Page 1

ZYGMUNT BAUMAN

JE

V ČASU KO JE SLOVENIJI KOT

EDEN

NAJVEČJIH ŠE ŽIVEČIH MISLECEV,

KLASIK SOCIOLOŠKE IN FILOZOF-

20. STOLETJA TER NEU-

DRŽAVAH

MORNI AVTOR KRITIČNIH DIAGNOZ

21. STOMED NJEGOVIMI ZADNJIMI DELI SO COLLATERAL DAMAGE: SOCIAL INEQUALITIES IN A GLOBAL AGE (2011, SLOV. PREVOD KOLATERNALNA ŠKODA, 2013), DOES THE RICHNESS OF THE FEW BENEFIT US ALL?, 2013, STATE OF CRISIS (S CARLOM BORDONIJEM, 2014), PRACTICES OF SELFHOOD, 2015; STRANGERS AT OUR DOORS, 2016 (V TISKU). DRUŽBE NA PRELOMU V LETJE.

KNJIGA

POSTMODERNA

ETIKA JE RES DOBRO NAPISANA: BE-

REMO JO LAHKO V MANIRI NEKAKŠNE LITERARNE SOCIOLOGIJE ALI KOT TEMELJNO SOCIOLOŠKO DELO, KI JE NAPISANO Z IMAGINACIJO PISATELJA.

VŠEČ

MI JE, KAKO

IŠČE NAČIN, KAKO UJETI MISEL, IZREČI

BAUMAN VSESKOZI BISTVO, PRI TEM PA JE

– NE RAZLAGA BRALCU, TEMVEČ BRALEC VSELEJ SKUPAJ Z NJIM.

VELIK STILIST MISLI

POSTMODERNA ETIKA V PREVODU URBANA TARMANA IZHAJA

URBAN TARMAN

OB NJEGOVEM DRUGEM OBISKU V

LJUBLJANI.

ISBN 978-961-237-827-1

9 789612

Postmoderna_etika_naslovka_FINAL.indd 1

378271

ZYGMUNT BAUMAN POSTMODERNA ETIKA

SKE MISLI

LIBERALNIH

ETIKA

IN

TAKO V

TUDI V OSTALIH DEMOKRATIČNIH

V SAMEM SREDIŠČU

RAZLIČNIH SFER DRUŽBENEGA ŽIVLJENJA

(NPR.

V ZNANOSTI, ME-

DICINI, POLITIKI, ŠOLSTVU ITN.), JE SLOVENSKI PREVOD NOVE ETIKA

POSTMODERNA DOBRODOŠEL.

KNJIGE VEČ

KNJIGA

BAUMA-

KOT

NAMREČ

NE

PONUJA

PREPROSTIH ODGOVOROV ALI INSTANTNIH REŠITEV NA NEKATERE IZMED T. I.

»KLASIČNIH«

PROBLEMOV,

TEMVEČ

ETIČNIH POSTAVI

POD VPRAŠAJ SAMO DEDIŠČINO RAZSVETLJENSKE TRADICIJE.

MITJA SARDOČ

POSTMODERNA ETIKA ZYGMUNT BAUMAN 26.4.2016 14:48:49


Zygmunt Bauman

POSTMODERNA ETIKA

Postmoderna_etika_FINAl.indd 1

26.4.2016 14:42:14


Postmoderna etika Naslov izvirnika: Postmodern Ethics All Rights Reserved. Authorised translation from the English language edition published by John Wiley & Sons Limited. Responsibility for the accuracy of the translation rests solely with University of Ljubljana, Faculty of Arts and is not the responsibility of John Wiley & Sons Limited. No part of this book may be reproduced in any form without the written permission of the original copyright holder, John Wiley & Sons Limited.

© 1993 by Zygmunt Bauman All rights reserved. © za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016 Vse pravice pridržane. Avtor: Zygmunt Bauman Prevod: Urban Tarman Recenzenta: Mitja Sardoč, Rok Svetlič Uredila: Ksenija Vidmar Horvat Lektorirala: Eva Vrbnjak Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2016 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2015. Prevod je izšel v okviru Programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 17:141.78 BAUMAN, Zygmunt, 1925Postmoderna etika / Zygmunt Bauman ; [prevod Urban Tarman]. - 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016 Prevod dela: Postmodern ethics ISBN 978-961-237-827-1 284584448

Postmoderna_etika_FINAl.indd 2

26.4.2016 14:42:14


Kazalo Uvod: Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi Prvo poglavje: Moralne odgovornosti, etična pravila Moralna negotovost Etične zadrege Razlaščena in nazaj pridobljena moralna sodba Postmoderna: moralnost brez etičnega koda

Drugo poglavje: Izmuzljiva univerzalnost

Univerzalizem in njegove tegobe Zakoreninjenje izkoreninjenega sebstva Moralne meje etične univerzalnosti Samota moralnega subjekta

Tretje poglavje: Izmuzljivi temelji Graditi na nezaupanju Morala pred svobodo Neutemeljeni temelji Neznosna tišina odgovornosti

Četrto poglavje: Moralna skupnost dveh

Asimetrija jaz–ti Aporija bližine Moralnost kot ljubkovanje Ljubezenske bolezni in zdravila ter še več bolezni

Peto poglavje: Onkraj moralne skupnosti

Potres tretjega ali rojstvo družbe Struktura in protistruktura Pre-racionalizacija moralnega vzgiba Pre-estetizacija moralnega vzgiba Naravna zgodovina strukture in protistrukture Postmoderna ločitev Izhod iz nacionalne države, vstop v plemena

Šesto poglavje: Družbeni prostori: kognitivni, estetski, moralni Poznati drugega, vedeti za drugega Tujec za sosednjimi vrati Skrivnostna veščina zgrešenih srečanj Neznančeva aporija

