško) 5, 13. Lara Carli (M Pt) 5, 14. Maja Urbanč (Otoč) 5, 15. Barbara Robba (Polja) 5, 16. Maša Kostanjevec (Trb) 5, 17. Andreja Dobrovoljc (B Nm) 4,5, 18. Laura Škvorc (Krško) 4,5, 19. Veronika Požonec (DOŠ I Lend) 4,5, 20. Nives Žunec (Krš) 4, 21. Anja Kajba (Kozje) 4, 22. Sara Petek (IK Izla) 4, 23. Amela Kurtovič (NJ Lj) 4, 24. Tina Ribič (Kamn) 4, 25. Pia Milič (LV Pt) 3,5, 26. Nives Janžekovič (Goriš) 3,5, 27. Metka Pušnik (Fram) 3, 28. Petra Kejžar (Str Kr) 3, 29. Andreja Randl (Šempet) 2,5, 30. Sabina Marancina (Luci) 2, 31. Monja Duler (LV Pt) 2, 32. Eva Premk (Meng) 1. Učenci, nekategorizirani, U12: 1. Jernej Skuhala (IC Ljut) 7,5, 2. Boris Markoja (Turniš) 7, 3. Urban Čretnik (BK Mb) 6,5, 4. Milan Drobnik (JH Stari trg p/L) 6,5, 5. Tine Zajc (Preserje p/R) 6,5, 6. Luka Skuhala (IC Ljut) 6, 7. Vid Dobrovoljc (Brš Nm) 6, 8. Maj Mejak (MJ Lj) 6, 9. Kris Feltrin (IR Šemp) 6, 10. Matej Brcar (PL Šentr) 5,5, 11. Jaka Čop (Ig) 5,5, 12. Tine Gričnik (JG Ruše) 5,5, 13. Nik Reberšek (Podb) 5,5, 14. Julian Novakovič (NJ Ljub) 5,5, 15. David Opalič (Šmarje p/J) 5,5, 16. David Brinovec (Šempet) 5, 17. Anže Žnidarič (Str Kr) 5, 18. Maj Zirkelbach (Šmi Nm) 5, 19. Tine Markočič (IR Šemp) 5, 20. Vito Šretl (Poljč) 5, 21. Gašper Terglav (Polje Lj) 5, 22. Denis Syla (I OŠ SG) 5, 23. Matic Dolinar (Straž Kr) 5, 24. Nik Hribljan (S. Cerkev) 5, 25. Vasja Vončina (Črna) 5, 26. Sašo Nikič (FRS Lj) 4,5, 27. Lenart Zavrtanik (Solk) 4,5, 28. Tim Starčič (Goriš) 4,5, 29. Gregor Globevnik (Str Kr) 4,5, 30. Jan Dolinar (Str Kr) 4, 31. Jan Batič (AG Post) 4, 32. Miha Globevnik (Str Kr) 4, 33. Uroš Bogovič (Kopriv) 4, 34. Matej Požun (Sen) 4, 35. Tilen Baš (TO Zagor) 4, 36. Luka Šinkovec (Lucija) 4, 37. Asej Fras Pečlin (Seln o/D) 4, 38. Damijan Randl (Šempet) 4, 39. Filip Bojko (Trz) 4, 40. Amadej Devjak (TČ Lj) 4, 41. Matej Fajdiga (AG Post) 3.5, 42. Miha Jerič

