Page 1

Primož Vitez ISBN 978-961-237-785-4

ISBN 978-961-237-785-4

9 789612 377854

Poetične izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Primož Vitez je študiral francoski jezik in književnost ter umetnostno zgodovino. Diplomiral je leta 1992, doktorsko disertacijo z naslovom Premiki v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora pa je obranil septembra 1998. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru Katedre za francoski jezik od oktobra 1992 izvaja predavanja in seminarje iz francoskega govora, jezikoslovne teorije in književnega prevajanja. Svoje znanstvene izsledke dela objavlja v strokovnih revijah, znanstvenih zbornikih (enega je uredil tudi sam, Spise o govoru, 2008) in na mednarodnih konferencah. Decembra 2013 je v Ljubljani organiziral mednarodni simpozij z naslovom Denis Diderot danes. Zadnje čase se predvsem posveča epistemologiji jezikoslovja, pri čemer skuša kritično ovrednotiti vlogo, ki jo jezikoslovec kot jezikovni subjekt odigra pri svojem znanstvenem delu. Iz francoščine, španščine, portugalščine, angleščine in srbščine prevaja dramska, prozna in pesniška besedila, v glavnem za slovenske založbe in poklicna gledališča. Ob prevodih gledališke literature pogosto sodeluje pri uprizoritvah kot dramaturg. Njegov siceršnji prevajalski opus obsega vse od kanonskih besedil francoskega klasicizma in razsvetljenstva do modernistične poezije. Za prevod Voltairovih Filozofskih zgodb je dobil Sovretovo nagrado za leto 2010.

Primož Vitez

Poetične izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Knjiga kljub razmeroma široki tematiki deluje kot pretehtana celota. To je po eni strani posledica premišljenega izbora (avtor si pri zajemanju iz svojega opusa lahko privošči izbirčnost), po drugi strani pa posledica dejstva, da se Primož Vitez francoski književnosti – in literarnim študijam nasploh – že vseskozi posveča s stališča, ki je za jezikoslovca najbrž edino logično: literaturo obravnava kot jezikovni pojav ali, ožje in obenem širše gledano, »stvar sloga«. Vendar pa Viteza zvestoba temu osnovnemu prepričanju nikdar ne potegne v dogmatično zanikanje ali mehanično odmišljanje zgodovinskih in literarnozgodovinskih kontekstov. Nasprotno: njegove študije so poglobljeno informativne tudi kot prispevki k literarni zgodovini in jih je mogoče brati na več načinov: kot jezikoslovne razprave, slogovne analize, literarnozgodovinske razmisleke, pa tudi – in to nikakor ne na zadnjem mestu – kot vpoglede v prevajalsko teorijo in prakso. Razprave Primoža Viteza so bile že doslej cenjeno dodatno študijsko gradivo za vse, ki se ukvarjamo s francosko književnostjo, bodisi z literarnozgodovinskega stališča bodisi skozi optiko slogovne analize. Podobno velja za druga področja, na katera segajo; morda so še prav posebej zanimiva kot dokument nekega prevajalskega razvoja. iz recenzije Katarine Marinčič


PrimoĹž Vitez

PoetiÄ?ne izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila


Poetične izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtor: Primož Vitez Recenzenta: Gregor Perko, Katarina Marinčič Lektorica: Tina Petrovič Prevod povzetka: Matic Večko Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015 Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2015 Prva izdaja Naklada: 300 Cena: 19,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.133.1.09-3 VITEZ, Primož, 1966Poetične izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila / Primož Vitez ; [prevod povzetka Matic Večko]. - 1. izd. - V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. (Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-785-4 281879296