Postmoderna_etika_FINAl.indd 3

5

19 20 23 30 33 39 41 45 48 54 63 64 70 75 78

83

86 89 92 98 109 111 115 118 127 130 135 138 143 144 148 151 156

26.4.2016 14:42:14


Moralno oblikovanje prostora: razgradnja kognitivnega prostora Estetski prostor Bližina kot igrišče Organizirano igrišče Moralno uprostorjenje: razgradnja estetskega prostora Lastna zemlja in ne od kogar koli

161 164 166 170 175 177 Sedmo poglavje: Zasebna morala, javna tveganja 183 Osvobojena sredstva 187 Tehnološka razgradnja moralnega sebstva 191 Družba tveganja: zadnji branik tehnologije 196 Kača, ki grize svoj rep 204 V iskanju etičnih rešitev modernih problemov 212 Osmo poglavje: Pregled: na koncu je začetek 219 Moralni napredek? 222 Novi svetovni nered ali preoblikovanje sveta 225 Nezaščitenost in krutost 229 Vagabund in turist: postmoderni tipi 235 Postmoderna modrost, postmoderna nemoč 239

Ksenija Vidmar Horvat v pogovoru z Zygmuntom Baumanom in Lilie Chouliaraki: O prihodnosti moralnega subjekta Stvarno in imensko kazalo

Postmoderna_etika_FINAl.indd 4

247 263

26.4.2016 14:42:14


Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi

5

Uvod

Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi Raztresena bitja so najnatančneje predstavljena z okruški in delčki.

K

Rainer Maria Rilke

ot nakazuje naslov, je pričujoča knjiga študija postmoderne etike in ne postmoderne moralnosti.

Če bi se posvetili slednji, bi poskušali izčrpno popisati moralne probleme, s katerimi se moški in ženske v postmodernem svetu soočajo in jih poskušajo razrešiti – to so tako novi problemi, ki jih pretekle generacije ne poznajo ali jih ne opazijo, kot tudi nove oblike, ki so jih stari problemi zdaj privzeli. Vsakovrstnih problemov torej ne primanjkuje. »Moralna agenda« našega časa je prepolna problemov, ki so se jih etiki preteklih obdobij komaj dotaknili ali so jih spregledali, za kar so imeli dober razlog: ti problemi takrat namreč niso bili pojmovani kot del človeškega izkustva. Dovolj je omeniti vsakodnevna večplastna moralna vprašanja, ki izhajajo iz sedanjih zagat partnerskih odnosov, seksualnosti in družinskih skupnosti – splošno poznanih po svoji institucionalni nedoločenosti, fleksibilnosti, spremenljivosti in krhkosti; ali pa mnoštvo »tradicij«, med katerimi se nekatere kljub preprekam obdržijo, druge pa oživljene ali iznajdene tekmujejo za lojalnost in avtoriteto nad osebnim vedênjem – čeprav brez upanja na vzpostavitev splošno sprejemljive hierarhije vrednot in norm, ki bi svoje naslovnike razrešile mučne naloge svobodne izbire. Na drugi skrajni strani globalnega konteksta sodobnega življenja lahko omenimo tveganja neprimerljivih, resnično kataklizmičnih razsežnosti,

Postmoderna_etika_FINAl.indd 5

26.4.2016 14:42:14


6

Zygmunt Bauman: Postmoderna etika

ki izhajajo iz križanja parcialnih in enostranskih ciljev. Teh tveganj si ni mogoče vnaprej predstavljati oziroma jih ob načrtovanem času delovanja izključiti iz vidnega polja zaradi načina, na katerega je delovanje strukturirano. Ti problemi se v tej študiji pojavljajo vedno znova, vendar le kot ozadje etičnega razmisleka o sodobnem, postmodernem času. Obravnavani so v empiričnem kontekstu, v katerem se oblikuje specifično postmoderni pogled na moralnost. Prav oblika, v kateri jih vidimo, in pomen, ki jim ga pripisujemo, ko o njih razmišljamo s postmodernega etičnega vidika, sta tu objekt raziskovanja. Resnični predmet te študije je postmoderna perspektiva sama. Glavna teza knjige je, da so kot posledica moderne dobe in njene samokritične, pogosto samoobtožujoče in na več načinov samouničujoče stopnje (proces, ki ga koncept »postmoderne« želi zaobjeti in izraziti) mnoge poti, ki so jih ubrale etične teorije (a ne tudi moralne skrbi modernih časov), začele spominjati na slepe ulice; a hkrati so se odprle možnosti radikalno novega razumevanja fenomena moralnosti. Vsak bralec, ki pozna »postmoderne tekste« in aktualno pisanje o postmoderni, bo takoj opazil, da je takšna interpretacija postmoderne »revolucije« v etiki sporna in nikakor ni edina mogoča. Vse prepogosto se s pojmovanjem postmodernega pristopa k moralnosti povezuje slavljenje »smrti etičnega«, zamenjavo etike z estetiko in »končno emancipacijo«, ki sledi. Sama etika je očrnjena ali zavrnjena kot še ena od tipično modernih prisil, zdaj zlomljenih in namenjenih na smetišče zgodovine; nekoč nujni okovi zdaj veljajo za očitno odveč: so le še ena iluzija, brez katere lahko postmoderni moški in ženska povsem dobro shajata. Če kdo potrebuje primer takšne interpretacije »postmoderne etične revolucije«, lahko poseže po nedavno objavljeni študiji Gillesa Lipovetskega z naslovom Le Crépuscule du devoir (Gallimard, 1992).1 Lipovetsky, znameniti bard »postmoderne osvoboditve«, avtor »The Era of the Void« in »Empire of the Ephemeral«, govori o tem, da smo se končno znašli v dobi l’après-devoir, postdeontični dobi, v kateri je naše vedênje osvobojeno poslednjih ostankov zatiralnih »brezpogojnih dolžnosti«, »zapovedi« in »absolutnih obvez«. V naši dobi je ideja samopožrtvovalnosti delegitimizirana; ljudi ne navdihuje oziroma se niso pripravljeni potruditi pri doseganju moralnih idealov in ohranjanju moralnih vrednot; politiki so utopijam dali ceno in še včerajšnji idealisti so se spremenili v pragmatike. Med slogani naše dobe je najbolj univerzalen »Brez ekscesa!«. Naša doba je doba neodraslega individualizma in iskanja dobrega življenja, ki je omejeno zgolj z zahtevo po strpnosti 1

Op. prev.: Pri delih, ki so prevedena v slovenščino, smo poiskali navedeni odlomek. Kjer slovenskih prevodov ni, smo navajali Baumanove vire.