(Meng) 3.5, 43. Aljaž Golja (DB Kp) 3, 44. Martin Debevec (Ig) 3, 45. Gašper Turšič (FK Ce) 3, , 46. Jaka Jelšnik (FK G Grad) 3, 47. Erik Čeke (DOŠ I Lend) 3, 48. Domen Bezjak (Črna) 3, 49. Matjaž Zupanič (Hajdina) 3, 50. Rok Selan (PT V Lašče) 2, 51. Aljaž Juvan (TO Zagor) 1. Učenke, nekategorizirane, U12: 1. Laura Unuk (NJ Lj) 7,5, 2. Teja Vidic (Domž) 7,5, 3. Zoja Zorko (FK Ce) 7, 4. Urška Jakič (Ig) 7, 5. Lucija Krošelj (MM Sevn) 6,5, 6. Janja Junež (PV Jes) 6, 7. Monika Rozman (Straž Kr) 6, 8. Ana Urbanč (Otoč) 6, 9. Petra Pavlič (Blanca) 5,5, 10. Eva Petauer (Šmar p/J) 5, 11. Jana Jerotič (AU Kp) 5, 12. Tjaša Plej 5, 13. Hana Nemec (obe Bogoj) 5, 14. Tjaša Pahole (Ponik) 5, 15. Anja Kandič (NJ Lj) 5, 16. Lucija Krstič (RM Šentilj) 5, 17. Klara Drofenik (FK Ce) 5, 18. Alja Janžekovič (Goriš) 5, 19. Tina Malek (DF Hoče) 5, 20. Tina Gazibarič (NJ Lj) 5, 21. Zala Šturm (PL Šentr) 4,5, 22. Neja Netahly (Leskov) 4,5, 23. Nadja Viharev ( MP Lj) 4,5, 24. Staša Kučer (DF Hoče) 4,5. 25. Manja križaj (Makole) 4, 26. Eva Krek (Polj) 4, 27. Nika Janželj (Ig) 4, 28. Sabina Japič (IR Šempeter) 4, 29. Špela Metličar (Brezno) 4, 30. Inja Miljatovič (DF Hoče) 3,5, 31. Maruša Čop (Ig) 3,5, 32. Simona Drobnič (JH Stari trg p/L) 3,5, 33. Ema Koncilija (G Nm) 3, 34. Lara Čagran (Goriš) 3, 35. Aneja Tancer (DF Hoče) 3, 36. Živa Pirnat (Ig) 3, 37. Nika Kobetič (Rodi) 2,5, 38. Špela Srdoč (Kp) 2, 39. Taša Šinkovec (Luci) 2, 40. Nika Vidic (Domž) 1.

MIG Izidi finalnega tekmovanja 1. Slivniški svizci (PD Slivnica, OŠ Gorica pri Slivnici, Gašper Pevec, Tilen Cmok, Jakob Škornik, Janez Palčnik, mentorica Valentina Gradič) 20 (76), 2. Nore krave (OŠ Trzin, PD Onger, Aljaž Pavšek, Matevž Peternel, Sara Krašovec, Špela Marolt, mentor Boštjan Kralj) 18 (72),

Zmagovalci iz OŠ Gorica pri Slivnici

Srebrne Nore krave iz Trzina 3. Žlikrofi (OŠ Idrija, PD Idrija, Anej Cergol, Neža Ržek, Goran Tubič, Maja Zajc, mentorja Naca Breitenberger in Marija Bončina) 15 (67), 4. Raven brejg (OŠ Bogojina, PD Matica MS, David Vratar, Žiga Barbarič, Nino Ošlaj, Martina Gjerek, mentor Boštjan Majerič) 12 (70), 5. Virus HIV (PD Matica MS, Aljaž in Gašper Ružič, Kaja Čeh, Miha Kosi, mentor Jože Ružič) 11 (69), 6. Ta hitri (OŠ Preserje pri Radomljah, PD Domžale, Lara Jerman, Bojan Lenček, Urban Popelar, Gašper Dolenc, mentorica Mateja Peršolja) 10 (79). Zunaj finala: 7. Planšarji (OŠ Vransko-Tabor, PD Vransko, Alja Slatnar, Klemen Ocvirk, Joži Oblak, Nina Dolar, mentorja Zvonka Cencelj in Zlatka Bikovec), 8. Štorasti šalabajzerji (OŠ Bogojina, PD

Tretjeuvrščena ekipa iz Sp. Idrije

Ekipa Ravem brejg

izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi

36. Rok Jeranko (Šmarje p/J) 4, 37. Aleš Ravnikar (TO Zag) 4, 38. Žan Jarc (VP Domž) 3,5, 39. Matej Korošec (IC Ljut) 3,5, 40. Benjamin Jezernik (DF Hoče) 3,5, 41. Tadej Rupret (Sevn) 3, 42. Aljaž Ferko (S. Cerkev) 3, 43. Klemen Kokot (Cir Zavrč) 3, 44. Zvest Ašanin ( FE NG) 3, 45. Andrej Kumin (OŠ I MS) 2,5, 46. Juš Leskovec (NO Cerknica) 2, 47. Jani Bobnar (Jelša) 1,5.