Kazalo vsebine Iz česa je narejena literatura? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Na sledi popolnega jezika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 François duc de La Rochefoucauld: Réflexions ou Sentences et maximes morales/ Maksime ali Misli o človeški naravi . . . . . . . . 10 2 Prasketanje jezikovne elektrike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Voltaire: Contes philosophiques/Filozofske zgodbe . . . . . . . . . . . . . . . 31 3 Razsvetljenski realizem v dialogu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 Denis Diderot: Ceci n’est pas un conte et autres contes/ To ni zgodba in druge zgodbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 4 Gospa Bovary in gospod Flaubert . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Gustave Flaubert: Madame Bovary/Gospa Bovary . . . . . . . . . . . . . . . 71 5 Stara zgodba v novi preobleki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93 Pierre Louÿs: La femme et le pantin/Ženska in pajac . . . . . . . . . . . . . . 95 6 Rojstvo velikega pisatelja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107 Albert Camus: La mort heureuse/Srečna smrt . . . . . . . . . . . . . . . . . 109 7 Jaz, Hadrijan . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Marguerite Yourcenar: Mémoires d’Hadrien/Hadrijanovi spomini . . . . 119 8 Mitološke razsežnosti jezikovne intime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Marguerite Duras: Moderato cantabile/Moderato cantabile . . . . . . . . 133 9 Modrócveteča poezija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 Raymond Queneau: Les fleurs bleues/Modre cvetke . . . . . . . . . . . . . 145 10 Paradoksna mera sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165 Eugène Ionesco: Écrits sur le théâtre/Spomini na smrt . . . . . . . . . . . . 167 11 Prezrta literarna avantura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Philippe Sollers: Casanova l’admirable/Krasni Casanova . . . . . . . . . . 177 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 187 Bibliografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 189 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197

3


Iz česa je narejena literatura? Zaman se avtor trudi, da bi besedo prepustil svojemu idealnemu jazu, na koncu se na površino vselej splazi nasmehljani, namigljivi, oznojeni posameznik.

(Charles Dantzig: Dictionnaire égoïste de la littérature française)

Metodološki pristop k tokratni analizi francoske proze je interdisciplinaren. Nemara je mogoče tak prijem zaslutiti že spričo dejstva, da se je razčlenjevanja francoskih umetnostnih besedil lotil jezikoslovec, ki ga zanimajo tudi estetske razsežnosti jezika. Izbor teh literarnih del je nastajal zadnjih petnajst let, ko so v odmevnejših izdajah izhajali slovenski prevodi nekaterih ključnih del francoske literature. Kakor je sicer značilno za vsakršno znanstveno zajemanje iz ogromnega bazena jezikovne realnosti, je izbor tudi tokrat avtorsko dejanje. Zato ne gre za naključno vrstenje obdelanih izvirnikov in njihovih prevodov v slovenščino, temveč za metodično gesto, ki se je izoblikovala v času avtorjevega interesa za umetnostni jezik. In tudi sicer ni mogoče spregledati, da gre za besedila, med katerimi obstajajo močne vsebinske in formalne povezave. Izbor stilističnih študij uvajajo trije teksti iz časa klasicizma in razsvetljenstva, iz časa torej, v katerem se je odločilno oblikoval literarni jezik, ki je v historičnih razrezih dobil ime moderna francoščina, le français moderne. Medbesedilni moment je v izboru mogoče izslediti ne le ob prebiranju pričujočih študij, temveč predvsem ob branju literarnih tekstov, ki so študije navdihnili. Flaubert o malomeščanstvu ne bi pisal, kakor je pisal, če ne bi imel v svojem estetskem zaledju celotne tradicije moralistične in razsvetljenske kritike, ki se je posvečala razkrinkavanju vraževerja in družbenih avtomatizmov, ki iz njega izhajajo. Pierre Louÿs je svoje pisanje naslonil na zgodbo, ki jo je konec 18. stoletja v impozantni Histoire de ma vie popisal Giacomo Casanova, eden najvidnejših stilistov klasične francoščine. Marguerite Yourcenar svoj historični humanizem utemeljuje v tradiciji, ki so jo dolgo pred njo utrli racionalistični filozofi in besedni umetniki, pri čemer njihovo pisanje, ukoreninjeno v razum, nikdar ni prezrlo duhovnih razsežnosti, v katerih uspevajo človeška življenja in njihove biografije. Albert Camus je zelo natančno prebral Diderota, preden se je spustil v literarno razčlembo človeške narave, ki posameznika razkriva najprej kot naravno, šele potem kot družbeno bitje; in tudi Queneau in Sollers se ves čas izrecno sklicujeta na tisto, kar sta v zgodovini francoske književnosti prepoznala kot formativne temeljne kamne. In tako naprej. Vse izbrane tekste pa povezuje prizadevanje za osvoboditev mišljenja, zavračanje mračnjaškega fanatizma in ideoloških poenostavitev, odpor proti