Postmoderna_etika_FINAl.indd 6

26.4.2016 14:42:14


Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi

7

(ki se, združena s samopoveličevalnim in brezvestnim individualizmom, lahko izrazi le kot brezbrižnost). »Postobligacijska« doba je zmožna priznavati samo najbolj okrnjeno, »minimalistično« moralnost: kar je popolnoma nov položaj po Lipovetskem – in ta nam svetuje, naj pozdravimo njen prihod in uživamo v svobodi, ki jo prinaša. Tako kot številni postmoderni teoretiki Lipovetsky dela dvojno napako, ker predmet raziskovanja predstavlja s sredstvom raziskovanja; to, kar bi morali pojasniti, zamenjuje s tistim, kar pojasnjuje. Opisati prevladujoče vedênje ne pomeni podati moralne sodbe: ta dva postopka se v postmodernem času razlikujeta prav toliko, kot sta se v predmodernem. Če je opis Lipovetskega pravilen in se danes soočamo z družbenim življenjem, ločenim od moralnih pomislekov, in »obstoječega« ne vodi več nobena »dolžnost«, so družbeni odnosi osvobojeni obvez in dolžnosti – sociologova naloga je potem ugotoviti, zakaj se je moralna regulacija »odpovedala« arzenalu orožja iz nekdanjih bitk družbene samoreprodukcije. Kadar sociologi pripadajo kritičnemu toku družbene misli, se njihova naloga ne bo zaustavila na tej točki. Ne bodo privolili v to, da je nekaj prav zgolj zato, ker se jim kot tako ponuja, niti ne bodo imeli za samoumevno, da je ravnanje ljudi enako temu, kar ljudje mislijo, da počnejo, oziroma njihovemu govorjenju o tem, kar so storili. Podmena te študije je, da je postmoderna pomembna prav zato, ker kritičnemu sociologu omogoči izvajati omenjeno vrsto raziskovanja v večji meri kot kadar koli doslej. Moderna je imela skrivnostno sposobnost onemogočiti samoizpraševanje; mehanizme samoreprodukcije je zavila v tančico iluzije, brez katere ti mehanizmi – takšni, kakršni so bili – niso mogli pravilno delovati; moderna si je morala zastaviti cilje, ki jih ni mogoče doseči, da bi dosegla, kar se je doseči dalo. »Postmoderna perspektiva«, na katero se sklicuje ta študija, pomeni predvsem odstranjevanje maske iluzije; prepoznavanje določenih pretenzij kot napačnih in določenih ciljev kot nedosegljivih in s tem tudi nezaželenih. Vodilni motiv te knjige je v omenjenih pogojih razkriti izvore moralne moči, ki so bili v moderni moralni filozofiji in politični praksi skriti pred pogledi, in s tem bolje razumeti razloge njihove pretekle nevidnosti: in kot rezultat (kdo ve?) povečati možnosti za »moralizacijo« družbenega življenja. Ali se bo postmoderna doba vpisala v zgodovino kot somrak ali renesansa moralnosti, bomo še videli. Mislim, da novost postmodernega pristopa k etiki ni najprej in predvsem v opuščanju značilno moralnih skrbi moderne, temveč v zavrnitvi tipično modernih načinov reševanja moralnih problemov (tj. odgovor na moralne izzive,

Postmoderna_etika_FINAl.indd 7

26.4.2016 14:42:14


8

Zygmunt Bauman: Postmoderna etika

ki v politični praksi sili k normativni regulaciji ter v teoriji k filozofskemu iskanju absolutnega, univerzalnega in temeljnega.) Veliki etični problemi – kot so človekove pravice, družbena pravičnost, ravnotežje med mirnim sodelovanjem in osebnim samoodločanjem, sinhronizacija individualnega vedênja in kolektivnega blagostanja – niso nič manj aktualni. Le ugledati in obravnavati jih je treba na nov način. Če se je »morala« izoblikovala kot vidik človeških misli, občutkov in delovanja, ki se nanaša na razliko med »prav« in »narobe«, je bil to v veliki meri dosežek moderne dobe. V večjem delu človeške zgodovine se je malo razlike videlo ali ustvarilo med danes strogo ločenimi standardi človeškega vedênja, kot so »uporabnost«, »resnica«, »lepota«, »primernost«. Zdi se, da je v »tradicionalnem« načinu življenja, na katerega se je redko gledalo z distanco in zato o njem redko razmišljalo, vse na enaki ravni pomembnosti in da je merjeno z enakimi vatli »pravega« nasproti »napačnemu« načinu delovanja. Totalnost načinov in sredstev v vseh njunih vidikih je bila doživeta, kakor da bi jo overila moč, s katero se ne more primerjati človeška volja ali kaprica; življenje kot celota je bilo produkt božanskega stvarjenja, vodenega z božansko previdnostjo. Svobodna volja, če je sploh obstajala, je lahko pomenila le, kot je vztrajal sveti Avguštin in kot je Cerkev vedno znova potrjevala, svobodo izbire slabega pred dobrim, tj. prekršitev Božjih zapovedi: ločitev od smisla sveta, kot ga je določil Bog; in vse, kar je vidno odstopalo od običajev, je obveljalo za takšno kršitev. Imeti prav, na drugi strani, ni bilo stvar izbire: pomenilo je, nasprotno, izogibanje izbire – sledenje običajnemu načinu življenja. Toda vse to se je spremenilo s postopnim popuščanjem prijema tradicije (sociološko rečeno – z osvoboditvijo od močnega in vseprisotnega, a razpršenega skupnostnega nadzora in upravljanja individualnega vedênja) in vse večjo pluralnostjo avtonomnih kontekstov, v katerih se je odvijalo življenje vse večjega števila moških in žensk; z drugimi besedami, z umestitvijo moških in žensk v položaj individuumov z identiteto, ki je še nedoločena ali le očrtana – in z zadovoljevanjem potrebe po njihovem »konstruiranju« in udejanjenju izbire med samim procesom. To so dejanja, ki jih je treba izbrati, dejanja, ki so bila v množici potencialnih dejanj izbrana in ki jih je treba oceniti, izmeriti in ovrednotiti. Ovrednotenje je nujen del izbire, sprejemanja odločitev; to je potreba ljudi kot odločevalcev, o kateri tisti, ki delujejo zgolj rutinsko, redko razmišljajo. Le kadar vrednotimo, postane očitno, da »uporabno« ni nujno tudi »dobro« in »lepo« ni nujno »resnično«. Ko razmišljamo o merilih ovrednotenja, se »dimenzije« meritve začnejo razraščati v vse bolj oddaljene smeri. Nekoč enotna in nedeljiva »prava pot« se začne cepiti v »ekonomsko smiselno«, »estetsko zadovoljujočo« in