Matica MS, Patrik Rac, Anja Tratnjek, Anja Behek, Timoteja Nemec, mentor Boštjan Majerič) 61, Zagnani hribovci (PD Podnanos, Neža Tomažič, Marjetka Frelih, Tine Božič, Matjaž Fabčič, mentorica: Barbara Jež) 61, Drča (OŠ Janka Glazerja, Ruše, PD Ruše, Sara Dobrajc, Janja Šmid, Gregor Ekart, Amadeja Brečko, mentorica Andreja Kljajič in Urška Deželak), 11. VIP dvojčki (OŠ Col, PD Križna gora, Jernej in Anja Vidmar, Tina in Miha Puc, mentorica Tina Scozzai) 60, Mladi planinci (OŠ Braslovče, PD Dobrovlje Braslovče, Luka Jager, Tajda Glamočak, Anja Strojanšek, Blažka Korun, mentorica Irena Kumer) 60, Divje svinje (OŠ Dušana Flisa Hoče, PD Fram, Mija Primec, Lara Sattler, Vid Krajnc, Nejc Zidar, mentorica Vlasta Bobovnik) 60, 14. Super bolhce (OŠ Draga Bajca Vipava, PD Vipava, Špela Fabčil, Jerica Krečič, Tonja Černic, Neja Božič, mentor Andrej Naglost) 59, Kjer ljubša mi kot gora, je spalka mojega šotora (OŠ Šoštanj, PD Šoštanj, Tjaša Gorjanc, Sara Strniša, Angelika Stropnik, Špela Kok, mentorica Jožica Andrejc) 59, 16. Mirnogorske zmajčice (OŠ Belokranjskega odreda Semič, PD Semič, Špela Šušariš, Špela Kapš, Monika Mallarič, Monika Frankovič, mentor Sašo Mirosavljevič) 57, 17. Hitre in drzne (OŠ Sostro, PD Ljubljana Matica, Manca Birk, Pika Mihelič, Sara Grosek, Maruša Škoda, mentor Jože Drab) 56, Menina (OŠ Frana Kocbeka, Gornji Grad, PD Gornji grad, Luka Šinkovec, Aljaž Krznar, Andraž Zavolovšek, Aljaž Podkrižnik, mentorica Slavica Suhovršnik) 56, 19. Divji svizci (OŠ Preserje pri Radomljah, PD Domžale, Lara Bajec, Polona mežnar, Klemen Kogovšek, Miha Šere, mentorica Mateja Peršolja) 55, Sončki (OŠ Mirana Jarca Črnomelj, PD Črnomelj, Matic Miketič, Andraž Geltar, Melanie Miketič, Kristjan Žunič, mentorica Sonja Jerman) 55, 21. Piflarke (OŠ Antona Trstenjaka Negova, PD Gornja Radgona, Urška Kur, Nina Pintarič, Monika Kurbus, Lara Metličar, mentorica Metka Metličar) 54, 22. Planinski škratje (OŠ Maksa Pečarja, Črnuče, PD Črnuče, Vid Kocijan, Luka Glušič, Blaž Butara, Miha Jelenčič, mentorica Andreja Dominc) 53, Gorjanski škratje (OŠ Center, Novo mesto, PD Krka Nm, Luka Rems, Julija Črepinšek, Gregor Bajec, Žiga Palka, mentor Tone Andrejčič) 53, 24. Gorski osvajalci (OŠ Žiri, PD Žiri, Lenart Treven, David Perič, Meta Bokal, Neža Štucin, mentorica Barbara Peternel) 51, 25. Planinski luzerji (OŠ Puconci, PD Matica MS, Tilen Šiftar, Urška Vrečič, Tadej Mikola, Denis Domjan, mentorica Mirjana Budja) 47, 26. Ciproš (OŠ Janka Glazerja, Ruše, PD Ruše, Tina Hartiyan, Jana Jaušovec, Ana Kljajič, Jan Junger, mentorici Andreja Kljajič, Urška Deželak) 45, 27. Že'keji (OŠ Preska Medvode, PD Medvode, Žiga Jerina, Aljaž Reš, Eva Repanšek, Lana Kotar, mentorica Vojka L. Pipan) 43.