5


psevdomoralnim nesmislom, kritika pritlehne perfidnosti povprečnjaštva, izvirnost jezikovnega izraza. Pričujoče stilistične študije so tu sistematično vpeljane z uvodnimi izseki (incipit) iz obdelanih besedil. Prvi odstavki literarnemu delu praviloma določijo slogovni ton, se pravi tisto avtorsko potezo, zaradi katere je umetnina preživela svoj čas. Začetek vsakega proznega besedila je zmeraj podan najprej v izvirniku in nato v slovenskem prevodu, s čimer je bralcu omogočen neposreden vpogled v razlike in sorodnosti, s tem pa tudi vstop v presojo adekvatnosti prevodnih rešitev. Sopostavitev izvirnika in prevoda se je sicer v zadnjem času (posebej pri poeziji) močneje prijela v izdajah slovenskih prevodov, kar zlasti privilegiranim bralcem (namreč tistim, ki lahko preberejo oboje) ponuja možnost, da se skladno z naravo prevajanja ob istih duhovnih vsebinah potopijo v dva jezikovna svetova, iz katerih je umetnostni tekst vzšel. Analitična besedila, ki so torej večinoma nastajala ob izidih slovenskih prevodov, imajo več funkcij. V prvi vrsti analizirajo izvirna besedila, odkrivajo njihov jezikovni material – gradnike in vezivo – ter jih umeščajo v relevantne družbene, duhovne in slogovne kontekste. Poleg tega poskušajo analizirati prehajanje iz izvirnika v prevod in pri tem oceniti, v kolikšni meri rezultat tega prehoda ustreza francoskemu slogovnemu impulzu, ki je prevajalski postopek sprožil. Razčlembe poskušajo razkriti večplastnost umetnostnega besedila in obenem upravičiti prevod kot inventivno avtorsko početje. Zato je v tem pristopu besedilna kritika dostikrat oblazinjena z neprikrito apologijo izbranih besedil, pa tudi njihovih avtorjev. Zapisovanje kritičnih misli o določenem besedilu je torej obenem poskus, da bi bralcu literarno umetnino razložili, mu jo približali in ga (zakaj pa ne?) zanjo tudi navdušili. Estetsko doživetje jezika je toliko plodnejše in bolj navdihujoče, če je k branju primešan kanec simpatije. Literarnih besedil seveda ni mogoče brati zgolj kot zapovrstje nekakšnih jezikovnih mikrostruktur, kot serijo stavkov in paragrafov. Besedilo ima svoje notranje zakonitosti, ki jih uravnavata principa strukturne kohezije in besedilne koherentnosti. Umetnostni tekst je navsezadnje komunikacijska gesta, ker ima svoj izvor, namen in cilj, pri čemer ga je nemogoče razumeti kot izoliran jezikovni pojav. Že dejstvo, da ima avtorja, ga umešča v čas in prostor, to pa pomeni, da vsakršen literarni izdelek nastaja v družbi drugih (sočasnih in preteklih) umetnostnih, družbenih in jezikovnih gest in diskurzov. Te okoliščine predstavljajo tisto, čemur rečemo kontekst – in prav ta kontekst zmeraj odločilno pogojí in zaznamuje specifiko teksta samega in bralsko zaznavo, ki je od bralca do bralca sicer drugačna, pa jo je v družbeni razsežnosti vendarle mogoče opredeliti kot del določene jezikovne sinhronije, ta pa je, spet, le ena od časovnih epizod v zgodovinskem razvoju določenega jezika in 6