Postmoderna_etika_FINAl.indd 8

26.4.2016 14:42:14


Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi

9

»moralno neoporečno«. Dejanja so lahko pravilna v enem smislu in napačna v drugem. S katerimi merili meriti neko delovanje? In če uporabimo več meril, kateremu dati prednost? V delu Maxa Webra (ki je jasneje kot kateri koli drug mislec postavil agendo naši razpravi o modernem izkustvu) lahko najdemo dve logično nezdružljivi poročili o rojstvu moderne. Na eni strani smo izvedeli, da se je moderna začela z ločitvijo družinskega gospodinjstva in podjetništva – ločitev, ki lahko načeloma varuje pred nevarnostjo, da se medsebojno nasprotujoči si kriteriji učinkovitosti in dobičkonosnosti (ki so pravi in primerni za podjetništvo) ter moralni standardi skupnega in skrbi (ki so pravi in primerni za s čustvi prepojeno družinsko življenje) srečajo v isti domeni in s tem sprejemnika odločitve potisnejo v brezupno ambivalenten položaj. Od Webra smo se na drugi strani naučili, da so se protestantski reformatorji hočeš nočeš spremenili v pionirje modernega življenja prav zato, ker so vztrajali, da je »najboljša politika iskrenost«, da je življenje kot celota prepojeno z moralnim pomenom, da je vse, kar naredimo na katerem koli področju življenja, moralno pomembno – in zares, proizvedli so etiko, ki vse to zaobjema in vztrajno zavrača izpustiti izpred oči kateri koli vidik življenja. Brez dvoma obstaja logično protislovje med tema dvema trditvama. Vendar v nasprotju z logiko to ne pomeni nujno, da je ena od trditev napačna. Bistvo je v tem, da moderno življenje ne upošteva logike »ali/ali«. Nasprotje med trditvama zvesto odraža izvorni spopad med enako močnima težnjama moderne družbe; družba, ki je »moderna«, se neprestano ali zaman trudi »sprejeti nesprejemljivo«, nadomestiti raznolikost z uniformnostjo in ambivalentnost s koherentnim in preglednim redom – in medtem ko to poskuša, neizogibno ustvarja več delitev, raznolikosti in ambivalentnosti, kot jih uspe nadomestiti. Pogosto slišimo, da so ljudje postali svojeglavi, zaposleni sami s sabo in sebični, ker so s prihodom moderne postali brezbožni in izgubili vero v »religijske dogme«. Pretirano ukvarjanje modernih posameznikov s sabo je – v skladu s to zgodbo – produkt sekularizacije in ga je mogoče ozdraviti bodisi z oživitvijo religioznih prepričanj bodisi z idejami – četudi sekularnimi –, ki si uspešno prilaščajo celovitost velikih religij, ki so imele skoraj popolno prevlado, preden jih je ranil in spodkopal moderni skepticizem. Pravzaprav bi morali povezave videti v obrnjenem vrstnem redu. Ker je moderni razvoj moške in ženske privedel v položaj individuumov, ki svoj položaj doživljajo kot fragmentaren in razcepljen v številne šibko povezane cilje in funkcije v vselej drugačnih kontekstih z vselej drugačnimi pravili, tista »vseobsegajoča« ideja, ki zagovarja enotno vizijo sveta, najbrž ne služi svojemu namenu niti ne spodbuja njihove domišljije.