35


Izpolnjujemo teste, ki ne štejejo

Prva KT je bila priložnost za razmislek o plazovih

MIG - do gradu Jable Kaj je bilo v letošnjem tekmovanju MIG najboljše, bi najbolje povedali udeleženci. Ker je bilo vseh mladih planincev zbranih kar v 27 ekipah, bi najbrž dobili toliko različnih odgovorov. Slivniški svizci (Gašper Košak Pevec, Tilen Cmok, Jakob Škornik ter Janez Palčnik in mentorica Valentina Gradič), zmagovalci 21. tekmovanja, bi najbrž dejali, da je to zmaga. Zagotovo je bila presenečenje za vse, razen za mentorico Valentino, ki nam je dejala: »Fantje iz zmagovalne ekipe imajo veliko znanja, bili so že na mnogih planinskih taborih, izobraževanjih, predvsem pa veliko hodijo.« Torej je naslov odšel na pravi naslov – v Gorico pri Slivnici. Prav to Gorico, ki jo redki poznamo, je bila pravo presenečenje. In kaj bi o tekmovanju dejali drugouvrščeni– nabrušena ekipa Norih krav iz Trzina? Fantje in dekleta so lani uživali kot zmagovalna ekipa v mednarodni družbi v italijanskih Abruzzih, in o tem napisali dolgo zgodbo v bilten letošnjega tekmovanja, letos

36

pa so najbrž pogoltnile slino, a tudi dva vikend paketa bosta za Nore Krave prišla prav. Morda pa se v Abruzze vrnejo kar tako, za svoje veselje in še koga navdušijo, da bo šel z njimi. Tretjeuvrščena ekipa idrijskih Žlikrofov pa se je organizatorjem zahvalila za en brezplačen vikend, da o množici daril, ki so v papirnih vrečkah romala v roke tekmovalcem, niti ne govorimo. Če se ne motim, so bile Piflarke iz Gornje Radgone najuspešnejše v netekmovalnem pohodu od Osnovne šole Trzin, kjer so vsi pisali teste, pa do gradu Jable, kjer so za obnovljenimi grajskimi zidovi zvedeli za izide testov. Tu so se najboljši pomerili še v finalu. Prav ta kratka hoja iz Trzina do Jabel je bila zanimiva. Na začetni kontrolni postaji, tik ob šoli, jih je pričakal Miha Pavšek, avtor knjige Snežni plazovi v Sloveniji, eden največjih poznavalcev plazov, tekmovalci pa so morali ob inštrumentih, ki so bili na voljo, ugotoviti temperaturo zraka in snega, pa debelino snežne površine in najbrž še kaj, vmes pa jim je Miha, ki je tudi zgovoren gorski reševalec, v šaljivih prispodobah povedal marsikaj zanimivega, tudi to, da bodo med hojo od šole do gradu zagotovo premočeni, če se bodo tja napotili v športnih copatah.