njegove literature. Branje je – morda se bo slišalo rahlo protislovno, pa je vendarle neizogibno res – neponovljivo avtorsko dejanje. Ni dveh bralcev, ki bi določeno literarno besedilo razbrala na popolnoma enak način. Še več: bralec, ki bi se določenega teksta lotil v dveh življenjskih obdobjih, branega besedila zagotovo ne bo obakrat razbral enako. Branje je namreč interpretacija, interpretacija pa je realen jezikovni postopek, ki ga bralski subjekt vsakokrat sproti izvaja v novih okoliščinah in vsakokrat v drugačnem kontekstu. Ker je branje, tako kot literarna produkcija, dinamičen jezikovni proces, je tu bistveno povedati, da vsako od izbranih proznih besedil tokrat obravnavamo kot dogodek, ne pa kot monument, ki na kanoničnem podstavku stoji v galeriji literarne zgodovine. Podobno velja za avtorje teh tekstov, ki jih šolski pristopi velikokrat predstavljajo kot kipe, ki krasijo trge v Parizu ali v krajih, znamenitih spričo dejstva, da so se pisatelji v njih rodili. Vsaka od študij skuša o avtorju spregovoriti kot o živem človeku, ki je svoje delo neločljivo povezal z osebno življenjsko izkušnjo. Naslov Poetične izpeljave francoske proze seveda igra na karto terminološkega nasprotja med poetičnim in proznim, a se s tem prejkone, bolj kot s čim drugim, poigra s stereotipom poezije v smislu pesemskega teksta. Pojem poetične izpeljave v resnici temelji na eni od specifičnih funkcij, ki jih Roman Jakobson (glej bibliografijo) v splošnem pripisuje jezikovnim tvorbam. V razrezu komunikacijskih funkcij jezika posebno mesto pripada prav poetičnemu delovanju jezikovnega sporočila. Se pravi, da imajo najizrazitejšo poetično funkcijo tista besedila, ki se eksplicitno ukvarjajo sama s sabo ali, preprosteje rečeno, sproti premišljujejo svojo podobo, izpeljavo, način oziroma slog. Med temi besedili imajo ključno mesto umetnostna ali literarna besedila. Ni naključje, da zgodovina literarnih analiz raste iz antičnega vpogleda v umetnostni tekst: od Aristotela se čez srednji vek in vso moderno dobo vrstijo formulacije značilnih pogledov na pisni jezikovni izraz, tako imenovane poetike, ki vsaka po svoje (z opisi ali predpisi) razumejo nastajanje in bivanje literature, znotraj nje pa oblikovanje in značilnosti posameznih izvirnih slogov. Spričo vsega tega je literarno besedilo, izvirnik ali prevod, v svojem temelju – avtorsko delo, sklenjeno v strukturi in odprto k totalni raznolikosti bralskih svetov. Študentje in profesorji, zlasti tisti, ki se posvečamo jezikom in književnosti, so pomembna in dokaj homogena skupina bralskega občinstva. Na univerzitetnih ustanovah humanističnega tipa obstajajo številne didaktične, klasifikatorne, nemara pa tudi epistemološke sheme, ki (denimo) nenavadno strogo ločujejo študij jezika od študija literature. Te delitvene sheme je seveda mogoče razumeti kot odsev formalnih specifik, ki organizirajo posamezna študijska, pa tudi raziskovalna področja. Vendar pa je prav študijsko področje jezika (ali jezikov) tisti segment humanistične 7


vednosti, ki se najizrecneje ukvarja s formativnim medijem človečnosti. Jezik je namreč nekaj, kar človeka bistveno določa kot posameznika in kot družbeno bitje, vpeto v kulturno tradicijo in obenem v potenciale civilizacijske prihodnosti. Jezik ni komunikacijsko orodje, temveč razsežnost duha, ki je v človeka naseljen tako, da ga ni mogoče – tako kot na primer motiko – preprosto vzeti in po uporabi odložiti. Vsak govorec ga nenehno nosi v sebi, se mu prepušča in ga po svojih močeh oblikuje. Literatura, spet po Jakobsonu, ni nič drugega kot poetična jezikovna izjava v kontekstu: najbolj premišljen, najspretneje izdelan, najbolj vešče oblikovan jezikovni pojav, v produkciji praviloma rezerviran za govorce z najizrazitejšim jezikovnim talentom, pri čemer je literarni avtor jezikovni posameznik, natanko tako kot bralec. Umetnostno besedilo je vselej narejeno iz jezika. Zato premišljevalci o jeziku ne moremo prezreti literarnih umetnin, ki so najlepše dozoreli sadovi jezikovnega drevesa. In po drugi strani: kdor se miselno posveča literaturi, ne more mimo dejstva, da je jezik substanca književnosti in da literarna umetnina lahko nastane samo znotraj določenega jezikovnega sveta. To je osnovno miselno izhodišče Poetičnih izpeljav francoske proze.