Postmoderna_etika_FINAl.indd 9

26.4.2016 14:42:14


10

Zygmunt Bauman: Postmoderna etika

Zato so tako moderni zakonodajalci kot moderni misleci občutili, da moralnost ni neka »naravna lastnost« človeškega življenja, temveč nekaj, kar je treba oblikovati in vtisniti v človeško vedênje; in iz tega razloga so poskušali sestaviti in vsiliti vseobsegajočo, enotno etiko – povezani kod moralnih pravil, ki se jih ljudje lahko naučijo in so jih prisiljeni spoštovati; in to je tudi razlog, zakaj so se njihovi najbolj iskreni napori izkazali za jalove (in manj uspešni kot so bili, bolj so se v ponovnih poskusih trudili). Iskreno so bili prepričani, da je praznino, ki jo je za sabo pustil danes odsotni ali neučinkoviti nadzor Cerkve, mogoče in treba zapolniti s skrbnim in vešče usklajenim nizom racionalnih pravil; da razum zmore tisto, česar vera več ne počne; da so ljudje s široko odprtimi očmi in pridušenimi strastmi sposobni svoja medsebojna razmerja uravnavati prav tako kot nekoč, morda celo bolj (na bolj »civiliziran«, miren in razumen način) kot v časih, ko so bili »zaslepljeni« z vero in ko so v njih divjali neukročeni in neudomačeni občutki. V skladu s tem prepričanjem se je nenehno poskušal ustvariti moralni kod, ki bi – ne skrivajoč se za Božjimi zapovedmi – glasno in brez sramu razglasil svoje človeško poreklo, in kljub temu (ali bolje, prav zaradi tega) bi ga »vsa razumna človeška bitja« sprejela in upoštevala. Na drugi strani nikoli ni prenehalo iskanje »razumne ureditve človeškega sobivanja« – z nizom tako zamišljenih zakonov in s takšnim upravljanjem družbe, da bodo posamezniki s svobodno voljo raje izbrali, kar je dobro in primerno, kot tisto, kar je narobe in zlo. Čeprav se eksistenčne zagate moških in žensk v razmerah modernega življenja izjemno razlikujejo od prehodnih, je mogoče reči, da je stara predpostavka – da se svobodna volja kaže samo z napačnimi izbirami in da se svoboda brez nadzora vedno nagiba k razuzdanosti, zato je oziroma lahko postane sovražnica dobrega – še naprej usmerjala ume filozofov in prakso zakonodajalcev. To je bila tiha, vendar dobesedno nujna predpostavka moderne etične misli in prakse, ki jo je priporočala – in sicer, da moramo svobodnim posameznikom (v modernih razmerah preprosto morajo biti svobodni) preprečiti zlorabo svobode. A to ni nič čudnega. Če opazujemo »z vrha«, z gledišča odgovornih za »vodenje družbe«, varuhov »skupne blaginje«, mora individualna svoboda opazovalce skrbeti; od vsega začetka je sumljiva zaradi popolne nepredvidljivosti posledic in ker je nenehni vir nestabilnosti, element kaosa, ki ga je treba obvladati, če naj zagotavljajo in ohranjajo red. In pogled filozofov in vladarjev mora biti »pogled z vrha« – pogled tistih, ki imajo z nalogo uzakonjenja reda in obvladovanja kaosa. Da bi zagotovili, da svobodni posamezniki naredijo, kar je prav, mora biti na delu neka oblika prisile. Njihove nezaželene, potencialno zločinske nagibe je treba nadzorovati bodisi znotraj bodisi zunaj: tako da se akterji sami oprejo na svojo »boljšo presojo« in s pomočjo racionalnih

Postmoderna_etika_FINAl.indd 10

26.4.2016 14:42:14


Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi

11

sposobnosti potlačijo svoje nagone oziroma jih soočijo z racionalno oblikovanimi zunanjimi pritiski, ki bodo zagotovili, da se »zla dejanja ne izplačajo« in da bo torej večina posameznikov večino časa odvrnjena od takih dejanj. Ta dva načina sta pravzaprav tesno povezana. Če posamezniki ne bi imeli racionalne sposobnosti, se ne bi ustrezno odzvali na zunanje impulze in spodbude; napori odmerjanja nagrade in kazni bi spodleteli. Razvijanje individualne zmožnosti presoje (usposabljanje posameznikov, da spoznajo svoj interes, ki mu potem sledijo) in upravljanje z vložki na takšen način, da bo zasledovanje individualnega interesa posameznike spodbudilo k spoštovanju reda, ki so ga zakonodajalci želeli uveljaviti, so morali razumeti kot medsebojno pogojeni in dopolnjujoči se dejavnosti, ki sta smiselni le skupaj. Toda na drugi strani sta bili v potencialnem navzkrižju. »Z vrha navzdol« posamezna sodba nikoli ni mogla dajati videza popolne zanesljivosti preprosto zaradi svoje individualnosti in utemeljenosti v drugačni avtoriteti od avtoritete varuhov in predstavnikov reda. In posameznike z resnično avtonomijo presoje je vmešavanje najbrž zmotilo in so se mu uprli zgolj zaradi vmešavanja kot takega. Avtonomija racionalnih posameznikov in heteronomija racionalnega upravljanja druga brez druge ne moreta; a hkrati ne moreta niti složno sobivati. Prepleteni sta v dobrem in zlem, obsojeni na stalne trke in spopade brez konca in kraja in sta brez pravih možnosti trajnega miru. Konflikt, ki ga je njuno sobivanje vseskozi sprožalo, je v eni skrajnosti utrjeval anarhističen upor proti pravilom, ki so bila razumljena kot zatiranje, v drugi pa spodbujal totalitarne vizije, ki se jim varuhi »skupne blaginje« niso mogli upreti. Ta aporija (jedrnato rečeno je to protislovje, ki ga ni mogoče preseči in ki se izteče v nerešljiv konflikt) je morala ostati usoda moderne družbe kot razkrita »od človeka ustvarjena« zvijača, toda prepoznavna poteza moderne je bila ne priznati, da je takšna usoda nepopravljiva. Značilna, morda ključna poteza moderne je bila, da je aporijo obravnavala kot še-nerešen-toda-načeloma-rešljiv konflikt, kot začasno nadlogo, preostanek nepopolnosti na poti k popolnosti, relikt nerazumnosti na poti k vladavini razuma, trenutno neprisebnost, ki bo hitro minila, znak še-ne-povsem-premagane nevednosti o »najustreznejšem prepletu« posameznikovih in skupnih interesov. Še malo truda, še eno razumno dejanje in harmonija bo dosežena – in nikoli več izgubljena. Moderna se je zavedala, da je globoko ranjena – toda mislila je, da je rano mogoče zaceliti. In zato nikoli ni prenehala iskati zdravilnih mazil. Lahko rečemo, da je ostala moderna prav toliko, kolikor se je upirala opuščanju tega prepričanja in teh prizadevanj. Pri moderni gre za reševanje konfliktov in za nepriznavanje vseh protislovij razen konfliktov, ki so rešljivi in čakajo na razrešitev.