Zanimivo predavanje v najbolje ohranjeni sobi gradu Jable

Po kakšnih dvajsetih minutah hoje po lepo uhojeni in ozki gazi so prišli do Mihe Peternela, gorskega reševalca in enega izmed nekdanjih sodelavcev športnega uredništva Dela, ki je nekaj let skrbel za planinske vesti. Čeprav jim je takoj povedal, da izidi pohodniškega testa ne bodo šteli za skupno zmago, pa vendarle ni bilo nikogar, ki bi pišmeuhovsko obravnaval test. Najbolj mi je bil všeč vodja ene od zadnjih ekip, ki je že med potjo želel, da bi njegovi sotekmovalci bolj zavzeto sodelovali, ponujal je zemljevid, da bi se tudi drugi člani ekipe vživeli v delček Rašiško-Homške poti, a nihče ni hotel sprejeti naloge. Zemljevid sicer ni bil potreben, tudi hitrost ni štela, markacij na snegu pa je bilo v izobilju in še preveč. A ko je bilo treba odgovoriti na vprašanje o višini vrha Rašice, se je vodja znašel, iz nahrbtnika potegnil planinsko knjižico in podatek zapisal v test. »Znajti se je treba,« je dejal in še prav je imel. Omenjeni Črnučan pa se je izkazal še kot pravi raziskovalec znanja svojih kolegov. Ko je bilo treba ugotoviti, kateri planinski pisec je pisal o počitku, je svoje vrstnike najprej vprašal, katero planinsko knjigo so že prebrali. Ker ni bilo odgovora, je vprašanje razširil, hotel je zvedeti, katere naslove planinskih knjig poznajo. A je bila znova tišina. Razjezil se je, tudi nad sabo, in je dejal: »Bomo pač napisali, da je to Zaplotnikova knjiga Pot. Bolje je nekaj kot nič, morda imamo prav.« Ne vem, kako so se pri tem vprašanju znašli v drugih skupinah. Ampak, prvo vprašanje v finalu je bilo na videz zapleteno, na koncu pa so morali finalisti samo odgovoriti, kdo je slovenski alpinist, ki ima za seboj največ osemtisočakov. Tako enoglasnega odgovora ni bilo na nobeno drugo vprašanje. Vsi so dvignili v zrak list z imenom in priimkom Vikija Grošlja, pisca vsaj enajstih planinskih in alpinističnih knjig – zadnja, ki je izšla tik pred finalom MIG 2010, je bila Everest – sanje in resničnost. Zagotovo je Viki pisal tudi o počitku, saj je bil med koleg znan tudi po tej svoji posebnosti med himalajsko dejavnostjo. Ja, kako pa bi sicer prišel na vrh tolikih velikanov. Žal nisem zvedel za pravilni odgovor, morda je šlo


Kaj kažejo merilne naprave?

za Janka Mlakarja, ki je med dolgimi počitki zbiral zgodbice za svoje knjige. Prvi gost finala in Emila Pevca, predsednik PD Onger, je bil Tomaž Jakofčič, gorski vodnik, po poklicu učitelj, ki je priznal, da je slišal, da je bil tudi na njegovi šoli planinski krožek, da pa za tekmovanje MIG takrat še ni vedel. Bil je ustvarjen za višje cilje, a je priznal, da je učiteljski poklic najbrž težji od poklica gorskega vodnika, saj bi sicer ostal v šoli. Tomaž je bil v vlogi vodnika že na Mt. Everestu. V polčasu finalnega šprinta med desetimi odločilnimi vprašanji so povabili na oder meteorologa Andreja Velkavrha, ki je bil tudi član žirije. Kot pri hitropoteznem šahu je nanizal nekaj resnic o svojem delu. Mladim je razložil, da se je meteorologija iz narave preselila v znanstvene ustanove in pred računalnike, prostodušno je povedal, da je na dopustu navadno »vremensko« izgubljen, in da o vremenu takrat le ugiba, seveda posluša radio in TV. Bil je izvrstna popestritev finala. Ne vemo sicer, ali je vprašanje o »totalizatorju«, samodejnem zbiralniku padavin za daljše obdobje, njegova zamisel, žal pa je totalizator je še ena tujka več v slovenskem jeziku. Napako so uravnovesili z vprašanjem o slovenski besedi »obhodnica«, ki že zamenjuje tujko tansverzalo. Če v finalu dodamo še glas in kitaro predsednika Mladinske komisije pri PZS, pa še Francija Ekarja, predsednika PZS, in Toneta Peršaka, župana Trzina, sicer pa znanega demokrata in humanista, ki se ni silil v ospredje, smo povedali skoraj vse. Nekaj finalnih vprašanj je bilo zasoljenih, predvsem tisto o podaljševalnem in samovarovalnem bičevem vozlu, pa o šoku, pri katerem so za dve točki pridobili vsi, ki so odgovorili, da moramo nesrečniku dvigniti noge. Nekaterim ekipam so tu zapisali ničlo. Nevljudno bi bilo, če ne bi omenil mlade in razgledane vodičke po gradu Jable, ki je poslušalce očarala s pripovedjo o zgodovini gradu. Že dolgo nisem videl tako zavzetih poslušalcev, a tako je pač, če obvladaš neko področje. Planinski mentorji na Osnovni šoli in sodelavci PD Onger iz Trzina, ki so tekmovanje pripravili, so izvrstno obvladali svojo nalogo in množici planinskih ljubiteljev pripravili lep in zanimiv dan, nalašč za finale Mladina in gore.