8


1

Na sledi popolnega jezika

1 Na sledi popolnega jezika ... saj govorite kot knjiga! (Molière: Don Juan, I/2)


François duc de La Rochefoucauld

Réflexions ou Sentences et maximes morales (1678) Nos vertus ne sont, le plus souvent, que des vices déguisés. 1 Ce que nous prenons pour des vertus n’est souvent qu’un assemblage de diverses actions et de divers intérêts, que la fortune ou notre industrie savent arranger ; et ce n’est pas toujours par valeur et par chasteté que les hommes sont vaillants, et que les femmes sont chastes. 2 L’amour-propre est le plus grand de tous les flatteurs. 3 Quelque découverte que l’on ait faite dans le pays de l’amour-propre, il y reste encore bien des terres inconnues. 4 L’amour-propre est plus habile que le plus habile homme du monde. 5 La durée de nos passions ne dépend pas plus de nous que la durée de notre vie. 6 La passion fait souvent un fou du plus habile homme, et rend souvent les plus sots habiles. 7 Ces grandes et éclatantes action qui éblouissent les yeux sont représentées par les politiques comme les effets des grands desseins, au lieu que ce sont d’ordinaire les effets de l’humeur et des passions. Ainsi la guerre d’Auguste et d’Antoine, qu’on rapporte à l’ambition qu’ils avaient de se rendre maîtres du monde, n’ètait peut-être qu’un effet de jalousie. 8 Les passions sont les seuls orateurs qui persuadent toujours. Elle sont comme un art de la nature dont les règles sont infaillibles ; et l’homme le plus simple qui a de la passion persuade mieux que le plus éloquent qui n’en a point. 9 Les passions ont une injustice et un propre intérêt qui fait qu’il est dangereux de les suivre, et qu’on s’en doit défier lors même qu’elles paraissent les plus raisonnables. 10 Il y a dans le coeur humain un génération perpétuelle de passions, en sorte que la ruine de l’une est presque toujours l’établissement d’une autre. 11 Les passions en engendrent souvent qui leur sont contraires. L’avarice produit quelquefois la prodigalité, et la prodigalité l’avarice  ; on est souvent ferme par faiblesse, et audacieux par timidité.

10


François duc de La Rochefoucauld

Maksime ali Misli o človeški naravi (2007) Naše vrline so najpogosteje le prikrite slabosti. 1 Kar imamo za vrline, so pogosto le razna dejanja in nameni, ki jih usoda in naša iznajdljivost prepleteta po svoje; moški niso zmeraj vrli zaradi svojih vrlin in ženske ne nedolžne zaradi nedolžnosti. 2 Samoljubje je med vsemi laskavci najbolj priliznjeno. 3 Naj smo še tako temeljito raziskali pokrajino samoljubja, ostaja v njej veliko neodkritega ozemlja. 4 Sebičnost je spretnejša od najbolj iznajdljivega človeka na svetu. 5 Trajanje naših čustev ni nič bolj odvisno od nas kot dolžina našega življenja. 6 Ljubezen lahko zmeša najpametnejše in spametuje največje zmešance. 7 Mogočna in bleščeča dejanja, ki zbujajo občudovanje, politiki razglašajo za sadove svojih velikih načrtov, ne pa razpoloženj in strasti, ki so jih v resnici povzročile. Tako je bila vojna med Avgustom in Antonijem, ki jo vsi pripisujejo njuni težnji, da bi zagospodovala svetu, morda zgolj posledica ljubosumja. 8 Strast je edini govornik, ki zmeraj prepriča. Je nezmotljiva umetnija narave. Vsak preprost človek je, če je dovolj strasten, bolj prepričljiv od najbolj veščega govorca, ki strasti nima. 9 V strasteh je nekaj krivičnega in samopašnega, zato se je nevarno ravnati po njih; ne smemo jim zaupati niti, kadar se nam zdijo najbolj razumne. 10 V človeškem srcu se nenehno rojevajo strasti: s tem, ko ugasne ena, praviloma vznikne nova. 11 Strasti pogosto porajajo svoja nasprotja. Skopost lahko rodi razsipnost, razsipnost skopost; včasih smo trdni samo iz šibkosti in drzni iz strahu.