Postmoderna_etika_FINAl.indd 11

26.4.2016 14:42:14


12

Zygmunt Bauman: Postmoderna etika

Moderna etična misel si je v sodelovanju z moderno zakonodajno prakso izborila pot do takšne radikalne rešitve pod dvojno zastavo univerzalnosti in utemeljitve.

V zakonodajni praksi je univerzalnost pomenila brezpogojno vladavino enega niza zakonov na ozemlju njegove suverenosti. Filozofi so univerzalnost definirali kot lastnost etičnih predpisov, ki vsako človeško bitje že zato, ker je človeško bitje, obvezujejo, da jih pripozna kot pravične in sprejme kot zavezujoče. Univerzalnosti sta si le pomežiknili, pomahali v pozdrav in se med seboj nista stapljali. Tesno in plodno sodelujeta tudi brez pogodbe, sklenjene, podpisane in shranjene v državnih arhivih ali univerzitetnih knjižnicah. Zakonodajalčeve prisilne prakse (ali nameni) uniformiranja so omogočile »epistemološki temelj«, na katerem so filozofi potem gradili svoje modele univerzalne človekove narave, medtem ko je filozofski uspeh »naturalizacije« kulturnih (ali bolje, administrativnih) zvijač zakonodajalcev utrjeval predstavo o pravno oblikovanem modelu države-subjekta kot utelešenju in simbolu človekove usode. V zakonodajni praksi temelji pomenijo prisilno moč države, ki prikazuje poslušnost pravilom kot razumno pričakovanje; pravilo je »dobro utemeljeno«, dokler ima podporo takšne moči, in temelji so ojačeni z učinkovitostjo podpore. Za filozofe so pravila dobro utemeljena, če jim osebe, za katere se pričakuje, da jih upoštevajo, verjamejo ali jih je mogoče prepričati, da je zaradi takšnega ali drugačnega razloga njihovo spoštovanje dobra stvar. »Dobro utemeljena« so tista, ki ponujajo prepričljiv odgovor na vprašanje »Zakaj bi jih upošteval?«. Postavljanje takih temeljev je obveljalo kot imperativ, ker se bodo avtonomni posamezniki, soočeni s heteronomnimi legalno/etičnimi zapovedmi, najverjetneje to vprašali – nad vsem tem pa je tudi vprašanje »Zakaj moram biti moralen?«. V vsakem primeru so tako filozofi kot zakonodajalci pričakovali takšno radovednost, ker so oboji mislili in delovali na podlagi enake predpostavke, da so dobra pravila umetno oblikovana pravila; z enako premiso, da svobodni posamezniki ne bodo nujno brez pomoči in prostovoljno sprejeli dobrih pravil; in z enakim načelom, da morajo posamezniki – da bi delovali moralno – najprej sprejeti pravila moralnega vedênja, a to se ne zgodi, če niso najprej prepričani, da je moralno delovanje sprejemljivejše od nemoralnega in da pravila, ki jih morajo sprejeti, tudi v resnici vodijo k moralnemu delovanju. Znova – tako kot v primeru »univerzalnosti« – dve različici univerzalnosti sodelujeta in se medsebojno dopolnjujeta, vendar se nikoli ne premešata. Razširjeno prepričanje, da pravila upravičujejo njihovi učinki, olajšuje nalogo izvajalcem prisile, medtem ko neusmiljen pritisk zakonskih sankcij dovaja svežo kri v stare žile filozofskih argumentov.

Celostno gledano, odločno in nepopustljivo iskanje pravil, ki »bodo držala«, in temeljev, ki se »ne bodo majali«, svoj smoter črpa v verovanju v uresničljivo

Postmoderna_etika_FINAl.indd 12

26.4.2016 14:42:14


Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi

13

in ultimativno zmago humanističnega projekta. Družbo brez nepremostljivih protislovij, družbo, ki tako kot logika kaže pot samo do pravilnih rešitev, je mogoče izgraditi, če je le na razpolago dovolj časa in dobre volje. Pravilni načrt in končni argument je mogoče in treba najti. S takšno vero osmojeni prsti ne bodo preveč boleli, nobena kaplja ne bo kaplja čez rob in polom včerajšnjih upov bo raziskovalce le še spodbudil k večjim današnjim naporom. Vsak navidezno »popolnoma zanesljiv« recept se lahko izkaže za napačnega, njegov avtor lahko zanika svoje avtorstvo, lahko preprosto ni sprejet, kar pa ne velja za samo iskanje resnično preizkušenega recepta – takšnega, ki bo (in eden zagotovo bo) upravičil vse prihodnje iskanje. Z drugimi besedami, moralna misel in praksa moderne sta bili navdahnjeni s prepričanjem v možnost ne-ambivalentnega, ne-aporijskega etičnega koda. Morda takšen kod še vedno ni najden. A zagotovo čaka za naslednjim vogalom. Ali za vogalom izza. Prav nezaupanje v takšno možnost je postmoderno – »post« ne v »kronološkem« smislu (ne v smislu premeščanja in nadomeščanja moderne ali rojstva šele takrat, ko moderna že bledi in izginja, oziroma s prikazovanjem modernega pogleda kot nemožnega takrat, ko se vzpostavi), temveč v pomenu razumevanja (v obliki sklepa ali le slutnje), da so bili dolgotrajni in iskreni napori moderne napačno vodeni, prevzeti z lažnimi pretenzijami in obsojeni na to, da se prej ali slej iztečejo v svoj konec; z drugimi besedami, moderna bo sama še demonstrirala (če že ni demonstrirala) onkraj vsakega dvoma svojo nezmožnost, ničevost svojih upov in nesmiselnost svojega dela. »Preverjenega« etičnega koda – univerzalnega in z neuničljivim temeljem – nikoli ne bomo našli; ker imamo pogosto osmojene prste, danes vemo, česar takrat, ko smo se podali na to raziskovalno odpravo, nismo vedeli: da je ne-aporijska, ne-ambivalentna moralnost oziroma univerzalna in »objektivno utemeljena« etika pravzaprav nemogoča in morda celo oksimoron, pojmovno protislovje. Tema pričujoče knjige je raziskovanje posledic postmoderne kritike modernih ambicij. Menim, da so označevalci moralnega stanja, ki se pokažejo šele takrat, ko jih premislimo s postmodernega vidika, naslednji: 1. Trditvi (medsebojno protislovni, vendarle vse prepogosto izrečeni z enako močjo prepričljivosti) »ljudje so v svojem bistvu dobri, potrebujejo le malo pomoči, da bi ravnali v skladu s svojo naravo« in »ljudje so v svojem bistvu slabi in morajo biti zaščiteni pred tem, da bi ravnali v skladu s svojimi vzgibi« sta obe napačni. Dejstvo je, da so ljudje moralno ambivalentni: ambivalentnost prebiva v osrčju »primarne scene« človeških neposrednih

