14
Narava spremembe v jainistični filozofiji
tistim, ki ostajajo enaki. Ta tema se zato temeljno povezuje s problematiko identitete in diference. Obenem se dotika tematike kavzalnosti, in sicer vprašanj o tem, kako pride do vznika učinka, kakšen je status slednjega ter kakšen je odnos med učinkom in njegovim vzrokom. Upoštevajoč različne odgovore na omenjena filozofska preiskovanja, je mogoče razmejiti več modelov pristopanja k tematiki spremembe. Splošno rečeno, je v Indiji moč najti filozofske smeri, ki zanikujejo resničnost spremembe, in tiste, ki ji priznavajo status resničnosti. Prve resničnost pripisujejo zgolj »vzroku«, ki je eden, stalen in nespremenljiv, in s tem resničnost spremembe zavračajo. Druge pa je mogoče razdvojiti na tiste, ki učinek in potemtakem spremembo razumejo kot radikalen rez (tj. kot popolno menjavo ene entitete z drugo), in tiste, ki ju razumejo kot delno modifikacijo predhodno obstoječega principa (tj. kot menjavo forme, ne pa celotne entitete). Ločijo se torej v pojmovanju učinka kot novega začetka na eni strani in učinka kot nečesa predhodno že obstoječega v vzroku na drugi. Slednje se dalje delijo na tiste, ki stalnost in spremembo postavljajo v podredni odnos, in tiste, ki ju postavljajo v priredje. Od tod je možna klasifikacija na štiri ontološke modele, ki so: a) ontologija absolutne stalnosti, ki zanika resničnost spremembe, b) ontologija absolutne spremembe, ki zanika resničnost stalnosti, c) ontologija stalnosti in spremembe, ki ju razume v podrednem odnosu, najsibo nadrejena ena ali druga, č) ontologija stalnosti in spremembe, ki ju razume v prirednem odnosu. To štiričleno shemo je – kot je bilo nakazano – mogoče brati kot popis različnih razumevanj medsebojne dinamike konceptov stalnosti in spremembe, če je za obči kriterij razmejevanja modelov vzet status, ki ga določena smer filozofije pripisuje spremembi, z ozirom na status, ki ga prisoja stalnosti. Temeljna hipoteza pričujoče raziskave je postavka, da se je jainistična filozofija, ki se kot edina izmed indijskih filozofij uvršča v četrti model, uspela ogniti tako razkolu med dvema skrajnima ontološkima pozicijama sprejemanja resničnosti izključno stalnosti oziroma izključno spremembe kot tudi podreditvi ene drugi, na ta način, da je spremembi podelila enakovreden status kot stalnosti v navezavi na vse substance. Jainistično pojmovanje spremembe tako zavzema posebno mesto v indijskem filozofskem prostoru, saj sta v sistemu dinamičnega realizma, ki ga je jainizem predlagal, elementa stalnosti in spremembe oba sprejeta za resnična, in še več, njuno razmerje je prepoznano kot priredno in ne podredno. Z drugimi besedami, element stalnosti in element spremembe sta v jainistični ontološki shemi usklajena in razumljena kot enakovredna (gl. Padmarajiah, 1963; Matilal, 2008).
Narava_spremembe_v_jaonisticni_filozofiji_FINAL.indd 14
12.10.2016 11:47:34