11


12 Quelque soin que l’on prenne de couvrir ses passions par des apparences de piété et d’honneur, elles paraissent toujours au travers de ces voiles. 13 Notre amour-propresouffre plus impatiemment la condamnation de nos goûts que de nos opinions. 14 Les hommes ne sont pas seulement sujets à perdre le souvenir des bienfaits et des injures : ils haissent même ceux qui les ont obligés, et cessent de hair ceux qui leur ont fait des outrages. L’application à récompenser le bien, et à se venger du mal, leur paraît une servitude à laquelle ils ont peine de se soumettre. 15 La clémence des princes n’est souvent qu’une politique pour gagner l’affection des peuples. 16 Cette clémence, dont on fait une vertu, se pratique tantôt par vanité, quelquefois par paresse, souvent par crainte, et presque toujours par tous les trois ensemble. 17 La modération des personnes heureuses vient du calme que la bonne fortune donne à leur humeur. 18 La modération est une crainte de tomber dans l’envie et dans le mépris que méritent ceux qui s’enivrent de leur bonheur ; c’est une vaine ostentation de la force de notre esprit ; et enfin la modération des hommes dans leur plus haute élévation est un désir de paraître plus grands que leur fortune. 19 Nous avons tous assez de force pour supporter les maux d’autrui.

12


12 Naj svoje strasti še tako skrbno zastiramo z videzom pobožnosti in časti, tančice vselej ostanejo prosojne. 13 V svojem samoljubju težko prenašamo ljudi, ki se ne strinjajo z nami, še bolj pa smo nestrpni, ko se kdo vtakne v naš okus. 14 Ljudem se ne dogaja le to, da pozabljajo na usluge in žalitve: zasovražijo tiste, ki so jim storili kaj dobrega, in nehajo sovražiti tiste, ki so jim škodovali. Vrniti dobro z dobrim in maščevati se za zlo, to se jim zdi pritlehnost, s katero se nima smisla ukvarjati. 15 Dobrohotnost vladarjev je pogosto samo političen ukrep za pridobivanje naklonjenosti ljudstva. 16 Dobrohotnost, ki naj bi bila krepost, včasih izvira iz nečimrnosti, drugič iz lenobe, pogosto iz strahu in skoraj vedno iz vsega trojega skupaj. 17 Zmernost srečnih ljudi izhaja iz miru, s katerim jih je obdarila usoda. 18 Zmernost je bojazen, da bi postali zavistni ali prezirljivi do tistih, ki se kopljejo v sreči; je nečimrno razkazovanje veličine duha; najbolj vzvišeni ljudje pa si z zmernostjo prizadevajo, da bi bili videti večji od svoje usode. 19 Vsi imamo dovolj moči, da prenašamo tegobe drugih.

13


Mnogi so načini pisanja in govorjenja, a navsezadnje bi vsakdo rad znal jedrnato povedati, kaj misli. Pišoči ljudje in javni govorci še posebej. In ko prihaja do zgostitve jezikovnega izraza, se hitro znajdemo na spolzkih mejah literarnih opredelitev. Na primer: če se proza odreče svoji, denimo, analitični pripovednosti in se posveti predvsem natančni ekonomiki jezikovnega izraza, se s tem temeljito zamaje njena drugačnost od poezije. Maksima ni ne proza ne poezija in je oboje hkrati. Je posebna besedilna zvrst, nekakšen literarni kondenz, v idealni obliki skrajno zgoščena formulacija misli, elegantno izrekanje stališč in približevanje resnici o človeku. Tematsko je naravnana k iskanju filozofskih univerzalij, zato črpa svojo snov iz najsplošnejših konceptov, kakršni so nič, vse, sreča, smisel, lepota, razum, ljubezen, modrost, življenje, smrt. Njena oblika je ponavadi bolj ali manj kratek stavek, ki nastopi kot destilat duha, kot premišljen in jezikovno obrušen biser, z leti naložen iz širokega diskurzivnega konteksta, izkušenj in miselnega ozadja. Maksima (ali sentenca, izrek, v hagiografiji tudi apoftegma) je jezikovni spektakel, avtorska bravura, kristalizirana usedlina diskurza, izcedek pisateljske izkušnje; je tisto, kar naj bi za piscem v zavesti občinstva ostalo kot reprezentativna avtorska poteza, primerljiva z zadnjo besedo na smrtni postelji, kot marmornat spomenik na poti v nič. Bolj ko je koncizna, bolj je videti učinkovita, literarno dognana in javnosti dostopna. Ljudje vede ali nevede napišejo ali izrečejo kaj, kar publika pozneje prepozna kot virtuozen jezikovni povzetek njihovega bistva – mislim, torej sem, kocka je padla, biti ali ne biti, narod si bo pisal sodbo sam, več luči in kar je še tega. Ti navedki pa niso maksime, kakršne beremo v tej knjigi. Maksime so tu izpisane kot literarna oblika, ki svoj zgodovinski navdih zanesljivo črpa iz antične Grčije, kjer je Epikur zapisal svoje kratke, a vplivne misli o disciplini in uživanju. Maksimi je namenjena malone celotna pisateljska energija enega najbolj lucidnih francoskih moralistov, La Rochefoucaulda. Podrobnejša analiza njegovega besedila terja vsaj lakoničen zapis o okoliščinah avtorjevega življenja. François VI. de Marcillac, vojvoda La Rochefoucauld, se je v starodavno plemiško rodbino rodil v Parizu, 15. septembra 1613. Njegov oče je bil guverner pokrajine Poitou in je pri kralju Ludviku XIII. užival dovoljšen ugled, da je vladar njegovo dedno kneževino La Rochefoucauld leta 1622 povzdignil v vojvodino in ji s tem podelil najvišjo fevdalno čast. Mladi vojvoda se je pri petnajstih letih poročil s sestrično, ki mu je šest let pozneje rodila prvega in pozneje še pet otrok, a o njej ni znanega kaj dosti, ker je (drugače od svojih ljubic) La Rochefoucauld v svojem pisanju ni omenjal. Pri šestnajstih je vstopil v kraljevo vojsko in kot visok plemič hitro plezal po hierarhiji vojaških časti in odgovornosti. V tridesetletni vojni je kot oficir uspešno branil interese burbonske kraljevine (posebej v Italiji), vendar je čez čas prav ta vojna botrovala usodni spremembi v finančni politiki kraljevega dvora: 14