Postmoderna_etika_FINAl.indd 13

26.4.2016 14:42:14


14

Zygmunt Bauman: Postmoderna etika

odnosov. Vse poznejše družbene ureditve – tako z močjo podprte institucije kot racionalno izražena in premišljena pravila in dolžnosti – razvijajo ambivalentnost kot svoj gradbeni material, čeprav se hkrati po najboljših močeh trudijo s sebe sprati izvirni greh ambivalentnosti. Ti napori so bodisi neučinkoviti bodisi rezultirajo prav v zlu, ki ga želijo uničiti. Glede na prvotno strukturo človeškega sobivanja, ne-ambivalentna moralnost eksistenčno ni mogoča. Noben logično koherentni etični kod se ne »prilega« moralnosti, ki je v svojem bistvu ambivalentna. Niti racionalnost ne more »povoziti« moralnega vzgiba; v najboljšem primeru ga utiša in paralizira, a s tem ne poveča možnosti »delanja dobrega«, kvečjemu jih zmanjša glede na siceršnje možnosti. Iz tega sledi, da moralnega vedênja ne morejo zagotoviti niti bolje oblikovani konteksti niti bolje oblikovani motivi človeškega delovanja. Moramo se naučiti živeti brez takšnih jamstev in z zavedanjem, da jamstva ne bodo nikoli ponujena – da za popolno družbo in popolno človeško bitje ne obstaja neka verjetna možnost, medtem ko vemo, da so poskusi dokazati nasprotno pomenili zgolj več okrutnosti kot človečnosti in prav gotovo manj moralnosti. 2. Moralni fenomeni so inherentno »ne-racionalni«. Ker so moralni samo kadar predhodijo premisleku namena in kalkulaciji dobitka in izgube, se ne prilegajo shemi »sredstvo–cilj«. Prav tako se izmikajo pojasnitvi v smislu koristnosti in pomoči, ki jo ali naj bi jo omogočali moralnemu subjektu, skupini ali cilju. Niso ustaljeni, ponavljajoči se, monotoni in predvidljivi na tak način, da bi jih lahko predstavili kot po-pravilih-vodene fenomene. Predvsem zaradi tega razloga jih ne moremo v celoti pojasniti z nobenim »etičnim kodom«. Etika je mišljena po vzoru Zakona. Kot vemo, si Zakon prizadeva definirati »primerna« in »neprimerna« dejanja v situacijah, ki sodijo v njegovo domeno. Postavi si ideal (ki ga redko, če sploh kdaj, doseže v praksi) izdelati izčrpne in jasne definicije: takšne, ki bi ponujale natančna pravila izbire med primernim in neprimernim in ne bi dopuščale nobenega »sivega polja« ambivalentnosti in mnogovrstnih interpretacij. Z drugimi besedami, Zakon deluje po predpostavki, da je mogoče in nujno v vsaki življenjski situaciji neko dejanje opredeliti kot dobro v opoziciji do številnih slabih dejanj, zato je delovanje lahko racionalno v vseh situacijah prav tako kot morajo biti racionalni tudi akterji sami. Vendar ta predpostavka izpusti prav tisto, kar je v sami moralnosti moralnega. Moralne fenomene namreč prestavi iz domene osebne avtonomije v domeno s silo podprte heteronomije in priučljivo poznavanje pravil zamenjuje z moralnim sebstvom, ki ga konstituira odgovornost. Odgovornost premesti k