Zanimiva KT med pohodom od šole do gradu Jable

Dokaj zapletena naloga z dvema vozloma

Zmagovalci s predstavniki PZS

37


Mirko in Prdko (3) Kaj se je dogajalo doslej?

Skrivnostna so pota življenja ... Sošolca Mirko Sever in Rastko Prdonja Prdko se znajdeta na atletskem stadionu, kjer se ob zanimivih pripetljajih (beri Šport mladih št. 9 in 10!) »zatakneta« do večera.

Izgubljena tekma s časom Mirkove razbolele noge v najvišjem prestavnem razmerju pedalirajo proti domu. Tekma s časom je zanj že izgubljena, saj bi moral biti, v nasprotju z vampirjem, doma ob sončnem zahodu. Torej je samo še vprašanje, s koliko goli bo izgubil, če se izrazimo po nogometno. »Razen če,« pomisli Mirko, ki zadnji ovinek pred domačo atrijsko hišo dobesedno položi. »Pozabi!« Pred garažo se bohoti družinski volvo, kar lahko pomeni le, da v garaži počiva mamin golf. To je najslabša kombinacija, ki obeta zanesljiv poraz. Mladi Sever parkira kolo, v temi diskretno odklene vhodna vrata in jo skozi hodnik in dnevno sobo jadrno ucvre proti svoji sobi. Še nekaj metrov ... Ko je že skoraj v varnem zavetju, iz kuhinje zadoni očetov glas: »Mirko!« »Ja, takoj,« obupano izusti Mirko, ki se težko sprijazni, da so ga zasačili v ciljni ravnini. Vseeno pograbi kljuko na rešilnih vratih. »Ne takoj, zdaj!« Sin se nerad obrne in ob kuhinjski mizi opazi sedeča zakonca Sever. Med njima stoji prazen stol. Za Mirka dobijo posledice izgubljene tekme s časom pridih katastrofe. »Mobitel si pozabil doma,« razočarano spregovori Magdalena Sever, rojena Razpotnik, in nadaljuje, »skrbelo naju je, da se ti je kaj zgodilo.« »Oprosti, mami,« iskreno izzveni Mirko, ki vstajajoč skuša z objemom družine otopliti napetost. »Kar sedi, Mirko.« Očetov hladni glas pribije sina na stol: »Zakaj nama to počneš?« »Sori, s Prdkom sva bila na atletiki,« odgovori Mirko, ki se že pripravlja, da pobegne v

38

svoj domišljijski svet. »Na atletiki,« počasi ponovi besede gospod Sever s takim začudenjem, kot bi mu sin ravnokar rekel, da je bil na Marsu, »danes nisi obiskal modelarskega krožka, ker si nama včeraj rekel, da se moraš učiti matematiko.« Mirko pomisli na ogrado z zeleno travo, ki stoji pred mesnico Močnik. »Lagal si. Za tvoje dejanje ne najdem opravičila. S tem me nisi razočaral samo kot sin, ampak predvsem kot človek. Razumeš? … Pa kaj je s tabo?« Rosno travo, ki se blešči v jutranjem soncu, zadovoljno muli Milkina vijolična krava. »Si v zadnjem razredu, kam se boš vpisal, če se ne boš učil? Samo še nekaj štiric, pa lahko že zdaj odpišeš gimnazijo, da o medicini niti ne govorimo.« Kravino lenobno pozibavanje na drugem koncu ograde z zanimanjem opazuje velik črn bik. »Zaradi mene si lahko tudi vratar ali pa mesar. Vsako delo je častno ... A ti sam si želiš biti zdravnik, kajne?« Bik se počasi približuje, ničkaj sluteči kravi. »Kajne?« odločno povzdigne glas Lojze Sever. V nastali tišini privid Močnikove kmetije v