kardinal Richelieu in njegov naslednik Mazarin, ki sta določala politične smernice vlade, sta zaradi oslabelosti državnega proračuna korenito dvignila davčne stopnje in s tem razbesnila bogato aristokracijo. Plemiči so začeli proti Richelieuju kovati zarote in zaradi ene od teh je štiriindvajsetletni La Rochefoucauld padel v kraljevo nemilost in bil kaznovan z nekajmesečnim zaporom v Bastilji. Iz razjarjenega nezadovoljstva se je dvignila znamenita Fronde (1648–1653), v kateri se je francosko plemstvo z orožjem zoperstavilo dvoru, želeč ohraniti svoje tradicionalno veljavne pravice. La Rochefoucauld je pri vstaji tvorno sodeloval, vendar je bil za uporništvo bojda še najbolj motiviran iz ljubezni do vojvodinje de Longueville, ki je bila med pobudniki Fronde. Plemiči so sčasoma potegnili kratko. La Rochefoucauld je bil leta 1652 v enem od spopadov z dvornimi četami hudo ranjen, znova je navezal stik s kraljem, se utrujen od vsega tega odrekel vojaštvu in politiki, se umaknil v domači Poitou in se v Pariz vrnil šele po štirih letih življenja na podeželju. Odtlej se je v glavnem posvečal pisanju in konverzacijam v debatnih salonih, kjer so bili visoko cenjeni tisti govorci, ki so v malo besedah veliko povedali. Hodil je v sprejemnice, ki so jih vodile najbolj izobražene aristokratinje, in nekatere od njih so našle tudi pot do njegovega srca: Madame de la Fayette, markiza de Sablé, Mademoiselle de Scudéry, Mademoiselle de Montpensier in navsezadnje markiza de Sévigné. V Spominih (Mémoires, 1662) je La Rochefoucauld najprej opisal svojo poklicno in politično kariero, nato pa v naslednjih letih zapisal vrsto maksim in jih v strogem duhu klasicistične poetike1 brisal, popravljal, puščal ob strani, pilil, pisal na novo. S pomočjo svoje prijateljice, markize de Sévigné, jih je leta 1664 izdal v Amsterdamu, v založbi Lodewijk & Daniel Elzevier, ki se je nasploh proslavila s tiskanjem francoskih besedil 17. stoletja. Ta prva, nepodpisana izdaja šteje 188 maksim. V avtorjevem pismu z dne 6. februarja 1664, katerega naslovnik je njegov prijatelj o. Thomas Esprit, beremo: »Te maksime so skupek misli, ki jim še nisem dal vrstnega reda, ne začetka in ne konca.« Tudi v poznejših natisih ni razbrati sistema v vrstenju maksim. V predgovoru k eni od izdaj avtor pravi, da je nekatere tematske sklope namenoma razbil, da ne bi dolgočasil bralca. V drugem izpisu, imenovanem Rokopis Liancourt, je število maksim naraslo na 272, leta 1678, dve leti pred smrtjo, pa je 1