Postmoderna_etika_FINAl.indd 14

26.4.2016 14:42:14


Moralnost v moderni in postmoderni perspektivi

15

zakonodajalcem in varuhom koda, od tam, kjer je prej bila odgovornost do Drugega in do moralnega samozavedanja, iz konteksta, v katerem se je vzpostavila moralna drža. 3. Moralnost je neozdravljivo aporijska. Le redke izbire (le relativno trivialne in eksistencialno nepomembne) so brez dvoma dobre. Večina moralnih izbir pomeni izbiro med protislovnimi vzgibi. A najpomembneje je, da skoraj vsak moralni vzgib, če je udejanjen v celoti, povzroči nemoralne posledice (najznačilnejši med vsemi, vzgib skrbi za Drugega, se v svoji skrajnosti sprevrže v uničenje avtonomije Drugega, v prevlado in zatiranje); čeprav se noben moralni vzgib ne more udejanjiti, če si moralni akter iskreno in po najboljših močeh ne prizadeva za njegovo uresničitev. Moralno sebstvo se premika, občuti, deluje v kontekstu ambivalentnosti: prepojeno je z negotovostjo. Zato je dvoumnosti osvobojena moralna situacija morda le utopija nujno potrebnega obzorja in spodbude za moralno sebstvo, toda ne tudi realističen cilj etične prakse. Moralna dejanja redko prinesejo popolno zadovoljitev; odgovornost, ki vodi moralno osebo, je vselej korak pred tistim, kar je bilo in kar je mogoče storiti. Navkljub vsem naporom za nasprotnim je negotovost spremljevalka moralnega sebstva za vse večne čase. Pravzaprav lahko moralno sebstvo prepoznamo po njegovi negotovosti o tem, ali je bilo vse, kar je moralo biti storjeno, zares storjeno. 4. Moralnosti ni mogoče narediti univerzalne. Ta trditev ne podpira nujno moralnega relativizma, izraženega v pogosto izgovorjeni in navidezno enaki trditvi, da je morala samo lokalni (in začasni) običaj in da tisto, kar v nekem prostoru in času velja za moralno, v drugem ne bo priznano kot takšno, in da se je zato za vse vrste moralnega ravnanja do zdaj izkazalo, da je vezano na prostor, čas in posebnosti lokalnih ali plemenskih zgodovin in kulturnih iznajdb; takšna trditev je večinoma povezana s svarilom pred vsakršnimi primerjavami med moralami in predvsem pred vsakršnim raziskovanjem česar koli, kar ni popolnoma naključen in kontingenten izvor moralnosti. Sam bom ta pretirano relativističen in navsezadnje nihilističen pogled na moralnost zavrnil. Trditev »moralnost je neposplošljiva«, ki se v tej knjigi pojavlja, ima drugačen pomen: nasprotuje konkretni različici moralnega univerzalizma, ki je v moderni dobi služil kot slabo prikrit izraz namere po gleichschaltung,2 težavnemu početju izravnavanja razlik in predvsem izbrisovanja vseh »divjih« – avtonomnih, samovoljnih in nenadzorovanih 2

Op. prev.: Izraz, ki je bil v uporabi v nacistični Nemčiji, bi lahko prevedli z leksemom »vistosmeritev«, ki ga filozof Lev Kreft uporablja za splošnejše označevanje prevladujočega in obvezujočega modela resničnosti v določenem obdobju.

Postmoderna_etika_FINAl.indd 15

26.4.2016 14:42:14


ZYGMUNT BAUMAN

JE

V ČASU KO JE SLOVENIJI KOT

EDEN

NAJVEČJIH ŠE ŽIVEČIH MISLECEV,

KLASIK SOCIOLOŠKE IN FILOZOF-

20. STOLETJA TER NEU-

DRŽAVAH

MORNI AVTOR KRITIČNIH DIAGNOZ

21. STOMED NJEGOVIMI ZADNJIMI DELI SO COLLATERAL DAMAGE: SOCIAL INEQUALITIES IN A GLOBAL AGE (2011, SLOV. PREVOD KOLATERNALNA ŠKODA, 2013), DOES THE RICHNESS OF THE FEW BENEFIT US ALL?, 2013, STATE OF CRISIS (S CARLOM BORDONIJEM, 2014), PRACTICES OF SELFHOOD, 2015; STRANGERS AT OUR DOORS, 2016 (V TISKU). DRUŽBE NA PRELOMU V LETJE.

KNJIGA

POSTMODERNA

ETIKA JE RES DOBRO NAPISANA: BE-

REMO JO LAHKO V MANIRI NEKAKŠNE LITERARNE SOCIOLOGIJE ALI KOT TEMELJNO SOCIOLOŠKO DELO, KI JE NAPISANO Z IMAGINACIJO PISATELJA.

VŠEČ

MI JE, KAKO

IŠČE NAČIN, KAKO UJETI MISEL, IZREČI

BAUMAN VSESKOZI BISTVO, PRI TEM PA JE

– NE RAZLAGA BRALCU, TEMVEČ BRALEC VSELEJ SKUPAJ Z NJIM.

VELIK STILIST MISLI

POSTMODERNA ETIKA V PREVODU URBANA TARMANA IZHAJA

URBAN TARMAN

OB NJEGOVEM DRUGEM OBISKU V

LJUBLJANI.

ISBN 978-961-237-827-1

9 789612

Postmoderna_etika_naslovka_FINAL.indd 1

378271

ZYGMUNT BAUMAN POSTMODERNA ETIKA

SKE MISLI

LIBERALNIH

ETIKA

IN

TAKO V

TUDI V OSTALIH DEMOKRATIČNIH

V SAMEM SREDIŠČU

RAZLIČNIH SFER DRUŽBENEGA ŽIVLJENJA

(NPR.

V ZNANOSTI, ME-

DICINI, POLITIKI, ŠOLSTVU ITN.), JE SLOVENSKI PREVOD NOVE ETIKA

POSTMODERNA DOBRODOŠEL.

KNJIGE VEČ

KNJIGA

BAUMA-

KOT

NAMREČ

NE

PONUJA

PREPROSTIH ODGOVOROV ALI INSTANTNIH REŠITEV NA NEKATERE IZMED T. I.

»KLASIČNIH«

PROBLEMOV,

TEMVEČ

ETIČNIH POSTAVI

POD VPRAŠAJ SAMO DEDIŠČINO RAZSVETLJENSKE TRADICIJE.

MITJA SARDOČ

POSTMODERNA ETIKA ZYGMUNT BAUMAN 26.4.2016 14:48:49

Postmoderna etika  

Resnični predmet te študije je postmoderna perspektiva sama. Glavna teza knjige je, da so kot posledica moderne dobe in njene samokritične,...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you