hipu izgine in Mirko se osredotoči na realni svet. »Ja.« »Kaj, ja?« spregovori oče, ki je že padel v svoj film. »Prav imaš,« ponižno odgovori sin. »Kiparstvo, kitara, tenis, yu gi oh, računalništvo, modelarstvo ... In sedaj bo mladi gospod treniral atletiko! In odšel pri tridesetih zagrenjen in neizobražen v pokoj. Kot … e, ne boš! Dokler te z mamo živiva, boš v hiši spoštoval dogovore in pravila!« »Dovolj vaju imam,« ostro prekine monolog Magdalena Sever in nadaljuje, »Lojz, naporen dan je za menoj in zelo sem utrujena. Mirko, umij se in pojdi spat. Prav?!« Nekaj minut kasneje Mirko z orošenimi očmi s postelje strmi v sinje morje, ki je obešeno na velikem posterju na vratih. Počuti se kot starec iz Hemingwayevega romana, tako osamljenega, praznega in utrujenega. Ob šumenju valov se mu zaprejo veke in utone v spanec. A za razliko od starca Mirko ne sanja o levih. Sanja o prikupnem dekletu s fatalnim imenom ... Antonieta.

A se je fotr kej javu? Tatatatatatatatatatatatatatatatatatata … Nadležni in enolični zvok šivalnega stroja prisili Prdka, da zjutraj odpre oči, pet minut pred ropotanjem budilke. Ko takole lenobno


Olimpijske igre Vancouver 2010 Bistvo športa se skriva v vseh, ki jim ne uspe priti na olimpijske igre … Zato pospremimo olimpijce z dobrimi željami.

poizkuša vstati, ga preseka pekoča bolečina v predelu prepon. S težavo premakne nogo, ki ob tem nenadzorovano zadrgeta. V stegenske mišice ga grabi krč in zadnjo plat mu oblivajo mravljinci. Počuti se, kot bi ga povozil valjar. Pravzaprav je odpiranje in zapiranje oči edina telesna dejavnost, ki ni povezana z bolečino. Olajšano in negibno še nekaj časa poležava, nato pa globoko vdihne in motivacijsko vzklikne: »Abebe!« in naenkrat, z muko, vstane. S težavo se obleče, oprta torbo in se mimo kopalnice, razboleno, kot da bi hodil po jajcih, odpravi v kuhinjo. »Bi kaj pojedel, ponočnjak,« ga izza starega šivalnega stroja pozdravi mama. »Ne, bom v šoli, k mam subvencijoniran … A se je fotr kej javu?« »Je. Lepo te pozdravlja. Lep dan, Rastko!« »Čao, mama!« Prdko na vratih obstane in zaskrbljeno vpraša, »mama, a veš, kakšna je razlika med tabo in krojačkom?« »Krojačkom?« se začudi mama. »Hlačkom,« se namuzne Prdko. »Adijo, Rastko,« se prav po cankarjansko nasmehne mati in spusti utrujeno nogo na obrabljeno pedalo. Tatatatatatatatatatatatatatatata … Hopla, lajfspid … V tem trenutku, na drugem koncu mesta, v bližini elitne srednje šole, ujamemo med klepetom atletinji Suzi in Antonieto. »Muvi mi je bil itak čista tema, k sm total utrujena,« potoži Suzi. »Veš kaj, malo več spi, pa manj žuriraj,« ji v smehu odgovori Antonieta. »Ne, ni to! Bolijo me noge, pa križ … Sm k en upokojenc.« »Jej prehrambene dodatke. Saj veš, hidrate, vitamine, minerale. Pa pij energetske drinke, red bull ti itak da krila. Al pa probi tiste nove tablete … Lajfspid! Jih dobiš v lekarni, brez recepta. Dado prav, da so kul, pa tud Kazimir laufa po njih k' strgan,« jo pouči Antonieta. »Kaj pa vem ... aja, pa tista nova, smešna modela, Prdko in …« »Mirko?« ugiba Antonieta. »Opa, si ga pa memorirala!« »Dej no … Sej je še otrok. Greva, zvonil bo!« se izmaže Antonieta in z dolgim lahkotnim korakom pohiti proti šoli.