Hâtez-vous lentement et, sans perdre courage, Vingt fois sur le métier remettez votre ouvrage. Polissez-le sans cesse et le repolissez, Ajoutez quelquefois et souvent effacez. (Boileau : Art poétique, 1674)

Počasi híti in pogum naj te ne mine, preveri večkrat, da upoštevaš vse veščine; in stihe brusi, gladi, včasih kaj dopiši in spet popili in še večkrat kaj izbriši. (prevedla Marija Javoršek)

15


Primož Vitez ISBN 978-961-237-785-4

ISBN 978-961-237-785-4

9 789612 377854

Poetične izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Primož Vitez je študiral francoski jezik in književnost ter umetnostno zgodovino. Diplomiral je leta 1992, doktorsko disertacijo z naslovom Premiki v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora pa je obranil septembra 1998. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru Katedre za francoski jezik od oktobra 1992 izvaja predavanja in seminarje iz francoskega govora, jezikoslovne teorije in književnega prevajanja. Svoje znanstvene izsledke dela objavlja v strokovnih revijah, znanstvenih zbornikih (enega je uredil tudi sam, Spise o govoru, 2008) in na mednarodnih konferencah. Decembra 2013 je v Ljubljani organiziral mednarodni simpozij z naslovom Denis Diderot danes. Zadnje čase se predvsem posveča epistemologiji jezikoslovja, pri čemer skuša kritično ovrednotiti vlogo, ki jo jezikoslovec kot jezikovni subjekt odigra pri svojem znanstvenem delu. Iz francoščine, španščine, portugalščine, angleščine in srbščine prevaja dramska, prozna in pesniška besedila, v glavnem za slovenske založbe in poklicna gledališča. Ob prevodih gledališke literature pogosto sodeluje pri uprizoritvah kot dramaturg. Njegov siceršnji prevajalski opus obsega vse od kanonskih besedil francoskega klasicizma in razsvetljenstva do modernistične poezije. Za prevod Voltairovih Filozofskih zgodb je dobil Sovretovo nagrado za leto 2010.

Primož Vitez

Poetične izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Knjiga kljub razmeroma široki tematiki deluje kot pretehtana celota. To je po eni strani posledica premišljenega izbora (avtor si pri zajemanju iz svojega opusa lahko privošči izbirčnost), po drugi strani pa posledica dejstva, da se Primož Vitez francoski književnosti – in literarnim študijam nasploh – že vseskozi posveča s stališča, ki je za jezikoslovca najbrž edino logično: literaturo obravnava kot jezikovni pojav ali, ožje in obenem širše gledano, »stvar sloga«. Vendar pa Viteza zvestoba temu osnovnemu prepričanju nikdar ne potegne v dogmatično zanikanje ali mehanično odmišljanje zgodovinskih in literarnozgodovinskih kontekstov. Nasprotno: njegove študije so poglobljeno informativne tudi kot prispevki k literarni zgodovini in jih je mogoče brati na več načinov: kot jezikoslovne razprave, slogovne analize, literarnozgodovinske razmisleke, pa tudi – in to nikakor ne na zadnjem mestu – kot vpoglede v prevajalsko teorijo in prakso. Razprave Primoža Viteza so bile že doslej cenjeno dodatno študijsko gradivo za vse, ki se ukvarjamo s francosko književnostjo, bodisi z literarnozgodovinskega stališča bodisi skozi optiko slogovne analize. Podobno velja za druga področja, na katera segajo; morda so še prav posebej zanimiva kot dokument nekega prevajalskega razvoja. iz recenzije Katarine Marinčič

Poetične izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila  

Knjiga kljub razmeroma široki tematiki deluje kot pretehtana celota. To je po eni strani posledica premišljenega izbora (avtor si pri zajema...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you