Page 15

Uvod

13

strukturalističnem načinu se je pri poučevanju jezika uporabljala ameriška jezikoslovna taksonomija; pri komunikativnem pristopu je bilo mogoče prepoznati rabo pragmatičnega jezikoslovja (pragmalingvistike) in sociolingvistike. Včasih je bila glotodidaktika razumljena tudi kot raba psiholoških metod pri poučevanju (v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so takšne težnje doživele epistemološko kritiko). Danes se glotodidaktika predstavlja kot interdisciplinarna veda, implicitno povezana s teoretičnimi vedami. Glotodidaktičnega raziskovanja ni brez teoretične sestavine, osredotočene na razumevanje mehanizmov usvajanja in učenja jezika, katere namen je definirati postopke, tj. operativne in pragmatične sestavine, ki določajo metode in izbiro tehnik ter ustreznih tehnologij in aplikacij pri usvajanju, učenju in poučevanju jezika. Omahovanja pri poimenovanju vede, ki obsega zapletena interdisciplinarna polja psihologije, sociologije, pedagogike, jezikoslovja, uporabnega jezikoslovja, nevro-, psiho- in sociolingvistike, statistike itd., izhajajo iz dveh temeljnih usmeritev, ki se danes prepletata in ju vse pogosteje razumemo kot eno samo vedo ali vsaj kot dva tesno povezana in dopolnjujoča se znanstvena tokova s skupnim ciljem. Izraz glotodidaktika (zloženka iz gr. glôtta, različica grške besede glôssa, jezik, in didaktika, veja pedagogike, ki se ukvarja z metodami poučevanja) se v nekaterih kulturnih in pedagoških okoljih uporablja vzporedno z izrazom metodika poučevanja jezika ali namesto njega, oba izraza pa sta danes zajeta v širše znanstveno polje: uporabno jezikoslovje. Znanstvena javnost drugih tradicionalno priznanih znanstvenih disciplin je glotodidaktiko zapostavljala in podcenjevala; raje kot njeno teoretično in znanstveno plat je priznavala njeno strokovno, didaktično, praktično plat (z vsemi negativnimi implikacijami in konotacijami, ki so v akademskem svetu navadno povezane z odnosom do uporabnih ved). Hkrati je nastopala in se uveljavljala druga razsežnost glotodidaktike, teorija usvajanja (najpogosteje drugega jezika, pa tudi tujega jezika), ki se je začela naglo razvijati v petdesetih letih 20. stoletja. Drugi jezik, J2 (angl. second language), je jezik, ki se ga učenec uči v okolju, v katerem je ta jezik sredstvo sporazumevanja in v rabi za jezikovno interakcijo v vsakdanjem življenju. V poimenovanju drugi jezik ni skrita nikakršna namera, da bi ta jezik označili glede na pomen ali raven ter vrstni red pri učenju ali usvajanju; poimenovanje ima zgolj sociopsiholingvistično vrednost. Ta jezik je drugi le v razmerju do prvega jezika (J1), ki je lahko (prvi) jezik okolja, v katerem učenec živi, ali/in materni jezik. Kaj je drugi jezik, lahko ponazorimo s številnimi primeri: to je slovenščina, ki jo tuji študenti

Profile for Znanstvena zalozba FF

O učenju jezikov  

Knjiga O učenju jezikov je kronološko potovanje skozi šest tisoč let staro zgodovino zapisov o učenju in poučevanju jezikov. Zajema in združ...

O učenju jezikov  

Knjiga O učenju jezikov je kronološko potovanje skozi šest tisoč let staro zgodovino zapisov o učenju in poučevanju jezikov. Zajema in združ...

Advertisement