39


tretji velik dogodek

Milena ali zgodila se je javnost

40

Eno izmed pozitivnih presenečenj v minulem letu je zagotovo odziv ljubiteljske javnosti na zapise v Športu mladih. Vse pogosteje se dogaja, da naše zapise ocenjujejo starši mladih športnikov, trenerji in tudi ravnatelji. Pravzaprav se je zgodil še kakovostnejši korak, saj so starši vse bolj pripravljeni tudi sami pisati o dogajanjih v šolskem in klubskem športu. Seveda ne moremo trditi, da se je s Športom mladih povezala množica staršev, daleč o tega, a vendarle toliko, da lahko govorimo o novi kakovosti.  V ospredju je Milena Aras Harpf, mama dveh športnih naraščajnikov, ki razmišlja prodorno, brez zavor in vselej pove, kar misli. Predvsem je njeno razmišljanje socialno občutljivo, za športne trenerje, športne pedagoge in vse, ki usmerjajo šport mladih, pa bi njeni zapisi morali pripomoči k spoznanju, da staršev mladih športnikov, čeprav morda samo stojijo ob strani, ne gre podcenjevati. Navsezadnje so tudi športni pedagogi in trenerji predvsem v službi staršev, njihovo delo je na očeh javnosti, čeprav so odmevi nanje navadno bolj šibki. A očitno se čas spreminja in tega dejstva se vsi skupaj premalo zavedamo. Žal je še zmeraj samo naša želja, da bi se športni pedagogi in trenerji pogosteje oglašali s svojimi razmišljanji.  Dogajanja v klubih, v katerih vzgajajo mlade športnike, so pogosto zaprta za javnost, o prijemih pri delu z najmlajšimi lahko pogosto le sklepamo po nekaterih znamenjih. Pred leti sem na mladinskem (ali morda kadetskem) ženskem košarkarskem finalu v Murski Soboti spremljal predstavo enega od trenerjev, ki je svoje igralke spodbujal tako, da jih je žalil z izrazi, ki bi jih težko zapisal. Z eno od igralk iz te ekipe sem se pogovarjal. Seveda sem jo vprašal, če jih takšno obnašanje trenerja ne moti. Zamahnila je z roko in povedala, da so tega že navajene, da gre zmerjanje pri enem ušesu notri, pri drugem pa ven. Ampak še zmeraj sem prepričan, da je v takšni komunikaciji nekaj patološkega. Z našimi zapisi sicer ne bomo rešili prav nič, a kot je dejala Brigita Urh, svetovalka Varuhinje človekovih pravic, na nedavnem seminarju za trenerje, ki jih prek projekta panožnih športnih šol deloma finansira država: »Veliko je že to, da smo se o tem začeli pogovarjati.«  Prav zato so razmišljanja Milene Aras Harpf, ki v »svojem« športu ni samo v vlogi starša, ampak je tudi članica kluba in opazuje dogajanja od blizu, predvsem pa je pripravljena o tem razmišljati in pisati, toliko bolj dragocena. Ustaljeni vzorci obnašanja trenerjev ter prijemi pri delu z mladimi se arhetipsko prenašajo na mlajše rodove športnih vzgojiteljev in trenerjev. Vendarle pa pri mlajših trenerjih, ki so prejeli temeljno izobrazbo na Fakulteti za šport in sorodnih šolah, opažamo sodobnejše razmišljanje. Druga skrajnost tega občutljivega procesa rasti mladega športnika so, kot zatrjuje psiholog dr. Matej Tušak, lahko tudi starši, posebno mame, ki kaj hitro izgubijo občutek za to, da je pri športu v bistvu treba sina ali hčer prepustiti vsem zakonitostim športne rasti (porazom, zmagam, samostojnim osebnim pripravam na tekmo, urejanju vzporednih športnih zadev). Nedavno mi je kolega razlagal o mladem teniškem igralcu, ki z mamo preživlja veliko svojega prostega časa, kot da je njegov psihoterapevt.  Če je svetovalka Varuhinje človekovih pravic dejala, da se je treba o tem pogovarjati, pa lahko rečem, da smo tu šele na polovici poti. Nekaj je poslušati predavanje, drugo pa, če je ob tem še dovolj časa za pogovor. Navadno pri takih izobraževanjih vsi zelo hitimo … Kam? In na eni seansi obdelati čim več tem … Zakaj? In prav zato je fino, če kdo svoja razmišljanja še tu in tam vrže na papir in jih objavi – tako kot Milena. Torej, vabljeni ste tudi vi.    Niko slana

Starši opazujejo - Milena Aras Harpf

Za šport z razmislekom Roman Vodeb

Brigita Urh - svetovalka Varuhinje

Revija ŠM 1/2010  

Revijo izdja ZŠRS Planica

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you